Meta Kusar
I
Tomaž Šalamun: Dojenčki.
Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije (Poetikonove lire), 2014.
Ali je mogoče brati pesniško zbirko in jo znati prebrati?
Recenzija je v teh okoliščinah beseda, ki boli. Saj je vendar nekakšna cenzura! Razmislek, samogovor o poeziji sta milejša. Znati prebrati ali brez precenjevanja poskušati interpretirati, je postalo najpomembnejše. Ker ne bo pozvonil telefon in ne bova govorila, kaj sem prebrala in kako. Prvič pišem o Šalamunovi poeziji tako, kakor da ugriznem v knjigo. Da pesniški jezik čutim med zobmi. Prav tako je, kakor je rekel Joseph Brod-sky: "Če nas umetnost česa nauči, nas tega, da postanemo kakor umetnost: drugačni od drugih."
Rentgenska slika pesnikove moči je njegov občutek za jezik. Besede so tiste, ki izgubljajo veljavo, če pesnik izgublja veljavo. Pri Šalamunu se tega ni bati. Prvi občutek je bil, kaj bo čas naredil s pesnikom človekom? Mnogo močnejši je postal ta, ki leze iz Dojenčkov: kaj jezik dela s časom? Samo zdi se mi, samo zdi, da je to najbolj zastrta, nezavedna knjiga. Kakor se samo zdi, da je ruša nad pesnikom. Resnica je povsem drugačna: pesnik je živ tako dolgo, kolikor dolgo jezik v njem živi.
Ko to pišem, se zavedam, da je Tomaž Šalamun edini pesnik, ki ga poznam od začetka do konca. Lahko rečem, da je prav on moj vodnik skozi svet in jezik, kakor je svetoval Brodsky. Hvaležna sem in neskončno srečna, da sva se srečala, spoznala, da sem opazovala in občutila, kako je njegova prizma lomila žarke, da je videl, kako jih lomi moja.
Dojenčki so prva pesniška zbirka Tomaža Šalamuna, ki je pesnik ni dočakal. Druga so Orgije, ki je izšla pri Beletrini, nekaj tednov za Dojenčki.
Knjiga se začne s citatom Susan Howe, ameriške pesnice, esejistke in kritičarke: "Razumevanje ni nekaj, kar sodi k razumu. Razumevanje se dogodi kot zunanji znak notranje milosti." Zaključi pa jo z verzom: "Dojenčki so zamrznjeni lijaki iz podzemlja."
1162	Sodobnost 2015
Sprehodi po knjižnem trgu
O tej knjigi nočem razmišljati abstraktno, ker je v njej veliko jasnih stališč, še več, povsem točnih ugotovitev, kakor v pesmi Ljudje iz debel, kjer začne s povprečno, navidezno, resnico: "Satan est spiritus tristitiae ..." Takoj nato sledi notranja, ne navidezna resnica: "Ne dragec. Satan je odgovoren tudi za / prekrasne bisere." Šalamun pozna staro šolo, zato ve, da je Lucifer kot kralj teme in luči tudi dirigent umetnosti in znanosti. Lucifer ne vodi samo sence in teme maye, ampak tudi bleščavo maye, kot so npr. biseri.
Pri dobrem pesniku se vedno vprašam, kaj ni novega. Šalamun od Pokra naprej z eno besedo pove tri, štiri ali pet stvari, kar pomeni, da pesem koncentrira in porabi za veliko pomena malo besed. Na ta način podre načrte bralca, ki bi se hotel leno pretegovati skozi verze in pomene lagodno piti. O tem govori pesem Bojkot plana, ki je močno poetična, ostro angažirana, kar je za pesnika tudi konstanta: "Zebra si s plaščkom pokrije komaj / petino svojih storitev. Mapa / mundi plesni. Jambor je / dosti teže posekati / kot smreko. Naoljen je. Pa ne / samo zato, ker je / naoljen. Fant je ponosen. / Dotika se pine. / Smreka se dotika samo / zemlje, ki se mrvi. / In šepeta: koga slišim, koga / slišim? Reže valove / in mrmra: meni prosim. / Polet oslini."
Tam, kjer je zebra, torej prehod, je le petina poetičnih storitev. Mape mundi niso zemljevidi za navigacijo, ampak so zemljevidi srednjeveških principov in ti plesnijo. Stališče je jasno, tudi naprej. Pri barki: jambor je naoljen, za plovbo pripravljen, ni drevo, zato ga je težje posekati kakor smreko. Fant na barki je ponosen, ker se dotika pine. Pina pa je trd oreh, ki zahteva milost, o kateri govori moto, citat ameriške pesnice. Razumevanja ne dosežemo z razumom, čeprav nas razum pripelje precej blizu resnice. Ampak pesnik bojkotira plane. Brez notranje milosti ne moremo ugotoviti, kaj je pina. Ali je vrsta podolgovate školjke? Je perjanica na šlemu konjenika? Je morda tisti droben žebljiček brez glavice, na primer v kompasu, na katerem stoji magnetna igla? Morda je to tista ošiljena palica geodeta, ki dela nove mape sveta, tokrat navigacijske?
Vsekakor je nekaj zanesljivega, kamor je jambor zasidran in ni kakor smreka, ki je v zemlji, ki se mrvi. In spet poetičnost: Fant šepeta: Koga slišim, koga slišim? Je to zunanji znak notranje milosti, zaradi katere lahko mrmra: meni prosim. Oslini svoj polet. Ukaz naj ga oslini je zato, da bi uspel, ker slina je apotropejska. Zato pljuvamo v roko, ko sklepamo kupčijo. Da bi držala.
Prav nič nenavadnega ni, da so v Šalamunovi poeziji kraji in ljudje, ki se jih je dotikal, poznanstva in znanja, precej znanja umetnostne zgodovine. Če poskušamo vedeti vsaj pol toliko kot on, postanejo verzi zelo
Sodobnost 2015
1247
Sprehodi po knjižnem trgu
konkretni: "Včasih mislim, da sem se navzel / Črnogorskega surrealizma po Juddu."
Po desnem krilu Denise René; to je gospa, ki je že leta 1955 v svoji pariški galeriji razstavila kinetično umetnost. Tuškovi mobili pa so bili v akciji OHO leta 1969 razstavljeni v kanjonu Kokre.
Vsi pesniki smo kronisti. Pretresli so me verzi: "Mrliček se je kraspal. In tudi / ptica je priletela." Na Tomaževem pogrebu je zares priletela ta ptica. In še naprej: "Sanjal sem slepe konje. / Zaletavali so se v grče." Ali ni to na najbolj poetičen način povedano, da je sanjal slepe moči, slepe nagone, ki so se zaletavali v davno porezane poganjke? In naprej! "Rodna gruda je / parna os." Njegovo neuničljivo semantično jedro od Pokra naprej, njegovo pleme, mi Slovenci. Pa tole: "Kundak (ne / kundak) prsti so mi primrznili / na Igman planini, kjer smo trenirali. / Bilo je pred človeškimi pravicami / in bil sem mlad ... ponoči so tu pa tam rezali grla straži, / v glavnem samo na obletnico / smrti Mihajlovica. Trije Slovenci smo / bili v vodu. Vsi smo bili močni."
Ali pa pesem, tako značilna za pesnikovo sedemdeseto obletnico, ki se je bližala. Modra galica, strup za pripravo bordojske brozge, s katero se zatira raka in ožig in druge bolezni in škodljivce rastlin, žari: "Kiti dojijo svoje mladiče. / Jesen je odletela. / Modra galica žari. / Kaj mi boš brala na smrtni postelji?"
Rada bi bila jasna. Ker je tudi Šalamun jasen. Še zdaleč ne gre samo za "priklicevanje stvari", kot menijo nekateri. Dober pesnik je vedno precizen. Zato citiram še pesem, ki ima nedvomno stališče, čeprav so taki tudi drobci, raztreseni po knjigi, kakor npr. "Hočem spati z mrtvim. Prestrašen sem / in izobražen", ali zlobno "Stavroginovo maslo na kruh", ali močno družbenokritični verzi "Subjekti, ki so imeli še pred hipom / ime, cvilijo? Kam izginejo / taki subjekti? V votlinino mračno / noč prskajočih sladic?" Ko se razkrivajo lopovščine, ki smo jim priča v vseh dejavnostih vsak dan.
Tudi spomin na JLA v njegovih pesmih ni redek, na primer v pesmi Spomin Jugoslovana:
Ja, zid je stal. Bil je okrasen in debel. Čmrlji so tajno sestankovali. Artauda so izkopali, ga prinesli na nosilnici, da si ga je lahko ogledoval. Enim je pasal, drugim ni pasal. Bil je suhcen, tanjši kot kitajski, ampak ne tako čisto suhcen kakor izraelski. Po
1250
Sodobnost 2015
Sprehodi po knjižnem trgu
Kitajskem sem hodil z Ronom Patgetom, ki si je tam kupil kapo. Skozi berlinskega sem sel z Metko, da sva tam 2. januarja 1983 videla Pergamon. Alexander Platz je bil brez ljudi. Sedela sva tam v Ljudski menzi, v rokah sem držal 5 DEM, ki so se svetile kot hostija. Kupil sem Honneckerjev časopis Neues Deutschland z edino fotko, kako v Ameriki leta 1931 ljudje stojijo v vrsti in jim talajo juho. Spomnim se ljudskih oči.
Ja, oči pesnika delajo spomin in tipajo bolečino, kadar je čuti neposredno ne prinašajo do srca. Bralec pa se od njega uči. Zato z "zapomnjeno roso boža živali. / Plačan je ogleduh. / Kajti ve, kdor ve. / Kar ne ve, ne ve." Zaključimo potovanje Dojenčkov s pesmijo Občudovati papeža.
Z enih je mahedralo Nevesinje. Eni so imeli rdeče žebljičke v bradi. Razmajane srednje zobe od starosti. Pepel v glavi. Močilar je vstal. Va fuori straniero! Tam so vsi
kradli. Armani, Vespazijan, Mušič.
Bacon je imel pa rad dile.
To je ognjemet, ki iz razuma ne dela razdejanja, saj ga še kako potrebujemo, ampak želi z bleščečo svetlobo združevati nezdružljivo; končno dela prav to, kar počne življenje. Eni mahajo s tisto Nevesinjsko puško, drugi imajo neurejene, zapuščene brade, kar je znak norosti. Kapljice krvi so videti kakor rdeči žebljički, torej so mučeniki, tretji z razmajanimi
Sodobnost 2015
1247
Sprehodi po knjižnem trgu
srednjimi zobmi in imajo pepel, kesanje, namesto lucidne pameti v glavi. Tu je se Močilar, vzor jasnega in kremenitega Levstikovega jezikovnega načrta. Ženem se, da bi doumela, kaj imajo skupnega Armani in rimski cesar, ki je porušil drugi judovski tempelj in po dveh letih vladanja slabo končal in od vročice umrl. Pa Mušič. Že pri Mušiču ne vemo, ali je Zoran ali Marko. Tudi Bacon je lahko filozof ali slikar. Filozofu podkupovanje ni bilo tuje; je po dilah hodil k svoji empirični metodi? Morda pa gre vseeno za slikarja, Irca, ki je od drugih slikarjev sprejemal svoj likovni jezik, imel različne izvore inspiracije in vtiskoval nove pomene in s tem odpiral globlje možnosti čutil. Bil je hazarder, ljubil je riziko tako pri načinu dela kakor v življenju. So to te dile? Ali pa je bil framason, kjer uporabljajo deske za načrte, ki pripadajo stopnji Mojstra - so simbol poti duhovnega izpopolnjevanja.
Ravno to je tista stalnica, ravno to je tisto dobro, njegova stalna moč: Materiala je naril toliko, da se bomo še dolgo po njem smučali. Tega se seveda zaveda.
1250
Sodobnost 2015