O veličini in dostojanstvu žrtve: antropološki nauk Sofoklove Antigone Milosav Gudović Beograd, Srbija https://orcid.org/0000-0003-1760-337X zvontisine@gmail.com Članek je posvečen tolmačenju izbranih antropoloških vidikov Sofoklove tragedije Antigona. Avtor na podlagi začetnih verzov prve stajanke zbora tebanskih starcev interpretira pomenski splet izraza to deinón in superlativnega to deinótaton, v katerem Sofokles zgosti svoj nauk o človeku. Članek nadalje tematizira antagonistično držo naslovne junakinje, njen upor proti vladarskemu ukazu oziroma prepovedi pogreba sovražnika Polinejka. Antigona se kljub temu ukazu odloči za skrivni pokop brata in s tem stopi v obrambo sakralnega reda pred samovoljo tirana. Avtor v članku zagovarja stališče, da sta Antigonin prepovedani pokop Polinejka in samožrtvena smrt paradigma tragičnega herojstva in Sofoklovega razumevanja antropološke veličine in nenasilne sile. V drugem delu članka avtor obravnava temeljno nasprotje med sovraštvom in bratstvom kot notranji antagonizem, ki vzgibava celoto dramskega dogajanja v Antigoni. Odločitev za bratstvo, proti sovraštvu, se kaže kot prva poklicanost človeka in prvorazredni etično-antropološki kažipot. Ključne besede: grška tragedija / Sofokles: Antigona / filozofska interpretacija / žrtev / sveto / bratstvo / Hölderlin, Friedrich / Heidegger, Martin / filozofija tragedije 69 Primerjalna književnost (Ljubljana) 44.1 (2021) Tradicija tragiške umetnosti in njenih teoretskih odmevov je bila od nekdaj tesno povezana z vprašanjem o človeški usodi. Izrazit primer tega miselnega naboja najdemo v starogrški drami, posebej v zarezah, ki jih je v našem zgodovinskem samospoznanju pustil pesnik Sofokles. Naše hermenevtično prizadevanje, sympósion, gostitev v literarnem izročilu, se tokrat osredinja na eno samo dramsko igro – Antigono. Na njene premene v zgodovini interpretacij in odrskih, motivskih preobli- kovanj. Izhodišče in ogrodje miselne vaje, h kateri želim pritegniti bralčevo pozornost, je prva stajanka zbora, ki odstira jedrnat in pregnanten antropološki nauk. Pogosto razlagani začetek te pesnitve se glasi: 70 PKn, letnik 44, št 1, Ljubljana, maj 2021 Marsikaj je silnega, A nič ni silnejše kot človek. V teh verzih vidimo zgoščeno neko apologijo človeka pred neizmer- nimi silami antično pojmovane narave, phýsis. Sofoklove besede nas lahko zazibajo in vzbudijo pomislek, da je privilegij, ki ga pesnik dodeli človeškemu bitju, neomejen, ogromen, ter da tega neobrzdanega bitja ne more nič ustaviti in ukrotiti, ker vase zajema in v sebi zbira vse moči in vso oblast nad naravo. Toda hermenevti nismo poklicani k zibanju v lagodnih predsodkih, k zbiranju zlahka nastopajočih sklepov. Tako citirani verzi kot cela tra- gedija Antigona današnje tolmače poučujejo, da je treba vedno znova iskati zibelko misli o človeku. Ta zibelka ni prostor nedolžnega lagodja, iz katere zrasli izstopamo, da bi postopoma lahko svobodno hodili in spoznavali resničnost. Hermenevtika tragedije nas pelje po obratni poti. Tolmačiti Sofoklovo pesništvo pomeni učiti se hoditi nazaj k zibelki, k začetkom kulture, ki ne prinašajo spokoja in sna o človeški sili, temveč vzbujajo najvišjo budnost vpraševalcev. Pot nazaj, k antič- nim vzrorom, ni ne retrospektivna ne retrogradna. Nova in nova branja mita o Antigoni, razlaga idejnih in estetskih plasti, ki jih ta mit v sebi skriva, nam daje vpogled v morda neminljive načelne boje in pogosto zamegljene meje našega sebstva. Prevod in interpretacija prve stajanke zbora iz Sofoklove drame nista enostavna zadeva. Kako naj razumemo besedo to deinón, ki smo jo slišali od tebanskih starcev? O kakšni silnosti govori pesnik? Ko pesem preberemo ali poslušamo prvič, se nam začetna verza kažeta kot oris sveta: veliko bivajočih stvari in pojavov je prežetih s silo, marsikaj v sebi skriva ali razkriva véliko moč. Nobeno svetno kaj se ne more meriti s človekom. Človek vse prekaša, prav zato, ker se ne more umestiti v red stvari, ker lahko vse reči – saj je edini obdarjen z jezikom – imenuje. Stvari, ki jih izkuša, so močne, vendar nobena nima izkustva. Nobena ne »obiskuje«, ne gradi in ne živi teatra sveta. Že naslov pričujočega članka napoveduje in naznanja možno smer tolmačenja zborskih verzov. Pridevnik deinón je pri Sofoklu znamenje temeljnega momenta svetovnega izkustva, okušanja grenkih sadov sveta. Po tem momentu se človek razlikuje od vseh reči. Gre za žrtev. Čeprav marsikaj na svetu obstaja in traja v času, ne more nič razen človeka biti žrtev v pristnem in polnem smislu. Najvišja sila je atribut žrtvenosti eksistence. Toda ni vsaka eksistenca žrtvena: le tista duša, ki se je dvi- gnila nad močnim mletjem splošnega kajstva, nad sivino slepih ukazov in pravil ter je spregledala z očmi svobode v usodi, si lahko zasluži ime žrtve. Zaradi tega je žrtev redka in vzorna. Milosav Gudović: O veličini in dostojanstvu žrtve: antropološki nauk Sofoklove Antigone 71 Ne smemo pozabiti, da je zborski nauk tebanskih starcev vendarle kontekstualno omejen. Besede zbora niso samo generalizacija, pač pa tudi napotujoči spomin na konkretno dušo, ki ji je usoda namenila to, kar si je ta duša zase tudi izbrala in tako dosegla višjo spravo. Marsikaj je silnega, a se v primerjavi (ali ob srečanju) z Antigonino žrtvijo izkazuje kot slabo, nemočno, lažno. Drama Antigona je mitsko ogledalo Aten, junakinja uprizorjenega mita pa je ogledalo gledalca. V njem naj bi našel in prepoznal mero sebe samega. Samo-žrtvenost kot mero antropološke in eksistencialne resnice. Premislek o žrtvi je neizogibno povezan z njeno veličino in dosto- janstvom, z njeno eminentno vlogo v svetovnem tolmunu. Ko tema- tiziram antično dramsko igro, v kateri pride žrtev kot žrtev na svetlo prazničnega, Dionizovega dne, ne poudarjam veličine in dostojanstva kot lastnosti med drugimi lastnosti, ki jih ponavadi in sicer pripisujemo pojmu žrtve. Prav obratno: poudarek postavljam na to, da sama žrtev sodi k veličini in dostojanstvu človeka, da sta veličina in dostojanstvo, če jima manjka ta žrtvena prvina, nekaj nezadostnega, trhlega in minlji- vega. Zborska pesem nas poučuje, da je žrtev, skupaj z zmago, bistvena, a žal pogosto pozabljena, izvorna možnost človeške eksistence. V jezikovno posredovanem svetu je marsikaj močno in veliko. Ravno tako je močen tudi semantični korpus besede to deinón. Današnjim bralcem, ki nismo deležni prvotnega prostranstva politeističnega polisa in si le v spominu, s hermenevtične razdalje, lahko oživljamo pojave antičnega herojstva, ta semantika dopušča, da se ogledujemo v njej in da tu iščemo ključ za antropološko perspektivo tragičnega helenstva. Dovolj je odpreti grško-slovenski slovar in opaziti, da je ta beseda res mnogoznačna: deinós je tisti, »kogar se je treba bati«, »strašen, grozen, grozovit«, ampak tudi »častitljiv«, »spoštovan« (Dokler 166). V zvezi deinón ti kállos slišimo »čudovito lepoto« (prav tam). Takoj je torej razvidno, da v pomenskem razponu te besede najdemo neko dvojstvo, ambivalenco nečesa, kar zbuja tako spoštovanje in občudovalno privlač- nost kot srhljiv strah in odbojnost. Ali ni s tem pomenskim razponom predstavljen tudi cel razpon človeštva? Sofoklov genij pravi, da noben košček svetnega kajstva ne more prekositi človeške duše in da je prav to mera njegove silnosti na zemlji. Genij grškega jezika in hermenevtična osmislitev na njegovi sledi pa nam kažeta, da je človek med vsem dru- gim bivajočim naravnost neprekosljiv zato, ker lahko v sebi ob-enem nosi privlačno in odbojno silo; ker silnost silnega, z vso ambivalenco in borbo nasprotij – ki je, če verjamemo mračnemu Heraklitu, prisotna v slehernem segmentu logosne Celote – najde dovršeni, popolni izraz le v antropološki drami biti. 72 PKn, letnik 44, št 1, Ljubljana, maj 2021 Antigonin antagonizem Vsak posameznik je močnejši kot bivajoče reči, ne glede na njihovo, pogosto združeno, pošastnost in lepoto. Toda posameznik se lahko odpove svoji ne-stvarni biti in si izbere lažjo stezo postvarjenosti. Človek-žrtev je izjemen, ker je močnejši od tistih soljudi, ki so se pri- klonili redu kajstva in dovolili, da jim kajstvo daje ukaze. Z besedo »človek« ni treba razumeti samo danosti razlike napram vsakršni stvarni drugosti, temveč tudi težko dojemljivo nalogo. Etika tragičnega heroj- stva je podvig ločitve od danega proti za-danemu, k spoštovanju hie- rarhije norm, celo takrat, ko to zahteva spopad z vidno hierarhijo in njenimi pravili. Tudi sama tragedija kot umetniški izraz je močnejša od drugih estetskih fenomenov helenskega sveta zato, ker je poenotila prikaz vzorne in mizerne – v videz potopljene in na videz suverene – sile (razpon obeh pa je razpon človeškega dostojanstva in nedostojnosti). Tudi padec v postvaritev je tragičen, pripada usodnemu toku, a nikoli ne vzbuja vzvišenega sočutja. Prej bi lahko rekli, da ima opominjajočo moč. S tragiškega odra nam opomin izrekajo tebanski starci. Predanost slepemu tkanju usode sama ni dovolj, da bi bila vple- tenost v tragiko popolna. Nujna je silnejša odločitev, gotovost ne biti suženj zunanjih predpisov, tujih ali lastnih, kajti ti predpisi, prav po meri svoje zunanjosti, četudi so lahko še tako močni, nikoli niso vzvi- šeni kot notranji zakon. Nujen je pogum, naj se ne podleže ničemur razen usodi in njenim zapletom. Izrazita razlika med človekom in rečjo, kakor tudi vseh drugih bivajočih, ki živijo ne-logosno, je v tem, da lahko človeško bitje, kot že rečeno, spregleda z očmi usode, se zanjo odpre in jo prosto »posvoji«. Poudarek je seveda na možnosti, ker si samo herojska veličina svoje predivo nujnosti in trpljenja izbere in se mu zavestno podredi, ne glede na ceno. Že naslov drame Antigona namiguje, kdo je nosilec tragičnega dogajanja. Naslovno vlogo, pozornost in spoštovanje mitično preže- tega helenskega gledalca zasluži le junakinja, ki se povzdigne nad pisno zakonodajo padlega polisa. Ona nosi tragičnost istoimenske tragedije, čeprav so vsi drugi protagonisti, naposled tudi ves kozmični splet, vključeni v neizprosno zgodbo usode. Gadamer je imel prav: tragiška maska ni sredstvo prikrivanja, pač pa razkrivanja in prikazovanja (prim. Gadamer, Ästhetik 303). To najpoprej velja za Antigono: čeravno je v svoji izvirni obliki, na helenskem odru, prikazana prek igralske maske, je Antigona kot dramski lik, oziroma simbol živega človeškega lika, upodobitev stare helenske mere vrednosti (in) življenja. Njena tragi- ška maska demaskira laž in bedo vladarjeve napačne naklonjenosti in Milosav Gudović: O veličini in dostojanstvu žrtve: antropološki nauk Sofoklove Antigone 73 odkriva tragično resnico to deinón, vzvišeno človeškost v vzvišeni anta- gonistični drži. Antigonin antagonizem se skladno z mitom, ki ga uprizarja Sofokles, kaže v njenem načelnem kljubovanju, v odporu proti ukazu vladarja kot vrhovnega zastopnika logike državne moči. Junakinja namreč krši pre- poved pokopa brata Polinejka, izgnanca, ki je začel vojaški pohod proti rojstnemu mestu in v tem pohodu tudi padel. Tebanski vladar Kreont mora kršitev prepovedi kaznovati, ker tako pravijo zakoni, ki polis »ohranjajo« pred anomijo in anarhijo. Odtod izhajata tudi trpljenje in smrt Sofoklove heroine: kdor pokoplje izdajalca, se sam pridruži verigi izdajalstva in se vpiše v zgodovino izdaje. Muhasta drža proti državnim predpisom se po isti logiki degenerirane nravnosti ne sme upraviče- vati z nobenim individualnim sklicevanjem na običaje, na božansko pravico. Vendar Antigonin upor ni znamenje kaprice, temveč zavesti o tem, da obstaja neka lestvica volj, ki je ni dovoljeno lomiti. Mit o Antigoni nekako upove, kje se antropološka sila dejansko zgosti: človek je v resnici silen (grozljiv in spoštovanja vreden), če se v svojem habi- tusu obnaša po čezčloveških zakonih. Samo takšno tragiško herojstvo je lahko neumazano gledalčevo ogledalo, se pravi tisto, ki opazovalcu daje moč, da tudi sam, vsaj za kratek čas, spregleda z očmi usode in se spomni bistvene naloge, ki mu jo usoda nevsiljivo dodeljuje. Sledeč notranjemu zakonu, v primerjavi s katerim si Kreontov ukaz sploh ne zasluži imena zakona (prim. Hribar 14), Antigona ravna prestopno, drzno, »hibridno«. Toda notranja zakonodaja duše, tokrat istovetna zvestobi domu in družini, jo zavezuje zunanjemu dejanju, povnanjenju tragične odločitve.1 Antigonina antagonistična drža je žrtvena. Sleherna žrtev pa je tesno povezana s posvečevanjem. Prav povezava žrtve in svetega oddeli tra- gično (eo ipso tragiško) smrt od »navadne«, recimo prometne nesreče. Čeprav slednja nedvomno nosi pečat trpljenja in bolečine pod pajčo- lanom usode, njena »zgodba« (posebno če je postala časopisna novica) ostaja brez tragičnosti, saj tovrstna nesreča ni heroična. Manjka ji ele- ment agona, zoperstavljanja, soočanja z nalogo usode. Tu navsezadnje manjka tudi zavest o trpljenju za sveto in v svetem. Kljub neutolažljivo- sti, ki v tragediji nenehno prevlada v odmevajočem gorje mi, »uteho« in katarzo vendarle daje dramsko predstavljeni smisel trpljenja. Ko omenjam sveto, glavni orientir herojskega, žrtvenega življenja, odgovarjam na hermenevtični izziv Antigoninega podviga iz svojega 1 Tu nam lahko kljub očitnemu anahronizmu upravičeno pride na misel razlika, ki jo je pozneje vzpostavil Francisco Suárez – med oblatio interna in oblatio externa. 74 PKn, letnik 44, št 1, Ljubljana, maj 2021 obzorja razumevanja. Na tem obzorju se pojem svetega pojavlja kot filo- zofsko-religiološki kažipot. V sistemsko teoretsko rabo so sveto v prejš- njem stoletju uvedli neokantovci, zaradi razjasnitve pogojev možnosti religioznega izkustva. Najpomembnejša avtorja na tem področju sta bila – iz dveh šol novokantovske religiologije – Wilhelm Windelband in Rudolf Otto. Oba sta razvila nauk o svetem kot apriornem principu, prek katerega se končna, zemeljska eksistenca lahko približa nevidnim predelom onstranstva. In kar je za pričujočo razpravo najpomemb- nejše: oba sta v svojih istoimenskih študijah, Das Heilige, obravnavala mitsko figuro Antigone. Prvi je izpostavil moment njenega dejanja kot neizbrisne sledi v zgodovini stikov humanitete s Presežnim, drugi pa je zborsko pesem o človeku postavil v red zgodovine samorazkrivanja religioznega a priori. Windelband je v Antigoninem liku, njenem to deinótaton, prepo- znal vzpon k svetemu in nadčasnemu, znamenje vesti njene dobe. Mit o Antigoni je umestil v koordinate transcendentalne filozofije kul- ture, ki jo je utemeljil v razkoraku med normo in resničnostjo. Med njima vlada »neizbežni antagonizem«, antinomija danega in zadanega. Žrtvena eksistenca naj bi antinomijo poosebljala in bila hkrati primer prvenstva zadanega nad danim, višje norme nad nižjo pojavnostjo. Ta premik od pojavnega k normativnemu – tj. oblikovanje pojavnega (vzornega obličja Antigone) kot podobe, ki naj potrdi primat nedo- jemljive in hkrati neizogibne norme – je bil za Windelbanda temelj resnične, sakralne zgodovine. Vsaka skupnost ali obdobje postavlja svoj zakon, ki izneverja sveto, čeprav se nanj najpogosteje celo sklicuje in se skriva za vidnimi »oblačili« svetega. Vendar pa obstaja nekaj silnej- šega, kot je takšna odtujena norma; če – naj parafraziram Sofoklove stare Tebance – človek s svojo silnostjo res prekaša vse bivajoče, niti ni podvržen okosteneli zakonodaji, mrtvi črki na obrabljenem papirju. Predpostavka kulturnega razvoja je antagonizem vzornika, ki daje primer premagovanja antinomične časne biti. Vzorni posameznik je predpostavka približevanja svetemu. Sam Windelband o tem pravi: »Le izhahajoč iz takšne predpostavke, lahko govorimo o kulturnem razvoju skozi zgodovino. Sleherni korak, ki ga posameznik naredi, je greh v odnosu do časno določene normativne zavesti, emancipacija posamez- nika od ozke, omejene in lažne zavesti njegove srenje« (Windelband 303). V Windelbandovih besedah lahko zaslišimo sled vere v progre- sivno moč žrtve. Emancipacija, svoboda v samostojnosti, tu zadeva posameznega človeka, ampak se nikakor ne nanaša na njegove sebične interese. Antagonizem napram splošnemu zakonu družbe je včasih znamenje skrbi za obče dobro, za katero takšna zavest, ki je uklenjena Milosav Gudović: O veličini in dostojanstvu žrtve: antropološki nauk Sofoklove Antigone 75 v splošnost (abstrakcijo in postvaritev), ostaja slepa. Slepilo izhaja iz konformizma, strahu ali obupa. Napredek ni Nioba, ki objokuje svoje otroke.2 Prej je zavestna žrtev ta, ki obžaluje red skupnosti, za katere dobro-bit skrbi. Nemški filozof v isti sapi nadaljuje: »Takšna 'pregreha' je tudi vsako novo spoznanje, ki razbija zgradbo uveljavljenih predstav o svetu – vsaka nravnostna socialna reforma, ki vrednote prevrednoti in ustvarja nove voljne ideale – vsako veliko umetniško delo genija, ki poučuje o novem uživanju sveta in oblikovanju sveta. Iz tega je jasno, zakaj 'grešnika' lomi in preganja obča zavest, ki jo je razbil. Odtod razumemo Antigonino mučeništvo« (Windelband 303–304). Najprej se nam zdi, da je Windelband preprosto podredil antično tragedijo ideji napredka. Bralec lahko dobi vtis, da gre novokantovcu za tipične novoveške smotre, ki so bili mitskemu obdobju povsem tuji. Vendar filozof nikjer ne pravi, da je napredek sam na sebi nekaj svetega, tem- več da je vsako veliko dejanje, s katerim se zgodovinski človek z mrtve točke postvarjenosti giblje naprej, k resničnim sadovom življenja, že vnaprej obsojeno na to, da bo postalo žrtev utečenih, strahopetnih ali zoprnih pogledov. Če ta odlomek preberemo nekoliko pozorneje, vidimo, da Windelband ni žrtvoval Antigonine žrtve, da je ni posta- vil v idejni okvir razvoja obče, abstraktne človeške kulture. Podčrtal je prav nasprotno poanto: Antigonino mučeništvo je v koliziji s splošnimi mnenji oziroma s pravili, ki ta mnenja formulirajo kot vladajočo voljo. To je pravi razlog njenega trpljenja in njenih muk. Emancipacija, o kateri govori Windelband, nima nič skupnega s sekularno avtonomijo od božje volje. Razumevanju Antigonine izbire ustreza neki bolj dobeseden pomen, ki ga najdemo v latinski etimolo- giji: glagol emancipare je zgrajen iz predpone ex in osnove mancipare (»dati«, »izročiti«). Skladno z Windelbandovo interpretacijo Sofoklove dogradnje mita bi bil pomen mučeništva nekako tak: Antigona se ne emancipira od izročila, marveč zanj. S samostojnim dejanjem proti častihlepnemu vladarju se junakinja prevzaprav vrne pod okrilje izro- čila. Ex-mancipare ima zdaj drugačen smiselni odtenek: pokop izda- jalca Polinejka je posvetilni prestop, s katerim Antigona iz-daja polis, tj. iz izročila črpa in skozi lastno smrt iz-postavlja resnico polisa, jo podarja tragični optiki občestva. Z ritualnim dejanjem junakinja gle- dalcem pred-oči same korenine politične skupnosti. Antigone zato ne moremo primerjati z žrtvovanim »otrokom« revolucionarnega požira- jočega (ne)uma, ki zase rad pograbi pojem emancipacije in napredka. 2 Ni naključje, da se Antigona v nekem trenutku spomni zgodbe o Tantalovi hčeri: »Čula sem, kakšne je smrti končala / v Sipila strmih gorah / Nioba, Tantala hči: / Kot od bršljana odeta / okamenela je v živo skalovje« (Sofokles 45). 76 PKn, letnik 44, št 1, Ljubljana, maj 2021 Vzorno nasprotovanje hierarhiji, ki naj bi bilo primer zgodovinskega koraka naprej, v Sofoklovi drami izhaja iz avtorjevega (in junakinji- nega) oziranja nazaj, k zakonu prednikov, k božji pravici in običajem doma. Če želi recipient res razumeti Antigonino usodo, se mora tudi on vrniti k tej ritualni dimenziji, čeravno mu je religiozni aspekt dram- ske strukture morda neprosojen in tuj. Morda smo se prisiljeni strinjati z naslednjo trditvijo: »Ritualna razsežnost Antigoninega dejanja je za sodobnega bralca skrivnostna« (Kocijančič 25). Kljub vsej tej tajinstve- nosti se mora naše tolmačenje izogniti sodobnim vidikom in poseči po sakralni dimenziji znotraj same dramske kompozicije.3 Antigonina drža ne potrjuje zgolj antinomije danega in zada- nega, s poudarkom na smotru in normi. Njeno žrtveno dejanje (med Antigoninim likom in početjem – po niti tragiške zgradbe dogod- kov – ni ne razlike ne dualizma) v sebi nosi dialektično napetost, enot nost nesoglašanja in soglasja. Antigona namreč ne pristaja na prepoved, ampak mirno pristaja na kazen (ki jo, na koncu, nad seboj tudi izvršuje). Veličina tragične žrtve je v tem, da je s svojim nesogla- šanjem, uporom, antagonizmom, že vselej spravljena s svojo srenjo. Njeno nesoglasje z vladarsko zapovedjo zavoljo višje norme je soglasje z nastopajočo smrtjo: brez godrnjanja in gneva. Antigonino antago- nistično dejanje je že vnaprej spravljeno, zlito z njenim likom, višjim od vsega stvarnega (mrtvega in nemega), prav tako kot je pomirjena tudi s polisom, katerega železna roka grozi njeni posvečujoči roki in posvečeni duši. Sofoklov genij je iz tega Antigoninega mitskega antagonizma obli- koval veliko umetniško delo. Mit o Antigoni kot žrtvi je pretočil, izlil v delo-žrtev, v sveti, ritualni prinos na slovesnosti v Dionizovo čast. Delo Antigona je tudi samo polno antagonizma in antinomičnosti danega in zadanega ter kot sleherna pristna žrtev kaže pot naprej, k prevrednote- nju reda v smeri zadane resnice o človeku. Antagonizem v Antigoni Nasprotni drži žrtve in oblastnika sta del kalkulabilnega zakona Sofok- lovega umetniškega izraza. O tem je v svojih hermetičnih opombah ob Antigoni in Kralju Ojdipu pisal Friedrich Hölderlin. Gre za pravilo estetske kohezije, na katero avtor v dramaturškem postopku računa. 3 Vsako pristno žrtvovanje je sakralizacija življenja: »Kdor prinaša žrtev, se preo- braža in posvečuje, da bi stopil v sveti čas in sveti prostor ritualne drame« (Šijaković 31). Milosav Gudović: O veličini in dostojanstvu žrtve: antropološki nauk Sofoklove Antigone 77 Ritem in povezava pojavov zahtevata, da se vse dogaja po dveh naspro- tnih načelih. Zakoniti notranji tok drame terja konflikt med božjimi in človeškimi zakoni glede spornega Polinejkovega pokopa. Hölderlin vzpostavlja analogijo med filozofskim prikazovanjem idej in antropolo- ško polisemijo tragedije: Tako kot filozofija namreč vedno obravnava le eno zmožnost duše, tako da prikaz te Ene zmožnosti napravi celoto [ein Ganzes], in golo sovisnost členov te Ene zmožnosti imenujemo logika; tako obravnava poezija različne zmožnosti človeka, tako da prikaz teh različnih zmožnosti napravi celoto, in zato lahko sovisje samostojnejših delov različnih zmožnosti imenujemo ritem, v višjem smislu, ali kalkulabilni zakon. (Hölderlin, Poetični 152) Pojem calculus je tu sinonim za notranjo logiko tragedije in se dodo- bra ujema s pomenom besede ratio: v ritmu Sofoklovega upovedovanja imata vsak pojav in dejanje svoj razlog, svoje mesto v dramski celoti. Pisateljev tragiški in bralčev hermenevtični krog naj bi se dotikala v procesu razvoja tragedije, glede na različne antropološke zmožnosti protagonistov. Drama Antigona se razvija po »ritmičnem sosledju pred- stav« (prav tam), Antigonin lik pa se vzpenja do najvišje sile in osu- pljivosti, to deinótaton, »pod vplivom svojega elementa« (prav tam), tj. izpredajoč svojo žrtvenost. Kreont je kot vladar, še posebno v srečanju s prerokom Tejrezijasom, naklonjen kalkulacijam – in svojo mentalnost preprosto projicira na druge. Antigona pa je opredeljena za etiko dol- žnosti. Maniristično rečeno: skladno s Sofoklovim tragiškim kalkulom, in skladno s svojim bistvom, žrtev nikoli ne kalkulira. V Antigoninem dejanju posvetitve bratovega groba ni ne preračunljivosti ne nezavedne napake. Teža hamartije, tragične »zablode« (prim. Senegačnik 172), je na Kreontovih tiranskih, »močnih« plečih. Kakor v Sofoklovi drami obstaja lestev norm in so državni ukazi podrejeni volji bogov, tako tudi v Hölderlinovi teoriji Sofoklove dramatike obstajata višja in nižja raven literarne zakonitosti. Polisu vlada Kreont, a je ta oblast le del hierarhije načel. Dramski celoti vlada calculus, ker vse odlomke drži skupaj, v rav- novesju, vendar to ravnovesje nasprotnih sil ni negacija hierarhije. Nad pisnimi zakoni dramske dinamike in estetske prepričljivosti Hölderlin postavlja neki »nepisani« zakon, »živi smisel, ki ga ne moremo prera- čunati« (Hölderlin, Poetični 143). Antigona je s svojo nepreračunlji- vostjo, z neomajno držo in drznim početjem – ki je v očeh bojazljive sestre Ismene le nepremišljenost, norost (prim. Sofokles 35) – dala primer osmislitve celotnega polisa. Antigonino herojstvo je in prebuja vest tebanske skupnosti. Njena anti-nomičnost, dojeta dobesedno, je obramba žive tradicije. V drami Antigona je živi smisel »starejši« od 78 PKn, letnik 44, št 1, Ljubljana, maj 2021 ravnotežja prikaza. Hermenevtično oko tu lahko opazi neki značilni antagonizem pred spopadom med Kreontom in Antigono. Neko temeljno nasprotje tudi samo junakinjo sili k tihemu svetemu delu proti svetoskrunskemu ukazu, medtem ko v gledalcu vzbudi sočutje in strah. To nasprotje ni prisotno v zapletu drame, temveč v bistvenem dvojstvu tistega, ki kljub svoji odsotnosti – tako iz dramskih replik kot iz sveta živih – dejansko vzgibava ves tragiški zaplet. Personifikacija izvornega antagonizma v drami ni ne »upornica« Antigona ne tiran Kreont, temveč padli zavojevalec Polinejk. Njegova figura zedinja različne človeške možnosti, funkcije in »vloge«: Polinejk je namreč sovražnik in brat. Kreont, iz svoje smiselne prvine, v Polinejku vidi zgolj sovražnika in krivca za zlo in nečastno početje, napadalca, ki ga je doletela pravična smrt in izguba pravice do pokopa. Za Antigono pa je on najprej in predvsem brat, šele potem vojak, ki je začel pohod na Tebe. (Tukaj se, jasno, kronološki in načelni vidik ujemata le po naključju). Polinejk je brat, čeprav je državni sovražnik. Antigonina odločitev je znamenje poguma – srčne pripravljenosti za izbiro ene izmed strani v paradoksalni enotnosti, ki jo Polinejk pooseb- lja. Antigona se odloči za poslušnost bogovom, ker druge izbire zanjo ni. Alternative niti ne more biti, ker je pripravljenost na žrtev od vsega začetka vtkana v njen etos. Odprtost za samožrtvovanje je preddverje biti žrtve. Izvršitev božje volje je njen eksistencialni prag. V človeku-žr- tvi je dana antropološka veličina in dostojanstvo, se pravi tisto, kar je na zemlji silno (to deinón) in v silnosti neprekosljivo, superlativno (to deinótaton). Ustvarjalec teorije o kalkulabilni zakonitosti, Hölderlin, Sofoklovih del ni samo tolmačil, temveč jih je tudi prevajal. Začetna verza prve zborske stajanke, ki je »svojevrstna hvalnica, ki slavi človekove uspehe« (Senegačnik 185), se v pesnikovem prevodu v nemščino glasita: Ungeheuer ist viel. Doch nichts Ungeheuerer, als der Mensch.4 (Hölderlin, Sämtliche Werke 915) Helensko to deinón Hölderlin posreduje z besedo ungeheuer, kar pomeni nekaj strahovitega, neznanskega, ne-ugodnega. Žrtev ni po godu vla- darski (samo)volji. Izlitje žrtve kljub prepovedi je strašno in veličastno početje. Početje, ki gledalca osupne. Veliko stvari je lahko žrtvovanih, marsikaj lahko preraste v red svetega, red žrtvovanja. Izlita žrtev je na simbolični ravni silnejša od gole stvari, ker prek žrtvenega darovanja človeka izstopa iz brezličnosti in postvarjanja. Žrtvena daritev nekako 4 »Veliko je neznanskega, a nič / bolj neznanskega kot človek ne biva.« Milosav Gudović: O veličini in dostojanstvu žrtve: antropološki nauk Sofoklove Antigone 79 prestavi stvar iz mnoštva indiferentnih objektov in jo preobrazi v sim- bol. Marsikaj stvarnega, marsikatera reč lahko služi žrtveni simbolizaciji, ampak samo človek zmore biti žrtev. V tem počiva njegova iz-rednost. Žrtev, kot že rečeno, ne kalkulira. Žrtev (se) žrtvuje. Bit Sofoklove juna- kinje se izraža pleonastično. Človek-žrtev se po veličini in dostojanstvu »pne« nad vse drugo, ker lahko izlije, podari in prestane žrtev. Pri skriv- nostnem pokopu brata Antigona izlije žrtev (sacrificium) in s svo bodno poslušnostjo ukazu bogov in usode izlije tudi samo sebe – postaja žrtev (victima). V antropologiji tragedije je biti žrtev to deinótaton, najgroz- nejša in najvišja izpolnitev smrtniške misije. Antigona je popolna žrtev, ker se ob kršitvi vladarskega zakona in pokopu Polinejka zavestno in simbolično postavi na žrtvenik. Ne žrtvuje se za brata, temveč za načelo, da ima vsak mrlič pravico dostojno preiti v Had. Antigona izlije žrtev v čast bogovom in s tem stopi v obrambo časti polisa, ki se ji oblast izne- veri. Prek sakralnega dejanja se sama posveti, ko gleda v oči nastopajoči smrti in sprejema vso aporetiko človeškega bivanja. V prejšnjem delu razprave sem pripomnil, da pričujočo interpre- tacijo Antigoninega podviga deloma določa horizont razumevanja, v katerem se je našla dvojica novokantovskih mislecev. Omenil sem Windelbandovo apoteozo Antigone kot figure konservativne emanci- pacije. Zdaj je napočil čas, da se ozrem tudi na drugo novokantov- sko branje, ki ga je ponudil Rudolf Otto. Ta v religiozno-filozofski študiji Sveto Sofoklovo odo človeku tolmači kot pomemben moment numinoznega, strašne Skrivnosti. »Sofokles skuša«, piše Otto, »obuditi v zborovski pesmi občutje pristne numinozne groze« (63; poudarki so avtorjevi). Avtor v besedi ungeheuer na temelju Hölderlinovega prevoda najde atribute svetega: »mysteriuma, tremenduma, majestas, augu- stuma in energicuma« (65). Sveto v mnoštvu svojih atributov preseva skozi človeka kot »grozno« bivajoče. Pridevnik »grozno« seveda nima samo negativnega prizvoka. Na to je v svoji fenomenološko obarvani razgrnitvi Antigone namignil Tine Hribar (prim. Hribar, Tragična etika 26, 136). Po tej enotnosti nasprotij – odbojne in privlačne veličine – je Sofoklova junakinja neprimerljiva z drugimi člani polisa. Tragična žrtev je »grozna« in občudujoče lepa.5 Na Windelbandovo in Ottovo reminiscenco se navezuje tudi misel Martina Heideggerja. Njegovih obsežnih komentarjev prve stajanke 5 Poleg »groznega«, »osupljivega« in »čudovitega«, »orjaškega« itn. se verigi možnih prevodov to deinón pridružuje tudi beseda »zalo«. Prvobitni pomen tega izraza je »hud«, »zloben«, a tudi še »krepek, silen« (Snoj 868; Bezlaj 384). V navezavi na Anti- gonino žrtvovanje lahko rečemo: žalost za bratom se preobraža v zalost žrtvene duše, ki v poslušnosti bogovom premaga zlo dehumanizacije. 80 PKn, letnik 44, št 1, Ljubljana, maj 2021 Antigone tokrat ne bom razlagal, saj sem o tem podrobneje pisal drug je (prim. Gudović 19–40). Bralčevo pozornost bom usmeril samo na nekaj izbranih drobtinic z njegove filozofske mize. V zgodnjih preda- vanjih o določitvi pojma filozofije Heidegger navaja verze prve vstopne pesmi zbora: Žarek Sonca, najlepša luč, kar jih je kdaj ožarilo Tebe, mesto s sedmerimi stolpi! Zlatega dneva oko, naposled si nam zasijalo … (Sofokles 36) Za mladega fenomenologa so bili ti verzi priložnost potrditve in radi- kalizacije novokantovske razlike med naravoslovjem in duhoslovjem. Vzhajanje in soj sonca v drami nista istovetna astronomskemu dejstvu, kajti dramsko uprizorjeno sonce je enkratni dogodek (Ereignis), in ne naravni potek (Vorgang) (prim. Heidegger, Zur Bestimming 74). Celo takrat, ko se drama na odru ponavlja, kadar jo beremo in razlagamo, več tisočletij po njenem nastanku v okviru dionizičnega teatra, njen pojav (in pojavitev sonca v njej) ostaja enkraten in neponovljiv. Heidegger te dogodbene unikatnosti dramskega »zlatega dne« žal ni pretanjeno tolmačil. Prav Antigona, njen pokop brata, je ta žarek sonca, oziroma dogodek, ki je zasijal Tebam in vrgel luč na mitski polis, na veličino človeka, na pošastnost, grozljivost podviga. »Najlepša luč« je, kot nas poučuje Sofokles, obenem najgroznejša: etosna svetloba Antigoninega žrtvenega obreda prinaša žrtveno smrt. Antigonino plemenito delo je sončev žarek, samo sonce pa je v tem kontekstu ime usode. Ta človeka lahko oslepi in jo zato imenujemo slepa. Vendar sonce usode človeku lahko odpre vidik, mu da priložnost videti resničnost. Tragedija je umetniško delo o herojstvu, o jasnovidni usodi žrtve. V Prispevkih k filozofiji je Heidegger pisal, da so delo (Werk), dejanje (Tat) in žrtev (Opfer) načini reševanja resnice (prim. Heidegger, Beiträge 70). Tragiško delo je, če sledimo dosedanjemu interpretativnemu toku, s svojim intimnim antagonizmom predvsem pot artikulacije resnice o človeku. Pletivo dramskega prikazovanja je izoblikovano iz mno- gih niti, mnogih dejanj, ki jih Sofokles povezuje v umetniško kohe- rentno celoto, da ne bi zapadli v »arbitrarno agregatno stanje zgodbe« (Kocijančič 24). Zgodbe brez nujne povezave prizorov. Dejanj je v delu veliko, a samo žrtveno drzno početje – kljubovanje vladarski volji in slovo od lastnega življenja zaradi izpolnitve pravice mrtvih – ima privi- legirano mesto v mitski zgradbi dogodkov. V Antigonini pogrebni žrtvi Milosav Gudović: O veličini in dostojanstvu žrtve: antropološki nauk Sofoklove Antigone 81 in v Antigoni kot žrtvi je zbrana »sila resnice« dela (Heidegger, Beiträge 274) oziroma moč umetnine, da upove resnico o človeku, o njegovi veličini in dostojanstvu. Če ne obstaja nič silnejšega kot človek, kakor nam pravijo modri tebanski starci, v čem je pravzaprav ta superlativna silnost? Iz doseda- nje razlage bi lahko sledilo, da je napetost med skrajnostma sovraštva in bratstva tisto, kar človeške odnose izpolnjuje s tragiko. Tragično herojstvo, pristna žrtev, ne žrtvuje, ne prinaša bratstva na črni »oltar« sovraštva. S svojo od-ločitvijo, z oddaljevanjem od zla in maščevanja, žrtev izreka in izpostavlja prvorazredno antropološko nalogo. Žrtev je vrhunsko znamenje človeškosti, saj se v izboru med sovraštvom in brat- stvom odloča za bratstvo. Antigonina od-ločitev od gnevnega duha ni odločitev proti vladarstvu, temveč za bit polisa, ki naj bi bil pod božjo zaščito. Antigona si svoj »prekršek« izbere spontano, neomajno, ker je njen dramski lik paradigma žrtvenega herojstva. Tudi Ismenina čustva so nedvomno plemenita, a jih nihanje med zakoni doma in zakoni domovine – kljub solidarnosti z Antigono in poskusu naknadnega vpisa v zgodbo herojstva – vendarle vrže v netragično ozadje dela. Herojska paradigma je venomer pod stigmo. Kdor se odloči za to, da z bratstvom kot vrhovnim načelom volje premaga sovraštvo, tudi sam zlahka dobi žig sovražnika. Takšna je logika obče »zdrave« pameti. Takšna je njena nečimrna obsodba. Kdor se odloči za bratstvo, nikoli ne postane brat hitro in zlahka, kajti bratstvo, za razloček od mučne danosti neprijateljstva, predstavlja komaj dosegljiv cilj in zadanost, nalogo človeka. Človek se od vsega drugega bivajočega, od vsakršnega kajstva, razlikuje po tem, da lahko izpolni svojo nalogo ali jo samemu sebi postavi. Polinejkovo bratstvo je danost – on je Antigoni najbližji krvni sorodnik, zaradi katerega je prelila tudi lastno kri. Toda bratstvo je hkrati tudi Polinejkova in Kreontova naloga, ki je onadva nista ure- sničila. In ravno zato ju danes v naslovu drame ni, nobeden izmed njiju ni popolna žrtev, čeprav oba podlegata zakonu smrti. V redu usode sta si namreč izbrala – v mejah lastne svobode – princip sovraštva in nje- govo notranjo logiko, spletenost maščevanja in smrti. Prerok Tejrezias v zaključnem delu tragedije tiranskega Kreonta skrbno opozori na posledice sovraštva in svetoskrunstva: V sovraštvu gine sleherna država, v kateri psi, zveri ali krilate ptice ostanke trupel pokopavajo, s trohnobe smradom skrunijo oltarje. (Sofokles 49) 82 PKn, letnik 44, št 1, Ljubljana, maj 2021 Antigona je s simbolično zaščito pravice padlega brata pokazala pot lahkomiselnim ali trmastim privržencem sovraštva, izhod iz začaranega kroga tega uničujočega čustva in antietosne drže. Kot junakinja, ki sledi zakonu bogov zaradi obrambe pravice odsotnih, mrtvih, Antigona krši mrtvo pravo vladarja, ki je bogoborec (antitheos). Mrtvilo in jalovost svojih ukazov je sicer Kreont spoznal tudi sam, ko je ob koncu postal priča propadu lastnega dvorskega rodu, ampak niti v tem trenutku ni postal pristna žrtev, ker ni ne uspel ne hotel premagati duha sovraštva. Njegova usoda, njegovo odmevajoče »gorje mi«, zato ni ravnopravni protipol Antigoninemu mučeništvu. Prva stajanka iz Antigone zares pravi, da so pred puščicami smrti vsi enaki in te besede so namenjene vsakemu bralcu in gledalcu drame. Topos neizbežnosti smrti ni ne odvečen ne banalen, banalnosti pa se še posebej izmuzne takrat, ko ga izgovori Sofokles. Ne samo zaradi avtorjevega slogovnega mojstrstva, temveč tudi zaradi tega, ker ta topos določa smrtniški brezpotni konec tragično determiniranega življenja. Antigonina emancipacija za izročilo in božjo pravico ni revolucionarna, a njena žrtev pooseblja in poenoti trojstvo, na katero je poznejši razsve- tljenski humanizem sekularno prisegel in ga naposled razsul kot nepo- svečeno prst: heroinina sestrinska žrtvena svoboda za smrt, ki je obenem spomin na enakost v neizogibni smrtnosti, naj bi v nas zbudila usnuli čut za bratstvo kot koren in teleologijo skupnosti. Pred tem smotrom ni tragiškega ravnovesja med neobrzdanim tiranom in sestrinsko zve- stobo. Nauk Sofoklove antropologije je očiten: smrt iz sovraštva in smrt zaradi bratstva sta dve ne-enaki, nespravljivi obličji človekove usode. Naj se v zaključnih vrsticah te razprave vrnem k Hölderlinovi razliki med kalkulom in živim smislom. Polinejkov dvojni položaj brata in sovražnika je sprožil cel splet prizorov, izrekov in dejanj, iz katerih je drama oblikovana. Drama kot gledalčevo ogledalo torej prebuja našo recepcijo. Kakšno? Polinejk je odsotno-prisotni brat-neprijatelj, čigar pozicija v tragiški kompoziciji odpira možnost nastopanja za ali proti volji bogov, možnost zoperstavljenih etičnih in antropoloških načel. Vendar položaj recipienta ni istoveten položaju dramskih junakov. Recipient je poklican iz(za) tragiških pojavnosti razbrati živi smisel, ki je seveda izražen v zgradbi dogodkov. Smisel pa ima antropološki značaj: če je človek v resnici to deinótaton – najsilnejše, najčudovitejše bivajoče –, je takšen po meri svoje naravnanosti. Od naravnanosti, naklonjenosti je odvisen tudi naš prevod mnogopomenskih verzov iz Sofoklove pohvale človeštvu. Zanimivo in legitimno prevajalsko rešitev daje Kajetan Gantar: Milosav Gudović: O veličini in dostojanstvu žrtve: antropološki nauk Sofoklove Antigone 83 Mnogo je nedoumljivih skrivnosti in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. (Sofokles 39) Skrivnostna ritualna dimenzija v drami je s tem prevodom dodatno podčrtana. Stopnjevanje bivajočega je pri Sofoklu stopnjevanje miste- rija. Marsi-kaj je in tudi ostane skrivnost, celo če nam je najbliže in sooblikuje naše izkustvo. Toda najgloblja skrivnost je človek sam. V skrivnosti, v globini, globlji od vsake gole misterioznosti, ki zbuja intelektualno in drugo rado-vednost, je shranjena veličina in resnica človeka. Resnica njegove veličine. V tej globini počiva dostojanstvo, ki smo mu kot ljudje obvezani. Prva antistrofa prve zborske stajanke oriše mejo človeštva: brez izkustva in brez izhoda smrtnik navsezadnje pade v nič. Na tem nauku slonijo tudi besede slovenskega dramatika Dominika Smoleta, ki v svoji moderni Antigoni pravi: Človek je nič, čemu naj si taji svoj nič? Kdor misli, da je več, neizogibno in za zmeraj pade. (101) Veličina žrtve je v odprtosti za to ničelno dimenzijo človeka, ki jo je v zapisu Pomen tragedij poudaril tudi Hölderlin (prim. Hölderlin, Poetični 111). Tragično trpljenje ni zgolj padec, ampak vzpon v nič. Ali bolj natančno zapisano: v Nič, kajti ta dimenzija, h kateri se herojska eksistenca povzpne, si zasluži veliko začetnico. Antigona s pokopom brata simbolično v-niči prvenstvo sovraštva, zaradi najgloblje skrivnosti človeka, ki nas (kot recipiente) zavezuje k bratstvu. Najgloblja skriv- nost terja najvišjo žrtev in s tem tudi žrtvovanje predsodka, da je člo- vek nekaj »več« kot goli nič. Živi smisel Sofoklove drame, ki se mu je z zgodovinske razdalje so-ustvarjalsko približal Smole, lahko iščemo v nauku, da razkritje pristne silnosti človeka – njegove veličine v globini skrivnosti – nujno predpostavlja odpoved utečeni in razširjeni ideji, da je človek, z vsemi svojimi zmožnostmi, znanji in dosežki, sam na sebi nekaj velikega in močnega. Sledeč živemu smislu Antigone, gledalec kot v zrcalu vidi dva nasprot na antropološka principa: bratstvo in sovraštvo. Da bi skozi sočutno vživljanje v zborski »definiciji« človeškega bitja lahko prepo- znal tudi lastni lik, mora recipent osmisliti in sprejeti razliko med brat- stvom in sovraštvom kot nekaj svojega. Mora jo posvojiti. Posvojitev Sofoklove antropološke naloge je torej fundamentalna recepcija nje- govega dela. Polinejk nam, recipientom ni ne brat ne sovražnik, ker nismo deležni imaginacijskega časoprostora mita. Nobeden izmed nas ni ne Antigona ne Kreont, a smo pred imaginacijskimi igrami in po 84 PKn, letnik 44, št 1, Ljubljana, maj 2021 njih vsi postavljeni pred antropološko in etično izbiro med bratskim in sovražnim eksistencialnim stališčem. Zaradi emancipacije za izročilo in sveto, o kateri nas poučuje Antigonin žrtveni obred, smo zavezani tudi emancipaciji od krvnega pojmovanja bratstva, kajti to je pogosto, na tragiškem odru ali zunaj njega, tesno povezano s sovraštvom ter zato nikakor ni prava alter- nativa uničujoči sili zla. Treba je namreč stopiti v alegorezo, in ne ohranjati spolne in biološke dobesednosti bratstva. Antigonin etos nas sooča z možno etično alegorezo bratskega razmerja, ki celo v liku sovražnika – kolikor ta ni že speljan na golo reč in tako že pred umo- rom umorjen – vidi najbližjega bližnjega in z njim ravna, kljub dano- sti sovraštva, kot da bi bil brat. Antigonina žrtev, po kateri se zgledu- jemo ob vrnitvi k načelu bratstva, je nenasilno silna. Še več: Antigona kot žrtev (tranzitivno) je nenasilje. Prav zato jo zaslepljena tiranska oblast doživlja kot nekaj nasilnega, kot vzrok in poreklo lastnega srda. In obratno: pred odločitvijo, se pravi pred zavestjo, ki se je odločila postati to, kar že je – žrtev –, se nasilje vladarske samovolje kaže kot radikalno brezsilno. Izvorno herojstvo ni boj proti sovražniku, temveč vstaja proti sovraštvu v sebi. Takšna drža je težko dojemljiva (če jo smrtniki sploh lahko dojamemo) in tragična, ker od človeka zahteva, da samega sebe, v notranjem spopadu principov in usmeritev volje, privede v položaj (potencialne) žrtve. Vendar nedojemljivost ideala, živega smisla, nikdar ne upravičuje prirojene nagnjenosti duše, da zbeži v spokojno luko ugodnega maščevanja. Primanjkljaj bratstva, odprtosti za drugega kot Misterij, nikakor ne pomeni, da je etično upravičeno pasti v sovražni obup in mizerijo. Neuresničenost zadane antropološke veličine – prepoznavanja nespoznavne, globoke skriv- nosti Niča v človeku – nikdar ne upravičuje ničeve, žalostne in nedo- stojne logike čistih računov. LITERATURA Bezlaj, France. Etimološki slovar slovenskega jezika. Knj. 4: Š-Ž. Ljubljana: ZRC, 2007. Dokler, Anton. Grško-slovenski slovar. Ljubljana: Knezoškofijski zavod sv. Stanislava, 1915. Gadamer, Hans-Georg. Ästhetik und Poetik I. Kunst als Aussage. Tübingen: Mohr- Siebeck, 1993. Gudović, Milosav. »Martin Heidegger in bistvo tragedije«. Primerjalna književnost 36.3 (2013): 19–40. Heidegger, Martin. Beiträge zur Philosophie. Frankfurt ob Majni: Klostermann, 1999. Heidegger, Martin. Zur Bestimmung der Philosophie. Frankfurt ob Majni: Klostermann, 1989. Milosav Gudović: O veličini in dostojanstvu žrtve: antropološki nauk Sofoklove Antigone 85 Hölderlin, Friedrich. Poetični fragmenti. Prev. Aleš Košar. Koper: Hyperion, 2012. Hölderlin, Friedrich. Sämtliche Werke. Stuttgart: J.G. Cottasche Buchhandlung Nachfolger, 1943. Hribar, Tine. Tragična etika svetosti. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Kocijančič, Matic. »Kdo ni pokopal Polinejka? Skrivnost dvojnega pokopa v Sofoklovi Antigoni«. Primerjalna književnost 41.1 (2018): 9–27. Otto, Rudolf. Sveto. O iracionalnem v ideji božjega in njegovem razmerju do racional- nega. Prev. Tomo Virk. Ljubljana: Hieron, 1993. Senegačnik, Brane. »Humanistična branja Sofoklove Antigone in humanistično razu- mevanje humanega«. Primerjalna književnost 41.2 (2018): 169–189. Smole, Dominik. Antigona. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1972. Snoj, Marko. Slovenski etimološki slovar. 3. izd. Ljubljana: ZRC SAZU, 2016. Sofokles. Antigona. Prev. Kajetan Gantar. Ljubljana: Slovensko narodno gledališče Drama, 2017. Šijaković, Bogoljub. O patnji i pamćenju. Beograd: Čigoja, 2012. Windelband, Wilhelm. »Das Heilige. Skizze zur Religionsphilosophie«. Präludien: Aufsätze und Reden zur Einleitung in die Philosophie und ihrer Geschichte, Bd. 2. Tübingen: Mohr, 1924. 295–345. On Greatness and Dignity of the Victim: The Anthropological Lesson of Sophocles’s Antigone Keywords: Greek tragedy / Sophocles: Antigone / philosophical interpretation / victim / the Sacred / brotherhood / Hölderlin, Friedrich / Heidegger, Martin / philosophy of tragedy This article is devoted to the interpretation of certain anthropological aspects in Sophocles’s tragedy Antigone. Starting with the initial verses of the first song of the Theban elders’ chorus, the author examines the semantic fabric of the expression  to deinón and the superlative  to deinótaton, in which Sophocles condenses his teaching about man. The article also examines the antagonistic attitude of the main heroine, her rebellion against the royal decree forbid- ding the burial of Polynices, the enemy. Despite the prohibition, Antigone decides to bury her brother and, thus, to defend the sacral order from tyranny. The author takes the position that Antigone’s forbidden burial, the outpour- ing of sacrifice, and ultimately death itself, are a paradigm of tragic heroism and Sophocles’s understanding of anthropological greatness and non-violent force. In the second part of the article, the author addresses the fundamental opposition between enmity and brotherhood as an internal antagonism that triggers the dramatic action of Antigone. The decision in favor of brotherhood, against enmity, proves to be the first vocation of man and a seminal ethical- anthropological guidepost. 1.01 Izvirni znanstveni članek / Original scientific article UDK 821.14'02.09Sophocles:1 DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v44.i1.04