43
Jaz sem se potegnil za življenje
PRI PESNIKU    zvijala se je, mladenka in v spanju govorila nekaj kot — kako lepo je biti pesnik in če bi bila ona — potem bi tekala lahkih nog po travnikih in poljubljala popke, ki bi se z njeno pesniško močjo odpirali v prekrasne cvetove
ko sem zrl med njene noge,
ki jih je vedno bolj vlekla narazen,
mi hudobija ni dala miru:
nič lažjega, — sem si mislil,
sklonil sem se
in jo poljubil med stegna
zala mladenka je zaječala: tudi jaz sem pesnik,
Milan Kleč
44                                                                                                                               Milan Kleč
oh, poljubila sem popek in pred mano se je odprl prekrasen pomladni cvet
prav res, — sem priznal in jo tokrat poljubil prav v cvet
NOVA KNJIGA     samo
na stežaj
sem odprl
vrata
svoje nove
knjige
in videl sem,
da bo v njej
veliko
borovnic
pravzaprav nisem
za nobeno stvar,
na tem mestu
to priznam,
jaz ne počnem drugega
na tem svetu,
kot da sedim doma
na toplem,
potem včasih
skočim k mizi
in kaj zapišem,
nič drugega ne počnem
in najhuje je,
da trenutno niti tega
ne obvladam,
trpim, ker me dobesedno
uničuje
lahko zaupam primer z ovcami:
ZA NOBENO STVAR NISEM
45
Jaz sem se potegnil za življenje
radosten se jih spomnim,
zamislim si,
kako jim vlečem
dvignjene repe,
da bi se hitreje
plodile,
a kaj se zgodi:
zopet so ovce same tiste, ki dvignejo repe in se zmenijo, same se potegnejo za repe
in samo one blejajo, ko se kot blazne plodijo po mojih pesmih
JELKE     ali si nisi postlal SE STEGNEJO     preveč blizu, — me je pokarala in moral sem uporabiti ves navdih, da sem jo zapeljal:
že, — sem dahnil in govoričil:
skupaj so tudi mlade jelke, ki vseeno zrasejo in se celo stegnejo čez zemljo
menda sem še nekaj dodal, a že je skočila name in se vdala, zaprla mi je oči in me ljubila
čez nekaj časa
sem na skrivaj poškilil,
ker sem jo hotel gledati,
a njenega obraza
ni bilo nikjer:
kje pa si, — sem se ustrašil in zadonelo je:
samo še malo počakaj, tudi jaz sem zrasla kot jelka
vendar ona ni segla samo čez mejo, temveč se je ovila okrog nje in me kmalu poljubila iz druge strani
prav ste slišali, jaz sem bil tisti, ki se je potegnil za življenje
kaj potem —
če nisem bil še zrel
in nisem vedel,
kaj hočem, —
to še ne pomeni,
da niso vedele
smreke,
ki niso obupale,
ko sem mimo njih hodil
s sklonjeno glavo
skoraj sem se že
naveličal
sprehajati
po gozdovih,
kamor sem se skril,
a smreke
so se kar naprej
upogibale
in spuščale
svoje vrhove
JAZ SEM SE
POTEGNIL
ZA ŽIVLJENJE
46
Milan Kleč
47                                                                                            Jaz sem se potegnil za življenje
prav do mojih dlani in dolgo je trajalo, preden sem se zavedal, zakaj vztrajajo
zdaj hodim
po gozdu
in smreke
mi jedo
iz rok
in zakaj bi se potem
ne navduševal
nad življenjem
ne smem napisati
niti besede,
v vsaki knjigi
se pojavi stran,
ki me pusti čakati,
kot da je vse odvisno od nje
ali slišite ali slišite
jaz slišim
jaz slišim pesmi,
ki sem jih napisal
ali slišite,
kako pojejo ženske
in moški,
ali slišite smreke,
ali slišite ovce,
ali slišite,
kako milo prepevajo
borovnice
ali slišite,
kako ponavljajo
moje pesmi
ALI MI JE KNJIGA USPELA
48                                                                                                      Milan Kleč
BOROVNICA    vedel sem:
zdaj čisto na koncu je potrkala na okno borovnica in se podpisala tudi na to mojo knjigo