„Judicium rescindens, judicium res-cissorium."
Spisal H. Sturm, c. kr. deželnosodni svetnik.
Izmed vseh tvarin civilnopravdnega reda je v teoriji ne-dvombeno najmanj obdelana tvarina, ki zadeva postopanje o ničnostni in obnovni tožbi. Temu se ni čuditi. Tožbe radi ničnosti in obnove postopanja so bolj redke prikazni, in umevno je, da pravnik tudi tedaj, če se poda na znanstveno polje, kaže svojo praktičnost v tem, da posveča svojo pozornost in zanimanje bolj stvarem, s katerimi se mu je vsak dan pečati, nego li takim, ki se pojavljajo v pravnem življenju le v dolgih presledkih. Celo stvaritelj civilnopravdnega reda, ženijalni Klein, se je izognil tej tvarini in ni podal nikakih pojasnil k načelom, ki jih je vdahnil na skrivnosten način določbam, urejajočim postopanje o ničnostni in obnovni tožbi. Zastonj iščeš v njegovi znameniti knjigi »Vorlesungen tiber die Praxis des Zivilprozesses«, ki naj bi bila »vademecum« vsakemu sodniku, rešitve marsikatere zagonetke, ki se pokaže v praksi tekom omenjenega postopanja. Zakaj je Klein — ki mu gre vsa slava radi našega priznano izbornega civilnopravdnega reda in ki je, »diligens pater familias«, vsestransko strogo pazil in obračal vso skrb na svojega rojenčka, da ne zabrede na kriva pota, ampak se razvija v popolnoma modernem duhu — pustil v svoji omenjeni knjigi ničnostno in obnovno tožbo popolnoma v nemar, ni uvideti. Morda je smatral zakonite določbe, zadevajoče omenjeni tožbi, za dovolj jasne, ali pa je hotel prepustiti stvar teoriji in praksi, da reši vprašanja, ki se pokažejo na tem polju. Bodi temu kakor hoče, dejstvo je, da je na označenem polju nebroj važnih in zanimivih pravnih vprašanj, katerih rešitev je moči doseči le s trudom in težavo na podlagi razlage določeb civilnopravdnega reda.
21
314 »Judicium rescindens, judicium rescissorium."
Za predmet le-tej razpravi sta se izbral' in določili, kakor je posneti iz napisa, samo dve pravni vprašanji, ki sta v postopanju o ničnostni in obnovni tožbi pač najvažnejši in katerih razmotravanje je tem težavnejše, ker je teorija in praksa zavzela nasprotno stališče, nego je zastopa pisec teh vrstic. Že latinski besedi v napisu kažeta, da ne gre samo za najnovejšo institucijo modernega časa, ampak tudi za reč, ki živo spominja na častitljivi neokorni in v spone formalizma uklenjeni občni sodni red. Pečati se nam je z vprašanjema:
1.) Kakšnega pomena je dovolitev obnovnega postopanja,— če zadošča za razveljavljenje prejšnje razsodbe izrek, da se dovoli obnovno postopanje, ali je pa potrebna odločba, s katero se izrecno razveljavi prejšnja razsodba, bodisi popolnoma ali deloma (»judicium rescindens«)?
2.) Ali je smeti, kadar se loči razprava o vzroku in dopustnosti obnove (»judicium rescindens«) od razprave v glavni stvari (»judicium rescissorium«), sprejeti in izvesti glede izpodbijalnega razloga ponujene dokaze že tekom prvoomenjene razprave ali takozvanega uvodnega postopanja, t. j. še predno se razveljavi izpodbijana razsodba ?
Povod k razmotravanju teh vprašanj je dala obločba najvišjega sodišča z dne 20. januarja 1903, št. 389 in 390, Gl. U. zb. 2220, ki jo navaja pri §-u 541 Manzeva izdaja civilnopravdnega reda iz leta 1903. S to odločbo se je izreklo načelo, da razsodba, s katero se ugodi obnovni tožbi ter dovoli obnova, »implicite« razveljavi prejšnjo razsodbo, ki je izšla v glavni pravdi, tako da le-ta ne obstoja pravnoveljavno v nobenem pogledu. Ne morem tajiti, da me je ta nazor najvišjega sodišča naravnost osupnil, in takoj, ko sem odločbo prečital, se mi je vzbudil tehten pomislek, kako neki naj bi že sama dovolitev obnove, če tudi izrečena brez pridržka, mogla razveljaviti obširno razsodbo, ki je iztekla na pr. v računski pravdi, popolnoma in v vseh delih, akopram bi obnova zadevala samo en del prisojene tožbene terjatve? Iskal sem ono magično moč, ki bi tičala v izreku »obnova se dovoli«, pa je nisem mogel najti. Predno razložim podatke te svoje preiskave, je treba, da se natančneje seznanimo z dejanskim položajem in razlogi, ki so podlaga navedeni odločbi. Slučaj je, kakor ga objavlja Glaser-Ungerjeva zbirka, nastopen:
„Judicium rescindens, judicium rescissorium."
315
»Zoper razsodbo z dne 21. oktobra 1901, s katero se je tožbenemu zahtevku ugodilo, so toženci vložili priziv ter obnovno tožbo zaradi na novo najdenih dokazov. Ko se je na zadnji instanci ugodilo obnovni tožbi, je prvo sodišče po sklepu obnovljenega postopanja z razsodbo z dne 16. aprila 1902 spoznalo za pravo: Tožbenemu zahtevku, da se spremeni razsodba z dne 21. oktobra 1901 in zavrne tožbeni zahtevek, se ne ugodi.
S prizivom proti tej drugi razsodbi so združili toženci predlog, da se hkratu razsodi 6 prizivu proti prvi razsodbi. Pravdno sodišče je dostavilo tudi ta priziv s sklepom z dne 18. novembra 1902 tožnikom v svrho odgovora in je potem oba priziva predložilo prizivnemu sodišču v Mariboru. Le-to je razsodilo: a) o prizivu proti razsodbi z dne 21. oktobra 1901, da se priziv, ker nedopusten, zavrne in se razveljavi sklep z dne 19. novembra 1901, s katerim se je prizivnim nasprotnikom določil znova 14 dnevni rok za prizivno priobčilo, ter se stroški, ki so nastali v tem prizivnem postopanju, vzajemno pobotajo; b) o prizivu proti razsodbi z dne 16. aprila 1902, da se ta razsodba popolnoma, a prednje postopanje deloma razveljavi in se stvar v dopolnitev razprave ter v novo razsojo po pravomočnosti tega sklepa vrne pravdnemu sodišču v zmislu §-a 496 c. pr. r.
Razlogi.
Ad a) Pravdno stališče, katero so zavzeli prizivniki in tudi prvi sodnik (le-ta z izdajo sklepa z dne 19. novembra 1902) je napačno in ni utemeljeno v zakonu, kajti § 546 odst. 2. c. pr. r. določa izrecno, da je vsled obnovne tožbe pretrgano postopanje o pravnih pomočkih zopet povzeti uradoma ali po predlogu, ako se je obnovna tožba zavrnila pravnomočno. Tega pogoja za obnovo prizivnega postopanja ni, ker se ni le ugodilo obnovni tožbi, ampak se je izdala med tem dne 16. aprila 1902 nova razsodba v glavni stvari. To, da le-ta v glavni stvari izišla razsodba ni še pravnomočna, ne spremeni dejstva, da se je prva razsodba v glavni stvari z dne 2. oktobra 1901 povsem razveljavila vsled pravnomočno dovoljene obnove in da ne obstoja več. Zato je bilo priziv zavrniti po §-u 471 št. 2 c. pr. r., ker je nedopusten proti formalno neobstoječi razsodbi. Tega položaja ne spremeni okolščina, da se dokazi, ki utemelju-
21*
316
„Judicium rescindens, judicium rescissorium."
jejo obnovo, nanašajo samo na enega izmed dveh ugovorov, ki so ju podali toženci v glavni pravdi, namreč na pridobitev spornega sveta temeljem menjalne pogodbe, ker je vsled obnove, brez pridržka dovoljene, izgubila moč cela prva razsodba z dne 21. novembra 1901, in ker se ugotovitve prvega postopanja, katerih se ne dotika obnovni razlog, morejo porabiti v postopanju, obnovljenem po §-u 541 odst. 2 c. pr. r. in jih je po zakonu tudi porabiti. Vendar ne glede na to je nedopustno s stališča ekonomije glede stroškov in dela, da bi se razpravljalo in razsojalo o eni in isti pravni stvari v dveh različnih prizivnih postopanjih. To se ujema s posebno pravno naravo obnovne tožbe po avstrijskem civilnem pravdnem redu. Smatrati je namreč prvi del zahtevka pri vsaki obnovni tožbi, t. j. predlog, da se razveljavi prejšnja razsodba (§ 536 odst. 5, prva vrsta), za nekak izredni pravni pomoček, ki se reši z dovolitvijo obnove kakor take (»judicium rescindens«) in se je v predmetnem slučaju tudi rešil, dočim drugi de! zahtevka, t. j. v glavni stvari stavljeni predlog (§ 536 št. 5 zadnja vrsta) zadeva navedeni stvarni predlog, ki ga je rešiti v obnovljenem postopanju v glavni stvari (»judicium rescissorium«). Jasno je torej, da ima § 546 odst. 2 c. pr. r. (»ako se je obnovna tožba zavrnila pravnomočno«) v mislih le fundacijo obnovne tožbe kakor »judicium rescindens«, ker bi sicer moralo nastati zelo zmedeno postopanje, da se sočasno razpravlja in razsoja o isti stvari v dveh različnih postopanjih o pravnih pomočkih, ki sta vendar med seboj v zvezi. Takšno postopanje bi pa moralo z ozirom na specifične posebnosti prizivnega postopanja, zlasti vsled tega, ker se mnogokrat, kakor v le-tem slučaju, menjavajo vloge tožnikov in tožencev, povzročiti nejasnosti, nerazvezne formalne težkoče in obilne stroške. Izrek o stroških prizivnega postopanja se opira na § 51 odst. 1 in 3 c. pr. r. ter na uvaževanje, da ne zadene radi tega, ker se ni bil upošteval vzrok razveljave, nikaka krivda niti stranke, niti sodnika.
Ad b) Meritorna razsoja o tem, da bi se potrdila ali spremenila razsodba z dne 16. aprila 1902, je nemožna iz nastopnih razlogov. Jasno je, da se je prva, v glavni stvari izišla razsodba z dne 21. oktobra 1901 vsled dovoljene obnove v svrho dopustitve novih dokazov zaradi pravne narave teh dokazov, kakor tudi
„Judicium rescindens, judicium rescissorium."
317
zaradi tega, ker se je obnova dovolila brez pridržka, razveljavila popolnoma v zmislu predloga obnovne tožbe in predpisa §-a 536 odst. 5 c. pr. r. ter da ne obstoja več niti v celoti, niti deloma, kajti to bi moralo biti natančno navedeno v izreku, s katerim se je dovolila obnova. Če se spričo tega nedvomnega nasledka dovoljene obnove uvažuje besedilo nove izpodbijane razsodbe z dne 16. aprila 1902, se takoj pokaže, da se s tem izrekom ni rešila zahteva, ki so jo stavili tožniki v glavni stvari, ampak, da visi deialbi v zraku, ker obsega novi izrek le negativno vsebino. Pa ne glede na to okolščino, ki utemelji nedostatek po §-u 496 št. 1 c. pr. r., je dovolj posneti iz izpodbijane razsodbe in predlogov strank, da so bili pravdni sodnik kakor tudi stranke napačnega nazora, češ, zraven nove ali druge razsodbe v glavni stvari z dne 16. aprila 1902 je tudi še stara ali prva razsodba z dne 21. oktobra 1901; zato izide sočasno odločba pod a). Ta formalna pomota ima pa to važno materijalno posledico, da ni ostal le tožbeni predlog v glavni stvari nerešen, ampak da se ni razsodilo o prejšnjih stroških, ki so zaznamovani v glavni stvari; kajti z novo razsodbo z dne 16. aprila 1902 so se tožnikom v glavni stvari in tožencem v obnovnem postopanju priznali le stroški razprave, ki seje vršila meseca aprila 1902. Te okolščine utemeljijo nedostatek po §-u 496 št. 2 c. pr. r. Ker je ob pravi oceni razlogov, ki se navajajo v prizivu, smatrati, da se implicite uveljavljajo ti nedostatki, je bilo prizivnemu sodišču rešiti le še vprašanje, če ti nedostatki vsebujejo ničnostni razlog po §-u 477 št. 9 ali pogreške v zmislu §-a 499 št. 1 in 2 c. pr. r. Prizivno sodišče se je izreklo za zadnjo alternativo, ker sestava razsodbe ni tako pomankljiva, da ne bi dopuščala zanesljive presoje, temveč je njen napačni nazor natanko posneti iz vsebine izreka in njenih razlogov. Radi ozkega stika te odločbe ž ono pod a) se je v zmislu §-a 519 št. 3 c. pr. r. izreklo, da je dopolniti postopanje in vnovič razsoditi šele po pravnomočnosti tega sklepa; potem bo moral prvi sodnik v zmislu §-a 541 št. 2 c. pr. r. ter k temu §-u objavljenih navodil pravosodnega ministrstva izdati novo razsodbo v glavni stvari, s katero bode treba poslednjo s stroški vred končno rešiti.
Najvišje sodišče je zavrnilo revizijski rekurz tožencev proti sklepu pod a) ter ugodilo rekurzu pod b) deloma tako, da
318
„Judicium rescindens, judicium rescissorium."
je ovrglo izrek, glasom katerega se je deloma razveljavilo postopanje, ki je bilo podlaga razsodbi, v vseh diugih točkah pa je zavrnilo rekurz.
Razlogi.
Rekurenti so povsem napačnega naziranja glede pomena in bistva razsodbe, ki je ugodila obnovni tožbi. Po pravici se sklicuje prizivno sodišče na to, da se je z uspešno obnovno tožbo razveljavila razsodba z dne 21. oktobra 1901, ki je izšla v glavni stvari, in da ta razsodba ne obstoja več v nobenem delu. Vsled obnove je bilo izdati novo razsodbo v glavni stvari, t. j. o tožbi na priznanje lastnine. Iz uvoda kakor tudi izreka druge razsodbe z dne 16. aprila 1902 je razvideti, da je bilo prvo sodišče ob izdaji razsodbe povsem napačnega naziranja. Radi tega in pa, ker niso stvarni predlogi tožnikov popolnoma rešeni, se ni prizivno sodišče moglo stvarno pečati s prizivom. Sklicuje se v ostalem na razloge prizivnega sodišča, je bilo vzdržati zakonu ustrezajoči sklep, da se razveljavi razsodba in odkaže stvar prvi instanci. Ni bilo pa nobenega povoda, da se je deloma razveljavilo postopanje prve instance, ker ni najti v njem ničnosti in gre zgol za to, da se dopolni z uporabo dosedanjih podatkov prve razprave v glavni stvari, § 496 c. pr. r.«
Iz dveh razlogov sta se odločbi druge in tretje instance navedli doslovno in v celem obsegu. Prvi razlog je, da naj se navede vse, s čimer sta prizivno in najvišje sodišče utemeljili svoj nazor, drugi pa, da se razvidi, kake pravne posledice ima po mnenju omenjenih instanc dovolitev obnove. V bistvu izvaja prizivno sodišče iz okolščine, da se dovoli obnova, nastopno:
1.) Kakor hitro se ugodi obnovni tožbi in se ta izreče za dopustno brez pridržka, v tem trenotku je razveljavljena razsodba, ki je izšla v glavni pravdi (»judicium rescindens«).
2.) Ako se dovoli obnova, ni možno več zavrniti obnovne tožbe, ampak je razpravljati in razsoditi o glavni stvari v obnovljenem postopanju (»judicium rescissorium«).
Temu naziranju je najvišje sodišče povsem pritrdilo.
Vzlic obširni utemeljitvi prizivne odločbe stvar ni tako jasna, da ne bi dopuščala nikakih dvomov glede nazora o dovolitvi
„Judicium rescindens, judicium rescissorium."
319
obnove. V civilnopravdnem redu ni najti zakonite določbe, ki bi podkrepila mnenje, da že dovolitev obnove razveljavi izpodbijano razsodbo. Za tako važen pravni učinek odločbe, ki dovoli obnovo, bi vendar trebalo jasnega predpisa. Domnevanja niso na mestu pri razsodbi. Če § 150 c. pr. r. pri dovolitvi postavitve v prejšnji stan pravi, da je v tem slučaju razveljaviti vsled zamude izdano razsodbo, je to dokaz, da je zakonodavec uvidel potrebo, odstraniti vsak dvom glede pravnih posledic dovoljene postavitve v prejšnji stan. V §-u 150 izraženo načelo ima pa po §-u 6 obč. drž. zak. veljati tudi za slučaj dovolitve obnove. Pa ako se bi tudi smatralo obnovno tožbo za nekak izvenredni pravni po-moček, kakor jo znači prizivno sodišče, in se bi hotelo uporabiti pri obnovni tožbi določbe, urejajoče postopanje o pravnih pomočkih, dovedla bi analogna uporaba tozadevnih predpisov do prepričanja, da se v pravdi izišla razsodba sama ob sebi ne razveljavi molče zgol radi tega, ker se izda druga razsodba.
Kako strogo zahteva § 467 št. 3 za prizivni spis ter § 506 št. 2 c. pr. r. za revizijski spis natančno izjavo o tem, če se predlaga razveljava ali izprememba sodbe, ni treba dokazovati. Kakor je pa prizivno in revizijsko sodišče zavezano po zakonu, da, ako ugodi vloženemu pravnemu pomočku, izreče, v katerem obsegu se izpodbijana sodba razveljavi ali izpremeni- (§§ 462, 474 odst. 2, 475 odst. 3, 476, 477, 478, 497, 510 in 513 c. pr. r.), tako se mora sodišče, ki mu je razpravljati in soditi o obnovni tožbi, po jasnem predpisu §-a 536 št. 5 izjaviti o tem, v koliko se razveljavi izpodbijana razsodba, ako se ji hoče ugoditi. Edino sklep, s katerim se dovoli obnova kazenskega postopanja, razveljavi prejšnjo razsodbo, to pa vsled izrecne zakonite določbe (§ 358 k. p. r.). Takega izrecnega predpisa ni glede dovolitve obnove v civilnopravdnem redu. Res govorita §§ 540 in 541 c. pr. r. o dovolitvi obnove, to pa, kakor je jasno posneti iz besedila zakona, samo o dovolitvi kakor formalni, ne pa meritorni odločbi. Predaleč bi pa šlo, ako se bi hotelo seči po določbi §-a 713 o. d. z., ki pravi, da poznejšnja oporoka razveljavi prejšnjo. Take analogne uporabe določbe občnega državljanskega zakonika si pač niti misliti ni, saj razsodba ni — testament. Končno tudi v vladnih nagibih, dodanih k 5. delu civilnopravd-
320
nega reda, o katerih izpregovorimo nadrobneje kasneje, ni najti nobene opore za izpodbijani nazor.
To bi bili pomisleki s stališča pozitivnega prava.
Slučajno je bila predmet glavni pravdi, katero zadeva ob-novna tožba, v navedenem konkretnem slučaju, lastninska tožba. Kaj pa, ko bi šlo v glavni pravdi na pr. za denarno terjatev, nasproti kateri se je ugovarjalo »vi compensandi« dve ali še več protiterjatev, ali za računsko pravdo ali sploh tak spor, pri katerem se bi z obnovno tožbo izpodbijala razsodba le deloma? Ako se bi potem v obnovnem postopanju z razsodbo izreklo brez pridržka: »obnova se dovoli«, bi se vsaj moglo dvomiti, če se je vsled tega izreka razveljavila izpodbijana razsodba v celoti ali deloma ter v katerih točkah, kar bi zlasti v kompliciranih slučajih povzročilo nepregledno zmedenost. V bistvu razsodbe je pa, da mora biti jasna, določna in razumljiva, ne pa dvomljiva in negotova. To je postulat prostega razuma.
Mislilo se bi, da ima teorija, kakršno sta prizivno in najvišje sodišče konstruirali za naš civilnopravdni red, svojo za-slombo v zgodovini, literaturi ali v nemškem civilnopravdnem redu, po katerem je obnovno postopanje našega civilnopravdnega reda posneto v bistvenih točkah, če tudi z nekaterimi važnimi spremembami. Vendar motili se bi; nekaj podobnega je, pa vse v drugi obliki.
Poglejmo najprej naš stari občni sodni red z njegovimi re-stitucijami »ob terminum elapsum, ob noviter reperta« in »ob malam defensionem«, ter izberimo si »restitutio ob noviter reperta«, ker je ta vsaj v spremenjeni obliki vsprejeta v civilnopravdni red.
Kakor Canstein uči v »Lehrbuch des osterreichischen Zivilprozessrechtes« zvez. II. (str. 232, 243 in 244), je v restitu-cijski pravdi ločiti postopanje do časa, ko se izpodbijana razsodba razveljavi (»judicium rescindens«), od postopanja, ki se potem uvede in zadeva glavno stvar (»judicium rescissorium«). Tožnik mora v restitucijski tožbi »ob noviter reperta« ne samo natanko navesti in verojetno izkazati na novo najdene dokaze, ampak mora tudi jasno staviti zahtevek, do katerega pravdnega stadija naj se razveljavi končano postopanje. In na to se mu je ozirati, da se izvrši razveljavljenje onega stadija, v katerem
„Judicium rescindens, judicium rescissorium." 321
hoče ponuditi na novo najdene dokaze. Tedaj more zahtevati tožnik razveljavljenje do replike in toženec do duplike. Na novo najdeni dokaz se ne sme ponuditi v restitucijski tožbi, tako da se priloži dokazni člen, kajti to se sme zgoditi šele po dovoljeni restituciji. O restitucijski tožbi se razsodi z razsodbo. S to je, ako se tožbi ugodi, razveljaviti izpodbijano razsodbo, akopram je izšla na višji instanci, ter je hkratu izreči, do katerega pravdnega stadija se razveljavi glavna pravda, za katera dokazila se dovoli restitucija in v katerem roku je opraviti razpravno dejanje (ugovor, replika, duplika). Temu »judicium rescindens« sledi postopanje, ki se začne z dovoljenim razpravnim dejanjem in konča z »judicium rescissorium«.
Značilno je, da je prizivno sodišče v našem slučaju kar deloma razveljavilo postopanje pravdnega sodišča; tako mogočen je bil vpliv restitucijske tožbe občnega sodnega reda. No, pa najvišje sodišče je ta nedostatek vendar odstranilo. Vsekakor je domnevati, da je prizivno sodišče, dasi se sklicuje na posebno pravno naravo obnovne tožbe, to povsem napačno umelo in tolmačilo. Ni storilo razlike med besedami »restitucija« in »obnova«. Mi po novem civilnopravdnem redu ne poznamo več restitucijske tožbe »ob noviter reperta«, ampak le obnovno tožbo radi na novo najdenih dokazov To je velik razloček. Naš civilnopravdni red, ki ne pozna eventualne maksime ter formalizma starega sodnega reda in so mu neznani posamezni stadiji, v katerih' je bilo moči prej vlagati ugovore, replike, duplike, sprejemati dokaze i. t. d., ne potrebuje prav nobene restitucije radi na novo najdenih dokazov, ker mu ni treba ničesar restituirati. On rabi le obnovno postopanje, govori tudi samo o obnovni tožbi in ne omenja v določilih o obnovnem postopanju niti z besedico postavitve v prejšnji stan; v tem se bistveno razlikuje naš civilnopravdni red tudi od nemškega, ki dosledno nazivlja našo obnovno tožbo — restitucijsko tožbo. Na vsak način je za naše vprašanje značilno in posebne važnosti dejstvo, da se je zakonodavec v določbah o obnovnem postopanju skrbno izogibal vsake besede, ki bi količkaj mogla spominjati na postavitev v prejšnji stan. Vladni nagibi (materijalije I. zv. str. 367) navajajo v tem pogledu, da se je morala postavitev v prejšnji stan v ustni pravdi radi popustitve eventualne maksime utesniti.
322
„Judicium rescindens, judicium rescissorium."
Tako torej je pravna narava obnovne tožbe pač nekaj drugega, nego li za kar jo smatrata izpodbijani razsodbi.
Odgovoriti nam je pa na prvo stavljeno vprašanje, če je na podlagi teorije, ki je veljala za časa občnega sodnega reda, možno reči, da je dovolitev restitucije že sama ob sebi mogla razveljaviti razsodbo, izšlo v glavni pravdi. To vprašanje moramo zanikati. Restitucijska razsodba občnega sodnega reda (»judicium rescindens«) je morala obsegati izrek, da se izpodbijana razsodba razveljavi.
Kar zadeva literaturo o avstrijskem civilnopravdnem redu, ni mnogo gradiva, vsaj kolikor ga je pristopnega pisatelju, da bi ga bilo moči uspešno porabiti v prilog izpodbijane odločbe najvišjega sodišča oziroma za odgovor na naše vprašanje.
S posameznimi vprašanji obnovnega postopanja so se pečali: dr. Max Eisler v »Juristische Blatter« 1903 št. 26, dr. David Buchheim v »Gerichtshalle« 1906 str. 598, dr. Georg Petscheg »Juristische Blatter« 1897 str. 592 ter dr. Fr. Max Wolf v »Juristische Blatter« 1907 št. 27, — vendar se ti pisatelji ne dotikajo našega vprašanja.
Neumannov komentar k civilnopravdnim zakonom, II. izdaja, II. zvezek stran 1367, se zadovoljuje s tem, da citira odgovor justičnega ministra k §-u 541 c. pr. r. ter da registrira v dveh stavkih vsebino pobijane odločbe najvišjega sodišča. Dr. Rudolf Pollak v »Svstem des osterreicbischen Zivilprozess-rechtes« se tudi ne bavi s tem vprašanjem.
Strinja se z našim nazorom, kar navaja Schuster v. Bonnott v »Osterreichisches Zivilprozessrecht« str. 541 glede razprave o ničnostni in obnovni tožbi. Po njegovem mnenju sta predmet razpravi v bistvu dve glavni točki: a) vprašanje, če in v koliko je dovoliti zahtevano r a z v e 1 j a v 1 j e n j e izpodbijane razsodbe na podlagi uveljavljenega razloga; b) ako se dovoli razveljava izpodbijane razsodbe, nova razprava v glavni stvari, ki velja le za oni del postopanja, katerega se tiče izpodbijalni razlog.
Schuster govori torej o razveljavljenju izpodbijane razsodbe in niti ne omeni dovolitve obnove; tudi takoj ne opozori na potrebo razveljavljenja izpodbijane razsodbe (tako stran 515, pripomnja 14).
323
Obširno razpravo je podal dr. Ernst Mandyczewski v »Zeitschrift fUr das Privat- und offentliches Recht«, XXIV zv. pod naslovom »Die Nichtigkeits- und Wiederaufnahmsklage«. Žal, ne spušča se v tvarino našega prvega vprašanja. On razlikuje le razpravo o vzroku in dopustnosti obnove (»judicium rescindens«) od razprave v glavni stvari (»judicium rescissorium«), ne da bi skušal utemeljiti to dvojno naravo obnovne tožbe
Jako zanimivo, temeljito in obsežno je razpravljal K. Marti na k, dež. sod. svetnik v Mariboru, o več perečih vprašanjih v področju obnove v »Juristische Vierteljahrschrift« XXXIV zvez. »Neue Folge« XX. zv. iz leta 1904. Ni se pa tudi vglobil v naše vprašanje. Konštatuje samo prej omenjeno dvojno naravo obnovne tožbe. Iz pravnih posledic, ki jih izvaja Marti nak iz navedene dvojne narave obnovne tožbe, je pa natanko posneti, da se strinja povsem z nazorom začetkom navedene razsodbe mariborskega prizivnega sodišča. Obžalovati je le, da tega nazora ne utemeljuje. Za primer, kako se naj glasi besedilo razsodbe, ki ugodi obnovni tožbi, navaja nastopno obliko: a) »Obnova se dovoli v svrho novih dokazov po priči X\ b) toženec B je dolžan plačati tožniku A itd.«
Mislim, da se ne motim, ako domnevam, da je utemeljitev vprašljive razsodbe prizivnega sodišča Martinakov proizvod.
(Konec prih.)