77
Narodne stvari.
Ožegović škof in boritelj za narodno pravo.
A i u današnjih okolnostih nisu bez nauka.
Evo nekoliko črtic iz „uspomene" škofa Mirka barona Ožegovića, ki smo jih obljubili v poslednjem našem listu. Srečna dežela, ki ima v mrševih političnih časih možć take, kakor je Ožegović bil in kakor je dandanes Strosmajer! Zvesti svojemu visocemu poklicu niso le meceni narodnim napravam, marveč so tudi zvezde, koje kažejo drugim, kaj je pravo, kaj je potrebno.
Škof senjski in modruški Ožegović doživel je starost od 94 let. Dovršil je pravoslovje in že bi bil imel postati odvetnik (advokat), ko se odpove svetnemu poslu in 1798. leta stopi v bogoslovno seminišče v Zagrebu — hotel je biti, kakor „Uspomena" pravi — „pastir stada Isusova".
Namen teh črtic ne more biti popis, kako je iz duhovnega pomočnika dospel na prestol škofov, kaj je delal in dovršil na tem mestu; le kazati hočemo nekoliko delovanja njegovega na političnem polji. — Ožegović je bil tihe in mirne narave, delovanje njegovo bilo je podobno rosici, koja namaka žejno žemljico in stori, da iz zrnca, ki ga zemlja nosi, ponosno stebljo pro-klije in v visočino izraste. Bil je rodoljub z dušo in telesom.
Rajnega starčeka prva moževa doba pada v poslednja leta njegovega župnikovanja (faj m oštro vanj a) in v čas, ko je postal kanonik v Zagrebu. Oni čas bil je čas narodne stagnacije na Hrvaškem. V tem delovanji je pokazal pokojni škof Ožegović, da je mogoče strinjati i duhovne in domorodne dolžnosti.
Ko vidi Ožegović, da se nihče ne miče, da nihče ne povzdigne glasu proti nepravednim željam Magjarov, povdigne on kot pošten Hrvat svoj glas v ime prava in pravice ljudske. Zdaj ga vidimo s peresom boriti se in posvečevati ono znanost, kojo si je prisvojil kot pravnik, na oltar svoje domovine. Vse, kar je Ožegović spisal v brambo hrvaškega prava, ima korenino
78
v brambi hrvaške zemlje (dežele), po kteri so Ma-gjari tako silno hrepeneli. „Z deželo brani se — je rekel — naša avtonomija in naš jezik." Rajnki Ožegović si je bil v svesti, da te tri stvari so straže narodnega bitja in da brez njih ni življenja.
Na vprašanje magjarskega pisatelja: „kaj hočejo Hrvati?" odgovoril je Ožegović: „Oni hočejo pravico, a ne nepravico; oni opirajo svoje zahteve na pravo, a ne na orožje, dobro vede, da ono, kar se pridobi z orožjem, se izgubiti more z orožjem, a ono, kar se s pravico pridobi, da se brez krivice izgubiti ne more."
Hrvati niso nikdar bili svojim vladarjem nezvesti; oni niso tražili nikdar druge zemlje, nego ono, ki so jim jo očetje njihovi zapustili. —
Kar je rajni Ožegović, braneč pravo hrvaško proti magjarski sili, pisal 1839. leta in v čemur kazal uzvišeno rodoljubje svoje, še dandanes je resnica.
Po pravici tedaj pisatelj „Uspomene" izgovarja ove besede,  ki smo jih črticam tem na čelo postavili.