V Loki, ki spada med najstarejša slovenska mesta in ima v vsakem pogledu
bogato tradicijo, so živeli v vseh časih tudi originalni ljudje, izraziti
tipi, k so dajali mestu prav svojstven značaj in posebno podobo.
Po svojem zanimanju in delu zelo originalen Ločan je bil kanonik Ivan
Sušnik, rojen prav v mestu. O njem bi lahko na kratko rekli, da je bil pravi
vseznal in polihistor. Zanimale so ga predvsem razne vede iz prirodopisja in
pa najrazličnejše gospodarsko tehnološke panoge. Ko je bil še župnik v Selcih,
je svetoval in pomagal tamošnjim gospodarjem, da so si postavili boljše lesne
žage, kakor so bile stare, malovredne venecijanke. Ker je bil v tistih časih
v Loki en sam zdravnik za obsežno področje obeh dolin ter celega Sorskega
polja in so bile tudi prometne razmere naravnost obupne, saj ni bilo ne avtobusov
ne avtomobilov, je Ivan Sušnik v mnogih primerih nadomeščal tudi
zdravnika. Imel je stalno pri roki najvažnejše pripomočke in zdravila, da bi
mogel v sili hitro pomagati. Nekoč je nekemu kmetu tako nesrečno padla nanj
kosa, da mu je skoraj popolnoma odrezala nos. Stvar je bila zelo nujna. Ivan
Sušnik ni pomišljal in brez obotavljanja se je lotil operacije. Odrezani nos je
spretno prisil, in kar je posebno važno, vso operacijo je izvršil popolnoma
aseptično.
Veliko veselje je imel z urami, tako s stenskimi kakor z ročnimi in ravnal
je z njimi zelo skrbno in previdno. 'Na mar pa mu niso bile samo lastne,
ampak tudi za ure drugih se je brigal, če se mu je zdelo važno in potrebno.
Ko je prišel nekoč na pošto v Ljubljani, je videl pri okencu, kjer je imel
opraviti, kako uradnica brezskrbno žigosa in udarja z žigom po pošiljkah.
Žigosala in zbijala pa je z desno roko, ki je imela na njej pripeto lepo zapestno
uro. Nekaj časa jo je Sušnik opazoval, potem pa ji je obzirno rekel: »Gospodična,
veste, kaj vam svetujem. Pripnite si uro na levo roko, kajti to zbijanje
z roko, na kateri imate uro, ji bo prej ali slej gotovo škodovalo.« Gospodična
se hvaležno nasmehne, ko pa je prišel kanonik drugič k tistemu okencu, je
gospodična že imela uro na levi roki.
Ivan Sušnik je preučeval predvsem prirodopisne vede, od botanike do
zvezdoslovja, zbiral mahove, lišaje in praproti, mikroskopsko fiksiral in barval
razne bakterije, izdeloval prereze in druge mikroskopske preparate.
Prav posebno ga je veselilo zvezdoslovje. Vsako leto je priredil za Družinsko
pratiko in za koledar Mohorjeve družbe pregled luninih in sončnih sprememb
ter drugih astronomskih pojavov. Ko je 18. maja 1910 šel Hallejev komet
mimo Zemlje, je prepotoval domala vso Slovenijo in povsod predaval o tem
zanimivem vesoljskem pojavu. Dne 25. januarja 1938 so prebivalci Ljubljane
in vse Gorenjske občudovali v smeri proti Kamniškim planinam izredno svetlo-
171
INŽ. PRIMOŽ SIMONIČ
IZ GALERIJE LOŠKIH ORIGINALOV
bo. Vse severno obzorje je čudovito žarelo, česar si ljudje niso znali razlagati.
Mnogi so mislili, da mora biti v vznožju gora velik požar. To žarenje se je
videlo tudi drugod po Sloveniji, zlasti na Štajerskem. Vendar ni bilo o kakem
požaru nikakega poročila. Takoj naslednji dan je Ivan Sušnik pojasnil v Slovencu,
da je to, kar je bilo videti prejšnjo noč, severni ali polarni sij, ki je
v naših zemljepisnih širinah zelo redek pojav. Dostavil je še približno naslednje
pojasnilo: Severni ali polarni sij se pogosto in neprimerno lepše vidi onstran
od tečajnika (66,5° severne širine). Najprej se pojavi krogov odsek s približno
širino in svetlobo polne lune. Iz tega krogovega odseka začnejo čez nekaj
časa bliskovito švigati v različnih smereh proti zenitu svetli trakovi bele do
krvavo-rdeče barve. To blisku podobno šviganje svetlobnih trakov in prelivanje
barv iz ene v drugo, kar traja eno uro ali tudi več, ustvari edinstveno
svetlobno igro, ki nudi gledalcu čudovito doživetje. V naših zemljepisnih širinah
pa je polarni sij le medel odsev polarnega sija, kakršen je viden v bližini severnega
tečaja.
Ta zelo redek pojav polarnega sija v naših krajih pa si je ljudstvo tudi
drugače tolmačilo. Romantike željna ljudska duša je kmalu našla razlago za
ta izredni pojav. Rekli so, da to žarenje, ki se sicer nikoli ne vidi in ni videlo,
ni samo naraven pojav, ampak izraz in kazalec usode, ki da napoveduje čase
izrednih, neobičajnih strahot. Tovrstni razlagalci pravijo še danes, da je njihova
turobna napoved doživela jasno potrdilo v dogodkih samih, ki so kmalu
sledili. Se isto leto (1938) si je Hitler podjarmil Češkoslovaško in začel se je
strahoviti bojni ples, čigar posledice še danes niso povsem odstranjene.
Ivan Sušnik je bil tudi navdušen planinec ali gorohodec (ta izraz je vpeljal
prof. Josip Wester). Na Triglavu je bil več kot tridesetkrat, večkrat v družbi
Jakoba Aljaža in Janeza Ev. Kreka. Drugih visokih vrhov ni obiskoval, menda
zato, ker je bil vedno močno zaposlen in si ni mogel privoščiti, da bi žrtvoval
za to razvedrilo še več dragocenega časa.
Zelo zaveden in navdušen Ločan je bil tudi vseučiliški profesor dr. Franc
Jesenko. Rojen je bil v Loki kot potomec stare meščanske rodbine v Karlovcu.
Več let je deloval na švedski univerzi v Upsali. Leta 1920 pa mu je bilo ponudeno
mesto rednega profesorja na p r ^ k a r ustanovljeni univerzi v Ljubljani.
In tako se je dr. Jesenko uvrstil med prve znanstvenike in pedagoge ljubljanske
univerze. V botaniki in rastlinski selekciji je prof. Jesenko med drugimi
vprašanji posebno intenzivno preučeval zakone dedovanja Gregorja Mendla,
poglavja rastlinske selekcije, ki ga kratko imenujemo mendelizem. Viden plod
njegovih znanstvenih prizadevanj je bil križanec pšenice in rži. Ta križanec
je v teoretično-znanstvenem oziru zelo važen in zanimiv in je zbudil v krogih
botanikov in selekcionarjev veliko pozornost.
Pri Ločanih je bil Jesenko posebno priljubljen in spoštovan, ker je bil
zelo navezan in kar ponosen na svoje rodno mesto in se je vedno rad udeleževal
raznih domačih svečanosti in prireditev. Tudi kot odličen pevec je vedno,
zlasti ob slovesnih prilikah z veseljem sodeloval. Prav ta njegova osebna nota
nas povsem opravičuje, da ga cenimo ne samo kot znanstvenika, ampak tudi
kot pristnega loškega domačina.
Še neko zanimivo okolnost velja omeniti pri našem rojaku Jesenku, ker je
v zvezi s slovensko kulturno zgodovino. Jesenko je bil namreč v mladih letih,
ko je študiral na Dunaju, inštruktor Milana Stritarja, sina slovenskega pesnika
in pisatelja Josipa Stritarja. Poleti 1896 je bil Milan, Stritarjev sin, na počitnicah
pri Jesenkovih v Karlovcu.' Jesenko je prijatelja Milana vodil na izlete
172
v Postojnsko jamo, na Bled, v Bohinj, Novo mesto in k Cerkniškemu jezeru
in ga tako seznanjal z značilnostmi in lepotami domovine njegovega očeta.
Iz ohranjenih pisem- je razvidno, kako skrbno se je oče zanimal za sina na
počitnicah. V njih — seveda nemško pisanih — mu je dajal nasvete, kako naj
pazi nase in na svoje zdravje. Med drugim mu je npr. napisal: »Upam, da so
te Jesenkovi prijazno sprejeli; kar store zate, jim bomo že skušali povrniti.«
Sin Milan ni znal slovensko, kar je neprijetno občutil med bivanjem v Loki.
O tem je tudi v pismu potožil očetu. Stritar mu je na to odgovoril: »Razumem,
da je jezik neprijetna ovira, toda upam, da se bo to uneslo. Tvoj prijatelj
(v mislih Jesenko) bi seveda pri tem lahko marsikaj storil, toda nima pravega
razumevanja, saj je mlad! Skušaj torej, kolikor mogoče, mimo teh neprijetnosti.
« Spet drugič mu je napisal: »Seveda si kakor Ovid daleč od svoje domovine
v deželi, katere govorica Ti je tuja.« Jesenko je prijatelja Milana peljal
tudi na Visoko k Tavčarjevim. Ko je mladi Stritar pisal o tem izletu očetu,
ga je ta v naslednjem pismu vprašal: »Kako si prišel h gospe dr. Tavčarjevi?
Po Tvojem opisu ne more biti nobena druga kot žena mojega — največjega
sovražnika, advokata dr. T. Sicer se zdi, kakor posnemam iz Tvojega opisa,
da to sovraštvo ni vplivalo na sprejem, ki so Ti ga pripravili.« Jesenko je
Milana peljal na koncert in veselico, ki jo je akademsko počitniško društvo
Sava priredilo 6. septembra 1896 v Skofji Loki, in k odkritju spomenika Janeza
in Jurija Subica v poljanski cerkvi. Mlademu Stritarju to ni bilo všeč. Oče je
nato v pismu takole sočustvoval z njim: »Ta od Boga zapuščena Loka! Da se je
še ne moreš rešiti! In te nesrečne slovesnosti in društvene veselice. Pa povsod
zraven! Lahko si misliva,^ kako Ti je odveč! Potrpi!«
Sinovo nemško vzgojo in razmere v družinskem krogu znamenitega slovenskega
pesnika in pisatelja Stritarja je treba pač v precejšnji meri pripisati
vplivom zlokobnih sil, ki se pogosto tako nemilo poigrajo s človekom, zlasti če
se jim človek mehkega srca, kakršen je bil Stritar, ne zna dovolj odločno upreti.
Milan Stritar je bil v času, ko sem jaz študiral na Dunaju, profesor kemije
na Zemljedelski^ visoki šoli. Kemijo sta takrat predavala dva profesorja. Prvi
je bil stari dvorni svetnik Zeisel, drugi pa Stritar, ki je bil še razmeroma mlad.
Moji kolegi, ki so obiskovali Stritarjeva predavanja, so pripovedovali, da je
včasih kakemu slovenskemu študentu pri izpitu omenil, da zna tudi on slovensko.
Mogoče je res nekoliko razumel, ni pa znal govoriti slovensko. Ob ustanovitvi
univerze v Ljubljani leta 1920 so Milanu Stritarju ponudili mesto rednega
profesorja za kemijo. Ko je Josip Stritar izvedel o sinu, da hoče vzeti polletni
dopust in se zaradi učenja slovenščine preseliti v Ljubljano, kjer bi potem nastopil
mesto univerzitetnega profesorja, je tej sinovi nameri odločno nasprotoval
in v pismu od 27. 8. 1920 imenoval to početje blaznost, ker je poznal njegovo
neznanje slovenščine.
Kot velik ljubitelj prirode je bil Jesenko tudi vnet gorohodec, ki se ni
ustrašil niti težjih plezalnih tur. Prav ta vnema za premagovanje težjih vzponov,
pa je postala zanj usodna. Ko je plezal po strmi steni Komarče, se je
smrtno ponesrečil. To je bilo leta 1932. Pokopali so ga v Stari Loki poleg njegove
ljubljene matere Jere. Akademski pevski zbor mu je zapel Gallusovo:
Ecce quomodo moritur iustus (Glej kako umira pravični). Nad grobom visi velik
ključ z letnico 1712, izdelan v obrtni delavnici njegovega pradeda, na nagrobnem
kamnu pa je izklesan napis: Človek kakor trava raste; ni ga bilo, ni ga spet.
Prav markantna osebnost in izreden pojav Loke v zadnjih letih bivše
Avstrije je bil Jože KALAN, rojen prii Sv. Treh Kraljih nad Žirmi. Ko mu je
173
bilo 14 let, sta se z materjo naselila v Škofji Loki. Bil je že po naravi zelo
nadarjen, saj je, komaj odrasel otroškim letom, že sestavljal razne igrače in
praktične naprave ter se ukvarjal z raznovrstnimi poskusi in problemi tehnične
narave. Pa tudi v duhovni svet se je poglabljal ter stalno nekaj tuhtal in razmišljal.
Za časa prvega lastnika loške elektrarne Alojza Krenerja in še dolga
leta potem, ko je prešla elektrarna v last novo ustanovljene delniške družbe,
je opravljal pisarniške posle tega podjetja. V prostem času je mnogo zahajal
v Narodno čitalnico, kjer je prizadevno pomagal knjižničarju in tajniku, tudi
kadar sam ni bil izvoljen v društveni odbor. Stanoval je nazadnje v Dolenčevi
hiši v Stari Loki in tam tudi umrl leta 1918. Posebno pozornost je zbujala njegova
zelo značilna drža. Pogosto ga je bilo videti, kako je visoko zravnan, z
glavo obrnjeno naravnost navzgor proti nebu, korakal po cesti v Loko. Ta njegova
skoro bi rekli čudaška drža, je dala loškim razposajencem povod, da so
mu dali vzdevek »Šternkuker«. Še bolj svojska pa je bila njegova duševna
usmerjenost. Bil je zelo načitafi in široko razgledan in zanimale so ga različne
panoge človeškega znanja, predvsem pa zgodovina in razna modroslovna vprašanja.
Najbolj se je navduševal nad uspehi in pridobitvami francoske revolucije
ter nad idejami njenih glavnih predstavnikov jakobincev. Imena Danton,
Diderot, Marat, Robespiere in druga so mu bila sveta in nadvse vzvišena. V svoje
ideje pogreznjen in stalno razmišljajoč fantast, je bil popoln in do dna prepričan,
brezkompromisen svobodomislec, kakršni so bili tedaj v naših krajih
redko sejani. Vedno je hodil brez klobuka, kar je bilo za tiste čase nekaj izrednega.
Ločani so rekli, da je gologlav, ker je svobodomislec. Do ljudi drugačnega
prepričanja je bil strpen in ni imel nikakih sovražnikov, ampak je užival splošen
ugled. Od svojega prepričanja Jože Kalan ni popustil in tudi, ko je že zbolel,
ni mogel nihče omajati njegove duševne zgradbe. Ko ga je obiskal duhovnik,
da bi ga previdel, mu je Kalan rekel: ^^Zahvaljujem se vam za obisk, vaši
želji pa žal ne morem ustreči. Dosleden hočem ostati samemu sebi, in kar sem
bil vse življenje, to ostanem tudi do konca.«
Pokopan je bil na starološkem pokopališču. Pogrebni obred pa je opravil
tedanji župan občine Stara Loka, Gašper Triler, vulgo Žejgelj. Verjetno je bil to
prvi civilni pogreb v Loki.
Med originalne loške osebnosti starega kova spada tudi Tine Košir, vulgo
Uršin Tine, dokaj premožen in ugleden meščan ob koncu minulega in v začetku
sedanjega stoletja. Trgoval je na debelo s krušno, hruševo in rožičevo moko.
Trgovina s krušno moko ni nič nenavadnega, trgovina s hruševo moko pa je
malo znana trgovska veja. To pa je prišlo takole. Nekega dne vidi Tine v znani
ljubljanski gostilni v cirilici pisan časopis. Zanimalo ga je, kaj bi to bilo in si
od gostilničarja izprosi ta časopis na posodo. Brihten loški prijatelj mu je med
drugim razvozljal tudi oglas bosanskega trgovca, ki prodaja suhe hruške. Tine
takoj naroči večjo količino hrušk in zagotovi v pismu, da bo plačal »odmah«.
Pošiljka je naglo sledila in tako je začel podjetni Tine novo vejo trgovine ter
postal na ta način znan po vsej Sloveniji. Hruške soi mu drobili v Pepetovem
mlinu, in sicer s stopami, s kakršnimi so v tistih časih phali ječmen ter proso
in tako izdelovali ješprenj ter proseno kašo. Tako zdrobljene hruške je še presejal
in hruševa moka je bila gotova. To moko je prodajal Tine v razne kraje
Slovenije, posebno veliko pa v Idrijo, kjer so jo uporabljali za potice, štruklje
in druge sladice. Tudi šolarji smo bili navdušeni potrošniki hruševe moke in
smo stalno oblegali njegovo skladišče, da bi na kak, bodisi pošten ali tudi malo
nepošten način postali deležni te dobrote. Sicer pa moram reči, da dobrodušni
174
Tine ni bil nedostopen za naše želje. Na enak način je dajal mleti in je prodajal
tudi rožičevo moko.
V tedanjih časih je bilo gostilniško življenje v mestu zelo razgibano. Medtem
ko se je mladina izživljala v telovadnih društvih, so se priletni moški shajali
ob večernih urah v gostilnah. Posamezne gostilne so imele več ali manj
stalne večerne goste nekatere kar v kuhinji, ker je bilo tu najbolj domače.
Med rednimi udeleženci večernih sestankov pri KRONI je bil tudi Tine. O teh
sestankih je krožila naslednja anekdotica: Ob osmi uri zvečer je zazvonilo v
farni cerkvi k svetemu Florjanu in tedaj so vsi molili k temu svetniku, da bi
nas rešil večnega in časnega ognja. Tine pa je vedno p r e j odšel, pa ne zato,
ker bi se bal moliti, ampak ker je bil močno plešast in se je bal odkriti.
Pristna loška korenina je bil Blaž Pokorn, vulgo Jesenkač, kovač po poklicu.
Naziv Jesenkač so nosili že njegovi predniki in mora biti zelo starega
izvora. V naslednjem pa bomo zaradi blagoglasja raje uporabljali njegovo
pravo ime. Pozornost in občudovanje je zbujala njegova herkulska orjaška
postava z zajetnim trebuhom. To orjaško postavo so še bolj poudarjali veliki,
skrbno negovani in na obeh straneh v obliki svedra zviti brki. Visok je bil po
ocenah ljudi, ki so ga še poznali, približno 2 metra, tehtal pa je nad 120 kg.
Bil je spreten sekirni kovač, zato so ga zlasti kmetje vedno oblegali z naročili.
Posebno naglo je izvršil naročilo, če mu je kmet prinesel priporočilo v obliki
okusne kapljice. Njegova orjaška postava se seveda ni zadovoljila s kozarčkom',
pač pa mu je žejo pogasila šele ustrezno večja količina pijače. Ce je dobil
steklenico takega okrepčila, se je kmet lahko zanesel, da bo delo naglo in brezhibno
izvršeno.
Ustrezna njegovi postavi je bila tudi titanska moč tega velikana. Ko je
leta 1908 ob šestdesetletnici vladanja cesarja Franca Jožefa šlo tudi nekaj
Ločanov na Dunaj, ni manjkal v tej odpravi Blaž Pokorn in tako je bila Loka
z njegovo prisotnostjo dostojno reprezentirana. Seveda so si Ločani tedaj ogledali
razne zanimivosti Pratra in se ustavili med drugim tudi pri neki napravi,
ki je samodelno pokazala, s kakšno silo lahko človek udari. S težkim kladivom
so udarili po železni plošči in posebni mehanizem je pokazal na priključeni
tabeli, koliko je znašala sila udarca. Ko je Blaž udaril s kladivom po železni
plošči, je kazalec tako bliskovito in visoko šinil navzgor, da se je poleg stoječi
uslužbenec kar prestrašil in ni dovolil, da bi Pokorn poskus ponovil, ker se je
bal, da bi se naprava pokvarila.
Kljub svojemu orjaškemu videzu je bil Blaž Pokorn po svoje rahločuten
in dovzeten tudi za strašljive vtise. Ko se je v Pratru usedel v Riesenrad in se
je kolo začelo vrteti, ga je to tako preplašilo, da si je zakril oči in od razgleda
po Dunaju ni imel nikakega vtisa.
V veliki lipi, poleg svoje kovačije (fužine), si je med vejami postavil mizo
in klopi okoli nje.
Povodenj leta 1922 mu je odnesla jez pri fužini in ga gospodarsko uničila,
kar ga je tako potrlo, da je od samega žalovanja začel hirati in umrl leta 1923,
star šele 57 let.*
Med znamenite Ločane, tako Mestnce kot Prfarce, ne štejem samo raznih
učenih veljakov in uglednih ljudi, ampak tudi preproste, pa vendar po značaju
* Tri leta po Blaževi smrti (1926) je povodenj uničila še fužino; voda jo je
popolnoma poplavila in dvignila vso streho z opeko vred ter jo odnesla do Godešča;
tam je streha nasedla na bregu in so čez nekaj dni pobrali opeko.
175
spoštovanja vredne ali po temperamentu izrazite ljudi, ki sem jih cenil. Tak
izrazit značaj je bil npr. moj sosed in prijatelj Joštov Peter, posestnik v Moškrinu.
Ko sem prišel o božiču na počitnice — ob velikih počitnicah zaradi
poljskega dela ni bilo časa — sem šel vedno k njemu v vas in navezali smo
dolge, zanimive pogovore iz različnih tem človeškega dejanja in nehanja. Tudi
njegova žena je bila duševno zelo razborita in široko razgledana, tako da sem
se od nje naučil marsikatero življenjsko modrost.
Od nje sem med drugim slišal tudi več pregovorov, npr. tele:
1. Prevzetnost ga na nago zadnjico posadi.
2. Ce le malo bolj gost sok lahko skuha, pa je že prevzetna.
3. Rajnca po hiš' tanca. (Ce se vdovec znova poroči, se rado zgodi, da svoji
drugi ženi pogosto pripoveduje, kako je ranjka žena znala to ali ono bolje
storiti.)
4. Šiba novo mašo poje. (Mehkužna vzgoja ne velja nič, le stroga vzgoja
pripomore otroku, da iz njega kaj postane.)
5. Na svetu ni nič ostalega (nič ne ostane), ampak samo to, kar je prištedenega
(kar se prihrani — prištedi).
Peter in njegova žena sta rada in veliko brala. Ko je izhajala v Domoljubu
Haggardova povest Salomonovi rudniki, se nista mogla načuditi zapletenim
fantastičnim zgodbam in čudovitosti romantičnih krajev. Seveda sta imela te
zgodbe in opise za golo zgodovinsko resnico in samo v tem smo se razhajali,
ker sem jaz trdil, da je to le povest, ki ima sicer zgodovinsko ozadje, fabula
(zgodba) sama pa da je le plod pesniške domišljije. Pozneje sem spoznal, da je
bilo to naziranje Petra in njegove žene o resničnosti zgodb v leposlovnih povestih
ostanek romantike, ki je izginjala, ko ljudstvo ni več verjelo v bajke
in pripovedke. V povestih je narod pač imel nadomestilo za vraže in pripovedke.
Pozneje sem tudi doumel, da sem v svojem mladostnem in nezrelem
precenjevanju svoje šolske izobrazbe, prikrajšal Petra in njegovo ženo za lep
kos iluzij, ki sta jih črpala iz raznih povesti. Vendar je Peter ohranil še nekaj
spominov na bajke iz starih časov in tako me je nekoč, ko sem bil v šestem
razredu gimnazije, vprašal: A drugo leto se boš pa učil točo delati. Pri tem
pa se je Peter nasmehnil in s tem poudaril, da ne misli resno.
V gozdu nad Brezovcem, malo pod Cavrnom so Virlčani (prebivalci Virloga),
ki so imeli tam gozdne parcele, v katerih so kosili steljo, več let opazovali
starega gada, ki je zjutraj prihajal na travo pit roso. Peter, moj stric in
jaz smo se dogovorili, da bomo zjutraj gada ustrelili. Peter je namreč imel staro
puško, ki jo je bilo treba spredaj basati. Ta gad je imel svoje bivališče na sončni
legi v majhni skalnati melini. To melino smo si natanko ogledali in lepo
jesensko nedeljo popoldne smo se odpravili na strel. Bilo je v prijetnem mešanem
gozdu, kjer je poleg borovcev, smrek, gabrov in bukev raslo še več vrst
drugega drevja in grmovja, kar je napravljalo gozd zelo zanimiv in mikaven.
Zlasti je bilo več nagnojev z velikimi, svetlorumenimi metuljastimi cveti, združenimi
v mnogocvetne viseče grozde, dalje so bile nešplje, maklen, glog, krhlika,
živo belocvetoči srobot, brogovita itd. Gozdarski strokovnjaki prištevajo
imenovana drevesa in grme sicer gozdnemu plevelu, vendar nekatere teh lahko
tudi koristno uporabljamo. Tako npr. služi nagnojev les za kolarske izdelke;
maklenove šibe pa so najpripravnejši material za špilje pri klobasah. Nešplja
rodi hruškam podobne, nekoliko trpke plodove, ki jih jeseni prodajajo celo
na ljubljanskem trgu. Nekoliko više nad gadovo melino smo ugledali lepo raslo,
kakih 8 m visoko moko ali mokovec (sorbus aria), ki je sorodna jerebiki (sorbus
176
aucuparia). Moka ima zgoraj gladke, temnozelene liste, ki so spodaj beli, rahlo
kuštrasti. To redko drevo ima mehak les, ki je zelo uporaben za razne rezbarije,
npr. za žlice.
Po tej kratki ekskurziji v svet gozdne botanike smo pristopili k našemu
poglavitnemu cilju. Ko je Peter nabasal puško s šibrami, smo se tiho in oprezno
približali h gadovi melini. Peter kot odsluženi vojaški rezervist in spreten
strelec, je ustrelil, midva s stricem sva opazovala učinek. Počil je strel in gad
je smuknil iz meline. Tak je bil uspeh naše prve gadje ekspedicije. Dvakrat
smo še streljali gada, vendar se ni več pokazal, tako da nismo vedeli, ali je bil
ubit oziroma ranjen ali se je le preplašil in se preselil kam drugam. Pravzaprav
pa ne vem, če je bilo to naše početje potrebno in pametno, tem bolj, ker se
ne ve, če je ta gad koga pičil in je bil morda nedolžen. Ce bi bili vprašali profesorja
dr. Alfreda Serka, bi našega ravnanja najbrž ne bil odobraval. Med
Slovenci je poleg Serka še več prijateljev narave, ki trdijo, da je pretirano
pokoncavanje gadov nepotrebno in nesmiselno. Tak zagovornik gadov je bil
tudi župnik Simon Robič, znamenit prirodopisec-amater, ki je zapustil gimnaziji
v Kranju lepo, obširno zbirko hroščev. Finžgar pripoveduje v svojih spominih
Leta mojega popotovanja, da sta prišla skupaj z Robičem v Cojzovo kočo
na Grintavcu, da bi se odpočila in okrepčala. V koči, ki je bila nabito polna,
pa nista mogla dobiti kotička, da bi se usedla. Nekaj časa gledata in iščeta,
pa nihče se ni zmenil, da bi se malo umaknil. Nazadnje izvleče Robič iz žepa
pest gadov in jih trešči na mizo. Nenadoma je bilo pri mizi dosti prostora.
Strah pa je bil odveč, kajti Robič je bil vsem gadom izruval zobe, takoj ko jih
je bil ujel.
V letih pred prvo svetovno vojno, ko je obstajala in delovala stara loterija,
je bilo podobno kot drugod po Sloveniji tudi v Loki in okolici zelo veliko
ljudi, ki so stavili v loterijo. To je bila posebna kategorija večinoma starejših
ljudi, obeh spolov in različnih poklicev, od revnih do premožnih, ki so si s to
vrsto hazardne igre skušali zboljšati svoj materialni položaj. Te stare, morda
bi lahko rekli, klasične loterije, ne smemo zamenjati z današnjo razredno loterijo.
Loteristi so se med seboj dobro poznali, se pogosto shajali in so tvorili
nekako tovarišijo in interesno skupnost. Zelo zanimivo in kratkočasno je bilo
poslušati njihove razgovore. Mnogi so bili pravi originali. Mladina se za to
vrsto duševnega športa ni zanimala.
Igralec - loterist je lahko izmed številk 1 do 90 izbral 2 ali 3 ali 5 številk,
ki jih je prijavil v loterijski pisarni. Ce je prijavil 2 številki, je moral plačati
5 krajcarjev (1 groš); če je prijavil 3 številke, pa 10 krajcarjev. Ce je zadel obe
prijavljeni številki ali dve od treh, je dobil ambo in dobitek je znašal 6 kron.
Ce je zadel 3 številke, pa je dobil terno; dobitek je tedaj znašal 100 kron ali
nekaj več. Lahko pa je loterist plačal ob prijavi tudi dvakratni ali trikratni
minimalni znesek in je bil potem dobitek ustrezno večji. Tudi je bilo mogoče
prijaviti 5 številk. V teh primerih, ki pa so bili redki, je znašal dobitek 3000
do 5000 kron. Za naše kraje sta bili odločilni dve direkciji, in sicer v Trstu ter
v Gradcu. Izidi žrebanja so bili objavljeni z rdečimi številkami na pročelju
hiše, kjer je bila krajevna pisarna loterije. Ta je bila nekaj časa v Mlejnikovi
hiši, to je Mestni trg št. 10, pozneje pa v hiši, kjer je danes sedež turističnega
urada, poleg trgovine »ALPINA«, oboje na Mestnem trgu. Loteristi so stavili
večinoma na podlagi sanj. Iz raznih predmetov, ki so jih videli v sanjah, so
sklepali, katere številke bodo izžrebane. Pri tem so jim bile v pomoč razne
sanjske knjige. Ena takih sanjskih knjig, ki sem jih videl, je imela naslov:
12 Loški razgledi 177
Sanjske bukve, sestavljene iz najboljših egiptovskih virov. Izraz egiptovski
viri je menda namigaval na samega Egiptovskega Jožefa. V sanjskih bukvah,
k posameznim predmetom oz. dogodkom, videnim v sanjah, niso bile navedene
samo številke, ki bodo po vsej verjetnosti izžrebane, ampak tudi dogodki, ki jih
te sanje človeku napovedujejo.
Nekaj primerov: Berač biti: premoženje se ti bo povečalo. Berač, videti ga:
skrbi se ti obetajo. Klobuk najti: Srečal boš pozabljeno ljubljeno bitje. Pijanec,
videti ga: Postal boš požrešen. Konj, videti ga: Čaka te srečnejša bodočnost.
Navdušen loterist mi je pripovedoval naslednje doživetje: V noči od 23. na
24. april (god sv. Jurija) se mu je sanjalo, da je videl priti iz gostilne v Stari
Loki, hišna št. 37, loškega sodnika, s katerim je spregovoril nekaj besed. Ko se
je zbudil, si je takoj mislil, da bo stavil naslednje številke: 24, 63 (starost sodnika)
in 37. Vendar je te sanje v nekaj dneh pozabil, in ni stavil. Pa ravno te
številke so bile naslednji teden izžrebane.
Rekli smo, da je loterija izenačevala ljudi raznih slojev in jih družila
v prijateljske interesne skupine. To naj ponazori samo en primer. Navdušena
loteristka je bila med drugimi tudi stara Krevsovka Marija Kalan. Imela je tri
sinove in hčer Urško, poznejšo gospodinjo gostilne >>Šipka pas«. Ker je zgodaj
ovdovela, je potem s pomočjo sina Franca s spretno roko vodila obsežno gospodarstvo,
obstoječe iz mlina, žage in precej obsežne kmetije. V letih 1902 do 1904
je Marija Kalan predelala stari mlin na kamne v valjčni mlin.
Ta ugledna gospodinja je bila zelo dobrosrčna žena, in je radodarno podpirala
razne reveže, ravnajoč se vedno po pravilu: naj ne ve levica, kar da
desnica. V njeni hiši je redno posedal in prejemal hrano tudi berač Žbalc, ki
je bil prav tako strasten loterist. Krevsovka in Žbalc sta imela dolge pogovore
o številkah, ki bi jih kazalo staviti. Ljudje, ki so dobro poznali razmere v
Krevsovi hiši, so trdili, da je vladalo med njima pravo tovariško razmerje, ki
ga razlika v socialnem položaju ni motila.
Nova Jugoslavija je leta 1941 to loterijo odpravila in jo nadomestila z
državno razredno loterijo.
V časih, pred prvo svetovno vojno in tudi še potem, so bili v Loki najbolj
ugleden sloj prebivalstva brez dvoma mesarji, in to predvsem zaradi njihove
imovitosti. Po svojem zunanjem videzu pa je med njimi prednjačil JANEZ
HAFNER. Iz svojih deških let se ga spominjam, kako sem ga videl sloneti pri
oknu mesnice pri Kapucinskem mostu. Kadar sem šel mimo mesnice, je tam
slonel, vedno na istem mestu in v natančno isti drži, tako da je bilo videti,
kakor bi ga bil upodobil kipar. Mesarski poklic tega človeka je zgovorno izdajala
njegova vnanjost. Bil je namreč izredno debel. Ločani so to dejstvo razlagali
s trditvijo, da je pojedel za zajtrk 12 jajc. Prav tako zanimiv kakor on
sam, je bil tudi njegov pomočnik. Kakor je bil namreč gospodar zelo debel, tako
je bil njegov pomočnik zelo zaspan. O njem je šel glas, da je zadremal medtem,
ko je pobijal žival. Ko je dvignil sekiro in do trenutka, ko je padla sekira
na glavo živali, je že zaspal. Tak je bil namreč ljudski glas o gospodarju kakor
tudi o njegovem pomočniku.
V tistih časih je bila mesarska obrt zelo donosna, gotovo najbolj izmed vseh
obrti. Saj je imel mesar nešteto prilik, da je mogel kmetov položaj obrniti sebi
v prid, npr. če se je žival ponesrečila ali če je zbolela, ali če je bil kmet v
gmotni stiski itd. Značilen je tale dogodek. Pri revnem kmetu v Pevnu je kupoval
loški mesar telico. Ko si jo ogleda in temeljito pretiplje, pravi gospodinji:
»Dobro, v petek jo pa kar dol priženi.« To naročilo, naj jo v petek kar dol pri-
178
žene, še večkrat ponovi, ne da bi vprašal za ceno. Nazadnje pa le reče gospodinja:
"Ja, po čem pa bo?« "Glej jo kozo,« odvrne mesar, »na Križni gori sem
kupil tri telice, pa ni nobeden vprašal, po čem bo.«
Niso pa v taki blaginji živeli drugi obrtniki, zlasti ne tisti, ki so bili odvisni
od zasebnega podjetnika, npr. zidarji. Se ga imam pred očmi zidarja Ludvika
Zlatoperja, ki je bil prišel iz Cerkna ter se naselil v Loki in stanoval nazadnje
v Klobovsovi ulici št. 5.
Imel je številno družino in se skromno, a pošteno preživljal. Z enim njegovih
sinov sva hodila skupaj v ljudsko šolo. Najini družini sta živeli v tesnih
prijateljskih stikih. Kakor bi bilo danes, ga slišim, kako je ves v ognju razvijal
svoje misli in v cerkljansko-tolminskem narečju trdo izgovarjal besede: »Dobro
me poslušajte in zapomnite si, kaj vam rečem. Ce ne bomo dočakali mi, bodo
pa naši otroci, ko bo prišel ,folk" do spoznanja, pa do prepričanja, pa do ,regirnge'.
« — Tako je govoril Ludvik Zlatoper leta 1907, vendar izpolnitve svojih
napovedi ni dočakal, ker je umrl leta 1911.
O p o m b e
1 Prim. članek o prof. Jesenku v Loških raizgledih VII, 1960, str. 152. — 2 Pisma
so objavljena v Zbranem delu Josipa Stritarja, 10. knjiga, 1937, str. 349—412. —
o Mišljena je tudi Milanova mama. — 4 Nemški izraz Bodenkultur prevajam z
»zemljedelstvo«. Tomšičev nemško-slovenski slovar ima za to izraz »poljedelstvo«,
vendar je ta izraz mnogo preozek, saj na tej šoli ne poučujejo samo o poljedelstvu,
temveč tudi o gozdarstvu in kulturni tehniki. Zato so v slovenski strokovni literaturi
pied prvo svetovno vojno splošno uporabljali izraza zemljedelstvo in zemljedelska
visoka: šola.
12* 179