Dodana vrednost: ali informacije o njej dopolnjujejo tiste o dobiCku podjetja?
aleš buležan Banka Koper, Slovenija
Prispevek opisuje razmerje med dodano vrednostjo in dobičkom podjetja, v čem se razlikujeta in kako ju ugotavljamo. Zapisano je tudi, kateri dejavniki sploh ustvarjajo obravnavano računovodsko prvino in kako jo ustvarjamo. V članku navajamo, kako merimo dodano vrednost in kako pomembna je ta za podjetje. Nazadnje obravnavamo prednosti in slabosti dodane vrednosti v organizačiji.
Kljucne besede: dodana vrednost, dobiček, podjetje, računovodstvo
Računovodstvo spremlja in proučuje vrednostno izražene pojave, ki so povezani s poslovanjem podjetja. Delimo ga na stroškovno in finančno računovodstvo. Stroškovno računovodstvo spremlja in proučuje notranje področje poslovanja podjetja, finančno računovodstvo pa poslovanje podjetja z njegovim okoljem. S pojmoma stroškovno in finančno računovodstvo je povezan tudi pojem poslovodno računovodstvo.
Poslovodno računovodstvo obsega tisti del stroškovnega in finančnega računovodstva, ki oblikuje računovodske informačije, pomembne za poslovno odločanje.
Zbirne računovodske informačije so predstavljene v računovodskih izkazih. Temeljni računovodski izkazi so izkaz (bilanča) stanja, izkaz poslovnega izida in izkaz finančnega izida. Med druge računovodske izkaze pa spada izkaz denarnih tokov. Sestavljanje temeljnih računovodskih izkazov je obvezno, drugi računovodski izkazi so namenjeni predvsem zadovoljevanju potreb notranjih uporabnikov po računovodskih informačijah.
Od začetka 70. let prejšnjega stoletja postaja vse pomembnejša še ena vrsta računovodskih izkazov. Gre za izkaz dodane vrednosti (angl. value added statement), ki ni temeljni računovodski izkaz, zato tudi njegovo sestavljanje ni obvezno. Ta računovodski izkaz vsebuje podatke o oblikovanju dodane vrednosti in njeni delitvi.
Dodana vrednost je nedvomno pomembno sredstvo za merjenje rezultatov podjetja, zato so informačije o njej zelo pomembne za
Uvod
upravljalno računovodstvo. Opredelimo jo lahko kot povečanje tržne vrednosti, ki je posledica povečanja kakovosti poslovnih učinkov (proizvodov in storitev). Ugotovimo jo tako, da prodajno vrednost poslovnih učinkov zmanjšamo za nabavno vrednost potrebnih prvin.
Izkaz dodane vrednosti priča o skrbi podjetja za blaginjo družbe. Obstoj podjetja namreč prebivalstvu zagotavlja delovna mesta, država lahko pobere več dajatev, vlagatelji kapitala in posojilodajalči pa so nagrajeni za tveganje, ki je poslediča njihovih naložb vanj. Podjetje torej ne le ustvarja dobiček, ampak ima tudi pomembno družbeno vlogo. Izkaz dodane vrednosti je obenem pomembno sredstvo za po-jasnitev rezultatov poslovanja zaposlenih.
V prispevku najprej predstavljamo zamisel o dodani vrednosti, nato pa poskušamo pojasniti razmerje med končeptoma dobička in dodane vrednosti. Temu sledita predstavitev vsebine izkaza dodane vrednosti in sklepne misli.
Zamisel o dodani vrednosti
Zamisel o dodani vrednosti (angl. čončept of value added/čončept of added value) sičer ni nova, vendar jo računovodje uporabljajo šele dobri dve desetletji. Izkaz dodane vrednosti tako postaja sestavina letnih poročil podjetij.
Dodano vrednost lahko opredelimo kot povečanje tržne vrednosti, kije poslediča povečanja kakovosti poslovnih učinkov (proizvodov in storitev). Ugotovimo jo tako, da prodajno vrednost poslovnih učinkov zmanjšamo za nabavno vrednost potrebnih prvin.
Če poslovodstvo pozna dodano vrednost, ima pomembno informa-čijsko podlago za izdelovanje predračunov poslovanja, poslovno odločanje in nadzorovanje. Slabost dodane vrednosti pa je morda to, da poslovodje pogosto pozabijo, kateri je njihov najpomembnejši čilj. To je namreč: največje mogoče povečanje dolgoročne donosnosti poslovanja podjetja in ne ustvarjanje čim večje dodane vrednosti. Nedvomno pa je dodana vrednost pomembno sredstvo za merjenje rezultatov podjetja, zato so informačije o njej vsekakor pomembne za poslovodno računovodstvo. Pri njihovem razumevanju paje potrebna pre-čejšnja previdnost. Kakršne koli poenostavitve namreč lahko povzročijo napačno razumevanje te ekonomske kategorije.
Po mnenju odbora za računovodske standarde (angl. Aččounting Standards Steering Committee) je dodana vrednost najpreprostejše sredstvo za razumevanje dobička podjetja (Aččounting Standards Steering Čommitee 1975, 4). Gre za razumevanje dobička kot dosežka skupnih prizadevanj vlagateljev kapitala, poslovodstva in za-
poslenih. Dodana vrednost je obravnavana kot bogastvo, to je merska enota za prikaz dosežkov prizadevanj teh treh skupin.
Vzroki za tako gledanje so kaj lahko razumljivi. Posameznik, ki ima potrebna sredstva oziroma ki najame posojilo, lahko kupi neke poslovne ucinke. Z uporabo potrebnih prvin lahko kupljene poslovne ucinke spremeni v vec: vredne poslovne ucinke. Dodana vrednost je pri tem odvisna od količine in kakovosti prvin ter od njegove spretnosti. Podobno velja, ko gre za trgovinsko ali storitveno podjetje. Ugotovitev dodane vrednosti obenem podjetju omogoča merjenje njegove uspešnosti, in to iz različnih zornih kotov.
Dodano vrednost predstavljamo z zgledom trgovca na drobno, proizvajalca gotovih izdelkov in proizvajalca sestavnih delov (materialov). Vzemimo, da trgovec na malo prodaja ženske obleke po 20.000 d. e. za kos. Nabavil jih je neposredno pri proizvajalcu po 15.000 d. e. za kos. Tudi proizvajalec oblek je nabavil tkanino neposredno pri proizvajalcu. Nabavna cena tkanine je za vsako sešito obleko znašala 5.000 d.e. Preglednica 1 prikazuje dodano vrednost na posamezni stopnji.
Vidimo lahko, da je bila na vsaki stopnji dodana neka vrednost; na prvi stopnji 2.000 d.e., na drugi 7.000 d.e., na tretji pa 3.000 d.e., to je skupaj 12.000 d. e. Dodana vrednost na posamezni stopnji je vir za izplacilo plac in placilo drugih stroškov dela, za placilo stroškov najema dolžniškega kapitala, stroškov amortizacije, dividend delnicar-jem in dajatev. Dodano vrednost je v našem zgledu trg tudi priznal.
Razmerje med konceptoma dobička in dodane vrednosti
Med konceptoma dobicka in dodane vrednosti velja doloceno razmerje, ki ga opredeljuje vec dejavnikov. Omeniti je treba zlasti:
•	gospodarske kategorije, na katerih temelji posamezen koncept;
•	nacin ustvarjanja dobicka in dodane vrednosti;
•	nacin izkazovanja dobicka in dodane vrednosti.
gospodarske kategorije, na katerih temelji posamezen koncept
Koncept dobicka temelji na dobicku, koncept dodane vrednosti pa na dodani vrednosti. Dobicek je pozitivna razlika med vsemi prihodki in vsemi odhodki v obracunskem obdobju, dodana vrednost pa je pove-canje tržne vrednosti, ki je posledica povecanja kakovosti poslovnih ucinkov (proizvodov oziroma storitev) podjetja v obracunskem obdobju. Ugotovimo jo tako, da prodajno vrednost poslovnih ucinkov zmanjšamo za nabavno vrednost porabljenih prvin.1 Pojem dobicka
preglednica 1 Primer dodane vrednosti po posameznih stopnjah
St. Opis
Nakup Dodana Prodaja vrednost
1 Proizvajalec tkanine
Prodaja tkanine proizvajalcu obleke Stroški (odhodki):
-	neposredni proizvajalni (surovine, materiali, storitve, amortizacija, delo)
-	splošni (splošni proizvajalni stroški, splošni stroški nakupa, uprave, prodaje in financiranja
Skupaj
3.000
5.000
2.000 5.000
2 Proizvajalec obleke
Prodaja obleke trgovcu na drobno Stroški (odhodki):
-	tkanina
-	neposredni in splošni stroški Skupaj
5.000 3.000 8.000
15.000
7.000 15.000
3 Trgovec (maloprodaja) Prodaja obleke na trgu Stroški (odhodki):
-	nabavna cena obleke
-	splošni stroški opravljanja trgovinske dejavnosti
Skupaj
15.000 2.000
17.000
3.000 20.000
je torej ožji od pojma dodane vrednosti, saj je dobicek po navadi le manjši del dodane vrednosti podjetja v obracunskem obdobju.
Dobicek poudarja vidik lastnikov podjetja in njihovo skrb za ustrezno oplajanje vloženega kapitala. Koncept dobicka obravnava zaposlene kot najeto delovno silo, katere vloga je maksimirati dobicek delodajalcev, dodana vrednost pa kaže na skrb podjetja za blaginjo družbe in na koristnost njegovega obstoja. S tem so namrec prebivalstvu zagotovljena delovna mesta, država lahko pobere vec dajatev, vlagatelji kapitala in posojilodajalci pa so nagrajeni za tveganje, ki je posledica njihovih naložb vanj. Podjetje torej ustvarja dobicek, ima pa tudi pomembno družbeno vlogo.
ustvarjanje dobiCka in dodane vrednosti
Dobicek podjetja je dosežek njegovih lastnikov, njim tudi pripada. V oceh zaposlenih je zato dobicek nekaj sebiccnega, morda celo umazanega, zato se ti ne navdušujejo nad njegovim maksimiranjem. V nasprotju z dobickom pa je dodana vrednost dosežek tima, to je za-
preglednica 2 Primer izkaza poslovnega izida
Prihodki (poslovni, finančni, drugi)	370
-	Odhodki	310
•	Stroški materiala	150
•	Stroški dela	100
•	Stroški storitev	30 Prihodki (poslovni, finančni, drugi)	370
•	Stroški amortizacije	20
•	Stroški (odhodki) financiranja	10 = Dobiček	60
-	Davek na dobiček (po stopnji 25%)	15 = (Cisti dobiček	45
-	Dividende delničarjem	30 = Nerazdeljeni čisti dobiček	15
poslenih, poslovodstva, lastnikov in drugih finančerjev podjetja ter države. ((lani tima tudi sodelujejo pri njeni delitvi.2
Med ustvarjanjem dobička in dodane vrednosti obstaja pomembna razlika. Dobiček podjetja je poslediča njegovega uspešnega poslovanja, pri čemer pa so koristi lastnikov odvisne tudi od zaslužkov (dobičkov) od kapitala, na primer od povečanja vrednosti delnič podjetja. Dodana vrednost, v nasprotju z dobičkom, ni odvisna od zaslužkov od kapitala. Zaradi povečanja vrednosti delnič podjetja se namreč njegova dodana vrednost ne poveča.
izkazovanje dobiCka in dodane vrednosti
Dobiček je prikazan v izkazu poslovnega izida, dodana vrednost pa v izkazu dodane vrednosti. V izkazu poslovnega izida najprej ugotovimo, kako velik je dobiček, in nato prikažemo njegovo delitev. Pri delitvi dobička sodelujejo država (dajatve), delničarji (dividende), včasih zaposleni (nagrade), del dobička pa lahko ostane tudi nerazdeljen (pregledniča 2).
Tudi v izkazu dodane vrednosti najprej ugotovimo višino dodane vrednosti in nato prikažemo njeno delitev. Pri delitvi dodane vrednosti sodelujejo podjetje (amortizačija), zaposleni (plače), lastniki (dividende) in posojilodajalči (obresti) (pregledniča 3).
Vidimo lahko, da med izkazom poslovnega izida in izkazom dodane vrednosti obstaja prečejšnja povezanost. Razmerje med omenjenima računovodskima izkazoma je tako podobno tistemu med bi-lančo stanja in izkazom finančnega izida.
Računovodje že stoletja poročajo o dobičku. V čem je sploh smisel poročanja o dodani vrednosti?
preglednica 3 Primer izkaza dodane vrednosti
Prihodki (poslovni, finančni, drugi)	370
- Nabavljene in porabljene prvine poslovnega pročesa (surovine,	180
materiali, storitve ipd.)
= Kosmata dodana vrednost	190
•	Delež zaposlenih	100
•	Delež lastnikov	30
•	Delež drugih financerjev (dolžniških)	10
•	Delež države	15
•	Delež za enostavno in razširjeno reprodukcijo	35
•	Amortizacija	20
•	Nerazdeljeni čisti dobiček	15
•	Nerazdeljeni čisti dobiček	15
Izkaz dodane vrednosti je izraz družbenih sprememb. Vpliv delničarjev je danes manjši, vpliv države in zaposlenih pa večji kot v preteklosti. Pročes spreminjanja vpliva posameznih subjektov je trajal kar nekaj desetletij, poslediča tega pa je bila drugačno gledanje na čilje podjetja. Cilj podjetja ni le maksimiranje dobička, temveč: tudi ustvarjanje dodane vrednosti.3 Izkaz poslovnega izida je tako izraz odgovornosti poslovodstva podjetja njegovim lastnikom, zaposlenim, dolžniškim finančerjem in državi. Odgovornost, ki je glede na izkaz poslovnega izida v izkazu dodane vrednosti precej širša, je povezana tako z ustvarjanjem dodane vrednosti kot tudi z njeno delitvijo.
Vsebina izkaza dodane vrednosti
Izkaz dodane vrednosti se vedno nanaša na izbrano obračunsko obdobje (po navadi je to poslovno leto). Vrednosti v njem so po navadi prikazane v treh številčnih stolpčih. Prvi stolpeč vsebuje podatke iz zadnjega obračunskega obdobja, drugi iz prejšnjega, tretji pa podatke v odstotkih prikazano razliko (pozitivno ali negativno) med njima. Pregledniča 4 prikazuje vsebino izkaza dodane vrednosti (Mueller in dr. 1994, 81).
Vidimo, da izkaz dodane vrednosti prikazuje oblikovanje celotne dodane vrednosti in njeno delitev. Viri zanjo so vsi prihodki podjetja, torej prihodki od poslovanja, financiranja ter izredni prihodki. Pri delitvi čelotne dodane vrednosti sodelujejo:
•	zaposleni, na primer v obliki plač, odpravnin in podobnega;
•	država, na primer v obliki dajatev;
•	finančerji podjetja, na primer v obliki dividend (lastniki) in obresti (posojilodajalči);
preglednica 4 Vsebina izkaza dodane vrednosti i prihodki
Poslovni prihodki
-	Stroški materiala in storitev
= Dodana vrednost od proizvajalne in trgovinske dejavnosti + Deleži v dobicku drugih podjetij (dividende), zmanjšani za morebitne izgube
pri njih + Drugi financni prihodki + Drugi (izredni) prihodki = Celotna dodana vrednost ii delitev celotne dodane vrednosti
1	Zaposleni
Stroški plac, dodatno obracunanih dajatev za socialno in pokojninsko zavarovanje ter odpravnin + Deleži zaposlenih v dobicku = Celotni stroški dela
2	Država
Podjetniške dajatve
-	Prejete dotacije, subvencije, regresi, kompenzacije, premije
3	Financerji podjetja
Stroški obresti od najetih posojil + Dividende delnicarjem + Deleži drugih podjetij v dobicku
4	Ponovno vlaganje v podjetje
Amortizacija + Neobicajne postavke + Pridržani dobicek
• podjetje v obliki zneskov, ki so vanj vnovic vloženi.
Izkaz dodane vrednosti prica o skrbi za blaginjo družbe in o njegovi koristnosti. S tem so prebivalstvu zagotovljena delovna mesta, država lahko pobere vec dajatev, vlagatelji kapitala in posojilodajalci pa so nagrajeni za tveganje, ki je posledica njihovih naložb. Izkaz dodane vrednosti tako kaže na družbeno vlogo podjetja.
To je morda tudi najpomembnejši razlog za to, da se ta racunovod-ski izkaz v Združenih državah Amerike ni uveljavil. Po ameriškem pojmovanju je namrec podjetje zlasti sredstvo za oplajanje kapitala, to je za doseganje dobicka, medtem ko je njegova družbena razsežnost zanemarjena. Izrazito je poudarjen zorni kot lastnikov. Družbena vloga podjetja je bolj poudarjena v zahodnoevropskem pojmovanju.
V praksi razvitih držav se izkaz dodane vrednosti kaže kot pri-številka 4 • zima 2008
385
merno sredstvo za pojasnjevanje rezultatov poslovanja zaposlenim. Informačije o doseženem dobičku so za zaposlene po navadi manj spodbudne; ne gre namreč pozabiti, da večina zaposlenih ne sodeluje pri delitvi dobička. Obenem pa informačije o dodani vrednosti jasno kažejo pozitivno vlogo zaposlenih v poslovanju.
Za zunanje uporabnike računovodskih informačij je informačijska moč izkaza dodane vrednosti razmeroma majhna. Ta izkaz vsebuje zbirne podatke, na podlagi katerih ni vedno lahko oblikovati uporabnih informačij. Obenem pa je na njihovi podlagi težko oblikovati povsem nedvoumne sklepe.
Prednosti in slabosti izkaza dodane vrednosti
prednosti izkaza dodane vrednosti
Vključevanje izkaza dodane vrednosti med temeljne računovodske izkaze ima kar prečej prednosti. V nadaljevanju navajamo najpomembnejše med njimi (Morley 1978, 37-56).
Prva prednost se kaže v izboljšanju »kolektivnega duha« v podjetju. Informačije o dodani vrednosti namreč povzročajo pozitivne spremembe v vedenju zaposlenih.
Druga prednost izkaza dodane vrednosti je, da imajo v njem vsebovani podatki pomembno vlogo pri oblikovanju podjetniških sistemov spodbujanja in nagrajevanja zaposlenih (angl. value added bonus sčhemes). V Združenih državah Amerike so začeli te sisteme uporabljati že v 30. letih prejšnjega stoletja, pozneje pa so jih uporabljali tudi v nekaterih drugih razvitih državah. V Veliki Britaniji so jih na primer uporabljali do začetka 50. let prejšnjega stoletja, potem pa so jih opustili. Ti sistemi so se ob konču 70. let spet uveljavili.
Tretja prednost izkaza dodane vrednosti je, da kaže na delež zaposlenih pri delitvi dodane vrednosti in na njegovo gibanje med obračunskimi obdobji. Ta delež, ki po navadi znaša okrog 70 odstotkov, je močan argument delodajalčev pri dokazovanju zaposlenim, da niso izkoriščani in da delodajalči ne bogatijo na njihov račun.
Četrta prednost izkaza dodane vrednosti je, da usmerja pozornost na delež države pri delitvi dodane vrednosti in na njegovo gibanje med obračunskimi obdobji. Ne gre namreč pozabiti, da je dodana vrednost obdavčena. In morda še več: z izjemo obdavčitve premoženja (obdavčitev dobičkov iz kapitala in podobno) je dejansko edina davčna osnova. Tako so na primer zaslužki zaposlenih obdavčeni najprej že v podjetju (obdavčitev plač), pozneje so še enkrat obdavčeni z dohodnino in končno so spet obdavčeni, ko zaposleni porabljajo svoj dohodek (ddv).
Obdavccitev dodane vrednosti pa je odvisna tudi od kapitalske intenzivnosti dejavnosti, s katero se ukvarja podjetje. Tako so na primer rezultati raziskav v Veliki Britaniji pokazali, da je dodana vrednost, dosežena v delovno intenzivnih dejavnostih, bolj obdavčena kot tista, ki je dosežena v kapitalsko intenzivnih dejavnostih. To naj bi vplivalo na zmanjšanje izvoznih možnosti tehnološko visoko razvitih britanskih podjetij. Zaposleni v teh podjetjih so namrec visoko usposobljeni in dobro placcani, zaradi cesar je delež dajatev v njihovih zaslužkih zelo visok in se še povecuje.
Peta prednost izkaza dodane vrednosti je, da vsebinsko povezuje sredstva, potrebna za nadomestitev vrednosti obrabljenih osnovnih sredstev (amortizacija), in nerazdeljeni cisti dobicek poslovnega leta. Obenem izkaz dodane vrednosti prikazuje tudi delež teh kategorij v celotni dodani vrednosti podjetja in s tem tudi delež dodane vrednosti, ki je bila vanj vnovic vložena, to je namenjena enostavni in razširjeni reprodukciji. Velikost tega deleža je za podjetje zelo pomembna. Njegovo zmanjševanje je namrec lahko razlog za slabšanje konkurenccnega položaja podjetja.
Sesta prednost izkaza dodane vrednosti je, da nazorno kaže na velikost in pomembnost podjetja. Alternativna merila za razvršccanje podjetij so namrec višina prihodkov, vrednost sredstev, število zaposlenih in vrednost kapitala podjetja.
Sedma prednost izkaza dodane vrednosti pa je, da kaže na prispevek podjetja k nacionalnemu proizvodu. Ta podatek je zelo pomemben, saj je gospodarska rast med najpomembnejšimi cilji ekonomske politike države. Poznavanje podatkov o dodani vrednosti je tako pomemben korak k oblikovanju ustrezne ekonomske politike in k njenemu izvajanju.
slabosti izkaza dodane vrednosti
Seveda pa ima izkaz dodane vrednosti tudi nekatere slabosti. Oglejmo si najpomembnejše (Morley 1978, 57-81).
Prva slabost izkaza dodane vrednosti je, da temelji na nerealnih in neresnicnih subjektih (timu), ki naj bi ustvarjali dodano vrednost.
Druga slabost izkaza dodane vrednosti je, da ima pojem »vrednost« v njem nenavaden pomen in nepoučenega lahko tudi zavede. Dodajanje vrednosti namrec še ne pomeni tudi poslovno uspešnega poslovanja.
Tretja slabost izkaza dodane vrednosti je, da odvraca pozornost od rehabilitacije pojma dobicek. Strokovnjaki v razvitem svetu namrec pogosto menijo, da je rehabilitacija tega pojma izjemno pomembna za hitrejšo gospodarsko rast.
(Četrta slabost izkaza dodane vrednosti je, da lahko spodbuja poslovodstvo k maksimiranju dodane vrednosti. Za poslovno uspešnost podjetja je namreč to lahko zelo neugodno.
Peta slabost izkaza dodane vrednosti je, da prikazuje stroške po naravnih vrstah in ne po funkčionalnih skupinah. Tako na primer računovodski izkaz vsebuje podatke o stroških materiala in storitev, stroških dela, stroških amortizacije in podobno. Po funkcionalnih skupinah prikazani stroški (delitev stroškov na proizvajalne stroške, stroške nabave, uprave, prodaje in finančiranja) so namreč primernejša osnova za sprejemanje poslovnih odločitev.
Šesta slabost izkaza dodane vrednosti je povezana s stroški njegovega sestavljanja. Ti stroški so:
•	dodatno računovodsko delo pri sestavi izkaza dodane vrednosti,
•	stroški papirja, razmnoževanja in podobno,
•	morebitno povišanje stroškov zunanjega revizorja zaradi revidiranja dodatnega računovodskega izkaza in
•	stroški usposabljanja zaposlenih v zvezi z izkazom dodane vre-
Gre za stroške, ki bi bili za večino podjetij razmeroma nizki. Izjema bi morda bila povezana podjetja.
Sedma slabost izkaza dodane vrednosti je v nevarnosti, da bi ta povzročal zmedo in obremenjeval uporabnike računovodskih poročil s ponavljajočimi se informačijami. Verjetnost za določeno zmedo je kar velika.
Osma slabost izkaza dodane vrednosti pa je, da njegova vključitev v letno poročilo podjetja lahko razkrije informačije, ki lahko poslabšajo konkurenčni položaj podjetja oziroma lahko povzročijo nezadovoljstvo zaposlenih v podružničah podjetja v tujini. Tako na primer lahko zaposleni v teh podružničah na podlagi podatkov iz izkaza dodane vrednosti ugotovijo, da so njihovi zaslužki kar nekajkrat manjši od zaslužkov zaposlenih v matičnem podjetju in podobno.
Med končeptoma dobička in dodane vrednosti obstajajo pomembne razlike. Dobiček poudarja vidik lastnikov podjetja, dodana vrednost pa družbeni vidik njegovega poslovanja. Dobiček nadalje pripada lastnikom podjetja, zato ga lahko obravnavamo kot njihov dosežek, dodana vrednost pa pripada vsem, ki so sodelovali pri njenem ustvarjanju.
Informacije o dodani vrednosti so za uporabnike nedvomno zelo
dnosti.
Sklep
zanimive. Omenimo le zaposlene, za katere so te informacije sprejemljivejše od tistih o dobicku.
Poleg prednosti pa imajo informacije o dodani vrednosti tudi nekatere slabosti, ki so povezane zlasti z njihovim napacnim razumevanjem. Z ustrezno opredelitvijo in standardizacijo teh informacij je slabosti nedvomno mogoce odpraviti.
1.	Pojem porabljenih prvin pri tem ne vkljucuje vseh prvin poslovnega procesa, temvec le tiste, ki so nabavljene zunaj podjetja, na primer stroške materiala, storitev in podobno. Te prvine niso sestavni del dodane vrednosti, ampak jo zmanjšujejo. Nasprotno pa so stroški dela, deleži lastnikov (dividende) in posojilodajalcev (obresti), delež za ohranjanje enostavne reprodukcije (amortizacija) in za razširjeno reprodukcijo ter delež države (dajatve) sestavni deli dodane vrednosti.
2.	Dejstvo, da dobavitelji niso clani tima in da tako ne sodelujejo pri delitvi dodane vrednosti, je lahko sporno. To velja še posebno zato, ker med clani tima najdemo tudi dolžniške financerje (na primer banke). Predpostavimo, da je dobavitelj podjetje, specializirano za dobave sestavnih delov enemu samemu proizvajalcu (kupcu). Dobaviteljeva prihodnost je tedaj povsem odvisna od proizvajalceve poslovne uspešnosti. Tako je na primer dobavitelj avtomobilskih akumulatorjev povsem vezan na proizvajalca avtomobilov, vendar ni obravnavan kot clan tima. Nasprotno pa je poslovna banka, ki odobri podjetju kratkorocno posojilo, obravnavana kot clan tima in s pripadajocimi obrestmi sodeluje pri delitvi dodane vrednosti, ce-prav ne ve prav veliko o avtomobilski industriji.
3.	Poslovodstvo si mora prizadevati, da bi podjetje ustvarjalo cim vecjo dodano vrednost. Opozoriti pa je treba, da težnje poslovodstva po maksimiranju dodane vrednosti za vsako ceno lahko povzrocijo neustrezne poslovne odlocitve. Oglejmo si naslednji primer. Predpostavimo, da podjetje sodeluje na javnem razpisu za izvedbo gradbenih del. Predracun stroškov pri tem na primer pokaže, da bi dodatni neposredni stroški materiala in storitev znašali 100.000 d. e., dodatni neposredni stroški dela pa 50.000 d. e. (zaradi enostavnosti primera odmislimo nastanek dodatnih splošnih stroškov). Ob upoštevanju nacrtovanega dobicka bi podjetje tako lahko ponudilo izvedbo razpisanih del za nekoliko vec kot 150.000 d.e. Poslovodja, ki teži le k maksimiranju dodane vrednosti, pa bi morda ponudil izvedbo del že za 110.000 d.e. Prihodki od prodaje bi se, ce bi bila dela izvedena, namrec povišali za 110.000 d.e., odhodki, povezani s porabo nabavljenih prvin poslovnega procesa izven podjetja, pa le za 100.000 d. e., kar bi povzrocilo povecanje dodane vrednosti za 10.000 d. e. Zaposleni bi tako prejeli dodano vrednost v višini 50.000 d. e., lastniki pa bi za 40.000 d. e. vrednosti izgubili.
Opombe
Literatura
Accounting Standards Steering Committee. 1975. The corporate report.
London: Institute of Chartered Accountants. Morley, M. F. 1978. The value added statement. London: Gee & Co. Mueller, G. G., H. Gernon in G. K. Meek. 1994. Accounting: an international perspective. New York: Irwin.