KATOLIŠKI MISIJONI LAS MISIONES CATOLICAS XXIX.-7.-3ULI3 - 1955 APOSTOL MUSLIMANOV BL. RAIMUNDO LULIO Daniel - Rops Nebo je močno sinje; Sredozemsko morje je spokojno kot jezerska dlan. Brez Jegliče je obzorje. Še ladja tam ob pomolu Palme de Mallorca se ne ziblje. Za čuda miren dan, ko slava božja žari iz narave same v vsej lepoti. Na krnu negibno stoji mož in z očmi pije ta sijaj in slavo: vzvišena molitev mu iz srca kipi ustne, ki se mu zdaj, zdaj zganejo. Krog njega pa vrvež in šumot kot vedno, kadar odhaja ladja častniki ukazujejo, težaki kriče, radovedneži, ki so se prilepili na pomol in gledajo, so v vedrih Pomenkih. Tisto popoldne, 14. avgusta 1314, ko bo s celine zavela prva sapa, bodo Pa osrednji jambor razpeli trioglato latinsko jadro im brod bo zdrsnil skozi ozki Preliv prav v trenutku, ko bo iz vseh cerkva prizvanjalo v čast presveti Devici ln uje veličastnemu Vnebovzetju. Mož, (ki se je s pogledom zastrmel v vode, kot bi se mu že skoraj mudilo na široko morje, je častitljiv starček z dolgo, belo brado, ki mu sega vse tja do konopca, s katerim se je prevezal v pasu. Oblečen je v haljo prstene barve, halja sinov svetega Frančiška; ma golih nogah opanke, že otrdele skoz in skoz, saj mu ze dolga leta služijo za vsakršno vreme. Redovnik? Ne čisto redovnik: frančiškan-ki tretjerednik, se pravi, preprost neduhovnik, ki pa je vseeno storil trojno za-v jubo, si nadel meniško haljo in živi kot bratje. Le čemu ga tako gledajo? Le 6tuu starši otrokom kažejo na čudovito, skoraj zamaknjeno postavo? , Raimundo Lulio, brat Raimundo, tisti, ki ga ljudje prečesto zovejo „blaženi“ °t da bi bil že v nebesih, ali pa „razsvetljeni doktor“. Slavni, imenitni, najslav-,ejsi, najimenitnejši Mallorčan. Pa njegova leta? Pravijo, da jih ima že osem-eset, drugi, da čez sto! Kaj vsega ni vsa svoja dolga leta počel! Pisal je knjige, vesti, ki so godile tisočem bralcev, prikupne pesmi in pobožne slavospeve, mo-oslovne razprave, bogoslovna razmišljanja, pa bogsigavedi, kaj še vse. In kaj ® 0 njem pripovedujejo! Nekateri trde, da je v dolgih prečutih nočeh s svojimi tp °r^am' tako dolgo poskušal, dokler ni slednjič prodrl v najskrivnejšo skrivnost Ra sveta, v skrivnost tistega kamna, ki more sleherno kovino spremeniti v zlato, rU'Lcelo v skrivnost napoja, ki bo zmogel samo smrt... A resni ljudje so ba?r^ani, 80 t0 vseykuP 1® bajke. Saj potovanja njegova so vse prej kot SkLe!Aolik° jih je že bilo! Niti ne vedo ne dobro. Na vseh štirih vetrovih evrop-dežele so ga kralji sprejemali, celo kralj daljne, meglene Angleške. Petkrat je s vv Rim in na dolgo in široko se je razgovarjal s svetim očetom. Navkljub -. Jeznim Turkom, nenehno v .nevarnosti za življenje, je romal v Palestino in 10«eknil pred Gospodov gro». .1^a je še drugo, kar ljudem naravnost sapo zapira Menda se je že trikrat, dj. .rat — točno nihče ni ve, ker brat Raimundo o sebi nikoli ne govori — pre-juvN Prav v srce muslimanske Afrike; izkrcal se je na divjih argelskih in tu-In bregovih, da bi tja ponesel veselo oznanilo in oznanil Kristusov nauk. ha AaX tokrat bo ladja skoraj spet odplula afriškim obalam nasproti; Raimundo ls*i zdaj na tisto daljno zemljo, mnogo dlje čez sinje zlato nadahnjeni morski obzor, kjer še gospoduje islam, kjer so križ Kristusov podrli v prah in kjer ga on, misijonar Besede, spet hoče dvigniti. Arabci! Muslimani! Ni ga Španca v tistih početkih XIV. stoletja, ki bi ob misli nanje ne bil zaskrbljen. Kje je krščen človek, ki bi ga ne žgalo, da je davno tega — šeststo let —, kar so se Alahovi jezdeci po bliskovo vrgli na krščanske dežele, pa si zasužnjili Afriko, Afriko tisočerih mučencev in svetega Avguština, pa da je še danes skoraj ves španski polotok pod njihovim žezlom? A že so krščanski kralji Kastilje, Leona, Aragona in Navarre, ki so se umaknili v severne gore, z vztrajno pridnostjo pripravljali protinapad; ped za pedjo so trgali nevernikom krščansko zemljo iz rok. Premnogi francoski vitezi so jim prišli na pomoč. Dve stoletji prej je že veliki španski junak Cid zadal strahotne udarce arabski nadvladi. Tistikrat se je začelo osvobojenje. Plemeniti vitezi iz Alcantare, Calatrave in Santiaga, ti znameniti meniški vojaki, so bili boje, vredne junaških pesmi. In 1236, le nekaj mesecev po Raimundovem rojstvu, je kralj Fernando III. Kastiljski zavzel Cordobo, strmoglavil arabsko oblast in začel nje dokončni zlom. Od tistih dob so se neverniki zagozdili v ozko stisnjeni pas na španskem jugu, v granadsko kraljestvo. Čez vse ostale dežele žlahtnega polotoka pa se je spet raztegnil zmagoslavni križ. Balearski otoki so se otresli neverniškega jarma... Je bilo to že dovolj? Ne. Mož božji, kot je tale frančiškanski tretjerednik Raimundo Lulio, meni, da še ni dovolj. Da sovraga napadeš, mu zrušiš oblast, si spet prestole osvojiš tako'e z mečem v desni, mar je to zvestoba Kristusovi zapovedi? Kristjan naj suče drugače kovano orožje, „ljubite svoje sovražnike...“-Tudi muslimani imajo pravico do Gospodove ljubezni. Koliko jih je že v sami Španiji, ki še r.ič ne vedo o Veselem oznanilu Kristusovem. Naj jih kar tako prezre? In v afriških deželah jih je na tisoče in na sto in sto tisoče, ki za njegov nauk še nikoli niso čuli, nikoli o njegovi smrti in vstajenju. Kako naj tedaj veren kristjan mirno počiva, ko pa vse te duše mrjč v nevednosti? Zato se zdaj Raimundo Lulio že r>pt;č podaja na svoj veliki pohod. Kaj leta» kaj napori! Lep čas je že, kar je po božjem razsvetljenju spoznal, da mu je življenjska dolžnost, biti Kristusov misijonar med muslimani, da mora s polnimi prgišči tja v tisto nehvaležno prst sejati evangeljsko seme. Zadnje povelje izzveni: ladjo so sprostili poslednjih težkih vezi, ki so j° priklepale k bregu. Mehka in sveža sapa, ki pihlja s hribov, napne jadro in jadrača počasi zdrsi. Na visoko morje! Tam daleč čez to neizmerno širjavo, vij°' lično nadahnjeno v luči zahajajočega sonca, duše nevede čakajo na Luč Resnic® in frančiškanski brat z belo brado, ta osvajalec Svetega Duha globoko v srcu tih° prosi Boga, naj bi njegov trud ne bil zaman. ☆ Ta, ki je na krovu drzne jadrače odhajal, da tvega življenje iz poslušnosti Gospodovemu ukazu: „Pojdite in učite vse narode!“, ta čudoviti starček, vzor vet® in krščanske modrosti, pač ni bil vedno tako popoln. Vse prej! Žlahtni vitez i” za vse dobro vneta mati, ki sta mu dala življenje, sta bila kaj malo zadovoljni s sinom. Oče, neznansko učen in ves doma v svetem pismu, je hotel, naj bi se fant prijel resnega učenja; a Raimurda so žejale samo zabave in užitki. Osemnajst let je že imel, pa je, namesto da bi poslušal besedo najboljših učiteljev, raj s' trošil svoj dan s poslušanjem trubadurjev, teh popotnih provansalskih pevce1'’ ki so opevali dvorljivo ljubezen lepim damam. Zastonj so si zadevali vzorni starš'1 da bi ga zresnili. Dosegli so odlično službo zanj pri samem prestolonaslednik^ kraljevem sinu. Z mehko in lepo dono Blanco so ga oženili... Nič ni pomagal®-Raimundo je še vedno kot prej razsipal svoje dni, lahkoživ in razvraten fanti®' ki misli le na prijetno. Bos pa, ki bere v skrivnosti duš, je vedel, kako se pod tem vseunioujočim vidom skriva goreče srce, pa da tisto srce, takrat ko bo našlo ljubezen Kristusovo, ne bo hotelo nobeni drugi ljubezni več služiti. Celih dvanajst let je moralo mimo, preden se je to zgodilo: že v trideseto je spel Raimundo, ko se mu je zrvljenje nenada spremenilo. Kaj je bilo? Kaj razlog takšni spremembi? Pozneje šele so pripovedovali tole zgodbo: Neki večer je Raimundo ves zateleban po mestni ulici sledil dekle, ki ga je s svojo prikupno postavo očarala, in ji ven in ven dvoril. Takrat pa se je deklica okrenila in mladi dvorljivec se je z grozo zagledal v strahotno spačeno lice, ki ga je razžirala nagnusna bolezen. Tako prepal je d, da je še tisto noč odločil, spremeniti življenje in posvetiti se Bogu. Kaj je s to Prigodo, resnica ali samo izmišljotina, nihče ne ve; samo to vemo, da je neko Uoč, neko neznansko dolgo noč nenehne žalostne misli nad samim seboj, Raimundo ujel klic božji, ki ga je zval. In odločil se je, da se bo klicu odzval. Odsihdob se je vse spremenilo. Slovo je dal vsem tem lahkotnim verzom, ki J*h je s tolikšnim veseljem koval in jih s toplo ubranostjo potem peval kaki izbrani ePotici v čast. Odslej je pesnil le še v čast božjo, pa v žalost nad lastnimi grehi. >.Sem vreden sploh, da te častim, ves grešen, kot sem bil? Vem, da sem le beden trubadur, a ljubim te vseeno, Bog!“ Skozi dolgih petdeset let zvesto sledi tej odlo-rjtvi, da gre v življenju drugo pot, da se spreobrne. Kot sveti Pavel na poti v amask, je imel dovolj, da je našel Prisotnost božjo in se ji dal ves, scela. A ma Uinogoteri način je mogoče služiti Bogu. Katerega naj izbere? Tudi v najnižjih trenutkih razvratne mladosti je v Raimundu vendarle ena krepost še živela: krepost usmiljenja, dobrosrčnosti. Vedno je bil do drugih dober, f Svojim imetjem nikoli skopuški, vsak trenutek pripravljen pomagati. Takrat pa, 0 Se Je spet oklenil zvestobe Kristusovi zapovedi, mu je taista dobra lastnost Pokazala pot. Mar nas ne zove Gospod, naj pomagamo svojim najbednejšim bra- oin? Na Mallorci in po drugih Balearskih otokih je živelo vse polno muslimanov, 1 so ostali tam, ko so si kristjani spet prisvojili deželo. Prezirani, teptani, bedni žiV° ganili Raimundovo snce, ko se je odločil, da bo njim posvetil svoje novo vjcnje jn j,;h popeljal v varno stajo katoliške Cerkve. Nameril se je v arabski redel skozi utrjena mestna vrata in zazdelo se mu je, kako mu podoba prečiste evice tam pred vhodom kliče, naj se sploh posveti pokristjanjenju Saracenov. A preden bi se dokončno odločil, je hotel razmišljati, moliti, prositi za nasvet, ujprej je stopil pred svojega škofa; in visoki knez mu je govoril o asiškem ozcu, o ljubeznivem in gorečem svetcu Frančišku, ki je zavrgel vse bogastvo ga sveta, da bi se docela Bogu dal. Raimundo se je poslovil od žene, odel se v uščavniško raševino in šel na pot kot romar. „Dolge so ceste, ki vodijo k Bogu — ^°Je pesem —, a svetli jih ljubezen.“ Tako so ga tedaj videli pri Svetem Jakobu v _ omPostelji, kjer je slavna španska božja pot, kako se je pomešal med množico ^nih romarjev, ki iz vse Evrope prihajajo tja. Pa so ga spet videli v Mont-^riatu, tistem v katalanske gore zagozdenem benediktinskem samostanu. V Fran-^Ji se je ustavljal v premnogih romarskih krajih, posebej še v Rocamadourju, meto"®6811-. na Vsehvteh poteh, pod žgočim soncem ali pod bičastim snežnim bož.e«m, Je nebu pel čudovite speve, povzdigoval z njimi lepoto tega sveta po Do Jl” rokah ustvarjeno in slavil Stvarnika samega. Kolikokrat so mu krvavele kj^f* kolikrat ni našel ne nočišča, ne jedi: pa kaj njemu vse te neznatne ujme, da v,6 dar°vaI' Kristusu, da bi opral z njimi svoje stare grehe, pa hkrati, oi Mu svojo novo ljubezen dokazal. dveh letih se je vrnil na Mallorco; pa že ni bil več isti Moža suhljatega, PjihJ^Cega’ upad'ega v Bce Je čas napravil iz brumnega, zalega mladeniča prejš-dni; a ob vseh teh romanjih mu je odločitev dozorela. Vserod se je seznanjal z učenimi in modrimi, pri katerih je iskal nasvet. Raimundo de Penafort, veličastni, skoraj stoletni starec barcelonski ga je poslušal in mu pokazal smer. Res, zdaj je vedeil določno, da ga je Bog za veliko nalogo izvolil! Stisnil je zobe in se odločil za stvari, ki so ga prav gotovo do bolečine rezale v srce: ni se samo vsemu imetju svoji družini v korist odpovedal, postavil je marveč celo varuha otrokom, kot da je sam že mrtev. Odslej se je lahko, prost vseh zemskih vezi, ubog kot kak sin svetega Frančiška, po čigar stopinjah je hotel, docela ves predal nalogi, ki ga je čakala: drugam ponesti božjo besedo. In Bog ga je nagradil. Nekoč je molil na vrhu griča, odkoder je videl le še mefbo in morje; pa je nenada čutil, kako je v tistem trenutku vse v njem presijano s sijem Vsemogočnega. Nekaj podobnega, kot se je namerilo Mojzesu pred gorečim bodljikavcem. Začuda se mu je razbistril um. Zazdelo se mu je, da sama Mati božja z nasvetom k njemu hiti. V nenadnem blisku je z očmi objel ves svet, vso neznansko človeško množico v pričakovanju razodetja Kristusovega, ki do tolikih ■duš še vedno ni seglo. Ne, ne, vse premalo je tole dozdanje pisanje knjig in nabožnih pesmi! še molitev, res, še romanja so manj kot malo! „Pojdite in učite vse narode!“ V njem je zvenel Učenikov ukaz. Tam blizu v bolesti in nevednosti ječe njegovi muslimanski bratje; naj bo tedaj apostol muslimanov. (Nadaljevanje s koncem sledi.) Prevaja: — nj — PROBLEM ISLAMA Problem islama je precej drugačen, kot je problem drugih religij. Že od vsega početka se je islam s svojim naukom in širjenjem vrinil v območje krščanstva. Točke, ki so obema verama skupne ali sporne, so mnogoštevilne; moramo pa jih poznati, če hočemo pravilno presojati islamsko vprašanje. DUŠA ISLAMA Kaj je „islam“? Beseda pomeni vdanost, podvrženost. Musliman je torej vernik, ki je popolnoma in brezpogojno vdan volji božji. Islam je ustanovil Mohamed v sedmem stoletju po Kristusu. Živel je v Arabiji in je bil vodnik trgovskih karavan, obenem pa globoko religiozen duh, ki je hrepenel po Bogu. V sebi je spoznal poklic, dvigniti svoj narod in vse človeštvo iz tedanjega, široko razširjenega malikovalstva, k edinemu Bogu. V svojem štiridesetem letu starosti je začutil v sebi preroški poklic in je bil prepričan, da ga pošilja Bog kot svojega poslanca in oznanjevalca med arabski narod. Njegovo poslanstvo je opisano v knjigi „Koran“-u, čigar besedilo je nastalo v zadnjih dvajsetih letih njegovega življenja. Po koranu je edini govornik (oznanjevalec) Bog, dočim Mohamed le ponavlja to, kar meni, da mu je Bog razodel. Koran je nekakšna mala enciklopedija številnih, notranje nepovezanih odlomkov verskih, političnih in zgodovinskih vprašanj Celotno njegovo vsebino in sleherno črko v njem smatrajo zato mohamedanci za božjo besedo. Iz tega nam je jasno, zakaj mohamedanci tako tesno povezujejo svoje življenje s koranom, čutijo se srečne le tedaji če njihovo mišljenje in življenje ustreza do črke duhu korana. Vera v enega in edinega Boga je osnovni nauk islama. Bog je stvarnik vesoljstva: nebes in zemlje in vsega, kat je med nebom in zemljo. V poslednji sodbi bo Bog vse izvoljene, t. j. tiste, ki so Mercier obiskuje svoje duhovnike in vernike obsežnega saharskega misijona v letalu ali z jeepo7n, pa tudi peš. Vsako leto napravi okrog 20.000 kilometrov. ostali zvesti veri v edinega Boga, sprejel v raj radosti in užitkov, ki so sicer oknačeni v koranu, kot čutni užitki, a so mišljeni v duhovnem smislu in — vsaj začasno — ne izključujejo blaženosti v gledanju božanstva. Zavržene, t. j. tiste, ki niso ostali zvesti veri v edinega Boga, pa bo Bog pahnil v pekel. ISLAM IN KRISTUS Kristusa priznavajo mohamedanci (v nasprotju z Judi) kot Mesijo s posebnim stališčem in ga postavljajo v vrsto sedmih največjih prerokov; od Boga je prejel izredne darove: svoje čudežno spočetje, deviško rojstvo, popolno svetost in dar čudežev. Toda poglavitni nauk krščanstva: u-človečenje druge božje osebe in zato tudi skrivnost presvete Trojice, kakor tudi nastanek in pos anstvo Cerkve, mohamedanci zanikujejo. Po njihovem nauku Misijonska kapela „Naše Gospe božje Previdnosti“ v saharskem misijonu. r je Kristus le človek, ki je prejel mnogo izrednih prednosti — in nič več. Judje ga niso križali in umorili, temveč ga je Bog rešil iz zlobnih judovskih rok in ga sprejel k sebi v nebesa. Vrnil se bo spet na zemljo, da jo bo napolnil s pravičnostjo .Čim bolj bodo kristjani izpričevali njegovo svetost, ponižnost, krotkost in stemljenje po popolnosti, tem bolj bodo pospešili uro njegovega prihoda. MORALA IN OBREDJE ISLAMA Moralo in bogoslužje islama označuje pet poglavitnih dolžnosti: priznavanje vere, vsakdanje molitve, postavna miloščina, vsakoletni post in enkratno romanje v Meko. Vrh tega jih — poleg obveznosti do „svete vojske“ — obvezujejo še nekatere zapovedi in prepovedi: uživanje svinjskega mesa in vina jim je prepovedano. Mnogoženstvo je dovoljeno; štiri žene sme istočasno imeti vsak mož, če more biti z vsemi skupaj in z vsako posebej enako pravičen. Poleg tega priporoča islam vrsto kreposti, kot dobroto, pravičnost, zvestobo dani besedi, odpoved tuzemskim dobrinam — ideal, ki je zmožen duše dvigati v višji duhovni svet. Predvsem zahteva islam zvestobo in vero do pričujočnosti božje, o kateri že v začetku verskega pouka pouče otroke z besedami: „Služi Bogu tako, kot da ga vidiš. In čeprav ga ne vidiš, vedi, da te On vidi!“ Kot poglavitni greh velja v islamu greh zoper nauk v edinega Boga. Kdoi' ta nauk kakor koli potvori, bo pahnjen v pekel. S kesanjem doseže sicer odpuščanje vseh drugih grehov, toda vsak musliman, ki se težko pregreši zoper poglavitne dolžnosti, bo prišel kljub temu v pekel, vendar le v njegov prvi del (prvo stopnjo). Po Mohamedovi priprošnji pa bodo vsi muslimani rešeni iz pekla, a na čelu bodo nosili blesteč napis: „Rešeni po Usmiljenju“. ISLAM IN KRŠČANSTVO Zanimanje za islam je — z malo izjemami — zelo neznatno in površno. Stalno smo le v obrambi proti njegovim na- Padom. Na dušo islama skoraj nič ne mislimo. V času križarskih vojska proti mohamedancem je sv. Frančiška Asiškega stalno priganjala želja, ponesti krščansko vero med musilimane On sam je šel v Daniette v Egiptu in je pošiljal svoje sobrate v Maroko. V drugi polovici 13. stoletja je poskušal Raimundo Lnlio v vsej Cerkvi organizirati načrt-1,0 misijonsko delo med mohamedanci. Dominikanci in dokaj pozneje tudi je-zuiti in kapucini so mislili resno na misijone med muslimani. Danes zbujajo zanimanje krščanskega sveta za vprašanja islama beli očetje in Charles de Doucauld. Dos’ej je bil uspeh misijonskega dela v islamskih deželah silno pičel. Mnogi So mnenja, da mohamedanca ni mogoče Pridobiti za krščanstvo, ali pa, da bi kilo to možno šele potem, ko bi bile verske sile islama popolnoma oslabljene ali celo uničene. Kaj povezuje islam v tako trden in odporen blok, da je nedostopen za misijone? Predvsem duševno nastrojenje mohamedanca do krščanstva. Islam ve-Jja njegovim pristašem kot dokončni re-ngiozni sistem. Vsak mohamedanec, turn neizobražen, pa tudi tisti, ki je opustil vse verske vaje (molitve, itd.), je Prepričan, da je islam dokončna (popol-ria in dovršena) religija, ki ga loči od ^seh drugih ljudi in ga dviguje nadnje, omeni mu toliko kot „jaz“ in „ne-jaz“. 0 čutiš celo v ureditvi njihovih hiš in vrtov. Na zunaj je mohamedanska hiša ?°li in mrzel zid, na znotraj pa prijetno n lepo okrašeno bivališče. V tem se kaže mohamedanska prezirna samozavest in čut nadvrednosti. Vse, kar ne spada v sestav islama, 'notiamedanec obsoja in odklanja in to P° božji avtoriteti Zato smatra moha-edanec krščanstvo kot manj vredno, časno in preživeto, zastarelo religijo. 0 mu je nekako versko prepričanje. Pri ni pa se sklicujejo mohamedanci celo Kristusa in se postavljajo za razsod-ta'6 JU(ii 'n kristjani. Judom oči-J°> da niso spoznali Mesije Kristusa Misijonar z učenčki puščavske ljudske šole. in njegovih prednosti, kristjanom pa, da pretiravajo svojo religijo z vero v Kristusovo božanstvo. V nasprotju s tema pa da je is'am vera „zlate sredine“. Judovstvo in krščanstvo sta mu (islamu) pripravi a pot, svojo opravičenost pa ima v svoji lahki in naravni morali, ki je zmogljiva za vse ljudi. V verskem nauku o enem edinem Bogu tiči najgloblji razlog za skupnostno zavest mohamedancev, njih versko ne-omajnost in za njih nedostopni, zaprti značaj. Mohamedanec ima zavest poslanstva, izpričevati edinega Boga. Vsi drugi ljudje, tudi enobožci, so po mnenju mohamedancev, potvorili edinstvo božje. To edinstvo božje je takšne vrste, da je vsaka udeležba ali tudi sleherna, še tako šibka analogija izk'jučena. Ljudje so ustvarjeni le za to, da molijo Boga in le njega edinega Toda slabo nagnjenje vedno sili ljudi, da postavljajo poleg Boga še vedno bitja, ki niso vredna božjega češčenja. Da bi ljudi spet privedli k edinemu Bogu, jim On pošilja preroke, katerih bistvena naloga je v tem, da opominjajo ljudi na Njegovo izključno pravico, uživati božje češčenje. ISLAMSKA FILOZOFIJA. To duševno nastrojenje prešinja vse življenje mohamedarca. Tako izraža ■njegova ornamentalna umetnost neko nadresaičnost, abstraktnost, kot bi hotela povedati, da je resničen in dejaven le tisti, ki edini ne mine „Vse je minljivo, le njegovo obličje ne,“ pravi koran. Islamska filozofija odklanja vzročnost, ker se ji zdi, da žali božjo slavo. Islamska filozofija je slučajnostna: ne reže nož, temveč reže Bog „z naključjem noža“. Ne gori ogenj, temveč gori Bog „z naključjem ognja“. Bog je edini vzrok vsakega učinka na svetu. To duhovno nastrojenje združuje najrazličnejša duševna svojstva, vodi pa tudi do značilnih napak, če je izpriče-vanje edinega Boga bistvena človekova naloga, potem se je muslimanu lahko podrediti Bogu in sprejeti Njegovo voljo in se ne navezati na nobeno minljivo stvar, temveč le na Boga. Musliman zna molčati, se notranje osvoboditi, ostati miren in tiho razmišljati ure in ure. Ker pa je navsezadnje važna le omenjena naloga, se kaj lahko zgodi, da musliman resne in težke predpise svoje vere zanemari, preveč zaupa v božje usmiljenje in se zato preda brezskrbnosti; zaide v nejasnost mišljenja, se premalo varje greha, nravnih idealov in tako sredstev za višje duhovno življenje, ki jih omenja in priporoča koran, pa ne izkoristi. Iz takšnega verskega naziranja mo-hamedancev (kot smo zgoraj omenili), nam je pa tudi razumljivo, da se musliman čudi kristjanu — mišljen je pod tem nazivom Evropec in danes tudi Ame-rikanec — zakaj se toliko muči z zem-skim delom, da je postal suženj dela in tehnike in se tako oddaljuje stvarem višjih vrednot. Pri kristjanih ne vidi musliman v mišljenju in delovanju nobene sledi ponižnosti, krotkosti in stremljenja po popolnosti, t. j. značilnih potez pravega kristjana. Edino redovniki se trudijo, izpričevati svetost Kristusovo, a na organiziran način, ki po mnenju mohamedancev druge kristjane le odbija od stremljenja po popolnosti. KAKO PRIVESTI MOHAMEDANCE K CERKVI? Ne da bi omalovaževali potrebo razlage in obrambe polne krščanske resnice, je treba vendarle poudariti, da bo moha-medancem pot do krščanstva v odločilni meri omogočil zgled kristjanov, ne le v samostanih, temveč predvsem v javnem življenju To bo dalo muslimanu povod za vprašanje, ali se more pri kristjanih česa učiti, ali so res v posesti popolne resnice ali ne. Normalna pot do krščanstva je za muslimana poznanje Kristusa že iz nauka islama ter tesna povezanost s kristjani, ob živem zgledu njihovega krščanskega življenja. Ko po njih spozna Cerkev, si zaželi spoznati njeno življenje in mišljenje in potem vidi, čuti in spozna, da mu cerkveni nauk — in samo ta — pojasni mnogotere prednosti Kristusove, ki jih tudi islam priznava, in da si teh ni mogoče razlagati drugače kot iz neodvisne, -nedoumljive vsemogočnosti edinega Boga. Potem z veseljem spozna, da krščanska ljubezen ni samo lep nauk, temveč živa in dejanska resnica, ki vre iz Kristusovega Srca, katero živi v sv. Cerkvi; da ta ljubezen objema vse narode; da ne počiva in ne bo mirovala vse dotlej, dokler -ne bodo vsi narodi združeni v sveti Cerkvi; da kristjanom pomaga, verske vrednote, ki jih je Bog položil v vse narode, z razumevanjem sprejeti, jih prečistiti, razjasniti in dopolniti ; in da naposled vsa prizadevanja, slutnje in hrepenenja ljudi mimo vseh bojazni in upov, trpljenja in veselja človeštva, zlasti še kristjanov, oplaja za bogato žetev v večnosti. TEMNA OBLETNICA Nikolaj Jeločnik, Buenos Aires Julij mesec, ki je za mnoge svetovne uarode praznik državnega rojstva in Narodne svobode, bo v analih moderne zgodovine zapisan kot črni mesec sramotne izdaje, ki jo je zapadni krščanski mmt zagrešil nad vietnamskim ljudstvom. “red letom dni se je v Ženevi na fan-*arno zveneči konferenci za ustalitev svetovnega miru v ogroženem Vietnamu rodilo — mrtvo dete, kot bi lahko na-zvali zlosrečni 17. vzporednik, ki je mla-u° indokinsko narodno državo po brezčutni volji mogočnih razdelil v dva nasprotujoča si tabora: severno od vzpo-’cdnika v komunistični Vietminh, južno v narodni Vietnam. Na 17. vzporednik se je spustila „bam-usova zavesa“, kot so iznajdljivi sve-°vni časnikarji preimenovali zloglasno »Železno zaveso“ na daljnem vzhodu, in fugrnila v žalostno usodo preganjanja ■j mučeništva čez en milijon vietnam-,.. h katoličanov, ostalih dvanajst mi-'Jopov pa prekrila s kolektivistično ide-01°gijo proletarskega suženjstva. Vietnam, pred žaloigro — up CERKVE - ^retl poslednjim dejanjem te krvave ^ °>gre, ki se je v Indokini, posebno v ''j''Pumu odigravala dolgih osem let po a nji svetovni vojni, je indokinsko ka-k^istvo predstavljalo resnični up Cer- - e_med narodi azijskega jugovzhoda. Uceniška kri tisočev pričevalcev zma- letJ.?^e£a Kristusa, ki je v prejšnjih sto-li^1" orosila vietnamsko grudo, je v na-s , Jneh pognala presenetljivo bogate bjj °Ve- Med 21 milijoni domačinov je 1^. Poldrugi milijon katoličanov precej-rajUv armada, s katero je moralo umi-ge °^e Poganstvo posebno med izobra-v ,S v°m nujno računati. Prednjačil je ern vietnamski sever, kjer je živelo pred uzakonjenjem 17. vzporednika 1,105.341 katoličanov, medtem ko jih je bTo na jugu le 370.773. Vietnamska cerkev je bila lepo in vzorno organizirana. Na severu 10 apostolskih vikariatov, od katerih jih je 6 upravljalo 934 domačih duhovnikov, 4 pa 218 inozemskih misijonarjev. Jug pa je bil razdeljen v 5 apostolskih vikariatov, kjer je evangelij oznanjalo 562 domačih in 142 inozemskih dušnih pastirjev. Katoliško šolstvo je naraščalo iz leta v leto; karitativno delo je vsak dan bolj pričalo o življenjski resničnosti evangeljskih načel. Katolištvo na sploh je med domačini uživalo naj večji ugled in mnoga prevažna upravna, vzgojna, gospodarska in kulturna mesta so imeli v rokah odlični katoliški izobraženci. Številna mala in velika semenišča so pripravljala na sto in sto kandidatov domačinov za Gospodo- Van Tien Ding, eden delegatov rdečega Vietminha pri razgovorih za premirje. vo službo; cerkveni redovi so bili vedno številnejši. Pred začetkom druge svetovne morije je bil razcvet Cerkve med Vietnamci že tako mogočen, da so to deželo po vsej pravici razglašali kot najmogočnejši branik in oporišče katolištva za ves vzhodni azijski jug. BAMBUSOVA ZAVESA V ta cvetoči katoliški majnik vietnamski pa je v začetku druge svetovne vojne udarila ura krvave žaloigre. Najprej japonska okupacija, potem komunistična revolucija in slednjič sramotni „sectio cesarea — cesarski rez“ v živo narodno telo z odlokom ženevske konference, 20. julija lani Iz te nasilne operacije, ki so jo pač spet zahtevale kramarske koristi na popuščanje komunizmu vedno pripravljenega zapada, se je rodilo mrtvo dete — 17. vzporednik. Posledice so porazne. Trinajst milijonov duš prepuščenih na milo in nemilo rdečemu satanizmu. Čez milijon katoličanov v krempljih „apokaliptične zveri“, kot je Winston Churchill v svojih „Spominih“ 1928 nazval komunizem. Katoliško prizadevanje r.a severu zatrto, Cerkev potisnjena v katakombe; na jugu pa tesnoba pred bodočnostjo, groza V šotoru rdeče delegacije. Nad zvezdo na ozadju visi slika Hočiminha. pred komunističnim vdorom navkljub v Ženevi podpisanemu „premirju“. Redka in precej zmedena so poročila, ki danes prihajajo z vietnamskega severa, iz komunističnega Vietminha. A vsa soglašajo, da se preganjanje katolištva, ki so ga komunisti začeli kaj zgodaj, že v revoluciji 1946, stopnjuje, da je na las podobno v svojih razvojnih stopnjah preganjanju na Kitajskem in na korejskem severu 38. vzporednika, da je bodočnost temna, pa da bi poleg sto in več tisočev beguncev, ki še vedno uhajajo na jug, najrajši vsi severni Vietnamci zapustili rodno grudo in odšli tja, kjer je še sonce, kjer svoboda, demokracija, narodnost in vera niso samo prazne besede. Kako je danes katoliški Cerkvi na severu 17. vzporednika? URADNA ZAGOTOVILA IN KRUTA STVARNOST Vodja komunistične revolucije v Vietnamu, ki je danes predsednik severne „ljudske republike“, dr. Hočiminh, je lani 10. oktobra uradno zagotovil: „V naši ljudski republiki je zajamčena popolna verska svoboda; spoštovanje in nedotakljivost vseh bogoslužnih krajev; duhovniki in redovniki (mislil je budiste) so kot vsi ostali svobodni državljani dolžni pokorščino državnim oblastem in zakonom... “ Lepe obljube komunističnega volka, ki mu je krvoločno lice prekrito s prijaznim naličjem miroljubnega jagnjeta! Kruta stvarnost je vse kaj drugega pokazala in do zadnje osmešila vse uradne izjave novih narodnih „voditeljev“- Spoštovanje vseh bogoslužnih krajev. .. Kaj pomaga katoličanu svetišče, če pa ni v njem Najsvetejšega, če ni v njem več pridige, nikogar, ki bi tam maševal, spovedoval, obhajal, poročal? Kat „svobodni državljan“ je daneS duhovnik potisnjen v zapor, pred ljudsko sodišče, obdolžen veleizdaje in zvez z „imperialisti“^ V pokrajinah Vinh i11 Tanh Hoa, ki sta pod komunistično tiranijo že od početka revolucije v letu 1946’ so zgrabili in mučili vsakega drugeg9 katoliškega duhovnika; ostale so prip1" Pr o tik omunistične sile v Vietnamu so oborožile celo prav mlade fantiče kliče, kakor jih tu vidimo na sliki. in de- li na njih domovih, da ne morejo ne spovedovati, ne obiskovati se med seboj, niti maševati ne. V teh dveh pokrajinah ;ni ene same šole, kjer bi kdo učil verouk. Lepo število duhovnikov so postavili pred „ljudsko sodišče“, kjer so jih mimo vseh drugih „javnih grehov“ dolžili tudi kapitalizma, ker so upravljali cerkveno imetje in so zato veleposestniki ... Hanojski škof je prosil za dovoljenje, da bi smel na pastirski obisk k svojim vernikom. Policija mu je dovoljenje izdala, a njeni biriči mu ovirajo vsak dostop v vasi in sela, češ da škofova prisotnost seje razdor med ljudi... Škofu iz Hung Hoa pa so prošnjo za potno dovoljenje brez utemeljitve odbili. Večina njegove duhovščine je ali v zaporu, ali pa pod stalnim policijskim nadzorstvom. Z lažmi in potvorbami skušajo komunisti kot povsod drugje zasejati zmedo med ljudmi in nezaupanje do duhovščine. V začetku letošnjega januarja so vietminhovci objavili neko izjavo, ki jo je podpisalo petnajst duhovnikov in kjer izjavljajo, da so bila vsa navodila apostolskega vikarja navadna goljufija, pa da so iz srca hvaležni ljudski oblasti, ki jim je pomogla na pravo pot... Pa so kaj kmalu nekateri podpisniki povedali, da niti slišali niso kdaj o takšni izjavi, kje šele da bi jo podpisali! S takšnimi pretvezami hočejo komunisti med drugim varati katoličane in pogane, češ da je veliko duhovnikov, ki ne vidijo nič zlega v tem, če odobravajo postopek ljudske oblasti... Domači škof iz pokrajine Vinh, ki je rojstni kraj diktatorja Hočiminha, je zastražen v svojem stanovanju. Vsak dostop do njega je povsem nemogoč. Osemnajst njegovih duhovnikov je v zaporu, medtem ko je v letošnjem februarju samo iz te pokrajine v Hue na jugu pribežalo okrog sto duhovnikov, redovnikov in redovnic, izvečine frančiškanskih misijonarjev in misijonark. Velika severna provinca je tako skoraj brez duhovščine. Po drugi strani pa je spet gospodarsko stanje v severnih pokrajinah skri- Vietnamski katoličani zapuščajo svoje domove na begu pred rdečimi. so davki tako divje na-ostane ljudem) če so jih zmo- t0> Pa precej nevarno orožje, ki ga znajo 1deč\ izrabljati za uspešno preganjanje vere. Vladi je uspelo, da je dosledno po Marksističnih načelih zatrla zasebno trgovino. Tako je v Hanoju koj po zased-pl po vietminhovcih pokupila vse tkanine. 0 drugih krajih spet vso letošnjo že-ev- Spet drugje da ostane _______, _______________ ” 1 plačati, samo še za mesec dni riža od Vse žetve Tako so potem prisiljeni kupovati svoj lastni s trudom in znojem ^služenj pridelek po državnih skladi-,C1 ■ Država pa spet to najpotrebnejšo dr^° proda le tistim, ki so njej po go-Medtem pa komunistična propaganda vsa usta oznanja, da so težko go-Podarsko stanje zakrivili prav vitenam-Sj?a duhovščina in tujci (mislijo inozem-k ^Misijonarje), ki so že lepa leta iz-Mcali vietnamsko ljudstvo in se na ^Jegov račun bogatili s pravljičnimi iz-P'cki prj imperialističnih kapitali- stih... Komunistična oblast je že leta 1946 zaplenila vse cerkveno imetje. Misijonsko katoliško šolstvo so zatrli čez noč. Danes so na severu samo še državne šole, kjer vzgajajo mladino v zgodovini, književnosti in nravnosti izključno po marksističnih načelih. Cerkvi skušajo tako iztrgati njen največji up, ki je ravno mladina. KOT NA KITAJSKEM... Iz vseh teh poročil, ki tako ali tako le sežejo skozi „bambusovo zaveso“, je očitno dovolj, kako je položaj katolištva na vietnamskem severu povsem sličen preganjanju Cerkve v komunistični Kitajski. Z napadom na Cerkev in na njene predstavnike je Vietminh slednjič le razkril svoje pravo lice in razblinil za vselej še tisti neznatni drobec upanja, ki je po sramotnem francoskem zlomu v lanskem poletju na severu tlel v duši prenekaterega severnega katoličana, češ, saj morda Hočiminhovi bataljoni in brigade vendarle niso takšni, kot so jih slikali. Saj jih je bilo kar precej, ki, so se iz narodnega navdušenja sami borili v njegovih vrstah v prepričanju, da gre vietminhovcem za resnično narodno osvoboditev. Ti so spočetka verjeli uradnim zagotovilom o svobodi vere in spoštovanju verskega prepričanja. A zdaj so pač dodobra spoznali, da je zmagovalec Dien -Bien-Fuja predvsem in samo neizprosen komunist, pa da komunizem sam nikomur, ki je pri njem v zamero prišel, ničesar ne oprosti. Komunizem je povsod isti in njegovo sovraštvo do vsake vere, posebej še do katoliške, povsod enako: 1917 v Rusiji; 1945 v zasužnjeni Evropi; 1949 na Kitajskem in zdaj v Indokini. Njegov satanizem pri izbiri sredstev za dosego cilja se ni omilil. Laž, prevara, telesno in duševno mučenje vseh, ki niso z njim, so mu še vedno najvišji zakon. Kot na Kitajskem... V nekaterih cerkvah na vietnamskem severu — praznih seveda, brez Boga in brez duhovnika! — so namestili velikanske Hočiminhove podobe. Po tistih maloštevilnih krajih, kjer še niso prepovedali verouka, zahtevajo od otrok, da izgovarjajo še ime državnega predsednika-diktatorja in brezbožnika, potem ko so se prekrižali: to je tedaj četrta božja oseba! Po nekaterih vaseh so prepovedali darove za sveto mašo; drugje spet so pa sami nastavili ceno — kot da se da sveta daritev preplačati z denarjem! —-pa še zelo visoko: denar potem dele komunistični komisarji tako, da prejme fara toliko kot nič, vse drugo pa gre za komunistično družbo... V največ primerih pa silijo ljudi k odpadu tako, da nastavljajo visoke davke za udeležbo pri Sliki tu in levo: Protikomunistični bec/unei v Vietnamu se spravljajo na vozila. sveti maši, za obešanje križa na steni v domači hiši, pa tudi za preprosto nošnjo nialih križcev okrog vratu, kar je med vietnamskimi katoličani precej v navadi... Kitajski komunistični taktiki je viet-^mhovska slična tudi v tem, da kot ru-evna pri svojem verskem preganjanju 0ce ustvarjati mučencev Mnogo več Uspeha si komunisti obetajo od načrtnega rušenja Cerkve in njene organizacije: ray zato si tako zadevajo, da bi čim-uj onemogočili in osovražili vsakršni P-iv duhovništva na ljudstvo. Vedno po •avilu; „Udaril bom pastirja...“ Načrt je bil1 dosledno pripravljen; v njega uresničenje so komunisti mobilizirali svoje najspretnejše, najbolj izšolane agente. Tri so stopnje za dosego dokončnega cilja, ki je popolno uničenje Cerkve in vere. Prva: Istočasni prihod „ljudske vojske“ in njenih čuvarjev, komunističnih komisarjev z donečimi frazami duhovščini: „Prihajamo k vam kot prijatelji in vaši osvoboditelji; ostanite na svojih mestih; ne dajte se begati in ne bežite pred nami; nadaljujte s svojim vzvišenim opravilom. Spoštovali in branili bomo vas in vaše imetje...“ Ta prva stopnja pa se je izkazala za kaj kratkotrajno: komaj mesec dni navideznega miru. Misijonarji so nadaljevali svoje delo, obiskovali svoje cerkvene občine in se shajali med seboj, kot je pač naneslo, zdaj pri tem, zdaj spet pri onem, da so si dajali poguma in se posvetovali, kako vztrajati. To je bilo nujno in od vsega najvažnejše. Druga je bila tale: Kar čez noč nove, tokrat povse.n drugačne, na videz „zaskrbljene“ izjave rdečih osvoboditeljev: „Dežela je v nevarnosti; mi odgovarjamo za vašo osebno varnost; od danes naprej ne hodite več okrog; zadržujte se izključno samo v svoji fari...“ Nadzorstvo nad misijonarji in njihovim delom je podvojeno; nevidni ovaduhi spremljajo vsak njihov korak, zapišejo sleherno njihovo besedo, pozorno opazujejo vsako kretnjo. A jetniki misijonar- V novih krajih na jugu Vietnama skoraj milijon beguncev skuša začenjati novo življenje, ustvarjati nove domove. ji v tej drugi stopnji komunističnega načrta še niso. Še lahko mašujejo, še lahko opravljajo svoje svečeniške posle med kmetiškim ljudstvom; a vse skupaj je že omejevanje osebne in apostolske svobode. Iz zunanjega sveta ni več no-vtic; navodilom, ki jih prejemajo od predstojlnikov; ni več zaupati, četudi nosijo vikarski ali celo škofijski pečat: kdo jih v resnici pošilja? kdo jih je sestavil? tako čudna, tako včasih necerkvena, skoraj proticerkvena so... Tesnoba in zavest osamelosti sezata v duše in načenjata duhovnikovo odločnost. Skoraj za tem pa tretja stopnja, ki so jo po nekaterih pokrajinah že začeli izvajati: pokrajinski zbori duhovščine, reforma „vere“, ustvarjanje nezaupanja do cerkvenega predstojništva, odpad od Rima in slednjič — ustanovitev „narodne Cerkve“ s slovesnimi izjavami in množičnimi podpisi duhovnikov... Manjka samo še znamenita farsa o treh svoboščinah kot na Kitajskem. Ima Viet-minh tudi to v načrtu? Bodočnost bb pokazala. Do zdaj so tudi med vietnamsko duhovščino na severu prav redki primeri odpada: komaj na prste ene roke bi morda vse našteli. Prvi napad vietnamski duhovnik dobro odbija Bo zmogel tudi drugega? „OSVOBOJENI“ BOŽIČ V — RDEČI SVOBODI... Očiten primer te satanske komunistične taktike v rušenju in uničevanju Cerkve na vietnamskem severu je pač zadnji božič, prvi v rdeči svobodi, v Hanoju, še lani prestolnici narodnega Vietnama. Komunistični komisarji so vsem župnijam ukazali, da morajo ta prvi božič v „svobodi“ še posebej slovesno proslaviti: tako „bomo najzgovornejše dokazali svetu resničnost naših zatrdil o popolni svobodi vere in bogoslužja.. .“. Ob vznožju te uradne okrožnice pa je stalo vprašanje, namenjeno vsem župnikom: „Kaj posebnega namerjate za letošnji božič?“ Ti so odgovarjali, da je božič z veliko Družina begunskega vietnamskega intelektualca pred zasilnim bivališčem. 0cjo vred pač največji praznik v letu, da ga bodo zato kar se da slovesno Plaznovali( kot so to storili že lani in upajo, da bodo lahko tudi v prihod-Je storili, a vedno: vse in izključno okviru cerkvenega praznovanja! časopisje je na sveti večer objavilo Posebno poslanico predsednika Hočimin-u skupno z božičnim pismom „progre-j'IVr*ih duhovnikov“. Vsebina obeh je a; mir, ameriški imperializem, kolo-mlisti, kapitalisti sploh vsi tisti, ki jih Je Kristus obsodil... Ta (jan so bji; duhovniki oproščeni •akega drugega izvenpoklicnega (beri: gasilnega!) dela. Policijska ura je bila kj ®veti večer ukinjena, „da bi vsi, roja-v ‘a tujci, lahko dostojno proslavili bo-noč“. Politični komisarji so zahte-be *- župnikov, naj pri polnočnici pre-^ 0 vernikom Hočiminhovo poslanico, sta SVetišža okrase s komunističnimi za-*n Z »miru“, pa da naj d versko slovesnostjo prirede kako narodno predstavo s plesom in podobnim, na cerkvenem dvorišču ali dvorani... Vse te predloge in ukaze pa je duhovščina, sicer vljudno, a vendar odločno odbila. Res so na nekaterih cerkvah visele zastave, a bile so rumeno-bele: papeške. Verniki so svetišča napolnili kot že dolgo ne. Vzdušje božične noči je bilo res božično. Ne več tako na Sveti dan, .ko je rdeča policija začela s krepkimi a-retacijami med duhovščino, tako da po mnogih cerkvah sploh ni bilo jutranje in tudi ne dopoldanske božične maše... REKA BEGUNCEV — NA JUG... Da je preganjanje Cerkve v severnem Vietnamu, v Vietminhu, res v polnem teku, so v prezgovoren dokaz sto-tisoči izvečine katoliških beguncev, ki jim je v zadnjih mesecih uspelo na jug, v narodno državo. Tisoči, desettišoči in stotisoči zapuščajo rodne domove in zemljo in si skušajo rešiti vsaj najdragocenejše: vero in o-troke pred komunistično tiranijo. Prav zaradi tega begunstva pa je divjanje komunistov v zadnjih mesecih naraslo. V prenekaterih severnih krajih je zaradi katoliške odločnosti: oditi za vsako ceno, naj velja kar hoče, prišlo do resničnih krvavih spopadov med policijo, voj- sko in katoličani. Žalostna bilanca o teh spopadih pa govori o sto in sto nedolžnih žrtvah, ki pač niso zagrešile drugega, kot da so za vsako ceno skušale doseči svobodo. Iz obmorskih krajev se begunci umikajo na zasilnih bambusovih spla- Mnogo begunskih mater, žrtev rdeče revolucije v Vietnamu, je moralo gledati smrt 'svojih otrok; le malokateri je prenesel napore bega, pravijo zdravniki. Tale mati je rodila že devet otrok v strašnih desetih letih revolucije, a od vseh ji je ostal le ta — če ni pozneje tudi umrl. Kardinal Spelbnan je obiskal Vietnam in protikomunistične begunce, katere je po-setil tudi na ladji, ki jih je pripeljala s severa. Na njegovi levici sta predsednik letnambske vlade, katoličan Ngo Dinh Diem, in škof Pham Ngo Chi, predsednik Odbora za pomoč beguncem. 'k ter se rajši na milo in nemilo prepuščajo divjim in nevarnim valovom, kot Pu načrtnemu komunističnemu zasužnje-Ju. Na sto in sto jih je na tem' tra-ucnem begu že pogoltnilo morje, sto in «spet so jih komunistične strojnice Pile. če jjm USpe navkljub svinčenemu SUju in navkljub morskemu besu na ve0J>h orehovih lupinah iz območja rde-°blasti) jih prestrežejo francoske in U'eriSke ladje, ki jih vozijo na jug v shirali na taborišča. In ko so sem prišli, •• 111 nista prva misel zasilna streha in kvej marveč — postavitev zasilne cer- nguncev je zdaj na vietnamskem ju-j .Ze rez 600.000 in še vedno novi priha-brJ°j navkljub komunistični čuječnosti in "alnosti, na/vkljub tisočerim nevar-nj., lm> ki so s tem žalostnim romanjem Sovi°vim združene. Vera je močnejša od še jSiva’ hrepenenje po svobodi silnej-°d še tako strahotne tiranije! Indokina - Vietnam preživlja v teh dneh prav gotovo najbolj črno uro svoje zgodovine. Komunistični pekel na severu, v zadnjih dveh mesecih pa še krvavi poskusi budistične prekucije na jugu. Katoliška Cerkev se je znašla med dvema ognjema. Bo obstala, čeprav v katakombah? Doživlja morda svojo veliko katastrofo na azijskem jugovzhodu? Je njena bodočnost v teh deželah res tako črna, da bi jo morali objokovati? Ne! In spet: ne! Vse preganjanje in zlo, ki se je zneslo nad indokinski katolicizem, je nedvomno v skrivnosti božjih načrtov. Odrešilno delo gre naprej ! Se ne more ustaviti in ga ne morejo ustaviti. Bog po čudnih potih včasih vodi ravno tiste, ki jih najbolj ljubi, a bi ga potem bolj spoznali in ga bolj ljubili. Za Indokino je to ura vere in ura upanja po poti, ki čez Kalvarijo vodi k dokončni zmagi Vstajenja! OBISK IZ VIETNAMA V mesecu maju je prišel v Buenos Aires po večmesečnem potovanju po različnih evropskih in ameriških deželah iz Vietnama salezijanski misijonar, č. g. Anton Giacomino SDB, ki je dlje časa deloval skupno z našim slovenskim rojakom, misijonarjem č. g. Andrejem Majcnom. Za slovensko misijonsko zaledje v Buenos Airesu je ta obisk pomenil poseben dogodek, saj smo po omenjenem misijonarju lahko pobliže spoznali prizadevanja in požrtvovalno misijonsko delovanje našega misijonarja Majcna v zadnjih letih. G. Giacomino je bil' namreč prvi ravnatelj znamenitega „Mesta Kristusa Kralja“, ki so ga 1952 salezijanski misijonarji prevzeli iz rok ustanovitelja msgr Seitza in ki ga je po odhodu g. Giacomina vodil do komunistične zasedbe naš slovenski rojak, g. Majcen. Slovenska msijonska podzveza v Buenos Airesu je misijonarja Giacomina naprosila, da bi na posebni prireditvi, ki naj bo posvečena delovanju salezijanskih misijonarjev in še posebej našega g. Majcna, spregovoril nekaj besed o svojem sodelovanju z našim rojakom in hkrati tukajšnjim Slovencem pokazal filme, ki so bili posneti v salezijanskem misijonu na Kitajskem, pa tudi v Vietnamu, v samem „Mestu Kristusa Kralja“ pri Hanoju. Ta poslednji film prikazuje na nekaterih mestih tudi g. Majc- Na tej sliki vidimo g. misijonarja Majcna skupaj s svojimi gojenci na izletu blizu kitajske meje v Hongkongu. Kaže, da so se poskušali tudi v slikanju pokrajine- ,la- Povabilu našega misijonskega zadaja se je g. Giacomino z veseljem od-zval in nam v župnijski dvorani v San "Usto pri Buenos Airesu nudil prelep Večer, kjer nas je seznanil najprej s svojo lastno misijonsko potjo, takoj nato I,a tudi s srečanjem in svojim sodelo-Vanjem z našim misijonarjem Majcnom. Uvodoma je misijonarja - predavate-•)a v imenu Slovenske misijonske pod-zVeze v Argentini pozdravil in zbranemu Občinstvu predstavil njen predsednik, g. ^ärijan Loboda Za njim pa je govoril ^'sijonar Giacomino, ki je govoril v Panščini; njegova izvajanja je sproti Prevajal tolmač, da bi vsi navzoči Slo-^eP®*> budi tisti, ki temu jeziku še niso esci, razumeli njegovo pripovedovanje. Misijonar je najprej govoril o svoji 'sijonski poti. Povedal je, da je rojen s’cer v Argentini, da pa je že kot mlad fantič s starši odšel v Brazilijo, kjer je študiral pri salezijancih, se odločil za duhovnika in pozneje za misijonarja. Predstojniki so ga pred sedmimi leti poslali na Kitajsko, kjer je najprej deloval v velikem salezijanskem misijonskem zavodu v Hongkongu. Bilo je to prav v tistih časih, ko je nad Kitajsko že za-divjal komunistični vihar in ko so prvi misijonarji-begunci že prihajali pod svobodno zavetje v Hongkongu. Tam se je lepega dne srečal tudi z našim slovenskim misijonarjem Andrejem Majcnom, ki je po triletni konfinaciji v kitajskem komunističnem paradižu v Kunmingu na smrt bolan prišel v Hongkong, kamor so ga komunisti izgnali. Predavatelj nam je prvi povedal, kako resna je bila bolezen našega slovenskega misijonarja, ki pa ves čas svojih preizkušenj in težav ni nehal zaupati v pomoč Marije Pomočnice, in ta ga je slednjič vendai-le re- šila vsakršne nevarnosti in ga ohranila slovenskemu misijonskemu delovanju med azijskimi pogani. Misijonar Majcen je kmalu po ozdravljenju odšel z g. Giacominom v Vietnam, v Hanoi, kjer sta vodila „Mesto Kristusa Kralja“, ki so ga takrat salezijanci prevzeli. Zgodilo se je to leta 1952 in od tistih dni sta oba misijonarja skupaj delovala. Predavatelj je opozoril na velike težave misijonskega delovanja, posebno pri učenju tujih jezikov. Omenil je pa izredni primer našega misijonarja Majcna, ki se je dolga leta učil kitajsko, da je nazadnje tako govoril ta jezik, kot bi bil rojen Kitajec. Kakšna nova težava pa, ko je treba oditi v druge kraje, med druge ljudi, ki govore povsem drugačen jezik. Predavatelj je na nekaterih prav zanimivih primerih prikazal številne bistvene razlike med kitajskim in vietnamskim jezikom, ki se ga je moral naš rojak učiti po prihodu v Indokino. :Pa za misijonarja, ki se žrtvuje iz ljubezni do Boga za zmago Cerkve v poganskih deželah in za rešenje neumrjočih duš, ni nobena žrtev prevelika, noben napor pretežak. Tako se je tudi naš slovenski misijonar z vso pridnostjo začel učiti vietnamščine, potem ko je že triindvajset let v kitajščini deloval med Kitajci. Misijonarja Giacomina, ki ni bil tako vešč novemu jeziku kot naš rojak, so rojaki pozneje odločili, naj bi šel v Ameriko na propagandno potovanje in tu zbiral darove ter vzbudil zanimanje za velevažno misijonsko - socialno ustanovo, ki je „Mesto Kristusa Kralja“. Ta ustanova je naselbina, ki jo je , kot že omenjeno, že pred leti, ko je v Vietnamu še divjala bratomorna vojna med komunisti in domačimi narodnjaki, ustanovil msgr. Seitz. Je posebna naselbina blizu glavnega severnega mesta Hanoi-ja, sestoječa iz nekej deset pritličnih hišic. šolskega poslopja, delavnic in cerkve, kamor je krščanska misijonska dobrodelnost nastanila begunske dečke - sirote, ki so zaradi vojne in revolucije na vietnamskem severu izgubili očeta in mater. Ko so salezijanci to naselbino prevzeli, so jo postavili pod varstvo Kristusa Kralja, jo še povečali in še bolj uredili. Begunskih sirot je bilo v tem mestecu do štiristo, izvečine fantje od 10. do 18. leta. Tu so po preslanih grozotah našli spet vsaj košček doma in se usposabljali pod vzornim misijonarjevim vodstvom za dobre in poštene ljudi, ki bodo nekoč zaradi svojega strokovnega znanja pa tudi kot duhovniki-domačini mogli še veliko koristiti nesrečni domovini. Misijonar Giacomino je ob svojem odhodu v Ameriko ravnateljstvo zavoda predal našemu rojaku g. Majcnu v prepričanju, da bo ob svojem povratku z darovi in prispevki, ki jih bo na svoji propagandni poti nabral, lahko še bolj pomagal pri razmahu tega zavidljivega misijonskega prizadevanja za vojne sirote. A med njegovo odsotnostjo je prišlo do nesrečnega lanskega sporazuma v Ženevi, po katerem je severni Vietnam — s prestolico Hanoiem — pripadal komunistom. Tako je moral tudi naš g. Majcen s svojimi fanti na jug. Seveda so morali vso naselbino prepustiti rdeči o-blasti. Rešili pa so vsaj vsa mlada življenja. Gojence so trenutno nastanili sredi južnega Vietnama, v gorah nekje, v neki zapuščeni konjušnici bivšega vietnamskega cesarja Bao Daia. A salezijansko vodstvo se poteguje in prizadeva, da bi tem mladeničem postavilo novo podobno naselbino, kot so jo imeli v Ha-noiu, blizu glavnega mesta Saigona. Naš misijonar Majcen je bil po selitvi na vietnamski jug od predstojnikov poslan za ravnatelja velikega salezijanskega zavoda za mladino v Hongkongu, kjer, kot razberemo iz njegovih poročil v Kat. Misijonih, deluje z res velikimi uspehi. Ob sklepu svojih zanimivih izvajanj, je g. Giacomino še posebej naglasil, kako mu je misijonar Majcen naročil pozdrave za vse slovenske rojake v Argentini, za vse misijonske delavce in sodelavce; hkrati s pozdravi pa tudi iskreno zahvalo za ves trud, ki ga kažemo pri organiziranju pomoči našim misijonarjem po svetu, bodisi, da je ta pomoč duhovna bodisi da je gmotna. Obe sta nuj-110 potrebnii obe sta vsakemu naših misijonarjev v veliko uteho in pomoč. Prireditev g. Giacomira je dosegla med tukajšnjimi Slovenci lep uspeh, saj Se jih je navkljub še dvem drugim prireditvam na isto nedeljo, zbralo precejšnje število k predvajanju zanimivih fil- mov in vsebinsko tako bogatih besed misijonarja iz Vietnama. Obžalovali smo samo, da ni naš misijonar g Majcen sam stopil med nas, da bi nas s slovensko besedo kot živa priča svoje že nad dvajset let trajajoče borbe na misijonskih frontah še bolj navdušil in vnel za plodno misijonsko delo v zaledju, ki je takšne življenjske važnosti za resnične uspehe naših misijonarjev pri širjenju božjega kraljestva med pogani. BRAMAN MED BRAMANI Ruda Jurčec, Buenos Aires Prihodnje leto bo poteklo sto let od snirti italijanskega jezuita p. ROBERTA de NOBILIJA (1577 - 1656), zanimive Pojave v svetu katoliškega misijonstva v neki meri pravega predhodnika motornih metod misijonarstva v našem ča-De Nobili, sin plemenitaške družine *z italijanske Toskane, se je kmalu pri-Ključil jezuitskemu redu in navdušen po Ogledu, dejanjih in uspehih sv. Franči-sha Ksaverija, odšel na misijonsko pot v Indijo. Njegove izkušnje v tem delu Sveta so izredne, metode njegovega dela Pa naravnost revolucionarne ne samo za listi čas, ampak tudi za našo moderno dobo. Pravo svetovno delovanje katoliškega PPsijonstva se začenja šele po odkritju P°vih delov sveta in rovih poti, kako Prodirati v svet. Ko so španski vladarji Prevzemali nove kontinente pod svojo °hlast, so od sv. stolice prejemali tudi Posebne pravice za pokristjanjevanje. tes je, prvi vladarji Španije so želeli Pravilno izvajati pravice, ki jim jih je ' ala sv. stolica v novih poganskih de-zeiah španski in portugalski vladarji -° prve čase spoštovali pravice „patrona-4 ’ ki jim ga je dajala Cerkev, toda le Prekmalu je prišlo do zlorab in napačne-^ tolmačenja, ga tolmačenja. Prvi, ki se hoteli otresti takega pojmovanja pravic patronata, so bili domačini ne samo v ameriških novih deželah, ampak tudi drugod po svetu. Krščanstvo, ki se je širilo pod oblastjo novih vladarjev, je bilo prepogosto le plašč za velike zlorabe novih mogočnežev, ki so si delili deželo. Toda tako napačno razumljen patronat se ponekod ni izrabljal samo p roti domačinom - poganom, ampak je kmalu začel segati tudi po pravicah Cerkve same — patronat se je začel tolmačiti tako, kakor da mora pod njegov, to je svetni „k'obuk“ ne samo domačin, ampak tudi Cerkev sama. ,::Patronat“ se je ponekod začel izrojevati v novo obliko cezaropapizma. Ko je Robert de Nobili vstopil v je-juitski red, vseh teh problemov še ni bilo, nikdo še ni mogel predvidevati, kakšen obseg bodo zavzele napake in težave, s katerimi se bo moralo boriti mlado misijonstvo katoliške Cerkve v novih deželah. Ko se je 1. 1604 podajal Nobili v Indijo, je odhajal tja, ker mu je pred očmi lebdel predvem ideal velikega njegovega sobrata sv. Frančiška Ksaverija. Ob obali Indije je v Goa našel močno tradicijo misijonstva, ki je posegala daleč nazaj. Tako pravijo, da je tod prvi prinesel krščanstvo apostol sv. Tomaž in so bile pozneje te pokrajine področje misijonarjev - nestorijancev. Ti r>o se Slike na tej strani in spodnja na naslednji so iz filma o izpreobmjenju Jcye, hčerke bramana v Indiji. To izpreobrnjenje popisuje misijonar o. Jože Cukale n svojem pismu, objavljenem v tej številki na strani 301. Besedilo filma je napisal Michel Carrouge, uprizoritev pa je vodil Luden Vivier, ki je nekaj časa živel v Indiji-Slike kažejo Jeyo v raznih dobah svoje poti do spreobrnjenja: tu — kot dekle, kot nevesto, kot žalujočo vdovo in kot sestrsko kandidatko; slika na naslednji strani pa- jo pokaže kot redovnico. ohranili do tistih časov in je v Goa bil že sedež nadškofije z dvema sufragan-skinia škofijama v Meliapurju in Kran-Sorju. V tem predelu so pozneje (1663) Zgrešili veliko napako, ko so vernikom ukazali, da smejo opravljati molitve sa-ftio v portugalščini, kar je povzročilo, ha se je ta pokrajina Malabar spet od-cepila od katoliške Cerkve in prešla k razkolnikom. Ko je p. Nobili prišel v te kraje, je bilo delovanje misijonarjev med indij-skim prebivalstvom slabo zapisano. Portugalski misijonarji so dopustili, da se J® med indijskim prebivalstvom razširi-lo naziranje, da se mora Indijec, ki prekopi h krščanstvu, odpovedati svoji narodnosti in postati Portugalec - prangi, kakor so Indijci imenovali Portugalce. Tako so krščanstvo začeli izenačevati s Prangizmom in novo vero, vero samo za tujce. V Indijo je prišel p. Nobili s Precejšnjim slovesom. Bil je pranečak Papeža Julija III., nečak kardinala Nobi-uja in kardinala Bellarmina. Iz Goe Je bil poslan v notranjost dežele, v mi-s'jon Madure, kjer je že opravljal vse delo portugalski duhovnik p. Pernandez, t°da brez pravega uspeha. Sicer je bil svetniško navdahnjen mož, toda med do-^učini ni našel odziva. Živel je kot pranji zahajal je med reveže, med parije U zato so ga bramanci prezirali. Ker pa Je užival meso in tudi popil kakšno čašo 'koholne pijače, so ga domačini smatrali celo za barbara. Nobili je šel na delo tako, da je sPremenil metode dela in jih postavil Pu glavo. Predvsem je sklenil, da se Igrajo ljudje otresti naziranja, da je scanstvo vera prangijev, to je vera P0l'tugalskih kolonialcev, in ne vera po-^rtvovalnih misijonarjev. Ker je bil v uzeli tak vrstni red, da je bilo treba za oriPar pridobiti one iz višjih kast, se je ožil, da se bo približal bramancem. ukor jezuit Ricci na Kitajskem, tako ® tudi p. Nobili sklenil, da se bo bra-^uucem priličil. Postal bo braman med oh?-ani. Zato je takoj spremenil svojo etc° in si nadel odelo iz rumenega Širla ljubi malo Lijo} Lija Širlo . to je jasno. „Danes jutro je prekrasno,“ Vam sporoča srečni trio. To je napisal pod gornjo sliko misijonar o. Jože Cukale S.J., ki ga vidimo na sliki skupaj z dvema prvoobhajankama iz Kalkute, Širlo in Lijo. platna, postal je „sanjaš!“, to je, nadel si je obleko asketov, ki so bili v Indiji zelo ugledni. Kot ti, je nosil tudi on na glavi turbanu podobno pokrivalo, rdečo "vlečko, ki se je čez levo ramo spredaj zaključevala v „punulu“ na prsih, kar je znak bramanskega svečenika. Na koncu je bilo pet trakov, trije zlati in dva srebrna,, in nanje je obesil križ. Obul je tudi bramansko obuvalo, in kadar je šel med ljudi, je nosil s seboj na vrvi posodo za nabiranje miloščine za reveže, kakor so to delali bramani. Tudi stanoval je v enaki puščavniški koči kakor ostali „sanjaši“. Kmalu so začeli v vsej deželi govoriti o tem italijanskem, rimskem aristokratu, ki je postal v Indiji član te aristo-kratske skupine bramanov, nazvane sanjaši. Kot indijski asketi, tako tudi on ne uživa mesa, ne pije nikdar vina in se hrani samo z zelenjavo, prav tako pa se tudi nikdar ne druži s pariji in ne govori z njimi besede. Brž se je naučil njihov jezik tumul, prav tako pa je obvladal sanskrit, jezik indijskih učenjakov, kar je samo dvignilo njegov ugled. Tako dobro je proučil bramanske verske knjige, da so najbolj učeni braman-ski duhovniki začeli prihajati k njemu, da jim je razlagal poglavja iz njihovih svetih knjig. Pogosto se je zgodilo, da jim je moral razlagati težavna mesta, ki bi jih mogel porabiti za svojo pravo nalogo. Tako je v njihovih starih obrednih knjigah odkril stavek, ki pravi, da se more č'ovek poslužiti štirih poti, da pride do resnice. Ljudje dobro vedo za tri poti, četrta pot pa jim je ostala zakrita, ker se je izgubila... Kakor je nekoč apostol Pavel Atenčanom razlagal, da „Neznani Bog“ ni nikdo drugi kot Jezus Kristus, tako je p. Nobili razlagal bramanom, da je četrta pot, ki se je izgubila, pot krščanstva In to jim je razlagal tako prepričevalno, da je 1. 1009 sedemdeset vodilnih bramanov prestopilo v krščanstvo. Njihov zgled je segel daleč po Indiji, prestopalo jih je vedno več. Seveda je bil p. Nobili tako moder, da je tem svojim novim vernikom pustil vse, kar mu v njihovih tra- dicijah ni bilo podobno malikovanju ali vražarstvu. Prvi, ki se je dvignil proti tem metodam, je bil dobri p. Fer.nandez, ki se ni samo zgražal pred takimi novotarijami, ampak se je čutil prizadet tudi v svoji narodni časti in ponosu. Ako bi šlo tako dalje, bi obsodba prangizma mogla biti tudi obsodba oblasti, ki se je za tem izrazom skrivala, dasi si je po nerodnosti prisvojila tak sloves med ljudstvom. Ko je p. Ferndndez zatožil p. Nobilija jezuitskim predstojnikom v Rimu, je slednji napisal dolgo in podrobno poročilo -rokopis, ki se še danes hrani in ki je gotovo najboljši spis o nalogah misijon-stva. Uvodoma poudajrja, d'a njegove metode niso nove, ampak da jih je narekoval že papež sv. Gregorij, ko je pošiljal prve misijonarje v Anglijo. Vkljub temu pa je o. Fernan.dez dosegel, da je inkvizicija v Goa p. Nobilija obsodila. Toda ta se ni ustrašil in se je pritožil na vrhovno sodišče svete inkvizicije v Lizboni. Sam papež Gregorij XV je podpisal odlok tega sodišča, ko je dal popolnoma prav p. Nobiliju in potrdil njegovo delo. Odlok sodišča je samo razdelil delo v Indiji na dvoje, ko je odredil, da naj delajo med pariji misijonarji „pan-darji“. med bramani pa misijonarji, ki s pariji ne bodo imeli stikov. Ko je p. Nobili 1. 1656 umrl v Madu-reju, je pustil za seboj versko občino, ki je štela nad 100.000 duš. Na žalost je njegovo delo mnogo trpelo pozneje zaradi zmed 18. stoletja in ob ukinitvi jezuitskega reda so uporabljali tudi očitek, da sta p. Ricci na Kitajskem in P; Nobili v Indiji uporabljala metode, pi'1 katerih sta v korist apostolata žrtvovala čistost dogem. Danes gledajo na vse to že vse drugače in razumejo, kakšen je bil smisel dela p Roberta de Nobilija, ki se je za večjo slavo božjo napralvil „ibramana med bramani“. Danes je načelo prilagoditve in načelo prevzemanja vzhodnih kultur in njih o-plemenitenje z resnicami evangelija že od vseh sprejeta in izvajana misijonska metoda. \/ BORBA ZA DUŠO O. Jože Cukale, Indija Ganäpati je fant od fare. Prav za Prav ;ne pripada nobeni fari, tudi naši ne> ker je še katehumen. A če bi nenadoma umrl, bi šel naravnost v nebesa, k®1' bi umrl v krstu želja. Žarki božjega Si'ca so ga tako razgreli, da danes že druge pridobiva za krščanstvo. Sam pa s® željno čaka na krst. Ima komaj 18 et, dočim zakon zahteva 21 let za polnoletnost. Takrat bo lahko odločal sam o sebi. Njegov oče je zapustil ženo — Ganä-Patijevo mter in živi s svojo tretjo ženo ^ekje daleč na jugu Indije. Mati pa ni SIaba ženska, a na žalost zelo naveza-Pn na svoje poganstvo, kakor je naravno lsokim kastam z juga. Naš dečko je končal gimnazijo z uspe .0rn. Lahko bi ostal pri materi v okoli 1 Madrasa, kjer imajo hišo in pose ?v°, n si je izvolil trši in boljši del atekel se je k svojim katoliškim pri Jateljem semkaj na sever in obstal \ Paši fari sv Ignacija. Tukaj zdaj oku vso trdoto borbe za vsakdanji kruh llJatelji delijo z njim svojo borno hra >n ležišče in tako — boljšega življe ^Ja vajeni dečko — okuša, kaj se pravi Peti za Kristusovo ime. Skuša najti imerno službo, a zaradi preobilice ne--^Poslenih inteligentov se mu do danes ni posrečilo najti ničesar. Borba se je pričela v dveh smereh, r j . kramin z juga, podkupljen po so-^dnikih materinih, mu je ponudil tukaj , razpolago hrano in stanovanje za-°PJ. Gandpati je pravočasno opazil ga*1^0. Tudi je nalašč prišel ponj z ju-Po T1J Pa ne nazaJ v 1,^ ..ras, pač pa v Kidderpore, kjer smo e 1 ravno misijon. Med tem so tudi jela deževati v župnišče pisma. Pisala jih je mati, ali bolje eden njenih sorodnikov v njenem imenu. V enem pismu je bi: tudi ček za 50 rupij s prošnjo, naj župnik kupi Ga-napatiju listek in ga pošlje domov. „Gandpati, mati jo pisila lepo pismo. Želi te imeti doma,“ sem poskušal njegovo trdnost. „Izkušnjo pri pouku katekizma si prestal odlično. Pojdi domov, a ne pozabi, kar si se naučil Ostani zvest Bogu, ki ti je dal luč in moč da si se odločil služiti mu." ,,Ne grem. Iti domov, pomeni podati se v nevarnost, da izdam Kristusa, kakor ga je izdal moj brat, ko so pritiskali nanj in ga oženili s hindujko. Materina pisma so past in izkušnjava. Me j brat je ni prestal. Jaz pa ne grem nazaj, pa naj stradam. Prava vera je več vredna kot dom in mati in življenje.“ — Videl sem, da mu ni bilo lahko pri Nogometno moštvo z misijona o. Cukale v Indiji. srcu zaradi matere, a je vztrajal pri svojem sklepu. Na drugi strani ga podpira v odločitvi njegova sestra. Njena zgodba zasluži biti zapisana v analih krščanske Indije. Ko je kot študentka prišla v stik s svojimi krščanskimi prijateljicami, je odkrila čisto nov, doslej nepoznan svet. V začetku se ji je zdel preveč pravljičen in lep, da bi bil resničen. Študirala ga je od blizu, opazovala ga na skrivnem. Pridružiti se krščanstvu je pomenilo zanjo, ki je bila iz visokih kast, odpovedati se družini, prijateljstvu in tolikim skrivnim vezem. Začela je brati sv. pismo in hindujsko Vedanto, vse obenem. Borba je bila na znotraj tako velika, da je v obupu izpila strup. A to je bila ura milosti. Ko je visela med življenjem in smrtjo, so njene tovarišice in vsi samostani v mestu molili zanjo. Kunduram je hipno ozdravela. Telesna agonija ji je pregnala duhovno. Sprejele so jo sestre, ki vodijo kolegij; dokončala je študije in zaprosila za sprejem. Izmed tisočev je bila poklicana, šla je skozi trdo pot in ognjene preizkušnje in postala je vredna posoda, da Ena od velikih misijonskih šolskih ustanov v Kalkuti v Indiji, kjer se vzgaja katoliška in nekatoliška moška mladina v krščanskem duhu. prinese sladkost Kristusovega nauka tistim, ki še srebajo strup hinduizma. Kunduram, danes sestra Alfonsa Marija od Jezusa piše svojemu bratu Ga-näpatiju tole pismo: Moj dragi brat! Ni zadosti, da si prišel do spoznanja prave Luči in Resnice, ki je naš Gospod Jezus Kristus, marveč je treba, da žl--tvuješ vse in da se daruješ posebno za člane naše družine, ki še blodijo v temi, da bi tudi oni mogli zagledati Luč in najti pravo pot, ki naj jih pripelje v veliko družino, za katero je naš Gospod prelil svojo dragoceno kri. Vsemogočni Bog, ki je svetost sama, najvišja moč in usmiljenje neskončno) največji ljubitelj duš, nas kot ljubeznivi oče objema z močjo svoje božje narave, hoteč odrešiti vse. .. Kako drugačni od njega so bogovi in boginje Hindov, kakšni revčki v primeri z edinim, pravim i* svetim Bogom, ki je naš Oče. Poganskih bogov in boginj se drže umori, itatvin® in ropi, prešuštvo in zakonolomstvo, nečista in umazana dejanja, pred katerimi se morajo zgražati vsi pošteni na svetu- Nikar ne pozabi milosti, ki si jo prej jel. Odpovedal si se Satanu, peklenski kači in njegovim zanj kam ter zapeljivosti. Zdaj si na pragu Cerkve, iz katere žari vsa moč in milost Kristusova, posebno pa še Njegova ljubeznivost, hi te je izvolila Najin brat Natardžan se je tej Luči božji odpovedal za ceno kratkotrajne radosti, ki mine kakor blisk in izgine kakor dim. Pozabil je na našega Gospoda ^ Odrešenika Jezusa. Gorje! Kaj mu poma; ga. Že zdaj je udarjen in trpi za svoj odpad. Dragi brat, nikar ne zamenjaj posvetnega bogastva in užitkov, ki minejo, *a dolgo večno slavo, ki ne mine. Hitro S« odpovej svetu popolnoma in poštam Gospodov učenec. Dobi od župnika knj'" ge o življenju sv. Frančiška Ksaverijai sv. Alojzija, sv. Ignacija in Stanislav3 in prebiraj jih rad. Nobenega dovoljenja ne rabiš od svojih staršev. Nimajo „locus standi“, ha bi ti mogli braniti, ko se odločaš za nesnico. Vendar pa pazi na eno: presodi samega sebe, če si zares pripravljen laJe prenašati nasprotstva, bedo in trpljenje do smrti, kakor pa zatajiti našega Gospoda Jezusa. Tvoja ljubeča sestra S. Alfonza Marija od Jezusa Samostan sv_ Angelov Kumbakonam Ih februarja 1955 Ko človek bere te vrste novoizpreobr-Pjene sestre, ki ima srce prave misijo-Parke, mu prihaja na misel, da bi šel ln Poiskal pisatelja, ki bi bil zmožen f® velike stvari preliti na papir in napisati roman. Ali ni kakor zgodba ^Puščava bo cvetela“ — Bessierre, ki je iz-, a v naši misijonski knjižni založbi pred leti? Kaj bo tu omenjen film, ki je izšel v Pondicherry v Indiji. Naslov nosi: „Hči Kpamina“. iPagansko dekle iz najvišjih *Jast se moži. Na gostiji pa se pripeti, op ženina piči velika kobra. V par urah Iliadi mož umrje. Mlada braminka sle-ce svoj brokatni šari in si nadene pre-Pfosto belo žalno ogrinjalo vdove. Hin-haizem jo obsodi, da ostane izmeček, pe-kolo nekje v kotu doma, dokler sredi J°ka in posta in žalosti ne izhira. Od vseh zapuščena sreča sestre iz bližnjega sa-'Postana, ki ji postrežejo. Povedo ji, da ^.hraj žalosti sveta zemlja, in jo pova-b|jo prebivat k sebi. Njeno vdovstvo 11 ftikaka krivda nekega nepoznanega Kreha iz preteklosti in iz prejšnjega .'vi j en ja, nikako prekletstvo, kakor uči-j0 Pogani, marveč roka ljubeče Previd-Ppsti božje. Hči bramina si želi te vere, uči ljubezen, zakaj njeno srce žeja po Jubezni. Resnico, ljubezen in srečo naj-6 v krstu Pozneje začuti poklic biti . 'sijonarka in delati v prid zapuščenih p zavrženih. je več ali manj filmska zgodba. O. Jože Cukale S. J. (s črnimi naočniki), pisec tega lepega članka, v dražbi z nekaterimi deklicami svojega misijona, v Kidderpore v Indiji. Oče Čakale je velik prijatelj nladine m ima zato med njo velike uspehe. Bog mu daj ljubo zdravje, da bo mogel vztrajati pri misijonskem delu! Molimo zanj! Toda igralka — ena izmed filmskih zvezd Indije — jo je igrala tako dovršeno, da se je odločila zapustiti svet in postati katoličanka. Danes je sestra in misijonarka v Družbi sester sv. Jožefa iz Cluny, ki imajo svoje postojanke povsod po Indiji. To so dve, tri resnične zgodbe izmed mnogih. Gotovo bodo zveselile vse misijonske prijatelje in delavce, kakor so zveselile mene. Če se kdaj vsiljuje dvom o učinkovitosti vaših misijonskih molitev, glejte, tukaj je odgovor... če se vam kdaj porodi vprašanje, kam misijonar vtakne toliko denarja, ki ga prejema po velikodušnosti prijateljev, tu je odgovor. Če bi želeli „iztočnice“, ki vam bi pri vašem težkem dnevnem delu prižigala vašo gorečnost za rešitev duš, glejte, tukaj je in se glasi: „Presveto Srce Jezusovo, pridi Tvoje kraljestvo med indijska ljudstva!“ (300 dni odpustka). IZ PIUM UOVtH^IJI MhlJONAPJtV Nova slovenska misijonarka, o kateri smo že kratko poročali, sestra Marija Rozalija Brilej, iz misijonske družbe „Pomočnece dušam v vicah“ (Auxilia-trices de Ames de Purgatoire), je bila sprejeta v družbo v Parizu, odkjer je letos 31. januarja odšla v Indonezijo na delo za širjenje Kristusovega kraljestva med pogani azijskega jugovzhoda. Naša nova misijonarka, ki je stara 36 let, je doma iz Zabukovja pri Sevnici. Od leta 1936 je bila v Franciji, kjer je tudi vstopila v omenjeno misijonsko družbo. Slovensko preprosta, pa goreče Nova slovenska misijonarka, sestra Marija Rozalija Brilej, ki deluje v Indoneziji. vneta v svoji vavišeni misijonski službi, se razume na vse, posebno mizarstvo ji je pri srcu. Njeno prvo misijonsko mesto je v kraju Macassar na otoku Celebes v zvezni državi Indoneziji. Novi slovenski misijonarki želimo obilje božjega blagoslova in veliko uspehov pri vzvišenem misijonskem delu! S svojega novega misijonskega področja na Filipinih nam je salezijanski misijonski brat Rafael Mrzel SDB poslal tole zanimivo pismo: V lanskem poletju sem Vam pisal, da me pokorščina kliče na Filipine, kjer da me nujno čakajo, pa da je v Hongkongu lažje za misijonsko osebje zaradi stalnega dotoka iz rdeče Kitajske... Pa so se pojavile velike težave zaradi potnega dovoljenja. Filipinci se namreč strašansko boje vsakogar, ki pride iz krajev, kjer rdeči vladajo. Prav tako se na vse kriplje otepajo vsakršnega vpliva od zunaj. (Pravijo in pišejo, da filipinski otoki, ki jih je menda nad sedem tisoč, lahko prenesejo čez 80 milijonov ljudi; zdaj jih je komaj pičlih 20 milijonov. Pa je že zdaj tu kar cela mešanica vseh narodnosti, da težko najdeš ljudi čiste rase; domačini in mešanci so kar ponosni na svoje „mestizo“ poreklo!) Za moje potovanje na Filipine je moral celo neki poslanik svojo besedo zastaviti. Tako sem se ob koncu lanskega novembra po dveh dneh viharne vožnje slednjič le izkrcal v Manili, že v Hong-kongu smo vedeli za tifon. Ladja je zato nekaj dni odlašala z odhodom. Vrtinec - tifon bi moral v tem času mimo, pa se je menda premislil. In tako se je zgodilo, da nas je navkljub precejšnjemu ovinku, ki ga je ladja storila, da bi se mu kar najbolj ognila, vseeno zajel. Dolgih štiriindvajset ur smo bili kot na nerodnem plesišču. Vsega je bilo dovolj: kričanja, ropotanja, pa tudi škode precej. V Manili Misijonar Mrzel med svojimi gojenci. sem se ustavil za teden dni, tako da sem •ahko obiskal vse važnejše kraje in prijatelje, ki so v teh zadnjih letih prišli sJa iz Kitajske. — Naše šole v Manili . v bivšem škofijskem semenišču v Man-^Vongu in druge spet v Makoti (mor-a S. Jerman CM te kraje kaj več j°zma, kot tudi zanimivosti iz Manile!). Manile je do Negros kak poldrug dan eznje z ]adjo, ves čas med naravnost jjavljičnimi otoki. Naš Negros meri v' '143 km2, nekako tako kot Slovenija, Se ne motim. Živi tam 1 in pol milijo-4400t^ ^ 'ie katoličanov, ^ -000 pa drugovercev. Na posameznega ß pastirja pride na našem otoku hek • "° okr°K 17'037 duš- od teh 2'446 ristjanov. Splošno razmerje na Fili- pinih pa je nekako tole: 11.000 na enega dušnega pastirja, od teh 2222 nekristjanov. Kot torej spoznate, je tudi tu misijonsko polje precej odprto, vendar malo drugačno kot v pristnih poganskih deželah. A je še vedno po našem otočju pravo morje ledine, posebno na jugu (apostolska prefektura v Sulu šteje 240 tisoč duš, pa je med njimi samo 5 tisoč katoličanov!). Kakšno pa je praktično življenje tukajšnjih ljudi, bom skušal čez čas bolj točno napisati. Čeprav je v teh krajih še mnogo „primitivnosti“ — pokvarjenost gre bolj na račun masonovl — pa je kljub vsemu vendar naravnost nekaj nerazumljivega, kaj vse se tukaj v boljših in višjih krogih godi! Ubogi državni predsednik! Koliko najtršega dela ga še čaka; a če bo uspel, bo res pravi in junaški rešiteilj tega otočja Pa je navkljub vsemu tu mnogo vzornih in versko naravnost gorečih ljudi. Naj Vam kar č. g. Jerman pove, kako zelo so tu cerkve obiskane tudi ob delavnikih. Kakor Vam priložene fotografije kažejo, so mi tu naložili skrb za naš Tailo-ring Departement naših šol ,,Don Bosco Technical Institute“. Vsega skupaj ok. 30 fantičev (na fotografiji je samo I. letnik; drugi in tretji imajo pouk popoldne, kajti tukajšnje šole praktičnih poklicev imajo dnevno samo po 3 šolske ure). Vseh gojencev v tej naši šoli pa je okrog 350: polovica v višji, ostali pa v začetni šoli. Za strokovno izobrazbo skr-be elektromehanični, splošno mehanični, mizarski, krojaški, čevljarski pa strojni oddelek. Gojenci so povečini iz revnih slojev, kaka tretjina njih celo zelo ubožni. Kadar le morem, grem v oddaljena preprosta naselja, kjer ljudje zares skromno žive v svojih na kole postavljenih slamnatih kolibah, kar lahko tudi iz slik vidite. Pa tudi zelo poceni so taka stanovanja. Vročini se dobro ustavljajo, a viharja ne vzdrže preveč pridno. Po nekem hudem tifonu sem v eni sami uri avtomobilske vožnje naštel čez 50 takih kolib, ki jih je vihar docela razdejal. Ljudje žive v glavnem kot plantars - delavci na ogromnih nasadih za sladkorni trs. Plačujejo jih zelo slabo: po 3.— pe-sos dnevno, kar je za kako številno družino skoraj toliko kot nič. Še na slabšem pa so delavci v gozdovih kokosovih orehov. Za tisoč nabranih orehov prejmejo 45.— pesov! Res da so strašansko gibčni in jadrno skačejo po drevesih, vendar z zasluškom nikamor ne pridejo. V osrednjem Negros so še veliki pragozd!, kjer žive čisto primitivni „negritos“, po katerih se naš otök tudi imenuje. Težko najdeš vodnika, ki bi se upal mednje. Nekateri od naših pa so vseeno že prišli v stik z njimi. Škoda le, da je tu tolikšno pomanjkanje dušnih pastirjev. Koliko naselj ostane sploh brez vsakršne zveze z duhovnikom! Ponekod so protestanti to izkoristili in — kdor prej pride, prej melje. Takole v pragozdih pa človek najde veliko naravnih lepot. Strašno visoka so drevesa. Zdaj mrzlično podirajo prelepe gozdove; vsevprek sekajo in večino požgo. le najlepša debla prihranijo. Na posekah pa potem pripravljajo zemljo za nasade sladkornega trsa. V zadnjih časih čutimo tudi tukaj potrese, ki so prizadejali veliko nesrečo in škodo posebno južnim krajem. A pri nas je zaenkrat še brez nesreč, hvala Bogu! V začetku maja je iz Hongkonga spet pisal naš salezijanski misijonar, gospod Andrej Majcen SDB: Posebno lepo se Vam zahvalim, pa tudi vsem misijonskim sotrudnikom, za Vaš trud pri ,,misijonskem skladu“ Vem, da Vas to stane mnogo dela, veliko žrtev, pa tudi velike organizacije. Marija Pomočnica naj Vam vse bogato povrne. Zadnja dva meseca je bilo precej dela, tako da šele danes, malo pozno, na Vaše pismo odgovarjam. Imeli smo obisk našega vrhovnega predstojnika. Velik skupni sprejem smo mu pripravili. Vse je šlo kot po „žnorci“ in so vsi gostje odnesli najlepši vtis. Na priloženi sliki boste videli g. Ziggiotija med gospodoma Tankingpojem an inšpektorjem, čez dvesto mladih Kitajcev ga veselo pozdravlja. Sam je odgovarjal v kitajščini na pozdrave, z besedami, ki se jih je naučil med proslavo: Tien ču pao jeu (Bog vam pomagaj!), kar je tu pozdrav med katoličani. Na drugi sliki pa boste videli dvanajst rokodelcev, ki jih je gospod vrhovni predstojnik sam krstil. To so bivši člani Don Boscove družbice, ki deluje med poganskimi dijaki. Tako gledate spet lepe sadove te družbe, ki jo vodi gospod Ao, sobrat laik, tiskar (stoji na desni). Na tretjii sliki pa vidite msgr. Bianchija, ki je škof v Hongkongu. Prišel je na obisk in nam je povedal nekatere svoje želje glede bodočega razvoja naše šole. Stvar zdaj študiramo, pa o tem Vam bom že še pisal. Na isti sliki boste našli tudi Čeha Jerovita, ki je naš ^ obiska salezijanskega vrhovnega predstojnika v Majcnovem misijonu v Hong-c°ngu. V sredi vrhovni predstojnik, na njegovi desni ustanovitelj zavoda, ki ga v°di g, Majcen, tik za tem (z bradico in očali) g. Majcen sam. — Spodaj: vrh. predstojnik in g. Majcen z novokrščenci. Eii- SSSJ, ^ ^ ° c* m tiskarski mojster. Včasih se po slovensko pogovarjava — seveda on v češče-ni govori, pa se kar dobro razumeva. (Nazadnje omenjeni sliki — prihodnjič.) Za Veliko noč smo imeli tudi duhovne vaje za katoliške dijake. „Poglejte te mlade menihe!“ so se nekateri šalili; hoteli so s tem povedati, kako lepo in vzorno je njih vedenje. Pa so fantje svoje dušne zadeve zares resno vzeli. Najbolj vesel pa sem bil, ko mi je več teh dijakov poslalo prošnjo, naj bi jim pomagal do duhovniškega poklica ter jih sprejel v aspirantalt. Res moramo moliti, da bi bili ti plemeniti sklepi tudi trajni. Ponovno se nam je s pismom iz Indije oglasil naš jezuitski misijonar oče Viktor SEDEJ S.J.: Zdaj precej okrog romam, da bi dokončal novo hišo v Boddipuru, pa da bi zbral gradbeni material za cerkev. Ko boste tole pismo imeli v rokah, bo, mislim, cerkev že dokončana. Tudi kuhinjo sem postavil (prejšnja je bila v starem poslopju, ki sem ga podrl, kasneje pa na stari verandi, ki je zdaj tudi ni več; hočem, da kot pri nas v starih krajih, cerkev stoji sama zase!). Jasno, da sem zdaj „suh“ in na globoko v dolgovih. Zraven se mi zdi, da mi tudi na posodo že nihče več noče dati. . . Ker je bila tudi riževa letina letos slaba, bom tako bolj kot ptiček pod nebom: to se pravi —streho imam, a za hrano je bolj negotova! (Pitno vodo nazadnje že še kako dobiš, četudi je včasih malo slana in precej umazana. ..) Kot lahko razumete, vsi rastemo, ko beremo v življenjepisih velikih misijonarjev, kako junaško so trpeli velike napore, žejo, glad in drugo. A ko se tele stvari pred tvojim pragom pojavijo, pa stvar precej drugače izgleda. Na pomanjkanju denarja pa je, mislim, celo Baraga precej trpel... Torej sem v dobri družbi! Dvakrat sem se s čolnom peljal v Bošonti. Prvič sem peljal les za nova okna in cerkvena vrata, drugič sem pa Tu vidimo salez. vrh. predstojnika z aspiranti salezijanske družbe v Hongkongu; tretji misijonar od leve je njih voditelj g. Joško Geder, desno od vrh. predstojnika pa sedi ravnatelj zavoda g. Majcen. Salezijanski vrhovni predstojnik dwruje sv. mašo ob navzočnosti salezijanskih gojencev v Hongkongu, v misijonu g. Stankota Pavlina. Pripeljal nekaj druge robe. Brat Vidmar Je tam mizaril, pa je bil na smolo prav tekrat prestavljen v Kalkuto. Na prvi P°ti nas je neusmiljeno pral dež in ze-P*0 nas je tudi prav pošteno skoraj vseh Seo MmjoNmM mn * MOLITE ZA NAS!... Neki pred nedavnim izgnani misijonar iz Kitajske je na svobodnih tleh povedal, kako se je dvema kitajskima katoliškima mladcema posrečilo dobiti zvezo z njim, medtem ko je bil zaprt na šanghaj-ski policiji. Fanta sta uspela, da sta mu v zapor utihotapila drobno podobico. Na zadnji' strani je misijonar razbral naslednje naročilo: „Prosi v Evropi, naj molijo za nas, in povej zapadnim katoličanom, da smo pripravljeni tudi umreti, če bo treba, za našo vero!...“ PORAST KATOLIŠKEGA TISKA V AFRIKI V škofiji Mwanza, v afriški Tanganjiki, se je po nedavnih izsledkih pokazala važnost in nujna potreba dobrega katoliškega tiska med črnci. Nepismenost zaradi vedno večjega vdora bele civilizacije med zamorci hitro umira. <5rnci danes berejo vse, kar jim pride v roke Tako je tedaj katoliški tisk med njimi nič manjše važnosti kot drugje po svetu. Te važnosti se zavedajo tudi misijonarji v Mwanza, ki so začeli izdajati mesečnik „Lumu'li“, v jeziku su-kuma. V Tanganjiki sami pa izhaja škofijski mesečnik „Kiongozi“, ki ga tiskajo v jeziku kišvahili, govorica, ki je splošna po vsej Vzhodni Afriki (ta jezik je govoril tudi naš Knoblehar!). V angleščini pa v vseh teh deželah izhaja trenutno en sam časopis „The Catholic Times of East Africa“; žalibog je tudi ta samo mesečnik. Tiskajo ga v Bombaši. RDEČI PREGANJAJO NAPREJ... Kitajski komunisti se v zadnjih časih spet močno zadevajo, da bi kristjane pripravili k vstopu v „domoljubna“ rdeča združenja. „Domovinska ljubezen je vendar krepost,“ zatrjujejo. „Čemu se tedaj obotavljate z vpisom v naša domovinska društva?“ Nekateri kristjani, ki so res nasedli tej zviti propagandi, so kaj kmalu spoznali, kako imajo vsa ta društva er. sam cilj: razbiti in oslabiti krščan- sko edinost, zmesti njene ude . vernike, da bi tako zasužnjili Cerkev! Velikanska večina katoličanov na Kitajskem se vsem vabam in tudi grožnjam odločno upira in v omenjena društva ne vstopa. To navkljub nevarnosti, da bodo ob službo, ob delo ali pa celo, da se bodo prej a'> slej znašli v kakem koncentracijskem taborišču, kjer jim bodo možgane očisti-1 zmotnih, zapadnjaških pojmov... Mogočen dokaz te 'katoliške vztrajnosti in ®d|!očnosti je katolicizem v Šanghaju. Ko se je končalo marijansko leto, so letošnje leto posvetili Presv. Srcu Jezusovemu. Spet so se ponovile podobne katoliške manifestacije kot lani Prekra-sen zgled nudi tudi katoliška duhovščina v Šanghaju, med katero ni do sedaj niti enega samega primera odpada in pre-oežr.ištva v ,,narodno napredno Cerkev“, k' je vladira ustanova. To je resnično Junaštvo, ki ga dan na dan izkazujejo 'tajski duhovniki s svojimi verniki za zgled in pogum vsem preganjanim in Za ti ranim! rEdovna družba za katehiste — NA JAPONSKEM V letošnjem marcu je prvih šest čla-lc ženske redovne družbe „Katehistinje ^uvije Device in Matere“ v mestu Na-ft°ya položilo redovne obljube. Istočasno J® dvanajst japonskih mladenk po letu n> priprave začelo z noviciatom. Druž-,a je bila ustanovljena v lanskem fe-I fuarju po navodilih msgr. Matsouka, 1 je apostolski prefekt v Nagoya. Njen Pobudnik je misijonar p. Gemeinder, iz Pasijonske družbe Božje Besede]. Na-^.0ri družbe je vzgoja katehistinj, ki naj Pozneje v katoliški veri poučevale vse ste številne svoje japonske rojake, ka-heri.to žele. Poklicni in izobraženi kate-. . so namreč na Japonskem resnična v^JPost; brez njih misijonar skoraj ni-V S,aP sam ne zmore. Posebej še, ker je . oezeli še vedno velikansko pomanjkanj ® aiisijonarjev in se mora vsak tuji tahv^k ^epa ‘eta pripravljati, preden ko gladko v japonščini razlaga katoli-e resnice. Da je potreba po katehistih res velika, najbolj nazorno pričajo številke o krstih in katehumenih: lani je bilo na Japonskem krščenih 10.762 odraslih oseb; letos pa že v prvi polovici leta čaka na krst čez 25.000 katehumenov! SOCIALNA ŠOLA V BELG. KONGU Že deveto leto posluje v mestu Elisa-bethville večerna socialna šola, namenjena odraslim in mladeničem, ki so dokončali gimnazijske študije Ta ustanova skuša vzgajati in usposobiti katoličane, da se bodo vsak trenutek lahko znašli pred kopico družbenih in političnih vprašanj, ki se v Kongu vsak dan bolj kopičijo, pa da jih bodo znali tudi reševati v smislu krščanskega socialnega nauka, šola je razdeljena v dva oddelka: v ju-ridičnega, kjer dve leti študirajo splošne vede in dve naslednji pravo; drugi oddelek pa je namenjen študiju sociologije, ki takisto obseže dve leti splošne priprave in dve naslednji podrobno razlaga ekonomske in socialne vede. Za diplomo sta potrebna ustni izpit in predložitev napisane teze. Večina diplomirancev, ki jih je danes že kakih dvajset, tvori mestni afriški svet, ali pa se uveljavljajo kot sodniki ter uradniki odvetniki r.a domačinskih sodiščih. Profesorji na tem zavodu so duhovniki in laiki. Zavod sam pa je za mesto, kot je Elisabethville s' svojimi 130.000 črnimi in 11.000 belimi prebivalci, izredne važnosti. KDO SO MARYKNOLLCI? Večkrat čujemo o ameriški misijonski družbi Maryknollcev, ki ji pripada tudi naš slovenski misijonar na Formozi, č. g. Franc Rebo/l, ki je odšel tja iz Clevelanda, U.S.A. — Ta misijonska družba je bila ustanovljena leta 1911 v Združenih državah. Marykinoll pravzaprav pomeni — šmarna gora. Pravo ime družbe pa je „Družba za zunanje misijone Združenih držav ameriških“, nekaj podobnega kot Pariška družba ali Milanska. Ob koncu 1953 je štela 546 duhovnikov, 139 misijonskih bratov in 726 semeniščnikov. Njeno delovno področje je v Aziji: na Kitajskem (škofije Fu-shu'n, Kaying, Kongmoon in Wuchow pa apostolska prefektura Kweilin), na Japonskem (apostolska prefektura v Kyoto), na Koreji (apostolski vikariat v Pyong-yargu) in na Filipinih; a ti misijonarji delujejo prav tako v Peru, Chile in Boliviji. Od 1950 pa upravljajo tudi apostolsko prefekturo v Musoma, v afriški pokrajini Tanganika. — Ženska veja te družbe pa se imenuje „Misijonske sestre sv. Dominika za zunanje misijone“. Teh misijonskih sestra je danes 1.100 v 83 redovnih hišah, po 20 različnih svetovnih državah. Svoje delovanje so začele 1921, v misijonu Kongmoon, ki je danes škofija, kamor spada tudi otok Sancian, kjer je umrl apostol Azije, sv. Frančišek Ksaverij KITAJSKA SEMENIŠČA Od 16 bogoslovnih semenišč, ki so delovala pred prihodom komunistov na Kitajsko, jih danes posluje menda samo še 5, z vsega skupaj 150 bogoslovci... Nedavno so razpustile rdeče oblasti semenišče v Chala, v pekinški škofiji. V tistih, ki delujejo, pa je pritisk komunističnih oblasti iz dneva v dan večji. Novi oblastniki se ma vse načine prizadevajo, da bi tudi v bogoslovje vnesli pouk marksizma. Bogoslovci in njihovi predstojniki se morajo vsak teden zglasiti na policiji, kjer jih na do’go in široko zaslišujejo. NA KITAJSKEM BEREJO PAPEŠKO OKROŽNICO 23. decembra 1954 je L’Osservatore Romano prinesel besedilo papeške okrožnice „Ad simarum gentes“, ki jo Pij XII. naslavlja kitajskemu episkopatu, duhovščini in vernikom. Okrožnica uradno obsodi zloglasne „trojne svoboščine“ in gibanje za ločeno kitajsko Cerkev, ki ga podpira kitajska rdeča vlada. Uradna Kitajska do danes o okrožnici povsem molči. Vendar so nedavno prišla zanesljiva poročila, da je besedilo okrožnice že prišlo skozi „bambusovo zaveso“. Pismo, ki je prišlo iz enega glavnih kitajskih mest, med drugim tudi tole pravi: „Prejeli smo več izvodov nove okrožnice: beremo jo, veseli smo je, razmišljamo jo in študiramo Neizmerno dobrega bo storila!“ PRVA REDOVNICA PLEMENA BASONGE (KONGO) V noviciat „Sestra Brezmadežne“ v Kabindi (Be’g. Kongo) sta vstopili dve domačinki. Prva iz rodu Maluba, druga pa iz rodu Basonge. Ta je prva žena tega rodu, ki gre v samostan. Basonge so eden najstarejših in najbolj značilnih afriških rodov v Kongu, še vedno vlada med njimi prepričanje, da je devištvo nekaj nečastnega, naravnost sramotnega, celo pred zakonom! Mlada samostanščica je iz zgledne katoliške družine. Njena odločitev je pač v pravem nasprotju z miselnostjo domačega rodu. MATER DOLOROSA NA JAPONSKEM Ob navzočnosti prestolonaslednika so posvetili v Tokiju cerkev Žalostne Matere božje — Edo no Santa Maria. V glavni oltar so namestili podobo „Dolorose“i veliko umetnino, ki jo pripisujejo znamenitemu italijanskemu slikarju Carlo Dolci-ju. Podobo je na Japonsko prinesel menda jezuit p. Sidotti, ki ga je 1715 zadela mučeniška smrt. Pozneje je podoba prišla v last japonske državne pinakoteke, ki jo je zdaj podarila spet katoličanom, ker, kot pravi v uradnem pi" smu, „po vsej pravici njim pripada“. PORAST KATOLICIZMA V AFRIKI Od julija 1951 do 1953 je število katoličanov naraslo na 1 milijon in pob od 12,289.000 na 13,821.000 duš. Največji porast so dosegli katoličani v osrednjih pokrajinah, francoski ekvatorialni Afriki, Keniji in Tanganiki. Dodajmo tem še katoličane, ki ne spadajo pod območje Propagande, kot Argelija, Egi.pt, itd-» pa se število poviša na 16 milijonov. KSAVERIJ NEUSTRAŠENI ROMAN o SV. FRANČIŠKU KSAVERIJU. — NAPISAL PAUL PIRON S.J. ZA „KATOLIŠKE MISIJONE“ PREVEDEL MIKLAVŽ TRPOTEC 15. poglavje OTOČJE, KI UPA V BOGU i V mesecu juniju odhaja apostol iz ^mboino. Trdi misijon moluški se je žatlj komaj začenjal. Prav dobro se za-v®da, kaj ga čaka na Morovih otokih: “Zavoljo žive potrebe po duhovnem nau-u, ki jo ti kristjani na Morovih oto-v'h čutijo in ki je edina možnost za re-‘,enie njihovih duš, pa v zavesti, da mo-od svojega zemskega življenja da-. tl za pomoč duhovnemu življenju svo-J6Ka bližnjega, sem se odločil, da bom šel a Moro in bom tam v duhovno pomoč dotnim kristjanom, pripravljen na vse _ rtne nevarnosti, v upanju in zaupanja na Gospoda našega Boga, pa hkrati .^Itorečo željo, da bi s svojo neznatno . slabotno močjo uresničil na sebi, kar -6 dejal Kristus, naš Rešenik: Kdor ho de rešil-: .... - , . . , . , „ ■ , , jo bo nešiti svojo dušo, jo bo izgubil in kdor Človek izgubil v meni, jo bo rešil.“ 2 v njem se grozi pred nevar- nostjo, ki mu preti; dobro ve, kako je ta narava v njem „nestalna in šibka“2. Prijatelji na Amboinu mu ponujajo vsa mogoča zdravila, za vsak primer; kaj lahko se namreč nameri, da mu bodo stregli po življenju; on pa vse to zavrne; noče se vznemirjati s temi strahovi; vse svoje zaupanje je položil v Boga in ni za drobec noče tega zaupanja slabiti. Za molitev jih prosi „...ki je najzanesljivejše zdravilo zoper vsakršno bolezensko kal“4. Na Maluku pa se stvari poslabšajo. Oktober je bil že tretji mesec, kar je bival tam; in ko je apostol hotel še višje na sever, je poveljnik izdal prepoved, da ga nihče ne sme vzeti na ladjo; bil je namreč prepričan, da gre v gotovo smrt. Apostol pa je potožil s prižnice: — Na Morove otoke moram; ne bojim se ne nevarnosti, ne smrti. Sovražnikov pa nimam drugih kot te, ki me hočejo zdaj tod zadržati. Ne morem se odreči temu, za kar vem, da zanesljivo od Boga prihaja. Će ne dobim ladje, se bom vrgel v morje in bom plaval naravnost naprej. Juan d’Eiro je ostal v Amboino; tako se mu tedaj v veslači, ki jo je slednjič le dobil, pridružijo nekateri nesebični prijatelji; ker je tudi na Maluku kot prej v Amboinu zavrnil vsakršno orožje, so se odločili, da bodo šli z njim, za njegovo varnost. Tik pred izkrcanjem so že bili, ko je Ksaverij vzkliknil: — O Jezus, glejte ljudi, ki so jih pomorili ! Res so nedaleč od tam ležali Portugalci, ki so jim pravkar porezali vratove. Pred kratkim so tam tudi mnoge druge razmesarili ali pa zastrupili, zaradi nekšnega roparskega pohoda novih naseljencev; od takrat je otočje bilo brez duhovnikov; a posamezne skupine kristjanov so še vedno bivale tam. Svetnik je zdaj prihajal, da bi izpolnil praznino, ki sta jo pustila umorjena misijonarja Alvarez in Simon Vaz. Zares težaven je bil prvi stik z otočani; portugalski obisk jih je navdajal s strahom pred maščevanjem. Ksaverij pa se za nevarnost spoh ne meni, marveč jim vneto sledi prav v osrčje njih vasi; kot za na Amboino prej, tudi tukaj v malajščiri zapoje sveto pesem, ko se bliža njih kočam. Kristjane tako spet spominja na nauk, ki so ga petnajst let prej prejeli; in komaj ga začujejo, že prihajajo ti boječi krščenci iz svojih kolib, bližajo se mu in kot blisk gre od ust do ust po vsem otoku vesela vest, da je prišel nov misijonar. Z neznanskim veseljem v srcu zaznava Frančišek Ksaverij, kako ga zdaj povsod sprejemajo z vzklikom: — Svetniški oče je prišel! Na enem teh otokov je še vedno živ ognjenik, Tolo in Mamouha ,,premno-gokrat bruhneta ognjeno kamenje, ki je veliko, kot najvišja drevesa“6; možje in žene beže s polja, čez in čez prekriti s pepelom, „da vidiš na njih samo še oči, nos in usta“6. Ko pa se ognjeni vihar unese, je lavina čez in čez posuta s trupli mrtvih veprov, morje pa z ostanki pomorjenih rib Alfarujci in Papuanci so bili na splošno miroljubni kmetiči; zadovoljili so se z riževci ki so jim dajali vsakdanji kruh. Ksaverij poroča, da „je mnogo divjih veprov tam, pa da na mnogih krajih manjka pitna voda“7. V veliko dobro so jim gozdovi: iz palmovcev pride ujejo nekšno palmovo vino; spet drugo drevje pa je tako voljno, da iz njegove skorje „izdelujejo obleko, s katero se pokrivajo“. Bedni ljudje še bednejšega življenja! V notranjosti otokov so živeli med gozdovi in z gorami zavarovani, „kamor le težko prideš“, zlobni Tavari, ljudožerci, morilci otrok in kristjanov. „Tako divjaški so ti ljudje, da se neenkrat nameri, kako sosed (ki pripravlja kako1 veliko pojedino) poprosi soseda, naj namesto mesa posodi svojega očeta, če je že prestar za življenje, pa mu zraven obljublja, da mu bo dal svojega, kadar se bo postaral in kadar bo budi on hotel pripraviti kako pojedino...“8. Navkljub vsemu Ksaverij ne obupuje: prepričan je, da jih bo spreobrnil; a ta apostolat je še vedno trdo nevaren podvig; mnogi ga zasledujejo in smrti ubeži le, ker se za nekaj dni skrije v gnijoči travi, ki je pribežališče veprom- V enem od njegovih pisem beremo: „Potres je bil tako silen, da sem na prazn;k sv. Mihaela med mašo mislil že, kako se bo zdaj, zdaj podrl oltar: a po moči božji je bil sveti Mihael močnejši tako, da je hudiče, ki so se po tistih krajih zoperstavljali naši službi božji, zavrnil in pognal v pekel.“9 Nikjer do zdaj še ni živel v tolikšni nevarnosti. Ker je bil posta že vajen, se v tej bedni deželi pač ni dosti menil za jed. Še nikoli se očetu Ignaciju in njegovim sobratom v Rimu nista tako zelo izkazala njegova vzvišenost in junaški pogum, kot se je to zgodilo na dan, ko so prejeli tisto njegovo čudovito pismo, ki ga je v februarju 1548 iz Kočina poslal v Evropo. V tistem popisu svojega apostolskega dela v zadnjih treh me- secih leta 1546 jim je razkril svoje velikodušno srce: ..To pa vam sporočam, da boste spo-znali) kakšno veliko duhovno tolažbo mi Prinaša to otočje; kajti vse te nevarnosti in vse to delo, ki sem ga radovoljno Pase vzel iz same ljubezni, služiti Bo-£u, našemu Gospodu, so neizmerni zakladi velikih duhovnih tolažb, tako velikih, da so to otoki, ki imajo v sebi moč, da utegne en sam človek zarad njih že v nekaj letih izgubiti svoje minljive oči Prav po obilnosti tolažilnih solza. Ne spominjam se, da bi bila kdaj ta duhovna tolažba v meni tako velika in tako traj-Pa, kot se mi prav na tem otočju to dogaja; pa tudi nikoli še nisem tako ma-lo občutil telesnih naporov; nenehno hodim po otokih, ki so krog in krog obdani s sovražniki in poseljeni z dvomljivimi Prijatelji; po deželah, kjer za telesno dol sploh ne najdeš zdravil, pa tudi si-ppr ničesar drugega, kar bi ti bilo za življenje potrebno. Rajši kot Morovi o-d°ki, jih imenujmo — otočje, ki upa v Boga.“io V januarju 1547 se je apostol vračal v Maluko. Mudilo se mu je na Malako in v Goa da bi uredil ta prerojeni misijon Pp Moluškem otočju pa da bi od tam po-*|al duhovnike, ki so jih te dežele tako *‘V0 potrebovale; ti misijonarji naj nadaljujejo z njegovim delom, prilivajo naj tem sadikam, ki jih je on s takšno ne-Ptrudno gorečnostjo zasadil v to nehva-ezPo grudo. A v Maluku so se narav-P°st zarotili, da ga bodo zadržali; Ob-1J ubij ali so mu, da ga bodo peljali še Ppprej v Amboino, odkjer so ladje na Pomlad res odhajale, Vdal se je; resnici na ljubo —- trije Proseči še dolgo niso bili dovolj, da bi fPreobrnil mesto; če je Goa veljala za lzPrijeno pristanišče in Malaka za njo n‘ zaostajala, je bil Maluko še na mno-slabšem glasu. Zgled za to je pa od zgoraj prihajal. } Goa se je po letu dni praznega govo-‘donja in spletk vrnil sultan Heirum; tovoril je bolj kot kdaj o „portugal-s em kralju, mojem gospodu” in Ksa- veriju je izkazoval takšno prijateljstvo, da je pri dvorjanih vzbujal z njim pravo ljubosumnost; hkrati pa je zatrjeval, da še nikoli ni bil tak odločen musliman, kot je zdaj. „Edino kar je morovskega na njem — pravi Ksaverij — je to, da je bila vsa njegova veličina v tem, da je postal neznaten obrezanec potem, ko se je ravno stokrat oženil; kajti v resnici ima sto prvih žena in kdo ve, koliko drugotnih.“11 Ob svojem odhodu je apostol žalostno pribil, ,,da se je vladar izneveril krščanstvu, ker se ni hotel odpovedati svoji mesenosti, ne pa ker bi hotel biti Mohamedov vernik.“1^ Brez pridržka se je apostol vrgel na delo. „Od nenehnega spovedovanja se mi je vrtelo v glavi. Toliko je bilo teh spovedi, da so nekateri godrnjali nad menoj, ker jih dolgo nisem mogel sprejeti.“13 Dvakrat na dan uči katekizem, vsako nedeljo pridiguje, zjutraj naseljencem, popoldne domačinom; malajske žene Portugalcev je zbiral, ker se mu je zdelo potrebno tako, v sredo in petek „in tako so za Veliko noč — sklepa pismo — premnogi, ki se prej sploh niso menili za to, prejeli zakramente“14. Vsek večer je kak možak tekal po mestnih ulicah z leščerbo v eni in z zvoncem v drugi roki ter pozival ljudi, naj molijo za duše v vicah, pa za tiste, ki žive v smrtnem grehu; globoka pobožnost, ki je po župnijskih misijonih še zdaj v navadi. Neki duhovnik, Frančiška Ksaverija prijatelj, je apostolu obljubil, da bo nadaljeval z oznanjanjem božjih resnic. Temu tedaj svetnik izroči nekšen poseben katekizem za vztrajnost v veri, iz katerega naj vsak dan razloži kakih „dvajset besed“. Knjigo so brž nrepisali in zaraprej so zdaj vse krščanske občine po otočju, celo tam, kjer so bili brez duhovnika, nedeljo za nedeljo poslušale nauke in opomine svojega svetniškega očeta; otroci pa so prepevali tiste čudovite pesmi njegove, v katerih je vsa srčika njegovega nauka. Skoraj zadovoljen je bil: „S pomočjo Boga, našega Gospoda, je teh šest me- secev, ki sem jih preživel na Maluku, obrodilo precejšen sad...“. Šest mesecev je bilo dovolj, da je svetnik spreobrnil na stotine grešnikov; neki zgodovinar zatrjuje, da sta se samo dva trdovratno upirala milosti; pa tudi teh dveh ni pozabil, nasprotno. „Povejte jima — piše svojemu prijatelju — da bi z največjim veseljem spet prišel na Moluke, samo da bi ju zadobil za Jezusa Kristusa, ki ga ne jenjam prositi zanj"J.“ Po velikonočnih praznikih je zapustil Maluko Malo semenišče, ki ga je ustanovil apostol Galvao, so zaprli; Frančišek vzame tedaj seboj dvajset otrok v upanju, da se bodo mnogi od njih pozneje vrnili kot duhovniki in oznanjali evangelij svojim rojakom. Da bi prijateljem prihranil solze in tarnanje, se je vkrcal ponoči. ,,A tudi ta odločitev — piše — ni nič pomagala, kajti skriti se jim zares nisem mogel.“ V Amboinu je imel še mesec dni časa do odhoda ladje. Prejšnje leto je precej zamudil med tistimi španskimi mornarji, ki so tam čakali. Juan d’Eiro je v njegovi odsotnosti tam misijonaril; a zdaj ga je vzel seboj in mu zaupal tistih dvajset dečkov malega semenišča; kdo ga bo nadomestil? V Ativo, na severnem koncu otoka Amboino, je že prej dobil vodnika za svoja apostolska pota; Manuel mn je bilo ime. Po preizkušeni navadi je Frančišek v dušo tega novokrščenca na globoko zakoreninil hkrati s strahom božjim in srčnimi krepostmi tudi čednost ne-zmagljive srčnosti. Bil je tedaj Manuel tisti mož, ki ga je želel, da bo očuval v trdni veri otoške kristjane; to je bila za apostola največja skrb povsod, kjer je sejal božjo besedo. V Amboinu bo zdaj Manuel lahko vrhovni katehist svetniškega očeta. Deset let po tistem so se kristjani ob času najhujšega javanskega preganjanja zbrali okrog svojega vodnika. — Dokler bo Manuel živ — so se hrabrili . — se bomo branili in obranili našo vero. Vsa javanska prizadevanja, da bi ga strli, so bila prazen dim. — Beden Amboinec sem, iz gozdov doma — je zatrjeval Manuel; — nič kaj dosti ne vem, kaj se pravi, biti kristjan; tudi o Bogu ne vem veliko; a eno, kar me je naučil moj oče in učenik Frančišek, vem, da je namreč dobra stvar, če za Jezusa Kristusa umrješ. Če bi njega ne bilo, bi padel, kot so drugi. A njegova beseda in nauk sta se v moje srce tako pričvrstili, da mi nikoli nista dopustili, kreniti v drugo postavo ali v kako drugo vero, ki bi ne bila vera Gospoda Jezusa Kristusa Nekoč sta dva biriča, ki ju je bil njegov svak podplačal, da bi ga umorila, prišla s svojimi mušketami nadenj. Ko ju je zagledal, je objel križ tam v bližini in vzkliknil: — Naš oče in učenik Frančišek nas je učil, da mora kristjan umreti na križu. Streljajta zdaj! A biriča sta bila Portugalca; iz spoštovanja do križa in ob spominu na Ksa-verija sta odložila orožje. Takšni so bili ti možje, ki jih je prerodila vseosvajajoča krepost svetnikova- Pa so bil tudi takšni, ki so se mu trdovratno upirali, kot ljudje iz trdnjavskega območja, kjer je naletel vedno samo na izprijene kristjane. Nanje je otresel Frančišek ob odhodu prah svojega obuvala, da je potem tale rek prišel v navado: — Ljudje iz Aroda so- izkvarjenci, kot se zgodi po napovedi svetniškega o-četa. Apostolovo svetništvo je bilo vedno večje. Če je ozdravljal bolnike, če je bila v njem čudovita sposobnost, da je o-mečil grešnika ali spravil dva sovražnika, je bilo vse to zato, ker je bil iz dneva v dan tesneje povezan z Bogom. Njegovo življenje se zdi nenehna molitev; noči je prečul v cerkvi in takole zjutraj so ga našli, kako je dremal na oltarnih stopnicah ali pa še vedno molil. Prav rad je izginil sredi najživahnejšega pogovora; potem pa so ga našli, kako kje v kakem kotu ves zamaknjen strmi v ®°ga, ali pa se v bližnjem gozdiču biča. Bil je videc v času in prostoru. ,,Lahko bi rekli — je zapisal neki teolog —, je bilo zanj, brati v bodočnost nekaj tako naravnega, kot je soncu naravno, da izžareva svojo luč.“ V Maluko je s prižnice napovedal1 smrt Poveljnika Juana Galvao, ki je utonil v morju; v Amboino pa je oznanil smrt Juana Araujo deset dni prej, kot pa je Prišla žalostna novica; takisto je napovedal smrt admirala Villalobos. Na Malaki so Acini sredi noči napadli portugalsko naselje. Frančišek je z nasvetom pomagal mornarici, ki je hotela Za napadalci Namesto štirih dni, kot so računali, je odprava trajala dolge tedne. »Tam so — je lepega dne ob koncu pridige zaklical Frančišek — blodnice. Izprijeni kristjani, ki vam ubijajo zau-panje v Boga! še danes ta dan jih bo Paša mornarica kaznovala; kmalu vam bodo potrdili to napoved!“18 Ob povratku so poveljnik in moštvo Pripovedovali, da so resnično zmagali d. decembra ob devetih zjutraj, točno ob uri, ko je Frančišek pridigoval. Padli so le trije Portugalci. Komu je šla zahvala za to zmago? Podobnih pirmerov je bilo več in bolj in bolj je zato rasel sloves Ksaverijeve svetosti. Kristjani so poklekali predenj,, da bi mu poljubili roko, in pogani so ga imenovali »boga tega sveta“. 1 Pri naslovu smo uporabili naziv, ki ga otočju daje Frančišek v enem svojih pisem, ko pravi: , Bolje, da jih na-zivljemo „otočje, ki upa v Bogu...“ M.H. SJ., Vol. 67, M.M., Vol. I, T. I, Ep. 59, str. 380. — 2 Enako Ep. 55, str. 325. — 3 Enako str. 326. — ■* Prav tam. — s Enako Ep. 59, str. 381. — 6 Prav tam. — 'i Enako str. 379. — 8 E-nako Ep. 55, str. 331. — 9 Enako Ep. 59, str. 382. — io Enako str. 379. — 11 Enako str_ 386. — 12 Prav tam. — 13 Enako str, 388. — 14 Enako str. 382. — 15 Enako str. 385. — 18 Enako str. 384. — 17 MJH., SJ., Vol 67, M.M., Vol. I, T I, Ep. 59, str. 384. — 18 M. X.,. T. I,' str. 80. PREMIŠLJEVANJA ZA SKUPNO POBOŽNOST PRVIH SOBOT 1955 pBTA SOBOTA: MATI LJUBEZNI Med vojsko in revolucijo smo videli in doživeli primere tolikega sovraštva,, se nam po desetih letih zdi, kakor da bi bili sanjali. Pa je bila žal resnica. Zadnja vojska nas je seznanila z napravo, ki nam je bila dotlej neznana, s koncen-riacijskimi taborišči (že ime je težko izgovoriti, kaj šele stvar sama!). Na tisoče naših rojakov je v njih pomrlo. Doživeli smo še druge izraze sovraštva: množične nboje, izdajstva in nečloveško postopanje z bližnjimi. Peklensko sovraštvo se je razbohotilo po svetu in je prineslo nepopisno gorje mnogim narodom. Naša doba nosi pečat sovraštva. Beseda sovraštvo, ki nosi gorje v sebi, je napisana na prvih straneh sv. pisma. Satan, ono hudobno bitje, ki ne zna in ne more drugega kot sovražiti, se je poslužil .ače, da je speljal prva človeka v greh. Pravični Bog je greh takoj kaznoval, kakor Je bil prej napovedal, če prestopita njegovo zapoved Hudobnemu duhu je v kazen Jejal; „Sovraštvo bom postavil med teboj in ženo, med tvojim in njenim zarodom-.“ Sovraštvo je kakor zid med peklom in nebesi, med pogubljenimi in tistimi, ki so po Veri Kristusovi in po Kristusu tudi Marijini. Hudobni duh sovraži in mora sovra-ziti Boga, Kristusa in Marijo, ki ga je rodila; sovraži vse, ki so poklicani, da se zveličajo. Od tiste nesrečne ure, ko se je v raju od satana zapeljami človek uprl žehti satan od sovraštva in, kolikor mu Bog dopušča, se v tem ognju sovraštva zaganja v kraljestvo božje na zemlji. Živimo v dobi, ko se njegovo sovraštvo Posebno močno javlja. 1 Na drugi strani zidu sovraštva pa stoji Marija z Jezusom in vsemi tistimi» ki se po milosti štejejo med njen zarod. Marija je zastopnica ljubezni, Mati Iju-bezniva_ V njenem srcu gori najmočnejša ljubezen do Boga. Angel Gabriel ji je rekel1: »,Gospod je s teboj!“ tisti Gospod Bog, o katerem je Janez zapisal: „Bog je ljubezen.“ Torej je v Mariji z Gospodom hkrati njegova ljubezen. V tem je viden neizmeren prepad med satanom in Marijo. Sovraštvo je iz hudobnega duha, ljubezen je od Boga. Kdor ima ljubezen, je božji; kdor sovraži, je satanov. Kje stojimo mi? Čeprav smo po krivici mnogo trpeli, vendar ne sme biti v nas sovraštva Če bi gojili sovraštvo in ne odbijali sovražnih misli in želja, bi bil v nas zmagal hudobni duh, zmagati pa mora v nas Bog, ki je ljubezen. Sveti oče nas je pogosto opozarjal na to, da moramo v teh časih, polnih sovraštva, še bolj resnično in močno gojiti v sebi ljubezen. Ljubezen je močnejša od sovraštva, kakor je Bog močnejši od satana. Ljubezen bo končno zmagala, ker vsemogočni Bog, ki je ljubezen, bo zmagal. Tudi v našem narodu bo zmagal, in sicer tem prej, čim več ljubezni bo v nas in med nami. — Po brezmadežnem Srcu Marijinem zadostujmo za grehe sovraštva in vse grehe zoper ljubezen. Prosimo jo, naj nas drži vedno v svojem taboru ljubezni tostran zidu sovraštva. (V zvezi s tem premišljevanjem molimo častitljivi del rožnega venca s posebnim povdarkom tretje skrivnosti: ki je Svetega Duha poslal, za ljubezen.) V SKLAD ZA SLOV. MISIJONARJE SO DAROVALI: Argentina: Ana Kukoviča, za misijone v doljer namen, 300 pesov; ga. Kristina Jelenc 80 pesov. Kanada: Mali 3 letni Jožek Turk, 4.50 dolarjev. Trst: Marijina družba iz Mačkovelj, 21.000 lir. RAZNO ZA MISIJONE SO DAROVALI: Škabar Jože, San Martin, B. As., 5 pesov; Ciril Lazar, Mendoza, 30 pesov; č. g. G. Mali, Buenos Aires, 5 pesov; N. N. Francija, 70 pesov; Dr. Ign. Lenček, Buenos Aires, 3.50 dolarja; Doris Piano, USA, 10 idnlarjev za 2 krsta; L. Jevni-kar, Kanada, 5 dolarjev za krst pogan-čka, na ime Anton. MISIJON. TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Lenček Ladislav CM, Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires — Petek Janez CM, Misijonska pisarna, Granaderos 61, Buenos Aires. U.S.A.: Rev. Charles Wolbang CM, St. Vincent’s Sem., 500 E. Chelten Ave, Philadelphia 44, Pa. — Rudi Knez, 16011 Cardinal Ave, Cleveland 10, Ohio. Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd Pl., Chicago 8, 111. — Anica Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. Kanada: Rev. John Kopačih CM, 594 Manning Ave, Toronto 4, Ont. — John Marentič, 362 Wellesley St. E., Toronto, Ont. — Rev. Martin Turk, 545 Ma-hon Ave, North Vancouver, B. C. — Antonija Čuden, 3958 Lava!» Ave, Montreal, Que. Italija; Dr. KazimM Humar, Corte s. Uario 7, Gorizia. Trst: Oddaja/ti na naslov: Marijina družba, Via Riso rta 3. Avstrija: Gg. salezijanci, Kamen 14, P. Tainach, Kaernten. V ostalih deželah sprejemalo iz prijalznosti naročnino slovenski dušni pastirji. „Katoliški misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze“ in „Južnoameriške Baragove zveze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Urejuje Lenček Ladislav C.M., s sodelovanjem dr. Maksimilijana Jezernika v Rimu, Karla Wolbanka C.M. v Philiadelphiji, U.S.A., prof. Lojzeta Geržiniča in Nikolaja Jeločnika v Buenos Airesu. Upravlja Petek Jaaez C.M. — Naslov uredništva in uprave: Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Tiska „Federico Grote“, Montes de Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). — S cerkvenim dovoljenjem Skof Merc'er mašuje na planoti Hoggar, kjer je bival puščavnik Karl de Foucauld. s0nčnega VZhoda DO SONČNEGA ZAHODA SE BO darovala MOJEMU IMENU PREČISTA DARITEV.“ (K sv. pisma). pj;6! števi ki pričenjamo objavljati vrsto člankov in slik k vprašanju ristjanjevanja mohamedanskega sveta, ki je gotovo najtežje po-^ dročje misijonske akcije svete Cerkve. je s,ikama na ovitku: Iz letopisa papeškega Zavoda propagande, ki ga r0 L'redil dr. Rafko Vodeb, opremila pa Aleksa Ivančeva, oba maša Za v Syeti °če Pij XII. v razgovoru s prefektom Svete Kongregacije lrJenje vene kardinalom Fumasoni-Biondijem. — Zadnja stran ovitka: K evharističnemu kongresu v Rio de Janeiro.