GOLOVEC 83
Smo kaj
dlje kot
na pol
poti ?
Gledamo TV, poslušamo radio, beremo časopise, listamo revije: na Japonskem je bil potres in za njim so visoki valovi porušili na tisoče hiš ter pokopali veliko človeških iivljenj; vodne ujme v Zahodni Evropi letošnjo pomlad so odnesle toliko Ijudi; orkani so pustošiii v ZDA in kmalu zatem čislo na dnigein koncu sveta...
Tudi naša dežela, čeravno mnogo manjša, ni nedotakljiva za elementarne nesreče. Spomnime se Skopja. Banjaluke, Crne gore, Posočja. Mar nismo ob vsem tem gorju, ki doleteva naše sozem-ljane na različnih koncih sveta, kar preveč mirni, češ saj se to do-gaja drugje, celo daleč od nas; nam se kaj takega ne bo primeri-to. Nekateri — žal še vedno v manjšini — pa menijo drugače in še naprej kličejo h krepitvi soli-darnosti, k budnosti in k večji pripravljenosti, da nas nekega dne ali noči huda ura ne najde nepripravljene — v negotovosti, v nebudnosti, v nepoučenosti. ln to se lahko zgodi' že danes ali jiitri. Kolikor več časa je poteklo od zadnje podobne kalastrofe v [.•rejsn jem stoletjtr —na TV srno nedavno gledali Klopčičev film Potres — toliko večja verjetnost obstaja. da v zemlji pod našimi nogami, stanovanji in delovnimi mesti tli velika napetost, sprosti-tev te nakopičene energije pa bo prišla nenadejano in zato še to-liko bolj grozljivo. Tem naravnim pojavom se ne moremo upreti niti jih ne moremo natančno napove-dati, lahko pa jih dočakamo bolj ali ttianj pripravljeni, organizi-rani in osveščeni. da bomo v naj-krajšem času po začetnem šoku, ki je v takih primeiih nekaj pov-sem naravnega, znali poskrbeti zase, za reševanje svoje družine, sodelavcev, soljudi.
Nadaljevanje na 2. strani
(Nadaljevanje s 1. strani)
Letošnja vaja Rušilni potres v Ljubljani ali kot jo knenujemo Golovec 83 prav zato ni fiksirana zgolj na tisti končni datum 24. september. Vaja teče že vse leto. Zajela bo vse prebivalce in de-lovne Ijudi Ljubljane. Usposab-Ijajo se enote CZ in NZ, pouda-rek pa je na reševanju iz ruševin in na nudenju prve medicinske pomoči.
Usposabljanje pa naj bi zajelo tudi vse krajane sosesk, ulic, stolpnic, vasi in zaselkov, ki naj bi na tečajih kar največ zvedeli o tem, kako ravnati ob morebitnem potresu. In v naši občini nas je kar okoli 70 tisoč Ijudi in vsi smo po-tencialni kandidati ne le za prei-gravanje potresa, lemveč tudi za tragični dejanski potres. Zavedati se moramo, da bi bil potres ru-šilne moči velika tragedija mnu-gih družin, posameznikov, po-dročij, blokov ali tovarn. saj ga poleg velikih človcških žrtev in težkih poškodb spremljajo šepo-žari, pomanjkanje pitne vode, epidemije, pa tudi nenehen strah pred ponovnim izbruhom niko-pičenih sil. Potres v današnjem času gosie naselienosti jc prav gotovo hujši kot nenadna vojna. Pa se zato pripravljamo tako, kot bi se morali?
Žal tudi po preteku več kot pol lcta priprav ne moremo biti niti zadovoljni niti pomirjeni z razvo-jem usposabljanja najširših Ijud-skih množic. V krajevnihskupno-stih se predavanj, na katerih kra-jani pridobijo osnove samozaš-čitniškega obnašanja, udeleži le 25 do 30 odstotkov vabljenih. To pa je malo, hudo malo. Delovni ljudje in občani bi se morali zave-dati, da ludi ta vaja ni zato, da bi
občinska vodstva za LO in DS opravičila svoj obstoj. Vaja je za-radi nas samih, zaradi tistih (iso-čev, ki živimo in delamo na tem prostoru in v tem času. Še vedno se ne zavedamo, da ne gre za filtn ali za zanimivo branje. Pri po-tresu gre za rušenje hiš, celih nad-stropij, dimnikov, za premike tal, za požare in poplave, gre za otro-ke, starčke in nosečnice, žene in može, gre za vse tiste Ijudi, kj jih srečujemo na svojih vsakodnev-nih poteh skozi življenje, vendar v hudih težavah. Nesreča bi prav gotovo prizadela tudi nekaj tistih, ki skrbijo za organizacijo in vo-denje CZ, NZ, člane reševalnih ckip, sekretariata za LO in DS, upravitelje obrambnih načrtov. Vse to pa pomeni, da bi moralo usposabljanje za morebitno tako katastrofalno nesrečo uspešno končati čimvečje število nas samih.
Že več kot 30 let živi samou-pravljanje v nas in z nanfi. Za/i-velo je v delovnih organizarijah in v vseh porah družbenopuiitič-nega življcnja. Skrajni čas je za spoznatje. da morata tudi Ijudska obramba in družbeiu samo/aš-iita najli v na^em delu in življenju enako meslo. spoštovanje, vred-nost in vcljavo. Gre za naše varno in mirno življenješ gre za varen razvoj iunioiipravljanja, naše poti v sotializem. Tudi vsaku sktice-vanje na težaven gospodarski po-ložaj in na gospodarsko stabili/a-djo ali na denar, ki ga prav zdaj povsod primanjkuje. ne pride v poštev. Samoupravljanje in po-družabljanje Ijudske obrambe in družbene samozaščite morata slopiti v korak ne glede na čas in gospodarske razmere.
JOŽE PRAPROTNIK