PESEM JE IZGUBILA PESNIKA
IN MEMORIAM TONETU PAVČKU
Pesem je izgubila pesnika
Pesem je izgubila pesnika. Daljava neskončna ga skriva
in pesnika dlan ljubezniva nič več njenih stihov ne gladi.
Kako naj o večni pomladi sama raz-poje se v svet, ko v tihi samotni baladi med zvezde odhaja poet.
Pesem v globini zajoče v poslednjo žalost besed, kjer le je tišini mogoče tja onstran upreti pogled.
Tedaj se pesnikov angel skloni nad pesmijo tih, dahne ji zvezdo smehljaja, z milino obstre slednji stih.
Hipoma pesem kot ptica v daljave sveta poleti, kot čudežna govorica prebuja duše ljudi.
Pesem je izgubila pesnika. Širok je bil njegov nasmeh in sijajne njegove besede, valujoče v čudežni govorici kot polja lanu v cvetju. Lepe od časa, barv teme in svetlobe, lepe od vseh dni in obrazov. Besede, valujoče in mehke od diha dolenjskih gričev in klene od kamnitega tihostišja Krasa ...
Kako težko in hkrati čudno lepo se je spominjati pesnikove odličnosti, plemenitosti in nadarjenosti, ki mu je bila prav gotovo položena v gričevnato zibel rodne Dolenjske. Je mar zgolj naključje ali milost usode, da se pesnikov priimek rima na ptico, ki s svojim gostolenjem obuja v življenje? - Kajti pesmi Toneta Pavčka so, naj jih je pisal ali govoril, žuborele kot stihi Kastalijskega studenca. In zmeraj znova so vzbujale občudovanje s svojo neizmerno lepoto, vitalnostjo in sončnostjo, ki je žarela tudi iz pesnikove osebnosti.
V času prvega intimizma v slovenski poeziji nam je bilo gimnazijcem posebna čast in privilegij recitirati pesnikovo danes že antologijsko pesem Treba je mnogo preprostih besed, kakor kruh, ljubezen, dobrota. Pa tudi vse druge iz znamenite zbirke štirih. Potem pa so prihajale z leti nove in nove zbirke in pesmi v tisti nezgrešljivi Pavčkovi poetični govorici, ki je presunjala in sijala hkrati. Kot bi se pesnik nenehno čudežno napajal pri samem izviru poezije. Čeprav so bile pesmi zaradi grenkih življenjskih izkušenj kdaj tudi temne do globočin,
55
jih je zmeraj znova obsijala pesnikova sončna radoživost.
Ob vsem tem pa so nastajali tudi pesnikovi odlični prevodi ruskih klasikov: Jesenina, Ahmatove, Pasternaka ..., ki jih je Tone Pavček prelil v naš jezik na čisto svojstven način. Tako se je pesnik skupaj z velikani literature potapljal v neskončne tolmune poezije -
In vnesel v stih bi vrtnic dih,
dih šaša, mete, lok, travnikov in grom neviht čez senožeti. (Pasternak)
Kakšna velika brata v poeziji - kot si Pasternak v vsem želi trmasto priti k praizviru, pri delu, v odkrivanju poti in srca nemiru, izbira enako dosledno pot tudi njegov odlični prevajalec Tone Pavček. Predano in nepopustljivo, z neskončnim vitalizmom in lepoto ji sledi vse do konca.
Nič čudnega, da so ga na tej poti dohitele tudi čudovite pesmi, namenjene najmlajšim bralcem.
Tisto majhno, ki živi v mali šoli in potem zraste v veliko, skrivnosti o tem, kako rastejo mame, ko je najprej sama tema in velik nič in deklica in velik deklič . Pa Majnice, fulaste pesmi ljubezni o sami ljubezni, ki jih je pesnik zapel, kot bi na novo stopil v mladost ...
Zadnje čase so pesmi pele o angelih, pridnih in lenih, pomladnih in jesenskih
in tistih smrtnih, a še zmeraj z nezmanjšano pesniško močjo in občutkom za lepoto besede. Kakšen osupljiv opus za otroke, ki sijajno dopolnjuje pesnikovo pisanje za odrasle.
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu .
Tako poje pesnik Tone Pavček v svoji Pesmi o zvezdah. Zdaj je med zvezde odšel tudi sam.
Spominjam se pesnikovih zvezd v očeh tistega davnega večera, ko je zaža-rela na nebu prva večernica, večernica Toneta Pavčka.
Vso dolgo noč mi je, vitez plemenite vinske kulture in lepote besed, gostoljubno natakal kozarec, da sem bila prepričana, kako vso noč pijem pravzaprav eno samo kupico vina. Ob tem je s svojim nepozabnim glasom pripovedoval o Anni Ahmatovi, Lili Novy, o svojih čudovitih srečanjih z njima. Spominjal se je njunih obrazov in besed in čarobnosti njune poezije. Pripovedoval na tisti osupljivi način, kot bi na platno s širokimi zamahi čopiča nanašal sonce.
Gledam skozi okno v noč ob tisti nihajoči uri, ko v globoko nebo zvezd letijo kresnice duš kakor ptice. In mu pomaham, milemu, ljubemu pesniku ... Bil je pesem sama.
Bina Štampe Žmavc
56