Učiteljski tovariš
Stanovsko politično glasilo J. U. t/. — sekcije sza dravsko banovino v LJubljani
1 Mesečna priloga »Prosveta« m
Uredništvo in aprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisov ne vračamo. Nefrankiranlh pisem ne sprejemamo. Izhaja vsak ieiriek. Naročnina letne 60 din ta inozemstvo 80 din. Člani sekcije J. U. U. plačajo list s članarino. Oglasi po ceniku In dogovoru, davek posebe. PoŠt. ček. rai. 11.153. Telefon 4586
Ob dvajsetletnici Jugoslavije
Ko smo pred dvajsetimi leti vrgli verige s svojih rok, se dvignili <s tal, otresli prahu in svobodno zadihali, je stal naš narod pred zelo težkimi nalogami. Do tedaj mu je določal položaj tujec in tujec mu je tudi rezal trd, črn kruh. Z osvoboditvijo pa je moral začeti misliti naš narod na svoje lastne sile in sposobnosti. Povezati se v celoto, ustvariti enako-mislečo družino ter dati svoji novi hiši življenjske možnosti; skratka, zgraditi si lastno svobodno državo, so bile nove naloge, pred katerimi je stal naš narod leta 1918.
Z ozirom na različne'pokrajine, ki so se tedaj združile v novo jugoslovansko državo, je bilo tudi stanje kulturnih, ekonomskih in socialnih prilik zelo različno. Srbija je bila zaradi neprestanih borb najsiromašnejša in potrebna nujne pomoči, in res je, da tudi Slovenci in Hrvati niso živeli v rožnatih razmerah ter niso prinesli s seboj bogate ded-ščinc. Toda nova situacija je potisnila brate mlade države v novo delo, svoboda je zahtevala od njih tako delo, kakršnega do tedaj niso bili vajeni.
Začeli smo složno vsi! Zavihali smo rokave z veseljem, ker smo po tolikem robstvu začeli delati zase! Na temeljih nove domovine, katere so postavili naši borci v mnogih krvavih borbah in utrjevali diplomati na različnih svetovnih konferencah, je začel narod graditi svojo novo bodočnost. Iz dneva v dan je osvobojeno ljudstvo okušalo dobrine svobodnega življenja. Tedaj smo doživljali svoj prvi nacionalni, kulturni, ekonomski in socialni preporod ter se dvignili v vrsto ostalih svetovnih držav.
Dvajset let je poteklo od tega. Kako smo opravili svoje delo? Ali se lahko brez sramu ozremo nazaj in kaj smo napravili za bodočnost?
Dvajset let je kratka doba za velike narode, toda dovolj dolga za nas, da pregledamo svoj vzpon. Za nas, ki smo komaj pogledali v zlato sonce, za nas, ki smo še pred kratkim bili vajeni brez ugovora izpolnjevati ukaze tujca, je dvajset let dela prva, najvažnejša in najstrožja preizkušnja lastnih sposobnosti, dovolj dolga doba, da ugotovimo uspehe in nedostatke svojega prvega prizadevanja v svdbodi. Ob 20 letnici lahko tudi pregledamo svoje sile za nadaljnje polete.
Bodimo strogi sami s seboj, ako si želimo srečo! Ako pri presoji svojega dela od osvobojenja dalje upoštevamo življenjsko silo našega naroda in bogastvo naše zemlje, moramo ugotoviti, da so sicer vidni sadovi svobodnega dela, da pa se je marsikaj pogrešilo in celo v mnogih primerih ostalo tam, kjer smo bili pred dvajsetimi leti! Ali delamo tudi danes z istim svetim veseljem in razumevanjem, kakor leta 1918.? Ali stojimo še vsi v strnjenih vrstah brez razlike vere in stanov? Ali čutimo še danes, da se pretaka po naših žilah slovanska kri?
Izgovori, da nas je zajela svetovna kriza in zavrla razvoj, da se narod omamljen od sproščenosti ni znašel takoj na svojem mestu, niso zadostni, ker narod, ki je zajel svobodo šele pri vrelcu, narod, ki je stoletja sanjal o svoji nacionalni samostojnosti, ima v sebi toliko življenjske sile in toliko notranjega nagona, da gre pod modrim vodstvom preko vseh zaprek in težav do isvojega smotra.
Naša država je bogata na vsem, da bi narod lahko živel prav zadovoljno, naša zemlja je tako lepa, da se moramo zanjo bati.
Naš narod ima vitalnost navečjega stila. Ni se izgubil v robstvu in ni klonil pod biči tujcev. Slovenci in Hrvatje smo 'bili zapisani gotovi narodni smrti, Srbija je zginila pred nadmočjo z zemljevida. Nismo obupali, prestali smo najhujše gorje, toda vstali smo v novi zarji kakor zmagovalci. Tudi v slavi smo ostali skromni in zadovoljni s svojim koščkom zemlje, na katerem smo svobodni. Kateri narod na svetu je še šel po tako trnjevi poti k svobodi? V katerem ljudstvu najdemo še toliko življenjske sile, kakor jo je v naši krvi?
Ob dvajsetletnici osvobojenja bo treba spoznati, da je vse prizadevanje za državo brezuspešno, ako ne bomo računali na ta ne-izčrpljiv rezervoar življenjskih sil našega naroda in njegovega naravnega bogastva. Vsak javni delavec bo moral upoštevati ta dva važna faktorja. Narod bo tedaj tesno povezan, zadovoljen in znal bo ceniti svojo narodno samostojnost. Ako bo sodeloval ves naš narod, bo pod streho mir in bratstvo!
Kaj nam še manjka?
Naša država je čisto poljedelskega značaja. Treba je zato v prvi vrsti dati kmetu znosnejše življenjske prilike, s pametno zakonodajo dvigniti njegovo gospodarstvo ter rešiti ga dolgov.
Treba je rešiti delavski stan osamljenosti in treba je sprostiti domačo proizvodnjo. Treba je podpreti državno uslužbenstvo in urad-ništvo, ki živi v brezupnih razmerah in se potaplja v velikih dolgovih. Zadovoljivo gmotno stanje vseh slojev in stanov daje zadovoljno družino v državi.
Med narodom je treba širiti več kulture in prosvete, ker le tak si bo znal pomagati naprej in le prosvetljen bo znal ceniti dobrine svobode. V naši državi ne bi smel po dvajsetih letih svobode vladati visok odstotek nepismenosti, ne sme manjkati novih šol in ne učiteljstva. V naši državi ne bi smeli novinci čakati toliko let na delo. medtem ko učitelji komaj dihajo v prenatrpanih razredih.
Dalje je treba v narodu širiti intenzivneje zavest skupnosti, dvigati njegov ponos ter ga prepričati v lastne sile. Posebno pozornost je polagati na narodno mejo, kjer se dan za dnem odigravajo važni nacionalni momenti. Mejo moramo zvezati s središči, mejašem nuditi moralno in materialno pomoč. Na mejo je treba popolnih šol! Naš narod nima osva-
jalnih namenov in je napram tujcu prijazen in gostoljuben. To se je nad nami že večkrat maščevalo tako, da smo izgubili najlepše kose svoje zemlje in več ¡stotisočev bratov in sester. Povezani v kompaktno celoto bomo ostali nepremagljivi in odporni proti vsakemu, ki nam bo hotel škodovati. Naučimo se zanašati se le na lastne sile in verovati samemu sebi. Treba je narod premakniti s stopnje prvega razvoja in delati le z njegovimi življenjskimi silami.
Tudi učiteljstvo gleda ob dvajsetletnici nazaj na svoje delo. Postavljeno med narod kot važen konstruktiven faktor se je vedno zavedalo svojega položaja in svojega poslanstva. Delalo je v razpoložljivih razmerah in doseglo lepe uspehe. Njegovo delo bi bilo treba olajšati z upostavitvijo znosnejših prilik.
Učiteljstvo je v najtesnejši zvezi z narodom, zato so mu najbolj znane vse njegove potrebe in tegobe. V prvih dvajsetih letih je bilo narodu v veliko oporo, to hoče ostati tudi v bodoče ter delati v smislu poslanstva, ki mu je določeno med narodom.
Dvajset let svobode! Dvajset let samostojnega dela! Spoznali smo svoje sposobnosti in napake. Postanimo v bodoče taki, kakršni moramo postati in začnimo delati tako, kakor bi morali začeti delati ob rojstvu svobode! Zgradimo si tako domovino, ki bo vsem njenim sinovom in hčeram dobra in pravična mati.	Vir.
VSEBINA:
Dejstva naj govore
ne
»Z ogorčenjem se spominjamo tistih časov, ko je moral učitelj poleg svoje težke vzgojiteljske naloge vršiti še vlogo cerkovnika, da je lahko vzdržal svojo eksistenco in preživljal svojo družino.« Ko ob dvajsetletnem jubileju naše držav-skupnosti misli uhajajo v preteklost in pogledi v bodočnost, ne smemo pozabiti še posebno poudarjati resnico, ki je v naši javnosti kakor tudi ostalih odgovornih krogih še vedno premalo poznana, da je namreč normalni razvoj šole in prosvete vzročno povezan z materialnim in pravnim položajem našega stanu.
Ravno v času jubilejev, ko se delajo načrti za bodočnost, je nujno, da prodre v zavest odgovornih krogov dejstvo, da,
»... ako se učiteljstvu zasigurajo človeški pogoji življenja, ako se njegovo človeško dostojanstvo dviga in ne duši, šele tedaj se more prebuditi v njem težnja po samoizobrazbi in šele tedaj se mu omogoči, da se v njegovem delu manifestirajo novi pogledi na življenje in s tem na pedagogiko in šolo.« Ko stopamo v novo obdobje naše narodne zgodovine, je treba imeti ta dejstva pred očmi, zakaj družbeni razvoj in še posebno naše narodno stanje stavlja vedno nove naloge na prosvetne delavce. Da pa zahteva po zboljšanju našega gmotnega položaja ne bi slonela zgolj na pavšalnih trditvah in da bi dobila konkretnejšo osnovo, so na pobudo šoštanjskega učit. društva tudi nekatera ostala društva začela zbirati podatke o gmotnem stanju učiteljstva.
Pred menoj ležijo podatki iz enega od preiskanih srezov. Sledijo si: učit. pripravnica z dohodki 918 din mesečno, poročen učit. pripravnik z enim otrokom itd. Ustavim se pri vestno izpolnjeni in obširno komentirani anketni poli očeta s petčlansko družino in staro materjo. Podrobno naštevanje vseh izdatkov mi dajejo garancijo, da podatki odgovarjajo dejanskemu stanju. Čim bolj preobračam in gledam v številke, tem bolj se mi temni v glavi. Ker nisem družinski oče, morem takoj verjeti končni bilanci, ki glasi:
Mesečna plača znaša . . 1788 din Mesečna potrošnja . . . 3232 din
nejše liste in revije«. Tu navaja: »Od zadnje redukcije plač sem odpovedal vse liste in revije, razen stanovskih in dveh drugih.«
Poznam ga, med številkami sem ga uganil. Vesten v šoli, vnet za izvenšolsko kulturno delo in žejen po novih spoznanjih. Vem kako težko se je odpovedal revijam in ostalim kulturnim dobrinam. Pred seboj je imel družino! Dobro pretehta kam in kako obrne vsak dinar. Še teže bi bilo, ako ne bi imel dobrih so-
Ob dvajsetletnici Jugoslavije.
Dejstva naj govore.
Manj besed.
Kaj je^ izgubila ČSR na šolskem področju.
Učiteljska samopomoč ogrožena.
Učiteljski pevski zbor »Emil Adamič« v Mariboru.
Ali je »Planinski dom« učiteljstvu potreben.
Naša pedagoška »kolonija« in slovenska »originalnost«.
t Miha Vrbič.
Tiha stoletnica.
t Berti Brencetovi v spomin.
LISTEK: Lep dar slovenski mladini.
Kaj vse pišejo. — Učiteljska tiskarna. — Mladinska matica. — Šolski radio. — Stanovska organizacija JUU. — Novosti na knjižnem trgu.
rodnikov, pri katerih dobijo otroci, ki študirajo, za nizko ceno prehrano in stanovanje.
Pred menoj ležijo podatki ostalih. Navedel sem samo en primer, ki pa ni osamljen in ki zgovorno priča o našem nevzdržnem gmotnem položaju. Ali ne bi tudi v vseh ostalih srezih pristopili k zbiranju tozadevnih podatkov? Na ta način bi naša vidna in nevidna bednota stopila na dan podkrepljena s številčnimi dejstvi! Vse pisanje in vse naše akcije za zboljšanje gmotnega položaja bodo na ta način dobile konkretnejšo podkrepitev.
Z optimizmom stopamo v novo dvajset-letje našega narodnega življenja in mnogo idealizma je v nas, vendar pa ima vsak idealizem svoje meje in ima svoje pogoje. Zato pa v tem času še posebno poudarjamo besede znanega pedagoga in sociologa, da »se more šele tedaj v učiteljstvu prebuditi težnja po samoizobrazbi in šele tedaj omogočiti, da se v njegovem delu manifestirajo novi pogledi na pedagogiko in šolo, ako se mu zasigurajo človeški pogoji življenja in ako se njegovo človeško dostojanstvo dviga in ne duši...« (Podčrtal pis.)	M. M.
Manj besed
ne
se
Manjka mesečno .... 1444 din
Nato sledi: »Ta primanjkljaj se ponavlja že nekaj let in zato sem zadolžen. Deloma ga krijem iz glavnice, ki jo imam (seveda v zaščiteni banki) in sem v teh letih porabil približno 25.000 din.«
Še vedno sem neverni Tomaž. Povrnem se k izdatkom, in sicer najprej k »Izdatkom za živila«, ki znašajo sumarično din 1164,75. Morda se hranijo prerazkošno? Vzamem svinčnik in preračunavam dejansko potrošnjo in dejansko potrebo po njeni kalorijski vrednosti. V podrobnem naštevanju ni niti ena postavka prekoračena, v največ primerih pa niti ne dosega stvarne potrebe.
Morda pa so njegove stanovanjske prilike tako razkošne? V rubriki »Izdatki v zvezi s stanovanjem« našteva: stanovanje 200 din, kurivo 100 din, razsvetljava 30 din, dimnikar 3 din in razna popravila 5 din. Najmanjša higiensko predpisana prostornina v stanovanju za odraslega je 20 m3. Družina pa preko dneva preživi v jedilnici, kjer pride na osebo 4.86 m3. Spijo pa v dveh spalnicah, kjer pride na osebo poprečno 11 m3 prostornine.
In kakor je z izdatki za prehrano ter stanovanje, tako je tudi z »Izdatki za najpotreb-
Kadar koli postane zadeva zvišanja naših prejemkov aktualna, je že vnaprej toliko govorjenja, ugibanja in pisanja, kot bi bil to dogodek svetovnega pomena. V tem smo prav podobni otrokom, ki pričakujejo Miklavža in ugibajo kaj jim bo prinesel.
Vse to bi bilo sicer v redu, ako bi bila tudi naša javnost malo bolj uvidevna in socialno čuteča. Tako smo pa doživeli že par-krat ob povišanju naših plač prav nasproten efekt, namreč istočasno povišanje cen vseh življenjskih potrebščin. A ne samo to — prav isto se dogaja dosledno pri znižanju prejemkov.
Kalkulacija velikega dela naše javnosti je namreč taka: kadar dobi uradništvo poviške, smatra, da je pač tudi ona upravičena do zvišanja cen, češ sedaj lahko plačajo. Kadar se' pa plače reducirajo se izgovarjajo, da je manjši konsum, torej manj dohodkov, oni pa morajo plačevati prav iste davke in imajo enake stroške — zato je treba cene zvišati. Tako si zna pomagati trgovec, obrtnik, kmet in vsi drugi stanovi, le nameščenec stoji tu brez moči.
Vzemimo po mestih za primer samo stanovanja. Teh je zdaj na pretek. Vendar so najemnine domala prav iste kot so bile v časih, ko smo imeli boljše dohodke in je bilo manj stanovanj. Večina gospodarjev se ob naših zadnjih redukcijah ni hotela spomniti na to, da je naša plačilna možnost padla za toliko in toliko odstotkov.
Tu vsekakor ni nekaj v redu in potrebni bi bili zakoniti predpisi glede samovoljnega in neupravičenega zvišanja cen nujnim živ-ljenskim potrebščinam. Imamo sicer zakon o tem, ki je pa po izjavah juristov tako problematičen, da se nanj v večini primerov ni mogoče opirati. Tako pravi neki člen, da trgovec ne sme pri nujnih življenjskih potrebščinah imeti več kot 25 odstotkov čistega dobička. A kje je tisti človek, ki si bo upal trgovcu tak dobiček dokazati? Črno na belem bo lahko trgovec izpričal, da njegov dobiček niti ne dosega dovoljenega dobička. Saj je znan pregovor, da vsi mesarji samo od izgub žive.
Splošno se poudarja in piše, da gre naše gospodarstvo navzgor in da je večina produ-centov že prišla na zeleno vejo. Prav iz srca privoščimo to vsem. Edini sloj pa, ki se ne more dvigniti, je uradniški in si ne bo mogel opomoči kljub morebitnemu zvišanju dohodkov. Računati je treba pri tem na nehoteno zanemarjenje vsega njegovega gospodarstva že leta in leta. Ta škoda, to je utesnjenje vseh potrebščin za življenje, presega pri večini najmanj eno do dvoletno plačo. Treba bi bilo najprej popraviti to in poskrbeti za bodoče ravnovesje med prejemki in potrebo. Ako se pa pojavijo pri eventualnem izboljšanju našega položaja taki primeri, kot so se v preteklosti, potem je zdravljenje našega gospodarskega stanja brezuspešno.
Zato sem mnenja: manj govorjenja, a več dejanja. Špekulanti nikoli ne spijo in zvišujejo cene že prej, preden je konsument sploh prišel do denarja. Nujno pa je potrebno, da se cene življenjskih potrebščin ob vsakem zvišanju uradniških plač z zakonito odredbo obdrže vsaj na isti višini kot so bile pred zvišanjem, ne pa, da bi se tudi cene istočasno zvišale. Kajti na ta način je vsako zvišanje plač iluzorno. Izgovor gospodarskih krogov, češ da so vsled tega višji davki, je napačen, ker imajo zaradi zvišanja konsuma tudi oni večje dohodke.
Pri vsaki akciji za izboljšanje našega položaja naj bi si zagotovili tudi to zaščito. — Razmere, ki so vladale v tem oziru do sedaj, nikakor niso zdrave in so prav tipičen zgled nesocialnega nazora.
Sicer pa: malo besed in več dejanj. Ne raznašajmo raznih vesti, ki so lahko resnične ali pa tudi ne. S tem vzbujamo povrh še zavist in poželenje tistih, ki nas poznajo samo pri denarnici, kadar kaj začutijo v njej.
Mnogi drugi so v tem oziru vse bolj previdni in ne cfenanjajo vnaprej križem svet, da bodo kaj dobili. Še kadar dobe, so lepo tiho in svet se zaradi tega prav nič ne razburja in ne kalkulira s tujim premoženjem.
Flor.
Kal Je izgubila ČSR na šolskem področju
Na ozemlju, ki so ga dobili Nemci, je bilo 283 meščanskih šol s 1467 razredi in 1779 literarnimi učitelji. Učencev je bilo na teh šolah 49.490. Poleg meščanskih šol so pripadle k nemškemu rajhu tudi osnovne šole. Teh je bilo na okupacijskem ozemlju 1329, razredov 3588, toliko tudi učiteljev in 102.096 učencev. In končno je bilo v zasedenem ozemlju 695 državnih otroških vrtcev z 841 učitelji in 15.256 učenci. Skupno je bilo za ČSR izgubljenih 2307 šol z 5055 razredi, 6208 učitelji in 166.842 učenci. Izmed tega pripada na ozemlje, ki so ga zasedli Nemci 139.578 učencev. To število pa lahko reduciramo za približno 18.000 učencev nemške narodnosti, tako da je Češkoslovaška žrtvovala miru 120.000 čeških otrok. Na ozemlju, ki so ga pa zasedli Poljaki je 27.264 učencev. Te usodne številke pa je potrebno zvišati še za 40 zasebnih ljudskih šol in za 220 zasebnih otroških vrtcev, ki jih je vzdrževala Osrednja šolska matica.
Prav tako ogromne izgube je zabeležiti na ostalem šolstvu. Tako je ostalo na ozemlju, ki so ga zasedli Nemci 9106 čeških srednješolcev, 4020 slušateljev strokovnih in trgovskih šol in 9629 čeških dijakov na zasebnih obrtnih in trgovskih šolah. Poljaki so zavzeli na tešinskem ozemlju poleg svojih ljudi tudi 2246 čeških srednješolcev, 1721 če-
ških dijakov trgovskih in strokovnih šol ter 2259 dijakov na zasebnih obrtnih, strokovno-nadaljevalnih in gremijalnih šolab.
Skupne številke povedo, da je z zasedbo sudetskega in tešinskega ozemlja krvavelo tudi češko šolstvo, ki je dalo 142.333 učencev Nemčiji in 33.490 učencev Poljski. Še obup-
nejše številke bodo izražene potem, ko bo meja končnoveljavno določena in ko bo mogoče zabeležiti, kaj so dobili Madžari po razkosanju Slovaške, saj je znano, da je bilo šolstvo na Slovaškem prav tako razvito kot v ostalih delih Češkoslovaške republike.
Kus Viljem
Učiteljska samopomoč ogrožena
V zvezi z ukrepi, pojasnjenimi v članku »Humanitarne ustanove in naša Učiteljska samopomoč«, objavljenem v prejšnji številki »Učiteljskega tovariša« je bil v nedeljo, 27. nov., sklican sestanek vseh prizadetih ustanov. O tem sestanku posnemamo iz »Jutra« od 28. nov. sledeče poročilo.
Osnutek pravilnika za vse ustanove socialnega značaja, ki poslujejo po sistemu samopomoči (zadruge, društva in podobno), je dal povod za to, da je Zadruga učiteljske samopomoči v Ljubljani sklicala za danes dopoldne v uradne prostore Banovinskega društva državnih upokojencev v Wolfovi ulici sestanek vseh takih ustanov, ki jih osnutek tega pravilnika neprijetno prizadeva v glavnem s tem, da jih stavlja v isto vrsto is profesionalnimi zavarovalnicami.
Sestanka se je udeležilo 20 zastopnikov povabljenih socialnih ustanov: Profesorske in Učiteljske isamopomoči in Samopomoči za učiteljske otroke, Pogrebnega in podpornega društva državnih uslužbencev. Zvezne organizacije SGRJ, Banovinskega društva državnih upokojencev, Podporne zadruge državnih policistov, društva poštarjev »Ddbrota«, društva sodnikov, Podpornega društva državnih in banovinskih uslužbencev, gasilske zajed-nice, Društva upokojenega učiteljstva, Jugo-slovenskega učiteljskega združenja in Zveze slovenskih zadrug.
Na sestanku je g. Kocjančič obširneje navajal vse tiste razloge, ki govorijo proti uveljavljenju osnutka pravilnika. Ti razlogi bi bili v glavnem naslednji: Osnutek nima pravne podlage, ker uredba o takih ustanovah iz 1. 1937. točno loči socialne ustanove od pro-
fesionalnih zavarovalnic, osnutek pa stavi oboje v isto vrsto. Nadalje zahteva osnutek za vse tiste socialne ustanove, ki imajo nad 800 članov in izplačujejo dajatve nad 2000 din, matematične rezerve, to je kapitalno kritje, zahteva nastavitev matematičnega aktuarja in prepoveduje vsem socialnim ustanovam višja izplačila kakor 5000 din. Sistem samopomoči z dokladnim kritjem pa dopušča samo manjšim socialnim ustanovam. V kratkem povedano vsebuje osnutek take določbe, po katerih so osnovane profesionalne zavarovalnice, socialne ustanove pa bi morale na njegovi podlagi izginiti, ker ne bi imele sposobnosti postati tudi one trgovinska podjetja, kakor so profesionalne zavarovalnice.
Zbrani zastopniki socialnih ustanov so soglasno izrazili odklonilno stališče do takega pravilnika. Zahtevali so, naj se ta osnutek zavrne, izmed prizadetih pa so izvolili tesnejši odbor, ki naj izdela nov osnutek in ga predloži na vsa odločilna mesta. Odbor bo nadaljeval in vodil začeto akcijo, ker smatrajo prizadeti, da je osnutek škodljiv in zato nesprejemljiv. V svojem pokretu pa se odbor nadeja podpore vse javnoisti v prepričanju, da je tudi v interesu države, če se agilno socialno delo po incjativi privatnih stanovskih ustanov ne zatre, temveč poživi, poglobi in razšri.
V tesnejši odbor, katerega naloga bo predvsem izdelava novega osnutka pravilnika za poslovanje socialnih ustanov po sistemu samopomoči z dokladnim kritjem, so bili izvoljeni višji sodni svetnik Zigon, višji poštni svetnik Matjašič, tajnik Zveze slovenskih zadrug Schauer, Drago Kosem. Korošec, Šmaj-dek in Kocjančič.
V »Politiki« od 27. novembra čitamo, da je uredba o nadzoru zavarovalnih podjetij sprejeta. Učiteljska samopomoč bo podvzela vse korake, da njeno delovanje v dosedanjem obsegu ne bo okrnjeno.
Učiteljski pevski zbor „Emil Adamič" v Mariboru
V okviru proslave dvajsetletnice osvobo-jenja in zedinjenja, katero so priredila obmejna učiteljska društva dne 19. nov. t. 1. v Mariboru, je nastopil tudi učiteljski pevski zbor »Emil Adamič«. Zbor je nastopil v korist fonda Učiteljskega doma v Mariboru.
Po prihodu popoldanskega potniškega vlaka je sprejel na kolodvoru pevke in pevce predsednik sreskega društva za Maribor - mesto tovariš Ciril Hočevar v družbi z mnogimi drugimi tovariši in tovarišicami, ki so prevzeli celoten aranžma nastopa in gostovanja UPZ v Mariboru. Videlo se je, da so razumeli pomen zborovega nastopa v obmejnem mestu ob 20-letnici svobode, saj je bilo treba velike požrtvovalnosti in dela, da je bila prostrana unionska dvorana, v kateri je nastopil UPZ, dodobra zasedena in napolnjena. Koncerta so se udeležili vsi važnejši zastopniki posvetne in cerkvene oblasti, učiteljstvo in mnogo drugega občinstva.
Pod vodstvom dirigenta tovariša Milana Pertota je začel zbor 80 slovenskih učiteljev in učiteljic svoj koncert z državno himno. V prvem odmoru je tovariš Ciril Hočevar izročil z nagovorom zboru lep venec. Zahvalil se je UPZ za nastop v Mariboru ter poudarjal velike žrtve, ki jih donašajo pevke in pevci z nastopi v domačih mejah kakor v tujini za dvig slovesa učiteljskega stanu.
Zbor je izvajal težke skladbe z lahkoto in vso natančnostjo, poslušalstvo je imelo dovolj umetniškega užitjca. Z aplavzi je izražalo svoje zadovoljstvo in priznanje. Potek koncerta je nekoliko motil mraz v dvorani. Občinstvo je sedelo skoraj večina v plaščih, pevci in pevke pa so na odru prezebali v koncertnih oblekah. Za ta nedostatek odgovarjajo bivši lastniki dvorane, ki so zadnji trenutek kljub prošnjam naših tovarišev odklopili dvorano od stare centralne napeljave. Nastop UPZ bi morali mariborski tovariši odpovedati, ako ne bi segli po drugi rešitvi. Zakurili iso namreč peči v vseh stranskih dvoranah ter spustili toploto v veliko koncertno dvo-
rano, kar pa je le malo pomagalo. Nastop Učiteljskega pevskega zbora je kljub temu z obojestranskimi žrtvami dobro uspel.
Po koncertu so marljivi mariborski tovariši priredili UPZ večerjo v kolodvorski restavraciji. Bil je to lep večer tovarištva, ki je zvenelo v nebroj nagovorih ter prijetni zabavi prav do odhoda prvega brzovlaka.
i*
Ali je „Planinski dom učiteljstvu potreben
Mnenje tovarišice k predlogu v zadnjem »Učiteljskem tovarišu«1
Predlog za lasten učiteljski »Planinski dom« v zadnji številki »Učiteljskega tovariša« je pač moral vzbuditi pozornost med vsemi tistimi tovariši in tovarišicami, s katerimi se leto za letom srečavamo v počitnicah v planinah. Res je, da vsak ni za morje, še bolj res je, da jih je ravno v našem poklicu mnogo, ki moramo v počitnicah v planine. Zdravnik nam tako nasvetuje in — zapoveduje. Po težavnem 10 mesečnem službovanju v prašnih in prenapolnjenih razredih trpe glasilke, zlasti pa pljuča. Le poglejte na Golnik, koliko je vedno naših ljudi tamkaj, največkrat takrat, ko je že — prepozno! Letovanje v planinah je resnično potrebno, zelo potrebno. — »Da bi le bila za to tudi sredstva na razpolago!« tako tarnajo vsi, ki si tako letovanje želijo, a — na žalost ostanejo želje le — želje.
Seveda smo potem v ta vrtinec draginje potegnjeni tudi mi, ki štejemo naše mesečne prejemke po stotakih, nikdar pa ne po tisočakih... In — družba? Človek si želi vedno vsaj sebi enako misleče ljudi v svojem okolju. Tega pa žal vsak najbolj pogreša! Res je, da je prvo zrak, sonce, priroda, vendar se človek tujega »družabnega tona« n. pr. po večerjah v planinskih kočah kaj kmalu naveliča, zlasti še, če ga forsirajo meščanski ljudje, ki iščejo samo zabavo brez vsake resno-be. Učiteljski poklic pa je po svoji naravi tak, da želi več nego ostali letoviščarji. Nisem proti njim — Bog ne daj! Le to hočem poudariti, kar smo že neštetokrat izrazili učitelji, kadar koli smo se znašli v planinah: »Dajte nam n a š .Planinski dom'!«
Še eno dejstvo smatram za važen argument, da se tak dom pomakne med ljudi! Vse slovenske planinske postojanke so izolirane daleč od našega naroda! Na Pohorju n. pr. sem videla, da so se domači skrivaj — po ovinkih — ogibali postojank; celo prinašanje živeža v koče se vrši neopaženo...
Za človeka - individualista ali samotarja je morda to ugodno. Učitelji po večini nismo taki tipi! Mi hočemo biti v ljudski sredini! Najbolj srečna sem bila v neki gorenjski vasi v čisti kmetski hiši, kjer sem sodoživljala vso bol in veselje domačih. Tudi v a s je bila v bližini in v taki okolici je človek res — doma. Oddih je v slovenskem narodnem okolju najlepši, kar mnogi nevede prezrejo. — Živčno bolni so tu izvzeti in spadajo res kam v samoto. Reči pa moram, da sem med učiteljicami) našla največ le takih, ki so istih misli: Učiteljski planinski dom spada v planinsko vas, kjer učitelj ostane v stiku z ljudmi, jih spoznava in zna ceniti veselje in trpljenje planincev.
Če bi se to vse godilo še v ogroženem obmejnem predelu, blagor vsem tistim, ki bi tak »Obmejni planinski dom« uresničili!
Kakor napreduje »Obmorski dom« v Omišlju, ki bo kmalu postavljen, tako bi se naj realiziral tudi naš »Učiteljski planinski dom« na meji. Tako misel moramo res z veseljem pozdraviti! Tov. organizatorji, na plan!
A. F.
Naša pedagoika „kolonija" in slovenska „originalnost"
K A. Podjavorškovemu članku »Kritika sodobne šole in vzgoje« v »Učit. tovarišu« z dne 10. novembra 1938.
V zadnjem času se je nedoslednost širom naše domovine že tako razpasla, da je prodrla celo globoko tudi v učiteljske vrste: kar je bilo včeraj črno, je danes belo in obratno; kar je bilo ravno, je krivo; kjer je bila včeraj resnica, je danes že lahko — laž ...
Taki pojavi so v težkih časih vedno znaki bolnega organizma. Pa če se že kdo »pre-orientira«, naj to stori tako, da ne bo v škodo drugim tovarišem. Skromen umik je še vedno častna šahovska poteza!
Tov. A. Podjavoršek, znani vneti pobor-nik sodobne miselnosti med kmečko mladino, je v »Učiteljskem tovarišu« čutil potrebo, da udari po pedagoški stavbi, ki baš praznuje v »Popotniku« svojo 20 letnico, s številnimi članki. Podjavoršek se oglaša kot zagovornik neizprosne kritike »pojavov na našem sodobnem pedagoškem in šolskem polju«, češ da smo v labirintu, polnem citatov tujih učenjakov, polni besedovanja in zamotane matema-tičnosti. Zavrača vse »silovite ekskurzije v tujino«, dasi prizanaša še nekaterim posameznikom, ki orjejo ledino. Vendar končno nastopi kot sodnik, ki hladno razsoja: »Ob samih tujih virih in ob tujem duhu smo ostali zares le pedagoška »provinca« (zakaj ne celo »kolonija?«) in kot takšno nas žeja po slovenski originalnosti!«
In kje je tista originalnost? Pisec jo takoj odkrije, čeprav ob koncu skuša to svojo zahtevo zabrisati: »Izgubili smo stike s kritiko! Zato — naj živi kritika!« Pri tem misli na tov. Majhna, ki si je drznil odgovoriti uredniku in lastniku »Kritike« v »Učiteljskem tovarišu« glede »Konjereje«. Očita mu občutljivost in nervoznost, če kdo pove »krepko besedo, vredno cekina!« Urednik in lastnik Samec pa sam priznava, da utrjuje pozicijo »stare šole«, ki je pri nas že davno v razsulu. Ne ve pa, da jo je uradno pokopal že § 44. šolskega zakona. In vendar se še najdejo ljudje, ki oživljajo — mrtvece! Pravijo, da so pedagoški »provincialci« in celo — »kolonisti ...«
Med take je stopil tudi tov. Podjavoršek, ki pa je leta 1933. nastopal še kot zelo radi-
kalen pobornik »nove šole!« V »Popotniku« tega letnika (str. 50—53) v članku »Smisel delovnega pouka in podeželska šola« priznava vsa šolskoreformna prizadevanja, ki so se tedaj uveljavljala! In še mnogo več! Prihaja z idejami, ki jih ni upal črhniti nobeden od številnih udeležencev »silovitih ekskurzij v tujino!« O čitankah n. pr. pravi:
»Vsaka čitanka je — po mojem pojmovanju delovne šole — utesnjevanje svobodnega razvoja pouka, istočasno pa tudi zapreka samostojnemu razmišljanju. Duh delovne šole je samodelavnost do najvišje potence — bodisi duševno ali telesno delo — in v elementarnem razredu bi moral učenec v delovnem zvezku v skupini podane snovi sestaviti čitanko sam.«
Pričakujem, da ga bo Samčeva »Kritika« za take drzne, iz najekstremnejših tujih logov presajene reforme zgrabila za vrat, kajti sicer bo — nedosledna, kakor je sedaj nedosleden — Podjavoršek!
Samo eno sledi iz tega:
Če se bodo taki pojavi ponavljali, ne bomo »provinca« ali »kolonija«, marveč — Ab-deritska dežela! To naj bo »slovenska originalnost«, po kateri nas »žeja?« Ne, ne! Delo, smotreno in resno pedagoško delo v razredu ter doslednost, pa bodo jeremijade o »apatičnosti« nepotrebne! Problem teorije v »vrhovih« je bil lani v »Popotniku« rešen, le citati je treba, samo govoričenje je bob ob steno! Odkrite, svobodne, dosledne in preudarne kritike pač nihče ne odklanja! Vsi slovenski pedagoški delavci so na letošnjem sestanku izjavili, da so vedno delali in bodo tudi v bodoče za rast našega narodnega občestva! — Pred znamenji časa pa si nihče ne more zakrivati oči, prav tako se ne moremo docela zapirati pred pedagoškim gibanjem v svetu! Toliko v odgovor svojevrstnemu pojavu v slovenskem pedagoškem življenju!
E. Vrane.
Opomba uredništva: »Vsa eventualna nadaljnja izvajanja mora uredništvo žal zaradi pomanjkanja prostora odkloniti, ker pedagoške zadeve spadajo prvenstveno v »Popotnika«.
/ Kuhinjsko posodo — jedilno orodje — vse za gospodinjstvo (
f FRANC GOLOB
LJUBLJANA — WOLFOVA ULICA 8 \
Milan Pertot.
S koncertom v Mariboru se je poslovil od UPZ njegov sedanji dirigent tovariš Milan Pertot in se predstavil Mariborčanom kot novi pevovodja mariborske Glasbene Matice. Milan Pertot, ki je vodil z vso požrtvovalnostjo in pridnostjo UPZ pet polnih let doma in v tujini od uspeha do uspeha, je namreč prestavljen v Maribor, kjer bo prevzel delo v važni kulturni organizaciji. Članstvo UPZ mu je izročilo lepo darilo z željo, da si ohranita obojestransko pomoč. Tovarišu Milanu Per-totu želi učiteljstvo na novem mestu mnogo sreče in uspeha.
Ker sem sama, si lahko še toliko prihranim, da si 4 tedensko bivanje v planinah pri-štedim, ker — kakor rečeno — iz zdravstvenih razlogov to moram storiti že več let. In kaj doživljam? Vsekakor je globoko doživetje vsako leto — prirodna lepota naše krasne Slovenije. »Krasota, da bi jo objel«, tako pravijo tujci, ki v množinah prihajajo na Gorenjsko, v Logarsko, pod Peco in na Pohorje. So pa tudi naši gosti petični ljudje; ki jim dnevna oskrba po 50 din ali še več (monde-nih letovišč sploh ne računam) »nije ništa«.
1 V tozadevnem članku v prejšnji številki »Učit. tov.« je pri oddaljenosti Sv. Duha na Ostrem vrhu tiskovna pomota, ker je od Drave eno in pol, ne pa samo pol ure hoda. — Ur.
t Miha Vrbič
K večnemu počitku je legel šolski, prosvetni in gospodarski delavec tovariš Miha Vrbič. Njegova smrt je presunila vsakega, ki ga je poznal. Vsak je imel občutek, da se je zrušilo v večnost nekaj velikega, kar je nosilo pečat zdravja, zrelosti in večne mladosti. 73 let starega tovariša Miho je zgrabila smrt tako nenadoma in tako nepričakovano, da je obstal vsak... obstali so tovariši, obstala je njegova sodraška dolina.
Pokojnik je preživel pol stoletja v So-dražici in dobra štiri desetletja je vzgajal mladino. O njegovem delu v tem času bi se dalo napisati več debelih knjig, toda tudi tedaj ne bi mogli vsega zajeti. Povsod je prijel za delo, povsod je bil prvi, nikjer ni odpovedal. Zato lahko trdimo, da je sedanji kulturni nivo sodražke doline le njegovo delo.
Zdrav in čvrst kakor hrast, poln življen-ske sile in sposobnosti za delo je veroval, da bo učakal visoko starost. Sto let! je bil njegov cilj. Prav je imel, kajti kdor ga je videl in poznal način njegovega življenja, je uvidel, da govori mož resnico. To je bil tudi vzrok njegove neomejene delavnosti in veselosti, s katero je delal.
Tovariš Miha je pa veroval tudi v poslanstvo učiteljskega poklica, cenil je mesto, ki ga je zavzemal kot učitelj in vzgojitelj med narodom. Sam je bil učitelj, učiteljskemu stanu je posvetil tudi dve svoji hčerki.
V šoli je bil tovariš Miha odličen učitelj in vzgojitelj ter velik prijatelj mladine. — »Zdrava mladina, zdrav narod!« To je bilo njegovo geslo za delo v šoli. Med šolsko mladino je iskal talente, katere je potem dvignil. V vrste teh spada tudi naš pokojni veliki slavist dr. Ivan Prijatelj. Iz njegove šole je vedno vela otroška veselost in smeh.
Učiteljstvu je bil prijateljski predstojnik in dober svetovalec, vedno je delal s svojim učiteljstvom za dvig in napredek sodraške šole. Marsikateri učitelj se mora zahvaliti prav pokojniku za svoje sposobnosti za pedagoško delo. Tovariš Miha je vzgojil učitelje, ki so se zavedali svoje naloge, njegovi učitelji so bili dobri šolski in prosvetni delavci. Njegovo delo je tem laže uspevalo, ker so ljudje sodražke občine razumeli pomen šole. Izkustva s krošnjo po svetu so bila vzrok, da so z velikim veseljem podprli vsako željo tovariša Mihe Vrbiča.
Pa tudi v izvenšolskem delu je bil vedno prvi. Za lepo petje, za čebelice, za umno sad-jastvo, v gospodarstvu, in za vse, kar je narodu koristilo, se je navduševal pokojni tovariš Miha. Večina sedanjih posestnikov in kmetovalcev sodražke občine — njegovi bivši učenci — so se stalno zatekali k njemu po nasvete. V svoji večni mladosti je žarel, ko je gledal napredek svojih učencev. Tovariš Miha je bil eden izmed tistih učiteljev, ki je dosledno zasledoval življenje in uspehe svojih učencev in nad tem užival.
Pet desetletij je tovariš Vrbič delal tako. Pet desetletij delil narodu svoje zrele nasvete in pet desetletij je bil vodnik Sodražanov. S svojo krepko roko je posegel tako krepko v razvoj sodražke doline, da bo ostal njegov spomin v srcih hvaležnih Sodražanov za večne čase.
Nebo se je solzilo, ko je legel v grob, solzili so se njegovi tovariši iz sodražke doline, ki so v velikem številu prihiteli k njegovemu pogrebu. Ob grobu sta se poslovila od njega tovariš Perko ter pokojnikov učenec dr. Ivan Lovrenčič. Žalost je objela vso sodražko dolino, ko se je poslavljala od svojega dobrotnika.
Tovariš Miha! Počivaj v miru!
^¡j
Tiha stoletnica
Tam, na lepo preurejenem pokopališču cerkljanske fare je med drugimi ličen spomenik v obliki starih znamenj: kapelica, z vdelanimi starinskimi slikami na steklo in na spomeniku je prvi napis:
Vavken Andrej, skladatelj in nadučitelj * 1838 — t 1898.
Korak se ustavi, misli hite v daljo, tja v prelepo obmejno Notranjsko.
V Planini, kjer iz skrivnostnega podzemlja prihiti Unica, tam se je rodil Andrej Vavken, ki bo 29. novembra obhajal stoletnico svojega rojstva.
Vavken — komu je bilo doslej znano njegovo ime? Poedinim starejšim organistom in nič več.
L. 1898. so položili njegovo truplo v hladno zemljo cerkljanskega pokopališča. Prvi rod domačinov se ga je še spominjal, splošna javnost pa je pozabiia nanj, dasi je njegov duh še do danes ostal med narodom v obliki njegovih pesmi.
Kdo in kaj je bil Vavken?
L. 1883. je zelene Cerklje obiskal avstrijski cesar.
Pred cerkvijo ga pozdravi v imenu občine tedanji župan Andrej Vavken. Cesar ga vpraša: »Kdo je tu šolski voditelj?«
Odgovor: »Jaz.«
»Kdo je zgradil to šolo?« »Jaz.« »Kdo je poštar?« »Jaz.« »Kdo je pošto ustanovil?« »Jaz.« »Kdo je organist?« »Jaz.« »No. potem morate imeti dovolj opravka,« je pripomnil cesar.
Vedel pa le še ni, da je Vavken prebil vsako prosto minuto tam ob klavirju, kjer so nastajale pesmi, ki jih je potem pel ¡s svojim izbornim pevskim zborom v cerkljanski cerkvi. — Sam je imel krasen glas, obsežen bariton, izredno poln, žametno božajoč.
Tudi njegova žena, pokojna Evgenija Vavken, mu je s svojim lepim, mehkim in zvočnim altom zvesto stala ob strani pri cerkvenem petju.
—1 Pismenost v Jugoslaviji se je zadnja leta precej dvignila. Po uradni statistiki je znalo leta 1921. 48,5 % prebivalstva Jugoslavije citati in pisati, deset let pozneje pa že 54,8 %. Sedaj računajo, da se je odstotek povzpel že na 60 %. Leta 1931. je znalo največ ljudi v Sloveniji pisati in citati, namreč 94,4 % (94,7 % moških in 94,2 % žensk), najmanj pa v vrbaski banovini, 27,4 % (40,1 %
Premnogo je božičnih, velikonočnih in majniških pesmi, ki jim je on vdihnil življenje. Lepe so, polne notranjega doživetja in narod jih rad ubira v ljudskem petju.
Tudi posvetnih pesmi nam je precej dal.
L. 1931. ga je silno lepo predočil njegov nekdanji učenec stolni dekan in kanonik g. dr. Fr. Kimovec v spomenici »Od Ilirije do Jugoslavije«.
L. 1936. pa je tedanji upravitelj cerkljanske šole pokojni Josip Lapajne imel v radiu Vavknovo proslavo kot uvod za stoletnico njegovega rojstva. Otroci njegove šole so zapeli zbirko Vavknovih pesmi in pokojnik je kaj zanimivo tolmačil nastanek vsake teh.
Ko so tov. Josipu Lapajneju nekateri svetovali, naj to proslavo priredi rajši ob Vavknovi stoletnici, je rekel: »Bog ve, kje bom tedaj jaz.« Slutnja? In 11. mesecev za tem je legel tudi on k njemu v grob.
Sveta tišina je tu na tvojem grobu Andrej Vavken. Mir in odpočitek od vseh grenkob življenja. Ti pevec in ustvaritelj premnogih slovenskih pesmi spavaš tu že 40 let. Ali slišiš, ko poje zbor v cerkvi tvojo »Sveti križ?« in v prelepih majniških jutrih ono nežno »Hvalo poj te dol višave« in »Krasni majnik«.
V sveti božični noči, ko je tvoj grob pogrnjen z belim leskečim se snegom, prihajajo k tebi glasovi »Zveličar nam je rojen zdaj«, »Raduj se človek moj«, »Pastirci vi«, »Oj slava...«
Ko se tvoj grob ogrne v pomladno cvetje in je narava v polnem dehtenju in kipenju in zazvone v linah cerkljanski zvonovi svojo mogočno velikonočno pesem, tedaj te pozdravijo glasovi tvoje »Današnji žarki«.
Premnogokrat zaplakajo tu na pokopališču mehki glasovi večno lepe »Vigred se povrne«. O, koliko tovarišev učiteljev je že spremila ta tvoja otožnica v grob.
Še pozni zanamci bodo prepevali tvoje lepe pesmi; v njih bo ime Andrej Vavken ostalo večno.
moških in le 14,2 % žensk). Zanimivo je, da stoji Beograd s svojimi 89,1 % nepismenosti na drugem mestu, za dravsko banovino. »Edinost«, 26. XI.
—1 Pipo bodo smele kaditi in to celo v šoli učenke v Indiji. Vlada v Indiji bo v najkrajšem času izdala odlok, da bodo smele vse učenke 1600 nočnih šol kaditi pipo in to celo med poukom. Vse te učenke so bile doslej
nepismene. Toda tudi po dnevnem delu navadno zapuščajo šolo in hodijo domov — kadit. Da bi se kmetice prisililo, da berejo in pišejo, jim je vlada dovolila, da smejo med poukom kaditi pipo. »Večernik«, 25. XI.
— Himen. V ponedeljek, 21. nov. 1938., sta se poročila v Sv. Ilju v Slov. gor. tov. Košutnik Roman, učitelj v Sp. Sv. Kungoti, in tov. Kosi Oresta, učiteljica v Št. Janžu pri Dravogradu. Poročil jih je bivši učitelj in tovariš g. Štefancjoza, sedaj kaplan v Žalcu.
Učiteljska tiskarna
—t V Knjigarni Učiteljske tiskarne v Ljubljani in njeni podružnici v Mariboru si
lahko naročite sliko skladatelja Davorina Jenka in sliko sv. Save. Sliki sta v velikosti 65,5 X 47,5 m na močnem papirju po din 12,—, na kartonu nalepljeni pa po din 20,—.
—t Ko pridete v Ljubljano, oglejte si veliko zbirko učil v Knjigarni Učiteljske tiskarne v Frančiškanski ulici št. 6.
—t Pravkar sta izšli v Knjigarni Učiteljske tiskarne v Ljubljani knjigi: »Pisane lutke« in »Tinkin zajček«, ki ju je spisal Josip Ribičič. Prvo knjigo, ki bo ugajala deklicam, je bogato okrasila s slikami Ksenija Prunkova. Druga knjiga je zelo primerna za dečke. Okrasil jo je France Mihelič. — Poleg teh dveh knjig našega priznanega mladinskega pi-
Mladinska
matica
—mm V Moravskem večerniku od 13. novembra 1.1. je izšel v češkem prevodu »Murli«, zgodba o psu, ki jo je za »Naš rod« napisal Karel Širok.
—mm Božična številka »Našega roda« je
izšla s sledečo vsebino: M. Sever: Svobode seme. (Pesem.) Anton Ingolič: Sirote. (Nadaljevanje. Josip Ribičič: Božična pravljica. Ina Slokanova: Božična. France Novšak: Golobč-kova smrt. Anton Mohar: Žalost. (Pesem.) Georgij Rajčev: Zefran. Tone Ljubic: Miklavžev večer. (Pesem.) Karel Širok: Ta noč je sveta noč. (Pesem.) Josip Ribičič: Ples na zemlji. Pavel Kunaver: Uboga gmajna. Mara J. Tavčar: Ringaraja. (Pesem.) Albin Zalaz-nik: Trpljenje kulijev na reki Jangtse. Angela Vodetova: Dragi Branko! Tone Ljubic: Zobotrebci. Zdravko Ocvirk: Pesem o črvu. (Pesem.) Vilim Kunst: Za tri dinarje elektrike. (Nadaljevanje.) Disney - O. Gaspari: Noetova barka. Leopold Paljk: Krvava ušica. — Uganke za Cicibančke. — Prosim! Hvala! — Drobne zanimivosti. — Mladina piše. — Križanke. — Številka ima novo naslovno sliko, ki je izredno posrečena. Bogata vsebina te številke je natrpana s posrečenimi ilustracijami, pri katerih so sodelovali sledeči ilustratorji: Mihelič, Sedej, Georgijev, Bucik, Smrekar, Sirk, Ljubic, O. Gaspari, Prunkova in drugi.
—mm Ekspedicija 4. številke »Našega roda« je pričela 28. novembra. Vsi naročniki, ki so pravočatsno poravnali naročnino, imajo list že v rokah. Poverjeniki, ki niso poravnali še naročnine, so naprošeni, da to store, da prejmejo otroci čimprej to zanimivo številko.
—mm Naročnina na posamezne številke »Našega roda« se plačuje vnaprej. Vse cenjene poverjenike naprošamo, da se tega drže.
—mm Naročnike na slikanico »Živali«
obveščamo, da zaradi nesoglasja med lastniki tvrdke, ki bi nam morala slikanico izdelati,
satelja Josipa Ribičiča je izšla še knjiga: »Teta s cekarjem«, ki jo je spisala Manica Koma-nova, poslikal pa Niko Pirnat. V knjigi je pet izvirnih slovenskih pravljic. — Miklavž in Božiček bosta imela s knjigami prav posebno veselje, ker bosta ustregla našim malčkom.
—t Knjigarna Učiteljske tiskarne v Ljubljani prosi vse one, ki imajo njen letošnji »Cenik«, da vpišejo k cenikovemu poglavju Stenske slike in učila, II. Zemljevidi, sledeče popravljene cene:
A. Stenski zemljevidi.
1.	Afrika, fizična karta (Rothaug, Umlauft, Modestin). Velikost 195/175 cm. Din 460.
2.	Afrika, politična karta (Rothaug, Umlauft, Modestin). Velikost 195/175 cm. Din 460.
3.	Amerika južna, fizična karta (Modestin). Velikost 195/175 cm. Din 460,—.
9. Balkanski polotok, fizična karta (Franovič-Gavazzi). Velikost 160/190 cm. Din 400. 17. Jugoslavija kraljevina, zgodovinski razvoj 1804.—1818. (Zavrl). Velikost 95/106 cm. Din 160,—.
22. Poluta vzhodna (Rothaug, Umlauft, Modestin). Velikost 185/170 cm. Din 460,—. 24. Poluta zapadna (Rothaug, Umlauft, Modestin). Velikost 185/170 cm. Din 460,—. 26. Poluta vzhodna in zapadna, fizična karta (Juras). Velikost 150/90 cm. Din 320,—.
B. Globusi. 2. Globus, premer 34 cm, brez meridiana (hrv. tekst). Din 600,—.
4.	Globus, premer 12 cm (hrv. tekst). Din 70.
nismo prejeli knjige pravočasno in smo bili zaradi tega prisiljeni pogodbo stornirati. Naročnikom bomo denar vrnili.
Šolski radio
—r X. Torek, 6. decembra. Miklavžev dan. Izvajajo brezposelni učit. abiturienti. Razpored: Anica Černejeva: Sv. Miklavž je prišel v šolo. (Igra.) Anica Černejeva: Sirotica Tinka in sv. Miklavž. (Recitacija.) Josip Ribičič: Pri sv. Petru. (Igra.) I.—III.
Petek, 9. decembra. December doma in v prirodi. Dvogovor, vodi g. Miroslav Zot. Prvi zimski pojavi. In vendar tudi življenje. Prva rast v čebulicah. Na vrtu in med lončnicami. Življenje v kleti. II—III.
—r V kmetijskem radiu bo v nedeljo, 4. decembra, ob 17. uri predavanje: Gospodarska navodila in tržna poročila.
Stanovska organizacija JVlf
Iz druitev
Vabila
= JUU — SRESKO DRUŠTVO ŠKV)FJA LOKA sporoča, da je dnevni red zborovanja v toliko izpremenjen, da predavanja ne bo, pač pa bo razprava o podrobnih učnih načrtih za nižjo in višjo ljudsko šolo. Ostali dnevni red neizpremenjen! Odbor.
= JUU — SRESKO DRUŠTVO ORMOŽ
bo zborovalo v soboto, dne 3. decembra, ob 9. uri dopoldne v državni ljudski šoli v Ormožu. Poleg običajnih točk je na dnevnem redu tudi predavanje tovariša VI. Klemenčiča o »Zgodovinskem pouku v osn. šoli; in predavanje g. prof. Franja Žgeča — »Haloze!« — Vabljeni vsi tovariši, posebno novinci.
*	Odbor.
t
Berti Brencetovi v spomin
V avgustu je umrla v Mariboru upokojena učiteljica Berta Brence v 52. letu svoje starosti. Rodila se je v Velenju blizu Šoštanja kot hčerka šolskega upravitelja. Bila je najmlajša izmed šestih otrok. Študirala je V Celovcu in Mariboru — po maturi je službovala doma v Velenju — kjer je preživela najlepšo dobo isvojega življenja v krogu svojih staršev. Ob prevratu je prišla Berta v Maribor, kjer je službovala na III. in IV. dekliški šoli. Pri šolski deci je bila silno priljubljena, znala jo je pridobiti za pouk, vsi otroci in starši otrok so jo ljubili in spoštovali. Gojila je šolsko in cerkveno petje, imela krasen zbor. Večkrat je pela ž njimi v cerkvi pri šolarskih mašah in raznih šolskih prireditvah. Za svoj trud je dobila več pohvalnih listov — dobila pa je tudi od mest. šol. sveta v Mariboru častno darilo za vzorno marljivost, uspešno poučevanje in vestno izpolnjevanje učiteljskih dolžnosti. Bila je ves čas članica učiteljskega
društva. Ko je zgubila svoje starše, je začela bolehati na srcu. Bil je to pač prehud udarec zanjo, ker je tudi v Mariboru živela skupno s svojimi starši. Njeno zdravje se je slabšalo, iskala je utehe v raznih kopališčih in letoviščih — ozdravela ni več.
Ker ji je postalo šolsko delo pretežko, je prosila za dopust in leta 1931. je stopila v pokoj. Hirala je vedno bolj, letos spomladi je legla v posteljo in v avgustu izdihnila svojo blago dušo.
Odšla si tja, ljuba Berta, od koder ni vrnitve, odšla si po plačilo za svoj trud! Zapustila si svoje drage sorodnike in tovariše, ki žalujejo za Teboj, draga Berta! Umrla si ob času, ko Te nismo mogle spremljati na Tvoji zadnji poti, zato pa Te hočemo večkrat obiskati na Tvojem zadnjem, lepem domu, kjer snivaš večno spanje poleg dragih staršev.
Z Bogom, draga tovarišica, ljuba Berta!
K. P.
Kaj vse pišejo
o učiteljstvu, šoli, prosveti in JVlf
Kadar pridete v Ljubljano, se zglasite pri občeznani manufakturni veletrgovini
■ g B I JA	kjer boste našli veliko izbiro
K B gA 1 1 t Dri Cbnfll"	blaga za moške in damske
■ ■ " B " * ™ ^^ ^ nrr,vO U	obleke po izredno ugodnih cenah
Lingarjeva ulica — Pred Škofijo,	Ne pozabite: R.Miklauc, Ljubljana
Lep dar slovenski mladini
Dve novi mladinski knjigi Josipa Ribičiča
Ko se je v slovenski književnosti začel opažati živahnejši razvoj in tudi znaten napredek, je še dolga leta zijala velika vrzel v naši mladinski literaturi. Pomanjkanje dobre mladinske knjige sploh je bilo zelo občutno, še poisebno velika pa je bila potreba po izvirnih slikanicah in čtivu za najmlajši rod. Le slabi prevodi tujih del so »popolnjevali naš knjižni trg. Šele v povojni dobi se je pričela mnogo živahneje razvijati naša res mlada mladinska književnost. V nemali meri gre za to zasluga Mladinski matici, ki že 10 let pošilja mladini samo izvirne mladinske spise, a skrbi tudi za najmlajše z vsakoletno originalno slikanico. Veliko priznanje pa gre tudi Josipu Ribičiču, ki je tako kot urednik Mladinske matice, kakor tudi kot neutrudljiv in najplodovitejši mladinski pisatelj z najlepšimi deli poskrbel za »Cicibanov rod« in s tem obogatil mladinsko književnost. Njegova dela »V kraljestvu palčkov«, »Kraljica palčkov«, »Zavratne pošasti«, »V kraljestvu čebel«, »Mihec in Jakec«, »Miškulin«, »čurimurčki«, »Miklavževa noč«, »Kralj Honolulu«, »Palčki«, so naravnost biseri slovenske mladinske književnosti, namenjene našim najmlajšim. Temu lepemu številu njegovih originalnih in nadvse posrečnih del se pridružujeta dve novi slikanici »Pisane lutke« in »Tinkin zajček, ki sta izšli v založbi Učiteljske tiskarne.
(Po sliki B. Jakca)
Josip Ribičič.
Ribičič, ki razpolaga z neizčrpnim bogastvom fantazije, je tudi v teh dveh svojih najnovejših delih ohranil oni pristno otroški kramljajoči ton, ki ga naši malčki tako zelo ljubijo in tako močno cenijo. Vsebina spisov in način njegovega pisanja je otrokom tako zelo blizu, da ni prav nič čudnega, če so vsa Ribičičeva dela razprodana. — Rekord so pa dosegli »Palčki«, ki so bili razprodani lansko leto pred sv. Miklavžem v teku treh tednov. In letos prihajata na knjižni trg kar dve novi
slikanici, katerim je besedilo oskrbel Josip Ribičič in najmlajši Cicibančki bodo dobili zopet nekaj novega, izvirnega in nadvse lepega.
»Pisane lutke.« S tem delcem je posegel Ribičič z mojstrsko spretnostjo v oni nedo-gnani svet, ki ga doživlja mlada deklica, ko se igra in pogovarja s svojimi lutkami. Prava, najbujnejša otroška fantazija obudi vse lutke, ki potem žive v svetu otroške domišljije. Tudi Ribičičeve »Pisane lutke« ponoči oživijo in se pod vodstvom glavnega aranžerja Pajacka pogovarjajo, kako bi svoji »mamici« Cvetki čestitale za god in kako darilce bi dale. Pa gredo na vrt in natrgajo cvetja: Belka belega, Rdečka rdečega, Modrička modrega, Zelenka zelenega in Rumenka rumenega in zlato son-čece. Lepoto vsebine povzdignejo besede pametnega čarodeja, ki nasvetuje in pričara to, kar so ostale lutke pozabile.
Koliko otroškega doživetja, koliko za otroke privlačnega dejanja, koliko previdno prikrite vzgojne tendence je v tem kramljanju lutk, skoraj ni moči opisati. Dejstvo pa je, da je ton neprisiljen in čtivo zanimivo tudi za odraslega. Knjiga je naravnost raz--košno opremljena z okusnimi in večbarvnimi ilustracijami Ksenije Prunkove.
»Tinkin zajček.« S to knjigo bodo imeli posebno veselje dečki. Zajček Malček, Tin-kina igrača, počiva zvečer na oknu med četo vojakov generala Harambaše in gleda v temno noč polno strahov. Po polnoči pridejo na vrt pod okno divji zajci in tem se pridruži Malček. Toda divjaki mu ne zaupajo, zmer-
jajo ga z izdajalcem debeluharjem ter zbežijo. V svoji nerodnosti se Malček usede na ježa, ko pa išče svoje divje bratce, ga preganjajo lisica, sova in volk. — Vojska generala Harambaše, ki jo pripeljeta s seboj Tinka in Tonček, išče Malčka, preganja lisico, sovo in volka, ki je pomandral skoro vse vojake. Šele medved prepodi Malčkove sovražnike, reši Harambaševo vojsko in tudi zajčka.
Pri tem delu se je Ribičič zopet znašel v krogu živali, ki so taiko priljubljeno in spretno uporabljeno gradivo njegovih mladinskih spisov. Naravnost mojstrsko je doslej obdelal čebele, Miškulina in čurimurčke, a »Tinkin zajček« bo tem delom lepa dopolnitev.
Bogate risbe Franca Miheliča krasijo to knjigo in bodo otrokom prav dobro služile za preizkušanje sposobnosti v barvanju.
Težko bi bilo povsem objektivno ugotoviti, ali je že kateri izmed naših mladinskih pisateljev doslej pogledal globlje v dušo najmlajšega otroka, ali je že kdo bolje spoznal ono velikansko otroško fantazijo in ali je že kdo natančneje pogodil otročji ton v Svojih mladinskih spisih, nego je to dosegel Ribičič. Naglasiti pa se brez dvoma more in tudi mora, da sta ti dve najnovejši deli izredno uspeli in pričata, da je Ribičič za naše najmlajše najplodovitejši in najboljši mladinski pisatelj.
Tisk, ilustracije in nadvse lepa in solidna oprema obeh knjig, vse to priča, da založnica Učiteljska tiskarna zelo pazi na vrednost, lepoto in solidnost svojih izdanj. —ž.
= ČLANI SLOV. ŠOLSKE MATICE V LENDAVSKEM SREZU se naprošajo, da nakažejo članarino za leto 1938. na ček. račun sreskega društva JUU po položnicah, katere prejmejo te dni vse šole.
Poročila
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO V LITIJI je zborovalo dne 12. novembra 1938. v posvetovalnici na mestnem magistratu v Ljubljani. Uvodoma je predsednik tov. Jože Župančič pojasnil vzroke, zakaj tako pozno zborujemo. Izrekel je vsem navzočim pozdrave, prisrčno dobrodošlico pa novo vstopiv-šim: tov. Olgi Izlakar iz Šmartna, tov. Bekar Pelagiji iz Št. Vida, tov. Kotniku Konradu iz Sv. Križa, tov. Šteblaj Majdi iz Št. Jurija in tov. Majer Bogdani iz Polšnika. Zbor je nato stoje počastil spomin umrle članice tov. Anice Thurnherjeve iz Višnje gore in ge. Koprivo-ve, matere našega blagajnika.
V	situacijskem poročilu je naglasil tov. predsednik porast draginje in iznesel nujno potrebo, da se zvišajo prejemki državnega uradništva. Nato je poročal o sprejemu predstavnikov vseh uradniških skupin pri banu g. dr. Marku Natlačenu, ki je obljubil zvišanje plač na prihodnjo pomlad.
V	začetku šolskega leta je znašal učiteljski stalež v našem srezu 169 učnih moči (63 učiteljev in 102 učiteljici). Organiziranih je le 101, kar je dovolj žalostno spričevalo za neobičajno visoko število neorganiziranih.
Neka v JUU novo vstopivša tovarišica, ki je pa že več let v službi, je obenem z vstopom zaprosila za intervencijo v osebni zadevi. Odbor je na svoji zadnji seji odklonil intervencijo z ozirom na naš lanski sklep, ki zahteva za vsakega člana epoletno čakalno dobo. Izvzeti so le novinci, ki takoj ob sprejetju v državno službo postanejo člani. Občni zbor je soglasno odobril postopek odbora. Sklep pa se podaljša!
Tajniško poročilo poda tov. tajnik Franjo Trošt. Med drugim čita tudi dopis, R. K., ki vabi učiteljstvo k sodelovanju.
Blagajniško poročilo poda tov. Kopriva Janez. Javlja sklep odborove seje, da bo vsak dolžnik izterjan pravnim potom.
O banovinski skupščini poroča tov. Kopriva, o zagrebški pa tov. Trošt. Z obžalovanjem smo vzeli na znanje, da je banovinska skupščina z izjemo dveh delegatov našega društva ukinila znižanje članarine učiteljskim pripravnikom.
Tov. predsednik je še dopolnil poročilo o zagrebški skupščini. Zbor se je soglasno izrekel za izpremembo pravil, ki naj onemogočijo take skupščine, ki mečejo zaradi ne-vzgojene in nedisciplinirane manjšine sramoto na ves učiteljski stan naše države.
Odbornik tov. Arnošt Adamič je poudarjal nujno potrebo, da sodelujejo vsi učitelji v JUU. Pokazal je tudi na žalostne osebne razloge, čemu nekateri izstopajo. Končal je: JUU očitajo, da s svojimi intervencijami ne uspe. Še slabše pa bi bilo, če bi ne imeli nobene organizacije! (Živahno pritrjevanje.)
Program bodočega dela: Soglasno je bil sprejet delovni načrt za šol. leto 1938./39., ki ga je predložil predsednik tov. Zupančič: Ogled Narodne galerije, hospitacija na poiz-kusni šoli v Ljubljani, predavanje tov. Urat-nika o izdelavi praktičnih učil in samoučil; predavanje tov. Kotnika o risanju, zlasti o narodni ornamentiki; ogled litijske predilnice, ter nabiranje snovi za domoznanstvo in folkloro. O poslednji točki je podal podrobnejša navodila še tov. Adamič, ki bo sestavil pregledne vprašalne pole. Po možnosti bomo izdali zbrano snov v posebni knjigi in tako z delom proslavili 60-letnico obstoja našega društva.
Naše sresko društvo JUU bo organiziralo za 70-letnico obstoja slovenske učiteljske organizacije tabor v Ljubljani. K sodelovanju bomo povabili vseh 8 sreskih društev JUU okrog Ljubljane.
O pomoči za obmejno in kočevsko deco je govorila odbornica tov. Kovičeva Leopol-dina. Sklenemo, da bomo zbirali knjige in ostalo. Akcijo bo vodila tov. Kovičeva.
Tov. Acceto predlaga, da izposluje JUU enkratno počitniško vozovnico za vse učitelje. Soglasno pritrdimo!
Zatem smo rešili še več šolskih, prosvetnih in stanovskih zadev. Navzočnostna pola je izkazala 65 članov. Nato smo si ogledali magistratne zanimivosti. Potem pa smo šli v Jakopičev paviljon, kjer smo si ob znižani vstopnini ogledali uspelo Jakčevo razstavo. Franjo Trošt, tajnik. Jože Zupančič, preds.
+ JUU SRESKO DRUŠTVO BREŽICE
je zborovalo v soboto, 12. novembra 1938., v prostorih ljudske šole na Senovem. Po uvodnih formalnostih tov. predsednika poda tov. Ankele tajniško poročilo, iz katerega je razvidno, da je število članstva v društvu 91, da smo imeli 4 zborovanja in odbor 4 seje ter je bilo prejetih in oddanih 386 dopisov. Tov. blagajnik Žener poda sliko finančnega stanja našega društva in obravnava proračun za poslovno leto 1938./39., ki izkazuje 14.700 din izdatkov proti 15.690 din dohodkov. Pohvalno omenja, da so vplačila članstva v tem letu rednejša, izdatkov pa je bilo manj, tako da dolg sekciji znaša le še 848 din. Upa, da bo v tem letu stvar poravnana in bo novi blagajnik imel lažje stališče. V imenu nadzornega odbora poroča član tov. Mikulič, da je pregledal blagajno in našel vse v najlepšem redu.
O banovinski skupščini je poročala tov. Zorkova, o zgodovinski glavni skupščini pa tov. Ravbar.
Pri slučajnostih je bil izvoljen za poverjenika Učit. zadruge tov. Aparnik in se je za revno učit. družino nabralo 100 din. Mnogo se je govorilo o celibatu učiteljic. V debato so posegli zlasti tov.(-ice) Ivanuš, Bahovčeva, Cesnova, Levstik, Ankele, Zdešarjeva, a do zaključka ali celo do odprave celibata nismo prišli. Očitkov je bilo mnogo, zlasti s strani tovarišic, končno je ta gordijski vozel pretrgala tov. Tomše-Rozinova, ki je predlagala, naj se osnuje pri društvu ženski odsek s sledečimi članicami: Zorkova, Cesnova, Zdešarjeva in Arnškova. Ta odsek naj izdela točne načrte, ki jih bo potem društvo odpremilo dalje sekciji in ta na merodajna mesta. Predvsem pa tovarišice: številneje posečajte društvena zborovanja, kjer redno iznašajte svoje težnje, posezajte aktivno v društveno delovanje in uspeh vam bo, ob podpori vseh tovarišev, zasiguran. Prihodnje zborovanje bo v Sevnici dne 7. decembra 1938. ob 11. uri, na katerem bo predavanje g. profesorja Šiliha Gustava iz Maribora o temi »Aktualna pedagoška vprašanja naše dobe s posebnim ozirom na delo naše ljudske šole«, drugo zborovanje pa bo v začetku februarja v Brežicah s predavanjem tov. Bahovčeve. R. Ivanuš, preds. Ankele France, tajnik.
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO SV. LENART V SLOV. GORICAH je imelo občni zbor in zborovanje dne 12. novembra 1938. ob 9. uri na drž. ljudski šoli pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Navzočih je bilo 64 % vsega članstva.
Po uvodnih formalnostih in pozdravnem govoru je podal tov. predsednik situacijsko poročilo in Obravnaval dopise, kar se je vzelo brez posebnih debat na znanje.
O banovinski skupščini je poročal tovariš Križnic Jotsip, o glavni skupščini pa tovariš predsednik. Obe izčrpni in zanimivi poročili je vzelo članstvo z zadovoljstvom na znanje ter obsojalo razdiralno delo manjšine v Zagrebu.
Sledili sta poročili tajnika in blagajnika. Proračun za letošnje šolsko leto je bil soglasno sprejet in je isti kakor lani. Tovariš blagajnik je podal tudi navodila, kako se naj plačuje članarina, kako se naj novi člani prijavijo itd. Seznanjal je tudi novopristopivše in ostalo članstvo med seboj. Predsednik nadzornega odbora tovariš Golob Josip je nato predlagal odboru priznanico za delo v preteklem letu. Predlog je bil soglasno sprejet.
Upravni odbor, nadzorni odbor in stanovsko častno razsodišče smo spopolnili z nekaterimi na novo izvoljenimi člani.
Soglasno so bile sprejete sledeče resolucije:
1.	Učiteljstvu se naj prizna stalnost.
2.	Odpravi se naj celibat, ker je enostranski in krivičen.
3.	Šolska uprava se naj loči od politične.
4.	Dovoli se naj poštninska prostost za vse pošiljke šolam.
5.	Končno se naj uredi položaj šolskih upraviteljev.
6.	Pripravniki se naj po izpolnjenih pogojih, t. j. po 3 letih službovanja, takoj prevedejo v uradniško skupino.
7.	Prejemki poročenih učiteljic se naj izenačijo s prejemki neporočenih v smislu gesla: »Za enako delo enako plačilo«.
8.	Neobhodno je potrebno, da se prejemki učiteljistva zvišajo sporedno z naraščanjem cen vseh življenjskih potrebščin in to takoj, da se prepreči nadaljnja zadolžitev, ki je že katastrofalna.
9.	Rodbinska doklada za ženo se naj takoj vrne.
10. Prizna se naj rodbinska doklada za otroke v prostem znesku mesečno po 150 din.
Med 10-minutnim odmorom si je ogledalo navzoče učiteljstvo stenski relief Evrope, ki ga je izdelal na sprednjo steno učilnice v velikosti 3,5 m X 3 m tovariš Vipavec Viktor. Izrazila se je splošna želja, da bi pri prihodnjem zborovanju o tem svojem delu podrobneje poročal.
Pri slučajnostih se sklene, da se naj društveno delo poživi s tem, da se pri vsakem zborovanju določi program za prihodnje zborovanje, pri katerem naj bi po možnosti sodelovale vse šole. Po predlogu tov. Fr. Rogla izdelajo vse šole do prihodnjič poročilo o šolskem obisku zadnjih 5 let.
Prihodnje zborovanje bo meseca januarja.
T. č. tajnica:	T. č. predsednik:
Urban A. Valerija.	Košenina L. Vlado.
-f JUU — SRESKO DRUŠTVO GORNJI GRAD je imelo svoj letni občni zbor dne 12. nov. 1938. v Radmirju. Navzočih 44 članov = 88 %.
Tov. predsednik se spominja 20 letnice našega osvobojenja in izraža upanje za lepo bodočnost.
Poročilo o dopisih poda tov. tajnica, o banovinski skupščini pa poroča tov. predsednik, ki predvsem poudarja discipliniranost članstva, njegovo stanovsko zavednost in načelo demokracije, ki vlada v naši organizaciji. Neorganizirano članstvo je treba pritegniti v naše vrste. Na banov, skupščini se je razpravljalo o odnosih med učiteljstvom in prosvetno oblastjo ter o naših pravičnih zahtevah: o napredovanjih, poročenim polne do-klade, ukine naj se celibat in zvišajo prejemki. Predvsem poroča o sklepih v tiskovnem odseku; povečan »Naš rod«; »Učit. tiskarna« bo začela izdajati priročnike, ki bodo prila-godeni modernim stremljenjem v pouku. Poseben odbor pedag. praktikov in pisateljev bo dajal navodila, zbiral material in ga izdajal. — Proračun sekcije ostane isti, samo postavka za »Popotnika« se zviša, ker se mu je povečal obseg.
O glavni skupščini poroča tov. Rozman, o izredni skupščini pa dopolni tov. predsednik.
Sprejeti so bili sledeči sklepi:
1.	Kot prva izdaja realističnih knjižic naj bi izšla kmetijska čitanka.
2.	izdajanje realističnih knjižic naj bi prevzela sekcija in naj bi od tega finansirala tudi »Popotnika« in »Učit. tovariša«, naša članarina naj bi se pa na ta način znižala (tov. Hudales).
3.	Prosvetna oblast naj dokončno uredi vprašanje šolske obveznosti. Učenci, ki so dovršili 14. starostno leto, vlagajo prošnje na bansko upravo za predčasen odpust iz šole. Vse prošnje se rešujejo ugodno. Da se poenostavi uradovanje, naj se v tej zadevi postopa takole: a) Da se strogo izvaja zakon o ljudskih šolah glede šol. obveznosti in se zato prepreči vlaganje prošenj za predčasni odpust. b) Ce tega ni mogoče doseči, naj se dovoli šol. upraviteljem, da ¡sami rešujejo take prošnje, ker oni poznajo najbolje upravičenost in neupravičenost takih prošenj (tov. Predan).
Tov. Predan poroča o občnem zboru mladinskih pevovodij dne 2. nov. t. 1. v Mariboru in poziva one, ki se za mladinsko glasbo zanimajo, k sodelovanju. Aprila ima v programu mladinski koncert za naše okrožje, v maju pa bi bil velik koncert združenih mladinskih zborov v Mariboru.
Referent za »Mlad. matico« v našem srezu tov. Tratnik poroča, da je v srezu okoli 450 naročnikov »Našega roda« t. j. 12 % vseh šolarjev. Poudarja se, da je dolžnost vsakega učitelja, delati za ta list, ker ga izdaja naš stan in ker gre ves presežek za povzdigo kvalitete in kvantitete. — Pridružili se bomo akciji za zbiranje letne naročnine »Naš. roda« za revne obmejne otroke in akciji za nabiranje knjig, obleke in obutve zanje.
Sledi program predavanj za tekoče šolsko leto s sodelovanjem članstva: o mladinskem skrbstvu in sodstvu, o vtisih s potovanja po Italiji in o pospeševanju kmetijstva v šoli. Eno zborovanje bi bilo skupno z drugimi bližnjimi društvi.
Tajniško in blagajniško poročilo se sprejmeta brez debate. Prihodnje zborovanje se bo vršilo na Rečici ob Savinji.
Oskar Hudales, preds. Jadviga Golež, ta j.
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO ŠOŠTANJ je zborovalo dne 5. novembra 1938. v Šoštanju in imelo svoj občni zbor.
Tov. predsednik je v svojih uvodnih orisih obravnaval vprašanja in dogodke, ki so se uvrstili v razdobju od zadnjega zborovanja in ki zadevajo narod, stan ter organizacijo. Pred-očil je misli in čustva, ki nas spremljajo ob 20 letnici naše narodne samostojnosti in državne skupnosti. V glavnih potezah prikaže naše narodno in prosvetno življenje pred 20 leti ter kritično premotri našo narodno razvojno pot, posebej pa še razvojno pot našega stanu in naše stanovske organizacije. Ko stopamo v novo obdobje naše narodne zgodovine, smo si svesti vseh dolžnosti, svesti pa smo si tudi svojih pravic. Za te naše pravice se bomo borili s podvojeno silo v okviru naše stanovske organizacije. Uspehi bodo za-viseli od nas samih, od naše stanovske zavesti in borbenosti.
S temi mislimi je otvoril predsednik občni zbor. S toplimi besedami je sprejel v našo sredo premeščene in na novo nameščene tovarišice in tovariše: Iglarjevo Marico, Me-terčevo Marto, Ravnikarjevo Danico, Peterca Aleksandra in Duha Otmarja s pozivom, naj se udejstvujejo v prvih vrstah naše stanovske organizacije.
Poročilo tajnika je v svojem prvem delu obsegalo ves zgodovinski razvoj naše stanovske organizacije od začetka do zagrebške skupščine, v drugem delu pa razvoj našega društva in notranje sile, s katero razpolagamo. V preteklem letu smo v prvi vrsti hoteli akti-vizirati vse članstvo in smo razposlali 3 anketne pole. Prva je obsegala življenjska vprašanja našega društva, druga naj bi razjasnila sliko gmotnega stanja učiteljstva in tretja nas naj bi uvajala v sistematični študij kulturnih in socialnih razmer lastnega šolskega okoliša. Te anketne pole si je osvojila tudi sekcija in jih razmnožene razposlala tudi ostalim društvom v obravnavo.
V društvu smo osnovali posvetovalnico, v kateri dobi lahko visak član pojasnila in nasvete v vprašanjih, ki zadevajo učiteljstvo. Imeli smo pa komaj 2 primera v obravnavi.
Zborovanj je imelo društvo 5 in na teh smo imeli 3 predavanja in 2 referata. Povprečna udeležba je bila 72 %. Odborovih sej je bilo 5. Članov je imelo društvo do danes 46.
Blagajničarka poroča, da se je članarina dovolj redno plačevala in izkazuje blat/ii1" majhen prebitek. Obveznosti napram sekciji smo izpolnili.
Illlllllllll!llllllllllll!llll!llllll!lllllllllllllllllllllllll!llllllllllllllllll!!llll
KUPUJTE PRI TVRDKAH,
KI OGLAŠUJEJO
V NAŠEM LISTU
llllll!l!!llll!lllllllll!llllllll!ll!llllllllllll!lllll!ll!llllllllllll!ll!llll!llllllll
Nadzorni odbor predlaga po pregledu blagajniških in tajniških knjig odboru raz-rešnico, kar se soglasno izvrši. Nato se izglasuje proračun za bodoče leto, ki je bil izglasovan proti 2 glasovoma.
Načrt za bodoče leto: Na vsakem zborovanju predavanje. Predavanja naj bi se črpala iz prirodopisnih ved in naj bi uvajala učiteljstvo v prvilno uporabljanje najenostavnejših učil v prirodoslovnem pouku. Zborovanja bomo pomnožili in bi na istih nastopali domači referenti. Tem bomo določili korefe-rente in bomo na ta način živahnost pri zborovanjih zelo povečali.
V stanovsko razsodišče se izvolijo tov. Stopar, Pokeržnik in Majer.
Tov. Uraše obravnava sekcijski obračun in proračun in se ista sprejmeta.
Nato poda predsednik poročilo o banovinski in državni skupščini, katerih zadnja nas nujno sili k čimprejšnji spremembi pravil, da se v bodoče ognemo sličnim nekvalificiranim nastopom, kakršni so se dogodili. Mencej, predsednik.	Robinščak, tajnik.
Novosii na Knfižnem trgu
—k Božična številka »Roditeljskega lista« prinaša sledeče, zelo zanimive članke: Lep uvodni člančič ob priliki 20-letnice našega osvobojenja in zedinjenja. — »Vzgajanje v družini« od dr. St. Gogale. — »Cut manjvrednosti« od dr. Ant. Trstenjaka. — »Oj ti jeziki!« od Jos. Brinarja. — »Naš fant študira .. .« od Anice Cernejeve. — »Šolska mladina uhaja z doma« od Eme Deisingerjeve. — »Ali ima vaš otrok talent za trgovca« od dr. VI. Schmidta. — »Pavlek« od Ivana Potrča. — ! Kakor vselej vsebuje tudi vzgojne in zdravstvene nasvete, knjižni kotiček in poročila o pokretu staršev.
—k Dr. Cerinova najnovejša skladba
»Méditation« in »Vera valček« (valčkova pesem) je ravnokar izšla in se dobi v knjigarnah. Sladka, elegantna in zelo melodiozna valčkova pesem je napisana na besedilo M. Kraglja in se izvaja s petjem ali tudi brez petja. Priredba za salonski orkester in za godbo na pihala v prepisu pri skladatelju.
—k Jerica Kozina: Igralna šola. V samozaložbi je g. J. Kozina izdala »Igralno šolo«, ki poleg navodil za otroke in starše vsebuje za osnovne in srednje šole več šolskih iger, i ki naj otrokom olajšajo učenje. Knjižica, ki pride na knjižni trg za sv. Miklavža, bo res nekaj posebnega. Opisana je v njej preizkušena metoda, kako uporabljati igro kot učni pripomoček. Cena knjižici bo le 16 din.
Nalivna peresa najnovejšega sistema dobite po ugodnih cenah v Učiteljski knjigarni. Cene od 12 do 400 din.
MALI OGLASI
Hali oglasi, ki slntlj* t posredovalne li iKlalie aaacac občinstva, vsaka beseda 50 par. Najmanjši ziesek Din S-—
KATERI TOVARIŠ ALI TOVARIŠICA,
ob železnici blizu Ljubljane, bi zamenjal svoje mesto z mestom na sedemrazredni šoli v Cerkljah pri Kranju. Ponudbe pošljite na upravo uredništva.
ZA MIKLAVŽA
zelo prikladna darila nudi tvrdka
A. & E. SKABERNÈ
LJUBLJANA
Primerna
MIKLAVŽEVA DARILA
v veliki izbiri po nizkih cenah priporoča tvrdka
IGN.ŽARGl • Ljubljana
Sv. Petra cesta št. 11