Zbornik gozdarstva in lesarstva, Ljubljana, 30, 1987, str. 69-75 Oxf. 903:48:425.1(497.12) UMIRANJE GOZDOV IN GOZDARSKI PROGRAM Ivan KOLAR* Izvleček: Katastrofalen ožig gozdov v Šaleški dolini kot posledica.premočno onesnaženega ozračja je razbil lažno iluzijo o neomejeni gospodarski rasti. Zasmrečeni gozdovi na bukovih rastiščih kot dediščina preteklosti in načina gospodarjenja v sedanjosti niso vzdržali. Te velike spremembe v okolju je povzročil človek, zato lahko kata- strofo prepreči samo on. Vsega ne, toda veliko lahko za gozd storimo tudi gozdarji. Ohraniti moramo racionalnost, samozavest, se odpreti navzven in o gozdu razmišljati, predvsem pa v gozdu delati malo drugače. DIE-BACK OF FORESTS AND FORESTRY PROGRAMMES Ivan KOLAR* Abstract: The catastrophic burns of forests by S02 - a consequence of a heavy air pollution - have burst the false illusion of unlimited economic growth. Spruce forests on beech sites, an inheritance of the past as well as a consequence of the way they had been managed, can not resist nowadays. Man caused these considerable changes in the environment, so only he can prevent the great catastrophy. Although not everything, yet a lot can be done by foresters. We have to remain rational, keep our self-confidence, open our minds outwards, we have to start thinking about the forests and most of ali, we have to start acting a bit differently at our work in the forest. * Ivan KOLAR, dipl. inž. gozd., TOZD Gozdarstvo Šoštanj, 63331 Nazarje/ YU. 69 l. UVOD Šaleška premogovna kadunja z zalogami lignita, v katerih leži milijone let vklenjena sončna energija, je bila po vojni temelj za silovit gospodarski razvoj. Mesto je pri- vabljalo delovno silo iz vse Jugoslavije. Postali smo socialistični gospodarski čudež in živeli v prepričanju, da napredku tehnike, in s tem naši gospodarski rasti ni meja. Razpravljali smo o posledicah ugrezanja zemljišč, o onesnaženih vodah, mrtvih jeze- rih v udorninah, zavedali smo se, da lahko nastane demografska ekspanzija, kljub temu pa menili, da je najpomembnejši omejitveni dejavnik nadaljnjega razvoja po- manjkanje prostora. V zgodnji pomladi leta 1985 so „zagoreli" gozdovi. V javnosti je završalo. Dve leti kasneje se je ožig znova pojavil. Ta pa je povzročil v dolini pravo ogorčenje, še po- sebno pri prizadetih iz najbolj ogroženih območij. Gozd kot kazalnik obremenitve okolja z onesnaženim ozračjem je razkril lažno ilu- zijo o neomejeni rasti. Iracionalni agresiji, ki napada naše gozdove - uničuje okolje - se je uprla racio- nalna agresija tistih, ki so predvsem s pomočjo gozda spoznali, da so ogrožena življenja. Takšna agresija je po Frommu naraven odziv, saj z njo človek potrjuje svojo ljubezen do sebe in okolja. V dolini so se vrstile javne razprave in tribune. O ekološkem infarktu, ki ga doživlja naša dolina, je bila dobro poučena vsa slovenska javnost. Med mnogimi sprejetimi sklepi je bil najpomembnejši ta, ki nalaga elektrarni, da mora zmanjšati proizvodnjo električne energije za 300Jo, in to vse dotlej, dokler ne bodo zgrajene čistilne naprave. Kaj pomeni 30-odstotno zmanjšanje proizvodnje električne energije za naše gozdo- ve? Kdo nam lahko zagotovi, da se bo uresničil dogovor o rezanju konične proiz- ,vodnje, ki nastopa predvsem v zimskem času in je zaradi pogostih inverzij najnevar- nejša za okolje? Kdaj bo zagotovljen denar za graditev čistilnih naprav? Vse to so vprašanja, na katera še nimamo jasnih odgovorov. Kakorkoli že, oči javnosti ostajajo uprte v gozdove in tam smo mi. Stojimo pred od- govornimi nalogami in nanje se je treba pripraviti. Prihajajo namreč časi, ko gozd ne bo več varoval gozdarja, saj časi stabilnosti gozda in gozdnega gospodarstva hi- tro minevajo. 70 2. RAZMIŠLJANJA O EKOLOŠKIH TEMELJIH UMIRANJA GOZDOV Onesnaženo ozračje s svojimi sinergijskimi vplivi in hudo spremenjena sestava dre- vesnih vrst na naših rastiščih sta ustvarila nered v gozdnem ekosistemu in s tem tudi v krajini. Tudi klimatski ekstremi zadnjih let so opravili svoje in danes je res težko ugotiviti, katera drevesna vrsta v dolini je sploh še zdrava. Vplivi na gozd so narušili homeostazo (sposobnost, da se vrne sistem v prvotno sta- nje) in zato gozd v boju za svoj notranji red izgublja čedalje več energije, jemlje pa jo svojim zakonitim procesom. Notranja nasprotja so si izbrala najšibkejši člen svo- je zgradbe in tu začela uničevalni proces. Gozd je klonil. Jelke skoraj ni več, smreka množično propada, nič bolje se ne godi boru. Prvi znaki poškodb se pojavljajo že tudi na macesnu in bukvi. Gozdarji se sprašujemo, kako s preostalimi drevesnimi vrstami oblikovati sestoje in kako ukrepati. Znanost pravi, da v ekologiji ni niti optimizma niti pesimizma in da gre tu le za reali- zem. V spletu okoliščin, ki vplivajo na umiranje naših gozdov, je vse preveč neznank, ki onemogočajo stvarno oceno stanja in s tem tudi napoved. Ekosistemi obstajajo, če­ prav so nekatere vrste izumrle. Vemo tudi, da ima večje možnosti za preživetje tista drevesna vrsta, ki ima bolje razvit imunski sistem in zaradi tega gospodarnejšo po- rabo energije. Preprosto gledano so torej jelka, smreka in bor obsojeni na propad, macesen, bu- kev in drugi listavci pa so drevesa prihodnosti. Vemo tudi, da ni ravno tako, in to se potrdi, če brskamo po zgodovini gozdarstva in ugotavljamo, koliko hudega smo že prizadejali gozdu in kako smo se zmeraj trudili, da bi bil ustvarjen po naši podobi, da bi bil najlepši, največji in najbogatejši. Zavedati se je treba nečesa: vse te velike spremembe v okolju je povzročil človek, zato je edino on poklican, da z ustreznimi ukrepi poseže v dogajanje in poskuša gozdu vrniti njegovo naravo, njegovo podo- bo. Kljub - na prvi pogled - brezizhodnemu položaju moramo ostati zmerni optimisti in narediti v gozdu vse za gozd, da upočasnimo umiranje - propadanje gozdov, obenem pa moramo že postopoma najti poti k izboljšanju zdajšnjega stanja. Nekatere izkušnje z rušnega območja na elektrofiltrskem pepelu in v biološko mrtvih vodah namreč kažejo, da se življenjski procesi presenetljivo hitro obnavlja- jo, če le odstranimo škodljive vplive - brez dodatnih ukrepov. Ali morda življenjski procesi napredujejo po katastrofah hitreje kot v fluktuacijah? 71 3. KDO JE AVTORITETA, KI SE JI PODREJAMO? Ne samo gozdovom, resnično vlogo je treba vrniti tudi vsem tistim, ki smo odgovor- ni za upravljanje z gozdovi. če se znanost še ni spozabila nad gozdom, kot pravi prof. Mlinšek, se je stroka prav gotovo že. V nenasitnosti, ki je posledica sebičnosti in pohlepa, je vzrok v tekmovanju goz- darstva z industrijo in s kmetijstvom za čim večjimi gospodarskimi učinki. Ali dru- gače povedano: zmeraj mislimo bolj nase kot na gozd. To svoje početje pogosto opravičujemo s pritiskom od „zgoraj". Ne bo pa nam težko ugotiviti, da ni avtoritete, ki smo se ji zavedno podrejali zunaj stroke, saj 1 % ustvarjenega narodnega dohodka od gozdarstva ne rešuje gospodarskih težav re- publike. Spremenili pa smo tudi podobo gozdnega posestnika. S tehnokratskim odnosom gozdarske politike smo v lastniku gozda ubili željo po ustvarjalnem sodelovanju. Posledice takega odnosa se mnogokje kažejo v agresivnem odnosu posestnika do gozda, ki ga marsikdo ne čuti več za svojega. Črne sečnje, poseki brez gozdnega re- da, nedovoljena prodaja, brezbrižnost ob napadu zalubnikov, so razlog za takšno razmišljanje. Tak odnos do gozda pa se prej ali slej maščuje vsem. V praksi ponavadi prehitro klonemo pred strokovnimi težavami. Navadili smo se že, da jih prepuščamo drugim, ker menimo, da jih sami nismo sposobni rešiti. Ni res, da so vsi problemi tako zapleteni, da jih povprečen človek ne more razumeti. Nasportno, veliko spornih vprašanj je zelo preprostih. Velikokrat je namen raznih struktur - političnih, strokovnih in tudi znanstvenih, da nek problem tako zelo za- pletejo, da ga lahko rešijo le največji strokovnjaki. Namen pa je v bistvu ovirati lju- di pri njihovem razmišljanju in s tem tudi odločanju. Posameznik se največkrat po- čuti nemočen in potrpežljivo čaka na strokovne odločitve - te pa so zaradi množice različnih interesov vse prej kot premišljene. Veliko je vprašanj, ki jih znanost in stroka še nista razjasnili, lahko pa jih pomaga rešiti gozdar, ki mu pomeni gozdarstvo poleg poklica tudi način pojmovanja življenja in neko vrsto predanosti, tako da tudi sam razmišlja o težavah in išče rešitve. 4. ZAKAJ TAKO POČASI UKREPAMO? Smo pred gozdom kor zrcalom preteklosti, pričo sedanjosti in neznanko prihod- nosti. 72 O njem vemo premalo in resnici na ljubo se v bistvu zavedamo le naraščajočih po- treb po lesu, ki obenem zagotavljajo tudi izboljšan socialnoekonomski položaj za- poslenih v gozdarstvu. Opravka imamo z bolnim gozdom, ki ga je kriza razgalila in nam pokazala njegovo pravo podobo. Zdravstveno stanje naših sekačev je porazno, stroke se je polastilo malodušje, naše delo postaja brezciljno. Položaj je toliko težji, ker opažamo veliko neznank, zaradi katerih so ukrepi neza- nesljivi. Manjka nam namreč instinkt. Po Frommu pa je razum, ki ni oborožen z množico podatkov in ljubeznijo do življenja, kaj klavrno nadomestilo zanj. Naša razmišljanja morajo biti celostna, ukrepati pa moramo lokalno, vsak na svo- jem območju, kjer so specifični problemi. Gozd umira, pred našimi očmi se zmanjšujejo lesne zaloge, količinski in vrednostni prirastki, spreminja se ciljna sestava drevesnih vrst, akumulativnost stroke se iz leta v leto zmanjšuje. Zato je že tudi trajnost gozdov dvomljiva. 5. KAJ SMO ŽE STORILI? - Pri obveščanju javnosti smo bili učinkoviti. - V strokovnih krogih smo se omejili na ugotavljanje obsega in intenzivnosti po- škodb. - Znanost je previdno tipala in se izogibala besedi umiranje ali propadanje goz- dov, čeprav poteka že veliko raziskav in študij na ogroženem območju. - V operativi pa iz leta v leto pobiramo „mrliče", ustvarjalno razpravljamo o pro- blemih in čakamo na strokovno rešitev vprašanja, kako gospodariti z gozdovi na imisijskih območjih. Vsi skupaj pa dobro vemo, da je treba ukrepati že danes. 6. PRIČAKOVANJA DRUŽBE IN CILJI Naš poglavitni cilj mora biti zaviranje procesov umiranja gozdov in ohranjanje zdravih gozdnih jeder povsod tam, kjer je to še mogoče. Odvisno od stopnje in ob- sega poškodovanosti gozdov pa moramo: z dosežki znanosti in stroke ter ob primerni denarni podpori gospodariti, varovati, obnavljati, sanirati in preprečevati katastrofalne posledice. Tudi ob tako postavljenih ciljih, strokovno načrtovanih in uspešno izpeljanih ukre- pih lahko pričakujemo, da bo gozd opravljal svoje naloge le glede na stopnjo svoje poškodovanosti.Pohiteti bo treba. 73 7. RAZUMNO URESNIČEVANJE UKREPOV, S KATERIMI BI ZAVIRALI UMIRANJE GOZDOV, JE MORALNA OBVEZNOST STROKE IN DRUžBE Kje moramo ukrepati: Javnost in politiko moramo seznanjati z resničnim stanjem ogroženih gozdov. Zato; da zagotovimo dosledno uresničevanje sprejetih sklepov o zmanjšanju emisij, da opozorimo na pešanje okoljetvornih, socialno pogojenih in drugih funkcij gozda, ter na posledice tega pešanja in da povemo, da smo denar za uresničevan­ je teh funkcij pridobili le v zdravem gozdu in da odslej to ne bo več mogoče. - Znanstvenoraziskovalno delo, dopolnjeno s spoznanji gozdarjev na terenu, mo- ra biti temeljno vodilo pri delu v gozdu. Večkrat priznamo, da vemo gozdarji o gozdu premalo, vendar le redkokdaj išče­ mo pomoč bioloških in drugih znanosti, ki bi nam pomagale poiskati odgovor na marsikatero nerešeno vprašanje. Naš problem terja sodelovanje v stroki in med strokami; o tem pa se ponavadi začno in končajo razprave v političnih in strokovnih krogih. Resnica pa je, da rešujemo zadeve le deloma in tako želimo rešiti integralne probleme. Umiranje gozdov je integralen problem, ki se ga je treba lotiti z enotnim republi- škim raziskovalnim projektom, s katerim bo smotrno rešena enotnost metodolo- gije in medsebojnega informiranja. - Stroka mora za nekaj časa pozabiti na podobo ciljnega gozda, tako zelo poudar- jeno pred nekaj leti. Kljub veliko negotovosti pri oceni zdajšnjega stanja, posledic in kljub negoto- vim ukrepom, usmerjenim v sanacijo, pa ne smemo odnehati z razumnim delom v gozdu. Z obema nogama moramo stati v gozdu, ohraniti samozavest in se pri- merno organizirati. Razmere, v katerih delujemo na ogroženih območjih, lahko imenujemo izredne razmere, te pa zahtevajo strokovno okrepljen območni si- stem gozdarstva. 8. SUMMARY The characteristic forest burns by S02 in 1985 and 1987 have revealed a false illu- sion, namely that of unlimited economic growth. Forests, these indicators of dama- ge caused by the impact of polluted air on our environment, have given in. Yet, at the same tirne, they have also stimulated a certain rational aggression in people. Thanks to the forests we have become aware of the fact that our lives are in danger. Thorugh public discussions which had had a considerable echoe, people have beco- me acquainted with the ecological infarct that our valley has been facing. Polluted air with its interacting impacts together with tree species that have changed considerably, have created disorder in forest ecosystems and landscape. All inner 74 contrasts have accumulated on the weakest link of the structure and have started the process of decline there. There's hardly any silver fir left, spruce bas been declining on a large scale and pine is not facing a better future either. The first signs of dama- ge can also be seen on larch and beech. Since man has caused ali these important changes in the environment, it is only he who can - with proper means - interfere and try to return its character and real image to the forest. The real character also has to be returned to ali those who are responsible for forest management. The working conditions in which foresters work in endangered areas can be called extraordinary. W ork in such conditions therefore requires a professionally stronger territorial forestry system. Forests need foresters to whom forestry should not only represent a job, ,but the concept of life itself and a certain devotion so that they would try to find the right solutions through thinking processes which would be close to the forest. It is a well known fact that a crisis deepens digressive moods and increases depres- sion and destructiveness. But no way should we exchange our green uniforms for black ones. There are too many undertakers in this world. We must remain or per- haps still become - foresters. 9. REFERENCE FROMM, E., 1986. Anatomija ljudske destruktivnosti. Naprijed, Zagreb in Nolit, Beograd. 1986. Bekstvo od slobode. Naprijed, Zagreb in Nolit, Beograd. 1986. Č:ovjek za sebe. Naprijed, Zagreb in Nolit, Beograd. MLINŠEK, D., 1987. Deklaracije 18. svetovnega kongresa IUFRO. Gozdarski vest- nik, 4. ODUM, E. P., 1971. Fundamentals of ecology. W. B. Sauders co., Philadelphia. POŽARNIK, H., 1985. Alternative. Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna konferenca ZSMS. Ljubljana. TEPINA, M., 1974. Razsežnosti našega okolja. Državna založba Slovenije, Ljub- ljana. 75