787
Jablana
France Forstnerič
JABLANA    V mojih sanjah rase vsako noč drevo. Sadeža še nisem videl viseti z njegovih nizkih vej. Lubje na tankem deblu je prosojno, krošnja pa je okrogla kot čebelji roj.
Najbrž je mlada jablana.
Rase na obli travnati vzpetini
in se ozira navzdol, kot da dolino pase.
Tu zgoraj je mir, tam doli pa prepir.
Hlad je v pokrajini takih jablan.
To je od sinjega neba v zelenem ogledalu trave.
Ali sem rekel v pokrajini jablan?
O, ne, saj je le ena,
le ena rase v sanjah vsako noč
in tiho poje, pastirica.
788
France Forstnerič
HIŠA    Bom kdaj prestopil prag te hiše, ki me gleda kakor tujca pes? Ne vem, me vabi ali me z molkom proč podi zazrta okna ne povejo, zaprte duri ne spregovorijo. Čudno me vleče v ta, kdo ve čigav dom, tako me vabi molk in mir pod nizko streho, v veži, izbi, kleti, hlevu, kot da me tam notri nekdo že dolgo čaka. K hiši pridem vselej po isti poti in obstojim pred njo vselej enako blizu in enako daleč. Nikoli za korak naprej, kot da sem na verigi.
POZABLJAM     Cako pozabljam kraje iz svojih mladih dni, imena hiš, ljudi, dreves, trav, ptičev. Mene pa, kot vidim, tu še vsi poznajo, pomnijo me, kot da bi sploh ne bil odšel, kot da ne bi bil zrasel, živel daleč proč in se postaral.
Naproti mi pride tretji sosed, enako gre, enako obstoji, počasi nadaljuje stavek izpred tridesetih let, ki se ga, čudno, spomnim. Ne znam pa mu odgovoriti. Druge besede sem imel medtem v ustih, druge obraze in drugačne kretnje pred očmi. Še ko molčim, se sliši kot nerazumljiva, tuja govorica.
Oče, škoda, da nisva šla nikdar skupaj v Ljubstavo. Zdaj vem, takšna je, kot si dejal: »Ljubstava, daleč in v blatu.«
Mislim, da sem videl vse, o čemer si pripovedoval. Topola stražita med sabo križ in stegujeta veje v nebo.
LJUBSTAVA
DALEČ
IN  V  BLATU
Jablana
Križ je trhel, skoraj razpal in bog na njem visi navzdol. Prav si imel, tudi meni se je zdelo, da ga čudno vleče k tlom.
Topola, si menil, sta levi in desni razbojnik. Bo že tako. In svojo dušo jima je dal. Ali, čakaj, oče, kaj je imel Odrešenik dve duši pa eno samo prekleto telo?
Videl sem tudi jabolko,
na zmrznjenem snegu se je cvrlo od mraza,
pa zmešane stopinje ptic
in vonj tropinovca me je privedel h kočam.
Ko sem se vračal, je bršljan
nebo ovenčal kot oltar.
Bil sem sam, a čutil sem, kot da si tudi ti
in še nekdo, bili smo kot pojoči Trije kralji.
Hodili smo in vzhodni mesec
nam je svetil rdeč kot pečenjak.
In vedeli smo: hudo, ki ga jutro zleze,
nas bo došlo šele zvečer že daleč na polju.
JASA    Ta pomlad jo je prinesla
pred moje zimske oči. To jaso
pa njen mir, ki je magnetno ravnovesje
neraztrgljivih vesoljskih sil.
Prazna kot ledena ploskev,
safir, vdelan v plesniv baker gozda.
Kot da bi jasno izsmodil meteor,
ali kot da bi jo kobaltov žarek izžgal v lasišče.
Ko jo ugledaš, ti pogled prikuje.
Ne moreš se več ozreti
nazaj, kjer si nanaglo vse pustil.
Vsak trenutek te odmakne za milijon svetlobnih let.
789
790
Ta jasa je kot lina, ki se skoznjo vidi
v neobljudeno pustinjo snovi.
Ni te strah in nimaš domotožja, čutiš le
fizikalno vrtoglavico od neskončnega oddaljevanja.
France Forstnerič