Uredniški odbor Svobodne Slovenije ob 30-letnici Tine Debeljak dr., rojen 1903, izredni univ. profesor, član uredniškega odbora od 1948—1956 in od 1968 dalje Miloš Stare, rojen 1905, ustanovitelj in predsednik uredniškega odbora od 22. novembra 1941 dalje Pavel Fajdiga, lic. rojen 1921, podpredsednik SKD-SLS za Južno Ameriko, član uredniškega odbora od 1948 Tone Mizerit, rojen 1944, član uredniškega odbora od 1969 dalje Člani uredniškega odbora Sv. Slovenije skozi 30 let Takoj, ko se je Miloš Stare, v obrambo slovenstva v najtežjih trenutkih modeme zgodovine slovenskega naroda odločil za izdajanje Svobodne Slovenije, ko je pod nacifašistično okupacijo pripravil in izdal 22. novembra 1941, sredi okupirane Ljubljane, prvo številko Svobodne Slovenije, se je takoj pridružil k temu smrtno nevarnemu podjetju rev. Jože Godina ter je od leta 1941 do 1943 vodil skrivno tiskamo, kjer se je razmnoževalo to podtalno protiokupatorsko in protikomunistično glasilo. Leta 1942 je vsled razširitve organizacije prevzel upravo in vodil razširjanje Svobodne Slovenije širom naše domovine rev. Andrej Križman, ki je to nalogo vestno izvrševal do konca leta 1944. Istega leta je stopil v „uredništvo“ še dr. Albin Šmajd ter je kot referent za Gorenjsko skrbel za razpečavanje Svobodne Slovenije po od Nemcev okupiranem delu Slovenije. To delo je dr. Šmajd opravljal tudi do konca 1944. To so bili „uredniki“ Svobodne Slovenije doma, neprestano v smrtni nevarnosti, prežeti slovenstva in idealizma, ki so tvegali zahrbtno izdajstvo fašističnega in strahote gestapovskih ječ nacističnega okupatorja Ljubljane in Slovenije, samo da je Svobodna Slovenija budila upanje vsem, ki smo doživljali tiste grožotne dneve dolgih štirih let okupatorskega in komunističnega terorja. Pokojni Jožko Krošelj, dolgoletni glavni urednik Svobodne Slovenije V Argentini je bil med prvimi član uredništva seveda nepozabni neumorni Jožko Krošelj. Leta 1948 je takoj po prihodu v Argentino sedel v uredništvu in prevzel tudi skrb za upravo in razpečavanje. Brez Jožka Krošlja si Svobodne Slovenije v Argentini ni bilo mogoče misliti, prav tako ne vsakoletnih Zbornikov in drugih njenih knjižnih publikacij. Če ga ne bi ljubi Bog poklical leta 1969 v svoje uredništvo, bi ZENA IN NJEN SVET Anica Kraljeva Zgodbica in še teaj Veliko let je že preteklo, odkar se je osemletni šolarček odločil za veliko dejanje: poslati zgodbico „Kotičkovemu stričku“ s toplo željo, da bi jo v prihodnji številki mladinske revije objavil. Deček je ob nedeljah razpečaval časopise po nekaterih hišah. Z lačnimi očmi je prebiral naslove na prvi Slovenčevi prvi strani in na zadnjih_jše kaj bolj zanimivega za njegovo otroško radovednost. Besede in misli je požiral s pravo lakoto. Ker so se misli v njegovi še mladi glavici neprestano vrtele (in kako čudne in zainimive!), se je spomnil, da bi morda „Kotičkov striček“ (Mirko Kunčič) pa le tiskal zgodbico, ki mu zadnje dni ni dala miru. Sede pa napiše morda v desetih vrstah, kar se je rodilo v njegovi otroški fantaziji, in odpošlje. Kako popisati, kaj se je godilo v otrokovem srcu, ko je v naslednji številki mladinske revije zagledal svojo natiskano zgodbico. Počutil se je kakor kronani kralj. Podobno se je zgodilo že marsikateremu dečku ali deklici. Morda se je to zgodilo samo enkrat in potem nikoli več. Nad dečkom je pa čuval skrbni katehet. Da bi dal dogodku in „pisatelju“ važnost, je povabil na skodelico čaja petnajst njegovih sošolcev. Sredi skromne gostije je zelo resno, skoraj slovesno čestital dečku k prvemu tiskanemu delu in s tem podčrtal važnost tega dogodka. S posebnim poudarkom je ponavljal besedo: odgovornost pisatelja, Tako je dečku, za takratna leta ne popolnoma razumljiva beseda, ostala vse življenje v spominu. Odgovornost! Odgovornost za napisano besdeo, za natiskano misel, ki jo čita množica čita-teljev, ki ostane na papirju v dobro ali slabo čitatelju. Deček ni tega nikoli pozabil, tudi ni pozabil, da je bil prav ta dan eden izmed najsrečnejših v njegovem življenju. Naš narod je vedno ljubil in spoštoval tiskano besedo, časopise in knjige si našel v najbolj oddaljeni gorski vasici. če druge knjige ni bilo v hiši, si vsaj „Pratiko'* našel s spoštovanjem položeno na polici v kuhinji. Tisk in oprema slovenske knjige, bodisi v originalu ali prevodu, je bila občudovanja vredna tudi za tujca. Tudi izven domovine imamo do naše tiskane besede veliko ljubezen in spoštovanje. Nujno nam je potrebna in dragocena. Skozi njo se pretaka iz roda v rod naša miselna dediščina, naša preteklost, vera in želje za bodočnost. Ohraniti dober, zdrav tisk je tudi naše poslanstvo. Veselimo se posebno tiskane besede naše mladine: „Mladinska vez“, „Zavodar“ iz Adrogue-ja in revija, ki se je rodila v lanuškem zavodu. Mladinski tisk je dragocena veja našega življenja. Živel bo predvsem, če se bomo zanj živo zanimali. Zanimanje delo podžiga, dviguje tudi kakovost besede in misli in prav to je najvažnejše. Kdor piše, je prisiljen postaviti pravo 'besedo za jasno izražanje. Predvsem je prisiljen izkristalizirati svojo misel. Pisec se mora podvreči neki disciplini: čutiti mora odgovornost za to, kar piše. Tudi je prisiljen samega sebe dvigniti, si razširiti obzorje in notranje oplemenititi. ' ' Čistke v Pekingu ČUENLAJ SE UTRJUJE Jožko Krošelj brez dvoma še danes nosil levji delež teže uredniške in upravniške odgovornosti pri našem tedniku. Janko Hafner je polnih štirinajst let, od 1949 do 1962, delil uredniško odgovornost v Svobodni Sloveniji. Če se ne ukvarja več direktno z uredniškim delom, pa je naš stalni strokovnjak za vesoljske probleme in so njegovi prikazi človeških podvigov v vesolju v vsakoletnem Zborniku lepi poljudnoznanstveni pregledi. Pavle Rant je takoj po svojem prihodu v Argentino vstopil leta 1948 v uredništvo lista in prispeval k zanimivosti tednika vse do 1958, medtem ko se njegovo priložnostno sodelovanje s Svobodno Slovenijo in v njenih Zbornikih nadaljuje. Ruda Jurčec je sicer takoj leta 1948 postal član uredništva, vztrajal pa je komaj do 1954. Nekateri njegovi poznejši članki v Svobodni Sloveniji so bili samo priložnostni. PF Mednarodni teden Čile je postal Meka komunističnih agentov. Po Castrovem odhodu iz čila namerava obiskati to revno latinskoameriško državico francoski komunistični prvak Jacques Duclos. Allende je sicer povabil na obisk tajnika francoske KP Marchaisa, toda ta je „vsled notranje političnega položaja v Franciji“ preložil vabilo na Duclosa. Medtem, ko Allende gosti svoje komunistične prijatelje, pa se gospodarske in finančne razmere v Čilu vedno hitreje slabšajo, čilski eskudo je že toliko izgubil na vrednosti, da ga sedaj na črno prodajajo po 70 eskudov za en ameriški dolar. Medtem ko je delegacija rdeče Kitajske v ZN ob svojem nastopu v Glavni skupščini z ognjevitimi izpadi napovedovala „osvoboditev Formoze“ in napadala „Čangkajškovo kliko“, „kolonializem“, „izraelski sionizem“ in „ameriški imperializem“ in zatrjevala, da „Kitajska ne bo pristala na razgovore o razorožitvi za hrbtom ne-atomskih držav“, pa so se na Kitajskem, okoli Maocetunga, odigrali dogodki, ki bodo imeli odločilen vpliv na nadaljnjo kitajsko zunanjo politiko. Maocetung je bil pred dobrim letom dni določil za svojega naslednika generala Lin Piao-a. Okoli tega generala so se spletli v zadnjih tednih skrivnostni dogodki ter ga že več tednov ni videti na slavnostih niti ni omenjen v kitajskem tisku. Sredi septembra t. 1. je zgrmelo v Mongoliji na tla neko kitajsko reakcijsko letalo. Po nekaterih poročilih je bilo letalo sestreljeno. S površja zemlje so izginili štirje kitajski generali, ki so bili tesni sodelavci Lin Piao-a. Sledila je nepojasnjena odpoved proslav ustanovitve komunistične Kitajske 1. oktobra. Na Zahod so nato prišla poročila, da je Lin Piao hotel Maocetunga likvidirati in ker se mu zarota ni posrečila, je hotel z letalom uiti v ZSSR. To je bilo reakcijsko letalo, ki je bilo sestreljeno v Mongoliji. Zaroto, da je izdala Lin Piaova hči. Razlike med Maocetungom in Lin Piaom da so se povečale, ko je Maocetung sklenil vzpostaviti stike z ZDA. Lin Piao da je smatral, da Kitajska orožja ne bo nikdar dobila od ZDA, pač pa samo od ZSSR. Maocetung pa stoji na stališču, da ran spora z Moskvo ne bo mogoče zaceliti najmanj eno generacijo. Spričo zgornjega razvoja na Kitajskem opazovalci sklepajo, da so trenutno kitajski generali izgubili vpliv na kitajsko zunanjo politiko in da ši je še bolj utrdil vpliv preračunljivi Čuenlaj, za katerega je znano, da že dalj časa postopoma odpravlja Maoce-tungov osebnostni kult, da bi Kitajska po Maocetungovi smrti lažje prešla prehodno dobo. Mladina se vrača v Cerkev? Poljski tednik „Polityka“ je brez komentarja povzel pisanje georgijskega (ZSSR) časopisa „Zarja vostoka“, ki obravnava zavzemanje za vero med mladimi sovjetskimi državljani. Nikakršna skrivnost ni, da so se zadnja leta med mladino pokazale tendence za poveličevanje verskega življenj o in cerkvenih obredov. Le kaj vleče mladega človeka v cerkev? Radovednost? Iskanje „poezije“, „romantike“? Kako si je mogoče razložiti, da so se v nekaterih vaseh in trgih spet pokazali verski obredi, ki so bili že zdavnaj pozabljeni ? in da na njih sodeluje mladina? Dogaja se, da so preživela verska čustva vzdržujejo na različne načine, pri čemer se poigrava z moralnimi in estetskimi potrebami človeka. Prav zato je pred nami pomembna naloga: ustvariti in med ljudstvo je treba razširiti nove obrede in tradicije ter boljše poetične elemente. KAREL MAUSER — Cleveland IVovemberske misli Čeprav se človek marsikdaj spomni na tiste, ki so živeli z nami in jih ni več, novemberski dnevi misli na mrtve še bolj približajo in še bolj poglobe. Blizu je konec leta, ko vsak človek nehote v sebi sklepa račune, pregleduje uspehe in neuspehe. Pregleduje tudi vrst živih in praznine, ki so nastale za mrtvimi. Teh praznin ni mogoče zapolniti. Dve sta posebno veliki v slovenski skupnosti. Ena je nasta’a pred dvanajstimi leti, ko smo zgubili iz svoje srede dr. Gregorija Rožmana, škofa ljubljanskega. Druga se je razgrnila dve leti nazaj, ko je v večnost odšel dr. Miha Krek, predsednik Narodnega odbora za Slovenijo. Res je, da čas celi rane, toda prav tako je res, da čas ne zadela praznin. Čutimo jih bolj in bolj. Zdaj, ko bi se marsikdaj radi obrnili za nasvet k tistim, ki so nam bili nekoč vodniki, se šele pričenjamo zavedati, kako smo jim vagali vsak korak, vsako dejanje in pri tem svoja osebna gledanje vzeli za merila. B'ila je to velika krivica. V svojem, marsikdaj puhlem znanju, smo hoteli, da bi vodniki gledali na razne probleme iz prav tako ozkega kota kakor mi sami, in nismo, hoteli priznati, da brez širokega gledanja nihče ne more biti vodnik. Hoteli smo, da bi o-bračali samo preteklost, za bodočnost pa čakali od njih velikih' znamenj in velikih načrtov. Velika tragika pa je bila nemara še v tem da v mnogih, ki so po velikih načrtih vpili, sploh ni bilo nobenega načrta več, želeli so v tujem svetu doseči zase, kar se je največ dalo, ustvariti primemo ugodje sebi in svoji družini. Če danes ob grobu dr. Gregorija Rožmana in dr. Kreka gledamo žive vodnike tega sveta, lahko vidimo, da sta bila velika, mnogo večja kakor marsikateri, ki jim svet poje slavo. Toda bili smo navajeni, da smo vedno radi bili in tolkli po svojem in hvalili tisto, kar smo komaj poznali. Nasedali smo in še nasedamo novicam, ki jih svetovno časopisje zna ožariti s svetlobo vseh mogočih žarometov. Prodajamo jih naprej za čisto zlato. Ko so naši vodniki povedali nekaj v. preprostih besedah, na preprost način, s čutom odgovornosti za vso skupnost, smo komaj prisluhnili, toda že v istem momentu čakali, kdo jim bo besede spodnesel, kdo bo po njih udaril. Nastaja velika tišina. Lahko je bilo ob velikih vodnikih razpredati načrte in zanje ne nositi odgovornosti. Danes, ko teh vodnikov ni več, marsikdo že čuti, da vrednost načrtov leži prav v odgovornosti. In je zmanjkalo ljudi, ki bi jo upali nositi pred vso javnostjo, pred vso slovensko skupnostjo, kakor s+a jo nosila, dr. Gregroij Rožman in dr. Miha Krek. Za ta dva odgovornost ni bila beseda, ne stara fraza, za oba je bila odgovornost, zasidrana v najgloblji temelj —■ v večnost Mislim, da je bila za oba prav ta zasidranost izvor velike sile pa tudi izvor trpljenja za oba. Ničesar nista hotela storiti, za kar bi nekoč pred Bogom ne mogla dati čistega odgovora. Bila sta pripravljena trpeti natolcevanja, bila sta pripravljena prenesti podtikanja in sumničenja. In priznajmo si, da je bilo vsega za oba dovolj. Bili smo iznajdljivi v tem, marsikdaj brez vesti- Zaletavo govorjenje se počasi ustavlja, molče sedimo na tistih drobnih zakladih, ki so jih dejansko zbrali tisti, čez katere smo udarjali. Marsikdo v srcu že drugače msili, kakor je mislil pred leti- Z ognjem in mečem smo sekali na levo in desno, zdaj vidimo, da smo pokosili in požgali več, kakor je čas mogel roditi. Ostalo je dejansko samo tisto, kar so mirni vodniki ustvarili z odgovornostjo, brez velikega hrupa in brez velikih naslovov v časopisih. Dva groba imamo, štiristo petdeset milj sta vsaksebi. Eden je v Lemontu, eden na Vernih duš pokopališču. In vendar sta strašno blizu skupaj. Kakor en grob sta. Ista misel počiva v enem in drugem: Če v slovenski skupnosti ne bo odgovornosti, take odgovornosti, ki j° lahko vsak hip iz časa postavimo pi'e(' sodbo v večnosti, ni rešne poti. Nastaja velika tišina. Če bi v njej vsi prišli do spoznanja, da smo vsi, prav vsi, odgovorni za svoja dejanja in za svoje besede, govorjene, in pisane, ne samo v času, temveč tudi v večnosti, b.o delo teh. dveh velikih mož rodilo prve lepe sadove. A. D- BUENOS AIRES 25. novembra 1971 M '. . AÑO (LETO) XXX (24) No. (Štev.) 47 ESLOVENIA LIBRE •■•■■■«■MBBaaMiaaBBBBMBMaaaBBBBaaaBaBaBaaBBBaBBaaal mmi Bilo je tedaj, ko je iz zapada vdrl na slovenski zemljo fašist in se ugnezdil v slovenski prestolnici. To je moje, je zatrjeval Iz severa so udarili nacisti in položili svojo grabežljivo roko na slovensko zemljo: to je naše, so ponavljali v svoji nadutosti. Nacistom in fašistom se je prihuljeno pridružila kominterna in računala: sedaj je Čas da se usidra komunizem na slovenski zemlji. Nacisti, fašisti in komunisti so bili v enem edini: pripravljeni so bili žrtvovati slovenski narod za dosego svojih ciljev. Kot bi se odprl pekel: smrt, uničevanje, preseljevanje, taborišča, rop, umor, požig. Nacisti, fašisti in komunisti so tekmovali, kdo bo zaslužne j ši pri uničevanju slovenskega naroda. Nismo klonili. Sprejeli smo neenako borbo, četudi je položaj zgledal pre-obupen. Zapuščeni od vsega sveta smo v idealizmu odpovedi in pripravljeni na vse žrtve dvignili naš prapor: Svobodna Slovenija. * Nacizem in fašizem sta se zrušila, komunizem pa je zaplesal ples zmagoslavja. Bil je ples na grobovih. Iz grobov pa je prihajal klic: Slovenija bo svobodna! * Begunska taborišča, poniževanje, trpljenje in bridkost. Vztrajali smo: slovenske šole, slovenska prsoveta, slovenska pesem, slovenska kultura. Pravo slovenstvo je živelo v taboriščih. * Izseljenstvo. Tujina. Kaj je to, vemo le tisti, ki smo doživeli trenutek, ko smo stopili na tujo zemljo. Ni nas strlo. Nasnrotno: utrdilo nas je in postali smo še močnejši. Z idealizmom, žrtvijo in vztrajnostjo smo si ustvarili Slovenijo v svetu. * Od najtežjih časov okupacije In revolucije do današnjih dni je spremljal trpeče Slovence list Svobodna Slovenija. Pred tridesetimi leti, 22. novembra, je izšla prva skromna številka tedaj podtalnega lista. Trde so bile preizkušnje, ki jih je list preživljal v tridesetih letih. Veliko sovražnikov je imel, še več prijateljev. Dvigal je pogum, dajal smernice in služil resnici. Samo resnici, ki je najbolj varna pot k svobodi. IZSELJENCI IN SLOVENIJA Misli iz govorov Miloša Stareta Zavedati se moramo slovenski novonaseljenci v Argentini, da delamo življenjski zrelostni izpit. Smo na preizkušnji ali se bomo znali prav in na zdravih temeljih vživeti v novo življenje, v katerem smo se znašli in ostali živ del slovenskega naroda, ali se bomo utopili. Ni dovolj, da se reši posameznik. Treba je, da se rešimo kot celota. Uspeh nam je zagotovljen, če bomo svoje življenje in delo uravnavali po načelu, ki je močnejše kot vse socialne teorije in vsi socialni nauki: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.“ Iz govora na informativnem sestanku Društva Slovencev v Buenos Airesu dne 9. julija 1948. Ena prvih smernic za delo in naloge naše politične emigracije je: Neizprosen boj za svobodo slovenskega naroda in odstranitev komunistične diktature, da bo slovenski narod mogel sam odločati o svoji usodi. V komunistični diktaturi narodi niso priznani kot narodi v pravem pomenu besede. Tega priznanja jim komunisti ne morejo dati, če še tako spreminjajo ustave republike in federacije, o čemer je danes toliko govorjenja in pisanja v Jugoslaviji. Partija kot nositeljica diktature sledi dosledno Leninovemu nauku, da je bilo narodno vprašanje zbrisano z dnevnega reda marksizma. Zato tudi komunistični teoretiki zagovarjajo tezo o umiranju in končno smrti narodov, tudi slovenskega. Mi pa pojmujemo narod kot nekaj živega, ki hoče živeti in se brani umreti. Tudi samomora noče napraviti. Narod, je pravtako kakor oseba ki ne more nikdar odložiti osnovne pravice in zahteve odločanja o lastni usodi. Tudi je ne more nikdar prenesti na tuje telo, ne da bi prenehal s tem obstojati. Le kadar narod spozna, da mu je v gotovih okoliščinah koristno, vstopi v zvezo z drugimi narodi, si prostovoljno omeji izvrševanje suverenosti, ne odpove se pa tej pravici nikdar! Iz govora 29. maja 1971 v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Svobodna Slovenija 3. 6. 1971. Dajte slovenskemu narodu svobodo, da si bo pod čisto slovensko zastavo zgradil v politični in kulturni svobodi gospodarsko samostojno Slovenijo in bo tako mogel razviti svoje neizmerne življenjske sile, ki jih zatirate in hromite. Samo svoboden slovenski narod, ki je v svojem razvoju preskočil stoletja, bo kos vsem viharjem in sovražnim silam. Samo svoboden slovenski narod si bo mogel zgraditi lastno državno zgradbo suverenega naroda in urediti v svobodi pravične odnose v skupnosti bratskih narodov in republik. Iz govora na proslavi slovenskega narodnega praznika v Slovenski hiši v Buenos Airesu dne 30. oktobra 1971. (Svobodna Slovenija, dne 4. novembra 1971) DR. LUDVIK PUŠ — New York “Svobodna Slovenija” — list spočet in rojen v — ognju in dimu TAKRAT JE BILO VSE RES, KAR JE PISAL — IZKAZALO SE JE —: RES JE TUDI, KAR PIŠE SEDAJ. (Ob 25-letnici Svobodne Slovenije, 1. decembra 1966, str. 5) Kakor svetel plamenček v neprodir-ni temi se je kar naenkrat pojavil nekaj pred božičem 1.-4941 droben, litografi-ran listič s ponosnim naslovom: Svobodna Slovenija. Spominjam se še prav dobro občutkov! ki so me napolnili, ko mi je prišla v roke prva številka in sem vsebino pazljivo prebral. „Vendar, hvala B’ogu!“ sem vzkliknil sam zase. Vedel sem, kdo je listu oče in boter, in vedel, da bom tudi sam poklican kaj napisati. Kakor ogenj ob hudem pišu se je plamenček razširil po slovenski zemlji, preskakoval meje in žične ovire in romal iz roke v roko, dokler se ga je še kaj skupaj držalo. In ljudje, ki so ga brali, so zanesljivim do pičice natančno pripovedovali, kaj je notri. Notri pa so bile začuda preproste, pa jasne besede. Pripovedovale so o položaju v posameznih zasedenih predelih slovenske zemlje, ocenjevale trezno in modro položaj ter ljudem dajale navodila, kako naj ravnajo, da se nesreča, ki nas je zadela, ne poveča in gorje po možnosti zmanjša. List je bil izrazito nasproten vsem okupatorjem; To jubilejno številko poklanjamo v spomin in zahvalo vsem, ki se v treh desetletjih niso strašili žrtev in so nam stali ob strani s svojim idealizmom, prežeti ljubezni do Slovenije. Vsem tem prijateljem se imamo zahvaliti, da je list obstal, in se razvil do slovesa, ki ga danes uživa, in trdno vztrajamo na poti k cilju, ki ga vsebuje že naslov lista: SVOBODNA SLOVENIJA zato je ves čas vojne izhajal v podzemlju in bil ilegalen. To je njegovo vrednost in ceno neizmerno dvignilo. Neusmiljeno je udarjal po škodljivih ukrepih zasedbene oblasti ter po nesmiselnih podvigih okupacijskih vojnih sil. Na drugi strani je takoj spočetka zavzel jasno in odločno stališče do partizanstva. Razkrinkal je osvobodilno fronto kot masko, za katero vodi komunistična partija boj za oblast in zatorej ne pusti nobeni drugi skupini so-odločilne moči v OP. Ljudstvo je pozival, naj ne nasede vabilom in pozivom OP za sodelovanje, ker bi s tem le pomagalo komunizmu do oblasti. Komunizem pa je nesreča, velika nesreča za slovenski narod. Danes, po petindvajsetih letih se bolj in bolj izkazuje, kako je vse -to bilo res. Ljudem širom Slovenije (raznašal-ska služba je bila vzorno organizirana in v rokah junaških in požrtvovalnih fantov in mož pa tudi žena in deklet) je Svobodna Slovenija vlivala v duše novega upania in zaupanja, da v teh hudih časih niso bili prepuščeni samim sebi, vžigala je v srcih pogum in voljo do samoobrambe in budila vero v novo bodočnost — SVOBODNE Slovenije. Sredi viharja, bliska in groma in smrti .ie obrnila pogled v vzor, v ideal Svobodne Slovenije. Ko danes spomini romajo nazaj v ljubo domovino, tačas polno dima iz pušk in strojnic in vso oblito z bratsko krvjo, se ustavljajo ob naslovu Ilustracijo na uVodnem mestu je narisal akad slikar Ivan Bukovec “Eslovenia Libre” — treinta años de fecunda vida El 22 de noviembre de 1941, hace de ello 30 años, nuestro periódico salía por primera vez en nuestra patria, Eslovenia. Las condiciones que rodearon su aparición eran las más difíciles que puede soportar un pueblo. Eslovenia estaba por entonces ocupada por tropas fascistas y nazis que querían, por cualquier método, borrar todo vestigio de vida eslovena y anexarse definitivamente núes tra tierra. A ellos se unió en su tarea destructora el comunismo que, aprovechando el crucial momento, inició isu cruenta revolución social. En tales circunstancias “Eslovenia libre” salió a la luz como periódico clandestino, contra la ocupación extranjera, y denunciando valientemente la actividad antipatria del comunismo local. Su voz se alzó en medio de las tinieblas de aquellos momentos, infudiendo fe y esperanza, y despertando el valor de nuestro pueblo, ique luchaba por su supervivencia. Terminaron los avatares de la guerra. Nuestra patria fue sojuzgada por el comunismo. Pero miles de eslovenos huyeron hacia el mundo libre. Un gran número de ellos se radicó en la Argentina, encontrando aquí su segunda patria. Y aquí también encontró su segunda patria nuestro periódico, que a partir de 1948 pregona al mundo las injusticias del régimen tiránico comunista, y une a. los eslovenos dispersos por todo el mundo en una sola familia. Como en los momentos más difíciles, en que apareció por primera vez, así +ambién hoy, sus ideales siguen siendo los mismos: la libertad y la democracia; idéntica su arma: la verdad; y una su meta final: luchar para que Eslovenia hoy sojuzgada, sea algún día Eslovenia libre. SADAT NAPOVEDUJE VOJNO / IZRAEL SE PRIPRAVLJA se ZDA že zdavnaj odločile stati ob strani Izraelu, toda hoteli smo, da to tudi javno povedo,“ je izjavil Sadat. Obtožil je Washington, da je opustil sleherni poskus mirne rešitve arabsko-izraelskega vprašanja in da se ves čas trudi, da bi samo Izrael dosegel svoje. „Sporočil sem Washingtonu, da v ZDA nimamo več zaupanja. Prekinili smo vse stike za mimo rešitev z ZDA,“ je zatrdil Sadat. V zadnjih tednih je Egipt dobil spet nova sovjetska letala in drugo orožje, Izrael pa iz ZDA prav tako najmodernejše orožje. Izraelski zunanji minister Eban je v Jeruzalemu izjavil, da bo „Sadat zgrnil na Egipt veliko nesrečo, če bo začel z vojno,“ ter je povabil Egipčane na „svobodna in odkrita pogajanja“. Egipčanski diktator Sadat, ki že več mesecev grozi, da bo moralo biti „izraelsko vprašanje“ rešeno do konca tega leta, bodisi z vojno ali z mirom, je pred kratkim objavil, da je Egipt prekinil stike z ZDA in da se je odločil za boj. Sadat je govoril letalskim častnikom na enem izmed novih letalskih oporišč blizu sueškega prekopa in je dejal, da so vsi upi na mimo rešitev spora z Izraelom propadli in da „nam ne preostane nič drugega kakor boriti se, da si znova vrnemo našo zemljo, čast in dostojanstvo“. Egipt je bil zadnje tedne v stalnih stikih z ZDA in z drugimi državami, je izjavljal Sadat, da jim je pojasnjeval egipčansko stališče in egipčansko nujnost boja proti Izraelu, „toda ZDA so se neprestano izmikale. Vemo, da so Vrhunska konferenca v Parizu Francoski predsednik Georges Fom-pidou ¡n zahodnonemški kancler Willy Brandt se bosta 3. ali 4. decembra sestala na vrhunsko konferenco v Parizu, na kateri nameravata rešiti „valutne razlike“, ki povzročajo finančne in gospodarske probleme med obema državama, zlasti v zadnjih mesecih. Vrhunska konferenca bo sledila odločilni konferenci tkim. Skupine desetih najbogatejših nekomunističnih dr-- žav, ki bo zasedala v Rimu 30. novembra in na kateri bodo znova poskušali rešiti mednarodno valutno krizo. Vrhunska konferenca med Pompidoujem in Brandtom „bo vsekakor odločilno vplivala na politiko na valutnem področju,“ je izjavil zahodnonemški zunanji minister Scheel, ki je s svojim tačasnega ilegalnega lista, ki sedaj slavi 25 letnico svojega življenja v svobodi, — četudi je ta svoboda mogoča le v tujini. Doma je ni... SVOBODNA Slovenija je naš skupni program. Program vSeh pravih Slovencev doma in na tujem, brez ozira na strankarsko in vsako drugo pripadnost. Ta program vsebuje dejansko vse: svoboden narod je suveren, ker mu nihče ne krati pravic, da si svojo usodo kuje sam in po svoji volji. Svoboden narod ima svojo državo, če jo imetj hoče; se veže z drugimi narodi v državne zveze, če se mu tako zdi prav; svojo hišo Slovenijo si uredi po svoji volji, ker ima mošnjo v svojem žepu; 'in tako naprej. Svoboda je prečudna dobrina, ki jo prav ceniš, ko si okusil do dna njeno nasprotje, pa jo spet. s polnimi pljuči vdihavaš — čeprav na fuiem. Nepremagljiva težnja po svobodi tli v prsih slovenskih ljudi v domovini, zlasti idealne mladine, kakor vulkan, francoskim kolegom 'Schumannom pripravil sestanek med Pompidoujem in Brandtom. Scheel je priznal, da obstajajo med Francijo in Zahodno Nemčijo večje razlike glede valutnega vprašanja, „toda niso tako velike, da jih ne bi bilo mogoče premostiti. Medsebojni politični odnosi pa niso s tem prav nič prizadeti,“ ie hitel zatrjevati Sicheel. Prav tako ta problem ne zadeva splošnih odnosov med članicami SET-a. Brandt je prvotno predlagal vrhunsko konferenco s Pompidoujem že za konec oktobra in je Pompidou na to *akoj pristal. Toda vprašanje določitve definitivnega datuma je ostalo odprto vsled negotovosti datuma sestanka Skupine desetih, ki je bil končno določen za 30. november. ki se zdi, da je ugasnil, pa spet bruhne na dan z vso silo in močjo. Znaki kažejo, da tega vulkana doma ni mogoče pogasiti. Mi v svobodnem svetu nosimo zaklad svobode s seboj, saj smo zaradi nje domovino zapustili, in s svojimi rodoljubnimi dejanji aktivno pomagamo uresničiti skupni nacionalni program VSEH Slovencev: Svobodno Zedinjeno Slovenijo. Pred nami pa sveti kot plamenica „Svobodna Slovenija“, list spočet in rojen v ognju in dimu, sedaj pa politični begunec kot mi vsi, in nam jasno in neomajno kaže pot —■ kot pred desetletji doma — v svobodno Slovenijo. Takrat je bilo vse res, kar je pisal — izkazalo se je; res je tudi, kar piše sedaj. Ohranimo to svetlo plamenico in pomagajmo, da se še svetleje razžari, dokler ne bo dosežen in uresničen naš skupni program, zajet v njenem imenu: SVOBODNA SLOVENIJA! y Storni ii'i'?r„. - - - trv-- r:*j.^a«îr via: SSP" . --r^u „j. ■■ ; ,:y j J. ;;gim S L V E‘ N C I SLOvEsiŠTa PilOTIKOMFNISTieNI BORCI ()B.,/1TX0YEM OBISKU V AMERIKI Ob obfšku' Združenih držav in Kanade so sloven.skl protikomunistični borci v obeh omenjenih državah ostro proteštirhli zoper ta' obisk jugoslovanskega diktatorja ter s članki v raznih angleško pisanih časopisih orisali pokole in morije V Sloveniji in ostali Jugoslaviji,"ki so še izvršili pod vodstvom in na zapoved' Tita.' Prdesedniku Rihardu Nixonu je bilo dne 26. oktobra poslano pismo, ki sta ga podpisala predsednik ZDŠPB Karel Mauser ter tajnik Jože Melaher, v katerem protestirata zoper politiko ameriške vlade, ki sprejema in časti svoje nasprotnike, s čimer pa jih nikakor ne pridobiva zase. Saj je nedavno, glasovale v'Združenih-narodih pokazalo, da je; ta politika-' doživela svoj polom, ki ga ie ameriški delegat pri Združenih narodih označil kot „sramoto“, S tako politiko se ne iznreobračajo sovražniki, pač pa se izgubljajo prijatelji. Protest zoper Titov obisk je tudi nosla1 tiskovni referent ZDSPB Otmar Mauser predsedniku vlade v Kanadi Pierre E. Trudemiu nred obiskom Ti+a in nato še po obisku,- V oismu po obisku ie med drugim naglašeno, da ie „s povabilom Tita v Kanado izgubila ta vlada zaunanie, podporo in spoštovanje najmanj 100.000 svojih državljanov“. Univerzi v Halifaxu, ki je podelila Titu častnj doktorat, pa je Otmar Mau-s°r v imenu slovenskih protikomunistični1-! norCen noslal pismo z naslednjo vs-tinp: „Potem ko sem na televiziii SVETA BIRMA SLOVENSKIH OTROK V nedeljo, 21. novembra, ob 8-30 bo v ukrajinski stolnici, ulica Ramón Fal-cón 3960 (dve kvadri od Slovenske hiše), sveta birma za ¡slovenske otroke. K lepim obredom v slovenskem jeziku in k somaševanju vsi lepo vabljeni. P O S V E T U videl -množičnega,.morilca. Josipa Bro^a Tita sprejeti - častni doktorat prava, na vaši univerzi,, imam samo eno besedo, za'vas, -gospodje; ki upravljate univerzo: Sramota.“ Poleg tega je Otmar -Mauser poslal ministrom in drugim vodilnim osebnostim v. Kanadi blizu' 50 pisem, v katerih je podal resnično ' sliko jugoslovanskega diktatorja. ZVEZA SLOVENSKIH ŽENA IN MATER Predavanju, ki ga bomo imele žene in matere v četrtek, 25. novembra v Slovenski hiši, bi' lahko dali' ime „na. razpotju“, č. g. Tone Rant nam- bo govoril o vzgoji otrok od 12. do • leta, to se pravi v dobi, ko se pred materjo in otrokom pojavljajo številne skrbi in problemi, katerim pogosto ne vemo odgovora, posebno še, ker hoče mladina že sama odločati o svoji usodi, pa ji manjka dozorelosti. O vseh teh vprašanjih bomo skupno obravnavali na tem sestanku, ki bo zadnji v letošnjem letu. Božične in novoletne kartice. Izšla je nova izdaja zelo lepih božičnih in novoletnih kartic in sicer v slovenskem in kasteljanskem jeziku. Izdajo so pripravile mlade žene, tisk in papir je podarila tiskarna ičeč, za kar, se na tem mestu najlepše zahvaljujemo. Preskrbite si jih lahko v Slovenski hiši in pri odbornicah Zveze žena in mater. DRUŠTVENI OGLASNIK Medorganizacijski svet bo 26. t- m. na katerem ho ena najvažnejših točk vprašanje glavnih prireditev v letu 1972. Ustanove in društva, ki niso člani, pa bi želeli povedati svoje predloge, se sveta lahko udeleže po svojih zastopnikih. 25. novembra bo maša zadupnica za pokojnim generalom B. E. Gallom v slovenski kapeli. Vabimo vas, da se te svete maše udeležite. V prodaji je rifa za izdajo slovenskih šolskih knjig. Glavni dobitek je stereofonični kombinado. Predavanje dr. Berceta „Kajenje in rak“ bo na šestem prosvetnem večeru Zedinjene Slovenije, 11. decembra 1971. Seja šolskega odseka ZS bo v Slov. hiši v sredo, 24. novembra, ob 19.30. Vabljeno vse učiteljstvo. v, .OBVESTILA SOBOTA, 20. novembra 197L: , V Slovenskem domm v. San Martinu ,ob 18.30 roditeljski segfiMiefc- š predavanjem g. Marka Kremžarja* Mladina pred izbiro. Poleg staršev vabljeni tudi ostali rojaki, zlasti še dekleta .in. fantje. V Slovenskem domu v San Martinu ob. 20 članski a?ado ob zaključku poslovnega leta. "' V Slovenski hiši ob 15.45 izpiti.teološkega tečaja. ČETRTEK, 25. novembra 1971: V Slovenski hiši redni mesečni sestanek'Zveze slovenskih žena in mater ob, 16.30. Predaval bo g- Tone Rant o vzgoji otrok v dobi od 12. do 18. leta. SOBOTA, 4 decembra 1971: V Slovenskem domu v San Martinu sklep slovenske šole s šolsko prireditvijo. — Ob 19 prihod sv. Miklavža. NEDELJA, 5. decembra 1971: V Slovenskem domu v San Martinu bo po sv- maši redni občni zbor doma. NEDELJA, 12. decembra 1971: V Našem domu V San Justu Tombola. SDO-SFZ i Ker A4'