I z šole za šo 1 o. P e č. 1. Pogovor. Peč ima podnožje (stojalo), pečnico, teme in mesteje. Teme je zgoraj, poJnožje je spodaj. Mej obema je pečnica. Podnožje je kamneno. Nekatere pečf imajo železno podnožje. Peč je navadno prstena. Prstene peči izdeluje lončar. Peči so voglate, okrogle, črne, bele, rujave, zelene. Peč greje izbo. Kdaj kurimo v peči? — Kdaj ne kurimo peči? — S čim kurimo? — Peč se mora večkrat omesti in počediti. Zakaj? — Kdo ometa peči? — Kam se iz peči kadi? — Z ognjem se mora varno ravnati. Zakaj? — Ponočni čuvaj poje: BGospodinje, gospodarji, Ognja naj vas Bog obvari! Varujte tud' ognja vi, Škoda da se ne zgodil Treba je ognja var'vati, Pa tud' večnega se bati. Bog obvari vsaki stan In preljubi svet' Florjanl 2. Branje in pisanje. Razložimo ali razstavimo besedo pečl — Štejte glasove ali pismena na prste! — Kateri glas se sliši prvi? — drugi? — tretji? — Povejte, kateri je poglavitni ali naj glasnejši (pevavši) glas v tej besedil — Koliko samoglasnikov je v tej besedi? — Kolikrat odpremo usta, ko izrečemo besedo peč? — Koliko zložna je torej ta beseda? — Ali se beseda peč more deliti? — Katere besede se ne morejo deliti? — Na konci vrste se beseda enozložnica ne deli, temuč se mora izpisati vsa, bodi v eni, bodi v drugi vrsti. Zapišem besedo peč na desko. Katera je prva črka? —kateradruga? — tretja? — Kako se izrečejo vse tri črke? — Recite vsi: peč! peč! pečl — Pečje ime, čegavo? Kaj iraenuje to inad? (Iraenuje v kotu izbe reč, ki nas po ziini greje.) Vsaka o;eba in vsaka stvar iina nekako iiue. Besede, s katerimi imenujemo osebe ali reči, so samostalniki (samostalna imena). Prepišite besedo peč (trikrat, štirikrat! . .) Beri jo ti s ploščice! — Ti! — Ti! — Vsi! — Berite jo v knjigi! (Posamezno, vsi, prva klop, druga klop! . . .) 5. Navržek. a) Uganka. Poleti ne mara Za mene nihče; Po zimi objema Pa rado me vse! b) Povest: ,,Žveplenke niso igrača". (Glcj Praprotnikov Abecednik na str. 55.1) b) Pesem: nPredicaa. (Glej Nedvčdov Slavček — drugo stopnjo — na str. 26.1)  P.