360
Književna poročila.
Književna poročila.
VII.
Slavia  italiana.
Le   vicinie. Spisal odvetnik Carlo   Podrecca,   natisnil   Fulvio   Giovanni   v Čedadu   i887. 1. 2i4 str.
Podreka je bil že 1. 1884. izdal prvi del svoje »Slavije italijanske«. Ker je pa to knjigo zadela precej stroga kritika (med drugim tudi v »Ljubljanskem Zvonu* 1. 1884. str. 761.), hotel je g. Podreka z drugo knjigo svoje prejšnje nedostatke deloma popraviti, t. j. marsikaj dodati, česar v prvem zvezku ni bil omenil, ker se ni mogel za to odločiti, da bi bil prvi svoj spis predelal in po nasvetih kritike prenaredil. Nova knjiga tudi sicer še ni popolna, ali ž njo nam je g. pisatelj, ki je kot goreč rodoljub Slovencem že dovolj znan, podal res izvrstno delo, ki zaslužuje vso pohvalo in posebno zanimanje od naše strani. Za folkloristiko beneških Slovencev je v tej knjigi toliko novega povedanega, da g. Podreka zaslužuje popolno priznanje vseh Slovencev.
Se posebej zanimiva pa je Podrekova knjiga za slovenske pravnike, kakor se že lahko posname iz naslova samega: »Le vicinie*, t. j. soseske, male srenje. Beseda »soseska* (od sosed) je tudi bližnjim Tolmincem še v prvotnem pomenu znana in med njimi pomenja »v sosesko iti* toliko, kot »k zborovanju iti*. Ker je knjigo spisal jurist, zdi se nam čisto naravno, da se v nji več čita o pravnem življenji beneških Slovencev, kakor o zgodovini, zemljepisji, jeziku, narodnih običajih itd., čeravno je tudi o teh predmetih premnogo opazek po knjigi raztresenih. Glavna nje naloga pa je, pojasniti nam prvotne pravne nazore beneških Slovencev in pojasniti nam njih slobodomiselno, na popolni jednakosti osnovano ustavo.
Dočim se je bil Podreka v prvem svojem delu oziral samo na dve dolini {landrijsko in mjersinsko) beneške Slovenije, razširil je sedaj svoj thema vsaj nekoliko, t. j., spominja se vsaj deloma tudi Rezije in Mohiice (Moggio).1) Vender pa pogrešamo tudi v drugem delu še zmerom opisa idrijske doline, potem okolice attemske in fojdske (Faedis), kjer po gorah še vedno stanujejo čisti Slovenci. Tako se Podreki tudi še sedaj lahko očita, da je napis knjigi  preobširen   in   da   več  obeta,   kakor v resnici po-
*) Druga M o ž ni ca leži v ravno isti zemljepisni širini na goriški strani, t. j. globoko debro na severni strani bolškega R o m b o n a, po katerem teče potok Možniga v loško Koritnico in kjer stoji nekaj  raztresenih hiš,
Književna poročila.
361
daje. To moramo pa obžalovati, ker je gotovo ravno g. Podreka najsposobnejši, podati nam popolni okvir »Slavije italijanske* in ker se ne ponuja vsak čas prilika, take opise pošiljati med svet.
Ta spis neče biti samo navadna ocena Podrekove knjige, nego ker je tudi za širše kroge tako zelo zanimiva, razširila se bode ocena v kratek izpisek omenjene knjige in gotovi smo, da vsak, kdor ga prebere, bode vesel tega izpiska.
Podreka je posvetil knjigo svojo Nji (»A Te* — Tebi!) Sama ta beseda je zadosti jasna na knjigi, ki nosi naslov ^Slavija italijanska« in katero je spisal tako vzoren rodoljub, kakeršen je Podreka. Po kratkem, površnem, ali živem opisu tal, na katerih bivajo beneški Slovenci, poudarja g. pisatelj hitro značaj soseske, ali kakor jo Podreka nekolikokrat napačno imenuje: »županije«, dočim spominja pravi slovenski izraz sosednja šele na str. 103., potem ko je že skozi polovico knjige govoril o nji. Soseska je namreč zveza vseh prostih, j ednak opr avnih mož (uomini), ki še niso izgubili individuvalnosti svoje v občini (comune). V tej obliki spominja soseska še na staroslovansko zadrugo in zanimivo je zvedeti, da imajo beneški Slovenci navadno vsi v jedni vasi (soseski) stanujoči isti priimek (kakor tudi na slovanskem jugu), n. pr. »Dreščaki, Praprotniki, Kraj niki, Trinki, Brniki, Trušniki, Brežani, Blazini, Klinci, Hlodiči* itd. so prebivalci vasi: Drenkija, Prapotnica (Praponca), Kraj, Trink, Brnik, TruŠno, Brezije, Blazin, Klinac, Hlodič i. t. d. (str. 59.). Podreka s ponosom poudarja, da imajo tudi pogorski prebivalci posebno svojo kulturo (»alpinismo civile* in da znajo oni svojo slobodo še mnogo bolje čuvati, nego poljanci.
Podreka išče soseske tudi pri vseh drugih prebivalcih Furlanije, zlasti pa pri Karnih, in hoče s tem dokazati, da ta ustava ni germanskega izvira. Se celč pod langobardsko vlado v Furlaniji izkuša dokazati eksistenco soseske in iz nepretrganega obstanka te ustave sledi po naravni poti prvobitnost (»aboriginitas*) beneških Slovencev. Zato poudarja najrajši, da so bili Kami njih neposredni predniki in zato je tudi natisnil na str. 16, pesem »Senza storia« (brez zgodovine), kjer se opeva živi pravni čut narodov, ki nima zgodovine. Ta pesem se popolnoma prilega občeslovenskim razmeram. Podreka nahaja neko zvezo med Slovenci in Hunni, katere pa on z Avari (Obri) zamenjuje. Tudi langobardski pravni principi se mu zde" podobni slovenskim (str. 21.).
Str. 22.—26. govori Podreka o prihodu Slovencev zajedno z Obri. Slovenci so prišli kot napadovalci in kolonisti v Italijo. Obojno dokazuje g. spisatelj prav dobro, nekaj tudi »per analogiam*, in deloma z novimi dokazi,   Potem ponavlja,   kako daleč so nekdaj  Slovenci po
362                                                       Književna poročila.
Furlaniji sezali deloma po »Ljubljanskega Zvona* sestavku »Slovenske naselbine na Furlanskem*, katerega je g. Ivan Trinko preložil na italijanski jezik in 1. 1887. dal natisniti v videmskem časniku »Cittadino Italiano*. Novega povč, da se je 36 družin slovenskih škatljarjev »ab immemo-rabili* naselilo v gozdu Cansiglio nad Sacilom, »da tam v furlanskem gozdu pričajo o stari slovenski obrtnosti (str. 30.). Tudi zvedamo, da se nahaja v trgih Talmassons (Tolmažoni?) in Mortegliano še dandenašnji ulično ime »borg dei Sclavons« t. j. predmestje Slovencev (str. 32.). Na mnogih krajih imenujejo še sedaj neobdelane občinske pašnike pustote (kar se je vzpre-jelo tudi v katastralne mape) in morda tudi na Furlanskem zel6 razširjeni izraz ronk (»roncorus«) ni nič druzega nego slovenski obronek, pobočje. Tudi slovenska »pravda« je prešla v furlanski jezik, tak<3 da jo Podreka rabi kot vsem znano besedo (str. 116.).
O tej priliki pripoveduje Podreka tudi lčpo slovensko pripčved o »kraljici, ki je hotela kruh peči, pa ni imela moke«. Krvoločni Attila je bil namreč kraljici Slovencev vso zemljo odvzel in jo prisilil skrovišča iskati si v landrijski jami.1) Ko jo sovražni parlamentar poišče tudi tukaj in pozove, naj se preda, vrže ona v dolino m<žh žita, v katerem sta bila nje zadnja dva mernika pšenice, in poroči Attili, da ima ona v zalogi svoji še toliko meh6v žita, kolikor je zrn v vrženem mčhu, ker da ima ona pod zemljo zvezo svojo z zunanjim svetom. Sovražnik obupa o zmagi, umakne se in oslobojena kraljica prevzame spet vlado čez nadiško dolino. Takrat je dobila landrijska jama ime  »Trdnjava  Slovencev«  (str. 23.).
Škoda, da se je Podreka tudi v drugi knjigi lotil nesrečnega etimo-logovanja: Varnasso (Barnas) od »var — nas« (varuj nas!) Tapenopuoje (pod Senpetrom) od »tepeno puoje« (polje) = luogo di battaglia (mesto bitke); Podbunjesac =j ospidale dei feriti (bolnica za ranjence) itd. Tudi Davora je izpremenil v »Tabor« in tako izpeljuje ime polja in rečice Taborne »od starega slovanskega boga vojne« (str. 24.). Sicer pa ponosno trdi, da je meja  Slovencev   in   Furlanov   pri Čedadu nad  1200 let   ravno   ista
ostala.
Str. 35.—62. zasleduje Podreka na podlagi zgodovinskih spisov in listin
razvitek slobodne soseske in posebnih občinskih pravilnikov za vlade akvi-lejskih patrijarhov. Tu je nabranih mnogo drobtin za pravno zgodovino na Furlanskem. Podreka poudarja posebno važnost furlanskega parlamenta, skoro jedinega, ki se je poleg angleškega izcimil še v srednjem veku. Nikjer ne pozablja Podreka spominjati, kak6 važni so zlasti pravilniki (Statutes) za proučenje pravne in kulturne  zgodovine,   in   tak<5 pobija krivo
') Landri je postalo iz italijanskega »L' Antro« (jama). Ta jama se nahaja pod hribom Kras blizu Tarče ta in ima v sebi kapelico sv. Ivana ter celico za eremita.
Književna poročila.
363
mnenje Manzonovo (Gli annali del Friuli), ki je take spomenike kar preziral. Tako je Podreka v tem odseku nakopičil premnogo gradiva za slovenske »Weissthiimer«, ki se po drugih deželah zasledujejo že s toliko pom-nivostjo. Govoreč o pravilnikih važnejših občin nam podaje tudi male izpiske iz njih, ki potrjujejo mnenje njegovo. Za beneške Slovence posebno važna sta pravilnika male vasice Se lica (Sevca, Cladrecis) iz 1. 1318. (str. 43.) in gospoščine Astimis iz 1. 1341. (str. 53.).
Med cerkveno in posvetno ustavo se opaža velika sličnost. Beneški Slovenci so zel6 pobožni, cerkvi svoji zvesto udani. Ali oni se čutijo v cerkvi čisto domači, razgovarjajo in parlamentirajo s cerkovnikom kar na glas. O njih pobožnosti priča premnogo cerkva in cerkvic, ki se belijo po rčbrih beneške Slovenije. Med njimi je kaj imenitna romarska pot M. D. na Stari gori, po čije prazniku so beneški Slovenci roke računjali.1)
Od nekdaj so spadali beneški Slovenci (t. j. le tisti, o katerih Podreka govori) k dvema farama, t. j. Šempeter s ki in podutanski (Št. Lenard ped Utano = Altana). Ravno tak<5 so bili tudi razdeljeni na dve veliki občini, ali kakor jih Podreka imenuje so dolini (»convalli, contrade*) t. j. na landrijsko ob Nadiži in mjersinsko ob potoku JerbeH (Erbezzo, str. 59.). Škoda, da g. pisatelj ni povedal natančneje meje med tema občinama (str. 62. in 63.). Načelniki teh občin so bili veliki župani (deca-nogrande) ali sin da ki, ki so s pomočjo županov vodili vse občinske p6sle ter sklicevali občinske seje, ki so se vršile okoli kamenitih miz, »laštre^ imenovanih. Landrijska »laštra* je stala v vasici BjaH (Biacis) pri Lan-drih, pozneje pa v Tarčetu. Mjersinska »laštra« je bila spočetka pri cerkvi sv. Antona opata v gorenji Mjersi (Merso nad potokom Kožico), pozneje pa v Klatiri vzhodno od Št. Petra.
Ako sta imeli obe občini kaj skupnega opraviti (zlasti braniti privilegije svoje nasproti beneški vladi), tedaj so sklicali zbor vseh županov na trg pred prastaro cerkvico sv. Kvirina (Tolminci ga imenujejo sv. »Krna<<c in ga spoštujejo varuha živini) jugozahodno od Št. Petra. Ta cerkvica je sezidana baje na razvalinah hrama božiče D i j a n e, ne daleč od mogočno bobneče Nadiže, obsenčena je bila od staroslovanskih lip in vzbujala je stare spomine. Tu so zborovali župani redno vsako leto po jedenkrat, ali pa po večkrat, če so posebne potrebe tak6 zahtevale (str. 96). Tako sta imeli obe sodo-lini svoj poseben parlament in bili sta avtonomna država v državi, kar Podreka večkrat poudarja (str. 62.,  94.,   102.) in z mnogimi dokumenti
*) Od pamtiveka (»ab immemorabili«) pa celd do 1. 1792. so predstavljali vsak veliki petek trpljenje Jezusa Kristusa javno pred cerkvico sv. Kvirina. Troške za to predstavo so pokrivali z dobrovoljnimi prineski. Pri zadnji predstavi 1. 1792. igral je Kristusovo vlogo Ivan Podreka, ded pisatelja »Slavije italijanske«  (str. 102).
364                                                      Književna poročila.
dokazuje. Tudi prebivalci Rezijanske doline in podložniki možniške opatije so imeli posebna svoja zbirališča in sicer pri cerkvi M. D. na Reziji in na  »Hrastovem griči«  pri Možnici  (str. 83.).
Od str. 62. dalje razpravlja Podreka stanje beneških Slovencev pod vlado beneške republike. Ta del knjige je najobširnejši, ker seza celo do str. 143. Hitro v začetku tega poglavja konstatuje g. pisatelj, da so Benečani povsodi spoštovali stare navade in da niso nikjer vrivali svojih, beneških zakonov. Še cel6 Čedad se je vladal sam po sebi, »a popolo* (str. 64.) in samo ob vojni je dobival iz Benetek republičinega »provveditora* (poverjenika). Tolike slobode niso uživala ni isterska, ni dalmatinska mesta. In čeravno je pozneje beneška vlada izdavala splošne zakone za vso Fur-lanijo, vender je vselej pristavljala klavzulo: »non derogando pero agli Statuti antichi* (str. 65.).
Po vsem tem šele začenja Podreka natančneje govoriti o soseski. Vseh sosesk je bilo 36, ravno toliko, kolikor je bilo duhovnij, in sicer je štela landrijska občina  21, mjersinska pa  15  sosesk.
Soseska je bila sestavljena iz mož, ali vseh hišnih gospodarjev kake vasi, ki so se po tedanji latinski navadi imenovali vicini. Možje so si zbirali vsako leto svojega župana (decano), njegovega pisarja (canceliere) in takoimenovane prisčžne možč. Znamenje županove oblasti je bila palica, (pri Nemcih pa sulica ali meč. Tako je imel tudi župan nem-škorutarske naselbine na Tolminskem svoj meč.) Novoizvoljeni župan je prisegel na sveto evangelije, da bode zmerom skrbel za največje dobro svoje soseske (str. 101.) in potem mu je stari župan izročil palico kot znamenje, da je sprejel svojo oblast in nastopil novo svojo službo. Zupani vseh sosesk so volili velikega župana (decano grande, sindaco, str. 95. in 97.). Župan je moral tudi posebno na to paziti, da se pri pregledovanji občinskih mej, ki se je vršilo vsako leto na praznik sv. Jurija,1) ni uvedla nobena novotarija, t. j. da se občinski mejniki nič niso premeknili (str. 115.). P6leg župana so volili možje' soseske tudi svoje sodnike (prisčžne možč), navadno po pet. Podreka jih imenuje na str. 117. tudi dvanajstija, ali to je napačno, ker dvanajstija ni nič druzega kot nekak odbor dvanajsterih mož v jedni soseski, ali pa dvanajsterih županov v jedni občini. Porotniki so sodili v prvi instanciji v vseh soseskinih prepirih, zlasti glede" občinskega zemljišča, in smeli so tudi nalagati globe. Da, porotniki so imeli v nekaterih slučajih še celo kriminalno sodstvo prve in-stancije v civilnih in mešanih pravdah (str. 129.—130.), navadno pa so vr-
*) Na Srpenici (Bolško) naznanjal je gosposkin uradnik vsako leto na god sv. Florjana občinske meje in tudi o Istri vemo, da so se meje večkrat uradno pregledovale )frazvod"; n. pr. 1, 1275. in 1325.   (Czornig,  pg. 63-?.).
Književna poročila
3&5
šili to sodstvo feudalni jurisdicenti, n. pr. opata možniški in rožački, kapitelj čedadski, nunski samostan sv. M. D. v Beli nji (pri Akvileji), grofi Attems, Savorgnan, Cucagna (Freschi, Zucco), Portis, Formentini itd. (str. 134.—36., 139.). Proti razsodbi jedne »laštre* (občinskega zbora) se je lahko pritožilo na mnenje druge (str. 119.), ali pa cel6 na senat v Benetkah.
Kazni so bile: globe, zapor v grajskem stolpu v Bjači, ali pa klada (str. 133.). To je bil težak skdpec (past),1) ki je imel dve luknji in se je mogel zdolžema tako odpirati in zapirati, da so vanj lahko obedve roki krivčevi, ali pa največkrat njegovo levo nogo in desno roko uklenili. V tej kladi je moral krivec po 12, 24 ali še več ur čepeti, kakor je bil več ali menj kriv. Večkrat pa so bili sodniki milostivi in so krivcu namignili, naj zbeži.
Za obrambo domovine so bili beneški Slovenci tudi vojaški urejeni. Vsako »ognjišče* je morala dati po jednega domobranca in soseska je med temi izbrala desetnike (za vsakih dvajset mož po jednega), vsa občina pa stotnike (za vsakih sto mož) med tistimi desetniki, ki so vsaj po tri leta služili, in sicer med jednako sposobnimi vselej tiste, k i s o bili vojakom najbolj povšeči (str. 85.). Beneški senat je upo-trebljeval Slovence kot predstražnike proti »nadvojvodskim* podlož-nikom. Kot taki so morali posebno stražiti pet prehodov med Benečijo in Goriškim: Stupica, Livek, Klinac (med gorenjim in dolenjim Trbiljem), Klobucari in Sv. Miklavž (pri Kodnnacili). Beneško domobranstvo je bilo organizirano po priliki kakor bivši okoličanski bataljon v Trstu, in je štelo 1. 1637. blizu 4000 mož. Od teh pa je hodilo vsak dan na stražo omenjenih prehodov le 200 mož (torej po dve desetniji za vsak prehod. Vsakemu stražniku so spekli domd za ves dan pogačo od debelo zmlete turščice. Pisma beneških dožev hvalijo posebno zvestobo in hrabrost beneških Slovencev pri obrambi prehodov in v obeh beneških vojnah so oni beneški republiki zelo koristili (str. 103.—106.).
Zato so pa uživali beneški Slovenci za nje vlade zelo obširna polaj-sanja in miloščine. Oni niso plačevali skoro nobenih davkov, zlasti niso dajali ničesar senatu, niso »odrajtovali* užitnine od mesa, soli in žganja, oproščeni so bili mlinarskega davka in sploh vseh carin. Že 1. 1450. jih je odvezal senat dolžnosti, dajati slamo in les za beneške ladje. Te svoje sloboščine so beneški Slovenci zvesto čuvali in pri vsaki priliki poiskali njih potrjenja pri različnih dožih (str. 107.—109.). Zato pa lahko razumevamo udanost Slovencev proti beneški vladi in zakaj se niso mogli nikoli sprijazniti z avstrijsko vlado.   L. 1797. hitro po prvi avstrijski okupaciji na Beneškem, pro-
x) Drugodi po Slovenskem so imenovali klado trlico in v njo uklepali padla dekleta.
366
Književna poročila.
sili so beneški Slovenci tudi pri avstrijski vladi potrjenja starega svojega ustava in svojih privilegij, ali zaman: omenjeno leto je izkopalo grob beneški avtonomiji, beneški soseski (str. 101.). L. 1802. so se zbrale zadnjikrat soseske na zakonitem temelji (str. 91.) in dnč 2. maja 1804. je bil zadnji zbor pri Sv. Kvirinu (str. 1 o 1.).
Na str. 143.—145. opisuje Podreka dogodke ofrancoski okupaciji (1. 1805.—1813.). Po novi razdelitvi je bila šempeterska okolica jeden kanton videmske provincije (str. 144.).
Zatem razpravlja ob kratkem dobo druge avstrijske vlade od 1. 1813.—1866. (str. 147.—148.). Čeravno so Avstrijanci uničili beneško avtonomijo, vender se je Benečanom pod avstrijsko vlado godilo dobro, zaslužili so si mnogo denarja in v deželi se je množilo blagostanje. Tudi sodstvo je bilo dobro urejeno in vršilo se je prav gladko: prva instancija je bila v Čedadu, druga v Benetkah in tretja na Dunaji. V administrativnem oziru so Avstrijci sicer zatrli 1. 1816. šestintrideset sosesk, ali porazdelili so jih tak<5 na 8 občin, da so v drugi obliki takorekoč dalje živele.
Mnogo obširneje razpravlja Podreka sedanjo dobo italijanske vlade (str. 149.—190.). G. pisatelj pravi, da je že nameraval ta del rokopisa raztrgati, da bi ne bil prisiljen razkazovati ran italijanske uprave, zaradi popolnosti in resnicoljubnosti pa je vender moral uvrstiti tudi to poglavje. Tu se Podrekovo perč posebno obrača proti neskrbnosti in nevednosti italijanskih upravnih oblastev (»prefektov*), ki se za svojo pro-vincijo čisto nič ne zmenijo (str. 154.-—155.)! da, kraljevski italijanski poverjenik je vprašal Podreko: »ali se nahaja Furlanija na Beneškem*, in obče je znano, kako je 1. 1866. ali 1867. nek kr. prefekt povpraševal, »da li je v Čedadu pomorska luka?c< Podreka zatrjuje, da v dvajsetih letih še noben kr. prefekt, (ki ima sedež svoj v Vidmu), ni uradno obiskal Čedada in okolice njegove! Zatem primerja sedanjo upravo s poprejšnjo avstrijsko in nahaja, da je bila ta mnogo jednostavnejša in vender točnejša. Zato pa se beneški Slovenci vedno bolj odtujujejo italijanski vladi. Na str. 156. citira, kak6 napačno in preziralno pišejo italijanski listi o beneških Slovencih v obče, posebno pa o njih pesmih in o njih narodnostnih težnjah, ter jih tako obrekujejo in smešijo pred svetom.
Potem se obrača Podreka najbolj proti dragemu in čas trate-čemu sodstvu v Italiji (str. 159.—190.) in je primerja z mnogo cenejšim avstrijskim, zlasti pa z neprehvaljenim avtonomnim sodstvom za beneške vlade. Tu šele nahajamo vodilno misel Podrekove knjige : dokazati namreč, da se mora uprava in sodstvo preustrojiti v zmislu nekdanjih sosesk.   Na str. 162.  se  obrača proti   »mirovnim sodnikom*,   navaja
Književna poročila.
367
vzglede nepravičnega postopanja pred sodiščem in omenja, da je on sam kot zagovornik pravične stvari naposled dobil še ukor iz Benetek. In pravi vzrok vsemu temu je, da so se soseske zatrle. Sedaj pa ljudstvo nima nič več zaupanja v sodnike. Temu je vzrok napačno postopanje pri modernih sodiščih sploh, zlasti pa pri italijanskih, in Podreka kritikuje takovo postopanje zel<5 ostr6. Zraven navaja vzglede, ki so kar neverjetni, n. pr. str. 168., kako je nekov sodnik med zaslišanjem prič po mizah skakal in obsodbo izgovarjal v tem, ko je juho svojo požiral! Da je bil prizor še bolj dostojnejši, začelo je navzočno občinstvo pse med seboj dražiti, tako da so se kar spopadali in zagnali strašanski vrišč. Kakor pravi ruski »mužik*, da je »Bog visoko, a car daleko*, tako vzdihne tudi Podreka na str. 169., da je v Italiji ,pravica zelo oddaljena za gorjana slovanskega, pa tudi furlanskega*. Turško ali pa še celč hotentotsko postopanje pri sodiščih mora biti boljše, nego italijansko! (str. 173.). Sodni dvor v Benetkah še niti nima zakonika najbližnje sosednje države (avstrijske) in moral si je dve avstrijski odredbi od nekega advokata izposoditi, ki je za to  zahteval  10 lir.
Previsoke takse in kolekovine strašijo ljudi, takč da se ti boje" svoje pravice iskati pri kr. sodiščih. Troški za pravdo so mnogokrat večji, nego vrednost prepornega predmeta. Upniki rajši odpuščajo dobitke in se rajši. odreko še glavnice, nego bi se spustili v dolgotrajno, drago pravdo (str. 181.). Vse to pa odvrača srca podložnikov od kralja, širi nepošteno življenje, krive priče se vedno bolj množč (str. 182.) in demoralizacija narodova se veča vsak dan (str. 185.). Zelo ostro se izraža Podreka tudi o italijanskem kriminalnem zakoniku, ki obseza pravi »chaos* (str. 187.). Ome-nivši še nedostatkov in nepravičnosti], ki morajo postati iz tega, da sodnik ne razume svoje stranke in da se mora tolmačev posluževati (str, 189.) sklepa g. pisatelj to zelo poučno in jako zanimivo poglavje s tehtnimi besedami: »ignoranza, burocrazia e grettezza!(<  (nevednost, birokratstvo in siromaštvo).
Navzlic tej ostri sodbi o italijanski upravi, vidi se iz vse knjige, da je Podreka dober italijanski podložnik in da ničesar druzega ne namerava, nego priboriti pravico svojemu narodu, doseči to, da bi se izobraževal na podlagi svojega materinega jezika in da bi se spoštovale njegove stare šege, njegovi stari pravni nazori. Iz tega namena preiskuje k sklepu (192.—208.) še jedenkrat posamezne okraje in vasi, kjer se je ohranilo še kaj spominov
v
na stare soseske. Zlasti zanimivo je citati na str. 199. o starih šegah v Ca-nebli (Canebola, med Fojdo in breginskimi Logmi), kako tam župan še vedno od hiše do hiše vabi v »sosednjo<<c, kako se posvetujejo možje" pod starimi lipami pred vaško cerkvijo, ali pa če je kaj tajnega, zunaj vasi pri vaškem koritu, kako potem župan glasove zbira, zarezujč »da« na jedno stran palice in »ne* na drugo stran (>>roš = rovš, rovaš narediti«) itd.
368                                                       Književna poročila.
Pa ne le dober italijanski p atrij ot je g. pisatelj, nego tudi dober Slovenec in celo tudi dober Slovan, kakor se vidi na str. 145. in 157., kjer govori o Rusiji in nje bodočnosti, ko bode nje zmaga osrečila narode z ekonomično  slobodo!
Tudi slovanski filolog nahaja v Podrekovi knjigi marsikatero zrnce, zlasti v krajnih in osebnih imenih, n. pr. Medves, mesto Medved (str. 125.); biež   mesto  »beži   ali   bejžic<    (str.   133.),    Ctidicio   mesto    }>Hudič(<    (str.
143-) itd.
Poleg toliko prednostij pa vender ne smemo zamolčati tudi nekaterih nedostatkov Podrekove knjige, Prva in poglavita je, da se je g. pisatelj držal preveč sintetične metode, preveč indukcije, da torej v nji ne nahajamo nikake grupacije in da je vsa tvarina še premalo predelana ter samo mate r i j a 1 n o sestavljena in združena. Pregledne razvrstitve zelo pogrešamo v Podrekovi knjigi in povsodi opažamo, da jo je g. pisatelj sestavil le na podlagi dokumentov, kateri so mu po sreči v roko prišli. Mnogokrat bi bilo zelo važno zvedeti, kje se ti dokumenti nahajajo, ali so že natisneni in ali je tudi drugim ljudem dopuščeno, v nje pogledati. Kdor hoče razumeti, kaj je pravo za pravo soseska, mora vso knjigo prečkati, (kakor se iz citatov v tej oceni lahko vsakdo prepriča), in zatorej je bilo pričakovati še nekoliko globokejših študij o tem predmetu. Tudi se nam zdi g. pisatelj preozkosrčen, ako se drži tako čvrsto historičnih mej beneških Slovencev in popolnoma prezira njih sokrvne brate zunaj Italije. Saj g. Podreka vender sam dobro v€, da je bila sedanja meja Benečije proti Goriškemu šele 1, 1814. določena.
Pri sklepu se nam vriva še jedna opazka o beneški Sloveniji, t. j. o tamošnjih krajevnih imenih. Kakor je znano, nahajamo po južni in jugozahodni Furlaniji, tam, kjer že dolgo dolgo Slovencev več ni, vse polno slovenskih krajevnih imen in zato se moramo kar čuditi, ko čitamu na zemljišči še sedaj živečih Slovencev imena, kakor : Tarčet, Tarčmun (Tercimonte), Mjersa (Merso), Saržent (Sarcento), x\žla (Alzida), Roda (Ronac), Bjarča, Utana (Al-tana), Atovica (Altavizza), Taborna, Arbeč (Erbezzo) reka pri. Ažli in vas zahodno od Ronca, Tarpeč selo ob Taborni itd. Za taka imena ne najdemo po vsem slovanskem jugu nobene analogije in priznati moramo, da niso slovanskega, temveč romanskega izvira, in da si jih je slovensko ljudstvo le za svoj izgovor prikrojilo. Iz tega pa se mora logično sklepati, da so prišli beneški Slovenci na mesta starejšega romanskega naroda in da je morda zgodovinski utemeljeno, kar pripovedujejo sami o sebi namreč: da so poprej v ravnini  stanovali in da so se le veliki vojskini   sili   med   hribe   umeknili.
S. R.