Igor Cvetko, Jest sem Vodovnik Juri. O Slovenskem, ljudskem pevcu
1791—1958, Ljubljana 1988, 329 str., slikovna in notna oprema.
Knjigo je avtor Igor Cvetko v svoji spremni besedi ocenil kot	delo	o	Juriju
Vodovniku, ki »ni njegova biografija in ni pesmarica, ni prijazno branje niti znanstvena študija. Tudi obdelava gradiva, zbranega na terenu ni, čeprav vse to obenem malo tudi je« (str. 6).
V predgovoru avtor navaja razloge, zaradi katerih se je odločil »obdelati« Vodovnika, nato pojasni svoje metode dela (terenske raziskave, raziskave arhiva) in težave, ki so se pojavljale ob veliki količini zbranega gradiva (razne priredbe in različice Vodovnikovih pesmi, ki bi bile primerne za primerjalni študij, a jih je bilo treba pri objavi te knjige izpustiti).
Kot je to običajno pri etnomuzikoloških objavah strokovne vrste, nam Cvetko pojasni tudi načela, ki jih je upošteval pri objavi notnih primerov. Ob tem opozori na dejstvo, da so pesmi, ki so, kot se sam izrazi, v nekem času »zamrznjene« oz. »zacementirane« (na magnetofonskem traku npr. in pozneje zapisane z notno pisavo) »le prikaz, kako so ljudje neko pesem nekoč nekje zapeli.«	(str.	12)	Pri-
meri v knjigi torej niso zakon in model.
V naslednjem poglavju tekstologinja Marjetka Golež pojasni načela zapisovanja Vodovnikovih besedil in jezikovne značilnosti pesmi. Takoj na začetku nedvoumno zatrdi, da se Vodovnikova pesem poje in jo je zato treba obravnavati kot celoto melodije in besedila. Goleževa nato osvetli nekatere prijeme pri vrednotenju in vključevanju Vodovnikovih rokopisov (pisanih v bohoričici), iz katerih odseva njegov način zapisovanja pesmi, oblikovanja besede, gradnje pesmi, njegovo besedišče, ritem besedila, obravnava tudi katere vsebine ga zanimajo.
Avtor skuša nato bralcu približati podobo Jurija Vodovnika kot ustvarjalca, potujočega pesnika in igrca, ki je bil s svojim humorjem in dobro voljo dobrodošel domala povsod po Pohorju. Cvetko vidi Vodovnika kot osebnost, ki je znala v svojih pesmih upodobiti pristnega pohorskega človeka tistega časa.
V knjigo vključi Cvetko tudi krajše razglabljanje o razmerju med ljudsko in ponarodelo pesmijo, posebno pozornost pa posveti razmišljanju o razvoju in sedanjem stanju ljudske pesmi na Pohorju. Ugotavlja, da je neizprosen tehnološki napredek »poskrbel« za razpad tradicionalnega vaškega načina življenja in s tem posredno tudi za izginjanje ljudske pesmi, le ohcet je še »tako, po starem.« (str. 26) Avtor nato razloži etnomuzikološko razumevanje pojmov godec, igre in novi-čar ter skuša vse tri kategorije navezati na obravnavano področje in čas delovanja Jurija Vodovnika. Nekakšne vzporednice novičarjem (značilnosti slovenskega severa, kot zatrjuje avtor) so v širšem evropskem prostoru t. i. kramarski pevci.
Cvetka zanima današnja podoba Vodovnikovega izročila na Pohorju. Ugotovi, da ljudje pesmi še vedno pojejo, vendar redkeje, pa tudi repertoar je občutno manjši. Pojejo jih ob najrazličnejših priložnostih, od družinskih praznovanj do javnih prireditev.
Vodovnika postavi Cvetko ob bok tedanjim pesnikom-pevcem: Volkmerju, Drabosnjaku in Mihi Andreašu. Slednjega je Matija Ahacel uvrstil v svojo pesmarico (izšla 1833 — prva slovenska pesmarica z melodijami), ni pa vanjo vključil Vodovnika. Cvetko meni, da so se morda Ahaclu zdele Vodovnikove pesmi preveč neposredne, preproste in brez moraliziranja. Kljub temu je imel Vodovnik še v času svojega življenja kar nekaj posnemovalcev in nadaljevalcev (Cerenjak npr.) njegove koroško-pohorske tradicije. Zato je, kot ugotavlja Cvetko, določanje avtorstva posameznih ohranjenih pesmi izredno težavno. Čeprav je Jurij Vodovnik pohorski pesnik-pevec, je nekaj njegovih pesmi navzočih tudi drugod po Sloveniji.
Pesmi z notnimi primeri so v knjigi razdeljene na več poglavij in sicer: pesmi o sebi -in svojem življenju, o ljudeh in dogodkih, o različnih farah, ljudeh v njih in dogodkih tam, o različnih krajih in dogodkih v njih, o različnih stanovih, poklicih in dogodkih, o kmečkem stanu, družbeno, socialno in moralno kritične, o nevsakdanjih dogodkih, o nesrečah na Pohorju, o pustu in pustnem času ter družinske in nagajive. Cvetko ugotavlja, da so šele različice pravo zrcalo življenja ljudske pesmi. Pri Vodovnikovih pesmih je nastanek največkrat določljiv, zaradi česar so primerne za tovrstne raziskave. Zadrži se tudi pri problematiki ritmično-metričnih in melodičnih značilnostih pesmi Jurija Vodovnika. V poglavju Po sledeh zapiskov (zgodovinskih in pisnih virov nam avtor predstavi kar največ možnega gradiva o obravnavanem pohorskem pesniku-pevcu.
Vodovniku prisodi Cvetko širši, občečloveški obseg, čeprav se tematika njegovih pesmi povezuje z ozkimi okviri Pohorja. Primerja ga s holandskim slikarjem Pietrom Brueglom, ki je v svojih slikah rad realistično upodabljal pokrajino in preproste kmečke ljudi. Vodovnik se je, kot pravi Cvetko, »stopil« s svojimi ljudmi in prav tu je iskati vzroke za tako veliko število med njimi še »živih«
pesmi in njih različic. Avtor sklene knjigo z ugotovitvijo, da ima naša etnomuzikologija na tem področju še veliko težkega dela. Prav na Vodovnikovem primeru namreč kaže preveriti in razvijati nekatere teoretično-metodološke elemente etno-muzikološke znanosti pri nas.
Knjiga je opremljena z izredno kakovostnimi fotografijami Edvarda Gregoriča, ki nam še dodatno približajo pohorskega človeka in njegovo okolje.
To izjemno delo dopolnjujeta še kronika pomembnejših dogodkov na Slovenskem v času Vodovnikovega življenja (1791—1858) in slovarček manj znanih besed iz Vodovnikovega besednjaka.
Vsekakor je treba pohvaliti skrbno melodično in tekstovno obdelavo gradiva. Posebnost so v tekstu označene težke dobe napeva, kar dodatno prispeva k boljši celostni predstavitvi Vodovnikovih pesmi.
Kljub temu, da se glede strokovnega poimenovanja, s katerim običajno novo nastalo delo nekam uvrstimo, avtor sam ni mogel odločiti, bi jaz označil knjigo kot »zgodbo« o Juriju Vodovniku in njegovih pesmih. Zgodbo seveda v smislu avtorjevega namena, da bi karseda poljudno pisal sicer strogo strokovno delo. Cvetko se z veliko mero poguma zagnanosti in seveda tudi poznavanja poda na razgret asfalt večne dileme med umetno in ljudsko ustvarjalnostjo. Kot sam prizna, je vprašanj okrog Vodovnikovih pesmi še precej. Ravno zato bi bilo patrebno knjigi posvetiti še več pozornosti, kot je je bila deležna do sedaj.
Robert Vrčon