Misli o lastnih in tujih grehib. Pravijo, da ni znamenjc slabosti in dekadence, ako mož odkrito prizna svoje napake in z neizprosno doslednostjo nastopa tudi proti svojim notranjim sovražnikom. Je sicer večkrat grenko in težko, mnogim raogoče celo nemožno, na ta način žaliti svoje samoljubje, ali potrebno je, drugače ni pravega poboljšanja in nima pravice boriti se proti vnanjim nasprotnikom ter iskati v njihovih očeh pezdire. Kar velja za poedinca, velja včasih tudi za zajednice. Tudi oni imajo kot enotna telesa na sebi često pege in trpe, deloma po lastni, delonia po tuji krivdi, ki jim zelo škodujejo na ugledu in uspešnem delu. Zato bi ne bilo kvarno, ako pogledamo kot stan enkrat .pogumno v zrcalo in sami ugotovimo svoje senčne strani, česa smo krivi sami in v čem smemo obtožiti druge. V nobenem drugem poklicu nista ugled in osebnost tolike in t&ko neposredne važnosti kakor v učiteljskem. To naglašajo pedagogi, teoretiki, to vemo in čutimo na lastni koži mi učitelji-praktiki in zaveda se tega ves stan kot celota. Toda ne zadostuje samo pritrjevanje in priznanje, treba je tudi dejanja, da zavzarnemo kdaj mesto, kamor spadamo po svojem vzvišenem poklicu. Mirno uprimo oči v trpko dejstvo, da nismo tako priljubljeni in spoštovani, kakor zasluži naše delo, kakor bi morali biti kot vzgojitelji naroda in lahko nam bo spoznati, kje moramo trkati na svoja prsa. Začnimo koj pri tem, kar je dandanašnji navadno najvažnejši predmet po- govorov, namreč pri politiki. Težko je v sedanjem vrtincu in neorijčntiranosti političnega življenja tudi izobraženemu človeku najti pravo polje in mero sodelovanja in marsikomu se zdi spričo tega kaosa najbolje, pustiti vse drugo v nemar in živeti le svojemu poklicu v najožjem smislu besede. To zahtevajo od nas tudi mnogi naši protivniki, ali vendar se učitelj in vzgojitelj naroda nc more in ne sme popolnoma izločiti iz javnega političnega življenja. Seveda pa se mora izogibati fanatizmu in skrajnostim, ki vedno več škodujejo nego morejo koristiti in čestokrat v slepi strasti poderejo, kar je trudoma zgradilo mirno in trezno prosvetno delo. Najmanj pa more koristiti učitelj, ako lomi kopja v prvih vrstah kakšne ekstremne politične struje, kajti malokateri stan je tako izpostavljen javni kritiki bodisi od spodaj, bodisi od zgoraj, kakor učiteljski in z nobenim drugim se prenagljenost in kričaštvo ne strinjata tako slabo. Vsak tirugi uradnik je bolj svoboden, njegovemu ugledu in delu ne škoduje toliko, ako se zaleti in ustreli preko cilja. Učitelj pa oblikuje žive stvari, vzgaja najdražji zaklad, bodočnost celokupnega naroda in ne naraščaja kakšne stranke. Zato pa je nujtia, resna, neomadeževana osebnost, kar v fanatični politični borbi težko ostane, zakaj tudi strankarska strast v svojem afektu ne ve, kaj dela. Kakor se nasprotna skrajnost, preveliko mrtvilo in brezbrižnost, ne sklada z značajem narodnega učitelja, tako slabo ali bolje rečeno, še grše in sramotnejše je kolebanje od ene strani na drugo, tako podla in nečastna jc vloga šišmiša. Uvoživkarstvo je že od nekdaj značilen pojav nied naširn ljudstvom in nič čudnega, ako cvete tudi v današnjih nenormalnih razmerah. ali neodpustljivo je za inteligentnega, razsodnega človeka, ako pušča za vsak mogoči slučaj vratca odprta, da bi bil zasiguran tudi tedaj, če bi zavelo nad našo domovino tevtonsko ali kalabrijsko podnebje. Tak pretiran oportunizcm izziva povsod le zaničevanje, a k sreči lahko trdimo, da je med nami mnogo več nasprotne skrajnosti. Pa porcče kdo, kaj pa potem? To ti ni prav in nasprotno ttidi pobijaš. Toda odgovor ni težak in večina ga itak že izvaja. V prvi vrsti bodi človek, učitelj in narodnjak, prosvetni in kulturni delavec, potem šele pristaš te ali one stranke. Kdo more več storiti za narod in domovino kakor vzgojitelj, ki žrtvuje vse sile svojemu poklicu, vnema mladino za vse dobro in blago ter vžiga s plamenom svojega rodoljubja v njenih srcih žarko ljubezen do materinega jezika in rodne zemIje. In če raztegne ta svoj dclokrog tudi čez šolski prag med širše sloje, ali ni s tem izpolnjena njegova življenjska naloga v polnein obsegu, tako da negotove eksperimente lahko z mirno vestjo prepusti drugim. Radi tega pa ni že »divjak«, tudi tako mora imeti svoje svetovno naziranje in vodilna načela in je lahko bolj dosleden kakor oni, ki drvi slepo s svojo stranko čez drn in strn ter običajno niti ne zapazi, kdaj in za koliko se je z njo vred oddaljil od prvotnih principov. Pa še ena okolnost — mimogrede omenjeno — nas svari pred tem, da bi se bodisi kot celota, bodisi kot poedinci preveč udinjali tej ali oni stranki. Dolgo smo bili tako naivni. da smo pričakovali odrešenja iz svojega mizernega gospodarskega položaja od nam »naklonjenih« političnih strank, ali bili smo jim dobrodošli le v borbi z gumastimi kroglicami. Danes smo menda po tolikih prevarah temeljito ozdravljeni. Ne iščimo rešitve drugod, kakor pri krepki stanovski organizaciji, v krepki prosvetni in kulturni organizaciji V težkili časih živimo, preživljamo gospodarsko krizo, kakršne naš stan menda ni še nikoli. Morijo nas skrbi, kako naj si nabavimo najpotrebnejšo hrano in obleko, mnogo jih je že docela otopelo in v mrtvi resignaciji niti ne tožijo več. Zato pa store drugi — kar velja za vse kategorije uradništva — v tem oziru preveč dobrega, in sicer radi tega, ker istočasno s svojim lahkomiselnim, času neprimernim zapravljanjem jemljejo vso resnost in tehtnost našiin upravičenim pritožbam. Javnost vidi navadno lc izrastkc in sodi po njih, ne vidi pa v knjigah raznih trgoycev in obrtnikov velikih, neprečrtanih številk poleg imen tistih srečnih, ki imajo navidez vsega v izobilju, ne sliši škripati njihovih elegantnih čevljev in oblek. To bi bila »nostra culpa«. A sedaj si oglejmo še polena, ki nam jih mečejo drugi pod noge in so nam često še bolj nadležna. ker smo napram njim mnogokrat brez moči. Izkušnja uči, da današnji svet pozdravlja suknjo in ne človeka, ki je v njej, da ga sodi po civilizaciji in po tem, kako zna rabiti puhle fraze in poklone in ne po kulturi in po njegovem značaju in resnični srčni oliki. Ncprijetne posledice tega plitvega naziranja zadevajo v veliki meri tudi naš stan in kasta, ki meni, da je izobrazba in olika izključno le njen monopol, nas gleda prezirljivo s svojega umstveno in socijalno vzvišenega položaja. Ne upošteva dejstva, da je tam razmeroma ravno toliko neotesancev. da je pri nas ta nedostatek samo zato bolj očiten, ker nas je več. Vendar pa je dobro, da sc po možnosti prilagodimo duhu časa. Toda pri teni rabimo tudi vnanje pomoči, ker je tudi večji del krivde iskati drugod, in sicer pravočasne pomoči, kajti drcvo se mora negovati in prirezovati, dokler je še mlado, da inu zraste lepa in prikupljiva oblika. Kako pa je v tem oziru z učiteljskim naraščajcm, posebno z lnoškim. Večina je ubožnih staršev in se z muko prerine do mature. Stanuje pri družinah, ki bore malo poznajo uglajene in fine občevalne manire. Nima pa časa in prilike, da bi izven šole in doma obiskoval prireditve, kjer bi se likal in vsled odvisnosti od različnih ustanov tudi ne sme kršiti tozadevnih strogih prepovedi, kakor to lahko store srečnejši neodvisni tovariši. Zavodi sami pa store v tem oziru borc malo ali nič. In če ga srečna usoda morda ne zanese kot učitelja v kakšen večji kraj, ostane svoj živ dan neopiljen kmet. Spet pa moranio priznati, četudi nisino ozkosrčni filistri, da se lnladina na raznih plesnih vajah in veselicah nauči več slabega nego dobrega in da se je ondi že marsikak nadebudni talent izpridil. Laliko pa se je izogniti temu zlu, ako pre\'zamejo učni zavodi tudi skrb za vzgojo ! lenemu in fincmu vedenju in občevanju. Na to bi se nc smelo pozabiti. kadar se bodo reorganizirala učitcljišča. Uvedel naj bi se kot posebcn predmet nauk o lepcm vedenju, in sicer ysaj v zadnjih dveh letnikih. Ta predmet naj bi obsegal poleg plesnega tečaja, pouk o vedenju in občevanju v vseh tnogočih oficijelnih in zasebnih prilikah, v kakršne lahko pride učitelj in izobražen človek sploh ter bi spadal v delokrog učitelja telovadbe. Marsikak neprijetni disciplinarni shičaj bi se preprečil na ta način in tnnogim učiteljem bi bila pozneje čcsto prihranjena blarnaža in sramota. Najbolj neposredno pa ovira uspeh našega dela in nam ubija ugled že v razredu krivda vlade, njena čudna nedoslednost. Opominja in poziva učiteljstvo, da je treba več nacijonalne vzgoje, a s svojo taktiko istočasno rusi in podira, kar ono s trudom zida med narodom. Učitelj naj govori v šoli o lepoti in blagostanju naše dotnovine. o enakosti, ljubezni in bratstvu, a doma sliši deca vsak dan o neutcmeljeni draginji in pomanjkanju. o zapostavljanju Slovencev in ogabni korupciji. česar je polno naše opozicijonalno časopisje. Najliujc pa je v tem pogledu tam. kjer je nacijonalna vzgoja najbolj nujna. namreč na meji. Obmejno prebivalstvo, že itak zastrupljeno in tcžko dovzetno za narodne ideje, smatra spričo navedenega nesoglasja vsako nacijonalno delo za laž in zapeljevanje. ker sliši o urejenih razmerah onstran mejnikov. Govoril bi nazadnje lahko in morda še največ še o enem zlu, da ne rečem zločinu, ki nas trenutno najbolj tlači, ki nam ubija veselje in voljo do dela. nas peha na nivo najbednejših beračey in bi nas lahko pritiralo v obup, da bi zdvojili nad vsem, kar nam je svetega. da nitnamo to: liko vztrajnosti in razsodnosti, da znamo ločiti pojm države od pojma vlade in uprave, ki ima za nas samo obljubc in delo. A škoda bi bilo besed, saj bi ostale itak glas vpijočega v puščavi. Ta sicer le površen odsev našega položaja izkazuje precej neugodno bilanco. ki pa nas ne smc oplašiti, ker so tega krivi več tuji činitelji nego mi sami. Stretnimo za tern. da očistimo svoj prapor, potem nam bo tudi mnogo lažji boj proti vnanjim nasprotnikom. Jofran.