52 Didakta september 2014 PLANINSTVO – PRILOŽNOST ZA SODELOVANJE MED STARŠI, Šolo IN oTRoKI / Irena Anžlovar / mentorica planinskega krožka na OŠ Žužemberk V ISKaNJU SEBE Osnovna šola, gimnazija in Pedagoška fakulteta, vmes pa otrok, poroka in družinsko življenje. Po fakulteti hitro v službo in služenje denarja za hišo, avto, poskrbeti za moža in otroka … Vseskozi misel, kako preživeti svojo družino in kako si ustvariti čim več v čim krajšem času. Leta so tekla, hiša in avto na svojem mestu, otroka sta prav pogumno rasla in kar naenkrat se iz vse norije pri rosnih tridesetih ustavim in zbudim. Kar naenkrat mi je popoldne ostalo nekaj prostega časa in nisem vedela, kako naj ga pametno porabim. Le kaj naj počnem? Kaj me veseli? In kje naj najdem svoj mir, po katerem tako hrepenim? Ker me je v tistem času doletela tudi nesreča, v kateri sem si zlomila nogo, in ker sem po naravi bolj športen tip, je bil moj načrt, da se vržem v špor- tne vode. Začela sem s hojo in tekom. Tek, ki je bil v šoli najbolj osovražena dejavnost, je zdaj postal moja spro- stitev in veselje. V tistem času sem se več družila tudi s svojo starejše sestro, ki je rada hodila v hribe. In naneslo je, da sem se počasi čedalje večkrat odpravila z njo na bližnje in daljne hribe. Tam sem spoznala nekaj zani- mivih oseb, ki so me popeljale tudi v visokogorje. Popeljale so me tja, kjer sem se počutila varno, sproščeno, ve- selo, polno optimizma in navdušenja. Verjela sem, da sem končno doma, da je moja duša končno našla svoj mir in mojemu življenju sem našla smisel. Gore so me zasvojile. Resnično zasvo- jile. Noben težko osvojeni vrh me ni odvrnil od tega, da ne bi čez nekaj dni zopet »marširala« tja gor. Moje ži- vljenje je tako postalo eno samo pre- računavanje časa in štetja osvojenih vrhov. Kar ne morem pozabiti, kako sem hitela zjutraj v šolo, da opravim s poukom, potem pa dve uri vožnje do Jezerskega in popoldanski skok na Kočno ali pa do Vršiča in naprej do Prisojnika. Pa kako sem se v jutranjih urah od doma na Dolenjskem odpra- vila na Triglav in se domov vrnila do 15. ure. Vsak osvojeni vrh mi je dal potrdilo, da zmorem. Da zmorem to in še več. Bilo je jasno, da tako ne bo šlo v nedo- gled. V gorah sem spoznala, da bom morala najprej urediti svoje »dolinsko« življenje, šele nato bom lahko počasi in z varnim korakom stopala po go- rah. Odločila sem se za temeljite spre- membe. Ločitev mi je dala možnost, da končno živim samo sebe. Da živim življenje, kakor si ga želim živeti. V naravi in z naravo. PLANINSKI KROŽEK NA NAŠI ŠOLI Na šoli je takrat že deloval planinski krožek, a so bile ture redke in slabo obiskane. Nekajkrat sem se pohodni- kom priključila kot spremljevalka. Takratna mentorica je odšla na po- rodniški dopust in spodbudila me je, da vodenje krožka prevzamem kar jaz, ob pomoči športne pedagoginje, Seznam letošnjih pohodov LOKACIJA DATUM ŠT. UDELEŽENCEV VSEBINA KOMANCA 1. 10. 2013 47 Hoja do vrha. Peka hrenovk. Predstavitev dela lovcev. POLHOGRAJSKA GRMADA 26. 10. 2013 55 Krožna pot na vrh. Naravne znamenitosti. Obisk turistične kmetije. POT PO LOGARSKI DOLINI 16. 11. 2013 76 Naravni prehod »igla«, slap Rinka. VINOGRADNIŠKI OKOLIŠ LISEC 7. 12. 2013 52 Pohod do bližnjega vinogradnega okoliša. Naravne znamenitosti domače pokrajine. SVETI PETER 18. 1. 2014 58 Pohod do najvišjega vrha Suhe krajine. FRATA 14. 2. 2014 33 Nočni pohod z lučkami. VREMŠČICA 15. 3. 2014 53 Vzpon na vrh. Značilnosti Primorske. SLIVNICA IN KRIŽNA JAMA 12. 4. 2014 54 Pridružili smo se akcijama Očistimo Slovenijo in Hribolazec.si. Naravne znamenitosti, ljudsko izročilo … Obisk Križne jame. LISCA 31. 5. 2014 53 Vzpon na Lisco. Vremenski radar. Orientacijske naloge. Podelitev nagrad in priznanj najbolj zvestim pohodnikom. Šolska praksa Didakta september 2014 53 ki poučuje na naši šoli. Končno sem lahko svojo ljubezen do gora prenesla tudi v »službo« in med ljudi. Nisem se zavedala, da bom s svojo predanostjo in željo pritegnila na pohode toliko otrok. TRI lETa DEloVaNJa Letos se je končalo tretje leto planin- skega krožka pod mojim mentorstvom. V teh treh letih smo obiskali različne konce Slovenije (Gorenjska, Štajerska, Notranjska, Zgornja Savinjska dolina, Primorska …). Naj naštejem le nekaj vrhov: Krim, Trdinov vrh, Slavnik, Sv. Ana, Mrežce, Snežnik, Mirna Gora, Tinjan in Socerb, Straški hrib, Goli- ca, Plešivica, Polhograjska grmada, Slivnica, slap Rinka, Lisec, Frata, Sveti Peter, Frata, Vremščica, Lisca … in še bi lahko naštevala. Pa saj sami vrhovi niso tako pomembni. Pomembna so naša skupna druženja, pomembna je samozavest, ki se krepi v otrocih, pa fizična in psihična pripravljenost ude- ležencev pohoda. Ker se je planinstvo resnično prijelo na naši šoli, sem v šoli izpeljala tudi več ur planinskega krožka. Pri urah smo se pogovarjali o varni hoji v hri- be, o primerni vsebini nahrbtnika, o nudenju prve pomoči, izdelovali smo fotoreportaže o naših izletih, na steno šolskega hodnika smo obesili zemlje- vid, na katerem označimo vsak obi- skani vrh. Skupaj smo izdelali logotip planinskega krožka. V mesecu mar- cu smo ustvarjali na temo Moja pot v gore. Nastale slike smo poslali PD Krka Novo mesto, ki je ob 100. obletnici razpisal natečaj. Z nagrajenko Nušo sva se udeležili slavnostne podelitve in spet sta rasla ponos in vera, da bova še dolgo skupaj hodili v hribe. Pozimi so bili otroci nekoliko manj de- javni, pa sva s sodelavko poskrbeli, da sva jih odpeljali v bližnjo šolo, ker so se lahko nekateri preizkusili v plezanju po umetni steni. In spet sva našli nekaj novih talentov in zadovoljnih obrazov. SODELOVANJE STARŠEV, UČITE- lJEV IN oTRoK Že dolgo vemo, kako pomembno je dobro in odkrito sodelovanje med starši in šolo. Planinski krožek nam je ponudil ogromno možnosti po po- vezovanju in dopolnjevanju. Naših po- hodov se večinoma udeležujejo cele družine ali vsaj eden izmed staršev in njihovi otroci. Na začetku sem misli- la, da bodo starši lahko obremenjujoč dejavnik, pa se je nasprotno izkaza- lo, kako pomembno je naše skupno druženje vplivalo na razvoj njihovih otrok. Postavili smo si jasne meje in pravila, ki se jih držimo. S sodelavko sva tisti, ki vodiva in organizirava iz- let, skupaj pa smo odgovorni za dobro počutje in varnost vseh udeležencev. Starši so prav tako pomemben dejav- nik pri izbiri lokacije naših pohodov. Ničkolikokrat se med našimi podvigi pogovarjamo, kam gremo naslednjič in kako naj stvari izpeljemo, da bo prav za čim več otrok in staršev. Idej in predlogov je veliko, odločitve pridejo sproti in skupaj. Skupno sodelovanje in odločanje občutijo in vidijo tudi otroci. Mislim, da se z našimi dobri- mi odnosi krepi spoštovanje učitelja tako na izletih kot tudi v šoli. Kako drugače se počutimo, ko se srečamo v šoli, in kako lepo je, ko se lahko po- hvalimo, kje smo bili, kaj smo počeli, kaj zanimivega smo opazili. Drug dru- gemu dajemo veljavo in spoštovanje. Sodelovanje med starši in menoj se je okrepilo celo do te mere, da sem med njimi našla nepogrešljivega te- snega sodelavca. Starša, ki mi ureja vse prevoze (jih usklajuje finančno in časovno), mi išče podatke o zanimivih turah, priskrbel je finančna sredstva za nakup majic, presenetil nas je z izdelavo žiga, na katerem je logotip našega planinskega krožka … Takšno sodelovanje mi je največja nagrada ves moj trud in opravljeno delo. PoMEMBNoST USPoSaBlJENJa Pohodi so precej obiskani. Za vsako dejavnost, ki jo kdo organizira, moraš biti usposobljen in si zanjo odgovoren. Zato se poskušam tudi sama čim bolj izobraževati na vseh področjih. Prete- klo leto sem se udeležila 8-dnevnega usposabljanja v Bavšici za mentorja planinskih skupin. Dobila sem nekaj dragocenih izkušenj, ki jih s pridom uporabljam tako v šoli kot tudi na pohodih. Med šolskim letom sem se Šolska praksa 54 Didakta september 2014 udeležila seminarja iz prve pomoči, saj vemo, da je tudi to področje izjemno pomembno. Moja želja je, da to znanje čim manjkrat uporabim. Moj nasle- dnji podvig bo opravljanje vodniških izpitov, pa udeležba na seminarjih o orientaciji … Toliko energije in volje, da nadaljujem dobro zastavljeno delo. PoVzETEK Živimo v Žužemberku. Dolenjska – domača, kmečka pokrajina. Ljudje so vpeti med službo in delo na kmetiji. Časa za poležavanje preprosto ni. Pa vendar sem jaz – kot kmečko dekle – našla mir in ljubezen v gorah, in to ponesla med svoje učence in njihove starše. Ponosna sem nase, še bolj pa na vsakega otroka in vsakega starša, ki se je kdaj koli pridružil našemu pohodu. Da so uspeli odložiti delo, nekateri pa celo parkirati svoje traktorje za nekaj ur. Ponosna sem, da sem del Žužem- berka. Da sem z leti postala del njih in mi tudi zaupajo. Zaupajo sebe in njihove otroke. Ni ga večjega zadovoljstva, ko na vrhu kakega hriba stoji 50 ponosnih Suho- kranjcev. Vsekakor mi ne bi uspelo brez podpore staršev, športne pedagoginje na naši šoli, gospe Darje Sedaj, ki prevzema velik del odgovornosti in v polni meri sodeluje z menoj, vodstva šole, Pla- ninskega društva Krka Novo mesto, ki nam včasih »posodi« svoje vodiče in mi je omogočilo izobraževanje, sodelavcev, ki odobravajo naše delo, pa partnerja, ki me spodbuja in mi pomaga pri skritih malenkostih, da neki izlet oziroma pohod uspe … Brez njih ne bi realizirali vsega tega. Skupaj pa smo zmogli toliko in bomo še več, v kar sem prepričana. Planinski pozdrav! Šolska praksa