Poštnina plačana v gotovini. \tm Štev. 3.-4. Leto I. 1936/37. Odgovorni urednik lista je dr. Vadnal Ludvik — Rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu, se pošiljajo na naslov: Franc Šebjanič, Murska Sobota, Cvetna ul. 13. — Rokopisi se ne vračajo. — Upravilištvo lista: Talanyi Franc, Murska Sobota, Šolska ul. 7. Na upravništvo se našlavjajo naročila in reklamacije. Mladi Prekmurec izhaja v M. Soboti med šolskim letom vsakega 15. v mesecu. Izdaja ga Sokolsko društvo Murska Sobota. — Tisk Prekmurske Tiskarne, za tiskarno odgovoren Hahn Izidor, Murska Sobota. Celoletna naročnina 20 Din, polletna 10 Din. — Posamezna številka 2 Din. — Celoletna naročnina za inozemstvo 40 Din. Uredništvo in uprava posluje v torek od 11—-12. ure, v nedeljo od 9—10. ure v Sokolskem domu (I, nadstropje) v Murski Soboti. OPOZORILO! Cenj. naročnike prosimo, da kar najhitreje poravnajo naročnino,, da s tem zasigurajo nemoteno izdajo lista. UPRAVA. PRIHODNJA ŠT. BO IZŠLA NAJBRŽ ŠE PRED VELIKO NOČJO! Zbirajte prekmursko narodno blago ! ! VSEBINA 3.-4. št.: Kurent: Molitev mladosti. Kurent: V Berlinu. Ravninski: Pokrajina. Jože Krivec: Grob ob morju. Janič F.: Predmetje. Kurent: V naših dneh . . . Slavko: Tam daleč . . . Fay A.: Bagdadski požar. Čalaren Peti. Zapisnik. Kritični dopisi. Pogovori. Uganke. J^LDJDI ^PREkMUREC KURENT: Molitev mladosti Gospod, pošlji vihar, naj vzhruje čez me, čez vso našo zemljo, mladi smo, radi bi preizkusili svojo moč! Glej, žejni smo velikih dejanj! V naših prsih spe železne sile, rade bi se sprostile, zdrobile vse staro, trhlo krog nas! In vse na novo, od kraja zgradile, iz naše lastne mladeniške sile, zajemajoč iz neskončnih globin naših duš! KURENT. V BERLINU (POTOPIS) Postaviva se na noge kot dva pijanca. „Ich bin sclion ganz kaputt !" mrmra Erich. „Veš kaj, jaz nočem več hoditi po tej cesti. Pojcliva ob železnici na desno, imava mnogo bližje. Vem za bližnjico preko velike, še nezazidane planjave. Tudi vroče tam ne bo tako, ker ni toliko tega prekletega zidovja. Po tej bližnjici imava enkrat bliže v Spandau. Od tam pa bova že kako." „Pa če se izgubiva? Veš, jaz ne hodim rad po bližnjicah, ki jih ne poznam; še vedno sem se izgubil!" dvomim jaz. „Nič se ne boj! Saj n.'sem danes prvič v Berlinu." Res so hiše kmalo za nama. Velika pusta planjava se širi pred nama, tupatam porasla z grmovjem. Samo tam daleč na levi se vzdi-guje nad obzorje zmedena goščava tovarniških diijinikov. Tam je Berlin. Molče se vlečeva dalje. Moj Bog, samo kapljico vode da bi nekje našla! Vročina je strašna! Erich se opoteka pred menoj. Nazadnje se zgrudi v ozko senco, ki jo meče grmovje čez pot. „Halo! Du Slovene! Wolten wir ein wenig ausruhen ?" »Mir ist's egall", pravim jaz s suhim jezikom, a se že zleknem poleg njega. Zaprem oči, a tedaj mi zagori pred očmi vse rdeče. Obrnem obraz v tla in ga zarijem v hladno travo v senci. Kako mirno je tukaj! Nikjer nikogar! Tam v daljavi na ham-burški cesti neprestano hupajo avtomobili. Zdajpazdaj zazvoni zvonec na vlaku, ki zdrvi mimo. A to zvonenje je prijetno. Z zaprtimi očmi sanjam o domovini, spominjam se onih lepih poletnih popoldnevov ob nedeljah, kopanja v potoku, ko smo ležali v travi in poslušali šumenje valov, čez zeleno sončno gmajno pa je valovilo zvonenje farnih zvonov tako vabljivo in domače . . . „Slovene!" Tako me vedno kliče Erich, ker si ne more zapomniti mojega imena. „Was ?" „Greva naprej! Preveč sem lačen! Niti ležati ne morem! Kar zvija me! Nekje bova pač morala nekaj dobiti." „Imaš prav. A kje?" „Bova že videla! Greva?" A nobenemu se ne ljubi prvemu vstati. Tedaj pride po poti troje otrok. Ne vidijo naju. Ko so vštric, zavpije Erich: Hop! Preplašeni odskočijo malčki, potem pa obstanejo in naju gledajo, ko vidijo, da se smejeva, pridejo bliže. Majhna, tri ali štiri letna deklica s plavimi lasmi in kot potočnica modrimi očmi pricaplja k nama, naju gleda za trenotek s prstom v ustih, potem nama pa z ljubko otroško kretnjo ponudi šopek poljskih cvetic, ki jih ima v roki. Radostno se nasmehne, ko jih vzameva. Nato pa zbeži naproti dvema gospema, ki prihajata po stezi. „Trude, was machst du?" vpraša mlajša gospa strogo in naju nezaupljivo gleda. „Zwei Landstreicher . .." še čujeva, ko so že mimo. „Vidiš, to so meščani," se razburi Erich, „še cvetic bi ne dovolila podariti otroku. Samo zato, ker sva brezposelna siromaka. To je v njih očeh greh. Siromak je toliko kot lopov, posebno če je še sestradan in raztrgan povrhu . . ." Čez pol ure zagledava dim, ki se kadi iznad grmovja. Da, Hitlerjevi mladci so, tamle sedijo okrog ognja, nad katerim visi kotliček. Ko sva že mimo, se ozrejo. Nekdo izmed njih vstane in izzivalno dvigne roko: „Heil Hitler!" Erichu bušne kri v lica, a pomignem mu, naj molči. Molče ho-čeva dalje, ne da bi se menila za te uniformirane poulične barabe. Tedaj pa začujeva onega, da pravi: „Zwei Feinde der Hitlerjugend!" Nekdo ga miri: „Las doch ! Zwei Landstreicher .. ." Zdaj nama je pa dovolj. Obrnem se in pripeljem dečku dve okrog ušes, Erich pa zgrabi za kotlič z juho in ga trešči v grmovje. „Zdaj pa le naglo! Drugače bodo dečki prej v Spandau-u, kot midva, in policija naju bo že čakala . .." mi šepne Erich. Nalašč zavijeva nazaj čez progo, šele daleč na drugi strani, ko naju ne morejo več videti, se spet obrneva proti Spandau-u. „Verfluchte Hitlerhunde !" sika Erich. Kmalo sva v Spandau-u. Lepe široke ulice, z značilnimi sever-nonemškimi starinskimi hišami, pomešanimi z modernimi vilami, oba-kraj. Spandau je mesto bogatašev, ki jih pozna le periferija velemest. Denarni magnati, siti velemesta z njegovim hrumom in šumom, se preselijo na skrajni rob mesta, kjer prehaja kmečka idiličnost v mestno slikovitost. Na ta način lahko razširijo idilično malomeščansko življenje, pri tem pa potrebujejo samo deset minut vožnje z avtom, da se vržejo v najbolj razgibano velemestno življenje z njegovimi prijetnostmi, kadar se jim zahoče. Tako mesto je Spandau.. Danes pa je mesto živahno, posebno zdaj, ko je prenehala največja vročina. Ceste so polne veselih izletnikov in izprehajalcev V par- kih in trgih igrajo godbe, in v nekem kotu opaziva celo električni vrtiljak, obdan od množice otrok in zaljubljenih parčkov, hišen in delavcev z usnjenimi čepicami na glavi. Erich pa ni posebno vesel: „Pomisli", mi pravi, „gotovo ima vsak od teh ljudi vsaj eno marko v žepu, ki jo bo izdal danes samo za zabavo, vrtiljak ali pa pivo. A midva bi se mogla za eno marko oba do sita najesti in še bi nama ne bilo treba peš klopotati teh petindvajset kilometrov v osrčje Berlina. Prekleto čudno je na svetu, če natanko premisliš." „Je že res. Poglej tele kupe mesa v izložbah, in cele gore kruha. Brez dvoma ga ne bodo vsega prodali in ga bodo morali potem prodati pokvarjenega za živalsko krmo. A midva morava ob vsem tem vendar samo sline požirati. Pa bi bilo lahko za vse dovolj, ko bi ne bilo tega človeškega pohlepa po bogastvu in dobičku. Poglej, lačen sem, a vendar nimam najmanjše pravice niti do najmanjšega koščka mesa tamle, niti do koščka kruha. Če bi ga vzel, bi se pregrešil proti zakonom človeške družbe, ali nihče mi ga ne da zastonj, pa če bi moral umreti od lakote." (Se bo nadaljevalo.) RAVNINSKI: Pokrajina. Zvezdnata noč. Mrzli veter se preko pustih njiv podi in silno pesem svojo nedoglednim teminam šušti. . . Na horizontu se odražajo temačni obrisi zasanjanih gora in svetli trak — luči daljnih vasi. Nekje na polju je zakrakal vran. Za topoli izšel je mesec kraj ceste . . . Pojoč glas odnekod je zazveneL Tišina. Od nikjer ni čuti več glasu. V molku noči vse tone ... le veter se sunkovito preko njiv podi. JOŽE KRIVEC: Grob ob morju Jože je delal šesti razred gimnazije. Bil je sirota brez starišev; mati mu je umrla, ko je bil star še komaj štiri leta, da se je skoraj ne spominja več, očeta pa je pobrala vihra na bojnem polju v svetovni vojni. Stanoval je v ozki srednjeveški ulici; njegova soba je bila podzemna in je imela dvoje majhnih oken. Eno je bilo zamašeno z cunjami, ker ni bilo na njem šip, v drugo pa sonce ni posijalo nikoli, ker je bilo obrnjeno proti severu. Sive rtene so mu zapirale pogled. Tu je bival Jože že štiri leta in poučeval druge dijake, da si je zaslužil za najpotrebnejše. Hrano je dobival opoldne pri neki družini, kjer je poučeval fanta, večerjal je pri veletrgovcu, ki se ga je usmilil radi revščine. Zajtrka ni imel. Že ko je prišel v prvi razred, je bilo njegovo zdravje slabotno. V obraz je bil bled, snožnobled, oči pa so mu bile globoko zasajene v obraz, ki so ga delile mnoge zareze. Pogled oči je bil moten. Njegove kretnje so bile počasne, lene, ko da mu ni več za življenje. V šoli je sedel sam v zadnji klopi. Z marljivim učenjem je dosegel često pohvalo profesorja, kar pa ni bilo všeč ostalim, ki so gledali nanj prezirljivo in ga radi njegovega bledega obraza imenovali „zelenca". To ime se ga je oprijelo; nihče ga ni klical več po imenu, temveč vsak se je hotel iz njega ponorčevati in mu dejal „zelenec". To ga je nekaj časa bolelo. Vendar je videl, da z jezo in surovostmi ne opravi ničesar; v bodoče ni zato prav nič maral. Hodil je sam, daleč od drugih, kakor bi za vse onemel. Premišljal je svojo usodo in sovraštvo, ki so ga kazali drugi proti njemu, ga je silno bolelo. Pa vendar ni vedel, zakaj so ga sovražili in psovali. Mogoče radi tega, ker je bil revež, ki je prišel nekje iz hribovske vasi in ker je bila njegova govorica trda. Mogoče so ga mrzel i zato, ker so bile njegove roke žuljave od dela ali njegovi koraki teški, kakor so hodili ljudje v njegovem kraju. Tudi njegova obleka ga je ločila od ostalih. Preden je vstopil v gimnazijo, je bil za pastirja, da si je prislužil perilo. Se zdaj, ko je napravil četrti in peti razred, je šel v počitnicah mlatit in kosit. Kaj pa je hotel? V počitnicah ni imel inštrukcij, ki bi mu prinesle denar za stanovanje; gospodinja pa na upanje ni hotelela dati ničesar. Zdaj, ko je delal šesti razred, se je njegovo zdravje poslabšalo. Prebedel je skoraj cele noči. Zavedal se je, da ga kliče življenje na delo. Po dnevi se je učil, učil druge, ponoči pa je čital in pisal. Ko je zunaj deževalo, ali sijala luna, je Jože držal za pero, strmel v pole papirja in pisal o popotniku Tonetu, ki ga je dobro poznal, kjer je prišel večkrat na leto v njihovo vas. Včasih, ko je do- živel kako posebno veliko stvar, je zložil tudi pesem. Ko so tovariši zvedeli, da piše, so ga začeli zbadati z besedo „poet". Vendar je ostal hladnokrven in je samo prisegel, da jim dokaže, kdo je tisti „poet", ki ga zbadajo. Nekega dne je prinesel dijaškj list njegovo prvo stvar, „Hladne jesenske noči", kjer je opisal dijaka, ki so ga po krivem izključili iz šole in tava okrog, ker ne upa domov. Urednik ga je pohvalil in vspodbudil, naj nadaljuje svoje delo. To je bil njegov prvi uspeh, ki je zamašil njegovim nasprotnikom usta; nihče ga ni več zbadal. Videli so, da je v njem nekaj velikega, kar ga loči od njih. Pozimi, ko je sneg pokril bregove in ga nasipal tudi v temno ulico, celo na okno njegovega stanovanja, je začel Jože pisati „Pesem morja". Ni pa še bil nikoli na morju in ni poznal njegove lepote, zato se je čutil za to delo nesposobnega. Nastavil ga je samo v glavnih točkah na papir, vse drugo pa je čakalo rešitve. Vsebino je imel lepo; vendar bi moral poprej videti morje, ki naj mu služi ozadje vsega. Proti pomladi je šlo. Drevje je napelo svoje brstiče; zemlja je zadihala sveži zrak. Kakor čez noč je vse prišlo. Jože je hodil pre-palih lic v šolo.. Zvečer ni študiral več; niti pisal ni ničesar. Zadnje njegovo delo je bilo, da je nastavil glavno ogrodje za „Pesem morja".- Tam je ostal. Večkrat je sanjal o morju, ki valovi tam daleč za gorami, za sinjimi daljavami in ga vabi. Tja si je želel . Želel je, da bi ga videl in potem pisal o njem; vedel je, da bi tudi to njegovo delo prinesel dijpški list. Jože je čutil, da nekaj z njim ni v redu. Nekaj bolj otožen ko prejšnje dni je hodil okrog in iskal nečesa, samo iskal, pa ni nikoli ničesar našel. Okolica je bila zanj mrtva. Prej je postajal ob reki in gledal vodo ali sončni soj, ki je bil razlit ob zahodu sonca po gladini; vse to ga je zanimalo. Zdaj mu to ni pomenilo ničesar več. S sklonjeno glavo, strogo odmerjenimi koraki in rokami, prekrižanimi na hrbtu, je hodi! okrog. Znancev, ki so ga srečavali, ni pozdravljal. Ni se mu zdelo vredno. Ne vprašanja, če kaj piše, je odgovoril kratko: „Nimam vsebine !" Vendar je pri tem vedno mislil na morje, ki bi ga s svojo lepoto prepojilo, da bi lahko pisal. Zanj je ležalo morje daleč za sinjimi gorami, za nepremičnim zastorom, ki mu ga zakriva. Ptice, ki so se vračale iz južnih krajev je s pogledi izpraševal, kakšno je morje. Toda te so letale mimo in se za njegova vprašanja niso menile. Nekega dne meseca aprila je šel Jože k šolskemu zdravniku. V prsih ga je peklo in mu ni dalo več pokoja. Nemo je stopal po belih kamenitih stopnicah in že je stal pred zdravnikovim stanovanjem. Zdravnik ga je preiskoval tipal žilo in štel udarce srca. Končno je stopil za korak nazaj in dejal: „Ljubi moj, vi ste tuberkulozni !" Napisal mu je listek in dejal, naj ga nese gospodu ravnatelju, ki bo poskrbel, da ga bodo dali čez počitnice na morje, kjer se bo zdravil. Jožetu je kri zopet močneje zaplala po žilah. Občutil je neko tiho srečo, ki je sijala kakor skozi tenčico. Na stopnicah je postal in ponavljal: „Na morje!" Spomnil se je svojega dela, ki ga bo lahko dokončal. Doma je štel, čez koliko dni bo odrinil na morje. Se celih dva-inštirideset dni. Veselil se je tega; mislil je, da mu bo morje vrnilo zdravje. Ravnatelj mu je obljubil, da ga bodo dali v zdravilišče ob morju. V teh dneh čakanja pa se je njegovo zdravje poslabšalo. Začel ga je dušiti kašelj in v izpljunkih so se pokazale krvave pege. H! Še preden je vstalo sonce, le zarja se je počasi plazila nad daljnimi gorami, je Jože stal na peronu kolodvora in pričakoval vlak. Le malo ljudi je hodilo mimo njega. Bili so večinoma oni, ki so se peljali na počitnice. Jože je imel vozni listek za morje. V majhnem kov-čegu je imel spravljene najpotrebnejše stvari. Ko se je vlak začel pomikati naprej, se je Jože oziral na mesto, ki je bilo zatopljeno še v polmrak, temne hiše, ulice in prah, ki je ležal na njih, vse to se mu je gnusilo. Sanjal je o morju, ki leži daleč, pa še danes bo gledal njegovo lepoto. Poslavljal se je od mesta, ki se je izgubljalo počasi za drevjem in vedno bolj in bolj mu je puhtel nasproti sveži zrak preko polja in travnikov. Ceste in poti so se križale in se zopet oddaljevale bog ve kam. Žice ob železniškem tiru so v vetru visoku in zateglo pele svojo pesem in zdelo se mu je, kakor bi mu prinašale prve pozdrave in pesmi morja. Toda morje je ležalo še daleč. Ozrl se je proti mestu, iz katerega se je odpeljal. Da!eč, daleč zadaj pod hribom so ga obsvetili prvi žarki in ga naredili čudovito lepega. Še nikoli ga ni videl tako krasnega. Četudi se je peljal na morje, k svojemu cilju, vendar bi še bil rad za en sam trenutek stopil v to mesto, ki mu je šest let pilo moči in mu nakopalo neizprosno kal bolezni. Še en sam pogled in že je izginilo za ovinkom gozda. Kakor zastor mu je zaprl ta gozd pogled proti prizorišču, kjer se je odigral precejšnji del njegovega življenja; ni ga več videl. Kolesa so zamolklo in v taktu udarjala. Mimo njega so hiteli gozdovi, polja, pašniki, potoki, ceste, poti; zdelo se mu je, da se vlak sploh noče več ustaviti, ko da ga namerava peljati v večnost. Zopet so njegove misli romale k morju, ki je ležalo še daleč, daleč .. . * Zdravilišče, v katero so poslali Jožeta je stalo tik morja, do katerega so vodile kamenite stopnice. Vrt je bil nasajen z južnimi ra- stlinami: rožmarinom, oljčnimi drevesi, agavami, palmami in drugimi ki jim Jože ni vedel imena. Jože je stal na stopnicah in strmel v neizmerno maso vode, sinje vode. Morje se je nežno penilo ob stopnicah in ga s svojim tihim šepetom ovijalo, kakor v tenčico. Od vseh strani ga je oklepalo kakor v objem. Mile sape so drsele neslišno ob njegovem obrazu in mu prinašale svežino morja, ki mu je vračalo moči. Ves dan je prebil ob morju in gledal čolne in bele jadrnice, ki so se kakor golobice pozibavale v vetru na gladini. Nizko nad morjem so krožili beli golobi. Morje je metalo svoje valove na njihove noge; pritajeni šum je odmeval v njegovih ušesih kot tiha pesem nečesa velikega. To je pesem morja, pesem, o kateri je hotel Jože pisati. Od zamaknjenosti ni našel niti besed, da bi lahko podal to pesem res tako, kot zveni. Zvečer je strmel Jože v mogočen pramen sončnega sija, ki je lil po morski gladini. Zdelo se mu je, da boža to zlato, ki je razlito po morju, njegovo dušo. Kodrčki valov so se igrali s tem zlatom. In na to je sonce tiho potopilo svojo oblo v morje, kakor da bi se hotelo samo napiti. Zasijala je vijolčasto zlata zarja, ki se je v tisočih različnih biserih svetila na gladini. Jože je strmel v barve, ki so se prelivale druga v drugo. Popolnoma je pozabil na mesto in na podzemno stanovanje. Mislil je le, kako se bo lepega dne vrnil domov zdrav in bo pisal svoja dela naprej. Pozno večer, ko je zarja že davno zamrla in je pokrila morje temna noč, je Jože legel v posteljo. Samotne zvezde so sijale in morje se je penilo ob skalah ter pelo šepetajoč pesem morja. * Zadnjih štirinajstih dni Jože ni prihajal več na stopnice ob morju. Kruta bolezen ga je priklenila na posteljo. Njegovo stanje se je naglo slabšalo. Obraz mu je popolnoma upadel, oči so počivale v globokih očesnih jamicah, roke so postale suhe in koščene. Dihal je globoko, z glasnim hropenjem in glas je postal votel in hripav. Nekega jutra je donel preko vrta iz mrtvašnice samoten zvonček. Ponoči je bolezen Jožeta stisnila in našli so ga naslednje jutro mrtvega v postelji. V napol, s črno barvo prepleskano krsto so položili njegovo telo in prižgali ob glavi svečo. Popoldne so prišli trije pogrebci in duhovnik ter odnesli krsto na hribček, kjer so ga položili k počitku. Nihče ga ni spremljal na njegovi zadnji poti. Le morje je butalo s svojimi valovi ob skalo, se penillo in pelo svojo pesem neprestano naprej. To je bila pesem morja, o kateri je Jože toliko sanjal in ki mu je poleg samotnega zvončka pela ob pogrebu. Sonce potaplja dan za dnem svojo oblo v morje in se dviga zopet rdeče in pomlajeno. Valovi še vedno šumijo, se penijo in pojejo pesem o morju . . . Mile sape drse brez prestanka mimo lesenega križa in kamenitega groba na hribu. Janič F.: Predmestje Človek, ki si na soncu, pomni : sonce ne sije vsepovsod. Tiho, vdano se stikajo hiše ena ob drugi in žde. Mrko je njih lice, nagubano, izmozgano ... In njih vrsta se je raztegnila, kakor da bi se vsaka koča, vsaka hiša hotela potopiti vase ; kot bi se hotele skriti pred nečim neznanim, tujim. In tudi videl sem jih, kot bi bežale, videl sem jih, kot bi se zapirale v zemljo — te hiše tam na koncu. — Bil sem z njimi. — Čuj, ti, Janez, zakaj pa tvoj oče leži ? — Eh, drva je žagal in se je ranil, saj ni nič zato, zdaj se vsaj nekaj časa ne bo več pijan klatil s sekiro okoli hiše in rjovel, da nas vse zakolje. Pa, pustiva to. Ali se boš šla k nam „skrivat?" — Bom, samo druge še pokliči. — Saj bodo prišli. Nekateri smo se domenili, da bomo „čikali". — Uh, to bo lepo, boš vidla. — Sem radovedna. Čakaj, pokličem še Ančko ! — Franc, v nedeljo pojdeš k „Barniku", kaj ? — O, zakaj pa ne ! — Saj vendar ne boš garal še v nedeljo ! — Veš, bo muzika. In Jože, Pavel ter Fridl bodo tudi šli . . . Pa rezika in Katica, hm ? — U madonca, ali res ? — Seveda, seveda ! — Tista dva bledica, veš — ki bosta gotovo tam — pa bomo namlatili, če se jima bosta kaj prilizovala . . . — Brez skrbi bodi ! Če bomo malo „fajhtni" . . . prmejduš, ne vem, ako bosta odnesla celo kožo. — Zdaj pa grem, lačen sem ko hudič. — Ja, jaz tudi grem, drugače bom kasen — grem že nazaj — — in prekleti „magnat" mi bo odtegnil pri plači. Saj veš kje se najdemo. Ostani! — Minka, slišala sem, da nam bodo znižali plačo. — To bo hudo, ne? — A, kaj bi! Naj me piše v „uho" tovarnar. Bo že nekako šlo. Jaz bom že dobila kaj od katerega fanta . . . Veš, tudi ti bi se lahko malo razživela ... pa se držiš ko nuna in delaš še doma. Ob nedeljah pa čepiš ves dan v cerkvi ... Če se malo . . . - Bodi tiho! Ne govori mi tega ! Jaz drugače mislim. Ha, ha, ti, pa tvoje misli. — — Ti, ali imaš kaj denarja ? Veš, treba nam je moke. — No, lepo te prosim, daj mi, da bom poslala fanta k trgovcu. Saj veš kako je. — Nimam niti pare. Kar sem zaslužil v teh štirih dneh, sem moral odšteti čevljarju, ki mi je grozil, da me bo tožil. — Če že ne ne moreš drugače, si pa izposodi kje par dinarjev. — O, Matija, že dolgo se nisva vidla. Kako pa kaj ? Slabo, slabo . . . Saj veš, ni tako, kot je bilo nekdaj. — Da, da, prav praviš . . . Invalidnine že dva meseca nisem prejel. Živim od tega, kar priberačim. — Jaz tudi ... Pa to je vse malo . . . komaj za bolno ženo... jaz pa največkrat stradam ... Ko bi mi otroci še kaj pomagali . . . pa bog ve, kje so po svetu raztepeni . . . Tebi že gre nekako . . . nimaš več nikogar . . . — Res nimam ... vsi so že na onem svetu, Bog jim daj večni mir in pokoj . . . ali veš, ta zdrava noga me že težko nosi . . . — Verjamem ... jaz imam obe, hvala Bogu, pa vendar težko hodim . . . No, moja žena se bo kmalu spočila, jaz pa tudi... Tu gre življenje posebno pot, pot, ki je trnjeva, črna ko noč, pot, ki zahteva vseh človekov ih moči, sleherno kapljo krvi ... Po njej stopajo zaporedoma vsi ... Od kraja morda kateri zablodi na stranpot ... Ali vrne se in stopa z ostalimi ponižno dalje, dalje — v neskončnost. O, Bog ! Ta procesija ljudi na tej poti ! . . . Izpopolnitev bodi moj edini vzor ! (Kette) Bodimo delavni ! Bodočnost pripada delavnemu in smelemu. (Tyrš) Vzgajaj v trdnem telesu trdne značaje. (Tyrš) KURENT: V naših dneh . . . Nemirni, polni pričakovanja so naši dnevi . . . Nebo v krvavi zarji plamti. Smrt na konju čez solnce drvi. Na daljnih gorah grmade gorijo. Obzorja so zavita v črni dim in zamolklo, preteče grmijo pod kopiti tujih jezdecev. Noči so dolge in težke. Z roko na orožju strmimo v temo . .. Čujte! Kako divje psi na dvorih lajajo! Veliki dnevi prihajajo v našo deželo ! Smo pripravljeni, bratje? Odpustimo si vsi vse, kar je hudega med nami! Podajmo si roke, sklenimo vrste in oboroženi pričakujmo velikih dni! Kako nam bo treba tedaj vere in ljubezni in pogumne, jasne moči! . . . ... V tišino svetle noči tiho bojna trobenta zveni . . . Ne trka nekdo na okno ? Vstanite! Oborožite se! Čas je, bratje ! — Slavko: Tam daleč. . . Tam daleč se vrtijo hribčki, tam daleč tiha je ravnina, tam daleč zdaj poj o že ptički — o, daleč tam je domovina . . . Fay A. Bagdadski požar (Prevod iz madžarščine) Za časa šaha Nadirja je izbruhnil v Bagdadu velik požar. Pazniki so silili prebivalce, da bi gasili. — Jaz bi gasil, pravi eden, toda kaj velja en človek tako velikanskim plamenom? — Jaz pa imam premajhno posodo, pravi drugi, kaj velja takemu požaru par kapljic vode? — Jaz naj gasim, zakriči tretji, medtem ko mnogi drugi s pre-križanimi rokami gledajo požar? — Jaz bi šel, reče četrti, toda na mojem domu ne bo nikogar, lahko mi kdo naredi kako škodo. — Jaz sem pa preveč debel, ne upem si v gnečo, ker me lahko stisnejo, pravi peti. — Jaz sem pa tesar, pravi malomarno šesti, kajti zanj je je dobro, če gori. — Tako je obljudeno, mogočno mesto skoraj popolnoma zgorelo. Iz par naraste dinar, iz kapljic morje; iz posameznih pomoči splošen blagor. Joj, če pa splošen blagor zahteva majhno žrtev ali pomoč, prilezejo ljudje kot polž in se ob teži splošne nevolje in nesreče z užitkom režijo. -nnrpnpf Čalaren Peti (Nadaljavanje) Dva konjenika sta za njim jahšila. Uprav sta ga pri prosišči naišla k-ednomi krivo uagnjenomi velikomi gyegynjedi z-pleči nagnje-noga, šteri se je krepko na prosišče nagno i tak da bi ga Peti držao, naj se ta neobrne. — Ka delaš tii Peti? — ga pitata. — Jaj vu velikoj nevoli sem, — odgovori Peti. — Eto veliko drevo se vo šče obrnoti i dosta mi kvara naredi na prosej, či je ne zadržim gori. — Znaš ka, daj nama nakratci nazaj najne peneze. — Srdca bi vama je nazaj dao, ali da ji nemam eti pri sebi, doma sem je nihao i či vkraj odidem, eto drevo se mi na proso obrne, — Nika se neboj, ve je midva tečas obdrživa, dokeč nazaj ne-prideš. — Dobro de, ali da me jako noga boli i žmetno hodim i du-go nepridem nazaj. Nika nedene, sedi si na ednoga najnoga konja i midva te eti počakava. Peti je bogao, dva konjenika je k-drevi postavo, naj je z-pleči držita, gori si je seo na ednoga jahanca i z-časoma je domo baktao., — Za Božo volo, pašči se! — Kričita za njim. Ali on je li počasom šo, dokeč sta ga njidva vidla, potom je napusto ciigel i za ništerno minuto je doma postao, doma je konji rep podrezao i edno-mi židovi ga je odao, vkrajvrezani tal je pa na eden čvekaš zvezao i z-maclom ga je v-edne muzge srdino zabio i peški je šo nazaj. Že ozdaleč je kričao konjenikoma, naj njemi proti ideta na pomoč, ar se je jahanec v-muzgo vtono. Te eden konjenik, šteroga je konj bio, je včasi vkraj od steble skočo i na pomoč bežao, te ov je pa od straha, ka zdaj že na njega spadne drevo, trobiti začao, z-ro-kami, z-nogami se je podperao, naj prizdigne drevo, vo je od njega skočo i zda vidoči, ka ono niti vpameti nema se ta obrnoti, ar je samo krivo zraščeno i to krivo drevo je dao žnjima Čalaren Peti že skoron edno voro teško držati, tak da sta že malo ne parnola. Zda sta dečka z-Petivom k-muzgi hitila, kak zagledneta konja rep, notri broždžita, prfmleta ga i z-velkov močjov vovlečeta konja, tak da se je rep ftrgno i njidva na zadnjico včesneta, tota je konj! Zadušo se je v-muzgi, sta mislila. Medtem je večer gratao, gori je prišao mesec i lepo je sveto. Peti je bos bio i zeblo ga je v noge. Doli si je legao i poplate je proti meseci držao, vu sebi si zgovarjajoči, da mi lepo segreva mesec poplate, da mi dobro dene. Dečka sta vervala, ka mesec segreva poplate i da je njidva tudi zeblo v-poplate, sta se doli ziila i proti nebi sta držala poplate, naj njima je mese segreva. Dokeč sta si njidva poplate od meseca segrevala, njidva je sen vrgao, — zaspala sta. Čalaren Peti je zda ž-njidva črevlov dva k-sebi vzeo, od ednoga toga pravoga, od ovoga pa toga levoga, gori se je obtio i lepo je mekno. Dečka sta se zbudila i kak sta se ogvtišala ne samo na rokaj, nego tudi na poplataj, ka je meseca posvet zda tudi ne topleši, kak driigoč, sta se začala obuvati, ali črevli so se njima ne glihali k-no-gam, vsakomi je samo eden ostao, toga ovoga je Peti odnesao. Med velkim blagoslavlanjem je tak vsaki ednoga gori potegno, eden na pravo, te drugi pa na levo nogo i tak na po bosiva sta si oba na ednoga konja sela, tak, ka je eden z-desne, te drugi pa z-leve strani bio obut i tak sta lehko ostrogivala konja i budila na jahšenje. (Dale sledi.) ZAPISKI iz literarnega sveta Pred kratkim je izšla knjiga dr. Antona Ocvirka, „Teorija primerjalne literarne zgodovine". Ta veda je še mlada, zato je knjiga na slovenskem književnem trgu nekaj edinstvenega. Zgodovinsko društvo v Mariboru je izdalo kot zaključni snopič Časopisa za zgodovino in narodopisje, delo Marje Boršnikove, Aškerčevo bibliografijo, ki je izšla za pesnikovo osemdesetletnico, in ki je v slovenski literaturi takorekoč novost. Senzacijo na literarnem polju je vzbudila drama češkega pisatelja Karla Čapka: „Bela bolezen". S to dramo je popularni češki pisatelj posvetil v obraz človeški družbi, ki hoče vojne, ter ji izrekel glasen opomin. Drama je doživela velik uspeh. Pred nedavnim so pretekla tri leta, kar je izdihnil mladi in nadarjeni srbski književnik, Branimir Čošie (avtor „Pokošenega polja"); to obletnico so njegovi prijatelji slovesno obhajali. Ves kulturni svet je 10. febr. t. I. proslavil stoletnico smrti velikega ruskega pesnika in pisatelja, Aleksandra Sergejeviča Puškina, katerega dela (Evgenij Onjegin itd) bodo v svoji veličini ostala še poznim rodovom. iz športnega sveta Zimska doba nam je, kljub temu, da pri nas ni bilo mnogo snega, prinesla več smučarskih prireditev. Tudi pri nas, v Planici se je pred kratkim vršilo smučarsko tekmovanje slovanskega sokolstva, na katerem so si priborili prvo mesto naši Sokoli. 14. marca bo istotam veliko tekmovanje v smuških „poletih". iz kronike preteklih dni V preteklem mesecu je obiskal glavne edinice jugoslovanskega Sokola, starosta vseslovanskega sokolstva, dr. Bukovsky iz Prage, ki je -s tem svojim obiskom ponovno izpričal bratsko ljubezen Čehoslo-vaškega naroda in sokolstva do Jugoslavije. 22. febr. t 1. je umrla Renata Tyrševa, velika kulturna delavka Čehoslovaškega naroda in soproga dr. Miroslava Tyrša. raznih zanimivosti Vojvoda Windsorski, bivši angleški kralj, baje misli postati pisatelj. Neki ameriški založnik mu že ponuja velikansko vsoto denarja, če napiše zgodovino angleške kraljevske dinastije. Nekje v Tibetu imajo tiskarno, ki stoji 3500 m visoko v gorah. Nobena tiskarna v Evropi, pa tudi drugje, najbrž ne stoji v taki vrtoglavi višini. KRITIČNI DOPISI Malo pregleda. Pomlad nam trka na duri in dobro ter prav je, če se malo razgledamo po sobočkem kulturnem (malo- in nekulturnem) življenju v zimski sezoni. S tem namreč mislim različne prireditve tukajšnjih društev. Prireditev ni bilo malo, pa tudi mnogo ne. Najbolj adekvaten izraz za njih število bo „srednje". Sicer se mi pa ne gre toliko za njih skupno število, temveč za opredelitev k tej ali oni vrsti in pa za kakovost. Zelo vidno mesto v seznamu sobočkih prireditev zavzemajo vsakovrstni plesi in veselice, ki so bile tu in tam zelo duhovito (namreč nič kaj primerno) označene. O njih kulturnih vrednotah je bore malo, oz. nič govora. Drugače pa je če motrimo denarno plat. In to v današnjih časih ne smemo prezreti. Iz tega in drugih razlogov so take prireditve že na mestu, kljub temu pa je treba grajati njih število. Nadalje naj omenim dramatske in druge prosvetne prireditve, odnosno predstave. Teh bi moralo biti vsaj nekaj več, kot prej omenjenih veseličnih, toda ni pomoči — padle so na sramoten minimum. In te, ki so se vendar vršile (dramatske; drugih je bilo zelo, zelo malo in pri njih, kakor tudi pri dramatskih je samo želeti, da bi jih bilo več) niso bile prav izbrane. Razen dveh, treh iger oziroma dram (Slavček, Beraški študent) so tukajšnja društva priredila par veseloiger (ki so se, ne vem komu zdele primerne) tako, da v Soboti tekom zimske sezone nisi videl niti eno resno delo slovenskih, jugo-slovenskih popularnih dramatikov. To je skoraj neverjetno, toda kar je res, je res. S tem so društva, v katerih okrilju so se predstave vršile, zelo malo pokazala, in niso izpolnila tega česar moramo od njih pričakovati in se tako niso zavedla svoje odgovornosti. Prikrajšana pa je bila tudi mladina, posebno dijaki in preprosti človek, ki se ne more vsled denarnih težkoč dokopati do one kulturne višine, ki jo današnje razmere od njega zahtevajo, kajti ni res, da v Soboti ne bi mogli uprizoriti delo kakega našega večjega umetnika, ko to lahko naredijo takorekoč v vaseh. Isto je v Soboti z drugimi podobnimi prireditvami. Zato, če se bo v bodoče delalo dalje tako brez smotra in če se ne bo pritegnilo v delovni krog teh društev tudi mladine, bo sobočko kulturno življenje v bližnji bodočnosti na oni brezbrižnji stopnji, na kateri je oni, ki „spi spanje pravičnega". Ml. Sobočan. P O O O V O R I Slavko. Iz ene izmed Vaših pesmi, sem nekaj iztrgal, opilil in dodal. Morda bom še kaj, kajti vsebinsko so dobre (samo včasih ne mešajte misli), dočim oblikovno motijo. J. K. K „Na obrežju Drave" mi pošljite, če imate, kako sliko. Pozdravljeni ! T. F. Vašo križanko priobčim, toda nekoliko predelano. UGANKE TRIJE KVADRATI 1 2 2 3 4 5 4 5 6 7 8 9 7 8 9 Vodoravno in navpično : 1) Časovni veznik 2) osebni zaimek 3) del obraza 4) organ 5) kem. spojina 6) izmeček vulkana (akuz) 7) pripadnik mongolskega plemena 8) posoda 9) stara ploskovna mera KRIŽANKA 2 4 1 5 2 — 4 5 Vodoravno in navpično: 1) naselbina 2) izigran 3) mesto v drav. banovini 4) hrv. zbor 5) neumen Rešitev ugank iz 2 št. Zlogovnica: doba, Ural, beda, raca, orel, vino, nada, Ivan, kiša — Dubrovnik. Posetnica: Strojni tehnik. Literarna: ot, ro, ci, so, n, ca — Pregelj; Otroci sonca. Prav so rešili: Andrejek Aladar, privatist, M. Sobota; Berke Er-nest, šestošolec, M. Sobota; Zadravec Ivan, dijak, M. Sobota. Izžreban je bil: Andrejek A., ki je prejel knjigo Ivana Laha : Sigmovo maščevanje. Tudi ob prihodnjem žrebanju prejme eden izmed onih, ki bodo rešili te uganke, lepo knjigo. Rešitve morajo biti v uredništvu do vključno 20. marca t. I. Darujte za tiskovni sklad »Mladega Prekmurca"! Par okroglih . . . V šoli Učitelj : No, Janezek, zaradi česa se giba zemlja ? Janezek : Ja zaradi kvasa. Učitelj : Janezek, ne bodi, no, neumen. Janezek: Gospod učitelj, pri nas doma se kruh giba samo radi kvasa. Ta je pa lepa Profesor: Vi, povejte mi, kateri je najobčutlivejši organ pri otrocih. Dijak : Prosim, na vsak način zadnjica. Vzrok žeje — Cujte, amice, pravi profesor dijaku, slišal sem, da radi pijete. — Prosim, samo ko žejam. — Hja, kdaj pa pijete vino. — Prosim ponižno, če žejam vino. — Kdaj pa mnogo pijete, — Prosim, če mnogo žejam. Fotografski materijal, Športne potrebščine — Radio aparati—Kolesa — Pisalni stroji Najcenejše ! pri tv. Štivan Ernest, M. Sobota