591 Lojze Krakar Smešnice KAJ MISLI VOL? Ne misli nič. Je pregloboko vpičen na lastni rog. Počasi, prav počasi prevaža kmeta v grob in se lenobno pomika dalje. In prav nič ne misli. Morda, če ga Bog Oče vzel bo k sebi. In če bo tudi njega, vola, z dušo sprejel v nebesa. Zraven tiho joče in se boji za kmeta. Zlasti zase. KAJ JE TA Kdo ve ...? Morda je kakšen angel? VOL Čigav je? Ne, ima srce preblatno in parklje tudi. Ni brezmadežen. Le vol je. Počasni vol, zaljubljen v svojo kravo. Bolj rad jo ima kot bik, ki jo oplaja. Presveta krava indijska, podari mu taco, da ti dal bo zlati prstan in poročita se in prideta v nebesa. 592 Lojze POCENI SEM Poceni sem. Vložite par milijonov in moje okostje dajte medicincem, naj se učijo, kakšno noro glavo zapuščam Kranjcem za spomin. Za zmeraj. Secirajte me trikrat, pa še trikrat. Iz bikovih bo jajc izrastla trava vse do nebes, kjer še po smrti dolgo bo Bog ocenjeval neumnost Kranjcev... KAJ MISLI KRAVA O SVOJEM SINU? Le kaj naj misli? Da je vol, sin kravji, ki ga doji, mu jaslice pogrinja v otroškem vrtcu in ga da krstiti z imenom »sveti Vol«. Kaj pa potem? Potem ji orje njivo in hvaležno ji daje hrano, kot jo v jasli Kristu dajala je njegova sveta Mati. Njen sin je delal čudovita dela. BOGINJA VENERA Boginja Venera, boginja kravja, boginja vseh teličkov in vseh bikov, boginja njih mednožij, pusti bikom, da se naspijo vsaj par kratkih uric po njihovih trpečih pasjih dnevih. Kraljica pasja, tudi psi so reve, ker na verigi kakor davni sužnji nalajajo se, dokler ne onemijo. NA DANAŠNJI DAN Na dan današnji rekel je Kočevar: »Je baba crknu, sin pa gada piču.« Na dan današnji se rodil je Cezar in na ta dan je rekel: »Brut, ti tudi?« Na dan današnji je Presveta krava v New Delhiju rodila bika sedmoroga. Na dan današnji je »Kričač« razglasil, da je dojilja Hitlerjeva umrla. 593 Smešnice, Viseti SVETLOBA SVETE KRAVE Svetloba svete krave je kot sonce, ki v njenem templju v tabernakeljnu sveti. Ta tabernakelj nosijo menihi po celem svetu v Sveto kravje ljudstvo. Še jaz klečim pred njim, da bi v primeru nenadne smrti šel v Kraljestvo kravje. Da bi zveličal se in bogokletne pregrehe odpusti mi Sveta krava. NE Ne, odrečem se. Raje bi videl, da zmrznem na ledeni Himalaji, kot da prišel bi k tebi, ki me varaš in vlačiš me po politikantskih mašah. Ki drob si mi izgrizla in kot kača strupeno pičila v srce. Ogrevam si roke s snegom, kepe mečem vate. Pobožna pridi h kravjemu oltarju! NE DRAŽITE Ne dražite medveda in svete Krave, ko spita in v snu vidita, da bosta postala jutri ambasadorja pri Marxu, na Atlantidi in na Himalaji. Ker svete Krave in Medvedje sveti so člani vlad v ministrstvu zunanjem pri Kralju stvarstva. Po tem protokolu ne sme tja priti človek z blatnim škornjem. Po martinovanjih v letu Gospodovem 1987. Viseti VISETI Na vislicah. Na sejah vlad. Na slaku. Nataknjen na čeri. Na himalajske. Pod vodo v prapradavni Atlantidi. V socrealizmu pod Rdečim kraljem. Kot bogec v kotu v neki pradavnini. Kot lastavičje gnezdo v stari bajti. Samo, da boš visel! Kdajkoli... Kadarkoli Visel! Na tistem golem stalinskem otoku. DREVESA Za to so najprimernejša drevesa. Na primer vrbe. Žalujke. Zjočejo se kot mati na ves glas nad mrtvim sinom. Pa hrasti, ki ihtijo prav potihem. Na glas ne smejo, ker to ni možato. Silaki so. Pekel jim para živce. In jih zvezuje v bikovko, ki tolče njih matere. Njih sestre. Korenine. CERKVICE Po cerkvicah visijo majhni bogci. Vpleteni v pajčevino. Kakor ribe ujete v črno mrežo. Kot razbojnik v zločine svoje. Kot na primer tisti, ki še na križu pljunil je na Krista. Ki vse do danes Jahveja preklinja, ki ga še sto let klel bo, preden crkne. A mene tolče vrag s koprivjim bičem. ŠČAVJE Po ščavju bredem, v strupu vse do glave. Po črnogorju. Belogorju. V rdečem peklenskem morju. Zame je iznašlo vulkanski ogenj. Me na križ pribilo. Mi dalo piti seč kopriv in opic. In nataknilo me na Mars krvavi. Na neko zvezdo, ki je že umrla pred davnimi milijardami stoletij. VVOLKENKRATZER* Krvavo praska angele, zgubljene po bogve kakšnih nebnih pragozdovih in celicah z dosmrtniki, prekleti in vklenjeni v verige, ki rožljajo, • Nebotičnik 594 Lojze Krakar 595 Viseti da slišiš jih še, kadar sam Bog Oče grmi, da trese se še zlati prestol Brezmadežne. Brezmadežnega. Vraga v peklii... Tam duše vozi preko lave Aron. ZAJČEK Okrog vratu visi mu zlata mošnja z zlatnički, z njimi snubi mlade zajklje, ko iz deteljice s štirimi pereščki v aprilu poženo mu zlate sanje. Daj, zajček, krog vratu obesi mene, da si še jaz bom našel kakšno devo s pereščki štirimi ob košnji v meni. Iz vere trav bi v Rdeči mak prestopil.. VISETI Viseti zdravo. Kakor jelen s hrasta. ZDRAVO j^ot konjski rdeči rep, enak požaru. Kot kostanj z vej. Ježičast. Da te zbode. Kot bi Prešeren rekel: v tvojo opombo. Posmrtno. Predrojeno. Večno. Nično. Viseti kakor cunje s coprnice. Močneje kakor viteški oklepi. Močno, kot je srce neiztrohnjeno. VEJA Obesiti se nanjo? Veš, ta veja še tisoč tvojih let bo preživela. Če hrastova je, če s košate lipe, ki so na njej zgradili hrastov oder, za muzikante. Tam vrte se ženske, ki z odra kažejo mednožja svoja. Za fante, ki njih penisi so močni, kot so sekvojine stoletne veje. SLIVA Na slivi raste nič. Na njenih vejah počnejo samomore vrabci, ptice 596 Lojze Krakar iz vseh vetrov. In tudi mali palčki počno tam samomore. To ne gre več ... Prekrhke njene veje so, zdržati ne morejo več mene, debeluha. Kako zelo bi rad se tam obesil! Pa včeraj sliva z mano vred je umrla. VRBA Visi. Žaluje. Za samomorilce. Vse njene solze skrbno spravljam v vazo. Zdravilo so. Moč dajejo pogoltnim. Moč božjo. Moč, da lahko še molim na svojem grobu. Grobu, ki globok je do samega pekla. Za verne duše. Za Venere. Za angelčke. Za Marxe. Za tiste, ki več ne vedo ne kam ne kod bi... KOSTANJ Kako me bodeš! S tvojih vej visijo pošastni ježi, netopirji, sove, pa zmes strupenih kač, bodic kopine in drugih britev (»import s Himalaje«). In s tvojih vej visijo še berači, ki lačni so kot smrt, zato imajo zobe iz dragih kamnov, morski ježki in tu pa tam še damoklejski meči. Dežela moja ... še visiš na lipi? Zeleni. Kot se danes pač spodobi. »Zelena, ki te ljubim vso zeleno«, nekoč zapel je Lorca neki punci. Nikarte se obešati na lipe! Prisluhnite jim raje, ko cvetijo, kako po svoje tiho govorijo: »Slovenec je Slovencu pes in mačka«. ZAKAJ? Zakaj brleča luč nenehno sveti? Kot da si mrtva. Saj še nisi, vidim. LIPA 597 Viseti Le tvoja senca včasih se obesi in skoraj mrtva spet iz groba vstane. »Viseti. Spet viseti. Ne viseti«, razlaga krokodil mladičem svojim, ko gleda tvojo senco. Mrtvo. Vstalo. Kot ti ješ krokodila, ko se obesi. VRABČJA STRAŠILA Na njih visijo bunde prapradedov. Zato so vsi kulturni spomeniki. Zaščiteni kulturni spomeniki, ki jih še vrabci trgati ne smejo. Na njem visijo tudi razne cape, vse tiste cunje iz SS - kacetov, vse cebre iz temnic in SS - škornji, ki ne bi dal jih niti za cekine! ČE NIMAŠ Če nimaš luknje, kjer bi kakor medved prespal peklensko zimo in tajfune, obesi se v zvonik kot netopirji in tam naspi se, kolikor se moreš. Če pa še s tem ne bo nič, kupi lestev za plezanje v nebesa (Bog se usmili!), prespi v naročju svete Magdalene življenje do minut poslednjih. Amen. »CIJELE NOČI« »Cijele noči sneg polako pada« in pada in ubija naša srca. Če srečo imaš, obesi se na kljuko na nekem oknu v k. u. k. palači. Princesa Monika, ki se je včeraj s pariškim brivcem poročila, bo rešila te smrti in kot mati negovala za vsak primer: če brivec prej umre ji. PO KUHINJI Po kuhinji ne smeš hoditi v coklah, kmetavzar, ki z vešal te snel je papež. 598 Lojze Krakar Lahko se vdre ti do pekla - in kaj bo porekel papež, če hudič nabode te na rogove, če te spet obesi in te z vešal še Lucifer ne sname? Pa visi, visi, Vatikan poreče: »Apage Satanus - pod giljotino!« NA LASKU Na enem samem lasku, T. Roževvicz, visi ta naš štirioglati svet. Na lasku pesnika, ki so ga ubili za zadnjo prvomajsko veselico. Potem so zgoltali ga in v trebuhu jim zmeraj piše še pogrebne marše, pogrebne marše, ki tako so všeč jim, da kmalu, kmalu ves ta svet požrejo. ŠE VEVERICA Še veverica mora imeti gnezdo za svoje veveričke, jaz pa nimam nobenega prijatelja v oazi, kjer le od vode še živim in peska in s palm visi le krčevito listje, ki komaj ga še žvečim, komaj glojem puščavsko skalo, ki še žeblja vanjo ne znam zabiti, da bi nanj se obesil. PRIŠEL BO KONEC Prišel bo konec. Na to mojo staro dolino v črnogorju, v belogorju, na to islandsko hrepenečo travo, ki zame jo kosi gospod G. Steinsson. Presrečen sem, da dajejo mi v jasli, viseče z Venere, te zalogaje, da ne umrem. In da se ne obesim na zvezdo v znaku bika Sedmoroga. POKLIC Jaz po poklicu sem klošar, ki nosi veliko čajno z margarino, trakce 599 Viseti za ptice trnovke, da obesijo se, preden zabodejo se v trn in zadnjo mašo pogrebno si zapojejo kar same... Jaz po poklicu sem veleposlanik pri Marsu in pri Kruljavem kraljestvu, kjer gobavci se drenjajo pred durmi. PRITLIKAVCI Pritlikavci. Poeti. Dvorni norčki. Ki jih vsak knez lahko po mili volji vred s spolovili, glavami in udi na zid obesi kot kitajske ure, da mu odbijejo poslednje hipe. O knez podzemlja in podzemskih ljudstev, obesi tudi mene, da začivkal ti bom kot vrabček najsvetejšo himno. Ljubljana, 11.11.1987