Venec legend
(Nabral Fr. Kralj
20. Veronika.
Pred leti in leti je živel na Francoskem kralj, čegar ime pa se nam ni ohranilo, in kraljica, ki se je imenovala Veronika. Prigodi se pa, da kraljica nevarno zboli: dobila je strašno in hudo bolezen. Po vsem ži-votu so se ji naredile kraste, da je bila strašna videti, Vsi   zdravniki  so  hodili.  pa noben ji ni znal pomoči.
Ljudstvo je kraljico Ijubilo, ker je bila Ijudomila gospa. Naglo se je zazvedelo po vsem kraljestvu, in podložniki so goreče molili za zdravje kraljice. O tem je zvedel tudi ubog pastir. Sicer je bil neveden, a poznal je dobro skrivno in zdravilno moč mnogih rastlin. Tudi zoper kraste je poznal cvetlico, ki gotovo ozdravi to bolezen.
Natrga si torej mnogo teh rož, in neko jutro odide proti kraljevemu gradu. Niso radi pustili razca-
151
panega pastirja h kralju, a v smrtni sili je vse dobro. Poskusijo zdravilo, in glej — pomagalo je. Res je malo peklo, ko se je mazala kraljica s sokom cvetlič-nim, a garje so pa izginile kot blisk.
Vprašajo pastirja, kje se je naučil spoznavati tako zdravilno moč, in reče jim: Mnogokrat je prišel volk k moji čedi in mi ranil ovco, a ovca se je najedla teh rož, in ozdravela. Mnogokrat so bile moje ovce garjave, pa sem jih s tem ozdravil.
Kralj ga bogato obdari in potem odslovi. V spo-min na to čudno ozdravljenje pa se je cvetlica zvala po kraljici: veronika.
21. Hrast.
Ne strašite se, da pride danes jedna legenda o vragu; saj z vami nima nič opraviti, ker ste vsi pridni. Tudi ta legenda vas bo o tem prepričala, da brez božjega pripuščenja nima vrag nobene moči. Hudobnemu duhu je pač hudo, da je izgubil jedino dobro — Boga. Nikjeri ne najde pokoja, kajti vsak duh najde svoj pokoj le v svojem Stvarniku, a od njega je na veke zavržen. Da bi se na kak način umiril, prosil je Boga, naj mu da v oblast vsaj jedno drevo, ki naj bi bilo potlej njegovo. Bog mu je prošnjo uslišal in mu dal na izbero, katero drevo bi si izvolil.
Dolgo je premišljal vrag, za katero drevo bi prosil. Naposled si izbere hrast, češ to drevo je najtrdnejše in najbližje človeških bivališč. Od ondot bom motil in zapeljaval človeški rod. Pod hrast hodijo ljudje naj-raje ob nevihtah, v njega najraje trešči. To drevo bo moje. Bog mu potrdi izvolitev, toda s tem pogojem, da bo svoje vladarstvo šele takrat nastopil, ko bo hrast vse svoje listje izgubil. Zadovoljiti se je moral s tem pogojem hudobec.
Čakal je mesece in mesece. Listje je jelo jeseni rmeneti in odpadati. Takrat se je obveselil vrag, češ, kmalu bo hrast moj. Toda hrastovo listje je le počasi padalo. Dan za dnem je hodil pod hrast stat. Res je mnogo listja odpadlo, a mnogo ga je še  gori ostalo.
152
Cakal je celo zimo do pomladi.   Tu je menil,  da  bo vsaj prišel hrast pod njegovo oblast.
Ali, oh, poganjalo je že novo listje in staro še ni odpadlo. In predno je odpadel zadnji stari list, stal je košati hrast v novem zelenju. Prevarjeni vrag pa je osramočen stepel hrast, da se mu še zdaj pozna na listju. Vrag pa je izgubil vso pravico do dreves. In res, kajti vsa drevesa so Božja stvar in nihče nima oblasti do njih razun Stvarnika.