Filmi Hala Hartleya so me vedno navdajali z občutkom, da tisto, kar režiser prikazuje na platnu, ni tudi nujno zasidrano v splošnem prepričanju filmskega gledalca. Drugače povedano, Hartleyevi filmi običajno niso to, kar mislimo, da gledamo. Če navedem besede Roberta Burka iz njegovega prejšnjega celovečer-ca Simple men, »Ni je stvari, kot sta avantura in romanca«, potem lahko misel ob njegovem novem odličnem filmu Amater nadaljujem z: »ni je stvari, ki bi povezala Hala Hartleya in akcijski film«. Vendar je Amater prav to — akcijski thriller, pri čemer moram žanrsko oznako obvezno postaviti v naved-nice. Akcije je namreč pri Hartleyu ponavadi še manj, kot v povprečni aristokratsko zadrti kostumski drami, če pa kak prizor slučajno kaže
scenarij in režija: Hal Hartley fotografija:
Michael Spilter glasba: Jeff Taylor, Ned Rifle igrajo: Isabelle Huppert, Martin Donovan, Elina Lowensohn, Damian Young produkcija: True Fiction Pictures, ZDA lh45
Amater
določeno pospešitev ritma, je ta skrajno zbanalizirana. Hartley se namreč tedaj namesto k dejanjem praviloma zateče k preprostim (kot je vse vedno preprosto) prepoznavnim indicem. Policajka na postaji miri vklenjenega Damiana Younga, ki je vpleten v kriminalne posle, s podobnimi filozofsko-meditativnimi besedami o romanci, kot je to taisti Young v vlogi šerife počel že v Simple men pri vprašanjih policijske zaščite in romance. Policajka za nameček na prsih nosi ploščico z imenom Melville, opisani prizor pa se pozneje razvije v akcijsko še najbolj prepoznavno sekvenco filma, ki se konča z Youngovim pobegom. Med vsemi Hartleyevimi filmi je Amater širokemu občinstvu doslej najbližji prav zaradi žanrske prepoznavnosti, ki se običajno sicer sprevrže v nekakšno parodiranje, vendar so nemalokrat vidni prav vplivi fran-
coske kriminalke 50. in 60. let in zgodnjih filmov Jeana-Pierra Mel-villa, predvsem »emocionalnih« krimičev, kot sta Bob le Flambeur in Dva moža na Manhattnu. Še ena podrobnost druži Amater s filmom Simple men: hitchcock-ovski MacGuffin, objekt, ki je zanimiv le, dokler je odsoten, skrivnosten. Tokrat za spremembo ne gre za fizični objekt, temveč za psiho Thomasa (Martin Donovan), ki ga ljubica — porno igralka Sofia (Elina Lowensohn) — požene skozi okno in zato izgubi spomin. Prav amnezija bo Thomasa združila z bivšo nuno Isabelle (Isabelle Huppert), ki se ji je v sanjah prikazala Devica Marija in jo iz Francije poslala v Ameriko, da opravi nedefinirano poslanstvo. Po novem se Isabelle preživlja s pisanjem kratke proze za porno magazine in bo Thomasu pomagala pri iskanju identitete. Iskanje? Prav
imate, zgodba se sprevrže v odise-jado (srečata mulca, ki bere Odi-sejo) saj Thomas ne skuša revidirati spominov z brskanjem po možganih, kot predvsem z iskanjem določenih oseb (poslušamo Here skupine Pavement). In če je Thomas Odisej, zakaj Isabelle ne bi bila Penelopa, ki še vedno čaka prvo seksualno izkušnjo, pa čeprav pravi, da je devica z nimfomanski-mi nagoni, v katero se Thomas nasmrtno zaljubi? Ko Thomas najde, kar je iskal, je za romanco že prepozno, saj ga po pomoti ustreli policaj — s kroglo, ki je bila namenjena Edwardu (Damian Young), ki mu je o romanci bojda vse razložila že policajka Melville. Odiseja je v tem trenutku iznakažena, toda kaj nisem ravno na začetku tega teksta zapisal, da filmi Hala Hartleya niso tisto, kar se nam zdi?
SIMON POPEK
20