Zakaj čakamo na slov. samoupravo? V ospredju splošnega zanimanja stoji danes vprašanje vojne ali miru. Za vojskujo.a se tabora je to vprašanje uravnano v smer končne zmage, ali in kako bi se dala čimprej doseei. Za nevtralne države pa je to vprašanje tako oblikovano: ali in kako dolgo bo nam mogoče, da se obranimo grozečega objema vojnega polipa, ki bi nas rad potegnil v krvavi vrvež. Četudi so danes takšna vprašanja v ospredju, vendar ni povsem izginilo zanimanje za vprašanje notranje politike. Naša država se sedaj nahaja v stanju razvoja, ki še ni dosegel dokončne oblike na vsem državnem ozemlju. Razvoj gre od centralistične ureditve, ki je po 20 letnem izkustvu kot državi škodljiva opuščena, v smeri k federalistični (zvezni) državi. S tako državno preureditvijo je združenih toliko podrobnih vprašanj, da jih ni mogoče rešiti na prvi mah. Najprej je prišlo na vrsto hrvatsko vprašanje, ki je bilo najbolj pereee. Saj je bilo hrvatsko ozemlje raztrgano na več upravnih enot in je segalo v več banovin, v katerih Hrvati niso imeli skoro nob.nih vplivov na javno upravo. Lansko leto, ko so se mednarodne razmere poostrile do vrhunca, je hotela gotova zunanja propaganda vplesti v te zmede tudi Jugoslavijo. Širile so se razne knjižice, karte in letaki, ki niso bili naklonjeni naši državni skupnosti. Treba je bilo dokazati, da so vse te zunanje špekulacije, ki so računale z notranjo nezadovoljnostjo, bile pra_ne, udarec v vodo. Zato je morala politika narodnega sporazuma, ki jo vodi sedanja vlada, dokazati, da hoče novo, zdravo in moeno Jugoslavijo. Tej svrhi je služil sporazum z dne 26. avgusta 1939, s katerim je bila uzakonjena banovina Hrvatska. Kaj pa banovina Slovenija, ali in kdaj bo oživotvorjena ? Na to vprašanje, ki zanima ves naš narod, je dal odgovor g. minister dr. Miha Krek 4. in 5. maja na političnih zborovanjih v Mariboru in Murski Soboti. Poudsril je, da kompetentni slovenski činitelji z dr. Korošcem na čelu niso nobene prilike zamudili, da ne bi vsem merodajnim osebam v Beogradu predočili nujnosti in važnosti banovine Slovenije, ki jo slovenski narod zahteva in hoče dobiti, in ki je neizogiben korak k notran.ii utrditvi Jugoslavije. Iz ozira na varnost države so se začasno zadovoljili z dodatno uredbo k uredbi o banovini Hrvatski, s katero se določa, da se morejo kompetence, kakršne je dobila banovina Hrvatska, prenesti tudi na druge banovine, in katera je bila izdana prav zaradi Slovencev in Slove- nije. Saj se ta dodatna uredba na nobeno drugo banovino ne more dejansko nanašati, ker samo banovina Slovenija je tista izmed sedanjih banovin, ki nima nobenih mejnih sporov in lahko takoj prevzame ustrojstvo in pravice banovine Hrvatske. Poklicani slovenski zastopniki so pred 26. avgustom in zmiraj pozneje vsak dan odloČno branili slovenski program, naglašali in zahtevali samoupravo Slovenije. Zakaj ideja samouprave Slovenije do zdaj še ni oživotvorjena ? Glavni razlog so sedanji nevarni, viharni časi, ki v njih živimo. Slovenija je izključno mejna pokrajina Jugoslavije v tem delu, kjer meji naša država na dve velesili. Od teh je ena (Nemčija) že v vojno zapletena, druga (Italija) pa je v pripravljenosti. Radi tega smo Slovenci imeli pred očmi, da je v tem času treba predvsem paziti na državno moč, njeno udarnost in njen ugled. Ohraniti je treba predvsem neokrnjene naše meje in mir, in če treba, da se branimo pred napadalcem. Ker smo mejna pokrajina, smo to dvojno čutili, in ker smo majhen narod, smo se tem bolj zavedali velike nevarnosti. Te nevarnosti se moremo obraniti le v tesni povezanosti s Srbi in Hrvati, s katerimi bi morali braniti vse meje Jugoslavije, posebno še vse meje na naši slovenski zemlji. Zato nismo smeli ničesar storiti, kar bi kakor koli odmaknilo našo Ijubo Slovenijo srcem vseh Jugoslovanov, ki bi jo v primeru nesreče morali braniti kot svojo hišo in zanjo krvaveti. Zato je moralo slovensko vodstvo skrbno paziti, da niti za senco, niti za slutnjo slovenske priljubljenosti med Srb'. in Hrvati ne zapravi. In to se nam je posrečilo v polni meri. K temu veletehtnemu vzroku lz podro.ja znnanje politike se pridružujejo tudi notranjepolitični razlogi. Je še nekaj spornih vprašanj, ki 3e tičejo števila samoupravnih edinic v celokupnem nažem državnem ustrojstvu in razmejitve med njimi. Sporna ozemlja Bosne in Hercegovine in deloma tudi Vojvodine so preprečila in preprečujejo še danes, da se ne more vse vprašanje notranje ureditve države naenkrat in istočasno rešiti. Kazalo je tudi — in to je drug razlog — počakati na organizacijo banovine Hrvatske, ki je uspela in ki dokazuje, da državna misel pri tem ni nič trpela. Prav nasprotno, državna misel se je okrepila, in sicer v ogromni meri, ker je pridobila na Hrvatskem milijone novih navdušenih, požrtvovalnih zagovornikov, pristašev in borcev. Tudi najtežje vprašanje samoupravne samostojnosti banovine Hrvatske — finančna samostojnost, je srečno rešeno: ni v ničemer okrnilo skupne državne moči, obenem pa je preskrbelo Hrvatsko z dovoljnimi sredstvi za posle svojega delokroga. Sovražniki in nasprotniki samoupravne državne ureditve morejo na tem primeru spoznati, kako zmotne so bile njihove trditve, da je centralizem najkoristnejši način upravljanja države. Odkar se je organizirala banovina Hrvatska ter je tudi urejeno njeno finan.no vprašanje, je zahteva po banovini Sloveniji postala mnogo bolj utemeljena in opravičljiva. In res, vse politične skupine v naši državi in zlasti tiste, ki so načeloma sprejele politiko narodnega sporazuma, smatrajo banovino Slovenijo kot najnaravnejšo prvo naslednjo stopnjo izvajanja notranje ureditve države. Vsi Slovenci to želijo, to hočejo in zahtevajo!