Posamezni Izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
KAKO IMPERIALISTI PRIPRAVLJAJO NOVO VOJNO. — V JUGOSLAVI SO IZDELALI PRVI PISALNI STROJ. — OBLAKI NAD TARO. — MOST NA DRINI. — OB OBLETNICI KOMUNISTIČNEGA MANIFESTA. — MIHAIL GLINKA — UTEMELJITELJ RUSKE NARODNE OPERE
ie-nl« kV.
Celovec, v soboto 26. II 1949
Štev. 17 <2 0 2)
Jugoslovanski predlog izraža željo po miru in mednarodnem sodelovanju
Govor dr. Beblerja na londonski konferenci namestnikov zunanjih ministrov
London, 24. februarja 1949. — Na današnji seji namestnikov zunanjih ministrov štirih velesil za sklenitev avstrijske mirovne pogodbe je govoril šef jugoslovanske delegacije, namestnik zunanjega ministra FLR Jugoslavije tov. dr. Bebler. V svojem obširnem govoru je seznanil namestnike zunanjih ministrov s stališčem, ki ga jugoslovanska vlada zavzema do teritorialnih in reparacijskih zahtev napram Avstriji.
,V začetku svojega govora je tov. dr.
Bebler dejal, da obžaluje, da je od zadnjega zaslišanja Jugoslavije do danes preteklo skoraj eno leto, ne da bi se sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo samo približali. Ko je poudaril, da končno ne gre za nerešljiva vprašanja, je tov. dr. Bebler naglasil, da si resničnega miru in skleni? tve mirovne pogodbe z Avstrijo nihče ne želi bolj kot prav koroški Slovenci, kajti zanje bi pogodba z Avstrijo pomenila konec vsega ponižanja in trpljenja.
Koroški Slovenci so izpostavljeni vsestranskemu zatiraniu
Nato je tov. Bebler govoril o zatiraniu koroških Slovencev s strani avstrijskih oblasti. Omenil je deželnega glavarja koroške vlade Wedeniga, ki se je kot član avstrijske delegacije udeležil lanskoletnih londonskih pogajanj za avstrijsko mirovno pogodbo. Kakor hitro se je vrnil v Celovec, ni zamudil niti trenutka, da ne bi javno povedel nov val represalij proti Slovencem in njihovi nacionalni organizaciji. One 5. maja 1948. leta je imel oster govor, v katerem je napovedal, da bodo Slovenci od sedaj »občutili koroške pesti«.
Ni bilo potrebno čakati dolgo časa, ko te je videlo, da je v vprašanju docela izdelan program. Oborožene avstrijske sile, tako policija kakor žandarmerija, so bile kaj kmalu povečane in so dosegle absolutno abnormalne razmere, deloma v obliki novih žandarmerijskih šol. Policija, še vedno pod upravo podpolkovnika bivše Hitlerjeve vojske Stossierja in žandarme-Hja, še vedno pod komando Korytka, namestnika te iste žandarmerije za časa nacizma, so razvijale vse večjo aktivnost s Svojo prisotnostjo v velikem številu na
vseh zborovanjih slovenskih organizacij in so ob vsaki priložnosti iutervenirale proti Slovencem celo takrat, kadar so Slovenci bili žrtve napada odnosno očitnih provokacij. Te provokacije so bile vse češče z ozirom na to, da je aktivna organizacija »Bund der heimattreuen Siidkam-tner«, ki jo favorizira in nedvomno podpira vlada, dobila obliko provokatorja proti Slovencem in njihovim nacionalnim čustvom, medtem ko je aktivna teroristična ilegalna grupacija, imenovana »Wurfkomande«, na katere oblasti gledajo več kakor blagohotno, zavzela oblike fizičnih napadov, in to stotine napadov, in zavzema celo oblike ubijstev Slovencev. Hkrati se pa nadaljuje ali boljše rečeno končuje odstranjevanje Slovencev s poslednjih uradnih položajev, katere so še zavzemali, na primer položajev županov, predsednikov občinskih kmečkih svetov, medtem ko se istočasno nadaljuje priliv novih nemških kolonistov, ki se naseljujejo na posestva, ki so bila za časa nacizma zaplenjena Slovencem.
voljen, je poslal Vam, gospodje namestniki, memorandum, v katerem je pretresljiva slika položaja na Koroškem, memorandum, ki končuje z besedami:
»Koroški Slovenci smo si priborili pravico do resnične svobode in popolne na-
cionalne enakopravnosti z borbo na strani demokratičnih sil za zmago nad fašizmom. Zato zahtevamo priključitev Slovenske Koroške k Ljudski republiki Sloveniji v okviru Federativne ljudske republike Jugoslavije kar predstavlja edino mogoč način, da se rešimo nacionalnega zatiranja in gospodarskega izkoriščanja «
S svojimi besedami so koroški Slovenci hkrati izrazili željo tudi vseh jugoslovanskih narodov.
Vse to, gospodje govori izredno jasno, prav tako kakor so jasno soregovorili 194211943 leta, ko so se dvignili v oboroženo borbo proti hitlerjevski armadi v času volne.
Zahteva po spremembi meia le upravičena zahteva FLR Jugoslavije
Vse to nam daje pravico, je dejal tov. Bebler, da še bolj kakor kdajkoli poprej smatramo za upravičeno našo zahtevo po spremembi avstrijsko-jugoslovanske meje in priključitev Slovenske Koroške k FLR Jugoslaviji.
Dr. Bebler je nato nadaljeval, da so tri zapadnc sile, ki stalno in uporno odbijajo te upravičene zahteve Jugoslavije, ustvarile takšno situacijo, za katero jugoslovanska vlada ne more prevzeti nobene odgovornosti.
Jugoslovanska vlada, ki jo vodi Zelja, da doprinese svoj delež k mednarodnemu sodelovanju, je pripravljena, da sprejme oziroma predlaga pameten kompromis.
Nato je dr. Bebler predlagal namestnikom zunanjin ministrov naslednji kompromis, da ga načelno priznajo:
1.	Sprememba sedanje avstrijske meje v korist Jugoslavije, katere obseg bi določili pozneje na temelju poravnalnih predlogov;
2.	politično, gospodarsko in kulturno avtonomijo za oni del Slovenske Koroške, ki bi ostal pri Avstriji;
3.	primerne reparacije;
4.	zajamčenje manjšinskih pravic Slovencem in Hrvatom v onih predehh, ki bi ostali.izven avtonomnega ozemlja.
Ob koncu je dr. Bebler Izjavil, da je
pripravljen, da prinese točne predloge, čim dobi zagotovilo, da so one sile, ki so se doslej jugoslovanskim zahtevam protvlle, pripravljene, da načelno sprejmejo navedene štiri točke.
Glede na to, da je predlog o avtonomiji za oni del Slovenske Koroške, ki bi ostal pri Avstriji, nov predlog, je tov. dr. Beblet naglasil, da bi morala biti to dovolj dale-kosežna avtonomija, na osnovi katere bodo Koroški Slovenci v bodoče zaščiteni pred vsakovrstnim zatiranjem, ki so mu danes še izpostavljeni. Gre torej za resnično samovlado, ne pa za neko laži-avtono-mijo. Torej bi morala avtonomna pokrajina imeti svojo lastno uoravo, vključno varnostno službo z deželno vlado na čelu, deželni zbor s pravico, da sprejema zakone v vseh vprašanjih, ki so važna za auto-nomno pokrajino in lastno sodstto. Bodoča avstrijska armada na avtonomnem teritoriju ne bi smela upravllati ničesar drugega kot zaščito meja. Odnosi med prebivalstvom avtonomne pokrajine in prebivalstvom Ljudske republike Slovenije bi morali biti olajšani. Statut avtonomne pokrajine, sprejet v avstrijsko mirovno pogodbo, bi moral zajamčiti Varnostni svet Združenih narodov.
Prihodnja seja namestnikov zunanjih ministrov bo v ponedeljek.
Slovenski jezik v obcevaniu z oblastmi
le prepovedan
Vse to so — je nadaljeval tovariš dr. Bebler — samo nekatera dejstva, ki ka-rakterizirajo smer, v kateri avstrijske oblasti razvijajo položaj na Koroškem. Da bi se dobila popolna predstava, pa se ne Sme Izgubiti fo vida dejstev, ki predstavljajo temelj celotne slike. Ta dejstva so naslednja: neobstojanje politične stranke koroških Slovencev; neobstojanje slovenskega predstavništva v avstrijskem parlamentu, v deželni vladii in deželnem zboru, da celo v mestnih in občinskih svetih; prepoved uporabe slovenskega ^jezika v občevanju « oblastmi celo v poštni službi; neobstojanje slovenskega predstavništva v poluradnih ustanovah kakor so deželna kmetijska zbornica in podobne ustanove v občinah, katerih člani so imenovani, ne pa voljeni; stalni gospodarski pritisk v obliki dvojnega obdavčevanja Slovencev, odbijanje ali odvzem dovoljenj za trgovsko ali obrtniško dejavnost, represalije proti staršem katerih otroci obiskujejo šole v Jugoslaviji.
Očitno je, da je ta situacija ustvarila
povečano aktivnost s strani Slovencev. Oni se niso dali zastrašitl, kajti vse večji pritisk ni nova stvar za to ljudstvo, ki ima za seboj že desetletja trajajočo borbo za svoj nacionalni obstoj.
Iz teh' vzrokov je bilo to leto v Slovenski Koroški leto narodnih manifestacij, ki so združevale desettisoče ljudi, leto intenzivne aktivnosti v političnih, kulturnih in gospodarskih organizacijah, leto podvojenih naporov za otvoritev slovenskih šol in za obnovo mreže gospodarskih zadrug, ki so bile razpuščene za časa nacizma.
Nekateri teh naporov so bil^ kronani z uspehom, ker je na insistiranje Slovencev avstrijska vlada morala v nekaterih vprašanjih popustiti, posebno še v zvezi s sedanjim sestankom namestnikov zunanjih ministrov. V prilog te teze govori med ostalim tudi datum, ko je bil sprejet zakon o obnovi slovenskih zadrug, kajti ta datum je 9. februar 1949, to se pravi točno tistega dne, ko se je pričelo sedanje zasedanje namestnikov zunanjih ministrov.
Koroški Slovenci zahtevalo priključitev k svoji domovini FLR Jugoslaviji
Vrhunec aktivnosti Slovencev na Koroškem, pa je bil brez dvoma Kongres Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, ko se je v Celovcu zbralo 300 Izvoljenih delegatov, predstavnikov krajevnih organizacij OF iz vse Koroške. Ta Kongres, ki je dal pregled situacije in borbe za osvoboditev Slovencev te dežele, je soglasno
sprejel resolucijo, v kateri pravi: »Delegati na Kongresu Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško naglašamo znova voljo vsega slovenskega naroda na Koroškem, da se Slovenska Koroška mora priključiti svoji domovini Federativni ljudski republiki Jugoslaviji.«
Izvršni odbor, ki je bil ua Kongresu iz-
Hovi davki pod zakrinkanim imenom naj sluzijo postavitvi nove reakcionarne avstrijske vojske
Že dalje časa govorijo v Avstriji o nekem novem davku, ki naj bi kril stroške zasedbe v preteklem letu 1948. Najtežje breme tega obdavčenja naj bi seveda nosilo delovno ljudstvo. Po načrtih avstrijske vlade naj bi iznašal novi davek 10^ odstotkov državnega proračuna, to je okoli 750 milijonov šilingov. Ker je pa Avstrija plačala v preteklem letu samo 153 milojonov šilingov zasedbenih stroškov, mora biti jasno, da je ime »zasedbeni davek« (Besatzungssteuer) le krinka. V resnici naj bi »zasedbeni davek« avstrijski vladi omogočil, da na račun ljudstva lah? ko krije vse izdatke, ki jih bo imela in ki jih ima že danes za priprave in postavitev nove avstrijske armade. Če bi avstrijska vlada odkrito povedala, kakšnim namenom naj bi služil novi davek, bi pri ljudstvu brez dvoma naletela na odpor, kajti preden delovno ljudstvo nima dovolj stanovanj in ne dosti za jesti, da bi lahko udobno živelo, ne bo videlo nobene potrebe po novi avstrijski armadi. Pa tudi vsak se še spominja, kako je bivša avstrijska vojska v službi reakcije leta 1934 znala streljati na avstrijsko delavstvo, do-čim ni oddala nobenega strela proti napadalni Hitlerjevi armadi 1938. leta.
Da avstrijska vlada namerava postaviti novo armado, dokazuje mnogo dejstev. Na primer so že ustanovili takozvane policijske in žandarmerijske šole, kjer se vežbajo mladi »kadri« v oficirje in podoficirje nove armade. Tudi dunajski Arzenal, ki je bil jned vojno porušen, obnavljajo, da bo
glavni stan nove armade imel nekam sesti. Seveda je za vse to potreben denar >0 zato skuša reakcionarna avstrijska vlada uvesti nov zakrinkani davek in zvaliti odgovornost za to obremenitev delovnega ljudstva na zasedbene sile, zlasti pa na Sovjete.
V sredo 23. februarja je vlada osnutek za zakon o novem »zasedbenem davku« predložila avstrijskemu parlamentu, Kar se pa nikdar ne bi moglo zgoditi, če ne bi socialistični ministri v ministrskem svetit skupno z OeVP-jevskimi glasovali za osnutek tega zakona. Ker bodo delovni ljudje najbolj trpeli pod novim davkom in ga bogataši, veleposestniki in kapitalisti skoraj niti občutili ne bodo, so socialistični ministri zopet enkrat pokazali, da iih niti v najmanjši meri ne zanima socialni položaj delovnega ljudstva in da niso nič drugega kot navadni hlapci in pajdaši svojih imperialističnih naredbodajalcev.
Delavstvo v obrambi proti novemu davku
Istočasno, ko jc vlada predlagala par* lamentu, naj sprejme zakon o »zasedbenem« ali bolje rečeno o »vojaškem davku«, so se vršila v mnogih obratih in tovarnah protestna zborovanja. Delavci so sklenili številne resolucije, ki jih pošiljajo s posebnimi izvoljenimi delegacijami na urad zveznega kanclerja, na sekretariate KPAe in SPOe kakor tudi na izvršni odbor Avstrijske sindikalne zveze. V uckn-(Nadaljevanje na 2. straui)
Avstrijsko sodišče je moralo ugotoviti nevzdržljivost < uiobae obtožb proti slovenskim mladincem
V petek, dne 25. t. m. jc bila pred celovškim sodiščem v našem listu že napovedana razprava proti slovenskim mladincem, elanom Slovenskega prosvetnega društva »Drava« v Glinjah, ki so bili obtoženi zločina tatvine. Takoj v začetku so obtoženi mladinci zahtevali slovensko obravnavo, kateri zahtevi je sodnik dr. Huscha ugodil in pritegnil tolmača, medtem ko se državni tožilec dr. Stejskal ni mogel vzdržati šovinistične opazke, da ie izjava mladincev, da ne obvladajo popolnoma nemškega jezika, »naturlich glatt erlogen«. Naravnost škandalozno in do skrajnosti pomanjkljivo je bilo tolmačenje justienega sekretarja Wedeniga. ki je sam izjavil, da ni zmožen, da bi prevedel obtožnice in ni znal prevzeti niti za potek obravnave in razumevanje obtožnice najbolj važnih primernih izrazov kot »Ein-bruchdiebstahl«, »Vcrmogen« in »schul-dig«.
Kljub tem pomanjkljivostim pa je sodišče na podlagi iziave mladincev in prič moralo ugotoviti, da v tem primeru nika-
Kljub temu, da so po vsej Grčiji v teku stalne borbe, je na osvobojenem ozemlju prešlo grško ljudstvo polagoma že v drugo fazo svoje borbe za obstanek: pričelo je z volitvami ljudskih oblasti, z obnovo, odpiranjem šol itd.
Tako se danes življenje prebivalcev na svobodnem ozemlju, že znatno razlikuje od onega pod monarhofašistično vlado. Prišlo je do dejstva, da so cene na svobodnem ozemlju od 50 do 100 odstotkov nižje. Prav tako tudi tam ljudske oblasti znatno pomagajo prebivalstvu pri obnovi porušenih domov, medtem ko se krediti proračuna monarhofašistične vlade za zboljšanje življenjskega standarda prebivalstva in obnove Grčije stalno spreminjajo v kredite za plačevanje vojnih dolgov.
Na svobodnem ozemlju so bili povsod po volitvah v ljudsko oblast ustanovljeni odbori za dvig poljedelstva, povečanje pomoči borcem demokratične armade, skupine za razpečavanje propagandnega materiala in diverzantske skupine. Samo na področju Evritanije je začasna grška vlada pomagala ljudskim oblastem, da je 40 tisoč kmetov, ki so ostali brez hiš in zem-
14. novih zdravil iu preparatov, izmed katerih jih nekaj ne izdelujejo še nikjer na svetu, izdeluje tvornica »Pliva«. To so zdravila proti malariji, revmatizmu, sifilisu, čiru na želodcu in srčnim boleznim.
* / V mariborski tovarni avtomobilov so mladinci v 180 urah prostovoljnega dela montirali prvi »mladinski kamion«. Uspeh jih je tako navdušil, da so sklenil, do kongresa Mladine Slovenije montirati še dva kamiona.
kor ne more biti govora o kaki tatvini in celo ne o kakem vlomu, ker gre za imetje Slovenskega prosvetnega društva in Slovenske hranilnice in posojilnice v Glinjah, katerim je bilo uropano po nacističnih oblastnikih, za katerega vmitev pa Avstrijska republika po treh letih še ni ustvarila zakonite možnosti in je bilo zato prisiljeno oprostiti mladince vsake krivde.
Tembolj nerazumljivo je zato značilno
Izdelava pisalnih strojev je bila pred vojno monopol nekaterih držav, predvsem Amerike, ki je krila 75 odstotkov svetovne potrebe. Večina ostalih držav je pisalne stroje morala uvažati. Tudi stara Jugoslavija je letno kupovala do 15.000 pisalnih strojev v inozemstvu. Kljub velikim potrebam pa ni podvzela ničesar, da bi začeli stroje izdelovati doma. Šele nova Jugoslavija, ki gradi socializem in svojo gospodarsko samostojnost, jc vključila v svoj delovni program tudi lastno proizvodnjo pisalnih strojev.
Izvedbo načrta in pripravljalna dela je
zadržanje avstrijskega »Staatsanwalta« dr. Stejskal-a, ki jc predlagal obsodbo mladincev v polnem obsegu obtožbe. Slovenci smo z zanimanjem pričakovali proces in ponovno spoznali nepristranost avstrijskih »Staatsanvvaltov«, ki mrzijo slovensko besedo tako, da tega ne morejo zakriti niti ne kot »varuhi pravice« in zastopniki avstrijske »zakonitosti in demokracije«.
Udruženje slepih v Sloveniji je organiziralo telefonski tečaj, kjer se bodo sleoi usposobili za telefoniste ter bodo zaposleni v podjetjih in ustanovah.
*
Priprave na letošnja dela pri graditvi avtomobilske ceste Zagreb — Beograd.
■— Vreme je omogočilo priprave za letošnja dela vzdolž vse trase. Letos bo graditev zavzela še večji obseg kakor lani. Delati bodo začeli 1. aprila. Sodelovalo bo 116.000 mladine iz vse države in številni plačani delavci, pa tudi enote JA. Letos bodo uporabljali tudi že precej več strojev. Železniške normalnotirne proge ob cesti bodo povezane s cesto po stranskih krakih, tako da bodo vsi odseki redno prejemali gradivo. Dobro bodo poskrbeli za nastanitev mladine in delavstva. V ta namen bodo postavili še 600 udobnih barak.
Nove sorte pšenice je vzgojila selekcii-ska postaja v Osijeku. Postaja deluje pod vodstvom M. Koriča že daljšo vrsto let. Tri nove sorte pšenice so se dobro obnesle. Vendar je najboljša najuoveiša sorta, kakor so ugotovili številni pridelovalci in strokovnjaki.
*
V Bosni in Hercegovini dciuie 136 obrtnih zadrug. Lani v začetku leta je bilo 62 raznih obrtnih zadrug, med letom so iih pa ustanovili še 74, med njimi 25 nakupno-prodajnih. Zadruge delajo po planu. Nekatere so lani precej presegle svojo letno nalogo. Najboljša zadruga po proizvodnih uspehih Je bila krajša v Bosanski Gradiški. Proizvodni plan je presegla za 25 odstotkov.
■*
35 milijonov dinarjev je dobila letos Črna gora za gradnjo socialno-zdravstve-nih domov.
Da bi se osvobojena Istra dvignila, ie
ministrstvo prosvete poslalo 26 novih učiteljev v kraje, kjer je največja potreba.
Maršal Tito je obdaroval kmetijsko obdelovalno zadrugo »Rdeči proleter« v Ka-earevu. Ta zadruga je proglašena za najboljšo v LR Srbiji.
Zakonodajni odbor Ljudske skupščine
LRS je izdelal predlog zakona o spremembah zakona o imenih naselij, trgov, ulic itd.
Datavstvo v obrambi proti novemu davku
(Nadaljevanje s 1. strani) terih tovarnah v okolici Dunaja so delavci celo organizirali kratke protestne stavko. Delavci neke optične tovarne v X. dunajskem okraju so v sprevodu korakali skozi mesto in se spopadli s policijo, ki jim je hotela zastaviti pot.
Tudi na Slovenskem Koroškem delavstvo ostro nastopa proti poizkusu uvedbe novega davka. Najbolj značilen je proglas boroveljskih delavcev, zaposlenih pri KESTAG (»Koroški obrati za železo in jeklo — akcijska družba Borovlje«), ki poziva vse delavce na Koroškem v borbo proti »vojaškemu davku«. Ta proglas je bil na obratnem zborovanju dne 24. februarja, katerega se je udeležilo okoli 500 delavcev, z veliko večino glasov sprejet.
Takole na sirskem osvobojenem ozemlju
¥ Jugoslaviji so izdelali prvi pisalni stroj
lje bilo ponovno nastanjenih in da so zopet dobijo zemljo. Veliko pomoč dobivajo tudi delovne zadruge, ki sedaj vodijo priprave za pomladansko setev; zboljšanje vinogradništva in povrtninarstva Zadruge oddajajo svoje previške demokratični armadi, ta jim pa zopet nakazuje potrebščine za prebivalstvo, ki je sedaj z njimi preskrbljeno po celo boljših cenah, kot pred vojno. Ustanovljene so bile tudi zadružne delavnice za popravilo poljedel. orodja; od teh so samo v Korestiju v poslodnih osmih mesecih izvršile 1385 popravil.
Tudi masovne organizacije na osvobojenem ozemlju nudijo veliko pomoč demokratični armadi. V njene vrste stopijo vsak dan novi mladinci iz mladinske organizacije EPON in postajajo na ta način aktivni borci za svobodo svoje okupirane
domovine.
Darila ameriških Slo^esicev za svobodno domovino
Ameriški Slovenci so poslali svoji domovini že vrsto daril s katerimi izpopolnjuje Jugoslavija svoje zdravstvene ustanove. Pred kratkim so poslali pet aparatov za odstranjevanje zarastlin pri pljučni tuberkulozi. Take aparate je zelo težko dobiti. Preskrbel jih je na željo uprave Golnika sedaj že pokojni predsednik Jugoslovanskega podpornega društva Vincenc Cajnkar.
Isto društvo nam je lani poslalo 4000 gramov streptomicina, za katerega so v Ameriki plačali visoko ceno 5000 dolarjev. Marsikateremu jugoslovanskemu bolniku so s svojim darilom rešili življenje.
Kanadski Slovenci pa so poslali zveznemu institutu na Golniku v dar šest rent-
prevzela Ljudska republika Slovenija. Glavna direkcija kovinske industrije je to odgovorno nalogo poverila tovarišu Lojzetu Mateliču, staremu domačemu strokovnjaku za pisalne stroje. Kljub pomanjkanju nekaterih osnovnih priprav in posebnih izdelovalnih strojev je tovariš Matelič s svojo delovno skupino v preprosti delavnici z navadnim obrtniškim orodjem začel s prvimi poiskusi. V skupnem delu, s skupnim premišljevanjem, preizkušanjem in s požrtvovalnim trudom so izdelali prvf pisalni stroj domače konstrukcije.
Novi stroj je prilagojen domačim delovnim iti gospodarskim pogojem in tako izumljen, da bodo posamezne dele lahko izdelovali brez specialnih strojev, marveč s stroji, ki jih Jugoslavija že ima. Konstrukcija je preprosta, tako 4a bo vsak strojepisec lahko sam razstavljal in sestavljal stroj, da ga očisti. Stroj ni samo enakovreden inozemskim, ampak je celo boljši, ker so odpravljene mnoge pomanjkljivosti, ki so bile običajne pri inozemskih strojih.
Prvi domači pisalni stroj je izdelan z lastnimi izdelovalnimi in materialnimi sredstvi, brez inozemskih pripomočkov, raznih finih delov itd. Produkcija pisalnih strojev po jugoslovanskem načinu bo tako znižala ceno, da bo pisalni stroj lahko kupil tudi posameznik.
Delovna skupina tovariša Mateliča je dokazala, da je v novi Jugoslaviji dovolj ljudi, ki so kljub vsem težavam sposobni
izpolniti vse naloge Petletnega plana.
genskih aparatov — enega od teh, velik aparat za terapijo, je institut prepustil ministrstvu za ljudsko zdravstvo za potrebo kliničnih bolnišnic, z ostalimi petimi pa je Golnik popolnoma preskrbljen.
1947. leta sta pa dobila Golnik in državni zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani vsak po en rentgenski ajiarat »Fluorograf«. Ti aparati lahko napravijo dnevno do 1000 rentgenskih slik. Doslej sta že dobro služila pri množičnih pregledih tovarniških delavcev, študentov in vojakov.
S tem pa ni izčrpan seznam vseh daril naših rojakov v Ameriki. Tu so omenjena le tista, ki so jih bili deležni Golnik in naši zavodi, ki se borijo proti tuberkulozi.
Kako imperialisti pripravljajo novo volno
Angloameriški imperialisti se pripravljajo na tretjo svetovno vojno. Tega dejstva ne morejo prikriti, saj jc prozorno razvidno iz proračunov imperialističnih držav, katerih večji deli gredo za vojaške potrebe. Toda imperialisti prav dobro vedo, da za vojno ni dovolj samo oborožitev do zob, temveč da morajo biti množice duhovno pripravljene v vojni sodelovati. To, za imperialiste najtežje, v resnici nerešljivo vprašanje, rešujejo že vsa povojna leta z načrtnim psihološkim pritiskom na javno mnenje v svojih državah v obliki klevetniške zlonamerne lažnive kampanje proti državam ljudske demokracije s Sovjetsko zvezo na čelu. Kn delajo to, prikazujejo Evropejcem istočasno kaobalistični vzor — Ameriko — kot državo idealnega življcnskega standarda, veselja, bogastva, deželo lepih avtomobilov, lepih žensk, mož v frakih in tako dalje. S tem naj bi učinkovali pred vsem med delovnim ljudstvom zapadne Evrope, ki trpi danes lakoto in pomanjkanje in ki še jasno vidi pred sabo strahotne vojne.
Prvi korak, ki so ga naredili v smeri vojne, je bil bruseljski pakt. To je bil pakt izrecno vojaškega značaja, ki b:„se moral zdeti neupravičen narodom petih držav
podpisnic. Februarja 1948 so desničarske skupine na Češkoslovaškem poskušale izvesti državni udar za spremembo ljudsko demokratičnega režima. Zaradi budnosti večine ljudskih zastopnikov v državnem parlamentu je bil njihov načrt preprečen in vlada je iz svoje srede odstranila ameriške agente. To je bil dober trenutek. Iz Amerike je prišlo veliko dnevno povelj«: Boljševiške horde v napadu na Češkoslovaško. Sovjetske čete v bojnem stanju na mejah Beneševe dežele, medtem ko vodijo agenti Kominforma v deželi veliko klanje. Kri teče po praških ulicah.« Radio, listi, revije, dokumentatorji, znamke, reke črnila, kilometri filmskega traku so preplavili zapadne države, bijoč tedne in tedne po možganih preplašenih Evropejcev: smrt, kri, teror. Atmosfera je bila ustvarjena. Ustvarjena vsaj v toliko, da so sc v tišini, skoraj da tajno zbrali v Londonu predstavniki petih držav in podpisali vojaški pakt, ki stavlja po dvoljo ameriške »Stra-tegic serviet« življenja milojonov ljudi.
Jaltska pogodba predvideva mirovno pogodbo z Nemčijo in umik vseh okupacijskih čet iz nje. Nemčija srce Evrope, preko katere je nujno treba, če se hoče začeti vojno proti Sovjetski zvezi. Umik
angloameriških čet iz Nemčije bi pomenil oddaljiti se od meja dežele socializma. Ljudstvo, ki ga vodi vlada, ki je izraz ljudstva samega, predstavlja težko oviro za načrte napada proti vzhodni Evropi. Zaradi tega je bilo treba razbiti štiristransko nadzorstvo nad Nemčijo in prekiniti pogajanja za mirovno pogodbo z Nemčijo. V juniju 1948 so se Združene države Amerike odločile za velik korak. Izdale so zapadno marko in Nemčija je bila prerezana na dvoje.
Toda tolčenje ni prenehalo. Zalogo ameriške propagande nimajo meja. »Sovjetske čete v bojni pripravljenosti korakajo od vzhoda na Berlin, da bi s silo pregnale Anglo-Franko-Amerikance. Ti nudijo odpor. Trdnost C!ayevih izjav. Raje umremo vsi do zadnjega kot da bi odstopili za ped. Ekonomska obkolitev. Po sovjetski krivdi Berlinčani umirajo po ulicah. Trenje je na višku«. Tisoči listov na zapadu govorijo samo o tem. Angleži, Francozi, Belgijci, Italijani s strahom sprašujejo drug drugega: »Je vojna?« V istem času, ko so umetno ustvarili in razpihovali Berlin, so Anglo-Amerikanci odločili razdelitev Nemčije.
Manjka še največja karta:	atlantski
pakt. Težko je spraviti v gibanje to strašno »mašino« ne da bi pri tem odkrili igro. Toda, glejte, v Parizu sc dogaja nekaj ve-
likega. En sam človek izziva celo deželo, prišel je preko »neprehodne železne zavese in razkriva svetu, grozote in krutosti, ki jih mala skupina demonov že leta izvršuje nad milijoni in milijoni za železno zaveso — Kravčenko — to je heroj stoletja. Toda ta mož ne daje pričakovanih rezultatov v sodni dvorani: negotov je, smešen, pogreza se v protislovja in dejstva ga tolčejo. Udarec v prazno.
Toda položaj ni brez rešitve. Združene države Amerike gredo v napad. Mindszen-ty, glejte moža, ki dela za njih. Vedno ie bil neustrašen. Na procesu bi zdrobil svoje obtoževalce. Toda tudi on se ne izkaže. Strah ga je. Strah pred tem, kar ie storil. Strah pred kaznijo, ki ga čaka. Razočaran prosi odpuščanja. Prizna zločine. Žalostna stvar. Toda Združene države se ne razorožijo. Mahoma začno vsi zapadni časopisi razlagati to skrivnost. Strupi, mamila, uspavalna sredstva in muke so zlomile velikega mučenca. Boljševiki so zmožni vsega. Gotovo je tako. Ubili so njegovo telo, ubili so njegov duh. Ves za-pad govori samo o njem.
Zgražanje v vsem kulturnem svetu. Tukaj smo, trenutek je pravi. Združene države Amerike pristopijo k uresničevanju atlantskega pakta. Tako z naglimi koiakl za megleno zaveso svoje propagande tira Amerika Evropejce v strašno kupčijo, v tretjo svetovno vojno, ki jo priprav-jajo.
(JEDOM1R M I N D E R O V I C:
OBLAKI NAD TARO
(Odlomek)
Nenadoma je skoraj tihotna izza golega, ostro prisekanega vrha Orlovice bultnil grom letalskega motorja.
Prvi bombnik je zatulil s sireno in s strahovito naglico kakor velikanski ptič Sinil navzdol na gručo pokraj vodovoda.
Dejan se je pritisnil ob tla in sc samo za neskončno majhen del trenotka ozrl za tovariši.
Nikogar ni bilo zraven njega.
»V vodovodu!« mu je šinilo skozi glavo in še tesneje se je pritisnil k tltf.n ter skril pod se brzostrelko, ki se je lesketala na soncu.
Z letala, ki je z vso strahovitejšo hitrostjo grmelo proti njemu, so sc spuščale bombe ena za drugo; skoraj prehitevale so se med sabo, žvižgale vedno bolj presunljivo in tenko ter padale in eksplodirale med zapuščenimi, že porušenimi hišicami v Čebelica.
Za Dejana jc bilo to od Beograda naprej že bogve katero bombardiranje, zaril se je v vlažno prst poleg stezice, ki je peljala v Ječmištc, ampak tako, da je lahko natanko videl, kam letijo bombe ter jih spremljal z očmi, videl je, kako se je prostor, kjer so stale čebeliške hiše, na mah zavil v velikanski, črn oblak dima.
Preko njega je letel grušč in prst v grudah.
Brezoblična črna gmota dima od eksplozij, ki jo je zdaj pa^ zdaj naglo presiial plamen, je v dolgih bičih kipela od Čebelica kvišku,.bilo je, kakor da je velikanski črn polip nenadoma iztegnil krake proti njemu.
Zemlja pod njim se je stresla v kratkih, krčevitih drhtljajih.
Prvi bombnik se je skoraj dotaknil s trupom že zakajenih tal, se odbil v ostri navpični črti visoko nad čelebič proti Ljit-bišnji in se nad Borjem naglo obrnil spet proti Orlovici.
Brez sirene, samo v oglušujočem rjovenju vseli motorjev je grmela druga štuka nad Čelebič.
Dejan jc spet videl, kako sc nad njim Odpenjajo navidez majhne, podolgovate bombe in kako padajo s strahovito hitrostjo poševno, spet je zaslišal njihov tenki pisk in spet se je pod njim stresla zemlja ter zabobnela, kakor da jc v samo srce zadeta.
črn dim se je prevalil čezenj. Od strani ga je zasul grušč in ruševje, nekaj trenutkov ni videl ničesar okoli sebe. Samo slišal je, kako v kratkih presledkih druga za drugo butajo eksplozije ter se zlivajo v rezko, presunljivo grmenje.
Tretji avion je pikiral.
Spuščal se je tam kakor že prva dva, naravnost proti vodovodu in stezici, poleg katere je ležal Dejan stisnjen k tlom. I udi ta ni zatulil s sireno. Že je kazalo, da tudi bomb ne bo vrgel, da bo samo zdrsnil s svojim velikanskim telesom po črnem, za-vrtinčenem opustošenju pod sabo ter se nenadoma kakor prva dva navpično odgnal proti Ljubišnji.	. v
Niz močnih eksplozij, močnejših kakor vse doslej, je pretresal kasarno, takoj nato svet okoli cerkve, ki je molel proti Borju.
. S prstenimi grudami pomešano kamenje jc •priletelo do Dejana. Zadišalo je po malti, apnu in prahu.
Črn dim je spet vsega zagrnil, da ničesar več ni videl tmoli sebe. Samo enakomerni, nepretrgani, zemljo v globino pretresajoči, človek bi mislil neskončni grom tega neoviranega bombardiranja je butal in bobnel ob presunljivem, srditem bučaniu razbrzdanih letalskih motorjev.
Štuke so se z nepopisno brzino prehitevajo druga za-drugo spuščale na zapuščeni, črni čelebič.
>Eh vi, Švabi!« se je srdito, škodoželjno, s strupenim sovraštvom izvilo iz Dejanovih izsušenih ust.
Bnzostrclka”ga je tiščala.
Čvrsto je stiskal jermen svoje torbe z akti in z materialom, ki jo je počasi, centimeter za centimetrom vlekel za seboj po mokrili tleli proti Rijeki, strai^ od Cele-biča.
Znova se jc samo za trenotek ozrl na vodovod.
Nikogar ni videl. Nihče se ni oglasil od tam.
_ Nad Čebeličcm se je navpično in vodoravno na vse strani valil gost, zdaj temno-rumen dim: namesto da bi pikirali, so začeli bombniki visoko krožiti, se zbirati in razvrščati, toda tre po trije in trije, za od-
hod, temveč v kolono drug za drugim očividno za: novo bombardiranje.
Dejan se je zdrznil.
Iz velikih letal nad njim so iznenada v gostih, kratkih rafalih zaregBali mitraljezi.
»Jasno! Psi!« jih je preklel Dejan sam pri sebi in.se še vedno previdno in počasi plazil proti Rijeki.
»Ne pokažite se! Mitraljirajo« je zavpil' proti vodovodu, skoraj ves iz sebe od jeze, čeprav je morala v vodovodu skrita skupina vedeti to, saj so gotovo tudi sami slišali mitraljeze.
Pedantno kakor vedno kadar jih ni oviral odpor, zlasti pa nesluteno močan in žilav odpor, so izpolnjevali Nemci vse predpise svoje krvave igre, oholo prepričani o sveti nedotakljivosti in nenadomestljivosti teh predpisov za firerjevo stvar.
Nemci so menda posebno radi izpolnje-vali te 'predpise takrat, kadar so bombardirali vasi, sitomašne bosanske vasice v planinah in mesteca, ki so jim jih iztrgali partizani iz rok za teden, dva ali več dni. Morali' so vedeti, gotovo pa so naj-navaduejši razlogi taktično govorili za to, da partizani v osvobojenih naseljih, vaseh ali mestecih nimajo rezerv niti pomemb-neiše posadke, temveč da gre v glavnem
Prinašamo odlomek iz romana Most na Drini, ki ga je napisal zna-, ni bosanski pisatelj Ivo Andric, predsednik Zveze jugoslovanskih pisateljev in član Srbske znanstvene akademije.
Prva podoba mosta, ki je bilo sojeno, da ho uresničena, sc je vkresala, seveda še v povsem nedoločeni in megleni obliki, nekega jutra 1516. leta v domišljiji desetletnega dečka iz sosednje vasi Sokolo-viči, ki so ga gnali tod mimo, iz njegove vasi v daljnji, svetli in strašni Stambol.
*
Tisti novemberski dan je prispela na levi breg reke dolga procesija obloženih koni in se ustavila, da hi prenočila. Janičarski aga je je iz oboroženim spremstvom vračal v Caringrad, potem koje po^vaseh vzhodne Bosne nabral določeno število krščanskih otrok za janičarje.
Šest let je že poteklo, kar so zadnjič pobirali ta krvni davek, zato je bila takrat zbira lahka in velika; brez težav so našli potrebno število zdravih, bistrih in čednih dečkov, med desetini in petnajstim letom, čeprav so mnogi skrivali otroke po gozdovih. jih učili, naj sc delajo neumne ah šepaste, iu jih oblačili v cunje in puščali v nesnagi, samo da bi preslepili ago pri izbiranju. Nekateri so celo pohabili svoje otroke tako, do so jim odrezali prst na robi.
l/branc dečke so odnašali v dojgi procesiji, na mailmih bosanskih komičkilu Na konju sta bili pritrjeni dve pleteni košar,, kakor jili rabijo za sadie; na vsaki strani je visela ena in v vsako košaro so pasadm po enega dečka in mu dali majhno cu o iu oblico pite, zadnje, kar je ponesel iz domače hiše. Iz teli košar, ki so se enakomerno pozibavale in škripale so kukali^ sveži in prestrašeni obrazi ugrabljenih dečkov. Nekateri so čez konjske hrbte kar se da dolgo gledali domači kraj, drugi so jedli in jokali hkrati, tretji so spali, naslanjajo glavo na tovorna sedla.
V določeni razdalji za zadnjimi konji so v tej nenavadni karavani koračili posamič in sope stariši ali sorodniki teh otrok, katere so za vselej vodili iz doma, da jih v tujem svetu obrežejo in poturčijo, da pozabijo na svojo vero, svojo domačo vas m svoje poreklo iu da prežive svoje življenje v janičarskih oddekih ali v kaki drugi, višji cesarski službi. Bile so to po večini zenske, največkrat babice ali sestre ugrabljenih dečkov. Kadar so se preveč približale, so jih agovi konjeniki razganjali in tepli s svojimi biči, ali pa so med glasnim kričanjem poganjali svoje konje mednje. J e-daj so Še razbežale iu se poskrile v gozd ob poti, kmalu nato so se znova zbrale v procesiji in sc trudile, da bi s solznimi
in morda izključno za goloroko prebivalstvo, ki največkrat sploh ni sposobno za borbo.
To so vedeli. Prav za to je šlo.
In posebno natanko so izpolnjevali ta predpis, kadar jc bila »tam spodaj« bolnica.
Nekaj kratkih rafalov se je zarilo okrog Dejana v mehko prst in med drobno rumeno kamenje na vlažni stezi.
Krog(c so dvigale prst okrog njega v obliki krtinic in žvižgale po drobnem kamenju na stezi,-razbijajoč ga in dvigajoč prah.
Brez slehernega zaklona se je počasi splazil naprej centimeter za centimetrom, ne da bi se mogel izogniti mitraliiranju, kakor bi se tudi bombi ne mogel umakniti. Navzlic temu je kazalo, da ga še niso opazili; čez nckai trenutkov pa je moralo tako ali tako biti vse končano.
Ozrl se je na letala.
Krožila so še vedno in mitraljirala vedno redkeje, pojemajoče.
Vendar odliaiajo!« si je oddahnil Dejan ves poten, blaten po’ ramenih, komolcih in kolenih od ležanja in plazenja po tleh, in se znova ozrl na vodovod.
očmi zagledale še enkrat nad košaro gkv vo otroka, ki ga ženo iz doma. Zlasti Ma-k terc so bile vztrajne in jili ni bilo mogoče zadržati. Drvele so, silovito tepetale po blatu, nič jim ni bilo mar, kam stopijo, prsi so se jim sprostile in razgalile, lasje raz-kuštrali, na vse okrog sebe so pozabile; nekatere so začenjale peti in tožiti, kakor da bi jim kdo umrl, druge so stokale, kot bi se jim bilo zmešalo, ali tulile, kakor da bi jim kdo v porodnih bolečinah trgal drob. Zaslepilo jih od joka in so naletele na biče konjenikov. Nekatere med njimi so skušale razločno zaklicati ime svojega sinčka in mu dati kar koli, kar je mogoče izraziti z dvema besedama: ali zadnje priporočilo, ali opomin za na pol.
»Rade. sinek, ne pozabi matere!.. . < Ilija! Ilija! Ilija!« je klicala druga žena in obumio iskala s pogledom znano, ljubljeno'glavo, ponavljajoč nenehoma to besedo. kakor da bi hotela urezati otroku v spomin to imet ki mu ga bodo že čez nekaj dni za vselej vzeli.
Te ženske so pogostoma zaostajale; utrujene od hoje in preganjane od udarcev. so druga za drugo odnehale, ker so uvidele, da je njihov trud zaman. Tu, na, višegrajskem brodu, so morale ostati tudi naitrdovratnejše, ker jili na brod niso pustili, čez vodo pa ni bilo mogoče Tu so lahko mirno sedele na bregu in jokale, ker jih ni nihče več podil. Čakale so kakor okamenele, brez občutka za lakoto, žejo in mraz, dokler niso na drugem bregu še enkrat zagledale dolgo procesijo koni in konjenikov, ki se je pomikala proti Dobru-mt, in v njej še enkrat vsaj v slutnji opazile svojega otroka, ki se je odmikal njihovim očem.
Tisti novembrski dan je v eni izmed mnogoštevilnih košar molčal in s suhimi očmi gledal okrog sebe temnopolti, desetletni deček, doma'iz visoko ležeče vaši Sokoloviči. V premraženi, rdeči roki je držal majhen zakrivljen nožič in ves raztresen rezljal nekaj v rob svoje košare, vendar je hkrati opazoval vse, kar se je dogajalo okrog njega. V spomin so se mu vtisnili kamniti breg, obrastel z redkimi, golimi, siromašno sivimi rakitatni, pohabljeni brodar in napol polomljeni mlin, poln pajčevin in prepiha, v katerem so morali prenočiti, preden sc jim je vsem posrečilo priti čez kalno Drino, ki so nad njo krakale vrane. Kakor nekaj telesno neprijetnega nekje v njem samem — kot črna zareza, ki kdaj pa kdaj za eno ali dve sekundi pretrgu prsi na dva dela, da močno zaboli — je dečku ostal spomin na ta kraj, kjer je cesta pretrgana, kjer sc brezup in dolgočasje uboštva zgoščujeta in sesedeta na kamnitih bregovih reke, čez katero je prebod težak, drag in negotov. To je bilo ranljivo in boleče'1110810 te sicer hribovite
k
MOST NA
IVO ANDRIC:
WK
DRINI
j xxxkxxxxxxxxxxx%x*j
ll| M
in revne pokrajine, kjer postaja nesreča javna in očitna, kjer se mora človek ustaviti pred premočjo elementov in kie osramočen zavoljo svoje onemoglosti spozna, in še jasneje uvidi lastno In tuje uboštvo in zaostalost.
Vse to se je v njem zlilo in izenačilo s tisto telesno neprijetnostjo, ki se je zagrizla v dečka tega novembrskega dne, in ga kasneje nikdar več ni popolnoma zapustila, čeprav je spremenil življenje in vem. ime in domovino.
Kai se jc pozneje zgodilo s tem dečkom v košari, pripovedujejo vse zgodovine v vseh jezikih, in o tem vedo več v širokem svetu kakor tu, pri nas. Sčasoma jc postal mlad in hraber silalidar na sultanovem dvoru, pa kaoudan paša in notem carski zet, vojskovodja in državnik svetovnega slovesa. Melimed paša Sokoli, ki se je večjidcl zmagoslavno bojeval na treh celinah, razmaknil meje turškega cesarstva, ga zavaroval na zunaj in z dobro upravo ukrepll na znotraj. V teh nekaj več kakor, šestdesetih letih, je služil trem Sultanom, doživel v dobrem in v hudem to, kar dožive le redki in izbrani in se povzpel na nam neznane vrhunce ino^i ih oblasti, kamor pridejo in kjer se obdrže le redki. Ta novi človek, ki se1 je izgradil v tuiem svetu, kamor tudi z mislijo ne utegnemo spremljati, je moral pozabiti na vse, kar je bil pustil v deželi, iz katere so ga nekoč odpeHali. Brez dvoma je noža* * bil tudi na prebod če« Drino pri Višezra-du: na busti breg, na katerem drhte po-* potni ljudje v mrazu in negotovosti, na počasni črvojedni brod, na čudaškega brodnika, in na lačne vrane nad kalno vodo. Toda tisti občutek nepriietnosti. ki je ostal v njem, od vsega tega. ni nikoli docela izginil. Nasorotno. z leti in strastm se je vedno pogosteje oglašal: vedno ista črna zareza, ki spreleti prsi in iih preseka s posebno, tako znano bolečino mladosti, ki se tako jasno razlikuje od vseli muk in bolečin, kar jih je prinašalo kasjieiše živlienie. Takrat je vezir zaprtih oči čakal, da izgine črna zaveza in da bolečina no-neha.V enem -takih trenutkov mu ie priš'o na misel, da bi se rešil tega neugodnega občutka, če bi odstranil tisti brod na daljni Drini, ob katerem se zbirajo siroma-ščina, in nesreče vseh vrst iu sc neprestano kopičijo ter bi premostil strma bregova in hudobno vodo med njima, povezal oba konca ceste, ki je tukaj pretrgana, in za vselej varno zvezal Bosno z vzhodom in mesto, odkoder jc doma, z mesti, k;er je živel. Tako je bil on prvi, ki je za hip, meze z očmi ugledal močni in vitki obris velikega kamnitega mostu, ki bi ga bilo treba zgraditi na tem mestu.
Še tisto leto so začeli na vezirjev ukaz in na njegov račun zidati vtlik most na Drini
7»	Soneintg. % uenca
Izdihljaji, solze so jili redile s Parnasa moj’ga rožice prič’joče: solze ’/. ljubezni so do tebe vroče, iz domovinske so ljubezni lile.
Skeleče misli, da Slovence mile ne ljubi matere, vanj upajoče, da tebe zame vneti ni mogoče, z bridkostjo so srce mi napolnile.
Želje rodile so prehreneneče, da s tvojim moje bi ime slovelo, domače pesmi milo se glaseče;
želje, da /budil bi Slovenšč’no celo. da bi vrnili k nam se časi sreče, jim moč so dale rasti neveselo.
) Prešernov Sonetni venec jc izšli 22. februarja pred 115 leti.)
Rešitev križanke iz štev. 13 (1%)
Vodoravno:	3 orel; 5 dro; 7
nov; 9 rak; 11 Vera; 12 Ela; 14 bas; 16 ena; 18 Iva; 20 apno; 22 siv; 24 Ida; 26 Oton; 28 RA; 29 par; 30 vas; 32 oda;
34	aj; 35 ee; 36 sem; 37 vi; 38 io; 40 ali; 41 ea; 44 zet; 45 Marinko; 46 bor; 47 ar; 49 lev; 51 sir; 52 pa; 53 RK; 55 rog; 56 ako; 58 Don; 59 ss; 60 krom; 62 aroma; 64 Emil; 66 pro; 68 sen; 69 Eva; 71 ste; 72 Sava; 73 sit; 74 ost; /5 sol; 76 Tine.
Navpično: 1 Erna; 2 Aron; 4 Lena; 5 da; 6 Obir; 7 NS; 8 ve; 9 Rado* 10 ki; 11 vata; 13 LO; 15 av; 17 ni; 19 vo; 21 tire; 22 sam; 23 ta; 25 Ada; 27 oje; 29 Peter; 30 vir; 31 sin; 33 Albin;
35	ena; 36 sel; 37 vas; 39 oko; 42 Ana; 45 Ivko; 48 rrr; 50 vol; 51 sok; 52 psi; 54 kopa; 56 Arno; 57 omet; 59 smet; 60 liram; 61 MR; 62 ae; 63 av; 64 ct; 65.luna; 67 os; 68 st; 70 as; 71 sl.
Ob obletnici Komunističnega manifesta
Ob koncu februarja je preteklo 101 leto odkar je v Londonu izšla drobna knjižica .z naslovom »Manifest Komunistične partije«. Napisala sta jo — po naročilu leto dni prej ustanovljene Zveze komunistov — velika učitelja in vodnika človeštva Karl Marx in Friedrich Engels.
Ta na videz drobna in neznatna knjižica je začela novo razdobje v zgodovini človeške družbe. Že nekaj desetletij pozneje je postalo delo, »ki so ga priznavali delovni ljudje od Sibirije do Kalifornije«, njegovi nauki pa delovnemu človeštvu to, kar je mornarjem svetilnik v noči. Odsihdob je Manifest vodil in učil množice z množicami, rod za rodom in jih peljal na pot velike borbe za osvoboditev človeškega rodu.
Komaj trideset strani je obsegala knjižica in vse te strani so postale nesmrtne ter so danes po več kot lik) letih prav tako žive in silne, kakor so bile takrat, ko so bile napisane.
*
Manifest so rodile nujne potrebe delavskega razreda, ki je postal s silovitim razvojem industrije vse številnejši in močnejši. Toda temu proletariatu, ki je bil v tistih časih nevarnost nepopisno zatiran in izkoriščan je še manjkala zavest o njegovi moči in pomenu, o zgodovinski nalogi, ki jo mora doboriti za končno osvoboditev človeštva, manjkali so mu znanstveni temelji za borbo in pravo razumevanje za način in obliko te borbe.
Tudi pred Manifestom so številni idealisti, ki so se zgrozili nad bedo in trpljenjem človeške družbe, pisali in učili o socializmu, o novi družbi, v kateri ne bo zatiranja človeka po človeku, v kateri bosta vladala pravica in ljubezen. Toda ti njihovi nauki so bili gole sanjarije. Bill so prepričani, da bodo z zgovornostjo pridobili za svoje lepe načrte »dobre kapitaliste« in »ljudomile vladarje«, da se bodo skesali svojih grehov nad ljudmi, porazdelili zlepa svojo naropano bogastvo, oblast pa krotko in ponižno predali v roke ljudstvu.
S temi sanjarijami je Manifest enkrat za vselej obračunal. Dokazal je na eni Strani, da tudi kapitalistični družbeni red ni večen, temveč prav tako minljiv, kakor je bil suženjski ali fevdalni. Pokazal je vnaprej, kako se bo razvijal kapitalizem, širil in večal, kako pa bodo hkrati s tem rasla tudi njegova notranja nasprotja, predvsem, kako si ustvarja' sam grobarja v vsebolj naraščajočem, zavednem in borbenem proletariatu.
Manifest je dalje učil, da kapitalizem ne bp sam od sebe propadel, temveč da ga je treba streti, da je treba razbiti kapitalistično državo, ki ga varuje in brani.
To nalogo pa je naložila zgodovina nro-letariatu kot najbolj naprednemu in zavednemu delu izkoriščanega delovnega ljudstva. Da jo bo izvedel, mora voditi neizprosno razredno borbo. Naloga Komuni-
stične partije pa je, da ga za to borbo organizira, da mu dviga borbeno zavest in ga vodi v naskok na postojanke kapitalizma.
Tako sta Marx in Engels dokazala, da ni komunizem nobena pravljica domišljije, temveč zgodovinska nujnost, pokazala sta tudi pot do njegovega uresničenja.
Ko vzamemo danes — po več kot 100 letih — to knjižico zopet v roke, vidimo, kako živa in mlada je še, da jo je zgodovina preteklih sto let potrdila od črke do črke. Vse, kar sta Marx in Engels v Manifestu obrazložila, prvič pojasnili in napovedala, je držalo in se izpolnilo: Propadanje kapitalističnega sistema, naraščajoča moč delavskega razreda in krog njega zbranega delovnega ljudstva, odločilno vlogo Komunističnih partij, naraščanje notranjih razprtij v kapitalizmu samem, neizogibne revolucije in slednjič, zgradba novega sveta, brezrazredne socialistične družbe.
Najveličastnejšo zmago so dosegle ideje manifesta v Oktobrski revoluciji in z
Dne 15. februarja je preteklo devetdeset let, odkar je umrl veliki ruski skladatelj začetnik in utemeljitelj ruske narodne opere. Miliail Ivanovič Glinka. V počastitev te obletnice so glasbene institucije Sovjetske zveze, med njimi na prvem mestu Moskovska državna filharmonija, priredile vrsto glasbenih prireditev, na katerih so bila izvajana najpomembnejša instrumentalna in vokalna Glinkova dela, ki pomenijo osnovo ruske, pozneje tako na široko razmahtijene glasbene tvorbe. Ta dan so v Moskvi tudi prvič prikazali film »Glinka«, ki kaže skladateljevo zanimivo in pisano življenje in njegove napore za graditev ruske glasbene kulture. Film je bil izdelan v ateljejih Mosfilma pod vodstvom režiserja L. Arnstama, ki je za film tudi sam napisal scenarijo, glavno vlogo skladatelja Glinke pa igra v njem znani sovjetski umetnik Boris Cirkov. Po pisanju sovjetskih časopisov je film zelo uspela umetnina, ki dobro slika prerez ruskih kulturnih in socialnih razmer v prvi polovici prejšnjega stoletja — Glinka se je rodil leta 1803.
Ves pomen tega dela skladatelja Glinke je težko prikazati v kratkem. Primerjamo ga lahko v glasbi s pomenom njegovega sodobnika in prijatelja Puškina v literaturi. Kakor je ruski nacionalni duh dobil svoj pesniški izraz v Puškinu, tako je dobil svoj glasbeni izraz v Glinki. Najpomembnejša Glinkova zasluga je namreč
rojstvom Sovjetske zveze. Ta zmaga, sijajno uresničevanje socializma v Sovjetski zvezi pod vodstvom Lenina in Stalina, zmaga nad fašizmom v Domovinski vojni, sta dala zalet in razmah borbi delovnega ljudstva po vsem svetu. Sedem držav ljudske demokracije se je že iztrgalo iz krempljev imperial. in gradi socializem. Na Daljnjem vzhodu raste nov socialistični orjak — osvobojena Kitajska. Milijonske Partije v Italiji, Franciji, po drugih kapitalističnih deželah in kolonijah bijejo velike in uspešne borbe z imperializmom. Kamor koli se ozremo po svetu, povsod najdemo potrdilo za veliko resnico, ki jo je izrekel Molotov, da živimo v dobi, ko peljejo vse poti v komunizem.
Zgodovina je podpisala kapitalizmu smrtno obsodbo, niti Trumanove doktrine, niti Marshallovi in Bevinovi plani mu ne morejo več pomagati. Kolo zgodovine se ne da niti zavrteti nazaj, niti ustaviti.
Klic Manifesta: »Proletarci vseh dežel, združite se!« je postal klic vsega delovnega ljudstva sveta!
ta, da je spoznal vrednost ruske narodne glasbene kulture in jo v svojih delih dvignil v osnovo vse svoje glasbene tvornosti v času, ko je v medsebojnem občevanju ruskih, tako imenovanih'višjih krogov veljalo za sramoto, govoriti jezik, ki ga je rabil preprosti ruski narod, in ko je tu-d; v ruskem glasbenem življenju dominirala italijanska arioznost.
Že kot otroku so sc Glinki narodne pesmi, ki jih je slišal od kmečkih deklef tako globoko vtisnile v dušo, da je vzljubil narodne melodije in za vse življenje ostal najvnetnejši pobornik ruske folklore. A čeprav je njegovo skladateljsko delo imelo korenine tako globoko v ruski zemlji, nikakor ni zanemarjal dogaianj za-padnih, evropskih glasbenih mojstrov. Vse do konca svojega življenja je temeljito proučeval Bacha, Mozarta, Beethovna, Glucka, Ro^inija, Berlioza in Lizsta, zaradi česar je lahko povezal bogastvo ruske vokalnosti z zavidljivo tehniko kompozicije in instrumentacije zapada.
Svojo težnjo, da bi bila niegova glasbena dela po duhu in jeziku narodna, je Glinka najlepše uveljavi! v svoji prvi operi »Ivan Susanin«. S tem delom je postavil temelj ruske nacionalne operne tvorbe, ki so jo za njim dvignili na tako visiko raven komponisti Borodin, Musorgski, Rim-ski-Korsakov, Čajkovski in drugi. Zvest svojemu oboževanju ruske narodne pesmi, je Glinka tudi »Ivana Susa-
nina« zasnoval v prvi vrsti kot zborovsko opero. Glavni Junak opere je t( raj rusKO ljudstvo, fz katerega so mu — v nasprotju s tedanjo prakso — zrastM tudi vsi ostali protagonisti.
Dejanje opere »Ivan Susanin« prikazuje zgodovinsko obdobje poljske o' upacije na Ruskem v začetku 17. stoletja, ko je vojska poljskega kralja Sigismunda s pomočjo izdajalske boiarske klilre zavzela Moskvo, in hotela ustoličiti Sigisnmndo-vega sina Vladislava kot ruskega carja. Toda svobodoljubni ruski narod se je uprl sebičnim bojarskim nakanam ter poljski okupaciji, in pod vodstvom staroste Mili iina ter Požarskega osvobodil domovino. Preprosti innžik, Ivan Susanin, je pri tem z zavestno žrtvijo svojega življenja Minii-nu bistveno pripomogel k zmagi. Zavel je namreč močan poljski oddelek, ki je v zimi hotel obleganim Poljakom na pomoč, v nepredirne gozdove in smrt.
Osnovna misel, ki jo izraža opera »Ivan Susanin«. je misel o nezlomljivi sili ruskega naroda, zaradi katere mora vsaka sovražna intervencija neizbežno propasti. Tako ruske kakor poljske prizore je znal Glinka v svoji operi genialno različno ka-rakterizirati. Dočim so ruski prizori grajeni prvenstveno na vokalnem stavku, ki dobro označuje ruskega glasbenega duha, so poljski prizori zajeti instrumentalno in plesno. V glavno poljsko sceno (na poljskem dvoru) je vnesen tudi balet polj skih plemičev in plemkinj z značilnim kra-kovnjakom, valčkom in mazurko. V nadaljnjem razvoju dejanja se oba elementa; ruski in poljski, vedno bolj prepletata, s čimer je skladatelj dosegel zelo močne dramatične efekte. Osrednji Susaninov lik je prikazan sicer .preprosto, a kljub rahlemu romantičnemu nadihu za čudo realistično, kar je pozneje postala in ostala največja odlika ruske umetnosti.
Pomen Giinkove opere »Ivan Susanin« in naslednje »Ruslan in Ljudmila« (po besedilu Puškinove pesnitve) so v Glinkovi dobi spoznali le redki duhovi. Krstna predstava »Ivana Susanina« je bila dne 9. decembra 1836. leta v Petrogradu. Kljub pozornosti, ki jo je delu naklonil sam car, ni doseglo pri aristokratskem poslušalstvu ruskega dvora posebnega uspeha. Da bi umetnino izrabil v svoje polit, koristi, jc car Nikolaj -ukazal preimenovati opero v »Življenje za carja«, in si je s tein naslovom tudi utrla pot na druge velike evropske odre. S potvarjanjem zgodovine je carska cenzura s svojimi liosegi v besedilo opere podtaknila Susaninu namero, da bi bil s svojo herojsko žrtvijo hoRd rešiti carjevo osebo. Glinka pa jc bil daieč od vsakršne monarhistične ideologije, zato je sovjetski pesnik Sergej Gorolecki popolnoma upravičeno pred nekaj leti na novo predelal besedilo opere, ga očistil vsiljene monarhistične navlake in približal prvotni komponistovi zamisli.
Opera »Ivan Susanin« je tako po svoji glasbeni invenciji kakor po svoji vsebinski problematiki kljub več ko stodeset-letnici svojega nastanka za čudo sveža in močna.
MIHAIL GLINKA
UTEMELJITELJ RUSKE NARODNE OPERE
Ivan Cankar JT	JTB	1	» n n J e g o v a
HLAPEC «1 EiliJM Hiti PRAVICA
»Tako sem razsodil.«
Visoko se je zravnal dolgi Jernej, za glavo je i>il višji od sodnika in od lenuhov, ki so stali pred durmi.
»Jaz pa rečem, sodnik, da niste razsodili ne po človeški ne po božji pravici! Kaj je Bog ukazal, da se zavali negodnik na posteljo, ki sem jo jaz postiljal in ravnal trdih štirideset let? Kaj je Bog zann-vedal, da naj pogine v jarku Jernej, ko sl je postavil lepo hišo in topel hram? Odprite bukve: ne znam brati pa bi rad videl od daleč tiste črne besede, ki so tako naredile in zapovedale. Pokažite: tudi vezavo bi rad videl tistih bukev in črno obrezo! Ali je tam zapisano, povejte: delal si, s krvjo si gnojil, da je visoko pognala pšenica, da se je cedila trava od soka: zdaj pa, ko si star in nadiožen, ko ni več krvi, Ua bi z njo gnojil, zdaj pojdi! Če je zapisano, povejte, da naj Jernej, kadar je napolnil shrambe in kjišee, hodi od vasi do vasi, od hiše do hiše, v nadlogo ljudem in psom, ter prosi vbogajme skorje kruha? To mi povejte! In še mi razložite, kako da ravnam zdaj s svojim delom, kam bi z njim: v zemljo je zakopano, pač za klaftro globoko — kako naj ga izkopljem? Kako naj ga povežem v cuio, na ramo zadenem? Mojih štirideset
let — kako naj jili spravim, kako zauži-vam na zapečku? Tukaj je cula: perilo je notri in prazniška obleka! Štirideset let — preštejte in premislite, koliko je to tednov in koliko ur! Moja pamet je počasna, stara: ne znam prešteti; ampak povejte mi, če je to samo toliko tednov in samo toliko dni, da je ta cula obilno plačilo? Prazniška obleka in platnena srajca pravično plačilo? Tako je, recite: obilno plačilo, pravično povračilo — pa bom verjel, da ste sodnik, kakor ga je Bog postavil!«
Žalosten je poslušal mladi sodnik; žalosten je gledal na Jernejev zagoreli, raz-orani obraz, na prašne čevlje in obnošeno obleko.
»Ne prerekajte se s pravico, kakor je; ljudje so jo ustvarili, ljudje so ji dali silo in oblast. Kadar vas biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga; če spremeni obraz, da bi je človek ne razločil od krivice, obrnite se stran in ne iščite opravka z njo! Tako premislite, pa pojdite z Bogom in storite, kakor sem rekel!«
Ves osupel, ves prestrašen je pogledal Jernej.
»Torej ni pravice? Torej ste jo zatajili?«
Sodnik je molčal.
»Zato ste jo pač zaprli v to veliko hišo,
da bi ne mogla v svet? Zaklenili ste jo dvakrat, zapečatili ste jo devetkrat, da bi se ne izgubila na cesto, da bi je ne srečal Jernej? Zato ste jo ukradli, vtaknili v suknjo, da bi se ne razodela željnim očem? Ampak ukanili ste se, ko ste tako storili, niste poznali Jerneia! Iskal jo bom, pa če je zakopana v zemljo tako globoko kakor moje delo! Kopal bom, lopato bom vzel in bom kopal, dokler bodo zmogle te moje stare roke! — Že v Dolini vam ja rekel tisti kmet, razbojniki vam je rekel po pravici. Jaz pa sem si mislil v svoji nespameti: razbojniki je rekel, pa so pravični sodniki: slabo je gledal, krmežljive so njegove oči; slabo je slišal, gluhasta so njegova ušesa! In se še ozrl nisem za njim in sem šel. Zdaj pa v drugo, zdaj pa glasneje, tam" po stopnicah, moški in ženska: razbojniki, razbojniki, razbojniki! In spet sem si mislil: kako bodo razbojniki v tej hiši, ki jc hiša pravice in pisanih postav? Tako sem mislil, pa sem sc ukanil v svoji stari pameti. Zakaj ne hiše pravice, hišo laži, hinavščine in razbojništva ste postavili. Niste služabniki božje besede in postave, pač pa služabniki satanovi in njegove krivice. Na krivo pot sem zabredel, na pravo krenem!«
Zmerom glasneje je govoril Jernej, zmerom več lenuhov je stalo med durmi. Pa je prišel droben, starikav plešec in se je ustavil in je grdo pogledal.
»Kdo kriči kakor čednik na paši?«
In dalje je govoril Jernej.
»Nič ne maram, da bi trpel kdo krivico zaradi Jerneja. Ampak razložil bom, bom
tožil: niso pravični sodniki, razboiniki so; ui hiša pravice, hiša hinavščine jc, z lažjo in hudodelstvom so jo oskrunili. Ne bodo vas -obesili, na cesto vas bodo spodili, s culo im palico; porušili bodo to oskrunjeno cerkev, da ne bo kamen ostal na kamnu!«
Tako je govoril Jernej in je trepetal od globokega srda.
Takrat pa sc jc zgodila krivica, kakor je svet še ni doživel.
Brkat človek je stopil k Jerneju in ga .ie prijel za roko.
»Kaj se me dotikaš?« je vzkliknil Jernej.
»Ne brani se. Jernej, ne brani se pravici!« je rekel mladi sodnik.
Drobni plešec pa je hudo gledal in je namrgodil obraz.
»Kaj uganjate komedije z njim? Kaj ga ne vidite in ga niste slišali?«
Jernej je molčal od prevelike osuplosti in je šei ž njimi. Šli so križem po hodnikih, po stopnicah; na dvoriščk pa je postal Jernej in se je okrenil k tistim, ki so ga spremljali.
»Možje, zdaj nismo več v hiši razbojnikov; povgte brez hinavščine: kaj kanite z menoj?«
Osorno so gledali in so molčali. Jerneja pa je zabolelo v srcu od tolike krivhe; in' ko je šel z njimi preko dvorišča, je bil nenadoma ves star in upognjen.
»Če ste razbojniki, pa -najhujši izmed, njih: povejte mi, čemu me žalite? Tudi razbojnik ima svojo pravico In svoje postave, ne krade in nc ubija brez premisleka — kaj sem vatn stotil?« (Dalje)
Stran i
Samo organizirana borba Kmeeke zveze lahko jamči uspeh posameznikom
Tovariš Jože Kac, pel. Vošank v Dobu, občina Blato, je vsa leta dobival predpise za oddajo previsoko odmerjene naklade lesa. Za leto 1948 so mu predpisali 120 kubičnih metrov lesa, ki jih mora oddati. Ta odmera je bila previsoka in krivična zaradi tega, ker je celotna občina, ki šteje nad 130 kmečkih posestev, dobila v celoti naklado le -v višini 1744 kubičnih metrov, ter sta poleg tega še dva druga kmeta prostovoljno sekala 600 kubičnih metrov lesa.
tov. Kac ni izpolnil oddaje lesa v 1. 1943 do 1945, torej v času nacistične vladavine, kar je povsem značilno za koroške oblasti. Gospodi pri deželni gozdni upravi gotovo nd po volji, da je tovariš Kac na ta način pripomogel k propadu naeifašizma.
Šele, ko se je tovariš Kac obrnil na Kmečko zvezo za Slovensko Koroško in je ta vložila oster protest ter razkrinkala to pronacistično početje, je šele deželno gozdno nadzorstvo, s posebnim odlokom
moralo znižati naklado od 120 na 60 kubičnih metrov.
V tem slučaju smo dokazali, da odmerjajo slovenskim kmetom previsoke naslade oddaj, in jih hočejo na ta način spraviti na rob propada. Ponovno srno tudi dokazali, da je le v skupnosti in v organizirani borbi zajamčen uspeh. Neizprosno organizirano borbo pa moramo voditi proti krivicam, ki se godijo kmečko-delovnemu ljudstvu.
Priziv, ki ga je tovariš Kac vložil proti Previsoko odmerjeni nakladi lesa, je deželno gozdno nadzorstvo dvakrat odbilo. Nasprotno, v svojem odloku mu je naročilo, da mora les oddati najpozneje do 15. decembra 1948 in mu zagrozilo z visoko kaznijo, če bo zamudil napovedani rok, Deželno gozdno nadzorstvo je svoje odklonilno stališče utemeljevalo s tem, da
Š Mihel
Dne 20. februarja 1949 je imela Hranilnica in posojilnica v Šmihelu svojo sejo. Izkušeni načelnik posojilnice, tovariš Vinko Pečnik, je pozval odbornike, naj se zopet z vso vnemo, ljubeznijo in zadružno zavestjo oprimejo dela za zopetni podvig in razmah svoje domače, šmihelske posojilnice. Znano je, da je bila šmihelska posojilnica svojčas cvetoča in je v svojem delokrogu marsikateremu kmetn v nujni potrebi in stiski pomagala ter ga rešila gospodarskega poloma. Hitlerjev fašizem tudi šinihelski posojilnici ni prizanesel in je bilo njeno delovanje za leta ustavljeno. Začeti je torej treba znova. Zadruga mora zopet pridobiti staro zaupanje, zato je nujno, da vsak odbornik v svojem okolišu opozarja na pomen in važnost posojilnice. Uspeh ne bo izostal, aJco se bo vsak odbornik in zadružnik svoje zadružne dolžnosti zavedal. Pritakale bodo vloge in nosojilnica bo zopet mogla izpolnjevati svojo nalogo.
Llbii če
V soboto je zadonela slovenska pesem Sredi Libuč, pri Božiču. Prihiteli so pevci, tovariši svojega priljubljenega pevca Božičevega Poldeja. Zapeli so mu podok-n co v čast in proslavo, ker se je Poldej odločil, da se bo oženil in so pevci tako izkazali svojemu pevcu tovariško zvestobo. Tisti večer pa je veljal tudi Poldejevi nevesti, Hrastovi Tončki. Še dolgo v noč so praznovali pomembni dogodek. In drugi dan, v nedeljo sta sc Poldej in Tončka poročila. Nato so pri Božiču praznovali številni gostje, prijatelji in znanci ženina ln neveste, veselo domače ženitovanje. Vsi izkreno želimo Poldiju in Tončki, mnogo sreče!
Škofiče
Šivilski tečaj v Škofičali, o katerem smo že poročale, je za nami. Zadnje dneve tečaja so imele tečajnice mnogo posla, ker so pripravljale zaključni večer in razstavo živilskih izdelkov. V petek, 18. t. m. je bil zaključni večer. Na večer so povabile dekleta zastopnika krajevne Kmečke zveze in drugih množični narodnih organizacij. Voditeljica tečaja, tovarišica Slavka Miš-kulnikova, je pozdravila vse navzoče goste in se tečajnicam zahvalila za vstrainost in pridnost, ki so jo pokazale v tečaju. V znak globoke hvaležnosti so tečajnice poklonile svoji priljubljeni voditeljici lepo darilo. Razvilo se je prijetno domače razpoloženje, pozno v noč se je glasila lepa slovenska pesem, vmes je igrala godba in vsak se je zadovoljen vračal na svoj dom.
Višek uspeha pettedenskega tečaja pa je pokazala v nedeljo navrh razstava šiviljskih izdelkov. Voditeljica in tečajnice so bile lahko ponosne na svoje delo, ko so se vsi številni gostje pohvalno izražali o razstavljenih predmetih. Nad 300 izdelkov je bilo razstavljenih. Videti si mogel dovršene izdelke od navadne srajce, preko moderne obleke do umetnega plašča. Ljudje niso mogli verjeti, da bi se naša dekleta v tako kratkem času toliko in tako dovršeno naučila. Orožnik, ki se je v začetku tečaja izražal, da tečaj ni drugega, kot izkoriščanje, se je mogel na razstavi o nasprotnem prepričati.
Tečaj, na katerem so se naša dekleta toliko naučila in se tako, pripravila na svoj bodoči poklic, postati slovenske matere in gospodinje, je pokazal tudi veliko življenjsko silo našega naroda. Brez sredstev, brez vsakoršne podpore in kljub zatiranju in zapostavljanju od strani oblasti, si znamo sami pomagati. To je razveseljiv pojav naše življenj, volje in sposobnosti in ta narod noče umreti, ampak živeti in korakati v lepšo bodočnost.
V nedeljo, dne 27. februarja pa bo pri nas prosvetna prireditev, na kateri sc bomo zopet videli.
S ov. Plajberk
Z našim informativnim sestankom, ki je bil dne 20. t. m. so imeli orožniki iz Sa-
potuicc, ki imajo svoj okoliš tudi v Slo, venjom Plajberku, mnogo za opraviti. Že teden dni pred sestankom so hodili okrog naših ljudi in spraševali .če bo sestanek Osvobodilne fronte, ali se ga bodo udeležili in kje se bo vršil. Namen teh obiskov ne pomeni ničesar drugega, kakor ustrahovanje našega ljudstva. Nad takimi nezaželenimi obiski orožnikov je bilo liud-stvo ogorčeno, posebno, ker so se orožniki v tednu pred sestankom pojavljali vsak dan. Tudi med sestankom sta dva orožnika »stražila« hišo, kjer je bil sestanek. Take burke orožnikov naše ljudstvo ne bodo prestVašilc in jim svetujemo, da si jih prihranijo.
Blato
Že od 3. februarja traja na Blatu go-spodinjsko-kuharski tečaj. Šestnajst brli -kili, mladih, nadobudnih deklet se suče okoli štedilnika in se seznanja s kuharsko umetnostjo. Spretna in izkušena voditeljica tečaja, tovarišica Milka Hartmanova, bo dekleta že nekaj naučila. Prvi uspehi so se pokazali in kdor je kaj malega pokusil — veliko ne dajo, ker morajo štediti — iz spretnih rok mladih kuharic, mora potrditi, da izvrstno napredujejo. Poleg kuhanja se tečajnice učijo tudi šivanja. Šivanje poučuje tovarišica Vavti Ivanka iz Šmihela. Oboje je potrebno, kuharska spretnost in šiviljsko znanje za dobro, napredno gospodinjo. A tudi to še ni vse. Poleg praktičnega pouka skrbi tečaj tudi za razširjenje duševnega obzorja. Vrstijo se predavanja iz raznili strok ter se tako iz-poljnjuje splošna izobrazba. Deloma predava voditeljica sama, ali pa pridejo referenti od Kmečke ali Prosvetne. zveze. Dekleta pazljivo sledijo predavanjem in ker je slovensko dekle brihtne glave ie sposobno sprejemati in doumeti tudi težjo tvarino. Čas dnevnega reda je izpolnjen z delom in učenjem. Toda, kjer je zbran mladi dekliški svet, poln življenja in mladosti ne; more manjkati tudi prijetnega razvedrila, ki kipi iz mladih src. Cesto se oglasi pesem, naša lepa slovenska pesem. Pogosto pa je na vrsti šala in dovtih in je samo po sebi umevno, da skrbijo za zdravi smeh Mara, Lizika, Rotija, Micka in Milka in vse druge.

POVEST O BELE H
FRANCE SLOKAN
KRUHU

Sploh pa, da kmet preživlja vse. Vsi živijo od kmeta ter so prav za prav njegovi priskledniki. Lenuhi so, zato pa mora kmet tem bolj delati, ker mora preživljati toliko postopačev.
Zdaj kmetje temu ne verjamejo več. Vsaj ne mnogi, če bi se še kdo med njimi tako spozabil, bi ga poučili sami kmetje, da se je hudo zmotil. Zdaj sta kmet in delavec največja prijatelja. Drug drugemu pomaga in vesta, da bi drug brez drugega ne mogel živeti. Neumno bi se jima zdelo se prepirati, kdo je potrebnejši, saj sc tudi nihče ne prepira, ali je pri vozu bolj potrebno kolo ali os. Kmet si ne izdeluje več sam obleke in ne orodja. Kolar mu izdela voz, kovač skuje lemež, tovarniški delavec mu naredi kolo, sekiro, žago. Delavci izdelujejo umetno gnojilo,
strojijo kože, izdelujejo čevlje, pohištvo, olje, vžigalice, mlinske kamne, pridobivajo petrolej in sol. Brez vsega tega bi kmet ne mogel živeti tako kakor živi dandanes. Brez. tega bi še vedno živel kakor pred stoletji, ko je še oral z lesenim plugom, se oblačil v živalske kože in si kresal ogenj s kresilnim kamnom. Prav za prav bi ne bil niti pravi kmet: bi bil še na pol divjak. Prideloval bi mnogo manj. Moral bi mnogo teže delati. Pogosto bi stradal. Napočila bi leta strašne lakote in nalezljivih bolezni. Izumrle bi cele vasi. Ljudi bi še napadale divje zveri. Škodljivci ,bi jim pogosto uničevali pridelek. Tako bi pač bilo še dandanes, če bi se nič ne spre-, menilo. Toda spremenilo se je marsikaj. Pred stoletji je bil kmet še sam, zdaj ima pa močnega zaveznika — delavca.
Delavec ne koplje rude globoko pod zemljo, kjer nikdar ne vidi sonca — le zase. Ne prenaša strašne vročine in dušečega zraka v martinarnah, pred plavži, v tovarnah karbida in umetnih gnojil — le zato, da bi izdelke sam porabil; ne kop-le prekopov, da bi namakal svoj vrt. Ne zida šol, da bi se v njih šolali le njegovi otroci. Ne tke sukna in platna le za svojo obleko. Ne izdeluje strojev le zato, da bi olajšal sebi delo. Vse to dela tudi za kmeta. Česar ne more delati in izdelati kmet, to naredi delavec. Delavec in kmet sta si delo razdelila. Neumno bi bilo se prepirati, katero delo je potrebnejše, saj je oboje potrebno kakor žetev in mletje. Če žita ne pridelaš, ga ne moreš zmleti in ne speči kruha. Ni pa še dovolj, če hočeš imeti kruh, žito samo pridelati — brez moke in kruha.
Delavec in kmet delata oba — oba ustvarjata dobrine, ki so nujno potrebne za življenje. V resnici sta oba delavca: eden dela na polju, drugi dela v tovarni in rudniku.
Razlika Je v delovnem načinu. Kmetijsko delo je na splošnem šc precej zastarelo. Delavec uporablja več strojev. Na
Prostore za tečaj je dala na razpolago zavedna Rešova družina. Ni še pozabljen oni poletni dan, ko so se *na Rešoveni prostoru zbirale množice na tekmo žanjic in kmečki tabor. Sploh je Blato gostoljubna slovenska vas in vsakdo se rad ustavi pri zavednih naših družinah pri Rešu, Sri-encu, Milaču, Črčeju in drugih in se počuti, kakor doma.
Poročili so se
V	Dvoru pri Šmihelu sta se dne 20. februarja poročila Lizika Krištof, po domače Frlinova in Jerovtov Hanžek iz Bač ob Jezeru. Lizika je odšla na svoj nov' dom v Bače ob Jezeru.
Pri Sveti Luciji na Gori sc je poročil dne 20. februarja mladi Boštelc s Pvaže-jevo Nežiko.
V	Borovjali pri Pliberku sta se poročila Kosov Lekša in Strnikova Micka.
Vsem uglednim in zavednim novoporo-čeniin parom iskrene čestitke!
Kmečka zveza naznanja:
V nedeljo, dne 27. februarja 1949, ob 14. uri, bo v Hodišah zaključna prireditev šiviljskega tečaja. Na sporedu bo: razstava šiviljskih izdelkov (odprta od 8 — 18. ure), igri »Pri gospodi« in »Poboljšana trmoglavka«, nagovor, recitacije, nastop tamburašev in koloples. Prireditev bo v društvenem domu.
SPZ naznanja:
V	nedeljo, dne 27. februarja 1949 bo ob 15. uri v Narodnem domu v Št. Jakobu v Rožu igra »Svojeglavček«.
Vsi prisrčno vabljeni.
Slovensko prosvetno društvo »Srce« v Dobrli vesi bo priredilo v nedeljo, dne 27. februarja 1949 ob pol 15. uri, v Narodnem domu pustno prireditev z igrami: »Medved«, »Časi se spreminjajo«, »Analfabet«. Po igrah bo prosta zabava in ples.
Slovensko prosvetno društvo »Edinost« v Pliberku bo v nedeljo, dne 6. marca 1949 ob 14.30 uri. v telovadnici meščanske šole v Pliberku igralo igro »Lepa Vida«. Nastopili bodo tudi šmihelski tamburaši.
Ljudske univerze:
Ljudska univerza ki je bila javljena za 26. februarja 1949 v Št. Gandolfu je preložena na 4. marca 1949.
V	ponedeljek, dne 28. februarja 1949 ob 9.30 uri pri Mežnarju na Radišali. Predavanje: Problemi kmečkega gospodarstva.
V	soboto, dne 5. marca 1949 ob 19. uri pri Krznarju v Svečah. Predavanje: Naše zadružništvo.
V	soboto, dne 5. marca 1949 ob 18. uri pri Piceju v Št. Primožu. Predavanje: Naše zadružništvo.
Obvestilo
Ker ni snega, je izlet na Dobrač, ki bi moral biti danes odpovedan.
Zveza mladine za SlovensHaJCoroško
Opozorilo naročnikom
Današnji številki prilagamo položnice in prosimo, da plačate zaostalo naročnino, ter tudi naročnino za leto 1949. Naročniki, ki imajo naročnino plačano, naj shranijo položnice za pozneje.
Uprava
vsakega posameznega delavca odpade zaradi tega v.eč opravljenega dela kakor na kmeta. Kmet mora z živinsko vprego ves dan orati. Če bi oral s strojem namesto s plugom, bi to delo opravi! v nekaj urah. Kmet, ki še mlati s cepci mora dolge dneve naporno delati. To delo bi pa opravila moderna mlatilnica v nekaj urah.
To je velika razlika. Vendar morajo izginiti tudi takšne razlike. Zemlja nam bo dajala mnogo več sadov za manj truda. Kmetijsko delo se bo moralo približati industrijskemu. Kmet in delavec se bosta še bolj zbližala — zbližal ju bo stroj. In prav o tem sem nameraval govoriti, a ni šlo brez uvoda.
4. Dva orožnika: plot In traktor
Plot je bil pri nas nekaj navadnega, da se ti najbrž ne zdi vredno o njem govoriti. Toda prav plot je v življenju večja ovira kakor velika reka. Reke premostimo in življenje se zaradi njih ne ustavi, čez reke vozijo vlaki in avtomobili. Nikomur ne pride niti na misel, da bi zaradi rek ne gradil železnic ali pa da bi vlaki ustavljali pred rekami.
(Dalje).
Položaj gozdnih delay(ev je neznosen
Najbolj izkoriščani sloj delovnih ljudi so 'danes gozdni delavci. Delati morajo pod najtežjimi pogoji in so najbolj odvisni od naravnih neprilik. Na njihov dejanski zaslužek vpliva kraj, kjer delajo, oddaljenost delovnega mesta od njihovega bivali-55a, letni čas, vreme in drugi činitelji. Pri vsem tem pa izrablja njihovo delovno silo zemljiška gospoda, ki je lastnik ogromne večine gozdov in žag in ki ima danes monopol nad vso lesno trgovino.
Gozdni delavci so pri nas ljudje, ki morajo opravljati najtežja dela v najnevarnejših krajih, na strminah brez posebnega nezgodnega varstva, ob nezadostni prehrani. Življenjski standard gozdnih delavcev je najnižji, socialni položaj, v katerem živijo, pa je tako slab, da ni vreden človeka, ki dela od zore do mraka. Gozdni delavci — ljudje, ki morajo dnevno prehoditi dolge gorske poti in strme steze, predno pridejo do poseke in dela. ljudje, ki poznajo obstoječa kulturna in socialna pravila življenja le po pripovedovanjih, ljudje, ki ne morejo in ne utegnejo dohitevati tok časa in slediti valovanju dogajanj, so od vseh socialnih ustanov in strokovnih organizacij najbolj pozabljen in zanemarjen del ljudstva. V kolikor se je danes kdo zanimal za gozdne delavce, jih je samo varal, jih tolažil s praznimi frazami in jim obljubljal zvezde z neba. Kljub vsem pogajanjem za socialne Pravice in svoboščine, kljub kolektivnim pogodbam se gozdni delavci in njihove družine slej kot prej nahajajo v položaju, kjer irraio za živeti premalo, za umieti pa preveč. Nahajajo se v položaju životarjenja in socialnega propadanja, na poti v človečansko propast — v suženjstvo, na poti v naj-podleiše izkoriščanje po svojih veiepod-jetnišklh delodajalcih.
Imel sem priliko, se na dolgo in drobno razgovarjati z gozdnim de'avcem, ki mi je orisal svoj in položaj svojih sotovari-šev sledeče: »Štiričlansko družino imam, katero moram preživljati z delom svojih rok. Zaslužim samo takrat, kadar dopušča vreme, da delamo. Na uro zaslužim 2.54 šilingov, pa ne smeš misliti, da je to bog-ve kaj. Zato moram lezti vsako iutro nad eno uro po ledenih strmih stezah v poseke in zvečer zopet nazaj. Dnevno odpadeta tako dve do tri delovne ure. Mesečno mi odpade zaradi deževja pozimi zaradi snega zaslužek od štirih, včasih tudi več dni, za kar pa ne dobim nobene odškodnine. Od vsega zaslužka pa mi odtegnejo še mezdni davek, bolniško in nezgodno zavarovalnino. Za pot od doma do poseke pa ne dobim nobene odškodnine, prav tako ne za ure in dneve ko zaradi dežja ne moremo delati. Poleti nam sicer plačajo od kubičnega metra Ib šilingov, pri čemer pa pridemo pri normalnem delovnem času na isto, kot bi se nam delo plačalo na uro.« Na vprašanje, koliko torej zasluži povprečno mesečno, mi je odgovoril, ia mu ostane brez naklad in davščin povprečno okoli 400 šilingov. Od tega pa mora živeti cela družina. Sicer dobi še prehranjevalno doklado zase in za otroka, a kaj to pomaga pri obstoječi draginji. To je samo kapljica na vroči kamen. Če upoštevamo, da raztrgajo gozdni delavci mnogo obutve in obleke in da v
gorskem zraku pri težkem delu potrebujejo močno in tečno hrano, potem vidimo, da je življenjska potrošnja gozdnega delavca samega, mnogo večja od potrošnje drugega delavca. Kje je potem še stanovanje, hrana, obleka, obutev in živež za ženo in otroke, da sploh ne govorimo o drugih socialnih potrošnjah in izdatkih za izobrazbo in potrebno razvedrilo.
Računajoč z vsemi temi okoliščinami drži gornja ugotovitev o tem, da so gozdni delavci najbolj izkoriščani sloj delovnih ljudi kot pribita.
Če pa na drugi strani pogledamo gozdne veleposestnike in lesne trgovce kot delodajalce, njihovo razkošje in njihove profite, potem moramo reči, da je med njimi in gozdnimi delavci socialna razlika največja in krivica najbolj očitna. Ni nam treba računati, kako visok je njihov zaslužek pri prodaji desk, gradbenega lesa in odpadkov pri žaganju, če ima rezan les povprečno ceno od 200 do 400 šilingov, in da je lesnim trgovcem pri izvozu lesa v druge države dovoljeno, da vtaknejo v žep kakršne koli dobičke. Pogledati je treba samo na njihovo imetje, ki se je iz nič v par letih nakopičilo. Opozoriti je treba samo na Leitgebovo in Gotzovo podjetje, potem je slika jasna. Če morda sedaj kažejo videz skrbstva za svoje delavce, potem safno zaradi tega, ker jih po-
trebujejo in jih hočejo čim bolj izkoristiti. Ko jih ne bodo več mogli izkoriščali, jim bodo delavci deseta briga.
Socialne razmere pri gozdnih delavcih kričijo po hipnem zboljšanju. Gozdni delavci sami, vse pristojne socialne ustanove in strokovne organizacije se morajo boriti za to, da bo oblast vzpostavila pravično razmerje med delom in mezdo gozdnih delavcev.
Redni zaslužek gozdnih delavcev se mora zvišati. Za ure in dneve, ko zaradi dežja in snega ni mogoče delati, morajo dobiti primerno odškodnino. Prav tako morajo dobiti gozdni delavci odškodnino za čas, ki odpade pri delu zaradi dolgega pota do poseke. Končno morajo dobiti gozdni delavci nevarnostne doklade in višje dodelitve živil, predvsem masti !n mesa, da njihova delovna sila ne bo pešala.
Konec moramo napraviti špekulacijam delodajalcev, ki izkoriščajo še pičli zaslužek gozdnih delavcev in jih na ta način prisilijo k več kot osemurnem delu. To je izmozgavanje najhujše vrste. Gozdni delavci so ljudje in morajo z osemurnim delom na dan zaslužiti toliko, da bo odškodovano njihovo naporno delo in da bo njihov zaslužek odgovarjal zaslužku industrijskih delavcev.
Blaž Singer
Čiščenje sadnega drevia
Tovariš Vernik je v številki našega lista od 22. januarja 1949 opozoril na čiščenje in škropljenje sadnega drevja. Pogovorimo se sedaj malo natančneje o čiščenju.
S čiščenjem pričnemo lahko takoj ob koncu jeseni oziroma začetkom zime, ko listje odpade, v splošnem decembra, včasih tudi že novembra, kakor je pač listje odpadlo. Na odpad zadnjega lista nam seveda ni treba čakati. Tudi glede vremena drevesa niso občutljiva. Mogoče bi ob prav hudem mrazu pri rani, kjer smo vejo odžagali, les dobil od mraza male razpoke, kar bi pa ne škodovalo dosti. V hudem mrazu pa itak nihče ne zleze na drevo. Žagali tudi ne bomo, kadar so veje preveč ledene ali snežene ker tedaj težko razločimo suhe veje od svežih.
Nevarno bi moglo biti zgodnje čiščenje samo, če je drevo pregosto, kjer bi bilo treba izžagati veliko zelenih vej — eno tretjino ali še več. Po suhem poletju in mokri jeseni bi najbrže ta drevesa trpela na pozebi, kot se je pripetilo to ob koncu jeseni oziroma začetkom zime 1946^47 tov. Lovrotu Kramerju, in tudi meni v drevesnici je pozeblo okoli 80 odstotkov vseh drevesc, večinoma zaradi tega, ker sem izvršil rez v pozni jeseni.
Veje odžagamo vedno tik ob nastanku v navpični smeri in nikakor poševno, da bo rana čim manjša, ker majhna rana lažje obraste in zaceli. Nikakor ne smemo puščati štrclje (čepe), ker na njem rana ne obraste. Les prične trohneti in v deblu nastaja votlina navzdol in celo nekoliko navzgor od bivše veje, kar si gotovo ne želimo, ker to kvari drevo.
Večje rane, vsaj od približno 7 cm na-
prej zamažemo s copilno smolo, prav velike rane pa pomažimo z drevesnim katranom (Teer), ker dolgo ali soloh nikoli ne bodo popolnoma obrasle, če mažemo vsako leto bo katran ohranil les pred trohnobo.
Pri čiščenju odstranimo v prvi vrsti vse suhe veje. Predno zlezemo na drevo, si natančno oglejmo krošnjo (krono) okoli in okoli, kie je pregosta in določimo po možnosti že od spodaj, kaj je treba odstraniti. Od spodaj gledano, dobimo popolnejšo sliko, kako bo krošnja izgledala, če to ali ono vejo odstranimo. Manj razredčimo vrste sadja, ki so uporabne samo za mošt, kakor namizne. Pri namiznih vrstah mora biti res vsaka veja od vseh strani prosta, da bo imelo sonce oziroma dnevna svetloba res dostop do vsakega lista in do vsakega sadu. Samo na ta način bomo od drevesa dobili visok odstotek namiznega sadja. Čas pomanjkanja, ko smo lahko prodali vsak ničvreden sad, je za nami in se v normalnih prilikah ne povrne več.
Če ležita dve veji ena nad drugo v isti
smeri v razdalji komaj pol metra ali šo manj, bo treba eno odžagati. Od dveh vej, ki se križata ali celo drgneta, bomo eno odstranili. Na obdrgnenem, toraj ranjenem mestu se skoraj vselej poiavi rak. Odstranimo torej eno vejo, ki ima napačno lego. Veje, ki rastejo v napačno smer, odstranjujemo že pri rezu mladega drevesa,^ ker nam kvarijo obliko krošnje in otežkočajo delo na drevesu, če je drevo pregosto, bomo odstranili še druge veie.
če je krošnja prav gosta, si bomo raz-redčenje razdelili na 2 ali celo 3 leta.
Odstranimo seveda tudi vse bolne, bodisi od pozebe ali raka močno poškodovane in polomljene veje. Če bi polomljeno vejo nujno rabili, ker je nastala prevebka praznina in se je odlomil samo zunanji de! veje, tedaj ne odstranimo celo vejo, temveč odžagamo pri polomljenem mestu, da se razvijejo tu novi poganjki.
Končno je treba tudi odstraniti tako-zvane vodne poganjke ali rooarje. To so mladi poganjki iz debla. Te bomo vedno odstranili; nastajajo pa tudi na vejah, ki imajo preveč vodoravno lego, ali ki se povešajo. Na takšnih vejah bomo mogoče tu in tam kakšen poganjek rabili za izpopolnitev krošnje, recimo, da bo treba ore-več viseči del veje odstraniti in nadomestiti z mladim poganjkom. Preveč viseča veja nam sčasoma začne nositi slab sad, ker drevesni sokovi navzdol ne krožijo dobro.
Ko smo spravili krošnjo v red. očistimo staro drevje še luba, mahu in lišaia s str-gulio. d|i ne bodo imeli živalski škodljivci toliko skrivališč za prezimovanje. Učinkovitejše sredstvo kot mehanično odstranjevanje s strguljo je škropljenje z apnom in drevesnim karbolinejem.
Po naših sadovnjakih imamo tudi drevesa, ki propadajo ali so že zapisani smrti. Te seveda odstranimo najprej. Odstranimo tudi ona starikava drevesa, ki so zaradi gošče že itak preveč zadušena in imajo mogoče samo prav visoko še malo vej. Odstranimo jih in napravimo prostora sosednim. Minulo zimo 1947'48 je veliko starejših sadnih dreves pozeblo. Zdi se mi, da največ onih vrst, ki spomladi zgodaj odganjajo. Prosil bi sadjarje za tozadevna poročila, če je namreč resnično, da so pozeble lansko leto v prvi vrsti zgodaj odganjajoče vrste, tedaj vemo, da so pozeble zaradi pretople zime, ki jih ie privedla do tega, da je jel krožiti v njih sok ali preprosto rečeno, prebudile so se k življenju. Ker je naknadno pritisnil zopet hujši mraz, je sok zledenel, raztrgal in uničil kožo. Če je pozebla samo krona in deblo ni preveč poškodovano, če je iz debelejših vej začelo poganjati mladje, bomo seveda požagali samo suhe veje in pustili drevesu, da razvije novo krošnjo.
Inž, Marko Polcer
Še neka) k rezanju cepičev
Denarna vrednost hlevnega gnoja in gnojnice
Krajevne razmere so zelo različne in je tuui gnoj na vsakem gnojišču drugačen. Zato je denarna vrednost gnoja različna. Vsled tega moremo izračunati samo njegovo povprečno vrednost. Za primerjavo pri računanju nam služijo cene umetnih gnojil.
Računamo, da deluje 100 met. st. (10 tisoč kg) hlevskega gnoja enako dobro kot polno gnojenje s 100 kg kalijeve soli. 150 kg superfosfata in 100 kg amonijevega solitra.
100 kg kalijeve soli stane danes 24.10 šil.
150 kg superfosfata stane danes 29.67 šil.
100 kg amonijevega solitra stane
danes 68.93 šil. skupaj 122.70 šil.
To je torej vrednost 100 met st. hlevskega gnoja samo v pogledu njegovih hranilnih snovi. Ugoden učinek njegove ogljikove kisline in delovanja njegove nenadomestljive sprstenine (humasa) pa pri tem ni vračunan in je to za vrednotiti s parkrat višjo ceno od prej izračunane vrednosti, ki se nanaša samo na njegovo hranilno vrednost. Pri zanemarjanju in Slabem oskrbovanju hlevskega gnoja se
njegova vrednost zmanjša za dve tretiini.
V	Celovcu plačujejo vrtnarji vprežni voz konjskega gnoja po 25 do 30 šilingov, vprežni voz dobro vležanega gnoja iz govejega hleva pa celo po 50 do 60 šilingov.
Povprečni sestav mešane gnojnice je naslenji: 0.8 odstotkov dušika. 1 odstot. kalija in zelo malo fosforne kisline. Dušik v gnojnici je enakovreden dušiku iz amonijevega solitra, kalij pa kaliiu v 40 odstotkih kalijeve soli. V 100 1 gnojnice je torej 0.8 kg dušika, kar velja 2.80 šilingov in 1 kg kalija, kar velja 0 60 šil., skupaj torej 3.40 šil. To je torej vrednost hektolitra gnojnice. (1 kg dušika v salpetrr stane namreč 3.50 šilingov, 1 kg kalija v kalijevi soli pa 0.60 šilingov.)
Računamo, da napravi odraslo govedo in konj na dan okrog 10 litr--' gnojnice. Na leto jc to 3.650 litrov, kar ie vredno 124.20 šil. Pri desetih glavah živine predstavlja gnojnica v enem letu torej vrednost 1241 šilingov.
V	večini naših gospodarstev žal še vedno odteka gnojnica v zemljo in v potoke. Gnojnična jama bi se vsakemu gospodarju v nekaj letih izplačala.
Vernik
Pred par tedni so bila v »Vestniku« podana navodila, kdaj naj režemo cepiče. Hočem ta navodila izpopolniti samo v toliko, da cepiče lahko pričnemo rezati že v pozni jeseni, ko je listje odpadlo. Po mojih izkušnjah ni nikoli prezgodaj, lahko pa prepozno. Koščičasto sadje zgodaj odganja. Ce je toplo, prične odganiati tudi že koncem januarja. Da se nam koščičarji gotovo »primejo« bomo cepiče narezali takoj, ko nastopi toplo vreme, neglede na prezgodnji čas. V tem oziru imam res dosti izkušnje. Cepiči koščicarjev se mi niso »prijeli«, kadar sl z nastopom toplejših dni nisem vzel časa, oziroma kadar se mi je zdelo pretežavno gaziti v visokem snegu po drevesnici in narezati cepiče, če je pa bila zima mrzla, so se dobro obnesli celo cepiči, ki so bili narezani sredi marca (n. pr. leta 1929).
Najprej odganja koščičar »maravdl« kot ga imenujejo pri nas. Pri tem koščičariu skoraj vedno zamudim pravi čas rezanja cepičev in sem jih zaradi tega letos že narezal začetkom januarja. Prilično v tistem času, nekoliko prej ali pozneje, odganjata breskva in marelica.
Pri rezanju cepičev koščičarjev se držimo torej gesla: Nikoli ni prezgodaj, lahko pa prepozno.
Seveda zgodaj narezane cepiče ne bomo nikakor shranili v topli kleti. Toplota kleti bi povzročila še hitrejši razvoj kot zunaj na drevesu, kjer vsaj ponoči vlada skoraj vedno mraz. Skozi zimo cepiče shranjujemo, kot ste v prejšnjih navodilih čitali, v senčnih prostorih na prostem. Sele spomladi, ko postaja toplo, jih spravimo v klet. Če smo cepiče koščičarjev narezali prepozno, tedaj jih uporabimo takoj, da se jih bo vsaj nekaj prijelo. Ce so pa cepiči pravočasno narezani in dobro shranjeni, tedaj se bo cepljenje še ob koncu
aprila in začetkom majnika prav dobro posrečilo.
Pečkarji (jablane in hruške) se ne zbudijo tako zgodaj k življenju kot koščičar ji. Pa tudi če narežemo cepiče nekoliko prepozno, bomo imeli še precej uspeha, zlasti, če kmalu cepimo. Seveda bomo imeli zadovoljiv uspeh tudi pri pečkarjih samo tedaj, če smo cepiče pravočasno narezali.
lug. Marko Polcer
DROBVI NASVETI
Kot brezplačno sredstvo proti živinskim ušem nam priporočajo pepel koruznih Storžev. Celo govedo posujemo s tem pepelom tri do štirikrat, ne da bi med tem žival snažilk Pepel vendar ne smemo navlažiti, ker bi mogla izpasti dlaka. Do-navlažiti, ker bi mogla izpasti dlaka.
Kaj vpliva na debelost jajc? Debelost oz. teža jajc jc predvsem stvar podedo-vanja oziroma prirojenosti. Pasma igra cu predvsem podrejeno vlogo. V vsaki oa-snii so kure, katerim je prirojeno, da nesejo debela ali drobna jajca. Do kur s težkimi ali debelimi jajci pridemo najlažje na ta način, da vzamemo za valjenje najdebelejša jajca. Kokoš tudi z najboljšim krmljenjem ne moremo pripraviti do tega, da bi znesla debelejših jajc, kakor ji je prirojeno.
.♦»♦»♦»♦•♦»MOMtMMfrMMaaMMMMaMMMMMMM+MMaMM
Uda atal], >astink ia taio^mk lata: l>r. rruoe faiok, Veiiko* vee. Glavni jredulki h ra n jo Gjfrla, odgovorni urednik: France i.oautnlk, oba ceiovee, »a-tn*tr*88e . (Jpravat ( a»ovec, Vflikermaraier stratt« 8 ovi ka -1. '»opiat •* i>a| poauiia.o na uaaiov: catovec (Kianouiurt), Poauuat 1., io t* »aMolifaeii tli. liana: .tutrutne, Voiltsveria* ii. 01. o, n.* Čelov, c, 10.-Okiot>er-*U»»e 1