i.eto 29                   ANGELČEK         _     Stran 85
A. Čadež:
O nebesih.
Šfftdolf in Ivanka sta se vracala iz šole domov, Spo-^^ toma sta sc pomenkovala o nebesih. V šoli ie pripovedoval dobri gospod župnik otrokom o več-nem živJjenju, ia ko so ga nekateri vprašali, kako je v nebcsih, je odgovoril: »Če si mislite skupaj vse, kar je na zemlji najlepšega in najboljŠega, je vse to le  mrvica veselja v primeri z  nebeškim veseljem.*
Bratec Adolf in sestrica Ivanka bi bila pa rada izvcdela, kaj je najlepše in najboljše, ki bi sc dalo primeriti nebesom,
Doma jinia da mamica tecnega krnfia, nato se pa odpravita proti bližnjemu gozdu. Nasproti jima pride svatovski sprevod: vcseli gostje med godbo, petjem in vriskanjem, okrašeni s cvet/em in šopki. Deklica rcče: »Kaj pa, Če so nebesa kakor svatov-ščina?« Godba pa veselo svira, kakor da vabi na ples. Bratec in. sestrica se spoprimeta in jameta ra-jati v prosti naravi, Pa rajata vesela, dokler se za-sopljena ne sesedeta v mehko mahovje.
»Kakor ženitovanje ncbesa že niso,« de premiš-Ijeno bratec. »Saj se mi kar vrti v glavi. Za ples že nisem.«
Stopita v gozd. Vse tiho je ondi, kakor v cerkvL Po zeleni tratini se igrajo zlati prameni gorkega solnca. Hrošči brne vsekrižem, smrckov vonj dehti kakor kadilo v cerkvi. »Morda so pa nebesa kakor lep gozd?« zašcpctata otroka drug drugemu. Tcnila: »Beži, beži!«, zavrisnc v tem Ivanka Adolfu. Velik modras sc je namreč priplazil mimo grma. Otroka trepetaje od&kočita in se umakneta.
Stran   86                 ANGELCER                  Leto 29
»Kakor solnčni žarki so nebesa!« zakliče Adolf, ko prisopihata s sestrico na prijazno tratico, vso ob-sijano od blagodejnih vcccrnih solnčnih pramenov. Otroka se vsedeta na mehkovabljivo blazino *ma-temih dušic« ali timijana. Gorkota zahajajočega solnca ju zaziblje v mirno sparije. — Naenkrat pa. planeta kvišku: solnce je namreč že zaslo, in gozdni hJad ju je obje!.
»Domov morava!« reče deklica. »Solnce naju jc goljufalo, da sva zaspala. Nebesa morajo biti že boljša,«
Zmračilo se je in stemnilo. Otroka sta bila tmd-na in lačna. Roko za roko sta sc držala in nista pr&v vedela, kam. Zvezde so se jele prikazovati na nebu. Deček pa reče: »Morda so pa ncbcsa kakor zvezde? • ^- »0 ne,« pravi deklica, »zvezde so predaJeČ in na-ma ne kažcjo poti.*
Bila sta otroka še globoko v gozdu. Veter je šustel v vrhovih gostih dreves. Otroka nista bila na pravem potu. Utrujena nista mogla naprej. Deklica je padla ob korenim. Bridko je saihtela in zastokala: »Oh, Adolf, saj ne bova prišla doraov v temni noči,< V tern strahu in grozi zacujeta od dalcč Človeške gla-sove. Jokaje začneta klicati. In rcs, glasovi so vedno razločnejši, Kar naenkrat spoznata besedo očctavo. Spremlja ga hlapec s svctilko.
»Otroka moja! Kaj pa je z vama?« ju oče po-zdiravi.
»Oh, oče,« ^akličeta otroka in hipneta kvišku. Oče ju prime za roke in \u pelje na pravo pot. Ihteča gresta poleg njega. Šelc na pravi poti jameta pripo-vedovati, kaj se jima je pripetila v gozdu, tn kako je kar naenkrat nastopila noc.
Lcto 29                    ANGELČEK                     Stran 87
Na pragu doma pa je stala dobra mati vsa v skr-beh za Ijuba otročiča. Vesela ju je sprejela in po-vpraševala, zakaj in kako sta se izgubila. Hudovati se nanja ni mogla, ker sta bila Dolfe in Ivanka do-bra in ubogljiva otroka, in je mati vedela že vnaprej, da nista bila sama kriva te nezgode.
Po večerji in kratki molitvi pa jn je odpeljala k počitku, ju blagoslovila in še pokrižala,
Ko je bilo že vse tiho, ie zaiepetal deček napol slišno: »Zdaj pa vcm, kje so nebesa.« Deklica pa jc pristavila: »Še lepše kakor pri dobri mamici — bo v nebesih.«                                          Po ^ W. Stimmen