Zagonetni pojav izginjanja ■ J. v Aööjev^lebeüarsüvutreba skobeti^zat^rezervne^ lebeöledruiine?- JOžica un. Jožef To atnj ek - uspešna pomurska v A, i 18. MARCA 2007 VABI CZS NA XXX. DRŽAVNI ČEBELARSKI POSVET IN ČEBELARSKO PRODAJNO RAZSTAVO V CELJE Čebelarska zveza Slovenije bo v sodelovanju s Celjskim sejmom organizirala v SOBOTO, 17. MARCA, IN V NEDELJO, 18. MARCA 2007, dvodnevni XXX. državni čebelarski posvet in MEDNARODNO čebelarsko prodajno razstavo. Posvet bo dvodnevni in bo potekal v dvorani CELJSKEGA SEJMA v CELJU, Dečkova 1. DNEVNI RED SOBOTA, 17. Ob 8.00: Ob 9.00: POSVETA MARCA: Odprtje razstave Odprtje posvetovanja in pozdravni govori predsednika ČZS in gostov. 9.15 - 9.30: Franc Šivic: Multivizijska predstavitev A. Janše 9.30 - 9.45: Kratek kulturni program 9.45 - 10.00: Anton Tomec: Uspešnost izvedbe Uredbe v letu 2006 10.00 - 10.10: Kratek kulturni program 10.10 - 10.30: Tanja Magdič: Novosti davčne zakonodaje 10.30 - 10.50: Borut Preinfalk, dr. vet. med.: Čebelje bolezni (huda gniloba, nosemavost) v povezavi z novim pravilnikom 10.50 - 11.15: Maks Vrečko: Trženje čebeljih pridelkov 11.15 - 11.35: prof. dr. Aleš Gregore: Pomen rodovniških plemenilnih postaj za obstoj kranjske čebele 11.35 - 12.00: Tanja Magdič: Predstavitev Programa razvoja podeželja 2008 - 2013 12.00 - 12-15: Vesna Kalister: Multivizijska predstavitev Utrinki čebelarstva slovenske Istre NEDELJA, 18. MARCA: 9.00-9.40: Uporaba medu v vsakdanji prehrani (ga. Helena Mrzlikar) Med za zdravje (Urška Tomec, dr. med.) Apiterapija-okrogla miza (Lojze Peterle, Tone Tome, Franc Grošelj, dr. med., Igor Fabjančič, mag. farm.) Kakovost slovenskega medu-predstavitev rezultatov laboratorija (Andreja Kandolf) Čebelarski turizem (Franc Šivic) Medovite rastline v okolici čebelnjaka (Trajče Nikoloski) Multivizijska predstavitev Utrinki čebelarstva slovenske Istre (Vesna Kalister) 9.40-10.10: 10.10-12.00: 12.00-12.15: 12.15-12.30: 12.30-12.50: 13.00-13.10: ČEBELARSKA RAZSTAVA V dvorani sejma bo organizirana mednarodna prodajna razstava. Prijave sprejema Celjski sejem ( tel. 03 - 54 33 206). Vstopnina za udeležence je za en dan 7 EUR in vključuje zbornik in ogled sejma Flore in Poroke. Vljudno vabljeni , ČZS in Celjski sejem DAVČNA ZAKONODAJA JE ZA ČEBELARJE NEPRAVIČNA S 1. januarjem 2007 je v veljavo stopila nova davčna zakonodaja (ZDoh-2). Ker se v javnosti pojavljajo očitki, da ČZS za čebelarje glede davčne zakonodaje ni storila nič in da se je vodstvo vdalo tako rekoč brez boja, želimo čebelarje obvestiti, da je Čebelarska zveza Slovenije s številnimi dopisi skušala vplivati na oblikovanje novega Zakona o dohodnini. Ministrstvo za finance, ki je pripravljalo osnutek Zakona o dohodnini - Zdoh - 2, nas o vsebini osnutka ni seznanilo. Po objavi predloga zakona na spletni strani Državnega zbora v septembru 2006 je Čebelarska svetovalna služba skušala z argumenti vplivati na spremembe in dopolnitve predloga; tako na Ministrstvo za finance, kot tudi na poslance in poslanske skupine, vendar žal vsi naši predlogi niso bili upoštevani. Glede na to, da je bil sprejet zakon, ki se nam zdi nepravičen predvsem ker se čebelarjem do 39 panjev prizna družbeno koristno delo, nad 40 panjev pa se to delo ne prizna in so obdavčeni v celoti, bo Čebelarska zveza Slovenije zakon dala v ustavno presojo, prav tako bo dala Vladi Republike Slovenije pobudo za spremembo in dopolnitev zakona v zakonodajnem postopku. Čebelarska zveza Slovenije se ni predala in še vedno poskuša vplivati na že sprejeto davčno zakonodajo. ČZS ^ anani l¥ ^^^^^^ CENA AZ SATNIC IZ VOSKA ANALIZIRANEGA ^ HUHU1.II VSEBNOST PARAFINA IN PESTICIDOV ANALIZO JE OPRAVIL ČEBELARSKI INŠTITUT V HOHENHAIMU. Certifikat priložimo. Teža 80 g., globoke celice, ugodne cene za društva: Satnice I vrste po 0,66 EUR/kos za večje količine. Satnice II. vrste po 0,58 EUR/kos za večje količine. Naročite po tel.:01 898 52 90, faks 898 43 47, e-pošta: PRODAJA@AGROLIT.SI. Lahko jih kupite tudi v naših prodajalnah: VRTIČEK, Zadobrovška cesta 29, Lj. Polje; Kmetijska preskrba, Juričeva 14, Šmartno pod Šmarno goro; Kmetijska preskrba Trbovlje, Trg Franca Fakina 30; Kmetijska preskrba Izola, Kajuhova ulica, ali na naslovu: Agrolit, Graška cesta 25a, 1270 Litija. UW®DNDK Cenjene čebelarke in spoštovani čebelarji! A Za nami je že prva polovica zime, čeprav se ietos pravza-^^^^^^^ prav še začeia ni, saj so temperature visoke za ta ietni čas, snega pa tudi ni. Naše čebelice so zaradi toplega in sončnega vremena prenehale počivati in marsikje že nabirajo in nosijo v gnezdo cvetni prah. To niso najboljši znaki za prezimovanje in počitek čebel, vendar moj namen ni pisati o tem, temveč vam povedati nekaj o potrebah in možnostih vseživljenjskega izobraževanja čebelarjev. Letos smo že vstopili v zadnje leto triletnega obdobja izvajanja Programa ukrepov na področju čebelarstva v Republiki Sloveniji v letih 20052007. Na podlagi tega programa, ki ga je sprejel upravni odbor ČZ Slovenije, potrdila pa ga je Vlada Republike Slovenije, smo v ČZS skupaj z MKGP za vsako leto pripravili Uredbo o izvajanju Programa ukrepov na področju čebelarstva v Republiki Sloveniji. To je vsako leto posebej potrdila oz. sprejela Vlada Republike Slovenije in nam s tem omogočila črpanje finančnih sredstev za izvajanje teh programov. Med drugimi ukrepi Uredba obsega tudi poglavje Tehnična pomoč čebelarjem za področje usposabljanja. Vsako leto smo pripravili letne programe usposabljanja čebelarjev, ki jih je obravnavala komisija za izobraževanje in sprejel UO ČZS in svet PRO. V Letnem programu usposabljanja čebelarjev 2007 smo upoštevali tudi želje in potrebe čebelarjev v čebelarskih društvih in območnih zvezah ČD. Iz teh organizacij so nam na naš poziv novembra 2006 poslali tudi svoje predloge. Letni program usposabljanja čebelarjev obsega štiri področja oz. programske sklope, in sicer: o tehnologija čebelarjenja, o vzreja čebeljih matic in čebeljih družin, o izboljšanje kakovosti čebeljih pridelkov, o usposabljanje za prodajo na trgu. Vsako področje smo razdelili še na tematske sklope in na posamezne teme usposabljanja ter po našem mnenju s tem čebelarjem omogočili, da se udeležijo usposabljanja na tistih področjih, za katera želijo pridobiti dodatna znanja in spretnosti. Posamezne teme so vsebinsko pripravljene tako, da bomo ločeno izvajali teoretični del in praktično usposabljanje. Glede na to naj bi se čebelarji najprej udeležili predavanj, potem pa še praktičnega usposab- Nadaljevanje na naslednji strani ►► 41 42 44 47 NOVICE IZ ZNANOSTI IN PRAKSE_ Franc Sivic: Zagonetni pojav izginjanja čebel Maja Smodiš Skerl: Naravne infekcije z Nosema ceranae pri evropski medonosni čebeli F. K. Boechter: Poznozimsko in spomladansko izginjanje čebeljih družin Barry J. Donovan in Flora Paul: Paščipalci Aleš Gregorc: Ali je v čebelarstvu treba skrbeti za rezervne čebelje družine? DELO ČEBELARJA V TEM MESECU_ Janez Kropivšek: čebelarjeva opravila v AŽ-panjih v februarju 49 Mihael Kamplet: Čebelarjeva opravila v nakladnem panju v februarju 51 Borut Preinfalk: Veterinarski nasveti za februar 53 NASVETI IZ PRAKSE ZA PRAKSO_ Janez Mihelič, Jožef Tratnjek, Jožica Tratnjek: Jožica in Jožef Tratnjek - uspešna pomurska vzrejevalca matic 54 NOVICE IN OBVESTILA_ Franc Šivic: Čebelarske drobtinice iz Avstrije MEDOVITE RASTLINE_ Trajče Nikolovski: Viri čebeljih paš - Zgodnja (prva) spomladanska paša 59 DOGODKI IN POTOPISI_ Norbert Jedlovčnik, Janez Mihelič: V Mariboru je prejela certifikate druga generacija 51 čebelarskih mojstrov 61 OBVESTILA IN DOGODKI 63 T INDEX / NEWS FROM SCIENCE AND PRACTICAL WORK_ Franc Šivic: Mysterious Case of Bee Disappearing 39 Majda Smodiš Škerl: Nosema ceranae Natural Infection in European Honey Bee 41 F. K. Boechter: Late Winter and Spring Disappearing of Bee Families 42 Barry J. Donovan and Flora Paul: Pseudoscorpionidea 44 Aleš Gregorc: Should Beekeepers Hold Bee Families in Reserve? 47 BEEKEPER'S WORK THIS MONTH_ Janez Kropivšek: Beekeper's Chores for Alberti-Žnideršič Hives in February 49 Mihael Kamplet: Beekeper's Chores for Langstroth Bee Hives in February 51 Borut Preinfalk: Veterinary Advice for February 53 PRACTICAL ADVICE FOR PRACTICAL USE_ Janez Mihelič, Jožef Tratnjek, Jožica Tratnjek: Jožef and Jožica Tratnjek - Successful Breeders of Queen Bees from Pomurje 54 NEWS AND COMMUNICATION_ Franc Šivic: Beekeepers' Titbits from Austria FORAGE PLANTS_ Trajče Nikolovski: Sources of Bee Yield - Early (First) Spring Yield 59 EVENTS AND TRAVEL DIARY_ Norbert Jedlovčnik, Janez Mihelič: Second Generation of 51 Beekeeping Masters Receives Certificates in Maribor 61 COMMUNICATION AND EVENTS_63 Barva napisa »Slovenski čebelar« na ovitku revije je tudi letošnja barva za označevanje čebeljih matic. Fotografija na naslovnici: Čebeljnak v Kamni Gorici pri Kropi na Gorenjskem. Foto: Katja Mihelič. Ijanja v čebelnjakih. Tako oblikovani programi in vsebine omogočajo prožno organizacijo ter izvajanje izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja za vse čebelarje, ki si tega želijo. Organizacija izobraževanja in izvajanje Letnega programa ukrepov za leto 2007 sta nalogi Svetovalne službe pri ČZS, ki jo vodi ga. Lidija Senič. Čebelarska društva ali območne zveze oz. njihovi koordinatorji usposabljanja pripravijo skupaj z organizatorjem na ČZS vse potrebno za uspešen potek izobraževanja in usposabljanja, med drugim zbiranje prijav, zagotavljanje prostorov in predavateljev itd. Usposabljanja bodo potekala v tistih krajih, kjer bo zadostno število prijav na izobraževanje o določeni temi. Na ta način smo čebelarjem približali usposabljanje njihovemu kraju bivanja, to pa je gotovo želja nas vseh. Kaj več o programu lahko preberete v lanski 12. št. Slovenskega čebelarja. Spoštovani čebelarji, cenjene čebelarke! Poglavitni cilj izvajanja vsakoletnega programa usposabljanja čebelarjev je z vseživljenjskim izobraževanjem pridobivati nova znanja, kajti le z znanjem bomo sposobni izboljšati naše čebelarjenje, da bo to donosnejše in s tem zanimivejše tudi za mladino. Slovenski čebelarji še nikoli doslej nismo imeli toliko možnosti brezplačnega pridobivanja znanja in spretnosti s področja čebelarjenja kot v teh treh letih. Država nam je omogočila črpanje finančnih sredstev, od nas čebelarjev pa je odvisno, koliko te pogače smo si že in koliko si je bomo še odrezali. Marko Purnat, podpredsednik ČZS ODMEVI IN MNENJA Pozitivni odmevi na novo podobo in spremenjeno vsebinsko zasnovo revije Slovenski čebelar Pred vami je že druga letošnja prenovljena številka Slovenskega čebelarja. Prenovljena revija je v celoti v barvah in ima štiri strani več, tako da skupaj s prilogo Svetovalec obsega 40 strani. Upam, da boste tudi s to številko tako zadovoljni, kot ste bili, če sodimo po vaših odzivih po telefonu oz. elektronski pošti, po izidu letošnje prve številke Slovenskega čebelarja. V tej številki objavljamo zanimiva članka, ki sta ju pripravila ga. Smodiš in g. Franc Šivic, z informacijami o širjenju nove nevarne oblike povzročitelja nosemavosti, z imenom Nosema ceranae ali azijske noseme, ki kot kaže počasi prihaja k nam iz sosednjih držav. Pripravili smo vam intervju z vzre-jevalcema matic Jožico in Jožefom Tratnjek in še druge zanimive prispevke. V uredništvu Čebelarja smo bili veseli, da so bili nova grafična podoba, povečan obseg in nova vsebinska zasnova revije med čebelarji po večini pozitivno sprejeti. Da nam je uspelo prenoviti revijo, jo polepšati in vsebinsko osvežiti, in to celo za nižjo ceno od lanske, pa je zahtevalo več mesecev priprav, seveda pa tudi precej truda, dela in sodelovanja več ljudi. V uredniškem odboru smo sicer že kar nekaj časa razpravljali o tem, da bo treba nekaj storiti, saj so prenovili tudi druge čebelarske revije v Evropi, tako da so vedno bolj moderno oblikovane. Verjetno nismo bili dovolj vztrajni, da bi naše želje udejanjili že v začetku leta 2006. Vedno se je pojavil problem, kako poravnati višje stroške tiska. Čeprav nam je stroške tiska in oblikovanja uspelo nekoliko znižati že pri razpisu v letu 2006, to za odgovorne za finance na ČZS še vedno ni bilo dovolj, da bi lahko revijo začeli izdajati v povečanem obsegu in v celoti v barvah. Skoraj enako kot uredniški odbor je ugotovil pred nekaj več kot letom dni in pol tudi podpredsednik ČZS g. Boštjan Noč in se zagnano lotil reševanja tega problema. Na njegovo pobudo sva predsednik izdajateljskega sveta revije g. Franc Šivic in jaz kot urednik sklicala sejo izdajateljskega sveta in uredniškega odbora, na njej pa smo na predlog g. Boštjana Noča sprejeli več sklepov o posodobitvi naše revije, ki jih je podprl tudi predsednik sveta g. Franc Šivic. Proti spremembam je bilo tudi nekaj pomislekov. Da bi prepričal never-neže je predlagal, da sam pripravi vzorčno številko nove revije v večjem formatu, sam poskrbel za njeno tiskanje in razdelitev čebelarjem v okviru posvetovanja v Celju spomladi 2006, prav tako pa je poskrbel tudi za plačilo vseh stroškov. Na podlagi ankete, ki jo je v Celju pripravila in izvedla svetovalna služba, smo nato čez poletje ugotovili, kakšne so želje čebelarjev. Na njegov predlog sem nato pripravil vse potrebno za dva razpisa, in sicer za novo celostno podobo revije ter za grafično oblikovanje in tisk revije. Na prvega so prispele tri ponudbe, na drugega pa smo jih prejeli kar osem. V uredništvu smo nato pripravili okroglo mizo ter z glasovanjem izbrali najboljšo ponudbo. Čeprav udeležba ni bila prav velika, so se zbrali čebelarji, ki so kar nekaj vedeli o tej problematiki, zato je bila odločitev po moji oceni prava. Razpis za tisk in oblikovanje sem poslal več kot dvajsetim tiskarnam v Sloveniji, kot se je pokazalo pozneje, pa ta trud ni bil zaman. Z zelo ugodno ponudbo je izstopala ena tiskarna, saj je storitve ponudila po resnično zelo konkurenčnih cenah. Zato bomo v letu 2007, kljub večjemu obsegu in novi podobi revije ter barvnemu tisku, lahko izdali revijo z nižjimi stroški kot lani, kar je velik uspeh vseh sodelujočih. Zato se vsem, ki so s svojimi predlogi sodelovali v anketi, na okrogli mizi ali z nasveti po elektronski pošti, članom uredniškega odbora, članom izdajateljskega sveta s predsednikom g. Šivicem na čelu ter ne nazadnje podpredsedniku g. Boštjanu Noču, ki je pomagal s predlogi, zahvaljujem za sodelovanje. Prav tako se zahvaljujem tudi ostalim sodelavcem, lektorici ge. prof. Nuši Radinja in prevajalcem. Dobili smo sodobnejšo revijo, primerljivo s čebelarskimi revijami, ki jo izdajajo tuje precej močnejše čebelarske organizacije, kot je slovenska. Vse to tudi povečuje ugled naše organizacije doma in v tujini. Revija Slovenski čebelar je namreč ogledalo slovenske čebelarske organizacije in slovenskih čebelarjev, in to ne samo za domačo strokovno javnost, ampak tudi tujo, saj jo pošiljamo tako naročnikom po Evropi kot tudi na druge celine. Revijo smo preoblikovali tako, da osrednjo pozornost namenjamo strokovnim in za čebelarje zanimivim člankom, pospeševanju prodaje medu in novim izdelkom iz čebeljih pridelkov, zato smo uvedli nekaj novih rubrik, kot so Novice iz znanosti in prakse, Nasveti - Iz prakse za prakso, Vprašanja in odgovori, Recepti, Prodaja in cene medu, v naslednih številkah pa pripravljamo tudi Kotiček z nasveti čebelarskih mojstrov, zato jih po tej poti tudi vabim k sodelovanju. Tudi v prihodnje vabim čebelarje, čebelarske mojstre, tudi nove, in strokovnjake z različnih področij k sodelovanju pri bogatenju vsebine revije z zanimivimi strokovnimi članki, slikovnim gradivom ali idejami, saj s tem obogatite čebelarsko organizacijo, ki ji pripadate in vsakega njenega člana posebej. Poleg tega niso zanemarljivi niti honorarji za strokovne članke, saj jih lahko primerjamo s honorarji v drugih podobnih revijah. Ob koncu se zahvaljujem vsem, ki so do zdaj sodelovali z uredništvom, saj smo s skupnimi močmi dosegli uspeh, na katerega smo lahko ponosni vsi. Samo želim si lahko, da bi bilo tako tudi vnaprej. Urednik revije Slovenski čebelar Janez Mihelič, dipl. univ. biol. NOVICE IZ ZNANOSTI IN PRAKSE gA@®N@TND P® Besedilo in fotografiji: Franc Šivic V 11. številki lanskega letnika Slovenskega čebelarja sem na strani 306 opisal težave, ki jih je imel s čebelami moj prijatelj Renato Garibaldi, poklicni čebelar iz sosednje Furlanije. Že avgusta so namreč nekatere njegove čebelje družine začele vidno slabeti. V panjih je bilo vedno manj čebel, zalega se je krčila, donosa nektarja in cvetnega prahu skoraj ni bilo opaziti. Najbolj se je čudil, ker na tleh ni našel bolnih ali mrtvih čebel. Delavke so preprosto izletele in se niso več vrnile domov. Sprva je za ta čudni pojav obtoževal kmete, češ da prepogosto in nesmotrno uporabljajo insekticide, potem je sumil, da so na delu virusi, in končno, da je svoj davek zahtevala še varoza. Do konca leta je moral zapreti več kot petino od skupaj tisoč petsto panjev, kljub temu pa se boji, da bo do pomladi na njegovih stojiščih še veliko mrličev. Podobno je tudi pri drugih furlanskih čebelarjih, nedavno pa sem izvedel, da imajo enake težave številni lastniki čebel po vsem Apeninskem polotoku. 29. septembra 2006 je Nacionalni inštitut za čebelarstvo iz Bologne, ki ga vodi dr. Sabatini- Pri zdravi čebeli je srednje črevo rjavkaste barve in s poudarjenimi mišičnimi zožitvami. To pa je del srednjega črevesa čebele, ki je obolela za nosemo. Črevo je belkaste barve in razširjeno. Mišične gube niso vidne. jeva, uradno objavil sporočilo, da so v Italiji odkrili novo bolezen odraslih čebel, katere povzročitelj je mikrosporidij Nosema ceranae. Kako je bolezen prispela v Italijo, koliko čebeljih družin je z njo okuženih in kakšen bo njen nadaljnji potek, na omenjenem inštitutu še raziskujejo. Potrdili so, da je bolezen po doslej znanih podatkih razširjena že v več evropskih državah, pa tudi v Južni, Srednji in Severni Ameriki. Nekateri slovenski čebelarji smo o tej novi vrsti noseme prvič lahko brali v marčevski izdaji srbske revije Pčelar, v Slovenskem čebelarju, št. 7-8, str. 210, pa je kratek članek o njej objavil urednik Janez Mihelič. Ker lahko izbruh te bolezni pričakujemo tudi v Sloveniji, se mi zdi primerno, da na kratko opišem znake, po katerih jo lahko prepoznamo, več natančnejših informacij pa nam bodo verjetno v kratkem posredovali naši veterinarji. V nadaljevanju bom za novo vrsto noseme uporabljal kar ime azijska nosema. Njen povzročitelj je mikroskopsko majhna pražival Nosema ceranae, ki so jo prvič odkrili na azijski čebeli Apis cerana. Očitno sta gostitelj in zajedavec že tako prilagojena drug drugemu, da ta mala praživalica azijski čebeli ne povzroča kakih večjih preglavic. Pod mikroskopom je videti popolnoma enaka mikrospori-diju Nosema apis, ki ga dobro poznamo, saj vsako zimo bolj ali manj prizadene naše čebele, posebej če te prezimujejo ob neprimerni hrani. Tako Nosema apis kakor Nosema ceranae napadata epitelne celice srednjega črevesa, tako da to sčasoma izgubi svojo temno rumeno ali rjavo barvo in dobro izražene mišične zožitve ter postane razširjeno, mlečno bele ali svetlo rumene barve, s tanko steno in skoraj brez mišičnih zožitev. Da gre za novo vrsto noseme, so prvič posumili znanstveniki v Španiji. Že leta 2003 so številni čebelarji med cvetenjem sončnic izgubili veliko čebeljih družin. V sosednji Franciji so bile na enaki paši izgube še večje, vendar so takrat našli krivca v insekticidih imidakloprid, bolj znanem po trgovskem imenu Gaucho, in fipronil v preparatu Regent. Ker prvi ni dobil dovoljenja za uporabo v Španiji, drugega pa so uporabljali le maloštevilni kmetje, so kmalu izključili možnost zastrupitve. Toda izgube čebel so se povečevale. Leta 2005 so našli že 97 % oslabelih ali odmrlih čebeljih družin, ki so kazale hudo okužbo z nosemo. Toda zakaj so čebele slabele in umirale že med pozno-poletno pašo, saj je iz literature vendarle znano, da čebele zaradi noseme umirajo pozimi in spomladi? Zakaj na satju in na stenah panjev ni bilo nobenih sledi fekalij? Ali se je morda pri Nosemi apis pojavila kakšna genetska sprememba? Da bi odgovorili na to zadnje vprašanje, so španski patologi analizirali njen DNK ter presenečeno ugotovili, da ta mali parazit v črevesju čebele sploh ni Nosema apis, temveč Nosema ceranae. Zdaj jim je bilo jasno, da novi povzročitelj noseme povzroča povsem drugačne oblike vedenja čebel, kakršnih do tedaj v Evropi nismo poznali. Ugotovili so tudi, da je bolezen mogoče dokaj uspešno zdraviti s fumagilinom ter s hkratnim razkuževanjem panjev in satja z ocetno kislino. Težava pa je seveda v tem, da je uporaba fumagilina v Evropi prepovedana. V Italiji se je medtem že pojavilo sredstvo, izdelano na podlagi zdravilnih rastlin, menda predvsem pelina, imenovano Api Herb, ki ni registriran kot zdravilo, ampak kot dodatek hrani. Naj za konec omenim, da so podobno vedenje čebel, vendar ne tako izrazito, kot sem ga opisal v zgornjih vrsticah, opazili tudi nekateri čebelarji na Goriškem. Za zdaj še ni slišati o morebitnih izgubah, lahko pa jih nekaj pričakujemo na pomlad. Zlasti očitno je izletavanje čebel pri nizkih temperaturah, ki doslej ni bilo običajno. Večina teh čebel se ne vrne več domov. Vprašajmo se, kako je ta azijska nosema lahko prispela v Evropo. Španski znanstveniki predvidevajo, da na podoben način kot varoja, torej z okuženimi maticami. Nihče pa doslej ni pomislil, da je morda leglo te zahrbtne bolezni v medu, uvoženem iz katere od azijskih držav. Spore noseme so trdovratne in dolgožive, odvrženih praznih kozarcev pa na naših smetiščih ne manjka. Po mojem sicer še ni vzroka za paniko, vendar je dobro vedeti, kaj se dogaja v naši soseščini. Če bomo dobro obveščeni, se bomo lahko tudi bolje pripravili na novega sovražnika, ko se bo morda pojavil tudi pri nas. j Viri: Apo Idea, Bologna, n.2/2006: 59-66. INA, Bologna, internet. Vida apicola, Barcelona, 133: 15-21. .40_ Slovenski čebelar 2/2007 NARAWrag araF@K©DJ@ Z PRD 3@p©Ka raB®@ra@§ND @@b@ld Povzetek članka Prevedla in priredila Maja Smodiš Škerl - Kmetijski inštitut Slovenije Protozoji (živalim podobni enoceličarji) so hetero-gena skupina mikroorganizmov. Pred časom so bili skupaj z glivami uvrščeni v kraljestvo enoceli-čarjev, pozneje pa se je taksonomija spremenila. Visoko specializirane parazitske glive so zdaj uvrščene v skupino gliv, veja Opisthokonta, ki vključuje živali, glive in rastline. Ker tvorijo spore, so jih poimenovali mikrosporidiji. Pri medonosni čebeli sta bila do zdaj opisana dva takšna parazita (Nosema apis in Nosema cera-nae). Pri evropskih čebelah so N. apis odkrili leta 1758. Gre za mikrosporidij, ki ga je prvič opisal Zander leta 1909. Razvoj tega parazita poznamo zelo dobro, če pa pogledamo pod svetlobni mikroskop, bomo njegove razvojne oblike zelo težko opazili. V večjo pomoč so nam poznejše raziskave na ravni ultrastrukture in molekularne biologije. Z azijske čebele so leta 1993 na Kitajskem izolirali pražival N. ceranae, njen najnovejši opis pa je pred desetimi leti podal Fries s sodelavci. Mikrosporidijske okužbe so opazovali že pred opisom azijske noseme. Pozneje so v čebelnjaku izvedli poskus z obema vrstama medonosnih čebel, A. mellifera in A. ceranae. Čebele so okužili s sporami N. apis in opazovali navzkrižno okužbo. Zanimalo jih je, ali bi s poskusom lahko pojasnili posebnosti parazitiranja N. apis. Obstaja namreč veliko vrst mikrosporidijev, ki jih s težavo ločimo eno od druge. Raziskovalci so opazovali infekcije mikrosporidijev pri azijski čebeli, morda tudi pri medonosni, šlo pa je za azijsko nosemo (saj so uporabljali svetlobni mikroskop). Torej, ali je poglavitni krivec za okužbo Nosema ceranae ali Nosema apis? Križne infekcije med dvema vrstama gostiteljev so pokazale, da je azijska čebela dovzetna za N. apis, vendar se ta parazit pri njej slabše razvija kot pri evropski čebeli. Na Tajskem so leta 2005 odkrili navzočnost azijske noseme pri A. mellifera, v okuženih čebelnjakih pa so prebivale pripadnice obeh vrst čebel (A. mellifera in A. cerana). Očitno je, da je azijska nosema našla pot za okužbo druge vrste gostiteljice (A. mellifera), vendar avtorji morebitnih zunanjih znakov okužbe niso omenjali. V tem obdobju se je problem nosemavosti zelo povečal v Španiji. V laboratorijih za diagnosticira-nje čebeljih bolezni so prvič potrdili navzočnost N. ceranae pri evropski čebeli. Molekularne raziskave so pokazale genetsko ujemanje s primerki iz genetske banke za N. ceranae. Le eden od enajstih primerkov, okuženih z mikrosporidiji, je dokazoval navzočnost parazita N. apis. Nedavno so ugotovili, da tudi mikrosporidiji v vzorcih čebel iz Francije in Nemčije ustrezajo vrsti N. ceranae. Azijska nosema se torej pojavlja v več geografsko ločenih populacijah medonosnih čebel v Evropi. Iz tega lahko sklepamo, da N. ceranae že dolgo parazitira v novem gostitelju. Gre za kronično naravo infekcije, pri kateri bolezen napreduje počasi, znakov bolezni pa skoraj ni. Pojavljajo se nespecifični simptomi, kot so velika oslabelost družine, velika smrtnost zimskih čebel in zmanjšan donos medu, vse to pa priča o navzočnosti tega parazita. Čebele nimajo težav z iztrebljanjem, njihovo vedenje je nespremenjeno. Tak sindrom so opazili v Franciji in ga opisali kot »suha nosemavost«. Če bi shranjevali vzorce čebel, okuženih z mikrosporidiji, bi verjetno lahko izsledili okuženost čebel v preteklosti, vendar bi izpustili pomembne podrobnosti. Ti dve parazitski vrsti lahko že dalj časa povzročata vzporedno okužbo. Vse boljša diagnostika spor noseme, odsotnost tipičnih bolezenskih znakov, povezanih z N. apis in novejša poročila o navzočnosti N. ceranae v Evropi nakazujejo, da med njima morda obstaja povezava. Vendar bo treba to področje še raziskati, preden bomo lahko rekli, da ima N. ceranae drugačen vpliv na evropske čebele kot N. apis. S preventivo in skrbnim čebelarjenjem se lahko izognemo infekciji z N. apis. V prihodnosti se bo izkazalo, ali so priporočila za kontrolo nosemavosti, ki jo povzroča N. apis, uspešna tudi za N. ceranae in ali antibiotik fumagilin (v Evropski uniji ni registriran) res zavira znotrajcelični razvoj parazita N. ceranae. Diferencialna diagnoza Nosema ceranae Čeprav razlike v velikosti N. apis in N. ceranae s svetlobnim mikroskopom niso takoj opazne, so njune spore različne velikosti: spore N. ceranae so nekoliko manjše (dolžina približno 0,47Mm, širina 3,3-5,5Mm) od spor N. apis (dolžina približno 2,7Mm, širina 2,3-3,0Mm). Na splošno so spore N. apis za približno 1 pm daljše. Spore N. ceranae so včasih malce upognjene, spore N. apis pa so pravilne oblike. Razlike so tudi v porazdelitvi okužbe v celicah sveže okuženega srednjega črevesa. Če pogledamo ultrastrukturo spor obeh vrst, vidimo očitne razlike. Na podlagi molekularne diagno- stike lahko jasno potrdimo, za katero vrsto parazita gre, vendar ta diagnostika ni praktična za rutinske preglede. Ko bo na voljo hitra diagnostična metoda, bomo lahko dobili boljši vpogled v resnično razširjenost parazita in ugotovili, ali gre pri čebelah za mešane infekcije obeh vrst parazitov. j Vir: Natural infections of Nosema ceranae in European honey bees. Journal of Apicultural Research 45(3): 230-233 (2006), I. Fries, R. Martin, A. Meana, P. Garcia-Palencia, M. Higes N MS uN gP®MLA®AfflS g@UNJANJ@ ČEBELJIH DRUŽUN Avtor: dr. F. K. Boechter: Die Fruehjahrsschwindsucht, prevod: Norbert Jedlovčnik Spomladansko izginjanje čebel iz čebeljih družin so nekaj časa povezovali z nosemavostjo, pozneje pa z dvojno okužbo z nosemo in amebo (Morgenthaler, 1939). Glede na današnjo stopnjo vedenja lahko ta pojav najbolje označimo kot »splošno izginevanje čebel iz čebeljih družin« pozno pozimi in spomladi. Pojav je posledica skupnega delovanja najrazličnejših vzrokov. Eden izmed teh je tudi pomanjkanje cvetnega prahu, ki ima v čebelji družini zelo pomembno, a doslej nekoliko zanemarjeno vlogo. 1. Kako spoznamo pojav izginjanja? Bolezenska slika je podobna nosemavosti, ki je sicer že znana čebelja bolezen. Spomladi so družine zelo oslabele, če že niso odmrle. Pogosto preživi le matica s peščico čebel, ki tavajo po večji ali manjši površini zalege. Pred čebelnjakom ali pred panji po pravilu le redkokdaj opazimo čebele, ki ne bi mogle leteti. V številnih primerih ne najdemo odpadlih mrtvic. Očitno so čebele izletele, da bi umrle zunaj panja. Takšno izginotje čebel iz panja večkrat lahko opazimo le pozimi. Zimske zaloge hrane ostanejo neporabljene. 2. Izbruh in razširjenost pojava Prav tako kot nosemavost in ameboza se spomladansko izginjanje čebel pojavlja po vsej Srednji Evropi. V ZDA je znan in strah zbujajoč podoben enako imenovan pojav, katerega izvor ni znan (Ku-linčevič s sod., 1982). Pojavlja se v presledku od dveh do štirih let, škoda, ki jo povzroča, pa dosega katastrofalne razsežnosti. Kot poročajo, odmrejo cela stojišča, veliko družin je bolj ali manj prizadetih, številna območja pa ostanejo naprizadeta. V južnem delu Nemčije se vsako leto izgubi do 30 % družin, to pa je mogoče primerjati z 10 % manj pridelane- ga medu, če ob tem zanemarimo izgubo odmrlih in oslabelih čebeljih družin. Gre za velike izgube, ki nastajajo v čebelarstvu zaradi bolezni. G. Gnaeding ocenjuje vrednost izgub na približno 2,5 do 3,5 milijona evrov na leto. 3. Vzroki Kljub številnim objavljenim raziskavam, so vzroki tega pojava še vedno nejasni. Eden izmed zunanjih vzrokov je gotovo vreme. To so dolgo trajajoče, v nobenem primeru posebej ostre, prej mile zime, med katerimi bi morali računati na večjo zimsko umrljivost, posebej še, če so bili poletni in jesenski meseci pred takšno zimo hladni in deževni (Lotmar, 1943). Notranja vzroka sta na primer izpad zalege in krajšanje življenjske dobe dolgoživih zimskih čebel. V družini nastanejo motnje ali celo izpad naravne generacijske menjave čebel, tj. zamenjave zimskih, dolgoživih čebel s pomladansko in poletno generacijo. 3.1 Izpad zalege Življenje čebele je samo po sebi prilagojeno dolgotrajni zimi. Ob pravilni prehrani in dobrem zdravju brez težav preživijo od 6 do 8 mesecev v letu. To pomeni, da čebele, ki so bile izležene v obdobju od avgusta do oktobra ali še pozneje, odmrejo šele sredi maja (Ewenius, 1937), še prej pa izrabijo zgodnjo pašo. Preden se njihovo življenje konča, se mora razviti nova, letošnja generacija, ki nadomesti staro in družino varuje pred izumrtjem. Zaradi tega družine pozimi, navadno od februarja naprej, zalegajo le v manjšem obsegu, intezivneje marca in še intenzivneje aprila. Obseg zalege v tem času določa moč družine v maju. Če slabo zalegajo, oslabijo, če pa zalege ni, odmrejo. Minimalno naj bi vzredile toliko zalege, da bi ohranile moč prezimljene družine, še bolje pa več, da bi maja presegle moč prezimljene družine. Prvi pogoj za obsežno zalego v tem obdobju je dovoljšnja oskrba s cvetnim prahom. Prezimljene dolgožive čebele so ga uživale že jeseni in ga kot beljakovinsko rezervo naložile v svojih telesih. S takšno rezervo so spomladi sposobne prehranjevati prvo zalego. Prve izlegajoče se zimske čebele svoje beljakovinske potrebe zadostijo iz zalog cvetnega prahu v panju, ker pa so te dostikrat majhne, so hitro tudi porabljene. Pomembnejši, celo odločujoč, pa je svež cvetni prah, ki ga čebele spomladi nabirajo v naravi in prinašajo v panj, vendar je ta možnost zaradi vremenskih razmer dostikrat ovirana, zgodi pa se tudi, da popolnoma izpade. V tem primeru se zaleganje zmanjšuje, v izjemnih razmerah pa je celo prekinjeno. Tolikšen izpad zalege pa je že sam po sebi dovolj, da postavi pod vprašaj nadaljnji obstoj družine. 3.2 Skrajšanje življenjske dobe čebel 3.2.1. Skrajšanje življenjske dobe zaradi pomanjkanja cvetnega prahu lzpad zalege ni edina škoda, ki jo povzroči pomanjkanje cvetnega prahu. Zaradi tega je družina pod-hranjena, to pa je razlog za občutno krajšo življenjsko dobo čebel. Mlade čebele morajo namreč v prvih desetih dneh starosti zaužiti dovolj cvetnega prahu, da bi dosegle normalno dobo preživetja. Če so v tem življenjskem obdobju prikrajšane za cvetni prah, se njihova življenjska doba precej skrajša, veliko bolj kot pri nosemavosti (Maurizio, 1946, 1950, 1954, Beutler s sod., 1949, Kulinčevič s sod., 1982). Cvetni prah različnih rastlin tudi nima enake vrednosti. Precej vrst cvetnega prahu čebelam ne omogoča preživeti njihove polne življenjske dobe. 3.2.2 Skrajšanje življenjske dobe zaradi nege zalege Življenjsko dobo čebel skrajšuje tudi nega zalege. Zaradi tega čebele poleti živijo od 6 do 8 tednov, pozimi, ko zalege ni, pa od 6 do 8 mesecev. Pozimi se večkrat pojavi vdor toplega zraka, najpogosteje okrog božiča. Ta pojav navadno čebele zapelje k zgodnji vzreji zalege, to pa skrajša življenje čebel, ki so zalego negovale. To velja zlasti za kranjico, saj začne pri toplejšem vremenu takoj zalegati in je zato zelo ogrožena (Dreher, 1975). Te zgodnje, mlade čebele za polno prehranjevanje dostikrat nimajo dovolj cvetnega prahu, zato je krajša tudi njihova življenjska doba. Zalega, ki se pojavi ob neustreznem času, je nevarna tako za čebele, ki jo hranijo, kot za izlegajoče se čebele. O tem se z lahkoto prepričamo, če trisatni narejenec še zelo pozno, vse do oktobra, torej do meje še mogočega, s stalnim krmljenjem ali z dodanim testom silimo k zaleganju. V takšnih družinah, ki so postavljene tesno druga ob drugo, bo poznojesenska zalega izjemno lepa, strnjena in na velikih površinah sata. Toliko večje bo razočaranje spomladi. Pri tako vzrejenih narejencih bomo spomladi našli le še sate s polnimi zalogami hrane. Čebele so odmrle oziroma po večini izginile brez sledu. 3.2.3 Skrajšana življenjska doba zaradi bolezni in neprimernega medu Nevarnim bolezenskim klicam, ki čebelam skrajšujejo življenje, se v obliki kombinirane oz. mešane infekcije pridružita predvsem nosemavost in amebo-za, dostikrat pa še povzročitelji septikemije, rikecije in virusi (Mille, 1965, 1967, 1973). Opazili so tudi razpad mišic in tvorbo kristaloidov. Nosemavost in ameboza se precej razširita pozimi, zlasti pri predčasnem zaleganju in pomanjkanju čistilnih oz. iz-letnih priložnosti, domnevajo pa tudi, da se razširita tudi ob slabem vremenu poleti in jeseni (Lotmar, 1943). In če so čebele pozno jeseni v panj nosile še gozdni med, ki prav tako skrajšuje življenjsko dobo čebel (Poltjev, 1956), se temu pridruži še griža, ki povzroča trebljenje čebel v panju, tako da je okužba z nosemavostjo in amebozo še hujša. Tako je zaradi kombiniranega infekcijskega delovanja vseh naštetih ali le posameznih dejavnikov propad družine spomladi neizogiben. MfftJJ msUlAH ioAfrd ipttmtMit SOOOBHO MKIADHO ČtBElARJIHJH Izdelujemo nakladne JG-panje AŽ-mere, združljive z LR-panjskim sistemom, večnamensko podnico - tudi za pripravo rojev (ometencev) in predelavo kristalizirano oz. melicitozne mane (podnica je združljiva z LR-nakladami) po načrtih univ. dipl. inž. Ivana Jurkoviča. Zdaj izdelujemo tudi satnike za GJ-, LR- in AŽ-PANJE ter SMUKALNIKE za GJ- in LR-panje. F^nkji Pü naLljJnr H- in Lf-p«njr. Prf Jnjffft.L Ulli Ijuhlijiij. - iJjBnjfl^ ^^^ l(L: (Oj) ^(M.J 4. Boj proti spomladanskemu izginjanju čebel iz čebeljih družin Za boj s spomladanskim izginjanjem čebel iz čebeljih družin velja vse, kar je rečeno o ukrepih proti krajšanju življenjske dobe čebel zaradi nosemavo-sti in ameboze. Še posebej znova opozarjamo na nujnost higiene pri upravljanu družin (Berndorfer, 1971, in Pfeferle, 1978) in na pravočasno poznopo-letno nego, saj bomo le na ta način vzredili močne, s cvetnim prahom bogato preskrbljene in zato tudi zdrave družine. Močne družine same skrbijo za potrebno toploto, pri teh družinah pa je najmanjša tudi nevarnost škodljivega trebljenja v panju. Zaradi opisanih nevarnosti pa se moramo izogibati poznemu dražilnemu krmljenju. Prav tako moramo zavirati morebitno prezgodnje zaleganje matic, še zlasti matic kranjske sivke. Številni priporočajo, da družin v prvi polovici zime ne zapažimo. Pri tesno izoliranih panjih na široko odpremo žrela in jih zaščitimo proti mišim (Dreher, 1975). Družinam moramo odvzeti vse tiste vrste medov, ki niso primerni za prezimljenje, npr. gozdni med. Pri pozni gozdni paši priporočajo, da družine toplo odenemo, saj tako preprečimo pojav griže. Prav tako je zelo primerno, da ob morebitni gozdni paši okrepimo ali združimo oslabele družine. Nevarnost lahko zmanjšamo tako, da panje zložimo v skladovnice, bodisi enega poleg drugega bodisi enega na drugega. Na ta način zmanjšujemo toplotne izgube. Ne pozabimo, da mora biti žrelo odprto in zaščiteno proti mišim. Weygandt (1891) trdi, da se v družinah v panjih, ki so nameščeni v čebelnjaku, ne more pojaviti griža. Po moji izkušnji pa povsem zadostuje, če družine le toplo odenemo. Poleg tega je pomembno, da družinam po potrebi dodamo cvetni prah. V zvezi s tem naj bi se odločili za neke vrste gospodarjenje s cvetnim prahom. V obdobju preobilja cvetnega prahu namestimo lovilce peloda ali odvzamemo sate s cvetnim prahom, jih primerno uskladiščimo in jih pozno jeseni ali spomladi spet dodamo - vrnemo družini. Da se pelod ne bi pokvaril, satje s cvetnim prahom zaščitimo tako, da ga posipamo s sladkorjem v prahu. Shranimo ga v suhem prostoru, dobro zavarujemo pred škodijivci (plesen, miš, voščena vešča, slaninar). Lahko ga preprosto shranimo v hladilnik ali zamrzovalnik, v tem primeru pa nam satov ni treba posuti s sladkornim prahom. Družine lahko spomladi krmimo z nadomestki cvetnega prahu. Posušeni cvetni prah lahko pretresemo v satje in ga poškropimo s sladkorno razstopino. Ob lepem vremenu pa čebele cvetni prah tako ali tako nabirajo v naravi. Druga možnost je, da pripravimo testo. Nadomestek cvetnega prahu zmešamo s sladkorjem v prahu, medom in nekaj cvetnega prahu, maso zgnetemo v tanko plast testa in mešanico polagamo na nosilne letvice satnikov. Spomladi je priporočljivo dodati tudi sredstva proti nosemi. j Pozabljeni dobrotniki iz notranjosti panja in možnosti za njihovo uporabo pri nadzoru nad varojo in drugimi pajkovci Besedilo: Barry J. Donovan in Flora Paul, prevedel in priredil Borut Preinfalk S pojavom in uvedbo panjev s premičnim satjem je, kot se zdi, evropsko čebelarstvo izgubilo nekaj, kar bi lahko bilo izjemno pomembno pri obrambi čebeljih družin pred različnimi pršicami in insekti - to je paščipalce. Pravzaprav so bili ti izgubljeni prej, preden je bilo sploh kaj znanega o njih. Pozabljeni in spregledani so bili vse do njihove omembe leta 1982 v reviji o socialnih insektih. Potem so jih leta 2001 omenjali kot obetavne za biološko zatiranje varoje, leta 2004 pa tudi kot metodo za zatiranje malega panjskega hrošča. Dandanes, ko naše čebele ogroža predvsem varoja, pa tudi drugi sovražniki, kot so pršica, mali panjski hrošč in Tropillela, domnevamo, da bi vnovična naselitev vrst paščipalcev v naše panje pomagala rešiti vse te probleme. Uvod Paščipalci so pajkovci iz reda Chelonetida (Pseu-doscorpionida), ki je eden izmed desetih rodov v razredu Arachnida. Oblika njihovega telesa na prvi pogled spominja na škorpijone, ki sicer spadajo v drug red in niso njihovi bližnji sorodniki. Paščipalci na koncu repa nimajo strupenega žela, največji med njimi pa so veliki komaj 8 mm. Znanih je približno 3000 vrst in so naseljeni povsod po svetu. Najpogosteje živijo v zemlji, rastlinskih ostankih, pod trhlimi debli, kjer prežijo na različne majhne členonožce, kot so gosenice, ličinke hroščev, jajčeca žuželk in pršice. V panjih jih živi le majhno število vrst, nekateri pa so znani po tem, da se obesijo na roječe čebele in z njimi odletijo v novo bivališče. To imenujemo foretično vedenje. Prvo znano poročilo o simbiozi oz. sožitju med čebelami in paščipalci je iz leta 1873. Vrsto, ki so jo pozneje poimenovali Cheli-fer cancroides, je leta 1891 prvi opisal Alfonsus. Znana je kot sovražnik čebelje uši in drugih majhnih živalic, kot so na primer pršice. Leta 1922 so raziskovalci menili, da paščipalci požrejo velikansko število pršic, toda pozneje so na splošno izginili iz evropskih panjev. Takrat se je pojavila domneva, da je izbruh pršičavosti v Angliji prav posledica izginotja paščipalcev. O teh pajkovcih, ki živijo v simbiozi s čebelami, so poročali leta 1938 iz Švice in Madžarske. Opazili so, da uničujejo ličinke velike voščene vešče. V zadnjem času je znano le eno poročilo o pašči-palcih Ellingsenius fuleri. Vrsta je bila prvič opisana v Južnoafriški republiki, njeno navzočnost v panjih čebel na Cipru leta 1983 in v Španiji leta 1984 pa pripisujejo človeškemu vplivu. Členonožci v gnezdih socialno živečih žuželk Znano je, da številne vrste insektov, pajkov in pršic - in tudi paščipalcev - živijo v gnezdih številnih socialno živečih insektov, kot so mravlje, termiti in čebele. Nekatere so koristne za gostitelje, druge škodljive, nekatere pa eno in drugo. Bitja, ki živijo v čebeljih gnezdih, pogosto imenujejo melittophiles, v to skupino pa spadajo tudi paščipalci, ki živijo v gnezdih različnih vrst medonosnih čebel. Razlogi za izginotje paščipalcev iz evropskih panjev Zakaj so torej paščipalci izginili iz evropskih panjev? Podobno kot pajki se paščipalci v svojem okolju zadržujejo po skritih kotičkih in špranjah in v teh zavetiščih spredajo svilena gnezda, v katera ležejo jajčeca in v katerih odrašča njihov zarod. Pred nekako 130 leti so začeli čebele naseljevati v različne izdolbene klade, panje iz naklanih desk, povezanih z lubjem, predvsem pa v različne koše, spletene iz slame, trsja ali šibja in pogosto od zunaj premazane z govejim blatom. Ti panji so se le nekoliko razlikovali po svoji notranjosti od naravnih bivališč čebel, kot so različne dupline v skalah in votla drevesa v gozdovih, v katerih je veliko različnih špranj, vdolbin in drugih nepravilnosti v stenah, tam pa paščipalci najdejo dovolj primernih bivališč. Toda z iznajdbo panja s premičnim satjem, izdelanega iz poobla-nega lesa, se je začel proces nadomeščanja primitivnih oblik panjev. Prav zaradi tega so iz panjev izginili številni škodljivi členonožci, ki so bili hrana paščipalcev. V zadnjih letih pa je zatiranje varoje s kemičnimi sredstvi zatrlo tudi paščipalce. Paščipalci so razširjeni skoraj po vsem svetu, vendar ni znano, ali so zunaj Evrope živeli še pred Paščipalec Chelifer cancroides dobo, ko bi tja lahko prispeli z ladijskim transportom. Med prevozom v nove dežele so bile čebelje družine po večini nastanjene v koših, nekatere pa tudi v panjih iz obdelanega lesa različnih tipov. Večina čebeljih družin zaradi zaprtosti v panje in nenaravnih bivalnih razmer v ladijskih skladiščih ni preživela prevoza, tako da paščipalci, tudi če so bili v čebeljih panjih, ki so preživeli, morda niso preživeli zaradi stresnih razmer. Navzočnost evropskih vrst paščipalcev v panjih zunaj Evrope ni bila nikoli opisana, kajti četudi so preživeli potovanje, so na novih območjih verjetno propadli zaradi tehnoloških sprememb v panjih, enako kot prej v Evropi. Na podlagi raziskav so ugotovili, da so paščipalci, značilni za lokalno območje, navzoči tudi v gnezdih indijske čebele. Ugotovili so, da se te vrste paščipalcev prav tako hranijo s pršicami, torej tudi z varojo in voščeno veščo. Če jih je v panju dovolj, se število teh zajedavcev čebel opazno zmanjša. Ali so paščipalci škodljivci ali zavezniki čebel? Po nezanesljivih ugotovitvah iz Južnoafriške republike naj bi paščipalci zanesljivo zmanjševali število varoj. Po opazovanjih in fotografijah iz indijskih panjev je očitno, da se hranijo z V. destructor in drugimi čebeljimi škodljivci, zato lahko z dokajšnjo gotovostjo trdimo, da so v čebeljem panju zelo koristni. Prav tako je bilo ugotovljeno, da v nobenem svojem razvojnem obdobju nikoli ne zajedajo čebel, niti v naravnih niti v laboratorijskih razmerah. V Nepalu so lokalni čebelarji leta 1999 poročali o neki vrsti paščipalcev v svojih panjih ter jo imenovali »čebelji prijatelj«, čeprav niso vedeli zakaj. Možna razlaga je, da so prav paščipalci pripomogli k zelo majhnemu številu varoj v teh panjih. Obstajajo pa tudi nasprotna pričevanja, ki poročajo o škodi, ki so jo pri čebelah povzročili paščipalci. Leta 1947 so poročali o laboratorijskih opazovanjih paščipalcev, ki so skušali v čebelje telo prodreti na sklepih nog. Leta 1954 je pri poskusu, v okviru katerega so skupaj zaprli čebelo in paščipalce, čebela podlegla. Iz južne Indije prav tako poročajo, da so opazili čebeljo družino, ki je bila tako hudo napadena s pašči-palci, da je pozneje odmrla. V Iranu ugotavljajo, da paščipalci niso tipični čebelji zajedavci, kljub temu pa je nekaj družin zaradi njih zelo oslabelo. Potreba po raziskovanju Taksonomske in biološke informacije o paščipalcih so zelo skope in nepopolne. Po naših domnevah je primerno število paščipalcev v panju učinkovita zaščita čebelje družine pred prevelikim številom varoj in drugih pršic ter preprečuje nastenek gospodarske škode, ki jo te povzročajo. Po našem mnenju je treba zagotoviti dovolj skritih pribežališč za njihovo razmnoževanje. Na ta način jih bo v panjih dovolj, da bomo lahko izvedli ustrezna testiranja. Notranji pokrov, podnico in stene lahko z žago ali svedrom ustrezno pripravimo za njihovo prebivanje, tako da izvrtamo ali zažagamo primerno majhne špranje, v katere ne morejo čebele. Tudi na satnike lahko vdelamo posebna skrivališča za »vzrejo« paščipalcev. S številom skrivališč bi lahko uravnavali število odraslih osebkov v panjih. Jasno je, da bo potrebnih še zelo veliko raziskav, preden bomo lahko ugotovili, katere vrste so najprimernejše za obrambo pred čebeljimi škodljivci. Nujno bo raziskati naslednje probleme: - po vsem svetu bo treba v družinah vseh čebeljih ras izvesti obsežne raziskave o navzočnosti Varoja - med, usposabljanje - varno živilo Začenja se tretjo leto usposabljanj čebelarjev na področju zatiranja varoj, za katera sredstva prispeva tudi Evropska unija (EU). Tudi to leto bo usposabljanje potekalo na enak način, kot je potekalo v minulih dveh letih, saj se v načinu obvladovanja varoj v zadnjih dveh letih v Evropi ni spremenilo nič ... Zakaj sploh izvajamo tak program? Porabniku je treba zagotoviti varno živilo. Varno živilo pa je samo tisto živilo (med), za pridelavo katerega niso bila uporabljena nedovoljena oz. neregistrirana sredstva za zatiranje varoj. Glede na to MORA čebelar za zatiranje varoj uporabljati samo registrirana, tj. dovoljena sredstva. Posledica uporabe vsakega drugega sredstva je sum, da tako pridelan med ni varno živilo. Ob morebitni potrditvi suma sledijo sankcije, ki imajo finančne posledice za konkretnega čebelarja, ki ne upošteva predpisov. To pa lahko omadežuje sloves slovenskega medu. V Sloveniji sta to Perizin in Bayvarol kot klasični kemični sredstvi ter organske kisline (mravljinčna, oksalna in mlečna) in izdelki na podlagi eteričnih olj (Apiguard - na podlagi timola). Uporaba Perizina in Bayvarola postaja čedalje bolj tvegana. Nevarnosti sta dve: rezistenca in ostanki v satju oziroma v medu. Ne glede na dovoljeno maksimalno vsebnost ostankov kumafosa (aktivna snov v Perizinu) v medu (MRL) bi bilo za sloves kakovosti slovenskega medu vsekakor bolje, da teh ostankov v medu sploh ne bi bilo. To velja tudi za večino držav EU. Zaradi tega stroka v EU po večini odsvetuje nadaljnjo uporabo teh dveh sredstev. Organske kisline (mravljinčna, oksalna in mlečna) in izdelki na podlagi eteričnih olj (Apiguard - na podlagi timola) so prava alternativa klasičnim kemičnim sredstvom, saj ob pravilni uporabi v medu ne puščajo ostankov. Dopolnjujejo jih še apiteh-nični ukrepi. Obstaja več možnosti za uspešno obvladovanje varoj z organskimi kislinami in apitehničnimi ukrepi: obvladovanje in izvajanje diagnoze, pravilna uporaba sredstev - doziranja ob ustreznem času itd., vse to pa od čebelarjev zahteva veliko dodatnega znanja. Kdor se je na podlagi usposabljanja že odločil za uporabo alternativnih sredstev in metod, najbolje ve, da je zadeva zelo zahtevna, pa tudi odgovorna, tako do samega sebe kot tudi do drugih čebelarjev. Prav zaradi zahtevnosti namenja EU veliko sredstev za obvladovanje varoje -predvsem zato, da bi se izognili izgubam čebeljih družin zaradi rezistence ter zagotovili varno živilo. Na širšem območju je alternativa lahko uspešna le s pravilnim organizacijskim pristopom. Slabo se piše čebelarju, ki bo pri zatiranju varoj sicer uspešen, sosed pa mu bo prek reinvazije pošiljal vedno nove varoje. Slabo bi se pisalo vsem slovenskim čebelarjem, če bi zunanji nadzor pridelave varne hrane ugotovil nepravilnosti oziroma izločil med iz prodaje. Predsednikom posameznih čebelarskih društev priporočam, da na občnih zborih obravnavajo tudi vprašanje zagotavljanja varne hrane - medu in da v usposabljanje usmerijo čebelarje, ki se ga do zdaj iz različnih vzrokov niso udeležili. Na ta način bodo sredstva v okviru triletnega programa od leta 2005 do 2007, namenjena za preusmeritev načina zatiranja varoj, uspešno porabljena. Uspešno porabljena pomeni, da bodo čebelarji tudi zares usposobljeni za sodoben način obvladovanja varoj. Verjetno je triletno usposabljanje, kolikor ga ima slovenski čebelar na voljo za prehod na sodoben način zatiranja varoj, dovolj. Upam, da v prihodnjih letih v Sloveniji ne bo izgub čebeljih družin zaradi varoj, in seveda, da bomo še naprej uspešno dokazovali, da pridelujemo varno in visoko kakovostno živilo - med. Milan Meglič paščipalcev, popraviti taksonomijo in ugotoviti načine širjenja tistih vrst, ki živijo v tesnem stiku s čebelami; preučiti bo treba biologijo vseh vrst paščipalcev ter določiti potencialno najprimernejše vrste za nadaljnji razvoj za »kontrolorje« varoje v panjih; podrobno bo treba raziskati medsebojen vpliv paščipalcev in čebel vrste A. mellifera in A. ce-rana ter ugotoviti, ali se pri čebelah ne pojavljajo poškodbe; podrobno bo treba raziskati medsebojen vpliv paščipalcev in čebeljih škodljivcev, predvsem pa, ali paščipalci lahko toliko kontrolirajo vsakega čebeljega škodljivca, da ta gospodarsko ni več škodljiv; če se pokaže, da je neka vrsta paščipalcev učinkovita proti varoji, moramo določiti, kolikšno število bi bilo za potrebno za učinkovit nadzor nad tem zajedavcem; preučiti je treba možnosti za vključevanje metod z uporabo paščipalcev v različne tehnologije čebelarjenja po svetu: poglavitni problem pa je zanesljivo ugotoviti, ali paščipalci v resnici ne škodujejo čebelam, in če se bo pokazalo nasprotno, poiskati tudi metodo za njihovo neškodljivo odstranitev iz panja. Sklep Po našem mnenju obstaja dovolj dokazov o tem, da navzočnost primernega števila osebkov paščipal-cev v panju zagotavlja učinkovit nadzor nad varoja-mi in drugimi pršicami. Kljub temu bo potrebnih še veliko raziskav, da bomo ugotovili temeljna dejstva o paščipalcih, kot so: število vrst, načini širjenja in ali škodujejo čebelam ali ne. Če se bo izkazalo, da so učinkoviti in za čebele neškodljivi regulatorji števila varoj v panju, se bodo čebelarji lahko vrnili k čebelarjenju brez kemičnih strupov. Zagotavljanje ustreznih skrivališč in gnezdišč za paščipalce v panju bo preprosto in poceni, in ko bodo enkrat naseljeni v panju, bo zagotovljen trajen nadzor nad varojo, brez nevarnosti, da bi se razvila rezistenca. Z osvojitvijo metode zatiranja varoj s paščipalci bo čebelarjenje tudi finančno učinkovitejše. Prav tako bo skoraj nemogoč pojav rezistence, ker so paščipalci naravni sovražniki pršic z vedno enakim načinom lovljenja. Že delni dokazi, ki so na voljo, kažejo, da bo v boju proti čebeljim škodljivcem mogoče učinkovito uporabljati številne vrste paščipalcev, še posebej pri naši medonosni čebeli ali kot je izjavil že Alfonsus leta 1891: »Paščipalci so zelo koristni za čebele in sovražniki čebeljih uši.« Članek je bil objavljen v reviji Bee World, št. 86, stran 83-86, december 2005. j ALQ Jg V TREBA ©KRBETD ČgBgLJE ©RUŽDNE? Besedilo: Dr. Aleš Gregorc, Kmetijski inštitut Slovenije Množično odmiranje čebeljih družin se pojavlja v vseh delih sveta, predvsem odkar se je pred več kot dvajsetimi leti pojavila pršica Varroa destructor. Ta povzroča čebelarstvu veliko gospodarsko škodo. V vseh teh letih poročajo o odmiranju čebeljih družin. Tako na posameznih območjih pogosto odmre 30 %, pa tudi do 90 % čebeljih družin. Odmiranje čebeljih družin zdaj po večini pripisujejo predvsem skupnemu delovanju varoj, okužbi s sporami noseme, s sekundarnimi okužbami ter drugim neinfektivnim dejavnikom, kot je delovanje pesticidov. Čebelje družine pa lahko propadejo tudi zaradi tehnoloških pomanjkljivosti in nepravilnosti pri čebelarjenju, zaradi napačnega ravnanja čebelarjev in drugih, doslej še neznanih dejavnikov. Odmiranje čebeljih družin O odmiranju čebeljih družin so poročali v zimskem obdobju 2004/05 iz različnih držav, saj je v nekaterih evropskih državah, kot smo tudi že poročali, po neuradnih podatkih odmrlo veliko število družin: na Portugalskem 10-15 %, iz Italije so poročali o večjem odmiranju, kot je običajno, na Poljskem jih je odmrlo 10-50 %, v Švici približno 30 % in v Avstriji 10-100 %. V ZDA domnevajo, da zaradi delovanja pesticidov vsako leto propade približno 10 % čebeljih družin. Tudi v Sloveniji, predvsem v zimskem obdobju, odmre večje število čebeljih družin. Občutno večje število čebeljih družin je odmrlo v zimskem obdobju 2005/06, po neuradnih ocenah do 50 %, v posameznih delih Slovenije pa tudi več. Čebelje družine so odmirale že v jesenskem obdobju 2005, ta pojav pa se je nadaljeval tudi v spomladanskem obdobju 2006. O slabo razvitih čebeljih družinah so poročali čebelarji iz vseh delov Slovenije. Najpogostejši razlogi za takšno stanje so bili delovanje varoj, zelo neugodno dolgotrajno hladno zimsko obdobje z domnevno škodljivimi vplivi subklinične oblike nosemavosti in številni problemi pri oskrbi čebeljih družin, povezani z zelo dolgotrajno zimo. V večjem delu Slovenije čebele zaradi zelo nizkih temperatur niso izletavale pet mesecev in tudi več. Najpogosteje je odmiranje družin mogoče ugotavljati v celotnem zimskem ali celo spomladanskem obdobju. Odmiranje čebeljih družin je značilen pojav v vseh državah v Evropi, to pa je velik, do zdaj nerešen problem tudi za raziskovalne in strokovne institucije. Rezervne in gospodarske čebelje družine Rezervna čebelja družina je praviloma pripravljena in pravilno strukturirana (matica, delavke, troti, odkrita, pokrita zalega in zaloga hrane) v tekočem letu. Družina ima mlado matico in po navadi zaseda 5-10 satov standardne velikosti (AŽ-, LR- in drugi). Rezervne družine v čebelarstvu vzdržujemo celotno čebelarsko leto, tudi med zimskim obdobjem. Gospodarska čebelja družina je polno razvita in pravilno strukturirana družina (matica, delavke, troti, odkrita, pokrita zalega in zaloga hrane), odvisno od letnega življenjskega cikla (v zimskem obdobju ni trotov in tudi ne zalege). V obdobju polnega razvoja družine in ob ugodnih pašnih razmerah ima gospodarska družina poleg plodišča še medišče. Potrebe za vzdrževanje rezervnih družin a) Priprava in skrb za rezervne družine sta povezani s škodljivim delovanjem varoj. Zato je priprava zadostnega števila rezervnih čebeljih družin priporočen tehnološki ukrep, ki dopolnjuje ukrepe zatiranja varoj v čebelarstvu, predvsem sonarav-ne metode zatiranja. Za te potrebe čebelarjem priporočajo pripravo in vzdrževanje do približno 50 % rezervnih družin, tako da te lahko nadomestijo družine, ki so oslabele ali propadle zaradi varoj. b) Poleg tovrstnega nadomeščanja oslabelih ali odmrlih čebeljih družin je vzdrževanje rezervnih čebeljih družin potrebno še zaradi morebitnega rojenja gospodarskih družin in za njihovo okrepitev. Med burnim spomladanskim razvojem kaže kranjska čebela značilnosti rojenja. Če družina preide v rojilno razpoloženje, je učinkovit ukrep odstranitev te družine iz panja in naselitev panja z rezervno družino. c) Rezervne družine zagotavljajo tudi material (zalego in čebele) za okrepitev gospodarskih čebeljih družin, ki so na paši. Poleg tega jih uporabljajo tudi v vseh drugih čebelarstvih, usmerjenih v pridelavo cvetnega prahu, matičnega mlečka, propolisa ali v vzrejo matic. Vzdrževanje rezervnih čebeljih družin je nujen sestavni del čebelarske dejavnosti, saj nam pravzaprav omogoča čebelarjenje z določenim številom družin. Ocene o potrebnem deležu rezervnih čebeljih družin so različne. V čebelarstvih v Sloveniji je treba za uspešno čebelarjenje vzdrževati vsaj 50 % rezervnih družin glede na število gospodarskih čebeljih družin. Ta delež pa se od čebelarstva do čebelarstva razlikuje, in to za 30-70 % in tudi več. Pri tem imajo veliko vlogo čebelarjeve izkušnje in morebitna usmeritev v posamezno čebelarsko dejavnost. Kljub upoštevanju vseh navedenih dejavnikov pa je postavitev enotnega merila glede potrebnega števila rezervnih družin nezanesljiva. Tako je npr. treba v čebelarstvu s približno 50 čebeljimi družinami, usmerjenim v vzrejo matic, vzdrževati vsaj še približno 50 rezervnih čebeljih družin za vse zgoraj opisane potrebe, pa tudi za naseljevanje ple-menilnikov, pripravo starterjev in rednikov. Poleg gospodarskega vidika vzdrževanja čebeljih družin, ki skupaj z rezervnimi družinami sestavljajo gospodarsko čebelarstvo, je treba upoštevati še stalež čebeljih družin, potrebnih za vzdrževanje ohranjanja okolja in rastlinske raznovrstnosti ter za posredno opraševanje gospodarskih rastlinskih kultur (sadjarstvo, poljedelstvo). Po mnenju strokovnjakov koristi na tem področju presegajo 100-kratnik predvidenih donosov v čebelarstvih, katerih končni produkti so največkrat med, matice, matični mleček ali cvetni prah. Vzdrževanje čebeljih družin in čebelarjenje na tistih geografskih in podnebnih območjih Slovenije, za katera je značilno bodisi zmerno celinsko podnebje s hladnimi zimami in vročimi poletji bodisi alpsko podnebje, za katerega so značilne najbolj ostre podnebne razmere v državi, so za čebelarje poleg vseh zunanjih patogenih in nepatogenih neugodnih dejavnikov izjemno zahtevno strokovno delo. Čebelje družine v naravi zagotavljajo tudi navzočnost nujnih opraševalcev, pomembnih za številne rastlinske vrste. Čebelarjenje samo je tudi pomembna kmetijska dejavnost, »poezija kmetijstva«, ki prispeva k zagotavljanju preskrbe s čebeljimi pridelki ter z lastno in organizirano gospodarsko vzrejo matic avtohtone kranjske čebele Apis mellifera carnica zagotavlja obnavljanje čebeljega fonda. Za zagotavljanje vseh opisanih dejavnikov morajo čebelarji glede na svoje izkušnje, znanje in čebelarsko- gospodarska pričakovanja v svojih čebelarstvih redno vzdrževati toliko čebeljih družin, da bo med njimi vsaj približno 50 % rezervnih čebeljih družin in do 50 % gospodarskih čebeljih družin. Raznolikost geografskih, podnebnih, pašnih in če-belarsko-tehnoloških razmer z vsemi posledicam, s katerimi se v Sloveniji in drugod spopadajo čebelarji, ter nepogrešljivost čebel za opraševanje rastlinskih vrst v naravi sta brez dvoma dejavnika, ki ju morajo upoštevati tudi splošni administrativni ukrepi. J TT uH ©EBB^BJEWA ©PBAWU^ V AŽ-PANJ W PBBBtlDABJQi] Besedilo in fotografije: Janez Kropivšek - Jeronim nad Vranskim, ianez.kropivsek@siol.net Dan se vztrajno daljša in ob sončnem vremenu se že lahko zgodi, da bodo naš spanec zmotili sončni žarki. Soncu se lahko pridruži še brezvetrje in podobne »težave« bodo pestile tudi naše ljubice. Temu razmišljanju bi lahko rekli pobožne želje, saj zima in gosposka pač nikoli ničesar ne podarita. Zima se v zadnjem obdobju nekako pomika proti pomladi, včasih pa nas obišče kar sredi poletja, kot se je to zgodilo avgusta lani. Danes, 27. 12. 2006, ob pogledu skozi okno še vedno lahko vidim, da so travniki zeleni in da tudi rožice še cvetijo. Prav »nespodobno« za božič. V panjih je zdaj že novo življenje, pa če je še tako mrzlo. Ker se mladi naraščaj ne sme prehla-diti, čebele »zakurijo«, zato se povečata tudi poraba hrane in cvetnega prahu iz rezerve, saj sta potrebna za proizvodnjo matičnega mlečka. Količina zalege je zelo odvisna tudi od količine in lege zalog cvetnega prahu v panju. Če želimo hitrejši spomladanski razvoj, je treba pri pripravi čebel na zimo sate s cvetnim prahom premakniti bolj proti sredini gnezda, tako da so čebelam prej dostopni. V tem obdobju pa nikar ne drezajmo v gnezdo in ne povzročajmo hrupa, ker bi s tem razdrli gručo, ki deluje tudi kot samooskrba z vodo med najhujšim mrazom, ko je vsa druga voda v panju in zunaj njega zamrznjena. Vlaga, ki izhlapi v notranjosti gruče, kjer je mlada zalega, se proti robu strnjenega gnezda zaradi padca temperature znova utekočini in čebele na robu jo lahko znova prenesejo v sredino za nego mlade zalege. To pa deluje samo toliko časa, dokler je gruča strnjena - dokler mi sami ali kdo drug ne vznemiri čebel. Če smo se že zbudili in se nam zahoče sprehoda, lahko kak lep sončen dan izrabimo za obisk čebelnjaka. Ob obisku nekega muzeja v Londonu sem dobil slušalke - dve cevki z nastavki za ušesa, prek katerih je bilo mogoče poslušati komentarje v različnih jezikih. Te slušalke so iz higienskih razlogov po uporabi namenjene za reciklažo. Vedno sem bil v mislih s svojimi ljubicami in tako lahko prav s temi slušalkami v stereotehniki poslušam skrivnosti v panju. Gumijasti cevki potiho in neopazno vtaknem skozi žrelo panja, in če slišim, kako negovalke potiho in melodično pojejo uspavanke otročičkom, vem, da je vse tako, kot mora biti, in nemir v srcu je pregnan. Včasih je blaženost tako velika, da ne vem dobro, ali jih slišim ali ne. Če me radovednost premaga, malce potrkam in zaslišim: »Pst da se otroci ne zbudijo!« Lahko pa je v panju tudi hudo in namesto uspavanke slišimo jok in stok ter klice na pomoč. To se zgodi, če so zboleli ali umrli mati, če primanjkuje hrane ali če je bolna cela družina. Še bolj pa je moje srce žalostno, če je v panju smrtna tišina. Okvir za pomoč pri žičenju satnikov, zbit in zažičen satnik Tudi v idealnih razmerah se črevo čebel počasi polni in dan, ko je temperatura v senci več kot 8 °C in ne piha mrzel veter, čebele izrabijo za to, da se otrebi-jo. Dobro je, če se na to prej pripravimo in obvestimo sosede, da pospravijo perilo in avtomobile, ki so po mnenju čebel najprimernejši za takšno opravilo. Če spimo predolgo, nas naše ljubice lahko prehitijo, pred panji pa opazimo veselo spreletavanje. Čebele iščejo primerno mesto, na katerega bodo izpraznile prenapolnjene trebuščke. Če zunaj leži sneg, pohi-timo z odmetavanjem snega in posipanjem drobirja ali žagovine, sicer bomo lahko le žalostno opazovali, kako se podhlajene nabiralke vode ne morejo osvoboditi ledenega oklepa. Prevelik polet v ledeno smrt lahko omilimo tudi s kepo snega na bradi panja. Dobro je tudi pogledati, ali ni kako žrelo po naključju zamašeno s čebelami, ki se jim je pozimi izteklo življenje. Kot povsod drugod je smrt tudi v panju vsakdanja spremljevalka življenja. Pomembno je, da življenje zmaguje. Na jok in stok v panju pa se lahko odzovemo le, če je dovolj toplo. Takrat na hitro pogledamo v panj, da ugotovimo, kaj je narobe. Pomagajo tudi zapiski o stanju v panju iz prejšnjega leta in opazovanje čebel na bradi panja ob izletu. Po mojem se je najbolje ravnati tako kot čebele, ki vse, kar je bolno, preprosto odstranijo iz panja. Dokler to zmorejo, je družina zdrava. Včasih sem nekoliko bolj »milosten« in skušam rešiti, kar se rešiti da. Lačno družino je od zunaj težko odkriti. Brezmatične družine pa glasno šumijo in so nemirne. Na celini se ta mesec še ne mudi s sanacijo, razen če se odločim, da bom družino uničil zaradi znakov bolezni, npr. no-seme ^ Panjem, v katerih so družine umrle, zapremo žrela, da preprečimo rop. Ko to dopušča vreme, moramo panje obvezno očistiti in razkužiti. Vsekakor moramo ugotoviti vzrok smrti, in če nam ta ni znan ali če smo odkrili znake kužne bolezni, pokličemo na pomoč veterinarja. Ko čebelam zmanjka vode, jo skušajo dobiti zunaj. Če je primerna temperatura in ne piha veter, je dobro, da jim pomagamo in v bližino čebelnjaka namestimo higienski napajalnik, v vodo pa dodamo nekaj soli, ki je prav tako nujna za življenje čebel. Žrela panjev naj bodo dovolj odprta, da bo zračenje čim boljše, hkrati pa mora biti onemogočen vstop škodljivcem. Idealna bi bila visoka pod-nica z odprto mrežo na dnu, kot je to pri nakladnem panju. Pa žal skoraj ne gre. Če je zračenje slabo, se lahko navlaži izolacija v panju, takšna pa seveda ni več to, čemur je namenjena. S čim manj hrupa jo skušajmo posušiti ali zamenjati. Več o delu pri čebelah pa prihodnji mesec, ker je šele nekako ob sv. Jožefu primeren čas za prvi spomladanski pregled. Ta mesec je ob ugodnem vremenu lahko primeren za barvanje panjev, moramo pa se pripraviti tudi na pomlad in kupiti, izdelati, očistiti in razkužiti oz. popraviti vso potrebno opremo in pribor. Dobra priprava je že polovica opravljenega dela. Nekaj več pozornosti bom namenil problemu, ki me pri delu s čebelami ovira in jezi. To je »črna gradnja« oz. voščeni prizidki v panju. Ta nadloga v nakladnem Levo: Satniki vpeti in rahlo navzven ukrivljeni s pomočjo lesenega okvirja pripravljeni za žičenje. ^^^ Desno: Stari satniki, očiščeni in razkuženi v vrelem lugu, vpeti v nosilec panju ni tako velika, ker je v njih prizidke laže odstraniti. Samo malo dima in čebele se umaknejo, še poteg z dletom in prizidkov ni več. Pri AŽ-panju pa je navadno največ prizidkov na matični rešetki, to pa je v panju težko čistiti, ker se čebele pač obesijo na strop in gruča se s časom samo še veča. Čebele se v panju premikajo samo z nogami, in če je prostora preveč, si pač zgradijo stopnice. Preveč prostora pa zelo rado in hitro nastane. V načrtu je označeno, da naj bo med satniki in matično rešetko 7 mm prostora. Letvice satnika se zaradi napete žice še malce ukrivijo, povesijo se tudi nosilne palice, matična rešetka pa se zaradi nalaganja propolisa dvigne. Če panj izdela mizar, po navadi še nekoliko poveča zračnost, da pri premikanju satnikov ne bi mečkali čebel. Ob prvi obilnejši paši pa čebele vse te napake zelo temeljito popravijo. Tako postane poseg v plodišče popolno mučenje čebel in čebelarja. Nad satniki popolnoma zadostuje 5,5 mm prostora. Satniki sami so veliki 260 x 410 mm. Tudi nad 3 mm debelo matično rešetko (izdelava Rihar), ki jo po potrebi zamenjam z lesonitom, je samo še nosilna palica, nato pa satnik. Tako čebele ne potrebujejo več prizidkov in jih tudi ne gradijo. Zagotoviti je treba samo to, da sta zgornja in spodnja letvica satnika ravni. Pri vzdolžnem žičenju to ni problem, težave pa nastanejo pri prevozu, ker se mlad sat, poln medu, zelo rad »sesuje« oziroma sesede. Zato satnike žičim pokonci s šestimi žicami, in to vzporedno. Preizkusil sem tudi znameniti IWI, vendar se je izkazalo, da ni dobro. Ko mi je med prevozom s smreke na kostanj uspelo v medišču AŽ-panja zadušiti izjemno močno družino, so se sati, žičeni po sistemu IWI, pravzaprav še bolj pokvarili kot preostali. Poševnost žice ni preprečila sesedanja, ker se je žica brez težav ukrivila, razdalja med posameznimi žicami pa je pri tem načinu še večja. To je slabost tudi pri točenju deviških satov. Pri izdelavi satnikov sem vedno zelo natančen, vendar glede na velikost čebelarstva uporabljam malce zastarelo tehnologijo. To pa se mi obrestuje pri vnovični uporabi satnikov. Uporabljam lipov les. Vzdolžne letvice imajo na zunanji strani žleb in šest ena, komerno razporejenih luknjic za žico, nimajo pa notranjega utora, saj me je ta oviral pri žičenju in poznejšem čiščenju satnikov. Pokončne letvice imajo posnet vogal, da se satnik ne zatika pri premikanju v panju, in luknjice za žeblje. V te luknjice Slovenski čebelar 2/2007 -i pred zbijanjem vtaknem žebljičke, tako da potem za-bijem po dva žeblja hkrati. Na vsaki strani po enega žeblja ne zabijem do konca, tako da nanj pozneje navijem žico, s tem pa prihranim čas pri žičenju. Zbijam v posebnem okvirju oz. šabloni, tako da so vsi satniki enaki. Žico sicer napnem, vendar je satnik pri tem vpet, tako da se ne more skriviti. Neposredno pred vtiranjem satnic žico narebričim z zobatimi kolesci. S tem dam žici potrebno napetost, tako da je napeta tudi, ko se segreje, saj deluje kot vzmet. Satnice pred vtiranjem segrejem v komori na približno 30 °C. Med delom jih imam pod reflektorjem, da se ne ohladijo. Satnico položim na žice satnika, priključim na varilni transformator in počakam nekaj sekund, toliko, da se na satnici pokažejo sledi žice. Zložim jih pokonci, da se ne krivijo, in v tem položaju počakajo do uporabe. Ko sat ni več uporaben, ga pozimi, ko izpraznim medišča, izločim. Pred kuhanjem sate izrežem skupaj z žico, voščine pa skuham v kotlu ter stisnem v stiskalnici za sadje, v kateri je pletena plastična vreča. Pazim, da se brozga v vedru dovolj počasi ohlaja, saj tako dobim čistejši vosek. S spodnje strani ohlajenega kolača voska naslednji dan odstranim še nečistoče. Ta vosek potem prodam ali pa iz njega naredim sveče. Za svoje satnice uporabim vosek iz pokrovčkov. Grobo očiščene stare satnike križno zložim na kovinsko stojalo, jih pritrdim in nekaj minut kuham v 200-litrskem kovinskem sodu, v katerem vre 3-od-stotni natrijev lug. Z vrha soda sproti odstranjujem »smetano«. Po kuhanju v lugu satnike najprej v drugem sodu sperem s hladno vodo, nato pa še z visokotlačnim čistilcem. Vzamem jih s stojala in pokonci zložim na mizo, nato pa vanje potisnem okvir, tako da se vzdolžne letvice ukrivijo za kakšen centimeter navzven. S tem so satniki povezani, tako da jih laže nosim in posušim. Po vnovičnem žičenju so satniki očiščeni, razkuženi in tudi popolnoma ravni. Res je, da moram satnike ob menjavi satnic še enkrat žičiti, vendar v panjih skoraj ni več »črne gradnje« in delo s čebelami je lažje, življenje zame lepše, za nekatere čebele in kakšno matico pa daljše. j Kaj je treba ob lepem vremenu storiti februarja? Pregledati drobir ali testni vložek. Očistiti dno panja. Opazovati dogajanje na bradi panja. Poskrbeti za napajalnik. ČBBBLARJBVA OPRAWDLA V NAKLADN Rnn FEBRUARJU Besedilo in fotografije: Mihael Kamplet - Pekre Izvlečemo vložek in po drobirju ugotovimo moč in položaj gnezda. Pred panji odmečemo ali raztrosimo sneg, da bo prej skopnel. Letos sicer kaže, da tega dela ne bo prav veliko, ker je do sredine januarja zima zelo mila in brez snega. Februar je hladen mesec. Če januarja ni bilo izletnega dneva in če takega dneva ni niti v začetku februarja, to ni nič hudega. Čebele, ki imajo dovolj kakovostne hrane, lahko prestanejo tudi sto dni brez izleta. V manjšem obsegu se že pojavi zalega, zaradi tega pa čebele zvišajo temperaturo v gnezdu na 34 °C. Poraba hrane se poveča, s tem pa se poveča tudi količina vlage. Panji naj bodo opaženi, saj s tem preprečimo prepih med stiki naklad in ublažimo nihanje temperature zaradi zunanjih sprememb. Odvečna vlaga v panju lahko povzroči plesnenje satja. Nabiranje vlage preprečimo z vmesnim pokrovom in časopisnim papirjem ter z odprtim žrelom spodaj. Panjev ne odpiramo. S pregledom počakamo do cvetenja vrbe ive (mačice). Ko nastopi izletni dan, gremo k čebelam, jih opazujemo od zunaj in si svoja opažanja zapišemo. Pokrov dvignemo in papir, če je vlažen, odstranimo. Nadomestimo ga s približno tremi polami časopisnega papirja, ki naj segajo čez rob, tako da ga pokrov nato upogne. Satniki pripravljeni za razkuževanje Predelana panjska podnica za testiranje odpada varoj Ker s čebelami nimamo dosti dela, lahko razmišljamo o svoji opremi oz. o svojih panjih. Tudi o njihovih slabostih, ne glede na to, ali jih izdelujemo sami ali jih kupujemo oz. si jih marca ogledujemo na sejmu v Celju. Za vsak panj velja, da mora biti uporaben in preprost, za nakladnega pa še, da morajo biti vsi sestavni deli zamenljivi, torej da so enotne, standardne mere. Podnica Podnica je po svoji konstrukciji res preprosta. Takrat, ko je bila zamišljena, čebel še niso ogrožale varoje. Po pojavu tega zajedavca je podnica postala neprimerna, zato ji je odzvonilo. Le kdo bo julija, ko čebele dosežejo vrhunec številčnosti in ko v naravi ni paše, spredaj drezal v panj ter vstavljal in izvlačil mrežo in vložek za kontrolo varoj! Če pa števila varoj ne spremljamo, ukrepamo na slepo. Zdaj je že mogoče dobiti nove izvedbe podnic, z mrežo na dnu in z vložkom, ki ga je moč izvleči. Vložek mora biti neprepusten za vodo in mora toliko tesniti, da mravlje nimajo dostopa v panj. Stare podnice lahko predelamo. Z vbodno žago 3 cm od notranjega roba izžagamo dno. Vzdolžna reza utrdimo z letvicama, velikosti 2 x 2 cm. Čez izrezano površino pritrdimo mrežo. S spodnje strani podnice kot vodilo za vložek pritrdimo štiri letvice, velikosti 2,5 x 2 cm. Naredimo še vložek iz vodotesnega lesonita ali aluminija. Vložek izvlačimo od zadaj, pri tem pa ne pridemo v stik s čebelami. Če je komu žal izrezati podnico, lahko naredi tudi drugače. V tem primeru naj zadnjo stranico odstrani z dna in nanjo zgoraj pritrdi štiri letvice, velikosti 2 x 2 cm. Na odstranjeni zadnji del privijačimo dve polzaporici za prijem pri izvlačenju. Potrebna sta še vložljiva mrežica in vložek iz aluminijaste pločevine. Opravljamo od zadaj. Če nameravamo panje prevažati ali pridelovati cvetni prah, pa so zahteve nekoliko drugačne. Naklade so izpostavljene vremenskim vplivom. Najbolj jim škoduje izmenično delovanje vlage, rose in sončne pripeke. Prednja stran je najbolj izpostavljena, zato je škoda tam največja. V lesu, ki je zaradi vlage napet, popustijo celo žeblji, in ko se les spet osuši, gledajo glavice žebljev milimeter ali dva iz lesa. Žeblji so slab vezni element za naklade. Boljši so samorezni vijaki. Zaradi napenjanja in krčenja lesa se pojavijo razpoke na stikih, na morebitnih grčah, včasih pa zaradi nehemogene rasti les celo poči. V vse te razpoke pronica vlaga in uničuje naklade. Pri nepravilno vgrajenem lesu se lahko spodnji ali zgornji rob naklade upogne celo toliko, da tam izletavajo čebele. Zato velja, da mora biti les za panje lepe rasti, brez grč, lice deske pa mora biti obrnjeno navzven. Stiki stranic pri nakladah so lahko izdelani na dva načina. Klasično, tj. z rogljičenjem (cink) in zbiti z žeblji, ali na utor in pero, zlepljeni in vijačeni. Lepilo mora biti odporno proti vodi. Prevladuje mnenje, da je spoj z rogljičenjem za les najboljši spoj. Sam nisem tega mnenja. Po dolgoletni uporabi naklad z enim in drugim spojem se bolje držijo tiste, ki so delane na utor (na prednji stranici) in pero (na stranski stranici), lepljene z lepilom, odpornim proti vodi, in spete s samoreznimi vijaki (univerzalni vijak) z vgrez-njeno glavo. Satnik Klasični LR-satnik ima dve manjši hibi. Prva je, da amaterski, ljubiteljski izdelovalec sam le s težavo izdela stranske letvice, druga pa je ta, da se sat pri točenju zaradi razstojiščnih izboklin na stranskih letvicah ne usede na koš točila. Zaradi tega se sat pogosto poškoduje oz. zlomi v zgornji tretjini, vsekakor pa prej kot pri AŽ-satu, ki se s celotno površino usede na koš točila. Zadnji čas je mogoče kupiti plastične nosilce - razstojišča, ki odpravijo oba problema. Če uporabimo plastične nosilce, lahko stranske letvice preprosto nažagamo iz tako imenovane »colarce« (25 mm). Če so sati deviški ali če menimo, da se bodo lomili, pa te nosilce/natikače pred točenjem snamemo. Pri dvotretjinskih nakladah je gnezdo v plodišču dvakrat prekinjeno, zato je prehod iz ene v drugo naklado nekoliko otežen. Poleg odmika satov po višini vpliva na prehodnost tudi satnik sam. Zgornja letvica satnika je dovolj močna za LR-satnik, za dvotretjinski satnik pa je po svoji trdnosti predimenzionirana. Višina letvice vpliva na prehodnost, širina letvice pa na graditev prizidkov. Ena rešitev je ta, da sta spodnja robova letvice precej obru-šena oz. posneta. Sam sem se odločil za nekoliko drugačno rešitev, namreč za letvico, velikosti 20 x 12 mm, in s 4 mm utorom za vstavitev satnice, saj ta po svoji trdnosti popolnoma zadostuje. Čebele letvico obzidajo s skrajšanimi celicami, s tem pa je olajšan tudi prehod iz ene v drugo naklado. Posledica tega je, da nastane več prizidkov, in če bi naklado preprosto dvignili, bi z njo povlekli tudi nekaj satov iz nižje naklade. Da se to ne zgodi, naklado strižno nekoliko zasukamo, da popustijo prizidki, šele potem pa jo dvignemo. Spodnjo letvico lahko nadomestimo z dvema letvicama, velikosti 5 x 10 mm, z vmesnim presledkom 5 mm. Takšnega satnika ni treba žičiti. Satnico vstavimo skozi presledek pri spodnjih letvicah in utor zgornje letvice zalijemo z voskom. Millerjev pitalnik mora imeti poševno dno z nagibom proti odvzemu, saj je v nasprotnem uporabna le polovica pitalnika, v drugi polovici pa zastaja hrana. Matično rešetko dobimo v dveh izvedbah, in sicer plastično z izsekanimi prehodi in kovinsko, paliča-sto. Dobri sta obe. Plastična lepo tesni, je toplejša in manj prehodna, vendar se pri odstranjevanju prizidkov rada poškoduje. Po nekaj letih jo je treba zamenjati. Sam jo uporabljam spomladi in obvezno takrat, kadar sta matici v dveh, po višini sosednjih nakladah. Kovinska, paličasta matična rešetka je hladnejša, vendar je bolj prehodna in trpežnejša. V vmesni pokrov lahko začasno ali za stalno vgradimo begalnico. Sam uporabljam begalnico s premerom 26 cm in z osmimi kanali. Pokrov mora biti iz lesa ali iz materiala, odpornega proti vodi, zgoraj mora biti obit s pločevino. Navadna, proti vodi neodporna iverna ali lesonitna plošča ni primerna, saj zaradi vlage iz panja hitro razpade. j ^^EBUraARS SW^U ^ FEB Besedilo: Borut Preinfalk, dr. vet. med., Veterinarska falHku in Vinkovcih Hrvaika gospaiars-ka zbornica Hrvaški veLerr^arski ir^iiitut, Veterinarski zavnd iz Vinkrivoev Etver>a in veterinarska šela dr. Andri^ älampar iz Vinkevioev ORGANIZIRAJO MEDNARODNI čebelarske sejem opreme in čebeljih pridelkov in slrokovno znanstveni! posvetovanje ^ 4. ČEBELARSKI DNEVI VINKOVC* 2007 Pnredttev bo 3.1 Ü. In 11. marca 20Ü7 , v prostorih Športnega parata Leni^ v VInhövcih pod pokrovileljstvom Ministerstva za krtietijstvo. gozdafStvP In vode VukovarsKo-snerrrske županije in TTiesla Vinkovci. Prireditev bo odpri min ister za kmetis|(vo R'IHrvaske g. Petar CcbankoviE APIS M & D, D. o. o. MARKO DEBEVC ČUŽA 7, 1360 VRHNIKA tel.: (01) 755 12 82 faks: (01) 755 73 52 Odprto: ob delavnikih od 9.—12. in od 16.—18. ure, ob sobotah od 9.—12. ure • POLNOVREDNE BELJAKOVINSKE POGAČE ZA KRMLJENJE ČEBEL • STIMULANS« NAROČENO BLAGO POŠLJEMO TUDI PO HITRI PAKETNI POŠTI. PO IZJEMNO NIZKI CENI VAM IZ VAŠEGA VOSKA IZDELAMO SATNICE - 0,75 EUR/KG • VOSEK STERILIZIRAMO PRI 125 °C • VOSEK ODKUPUJEMO PO OD 3,12 do 3,54 EUR ZA KILOGRAM • SATNIKI: AŽ - VRTAN, PREDELAVA VOSKA V LEPLJEN, ZBIT - 0,71 € SATNICE SAMO 0,75 €/KG LR - STANDARD LR 2/3 AŽ PANJI 10-SATNI AŽ-TRIETAŽNI PANJ PRAŠILČEK AŽ 5- IN 7-SATNI AKCIJA 7S- 45,90 € 5S- 41,70 € AKCIJA U66.83 EUR ] ' GRELCI ZA MED KVALITETNA RSF-TOČILA KAKOVOSTNE BELJAKOVINSKE KAKOVOSTNE ČEBELARSKE PAJČOLANI PO POGAČE V OBLIKI PASTE. ROKAVICE IZ NAJBOLJŠEGA USNJA UGODNIH CENAH IZDELANE SO PO POSEBNEM POSTOPKU IN SE NE STRDIJO. STIMULANSI,19 € AKCIJA - žica za satnike 250g RSF 4 EUR, 250g CINK 2 EUR Panji so izdelani natančno in kakovostno. Uporabljamo vodoodporne materiale in lepila. kakovostna izdelava po ugodni ceni. Prevzem voščin in takojšnja menjava za satnice. Suhe voščine brez medu in cvetnega prahu prevzemamo samo v plastičnih prozornih zaprtih vrečah. AKCIJA! Standardni LR-panj in dvetretinjski LR-panj akcijska cena 74,70 EURl ZAPOSLIMO delavca, starega do 45 let ter usposobljenega za delo v čebelarstvu in vzrejo matic, za delo v mizarski delavnici in druga dela v proizvodnji. Pogoj: vozniški izpit B ali C kategorije. Delo je lahko občasno ali sezonsko pogodbeno, sklenemo pa tudi delovno razmerje za določen ali nedoločen čas s trimesečnim poskusnim delom. Pisne ponudbe sprejemamo na naslov ali faks: APIS M&D, d. o. o. , ČUŽA 7, 1360 VRHNIKA, tel.: 01/755 12 82, faks: 01/755 73 52. IZDELOVANJE ČEBELJIH P4NJEV § MIZARSTVO IDRIJSKA 10. IGfiC VRHNIKA HLrfll JSi IJ \ f- CiM; W MO l^.-Fisll IIb pr^lfU lipvi-i Htlnih» jmkLldjr [hkrLlk CN J(Jh) plUlnlkl TUII^^; -ililJiiHral *1piki Irbf Ihnr.-7v1i \7. ju-I^L If^uild lJ < Ifhi ll'hMiw II k i /1(7 jdJiV UTATUTUKI tiijliifiTi^ rrjit fit»^' - IVii/i J?» h fiHn-^nf^ tr^i. n^ffyijS icini^irjfi ■ Wt^p.! JlnTAU {{Mu/ fmi^iuii Ir/iri ft/iifi Povpraševanje po satnicah iz lastnega čebeljega voska je veliko HODL Predelava voska Ponujamo Vam možnost, da opazujete kuhanje Vaših starih satov in surovega voska. Ker je treba priti samo enkrat, prihranite čas in denar. Pričakujemo Vašo predhodno najavo po teletonu +43(0)3475-2270. Vosek predelujemo s tehnološko najmodernejšo opremo. Segrevanje s paro in obsevanje z ultravijoličnimi žarki izključujeta možnost kakršne koli okužbe. Uporaba originalne tehnologije Grander omogoča, da Vaš vosek ostane popolnoma naraven. Najmanjša možna količina lastnega voska za predelavo v satnice je 20 kg surovega voska ali 50 kg starih satov. Čas kuhanja je približno 3 ure pri 20 kg suovega voska in 4 ure pri 50 kg starih satov. Po naročilu izdelamo satnice kakršne koli debeline in velikosti. Predelava voska poteka vse leto. Storitve ponujamo po izjemno ugodni ceni. Stare sate in surov vosek je mogoče kadar koli zamenjati za satnice. Ponujamo Vam tudi možnost, da plačate samo predelavo. HODL Informacije Wachsverarbeitung Imkereiartikel Deutsch Haseldorf 75 A-8493 Klöch - Steiermark, Austria Tel./faks: +43(0)3475-2270 E-pošta: info@wachs-hoedl.at Spletna stran: www.wachs-hoedl.at Delovni čas: ponedeljek-petek 8.00-12.00, 13.00,-18.00 sobota 8.00-12.00 Sporazumevamo se v nemškem jeziku. Kako nas najdete: Časopis Slovenski čebelar je ustanovilo Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko leta 1898. Izdaja ga Čebelarska zveza Slovenije, Brdo pri Lukovici 8, 1225 Lukovica. Tel.: tajništvo (01) 729 61 00, uredništvo (01) 729 61 14 (Janez Mihelič, GSM: 040/209 004), faks (01) 729 61 32, Barbara Zajc 041/370 409, Anton Tomec (01) 729 6102). Elektrinska pišta: tajnik Antin Timec: antGn.tGmec@cebelarska-zveza-slG.si - pisarna Barbara Zajc: barbara.zaic@cebelarska-zveza-slG.si - urednik Janez Mihelič: cebelarska.zveza.slG@siGl.net _ lzdajateljski svet: predsednik Franc Šivic, univ. dipl. inž. gozd. - člani: Miro Cetina, univ, dipl. inž. gozd., Vlado Auguštin, univ. dipl, inž. kem. tekst. teh., dr. Stanko Kapun. Vlado Pušnik, Janko Prebil. Uredniški odbor: Janez Mihelič, univ. dipl. biol., Vlado Auguštin, univ. dipl. inž. kem. tekst. teh., Franc Graizar, dr. Aleš Gregorc, Janez Gregori prof. biol., dr. Janez Grad, Lidija Senič. Glavni in odgovomi urednik: Janez Mihelič, univ. dipl. biol., lektorica: Nuša Radinja prof. Letna naročnina za leto 2007 za nečlane je 45 €. Posamezn številka stane 4 € za člane, oz. 5 € za nečlane. Članarina skupaj z naročnino za Slovenski čebelar je 36 €. Člani lahko objavijo en brezplačen oglas (20 besed) na leto, nadaljnja beseda je 0,25 €. Reklamni oglasi: cela barvna stran na ovitku 500 €, v sredini 300 €, pol strani 150 €, tretjina strani 100 €, četrt strani 70 €, pasica 20 €. Cene so brez DDV. Popust pri ceni za 3- do 5-kramo objavo je 10 %, za 6- do 10-kratno objavo 20 %, za celoletno objavo 30 %. Splošni oglasi po 0,25 € SIT za besedo, enako tudi za osmrtnice, ki vsebujejo več kot 40 besed. Cene so brez DDV. Transakcijski račun ČZS: 18300-0013332037, matična številka ČZS: 5141729, davčna številka ČZS: 81079435, šifra dejavnosti: 91.120. Za naročnike iz tujine - devizni račun: LJ BA SI 2X-9 0 0-2 7 2 6 0-6 2 74/0 - je letna naročnina je 43 € ali 55,10 USD. Oblikovanje celostne podobe: Jani Lunar, Lunar d. o. o. Priprava za tisk in tisk: Schwarz, d. o. o. Oddaja tekstov. članki do petega, obvestila, reklame, mali oglasi do desetega v mesecu. Glasilo Slovenski čebelar, ki ga izdaja Čebelarska zveza Slovenije s sedežem na Brdu pri Lukovici 8, je vpisano v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 585. Pri financiranju izdajanja Slovenskega čebelarja sodeluje Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Mnenje avtorjev člankov ni nujno mnenje uredništva. Naslov spletne strani ČZS: www.cebelarska-zveza-sli.si. Avtomatski odzivnik za paše - tel.: (011 729 61 20. UDSLAVA ČEBELARSKE OPR&HIE IN rPGO WIM Losar STiMULATIVNE ČEBELJE POGAČE MEDOPIPz dodanimi vHsmini in minerali. Izkoristite AKCIJSKO CENO 1.09 EUR/kg (vključno z DDV) Cena velja do odprodaje zalog. PakirsnjQ v vročksh pol kg v 20 kg kartonih. Sestava pogača Madopip: saharoza v prahu, invartni sirup, raatUr^ki protaini. vitamini in minarali. Sladkorno pogačo uporabljamo takrat, ko Ja v družini zalaga, vsakakor pa za dražHno krmljanja v brozpašnam in dažavnam obdobju, ko primanjkuja cvatnaga prahu. Z dodajanjam protainov, vitaminov In minaralov v pogačo se dodatno stimulira zalaganja matice, čebelja drutina pa se hitreje razvija In krepi, tudi v brezpainem ol>dobju brez cvetnega prahu. Sladkorne pogače čebete ne nosijo v satje, zato med ostaja čist za razliko od krmljat^a s sinjpom. ff Delovni čas trgovine: od ponedcfjk^ do potka od 9.C0 do 12.00 in od 13.00 do 17.00 ob sot)otah od 9.00 do 12.00. NAROČENO 6LA00 VAM LAHKO ODPOiUEMO S PAK£7N0 POŠTO. NaUm zvestim kupcem nudimo KARTICO UGODNOSTI. Prt goi