Poštnina plačana v gotovini!
LIST ZA ČLANE VZAJEMNE ZAVAROVALNICE V LJUBLJANI
Izhaja dvanajstkrat na leto. — Celoletna naročnina za člane Vzajemne zavarovalnice Din 1'—, za vse ostale Din 16'—.
Izdaja: Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 19, telefon 25-21 in 25-22.
LETNIK V.
JANUAR 1940
ŠTEV. 1
1900'
Pravijo, da človek šele s štiridesetim letom popolnoma dozori in da se šele s tem letom začne doba polne tvornosti, zrelega mišljenja in preudarne podjetnosti. Pri štiridesetih letih se šele človek ozre motreče na preteklost, jo zna pravilno ocenjevati ter iz nje izrabiti izkušnje za nadaljnje delo. V taka najlepša leta — primerjano s človekom — stopa sedaj naša Vzajemna zavarovalnica.
Seveda pa primerjava s človeškim življenjem ni točna, kadar gre za življenje gospodarske ustanove, posebno še gospodarske ustanove, ki je zrasla iz najplemenitejših narodnih sokov in ima trajno narodu služiti. Prvi koraki take ustanove v življenje so sicer majavi, kot je majav in negotov prvi korak deteta. Ali kakor se dete ob čuječi roki matere kmalu postavi na lastne noge ter je njega korak vedno bolj trden in gotov, dokler se končno ne razvije v strumnost mladeniča in borbenost moža, tako se tudi narodna gospodarska ustanova že koj spočetka naslanja na razumevanje, skrb in ljubezen svojega naroda, zaradi česar dobi prav kmalu ono trdnost in stalnost, ki ji omogoča hiter, pa vendarle čisto naraven razvoj. Če namreč narod tako ustanovo potrebuje, potem ne more čakati, da se mu razvije šele po načelih človeškega življenja, temveč mora rasti naglo, da lahko prej zaščiti narodove koristi, kot bi jih mogle oškodovati tuje sile. V človeškem življenju nastane pri gotovih letih staranje in hiranje, pa tudi najlepša leta so prepletena z boleznijo in okvarami. Narodna gospodarska ustanova pa mora neprestano rasti, se vztrajno in uspešno otepati zastoja in kriz, ako hoče svoje poslanstvo v narodu v polni meri izpolniti.
»1840
Po teh načelih je rasla. Vzajemna zavarovalnica skozi štirideset let ter se iz nebogljenega deteta, ki so mu mnogi zavistneži, pa tudi dobro misleči ob rojstvu prerokovali skorajšnjo smrt, razvila v sedanjega na znotraj zdravega in močnega, na zunaj pa uglednega in podjetnega moža, ki obeta našemu narodu še mnogo. Kdor bo kdaj pisal zgodovino našega narodnega gospodarstva, bo vedno znova in znova moral omenjati Vzajemno zavarovalnico kot tisto gospodarsko rastlino, ki je kljub nerazorani in po tujih vplivih zastrupljeni zemlji v najkrajšem času pognala tako globoke in močne korenine, da je niti najviharnejši nasprotni vetrovi niso mogli izruvati. Odkod ta čudežna moč?
Tako življenjsko silo in rodovitnost more dajati le narod, ki hoče živeti in zato iz stoletja v stoletje poraja iz sebe tvorne sile, ki jih smotrno uporablja za svoj kulturni, politični in gospodarski razvoj. Vzajemna zavarovalnica je bila v obilni meri deležna te narodove tvorne sile. Narod je vedel, da prav v zavarovalstvu plačuje krvni davek tujcu, ki se kot klop zariva v narodovo telo, da bi ga izžel in popolnoma ohromil. Zavarovalnica je že po svojem ustroju tista ustanova, ki zna in mora najti pot k slehernemu narodovemu členu. Če prihaja v narod sicer vsa vabeča in košata, pa nosi v svoji notranjosti strup narodnega sovraštva, je gotovo, da bo neopazno trosila strup, ko bo narod mislil, da mu nosi dobroto. To so spoznali ustanovitelji Vzajemne zavarovalnice, ko so pred štiridesetimi leti s tako danes komaj še razumljivo energijo in požrtvovalnostjo postavljali mogočne temelje domačemu zavarovalnemu zavodu. Prežeti dr. Krekovega ustvarjalnega in na-
^so srečo, mir in mnogo živfjenjsRjfi tispefiov žefi v novem Tefu j940 vsem svojim zavarovancem, sofruänißom in prijateljem
VZAJEMNA ZAVAROVALNICA
V LJUBLJANI
aaaas&assasaasHHEHBSHSiasEsaGBBEB
Noguute
m BiuL'Einfesr 1833
Nagradna zlogovnima je številnim reševalcem povedalaiPrešernov verz iz njegovega »Krsta pn Savick: Največ sveta otrokom sliši Slave. Za na* grade so bili izžrebani:
1.	Mirko Geratič, Maribor, Koroška cesta L
2.	Franc Čuš, posestnik, Hlaponci 26, p. Jun« šinci pri Ptuju.
3.	Šola Zagorje pri Kozjem, p. Pilštanj. '
4.	Oton Abramič, dijak, Kamnik, Šutna 22.
5.	Jože Dečman, čevljarski vajenec, Družmir» je 29, p. Šoštanj.
6.	Jože Okoliš, Nadlesk 26, p. Stari trg pri! Rakeku.
7.	Viktor Penko, kaplan, Šmarjeta pri No* vem mestu.
8.	Boža Bivic, učenka Obrtne šole, Ljubljana, Orlova ul. 7.
9.	Pavla Kumar, dijakinja, Maribor, Pobrežka cesta 9.
10.	Marica Frelih, trgovska sotrudnica, Ljubi* Ijana, Staretova ul. 18 a.
Nagrajeni čitatelji bodo dobili vsak po eno slovensko lepo vezano knjigo še pred božičem. — Ponovno prosimo, da pri rešitvah napišete poleg svojega točnega naslova tudi svoj poklic in leto rojstva.
Bstilie - vez ntssi nami m izseilemi
Vsako leto posvetimo en teden našim izseljencem. To je prav za prav premalo. Vsak teden, vsak dan bi morali biti v mislih med seboj povezani. Slovenci se premalo brigamo za nase brate in sestre v tujini. Slovenska kri v tujini se izgublja in ne pomislimo, kako škoda je vsake kaplje. Potrebno bo, da na kakšen način čim bolj navežemo stike z našimi izseljenci, da te stike poglobimo in povečamo. Izseljenska zbornica, Kaiaelova družba in druge podobne ustanove veliko delajo v tem oziru. Eno izmed glavnih vlog bi mogel prevzeti radio. Po radiu naj bi bili Slovenci doma in v tujini med seboj kar najbolj trdno povezani. V ta namen naj bi služila od časa do časa beograjska kratkovalovna radijska postaja, saj je bila zgrajena v prvi vrsti, da vzdržuje vezi med Jugoslovani v domovini in Jugoslovani, ki žive raztreseni po svetu. Za postajo smo prispevali tudi Slovenci svoj delež in imamo torej po- | polno pravico, da ta postaja skrbi za posebne I oddaje za naše, slovenske izseljence. Ljubljanska | postaja je prešibka in ne more vršiti tega poslanstva v taki meri, kot ga more beograjska kratkovalovna radijska postaja.
Taki večeri, kot je bil dne 3. decembra t. 1., posvečen izseljencem, bi se morali vršiti vsaj enkrat na teden. Ti večeri naj bi obsegali koncerte slovenske in jugoslovanske glasbe; oddaje naj bi se vršile v slovenščini in srbohrvaščini menjaje.
Radio je danes tisti, ki more preko vseh naravnih in umetnih meja zgraditi most med nami v domovini ter brati ii sestrami na tujem in jim posredovati življenje v domovini.
V radiu naj bi se vršila od časa do časa posebna kulturna, socialna in druga podobna predavanja, namenjena izseljencem. Radio naj bi prirejal posebne slušne igre za izseljence. Potrebno bi bilo uvesti posebna poročila iz domačega življenja, razne novice, ki bi izseljence posebno zanimale in podobno. Kar bi prvič ne uspelo, bi uspelo drugič. Čas sam bi pokazal, kaj je bolj potrebno, kaj manj, česa so izseljenci v tem oziru bolj potrebni, česa manj.
Na vse te stvari moramo misliti in jih tudi čimprej izvesti, če nam je kaj do tega, da se naša kri v tujini ne spridi in okuži.
Le trdne in trajne vezi z izseljenci, ki jih zmore danes vzdrževati edinole radio, bodo ohranile naš rod v tujini trden, nepokvarjen, zaveden in zvest domovini.
Če gledamo sporede raznih inozemskih radijskih postaj, vidimo, koliko ur, koliko skrbi posvečajo drugi narodi svojim bratom in sestram na tujem. Teden za tednom jim posvečajo posebne večere s koncerti domače glasbe, domačih pesmi, s predavanji, s poročili in novicami iz domačega življenja. Ne strašijo se nikakih žrtev, ki so s tem v zvezi, ker se zavedajo dolžnosti do svojcev, ki | jih je življenje vodilo od doma v tujino, ker se 1 zavedajo medsebojne duhovne in krvne sorodnosti in so preponosni na svoj narod, da bi pustili, da bi katerikoli njihov človek bil izgubljen v tujini in odtrgan od narodnega občestva tudi duhovno.
Med nami in našimi izseljenci mora»biti trdna povezanost, da čutimo sleherni utrip življenja drug drugega in posredovalec vsega tega naj bo — radio.
Pretiravanje Podnarednik rekrutu: >Škoda, da nisi pri konjenici. Ves eskadron bi imel za pol leta dosti slame, kar jo imaš ti v glavi.c
Profesorska. Služkinja: »Gospod profesor, kli- | če vas telefon. Pri aparatu je gospod Strelec.« — 1 Profesor^ brska dalje po svojih knjigah in de: | »Kar počaka naj! Ponudite mu stol in recite, naj malo potrpi!«
Pepe: »Kaj pa danes tako čudno izgledaš?« — Mate: »Včeraj sem praznoval desetletnico poroke, ,pa me je tašča zasula s cvetjem.« — Pepe: »To že razumem, a zakaj si ves lisast po obrazu?« — Mate: »Cvetje je bilo namreč v lončkih.«
Škotska. Gospod Cooper se je poročil s hčerko ; .nekega Škota. Po poroki ga vpraša prijatelj: »Ali : si dobi! mnogo svatovskih daril?« — Cooper: ' »Hvala, precej! Skoraj od vseh prijateljev sem p .dobil kako srebrno reč.« — Prijatelj: »Kaj ti je j pa tast poklonil?« — Cooper: »Majhno škatlico | kreme za čiščenje srebrnine.«	*
2'
rodno prerojevalnega duha ter tešeči se ob jekleni volji narodnega kneza Jegliča niso poznali ovir in težav, ki so bile z njih zamislijo lastne narodne zavarovalnice združene. Ne mrzel pohlep po denarju, ne do-bičkažcljnost in brezdušno materialistično hotenje, globoka zavest o potrebi takega zavoda zaradi koristi naroda je bila, iz katere je mogla Vzajemna zavarovalnica dobiti tako močnih življenjskih sokov, da skozi štirideset let nikdar ni niti za hip ustavila svojega koraka.
Ko stopamo v to jubilejno leto, je treba ta narodni značaj našega zavoda prav posebno glasno poudariti. Bili so v teku štiridesetih let časi, ko so tudi mnogi narodno neoporečni, pa zaradi političnega položaja s predsodki obremenjeni ljudje skušali prisoditi Vzajemni zavarovalnici v našem narodu ožjo ter celo strankarsko usmerjeno vlogo. Vzajemna je šla mirno in ponosno preko takih pojavov v zavesti, da ji nihče ne more skaliti narodne krvi, ki se po njenih žilah pretaka. Ob štiridesetletnici je njen splošno narodni značaj vsepovsod nesporen. Sleherni zaveden Slovenec je ponosen, da je naš mali narod znal v razmeroma kratki dobi doseči v važni gospodarski panogi popolno osamosvojitev. Vsak zaveden jugoslovanski državljan je vesel te velike domače ustanove, ker vidi v njej tudi eno izmed poroštev naše državne moči in moči našega gospodarstva.
V teku leta 1940 bo še mnogo prilike, da bomo govorili o veselih in črnih dneh, ki jih je naša Vzajemna zavarovalnica preživela. Danes naj poudarimo le še tole: V štiridesetih letih je naše narodno gospodarstvo preživelo veliko število kriz, ki so zarezale vanj zevajoče in marsikje smrtne rane. Mogočna podjetja so še sesula v nič na škodo ne le vsega narodnega gospodarstva, temveč zlasti tudi na škodo neposredno prizadetih lastnikov, soudeležencev in delavcev. V pozabljenje so zavita nekdaj blesteča imena bank, ki so obvladovala ves naš gospodarski trg. Porušili so se dimniki industrij, ki so obetale najboljše, a sta jih konjunktura in špekulacija odplavili. V pozabljenje prehajajo razne samopomoči, ki so se pojavile kot svetel meteor ter za hip oslepile deset tisoče in jim pričarale sen o bajnem bogastvu preko noči.
Vzajemna zavarovalnica je pa poznala ves čas zgolj eno pot: navzgor! Njen vseskozi
zdrav organizem je prenesel brez posledic in celo brez trenutnih bolečin krize, ki so drugod sejale opustošenje in razpad. Od skromnih početkov neznatne požarne zavarovalnice je Vzajemna rasla in rasla, dokler ob svoji štiridesetletnici ne stoji pred nami kot zavarovalnica, ki lahko prevzema in pokrije vse pri nas nastopajoče rizike. Njena jamstvena sredstva so dosegla tako višino in so tako preudarno naložena, da predstavljajo več kot stoodstotno varnost za vse njene obveze.
Če bi iskali razlog za ta nevzdržni vzpon, za to neugnano rast na visoko in široko, potem bi ga našli predvsem v treh dejstvih: v vodstvu zavoda, v brezmejnem idealizmu zavodovih sotrudnikov in v vzgledni zvestobi zavarovancev do zavoda, v zvestobi, ki nima korenin zgolj v zavarovalniški potrebi in v zaupanju, temveč tudi v narodni zavednosti zavarovancev.
Vodstvo zavoda je bilo vedno v rokah mož iz ljudstva, mož, v katerih žilah se pretaka nepokvarjena kri našega kmeta, delavca, obrtnika, trgovca; mož, katerih srca odkritosrčno bijejo za srečo naroda. Ti možje so se zavedali pred štiridesetimi leti prav tako kot danes, da mora biti njih delo le v službi narodovih koristi. Ne zaradi mastnih dividend in visokih remuneracij, zaradi blagra našega ljudstva so vedno žrtvovali svoj čas in svoje zmožnosti Vzajemni zavarovalnici Tako plemenito delo pa ne more roditi kaj drugega kot uspeh in rast.
Zunanji sotrudniki Vzajemne zavarovalnice, ki so raztreseni po vsej naši domovini, kot pridne čebele zbirajo z vztrajnostjo kamen za kamnom, iz katerega raste in bo rastla mogočna stavba Vzajemne. Pri tem ne mislijo na zaslužek, ki je večinoma majhen, temveč jib preveva prepričanje, da stojijo v službi ljudskih koristi.
Sto tisoč in več zavarovancev poklanja Vzajemni zavarovalnici svoje zaupanje, ker hoče tudi tako pomagati do čim ožje povezanosti vseh narodnih členov in vseh činite-Ijev, ki so obstoju našega naroda potrebni.
Naj bi vsa plemenita stremljenja, ki so bila vodilo vodstvu, sotrudnikom in zavarovancem Vzajemne zavarovalnice v preteklosti, v jubilejnem letu zažarela v še močnejši luči na resnično korist našega naroda in naše drage Jugoslavije!
Dobro opravičilo. V čoli so dobili nalogo: Naš očka. Dolfek in Rafko hodita v isti razred. Njuni nalogi sta bili skoraj dobesedno enaki. Učitelju to seveda ni prav in vpraša: »Rafko, kako da je tvoja naloga skoraj povsem enaka Dolfkovi?« — »Najbrž zato, ker imava oba istega očeta.«
Dobro srce. »Lani si me s svojim izpričevalom res razveselil,« pravi oče Janezku. »Bil si prvi v razredu. Letos se pa nisi tako izkazal.« — Janezek: »Ali očka, mislil sem, da je treba še komu drugemu prepustiti možnost, da razveseli svojega očeta.«
Neka! cen naših prvovrstnih radifshih aparatov:
Troelektronski DKE ...... din 150’- Troelektronski Telefunken T 913 . . din 2200'-
Troelektronski VE 301 . . , , . „ 12C0'- Stirielektronski super Telefunken 49 W „ 2500'-Štirielektronski Radiovox . . . . „ 1500*- Stirielektronski super Orion 044 . . „ 2750'-Štirielektronski super Telefunken 965 . . din 3175’-
Rablfene pa popravltene aparate dobite pri nas že od din 300 - naprej
ZAHTEVAJTE CENIK!
Kadar se boste odločili za nakup radijskega aparata, se obrnite na našo domačo slovensko tvrdko
>KADI0< ““"z* V LJDBLIANI, MIKLOŠIČEVA C. 7
lini® nnareiim©
Drugo komisionalno žrebanje nagrad iz
velikega nagradnega tekmovanja se je vršilo
7. decembra 1939. Izžrebani so bili sledeči:
Vodovnik Anton, posestnik, Sv. Magdalena 16, p. Sv. Pavel pri Preboldu.
Pirš Liza, posestnica, Stojno selo p. Rogatec.
Žagar Ivan in Julijana, posestnica, Spod. Polskava, p. Pragersko.
Peternel Janez, zidar, Goropeka, 10, p. Žiri.
Butkovič Ana, gospodinja, Gržeča vas 12, p. Leskovec.
Setnikar Franc, posestnik, Setnica 6, p. Polhov Gradec.
Klejderič Jakob, vinogradnik, Brezovec, p. Sv. Barbara v Halozah.
Staniša Rafael, posestnik, Regrča vas 1, p. Novo mesto.
Grčar Mirko, upok. rudar, Potoška vas, p. Zagorje ob Savi.
Kvas Hermina, gostilničarka, Vojnik pri Celju.
Pegane Jurij, posestnik, Rifengozd 24, p. Laško.
Sarlah Rudolf in Kristina, posestnika, Dobležiče 32, p. Pilštanj.
Grjol Matej, posestnik, Polhov Gradec 68.
Babnik Jože, čevljar, Godič 60, p. Stahovica.
Pučko Ferdo, posestnik, Zgor. Porčič, p. Sv. Trojica v Slov. gor.
Feldhofer Ivan, posestnik, Čagona 48, p. Sv. Anton v Slov. gor.
Zupanc Ludvik, poljedelec, Repno 3, p. Sv. Jurij ob j. ž.
Bokalič Karol, posestnik, Ješovec 24, p. Kozje.
Jevnikar Franc, posestnik, Gor. Praproče št. 6, p. Št. Vid p>ri Stični.
Ojsteršek Mihael, posestnik, Zagej 6, p. Laško.
Opozorilo! Prihodnje nagradno žrebanje bo okrog 6. januarja 1940. Takrat pridejo v žreb vsi tisti, ki so plačali v času od 6. decembra 1939 do 6. januarja 1940 premijo za katerokoli svoje zavarovanje (izvzeta so življenjska in Karitas zavarovanja) ter bodo do 6. januarja 1940 neposredno ali po pristojnem krajevnem poverjeniku predložili »nagradni kupon«. Nagradni kupon dobi vsak zavarovanec pri pristojnem krajevnem poverjeniku Vzajemne zavarovalnice in ga direktno nikomur ne pošljemo.
Na razna vprašanja, ki jih glede tega tekmovanja dobiva uredništvo »Naše moči«, pojasnjujemo: Kakor je bilo v razpisu nagradnega tekmovanja jasno in razumljivo povedano, se vrši žrebanje vsaki mesec db vključno septembra 1940. V žreb pridejo oni nagradni kuponi, ki se nanašajo na premijska plačila prejšnjega meseca. Če je kdo plačal premijo v novembru 1939 ali prej, ne pride več v poštev za nagradno žrebanje. — Žrebu ni mogoče diktirati, naj porazdeli nagrade tako, da bo na eno občino ali župnijo prišla le ena nagrada. Žrebanje se vrši vedno pod najstrožjo kontrolo komisije, ki pazi, da se ne zgodi nič samovoljnega. — Kupone pravilno in čitljivo izpolnjujte! Vpisati je treba vse, kar kupon zahteva! Pri policni številki vpišite vedno tudi mesec plačila, na primer: 444.576/12. če je tako napisano, vemo, da je treba premijo k pol. štev. 444.576 plačati v 12. mesecu t. j. v decembru. — Nagrad ne moremo pošiljati sedaj še nikomur, ker še ni določeno, kakšno nagrado kdo dobi. Nekateri namreč tega ne razumejo in nam pišejo, zakaj že niso nagrade dobili, čeprav je bilo njihovo ime v »Naši moči«. Nagrade bo določil šele žreb po končanem letnem žrebanju. Oglejte si tozadevni razpis v oktobrski številki!

Ob koncu drugega sedemletja se začenja mladi človek zavedati, da ni več otrok, in ne ve, kaj vse naj počne, da bi bil čim prej velik ali vsaj kakor velik, sam svoj, neodvisen, prost, pač tak, kakor vidi in presoja odrasle ljudi. A ta življenjski vzor je še tako daleč, najmanj eno sedemletje! V tej prehodni, večkrat nemirni in viharni dobi; se stvarja in odloča življenjska usoda, srečna ali nesrečna.
Brez zdravja ni srečnega življenja. Ko se mladi človek v mladostni dobi pospešeno razvija telesno in duševno, ko zori v mladeniča ali dekle, ko se usposablja za pridobitni poklic in življenje v občestvu, družini, narodu in državi, naj ne bo njegova zadnja skrb, da si ohrani in okrepi zdravje, saj mlad in zdrav človek zmore in dosež.e vse, bolan malo ali nič.
Naša domača ljubljanska radiopostaja oddaja v zdravstveni uri predavanja o zdravstvu mladostne dobe. Poudarek v teh predavanjih je vzgoja zdrave življenjske volje, kako naj jo odrasli, ki imajo opraviti z mladim naraščajem, bude in goje, in kako naj se mladi naraščaj sam vadi in krepi, da mu preide zdravo hotenje v lastno naravo kot bistvena sestavina. Zato bo ta sestavek samo kratek pregled glavnih smernic, ki naj se jih drži mladi in odrasli človek, da se ohrani zdravega, čvrstega, delavoljnega in dela sposobnega do poznih let, saj človek je prav toliko star, kolikor sam želi, in prav tako zdrav, kakor sam hoče.
Ne verjamete v trajno mladost in z njo združeno stanovitno zdravje? Izmed mnogih splošno znanih primerov naj vam predstavim dve še živi priči!
Hvala Bogu, še imamo pri nas mater, ki dopolnjuje deseto leto pied stotim. Pred več leti so mi od doma sporočili, naj jo kmalu obiščem, ker da naglo peša, odkar je na spolzki poti v cerkev padla in si poškodovala rebra; zdravniško pomoč je odklonila. Prihitel sem domov zgodaj, ko se je komaj zdanilo, in upal, da jo najdem še v postelji. Komaj je mati zvedela za moj prihod, je brž vstala, se ročno oblekla in prišla dol v hišo, rekoč: »Mlade naj polegajo in se mehkužijo, kolikor hočejo jaz nimam ne časa ne volje, da bi bila bolna. Zdravnika mi ni treba, tudi domačega ne, pač pa rada vidim sina.« Še sedaj opravlja mati na našem rodnem domu toliko dela, da si pošteno zasluži dosti več, kakor porabi. Ob nedeljah, ko ne dela in se naveliča prebirati pobožne knjige, postaja časih nekako otožna in ugiblje, kdaj in kako se je v življenju pregrešila toliko, da je Bog še ne mara k sebi.
Letos sem lezel na Triglav in na tihem obhajal štiridesetletnico svojega »triglavovanja«. Na Velem polju sem se sešel in seznanil z nenavadnim hribolazcem Bil je droben, živahen možiček, ki bi mu na videz, ne prisodil niti sedem križev. Povedal nam je, da nosi na plečih poleg nahrbtnika še polnih devet križev, da pa je kot hribolazec še mlad, saj hodi po višjih gorah komaj
^)a Bi za vse čifafefja „Jfee moči“ Bifo fefo j940 srečno in pfoclonosno, žefifa
prav isßreno
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
„NASE MOČI“
assoBEsanasEB
SDicnito Imate ir hiši
in z njim sta se naselila pri Vas sreča in zadovoljstvo. Saj je čisto gotovo, da ni ničesar več na svetu, kar bi prineslo človeku toliko neskaljene, ciste radosti kakor takale majhna, božja stvarca. Ln sam smehljaj Vam poplača vse bolečine vse neprespane noči, ves trud in vse skrbi.
In prav skrbi, te so najhujše. Saj morate misliti že od vsega začetka, ko je dete 'komaj začelo mahati e svojimi drobnimi ročicami, kaj bo z njim, ko bo doraslo. Časi so tako težki...
Mlada mamica, časi so res težki, vendar pa lahko smelo gledate v bodočnost, če pravočasno poskrbite za razvoj svojega otroka. Ne pozabite: sreča in uspeh v življenju sta odvisna od zdravja, zdravje pa je odvisno od pravilne prehrane v prvih letih življenja. Vaše dete potrebuje poleg materinega mleka še dodatek v prehrani. Ta dodatek pa mora biti naraven, redilen, zdrav in tako lahko prebavljiv, da ga prenese dojenčkov želodček že po nekaj tednih življenja. To pa je samo Žikin specialni sterilizirani otroški zdrob, ki ima vse te lastnosti, in sicer v obilni meri. Dobite ga pri svojem špecerijskem trgovcu; če ga pa slučajno še nima, ga bo na Vašo željo prav rad naročil.
Ko pa Vam dete nekoliko dorasle, ga hranile z rženo siadno kavo Žiko, ki ima prav tako vse lastnosti, ki so potrebne dobremu otroškemu hranilu. Redilna je, zdrava, poleg tega pa tudi poceni, ker vsebuje toliko rženega slada, da se Vam bo prihranek pri sladkorju občutno poznal.
Ce se želite natančneje poučiti o teh dveh’ prvovrstnih hranilih, pošljite svoj naslov: Pražar-ni Žiki, Ljubljana — Vič. pa boste dobili brezplačno ilustrirano družinsko revijo »Žiko«, ki ima poleg tega tudi še zabavne in poučne črtice * slikami.
ZAHVALA
Prisrčno se zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, oddelku KARITAS, Ljubljana, za točno izplačilo cele zavarovalne vsote po mojem pok. možu Nose Francu, pos., Romanja vas 1. Vsakomur toplo priporočam to pošteno slovensko zavarovalnico. Naj bo vsakomur zgled za točna izplačila posmrtnin.
Ivana Nose, I. r.,
Romanja vas 1, p. Straža pri Novem mestu.
Ilustracije in kliiejl
dajo reklami tele pravo lice. — Za reklamo v ut-sokih nakladah uvaiujle le o ff settisk, ki je dane t najcenejšil
Kamenotlsk • KnJ!gotlsk Bakrotlsk • Klliarna litografija • Offsettfsk
JUGOSLOVANSKA TISKARNA
LJUBLJANA
KOPITARJEVA UL. 6
Ni VEMO NE URE NE DNEVA...
V zadnjem času je »Karitas« med drugim izplačala
cele zavarovalne vsote
eb smrti sledečih članov in članic:
Jakopin Angela, Varaždin, Špinčičeva 24;
Pohare Terezija, Pečke 19, p. Makole;
VaS Irana, Gor. Ponikva 32, p. Žalec;
Rajer Anton, Ždinja vas 8, p. Št. Peter pri Novem mestu;
Povh Marija, Zg. Ložnica 27, p. Celje;
Mele Anton, Ligojna 5, p. Vrhnika;
Varl Janez, Kamna gorica 18;
Grah Frane, Markovci 64, p. Šalovci v Prekmurju; Kastelic Terezija, Ljubljana, Mestni trg 9; Počivalnik Terezija, Farna vas 62, p. Prevalje; Stvarnik Anton, Ljubija 21, p. Mozirje;
Urbanc Marija, Žiganja vas, p. Križe na Gor.; Hinteregger Amalija, Žikarca 34, p. Sv. Barbara v Slovenskih goricah;
Jenko Marija, Škofja Loka, Karlovša 21;
Ankele Franc, Pristava 13, p. Križe na Gor.; Tičar Terezija, Kamnik pri Preserju 53;
Mrak Franja, Loke 16, p. Trbovlje;
Korada Antonija, Ptuj, Ljutomerska 10;
Mastnak Elizabeta, Celje, Mariborska 28; Škorjanc Franc, Knezdol 5, p. Trbovlje;
Kranjc Terezija, Ljubljana-Moste, Društvena 23; Klinar Marija, Jesenice, Skladiščna 4;
Lovša Mihael, Vel. Mengeš 93;
Šket Alojz, Bočna 113, p. Gornji grad;
Kos Janez, Gabrška gora 5, p. Poljane n. Šk. L.; šel Julija, Dol. Lendava, Glavna ulica 86;
Cokan Ana, Maribor, Koroška 52;
Kotar Marija, Osredek 14, p. Sv. Jurij pod Kumom; Šuštar Marija, Šmartno pod Šmarno goro 22; Polanec Ana, Maribor, Slomškov trg 16;
Lukas Bogomir, Maribor, Nova vas, Vrtna ul. 1; *
Brezplačno sozavarovaluo vsoto je KARITAS izplačala ob smrti 9-letnega Janeza Štangler, Po-dova 56, p. Rače pri Mariboru. 14-letni Kauran Rudolf je pri kopanju v Muri utonil, zato je KARITAS izplačala staršem Francu in Rozini Kauran, Sladki vrh 35, p. Marija Snežna, dvojno sozavarovalno vsoto.
Dvojna sozavarovalna vsota je bila izplačana tudi ob smrti Antona Jnhtmana, Toplice 113, p. Zagorje, ki se je na poti iz orožnih vaj domov s kolesom smrtno ponesrečil.	»KARITAS«.
TEODOR KORK - Ljubljana. PolJansKa cesta
krovski In kleparski mojster, vodsvad, centralna kurjava
w	želi vsem svojim strankam	.
»	srečno novo leto!	^
Lepa tolažba. Bolči ima zobobol. Mamica ga tolaži: »Saj greva k zdravniku. Izdrl ti ga bo in takoj bodo vse bolečine preč.« — Bclčijeva sestrica takoj pripomni: »In pomisli, en zob manj ti bo treba umivati.«
Ali — ali. Oče: »Mica, spet imaš ti debelo jabolko. Bratec pa drobno. Zakaj ne pustiš, da si sam izbere?« — Mica: »Saj sem ga pustila. Rekla sem mu: Izberi si drobno jabolko, ali pa nič! in si ie rajši izbral drobno.«
Moder svet. Oče: »Tine, ti si še mlad, pa ne veš, da mora imeti vsak človek za pametno življenje dve glavni lastnosti.« — Tine: »Kateri sta to?« — Oče: »Značaj in modrost.« — Tine: »Kaj je to: značaj?« — Oče: »Značaj je, kdor v življenju redno izpolni, kar je obljubil.« — Tine: »In kaj je modrost?« — Oče: »Modrost je, da nikdar nikomur ničesar ne obljubiš.«
4’
dvajset let, odkar j» v pokoju po petdesetletni državni službi. V teh letih je obredel vse slovenske gore po večkrat. Poizvedel sem počasi, kako živi. Obdeluje sinu precejšen vrt sam, predpoldne in popoldne hodi na sprehod, najmanj štiri ure na dan, najrajši na Grad ali Rožnik ali Golovec; hrani se večinoma z rastlinjem. Tisti večer si je naročil dvojen golaž — brez mesa, nadrobil vanj pošten krajec kruha in poplaknil vse z merico vina. Drugo jutro se je dvignil prvi iz Vodnikove koče in jo čvrstih korakov sam ubral navzgor proti Kredarici, da pogleda, kakšno vreme imajo na severni strani Triglava. Nisem maral z njim, ker sem se bal sramote, da bi preveč zaostajal za »mladim« hribolazcem s svojim razdrapanim in hreščečim mehom I
Kaj hočem povedati z orisom teh dveh devet-lesetletnikov, preproste kmečke ženice in izobraženega, visokega uradnika?
Vsekakor sta oba občudovanja in zavidanja vredna vzornika, ki se da od njih učiti in posnemati velika življenjska modrost in z njo združena zdravstvena okretnost
Glavna odlika obeh je neprestana in vztrajna delavnost od zgodnje mladosti. Delo, telesno ali duševno, še bolje oboje združeno, ohranja človeka čvrstega in zdravega, lenoba razdeva zavratno kakor rak tudi najkrepkejšega človeka. Sloveči ameriško-angleški učenjak William Osler priporoča v svojem svetovnoznanem »Učbeniku o notranjih boleznih« delo, ki je najbolj zanesljivo sredstvo, da obvaruje mladega človeka razbrzdanosti in spolnih bolezni, in sicer trdo (ali resno) delo duha in trdo delo telesa. Ta odstavek v knjigi se končuje s pregovorom: lenoba je vseh grdob grdoba. To branje je v učbeniku za zdravnike z očitnim namenom, da širijo in spravijo ta stari nauk do veljave med novodobnim občinstvom.
Tudi v naših razmerah se to edinstveno življenjsko vodilo če ne pozablja pa premalo upošteva zlasti pri naraščaju. Premnogi vzgojitelji si prizadevajo, kako bi svojim gojencem olajšali trud, združen s poklicnim pripravljanjem v šolah, obrtnih delavnicah in podobnih vežbalnicah za življenje. Takšno prizadevanje kvari najboljši naraščaj v dvojnem pogledu. Poklicna izobrazba mehkobno vzgojenega naraščaja je plitva, v trdem življenju taki rtdadi mehkužneži omagujejo in trpe tudi zdravstveno. Hujša je miselno-nravstvena pohaba mehkobne vzgoje, mladi človek dobiva nehote vtis, da je utrudljivo delo nekaj hudega ali kar naravnost zlo, ki naj se ga ogiblje. Življenjska resnica je, da propada v živem svetu in tako tudi v človeku vse, kar ne dela zares, kakor razdeva rja stoječ stroj ali nerabljeno orodje.
Zahvala
Podpisana Ulčnik Jernej in Terezija, Zg. Vižinga, Marenberg, zavarovana pri »KARITAS«, se najtopleje zahvaljujeva oddelku »KARITAS« za izplačano sozavarovano vsoto po najinem umrlem sinčku Maksu.
Spoštovanja vreden zavod »KARITAS« priporočava vsakomur.
Zg. Vižinga, 8. nov. 1939.
Jernej in Terezija Ulčnik, I. r.
Zg. Vižinga.
Zahvala
Podpisana se najiskreneje zahvaljujeva Vzajemni zavarovalnici, oddelku KARITAS, za hitro in točno izplačano brezplačno sozavarovano vsoto po najinem sinčku Rudolfu. KARITAS zavarovanje vsakomur toplo priporočava.
Jesenice, 6. septembra 1939.
Savnik Rudolf in Marija, L r.,
Jesenice, Ilirska 8.
»Vrniti treba delu čast, vzbuditi treba mlademu naraščaju veselje do resnega dela in nuditi mu treba priložnosti, da se po pameti in previdno uri v delu polagoma od lažjih in krajših opravil do težjih in daljših. Besede v življenju mičejo, zgledi pa vlečejol
Po končanem delu treba oddiha in počitka, razvedrila in zabave. Z veseljem opazujem jeseniške kovinarje in tržiške čevljarje, kako vedro in zdravo si znajo urejati življenje; po poklicnem delu v pustih tovarnah in delavnicah se zatekajo v prirodo po zabavo in zdravje, poleti kot hribolazci, pozimi kot smučarji. Zanimanje za gibanje na planem v obliki športa se širi med meščanskim in razumniškim naraščajem, kar je prav; še bolj prav bi bilo, ako bi se rodni zemlji odtujena mladina začela zanimati za obdelovanje zemlje in hitela v prostih časih kmetom na pomoč kot pomožno delavstvo v največjo prid sama sebi. Kdor zna izvrševati katerokoli telesno delo, zna pravilno ceniti vsako delo in se navzame delavoljnosti, da se rad poprime vsakega dela, ki se mu nudi.
Drugo zdravstveno vodilo za življenje je redo-Ijubnost. Staro načelo: drži se reda, in red te bo držal, je vedno veljavno. Red v delu in počitku, red v hranjenju in oblačenju in drugih življenjskih potrebah, red v vedenju do drugih in ravnanju s seboj po načelu, da rad daješ, kar pričakuješ od drugih, red v življenjskih pravicah in dolžnostih po pravilu, da imaš v življenju toliko pravic, kolikor si sorazmerno opravil dolžnosti, te napravi znotraj urejenega, značajnega in zdravega človeka.
Poslednje splošno zdravstveno vodilo za samo-vzgojo je skromnost glede življenjskih potreb. To vodilo je najteže umevno mlademu svetu, ki je radoživ in se mu hoče užitkov katerekoli vrste samo zvrhoma, ne po malem. Mlad človek je navdušen za čim več in rad tekmuje. Naj se uri in izkazuje v duševnih in telesnih tekmah poljubno, seveda po zdravi zameti, saj je vsaka pretiranost nespametna in kvarna. Tekmuje naj tudi glede življenjskih užitkov, a v obratni smeri, da skuša, tudi po zdravi pameti, omejevati svoje življenjske potrebščine na čim manj, shajati a skromnimi sredstvi in odpovedovati se tudi dovoljenim in neoporečnim užitkom. Kdor je in pije, kar more in preko potrebe, ne je in pije ne mnogo, ne dolgo; kdor je in pije komaj za potrebo, jš in pije dolgo in dosti. To življenjsko pravilo, da človek ne prenaša obilja užitkov dobro, velja tudi za vse drugo čutno uživanje, in je potrjenje načela, izraženega v prejšnjih razmotrivanjih, da je pogoj zdravemu življenju krepka volja, ki vlada v človeku nad čutnimi nagoni.
Zahvala
Podpisana Kosi Marija, vdova inž. nar. vod. v Ptuju, se prav iskreno zahvaljujem odd. »KARITAS« za kulantno izplačilo po mojem pokojnem sinu Ivanu, kateri je služboval kot mornariški avij. narednik v Divuljah od leta 1930 ter na tako hitri bolezni, na vnetju možganske mrene, umrl 5. septembra letos v bolnišnici v Splitu. To dobro in koristno zavarovalnico vsakomur najtopleje priporočam.
Ptuj, 4. novembra 1939.
Kosi Marija, L r.
Ptuj.
Javna sa&vala
Podpisani se s tem javno zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani za pošteno plačilo požarne odškodnine zaradi požara 15. avg. 1939. Vzajemno zavarovalnico vsakomur najtopleje priporočam.
Zalog, dne 19. avgusta 1939.
Berčič Franc, 1. r.
Zalog 46, p. D. M. v Polj«,
Za vse žene in dekleta!
Zakai kupujete dras:e kuharske knjige, ko pa dobite za din 10'— zbirko preizkušenih receptov, ki jih je spisata poklicna kuharica po las nih do goletnih izkušn ab ? Ra/ne juhe, navadne in pikantne omake, od navadne pečenke do najfinejše mesne specialitete, od navadne močnate jedi do najfinejše torte, ra*no pecivo za vse prilike, razne likerie in barake pijače ter razne druge domače in luie specialitete lahko skuha po tej knjigi okusno vsaka žena in dekle!
To vam jamči p'sateljica knjige, ki je kuhala v prvovrstnih res’avracijah in hotelih in ki je prebrodila že pol scela. Kuhajte po teh receotih in vaša družina bo z vašo kuho zadovoljna.
Nakažite din 10'— na račun Poštne hranilnice št. 14.259. ali na pošlji le v znamkah na spodnji naslov ia pošljem vam knjižico poštnine prosto. DEZIDEStIJ MIZERIT, Zidani most št. 2
Franc Sal. Finžgar, Ljubljana:
linmiiMi In ggEmuüü musifisiDsl
Narodna in državna zavednost nista prazni besedi. Obojna nujno klije iz naše narave, ker je človek socialno bitje, to se pravi, da smo med seboj drug na drugega navezani, drug od drugega odvisni, da vsako naše delo, naj je duševno, naj je ročno, živo posega v skupnost soljudi; vse naše silno zapleteno življenje je tesno vcepljeno v življenjske skupnosti, občestva. Ta naša povezanost s človeškim občestvom sega prav za prav po vsem svetu. Nočem omenjati kave, cimeta, poprav itd., ki so le poslaščica, naj omenim samo bombaž. Kaj bi počeli danes brez njega? Kako težko bi se bilo obleči! V predilnicah naj obstanejo vretena, sto tisoči bodo brez dela in kruha.
1. Narodna zavednost.
Razen te vsesplošne medsebojne povezanosti človeštva, je pa še druga, vse bolj tesna zveza ljudi istega rodu, iste krvi, istega jezika. Ta povzeanost ni zgolj gospodarska, je tudi duševna, kulturna in prav zato še posebno živa stvarnost, trdna resničnost. Ta družinska skupnost, ki ji pravimo narod, je naravna zahteva našega uma in našega srca. V svojem narodu se počutimo zares doma, a ne samo v svojem rojstnem domu, v domači vasi; ne, kamorkoli pridemo na ozemlju, kjer bivajo naši bratje po krvi in duhu, povsod vemo, da nismo v tujini in med tujci. Zavedamo se, da smo doma med svojimi. Saj smo že poskusili, če potujemo po tujini čisto sami, kako se zavedamo, da smo tujci. In če nas na tujem dobi naš rojak, kako nas pozdravi, kakor ves zažari veselja. Naša beseda in naša oseba mu je prinesla zvok z domače vasi, vonj domačih travnikov in soj naših gora. O tem torej, da je narodnost naravna naša dobrina, da nam je nekaj vrojenega, z materino hrano danega, ni nobenega dvoma. In če se danes kje goje zamisli, da naj bi bilo človeštvo povezano zgolj gospodarsko, materialno, da je narodnost z vsemi stoinstoletnimi kulturnimi pridobitvami za sodobnost brez pomena, se silno motijo. Človeške narave ni mogoče pre-ustvariti, uprla se bo sama in prišli bodo do svetopisemske resnice: Človek ne živi samo od kruha...
Toda ljudje smo že taki, da se mnogokrat najboljših dobrin, ki jih imamo, vse premalo ali celo kar nič ne zavedamo. Smo kakor bogati otroci, ki ne vedo, kako dragoceno so oblečeni, kako v izobilju z vsem oskrbljeni. Le kar odkritosrčno si priznajmo, da je šinilo po svetovni vojski, po našem združenju v jugoslovansko državo glede narodne zavednosti prav dosti take otroške nezavednosti v nas. Očitna resnica je, da noben narod ne sme obtičati na mrtvi točki. Neprestani razvoj v gospodarstvu, v obliki in omiki je njegov delež. Če bi zamrl ta razvoj v narodu, bi začel narod hirati in je počasna smrt zanj neizogibna. Nam Slovencem ne more nihče očitati, da se nista v povojnih letih med nami gospodarstvo in kultura zelo razmahnila. Kljub prizadevanju in naporu posameznih, kljub zelo živi narodni misli v premnogih pa moramo na žalost trditi, da je vsesplošno, zlasti v širokih ljudskih in meščanskih plasteh narodna zavednost nekam preveč otopela. Če ni vsak član narodne skupnosti, od vse-učiliškega profesorja do kmeta, delavca in
šolskega učenca prešinjen od žive zavednosti^ kaj so skupne narodne svetinje, ki jih časti, ljubi, se zanje bori in tudi žrtvuje, če je treba, potem narod kot narod še ni na višku. V njem ni spoznanja, kaka dobrina je narodna svoboda, v njem tiči še hlapčevski duh, ki tehta in tuhta samo to, kje bi slučajno ujel navidezno boljši grižljaj kakorkoli, tudi za svoje ponižanje in za prodano svobodo. Strup take miselnosti pa se nevarno zajeda v premnoga srca. Izgovor, da so časi hudi, ne drži. Na svetu so bili večkrat hudi kot pa lepi časi, a ti so zavedne narode le bistrili in krepili za še odločnejšo borbo za svoj obstanek in svoj napredek. Le pomislimo na Vodnikovo dobo in na Prešernovo. Pod tujimi oblastniki, večnih bojih za vsako trohico slovenske svobode in omike ne omagajo Zidajo od kamenčka do kamenčka v zvestobi do svojega naroda in žrtvujejo zanj tudi vse osebne koristi. Živa narodna zavednost nam je dala po Slomšku najstarejšo knjižno družbo Mohorjevo. Narodna zavednost raznih mož nam je priborila Slovensko Matico. Ali ni bila živa narodna zavednost, ki je skrbela, da tudi revni slovenski sinovi pridejo med izobražence? In zato je bilo toliko dobrotnikov iz vseh stanov, ki so darovali morda vse življenje trdo prištedeni denar za dijaške ustanove. Ali ni bila narodna zavednost, ki je zbirala v prvih slovenskih taborih na tisoče in tisoče navdušenega ljudstva, ko so bili slovenski izobraženci med tujci kar skope izjeme? Ali niso bili vsi boji za združeno Slovenijo sad narodne zavednosti? Ko bi bili ti uspeli, gotovo bi naše narodno ozemlje ne bilo tako skrčeno kot je danes. Ali niso bile mnoge žrtve in tudi lepi uspehi Ciril in Metodove družbe, Slovenske straže izraz narodne zavednosti? Da, tudi kmečki boj zoper izletnike potujčevalnega društva je imel korenine v narodni zavednosti preprostega ljudstva
In danes? Priznam, da bi bila huda krivica, če bi trdil, da v Slovencih narodne zavednosti ni. Toda resnica pa je, da jih je mnogo, ki jih je življenje v narodni državi zazibalo v mirni sen, češ sedaj imamo že vse. Ni res! Razvoj naroda zahteva neprestanega dela in žrtev. Zato bi moral biti danes prežet že vsak otrok z gorečo narodno zavednostjo. Šolski otroci sosednih naših narodov so nam lahko za zgled. Ootroku se mora vzbuditi že v domači hiši in še bolj urejeno v šoli ljubezen in spoštovanje do vsega, kar je pristno naše: do lepote naših krajev, do lepe preprostosti slovenske hiše, do vsakega dela na polju in v obrti, do lepote .jezika, do modrosti haših pregovorov, do starih in novih umetnin, do umetnih obrtnih izdelkov, naj je to kolovrat z odlično preslico, naj je skrinja, peča ali avba, naj je narodna pesem, vse je izraz slovenske duše, vse dih našega naroda. Otrok in ljudstvo je seveda tako, da rado vse posnema. Od vsepovsod navlečejo ljudje v naše življenje tuje vzorce. Narod naj si le osvoji, kar je koristnega, toda nikar naj ne potepta svojega. Le okoristimo se s svetovnimi pridobitvami, toda te ne smejo biti za to, da izmaličijo pristno lice naših krajev in zabrišejo obličje naše slovenske duše. Kjer se to dogaja, tam nujno gine narodna zavednost.
Narodna zavednost pa raste iz ljubezni do naroda. Vsaka ljubezen pa zahteva žrtev.
In zato ne sme biti izraz narodne zavednosti samo nekak razumski pouk, treba je tudi za svoj narod žrtvovati. Na splošno Slovenci, ker smo majhen narod, plačujemo nenavadno visok prostovoljni kulturni davek: za knjige, za časopise, za društvene domove itd. Že kar ni uboge vdove, ki ne bi prispevala svojega vinarja v ta namen. Toda, še so pomanjkljivosti, ki si jih moramo priznati. Ni pri nas silnih bogatinov. Toda mnogo pa je vendarle imovitih ljudi, ki se premalo zavedajo svoje narodne dolžnosti. Mnogi teh ne kupujejo kdovekaj knjig. >Me ne zanima, nimam kam z njimi.« Tak je izgovor. Ne drži. Kdor zmoreš, kupi dobro, lepo knjigo! Če je nočeš zase, daruj jo ubogemu dijaku, šolski ali društveni knjižnici in zlasti še našim bratom izseljencem. Kako prosijo ti reveži za knjige! Taka podpora so narodne žrtve, naložene na dobre obresti. Podobno je s slikami. Danes imamo že mnogo odličnih mojstrov. Kako naj žive, če ni kupcev za njih dela! Revež si ne more kupiti izvirnega dela. Le škoda, da so naše slike na steklo pregnali iz naših hiš malovredni tiski na papir. Naj rajši preženo, kjer jih še niso, iz naših imovitih domov malovredne tuje barvotiske res izvirna slovenska dela. Tudi to je treba ugotoviti, da bi se spodobilo, da dobi denar in vse tiskovine tudi slovenske napise. Prav tako bi no smela v našo šolo nobena knjiga, ki nas ali prezira, ali naše narodne zadeve tako obrav-nava, da je za nas kritično in sramotno. Če bi bil ves narod prešinjen z živo narodno zavednostjo, bi bilo vse to že davno urejeno. Vsi vemo, da med nami ni ljudi, ki bi megli darovati ali v oporokah nakloniti v narodne kulturne namene: za vseučilišče, za Narodno galerijo, za Akademijo znanosti itd., — kar težke milijone. Toda dejstvo, da se jih skoraj nihče ne spomni, je znak, da se ne zavedamo dovolj svoje narodne dolžnosti, ki izvira iz resnične narodne zavednosti.
Naj te bežne misli zadostujejo ö nujnosti žrtev, ki bodo nam in tujcu vedno priča, da je narodna zavednost v nas zares živa.
II. Državna zavednost.
Ako smo razmišljali o veliik dobrini, H je narodnost, in tudi o dolžnostih, ki jih ima» mo, ko smo in moramo biti narodno zavedni, moramo ob tem razmišljanju opozoriti tudi na državno zavednost.
Vsaka država je velika pravna združitev (organizacija) enega ali tudi več narodov na točno omejenem ozemlju. Ta združitev ljudi je lahko kaj različna. Državo sestavlja lahko en sam narod, lahko tudi več narodov. Združitev ljudi se lahko izvrši tako, da se ljudje čisto svobodno združijo v državo, ali pa močnejši šibkejšega nasilno pridruži sebi. Takim narodom pravimo, da so bili podjarmljeni. Najlepše pa je, ako se narodi sami od sebe, prostovoljno in svobodno združijo v eno državo. Po takem svobodnem združenju je nastala naša velika Jugoslavija. Slovenci smo bili prej stoletja priključeni tuji državi, delili so nas po mili volji in niso nam dopustili, da bi bili vsaj vsi v eni celoti, v eni deželi, kljub zahtevam in prošnjam. Kljub lepi Samovi državi, kljub cvetoči Pribinovi in Kocljevi, kljub bojem Ljudevita Posavskega in vsem
kmečkim puntom in političnim programom je zmagal močnejši in mi smo ostali podjarmljeni narod. Zato ni prav nič čuda, da ob takih razmerah živa državna zavednost v nas ni mogla pognati korenin. Toda po svobodnem združenju s Hrvati in Srbi v našo narodno državo pa je prišel čas, ko je treba za vsakega, da jasno ume in občuti, kaj je to: naša država! Nič več nismo podjarmljeni narod, smo brat med brati, smo tisti, ki smo v to svobodno združenje prinesli s seboj svojo lepo, s silnim trudom in naporom od načih dedov pridobljeno gmotno in kulturno dediščino. Sedaj nam mora biti naša država, naš skupni dom tako svet in nedotakljiv, kakor je kmetu njegov grunt. Niti pedi zemlje si ne da vzeti, brani jo s krvjo in pravdo.
Je vprašanje, ali je naša zemlja, naš skupni dom, naša Jugoslavija vredna naše ljubezni? Ce sami sebi ne verjamemo, verjemimo vsaj tujcem, ki prihajajo k nam iz sosednih držav. Prav vseh sodba je: Vi ne veste, kaj imate. Pri vas je paradiž. Te sodbe so utemeljene po trdih skušnjah. So pa take sodbe tudi upravičene. Naša država ima toliko zakladov v zemlji, rude, premog, v vrtovih in poljih, v obširnih gozdovih, v živini, v vodah, v jezerih in morju, da bi po sodbi veščih tujcev prav lahko še dobro prehranila in zaposlila več kot še enkrat toliko prebivalcev, čeprav imamo mnogo goličav in nerodovitnega skalovja. To spoznanje nam mora roditi v srcih ponos, veselje in ljubezen do takega doma, ki mu pravimo: Ta dom je naš!
Seveda so ugovori upravičeni in neupravičeni, češ to in to ni prav, to in to je krivično, to in to je slabo urejeno. Gotovo imajo
države, ki so stoletja stare, marsikaj bolje urejeno. Naša država je mlada in čez noč ne more biti vse tako, kakor bi radi. Toda če kje streha pušča, da zateka, ne bo pameten gospodar zato hiše požgal. Kar je pokvarjenega bo popravil. Večna resnica je: podirati je lahko, to zna kar vsak, zidati in boljšati pa je težko in tisti, ki so najpridnejši za podiranje, . so redno najslabši za ustvarjanje boljšega in novega. Stoji to, kar Bog ne daj: kamorkoli bi nas vrgel svetovni vihar, povsod bi prišli iz dežja pod kap, iz raja med trnje in osat.
Kdor ni objesten prevratnež in ga ne žene bleda zavist, mora imeti to jasno spoznanje. Seveda pozabiti pa ne smemo, da smo država mi vsi in da je od modrosti in poguma državljanov odvisno, kako bo upravljano njih posestvo. Politika je skrb za javni blagor, je bilo Krekovo načelo. Zato bo tudi poštena državljanova zavednost in modrost našla pota, da tiste, ki bi bili zajedavci ob javnem in splošnem blagru državljanov, neizprosno izključi od vsakega javnega dela.
Še so ugovori, češ preveč smo obremenjeni z davki. Sodobne države so že tako urejene, da so bremena davkoplačevalcem zelo težka, a prav gotovo povsod še težja kot pri nas. Sodobni človek izgublja pogum, da bi rastel sam iz sebe. Vse zahteva od države: službe, ceste, mostove, podpore vseh vrst, velikanske bolnišnice, državna zavetišča, pokojnine, železnice, oboroževanje vojske itd. brez konca. Ce pa so državni stroški tako velikanski, ni čuda, da so tudi bremena državljanov težja. Kdor pa misli, če porušimo svoj dom, zapravimo svoj narodni grunt, da nam bodo bogsigavedi od
kje letela pečena piščeta v usta, je le pomilovanja vreden neumnež.
Da torej svojo državo ljubimo, imamo dosti razlogov. In če jo ljubimo, se moramo svojih dolžnosti tudi zavedati: v nas mora biti močna državna zavednost. Ponazoril bi jo z zgledom: Angleški uradni list ima poseben prostor z napisom: Kotiček vesti. V vsaki številki bereš: Ta in ta je poslal državni blagajni toliko in toliko, zato ker je preračunal, da se je davčni urad zmotil in mu določil premajhen davek! — To je zrela državna zavednost! Na Finskem je bival vse-učiliški profesor Salvini iz Neaplja in je povedal, da je našel med ribiči in drvarji doktorje prava in modroslovja. Čudil se je, pa so mu razložili: Mi ne študiramo zato, da bi bili nepotrebno breme na plečih države, marveč zato, da se vrnemo med narod in da z njim in zanj delamo. Sedaj umemo tudi, zakaj je tam tolika pripravljenost na vse žrtve, ako bi jim kdo ogrožal njih zemljo.
In za sklep in zgled še iz sv. pisma nekaj. Ko je Nabuhodonozor odpeljal Jude kot vojne ujetnike v Babilon, so jih tamkaj ljudje prosili, naj jim kaj zapojo. Pa so Judje obesili svoje plunke in citre na vrbe ter odgovorili: Kdo bi popeval na tuji zemlji! In so dodali: Naj se nam jezik prisuši na nebo v ustih, naj se nam posuši desnica, če bomo kdaj pozabili tebe, Sion in Jeruzalem!
To je bila tega žilavega ljudstva narodna in državna zavednost.
Če mi ljubimo svoj narod, če ljubimo svojo domovino, našo državo, naj ne bo ta ljubezen le papirnata beseda, temveč dejanje in resnica!
Spegel Marija, zastopnica Karitas, Slovenj Gradec:
„h tl beseda alt ne stel, eis® deisiBB te ziMMlei”
V zlatem lesku se koplje bukov gozd nad glo-beljo. Jasen, prelep jesenski dan, poln tistega čara in topline, ki opaja vsakogar, ki ljubi čudo vseh čud, mater naravo. Počasi spem v klanec, polna svetlih upov v mnogo uspeha tu gori v hribovski vasici. Veter mi zanaša rumeno listje v obraz. Postojim in gledam: drug za drugim padajo na zemljo, da bodo zopet drugim v hrano — ti^ žolto-rumeni bukovi listi. Pa se mi vrine v možgane: >Li nismo tudi mi na drevesu sveta listki, ki jim je usojeno, da prej ali slej odlete, se ospejo?< Vzdrami me drsajoč korak po klancu. »Dober dan, mamca!« — »Bog daj srečo, gospodična!« — »Kako kaj?« — »Ej, rinemo, rinemo.« Pa sem napeljala pogovor na zavarovanje. »Ja, kaj pa mislite, da naj se jaz dam zavarovati?« »Zakaj pa ne, saj je zavarovanje tako zelo potrebno?« Žena se ironično nasmeje: »O, kajpa, da bodo potem komaj čakati, kdaj zatisnem oči, da pograbijo za menoj. Ne bo nič.« Pa čez čas zopet povzamem. »Imate otroke?« — »Imam samo enega sina, dva in dvajset let je star. Pravkar je prišel od vojakov. In kakšen brus vam je,« vsa žareča pripoveduje mati o sinu-edincu. Razumem njen ponos in materinsko ljubezen, vendar oprezno iz-vijem pogovor, naj se pusti zavarovati za starost njen sin. »Uf, ne bo nič. Moj sin je kot nageljček in zdaj nimam druge skrbi, kot da se sin dobro oženi.« — »V redu, mamca. A če pride kakšna nesreča, kako prav pride dinar, ko itak ni nič prodati v teh časih.« — Pa se razljuti: »Dosti mi je teh besed, če nimate kaj bolj pametnega, raje molčite Jaz znorim, če mi sin umrje.«
Sonce tone v žarečih oblakih, listi še padajo v naročje matere, a ne več tako kot tedaj, pred tremi tedni. Samo dve zavarovanji sem naredila, drugod pa bo morda drugič. Pri Sv. Ani zazvoni mrliču. Zopet je kapnil en list. Pa srečam dva delavca. Vračata se iz gozda. »Kdo pa je umrl?« —
ß*
»Ej, še ne veste? Andrejčevega je ubilo v gozdu, ko se je zvrnil nanj voz drv.« »Kaj, sina one matere, ki sem jo nagovarjala k zavarovanju zadnjikrat?« — Nekdo priteče s klecajočimi koraki za mano po klancu. Ona — nesrečna mati! A ona, ko da ne vidi. Sočutno ji stisnem roko, želeč jo nekoliko potolažiti. »Vsak naš korak je v božjih rokah.« Mati plane v krčevit jok. Pustim, da izlije svojo bol Sedaj se spomni: »Ah, zakaj, nisem že tedaj sklenila zavarovanja? Bi imela zdaj vsaj eno skrb manj: kje dobiti denar za vse potrebno, za pogreb. 0 tako sem sedaj nesrečna. Nič več ne vem, samo to: Ko pridete spet v naš kraj, me obiščite Zavarovala se bom, da me bodo vsaj mogli pokopali.« Napotiva se v farno cerkev, kjer je najiskrenejša Tolažba doma. Vsa tiha in vdana v svojo bol, a z jasnejšim pogledom, se je vrnila od Njega, ki je poklical njenega sina. Prisrčno mi stisne roko s povabilom, naj jo čimprej obiščem.
Amerikanska. Pred spomenikom Washingtona v Newyorku. Vodnik razkazuje tujcem spomenik in pravi: »Vidite, to je bil vzoren človek. Niti ena laž ni nikdar prišla iz njegovih ust.« — Pa se oglasi neki Irec: »Hm, že mogoče Kot večina Američanov je tudi on govoril skozi nos.«
Njen primer Po telefonskem razgovoru s to-varišem-zdravnikom, ki ga je povabil v kavarno kot tretjega pri taroku, vpraša žena: »Kaj pa je, možiček? Ali te že spet kam kličejo?« Zdravnik: »Da, izredno nujen in težek primeri Pri bolniku me čakata že dva zdravnika.«
Vese! in blagoslovljen Zzi-.i ter srečno novo leto
želi tvrdka
BišEOAR-KREK
LJUBLJANA
palača „Vzajemne zavarovalnice"
Na debelo! MOKA - ŽiTO Na debelo!
mmm ura©
Centralne kurjave, vodovodne instalacije sanitarne naprave, toplovodne naprave kanalizacije, kleparstvo, strelovodi
Ullbllaisa, Itirsha «1.15 - teLinterurban 29-11
želi vsem svojim cenjenim strankam
srečno in veselo novo leto
Dobra ura. Soseda na obisku: »Tale vaša stenska ura pa ne kaže prav.« — Gospodinja: »Da, nekaj je pokvarjena. Pa nam še kar dobro služi, ker smo se je navadili. Kadar kaže šest in bije dvanajst, takrat je točno tri.«
Kakršno vprašanje, tak odgovor. Kaplar: »Kaj zdehaš, teslo?« — Rekrut: »Razumem, kaplar!«
—	Kaplar: »Kaj razumeš?« — Rekrut: »Da zde-ham, teslo!«
Marlena Dietrich je znana filmska igralka. Nekoč je rekla v družbi svojih tovarišev: »Priznam, da so ženske večinoma bolj nečimerne kot moški. One dajo mnogo na svojo zunanjost. Sedajle na primer vidim, da niti najlepši med vami nima res skrbno zavezane ovratnice.« Okoli Marlene je sedelo pet moških in vsi so ob teh besedah segli z rokami pod vrat.
Poklicne laži. Zdravnik pravi: »Bodite čisto mirni! Ne pomnim, da bi mi bil kdaj kateri bolnik umrl, če sem ga jaz operiral.« — Gledališki igralec: »Ne poznam treme.« — Frizer dami: »To je najlepša irizura, ki sem jo kdaj napravil.« — Babica: »»Tako lepega deteta še nisem videla.«
—	Pisatelj: »O moji najnovejši povesti se je celokupna kritika izrazila najbolj pohvalno.« — Mesar: »Verjemite, gospa, meso je čisto sveže, od danes zjutraj zaklanega teleta.« — Ravnatelj podjetja: »Za zgled sem svojim uslužbencem. Vedno sem prvi v podjetju in zadnji odhajam.« — Železničar: »Danes vozijo vlaki točno po dnevnem redu.« — Tramvajski sprevodnik v Ljubljani: »Peljite se s tramvajem, pa boste vlak na kolodvoru še ujeli.« — Javni delavec svoji ženi: »Neverjetno! Naš predsednik pač ne zna nehati. Snoči je zavlekel sejo čez polnoči.«
■*
£3aQsaäiu» Isršlmto sm Isumaz 1§40
1	5	6	7	8	9	10	11	12	13	14	15	16	17 j 18		19	20	2
21				22		23					24						
25		26			27			28				29					
30			31					32		33			34			35	
36			36a	37			38			39	40			41	42		
43	43a			51	44				15			46	47				48
19		50				52	53		54		55	56	57			58	
59	60		61		62			63				64			65		
66				67	68					69				70	71 J		
72				73			74	75					76				
77		78				79	80			81	82	83		84		85	86
87		88	89	90		91		92					93		94		
95	96	97		98			99	100		101	102	102a		103			
104		105	106			107			108	109	110			m	112		
1:3				114	115	116	117	118		119					120	121	122
123			124	125				126				127	128	129			
liO				j 131			132		133				134		135 j		130
3				j 137						138			139		140		4
lifflrl is IRCŽ ..,
Konec preteklega meseca je umrl naš zvesti član. g. Emil Koprivnikar, mizarski mojster iz Litije. Vso okolico je nagla smrt tega moža silno pretresla. Saj ni bilo človeka, ki ne bi poznal g. Emila, mojstra, delavca in poštenjaka. Kar neverjetno se zdi človeku, da more kruta smrt tako hitro iztrgati življenje takemu možu.
Močan in zdrav, sredi najlepših moških let, poln življenja je zapustil svojo družino, svoj dom in sosesko, za katero je živel in delal. V tem neumoruem in nesebičnem delu mu je prekrižala pot neizprosna usoda. Odšel je v Ljubljano po rednih opravkih za svoje podjetje in svoj okraj. Gotovo ni slutil, na kako usodno pot se je podal. Vračal se je po opravljenem delu na železniško postajo, ko je treščilo vanj motorno kolo in ga vrglo smrti v naročje. Ni več videl doma. Prepeljali so ga v bolnišnico, kjer pa mu niso mogli rešiti življenja; podlegel je težkim poškodbam.
Umrl je, a nam zapustil svetel zgled vzor-moža delavca in poštenja. Vsa okolica, katero je oplajal s svojim človekoljubnim in nesebičnim delom, ga bo ohranila v trajnem spominu.
Kot vzoren gospodar je bil že dolgo član naše domače Vzajemne zavarovalnice in tudi njenega oddelka KARITAS, ki je njegovim svojcem zaradi nezgodne smrti izplačal dvojno zavarovalno vsoto.

Vodoravno: 1—2 in 3—4: Dve, v življenju Vzajemne zavarovalnice važni letnici. — 21. Sve-ženj slame. — 22. Črka »r< fonetično. — 23. Mesto ob belgijsko-francoski meji, znamenito po bitki v francosko-nemški vojni (1870—1871). — 24. Francosko kraljestvo na slovanskem jugu. — 25. Predlog. — 26. Poslanec. — 27. V besedi »Kserks< je dvakrat (fonetično). — 28. Sadež s trdo lupino. — 29. Strahu sorodno stanje. — 30. Nizek ženski glas. — 31. Slovo. — 33. Indijsko mesto, v katerem je misijonaril sveti Frančišek Ksaverij. — 84. Srbsko ime. — 35. Nikalnica. — 36. Pri segrevanju vode nastaja. — 37. Pridevnik besede »kamen«. — 40. Bodeči rastlinski izrastek. — 41. Vodna žival. — 43. Reka na francoskem (izgovori s slovensko končnico). — 44. n o n a. — 45. Srbečica. 47. Prostor za nastope v stadionu. — 49. Zelenica v puščavi. — 51 k j a. — 53. Dekoracija. — 56. Cerkveni učenik. — 59. Na njem sekamo drva. 62. Ljubavno slovstvo (I. Cankarjeve pesmi). — 64. Odmev. — 65. Pogan. — 66. Okrasna ptica na vodi gosposkih ribnikov. — 68. Del obleke. — 69. Italijanska kletvica. — 70. Upanje. — 72. Tuj izraz za javno gospodarsko upravo. — 73. Okvara na koži. — 75. Kitajsko vozilo. — 76. Gradbeni obrtnik. — 77. Predlog. — 78. Osamljena ženska. — 80. 1 z e. — 81. Okroglo. — 84. Streha. — 87. Kratica za Rdeči križ. — 88. Pogorje v južni srednji Evropi. — 91. Izraz pri kvartanju. — 92. Kako se je pisal angleški mornariški minister Churchill, ko je bil še indijski podkralj? — 93. Veznik. — 94. Irska teroristična organizacija. — 95. Grški bajeslovni junak. — 98. Reka, po kateri ima ime Inomost (s slovensko končnico). — 99. 1. — 100. Bivši vladar v Rusiji. — 102. Kitajski misijonar-mučenik (lazarist), svetnik. — 103. Barva. — 104. v a. — 105. Spada k plugu — 107. Amerikan-ska avtomobilska tvorniška znamka. — 109. Mesna jed. — 112, Žensko krstno ime. — 113. o r d o. — 114. Del obraza. — 117. j. — 118. »Da« v narečju. 119. Papir, ki vsrkava vlago — 121. Veznik. — 123. Glavno mesto sosedne države. — 125. Godbeni instrument. — 126 Bogokletstvo. — 130. Dragocen les. — 133 Pokrajina v dunavski banovini. 134. Duhovnik-mučenec iz dobe preganjanja katoličanov v Mehiki. — 135. a 1.
Navpično: 1. Utežna mera. — 5. Star prevod sv. pisma (latinski). — 6. Bližnja sorodnica. — 7. Nemška avtomobilska znamka. — 8. Del obraza. 9. Ljudski izraz za sankanje. — 10. Prebivalec v sev. ledenem delu zemlje.— 11. Notranji glas človeka. — 12. Moško krstno ime. — 13. Nemški naziv
za Trbiž. — 14. Zimska padavina. — 15. Tišina. 16. Žrtvenik. — 17. Glavno mesto balkansko-itali-janske države. — 18 Prebivalec osvobojenega evropskega naroda v angleškem imperiju. — 19. Droban pesek. — 20 Del voza. — 22. Kraj pod Za-plazom na Dolenjskem — 32. Povsem tak kot drugi. — 35. Latinska nikalnica (Vsebuje jo tudi beseda kanon). — 36 Ograja. — 36.a Predplačilo. — 37. Igralna karta. — 38. Kakšen je, če ima samo eno oko. — 39. Država med Perzijo in Arabijo. — 41. Nastane, ko se znoči. — 42. Zapadni nemški veletok. — 43.a o a. — 46. Zgodba (navadno neresnična) iz davnih dni. — 48. »Na zdar« brez prve črke. — 50. Nam krajša čas. — 52. Židovsko ime. 54. Morska letoviška obala. — 55. Kako pravijo naši vojaki namesto šarž? — 57. Caj (tudi neke vrste rum ima to ime). — 58. Jesensko žito. — 60. Razprava pred sodiščem. — 61. Mesto Marijinih čudežev v Franciji. — 63. Svetnik - mučenec, vzornik prvoobhajancev. — 66. Veznik. — 67. »Dobro« ali »srečno« v koroškem slovenskem narečju. — 68 Dantejevo rojstno mesto. (Glej »Zanimivosti« v zadnji »Naši moči«!) — 69. Kovana vez. — 70. Prislov. — 71. »Jadran« v tujih jezikih (s slovensko končnico). —	74. Velikonočni cerkveni
vzklik. — 76. Neprijeten. — 77 Sprehajalna pot, ob straneh zaraščena z drevjem. — 79. Arabec — skrajšano. — 82. Govedo — samec. — 83. 1 n. — 85. Nizozemska pokrajina. — 86. Kakor 104 vodoravno, a dvakrat. — 89. Črka »k, omehčana z »j«. — 90. Čebelji je gotovo manj nevaren kot kačji. — 96. Nekaj, kar ni prav.— 97. e. — 101. Zločinec. — 102 a Lev po hrvaško. — 105. Odboj glasu. — 106. Kazalni zaimek srednjega spola. — 108. Klica. — 110, Dragulj. — 111. Narobe oslovski glas. — 114. Ravnatelj Kranjske industrijske družbe — 115 Ruski veletok, ki se izliva v Severno ledeno morje. — 116. s o i t. — 120. Oziralni zaimek. — 122. Predlog. — 124. Žensko krstno ime (množina). — 126. Slovenski zgodovinar, živi v Mariboru. — 127. f m i. — 128. Oblika pesmi. — 129. Krajša oblika za »umira«. — 131. v. — 133 Krajši izraz za »molči!« — 135. Del voza — 136. 1, t. — 137. s. — 138. i. — 139. do. — 140. e.
Ce križanko pravilno rešite, dobite od 1—2 in 3—4 dve za Vzajemno zavarovalnico pomembni letnici.
Rešitve križanke je poslati do 31. januarja 1940 na naslov: Uredništvo »Naše moči«, Ljubljana, Miklošičeva cesta 19, palača Vzajemne zavarovalnice. — Žreb bo določil onih deset reševalcev,
JAVNA ZAHVALA
Podpisana Koprivnikar Avgusta si štejem T dolžnost, da se na tein mestu najtopleje zahvalim Vzajemni zavarovalnici, oddelku »KARITAS«, za točno in takojšnje izplačilo posmrtnine ob tragični smrti mojega moža.
To dobro in pošteno zavarovalnico vsakomur najtopleje priporočam.
Litija, 6. decembra 1939.	'i )
Koprivnikar Avgusta, I. r, Litija
V znak globoke žalosti. Peter in Miha sedita v gostilni. Peter: »Ti, Miha, ali res ne piješ več piva?« — Miha: »Res! Odkar mi je umrla žena, pijem samo še črnega dalmatinca.«
Koristnost zdravil. A: »Vi ste torej mnenja, da zdravila človeku res koristijo?« — B: »Da, mojemu stricu so celo izredno koristila.« — A: »Na čem je pa bil bolan?« — B: »Bil je lekarnar.«
A.
Strojno podjetje
Ustanovlj. 1. 1909
Slamoreznice
v vseh izvedbah in s popolnim .jamstvom
2ZDELUJEMO s
O mlatilnice 0 reporeznice 9 sadne mline O stiskalnice 0 gn0.1 nične 9 črpalke O razpršilnice • i. t. d.
Kremžar
ST. VID NAD LJUBLJANO
Telefon Ljubllana 705. ČBk. račun 14.875
Zahtevajte ponudbo ali pa brezplačni obisk našega zastopnika '

Uni stenski kt :dae za let» 1349
Ko boste brali te-le vrstice, boste najbrž že tudi prejeli stenski koledar Vzajemne zavarovalnice za leto 1940. Prepričani smo, da bo z letošnjim koledarjem Vzajemna zavarovalnica ustregla slehernemu zavarovancu. Saj tako lepega in pestrega doslej zavarovanci še niso prejeli. Vzajemna hoče z njim za svoj štiridesetletni jubilej napraviti svojim zavarovancem vsaj malo veselja. Želi pa tudi, da bi ta lepi koledar krasil stene naših trgovin, obrtnih obratov, gostiln, uradov, zdravniških čakalnic, šol itd. Zastopniki Vzajemne zavarovalnice bodo zato koledarje ponudili tudi tem. Mi vas pa že danes prosimo, da koledar namestite na vidno mesto, kjer bo res lahko ostal v svoji pestri obleki nepokvarjen do konca leta.
Vsak naš zavarovanec dobi e n koledar, ne glede na to, če ima morda več zavarovanj. Z zavarovanjem samim namreč še ni pridobil pravice do koledarja, temveč mu ga zavarovalnica poklanja le kot dar. Zato prosimo, da upoštevate, da je vsak naš zastopnik dobil le toliko koledarjev, kolikor jih je v dotičnem kraju mogoče smotrno in lepo namestiti. Koledar je namreč mnogo bolj draga stvar, kakor si pa lahko to predstavlja kdo, ki nima s tiskarnami posla. Zato bi bilo obsodbe vredno, če bi kdo koledar sprejel, potem bi ga pa dal za igračko otrokom ali ga porabil v namene, za katere koledar ni bil tiskan.
Koledar naj skozi vse leto vsakomur, ki ga bo opazil, sporoča, da slavi letos naša prva čisto domača zavarovalnica svoj štiridesetletni rojstni dan. Prepričani smo namreč, da se bo vsak zaveden Slovenec tega dejstva odkritosrčno razveselil. Saj je mogočna rast Vzajemne zavarovalnice obenem najzgovornejši dokaz za življenjsko silo, ki polje po našem narodu.
fAVNA ZAHVALA
Podpisana Juh t m an Roza se na tem mestu zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, odd. »KARITAS«, ki mi je po mojem pokojnem možu Antonu, ki se je ponesrečil, točno in vestno izplačala dvojno zavarovalno vsoto. Zato vsakomur najtopleje priporočam, da se zavaruje pri tem domačem zavodu, ki vestno izplača celo zavarovalno vsoto.
Zagorje, 26. oktobra 1939.
Roza Juhtman, 1. r.
Zagorje-Toplice št. 113.
Dober sin. Gost: »Vaš očka naravnost imenitno izgleda s svojimi belimi lasmi.« — Sin: »Da, a to je moja zasluga.«
Dobra kuharica. Žena: »Kaj bom dobila, če ti tudi jutri skuham tako kosilo kot danes?« — Mož: »Zavarovalno vsoto iz mojega življenjskega zavarovanja za slučaj smrti.«
Nov redilni prašek
*RED1N< za prašiče. — Vsak kmetovalec si lahko hitro in z malimi stroški zredi svoje prašiče. Zadostuje že '.avitek za 1 prašiča ter stane 1 zav. 6 din, po pošti 12 din 3 zav. po pošti 24 din, 4 zav. po pošti 30 din — Mnogo zahvalnih pisem. Prav dobro tudi za mlade prašičke.
Pazite, pravi »Redin« se dobi samo z zgornjo sliko.
Prodaja drogerija KANC, Ljubljana, Židovska ulica 2
Na deželi pa zahtevajte »REDIN« pri Vašem trgovcu.
ki bodo dobili od uredništva »Naše moči» v dar po eno lepo vezano slovensko knjigo. Kakor vse doslej bomo namreč tudi letos razdelili sleherni mesec med reševalce naših nagradnih križank in drugih ugank po 10 slovenskih knjig, ker menimo, da tako najbolje ustrežemo našim prijateljem ter najlepše prispevamo k razširitvi dobre slovenske knjige.
•
Vsem reševalcem križank! Križanke imajo na splošno zelo mnogo prijateljev. Njih reševanje bodri duha in preganja miselno lenobo. Mnogi se pa posebno malo obširneje križanke ustrašijo, ker je — ne znajo reševati. Vsaka križanka ima toliko in toliko besed, ki jih na prvi mah uganemo. V mnogih križankah (kot tudi v pričujoči) so ponekod povedane že črke (v
Moji dragi mladi prijatelji!
Spet je eno leto utonilo v večnost. Bog z njim! Nič ga ni bilo prida, tako si na tihem vsakdo misli. Vsakdo? Nekaterim se gotovo sline cedijo po njem. Kadar je na svetu mnogo revščine, je vedno tudi nekaj ljudi, ki se jim bolj dobro godi, kot bi se jim smelo. Ti so lahko s preteklim letom zadovoljni Siromaštvo je v letu 1939 našlo rodovitna tla in strah nas je, da se ne bi v novem letu bohotno razrastlo in preraslo ljudsko blagostanje, kolikor ga je iz lanskega leta še ostalo. Vojska, ta strašna beseda, je lani postala kri in meso ter kot strahotna pošast visi nad celim svetom. Zato naj bo naša prva misel v novem letu tista, ki jo bo tudi dobri Bog milostno sprejel, namreč: Naj se nam vrne mir, naj sreča človeštvo pamet in naj vse ljudi, ki so dobre volje, zajame božja pravica!
Novo leto je pred nami. Oh, ko bi vedeli, kaj vse dobrega vam za novo leto želim. Da bi v šoli dobro napredovali, napredovali v svojo lastno korist, v veselje svojih staršev in učiteljev ter v čast vsega našega naroda; da bi bili zdravi in vedno veseli; zlasti pa, da bi živeli v božjem miru. Vem, tudi vi bi mi radi za novo leto kaj voščili. Pa ste pozabili, kaj ne? Ko boste tole čitali, boste pisali že leto 1940. Takrat ne bo več časa za čestitanje in voščila. Zato mi pa kot nagradno nalogo za januar odgovorite na tole vprašanje:
Kaj naj nam prinese leto 1940?
Bog ve, koliko skritih želja je v vaših drobnih srčkih. O teh mi kaj napišite. Ob koncu leta se bomo potem lahko pomenili, koliko teh želja je bilo izpolnjenih. — Naloge mi pošljite do 31. januarja 1940 na naslov: Uredništvo »Naše moči«, Ljubljana, palača Vzajemne zavarovalnice. — Pri vsem tem pa ne pozabite, da slavi Vzajemna zavarovalnica v tem letu štiridesetletnico svojega življenja!
Kdo je naj večji slovenski junak? Tako sem vas vprašal v novembrski »Naši moči«. Hvala, odgovorov je čez mero dosti. Le junakov ste bolj malo število pogruntali. Kaj, da jih je med nami in v naši zgodovini res le mala peščica?! Jaz sicer mislim, da jih je več. Pa vam ne bom nič očital, saj vaše mlade betice še ne morejo vsega vedeti. Zato pa nagradim one, ki so naloge najbolj skrbno spisali ter svojega junaka najlepše opisali. Tile so naši srečniki:
1.	Kos Rudolf, dijak, Maribor, Smetanova ulica 30. Njemu je največji junak general Rudolf Maister, ki nam je rešil severno mejo.
Huda pozabljivost. Pastor: »Hej, Eric, včeraj sem te videl, kako sl se sprehajal z neko žensko. Ali je to bila tvoja žena ali tvoja sestra?« — Fric: »Hm, da, oprostite, gospod pastor, res sem jo pozabil vprašati.«
našem primeru na primer pod navpično 127 itd.). Zato ne rešuj križanke kar od začetka. Zadeneš ob težko vprašanje, volja te mine in vse skupaj odložiš. Nasprotno: Vpiši najprej tisto, kar se ti vidi povsem nesporno. Na ta način dobiš posamezne črke težjih besedi. V križankah so navadno tudi tujke in manj znana imena. E, zato pa pravim, da križanke urijo duha, pa razširjajo tudi naše obzorje. — Kajpak se včasih pripeti, da so v križanki napake. Zakrivi jih včasih ob najboljši volje sestavljalec, včasih pa tiskarski škrat. Takrat ni pravično, da kdo neusmiljeno pade po uredništvu. Pomote so vsepovsod mogoče. Le pri rešitvi križank jih ne sme biti. Ce se pojavi res napaka, jo bomo v prihodnji »Naši moči« popravili, rok za predložitev rešitev pa podaljšali za en mesec. Upamo, da pričujoča nima nobene napake, ker smo se zanjo prav posebno potrudili.
2.	Moškrič Marjan, dijak 1. razr. gimn^ Zadvor 73, p. Dobrunje. Za največjega junaka smatra poročnika Malgaja, ki je padel v osvobodilnih bojih za Koroško.
3.	Debeljak Jož e, učenec 4. razr. ljudsko šole, Vinice 32, p. Sodražica. On občuduje junaštvo misijonskega škofa Friderika Barage, ki j» prvi prinesel luč vere in obenem zaklade kulture in civilizacije severnoameriškim Indijancem, katerim je dal prve knjige v njihovem jeziku in se jim povsem žrtvoval.
4.	Alida Zalesjak, dijakinja, Subotica, Ostojičeva 31. Kakor večina dopisnikov smatra tudi ona za največjega junaka dr. Antona Korošca. Ona je obenem tudi poslala najbolj dovršen spis, ki se takole glasi:
»Junaki Pod tein imenom si navadno predstavljamo močnega mladega moža, oblečenega v srednjeveški oklep in sedečega na iskrem, s srebrom in zlatom okrašenem konjičku. V roki drži ta junak sulico, ob boku mu visi težek meč. S sulico prebode kar več sovražnikov naenkrat, a i mečem v enem zamahu odbije tri janičarske glave.
Naš junak ni ne mlad, niti ne jaha na iskrem konju. On je zelo skromen, o svojih junaških delih ne govori, ne baha se in ne ljubi hvale in slave. On ne brani pred sovražniki le peščico ljudi, ne brani enega samega kraja, on brani ves narod. V tej borbi ne padajo glave, ne teče kri, zato pa je ta borba tem hujša, tem bolj strahovita, ker js tiha, prikrita in zahrbtna.
Naš junak ne umira na bojnem polju, a vendar žrtvuje celo svoje življenje, svoje zdravje, svojo udobnost. Za svoje delo ne pričakuje hvale in slave, nasprotno, mnogokrat mora poslušati prikrite ali celo javne očitke in ukore za svoje požrtvovalno delo. O, narod, za katerega se bori, Je največkrat nehvaležen.
Ali on da vse za svoj narod, naš največji slovenski vitez, junak, naš dr. Anton Korošec!«
Vsem štirim nagrajencem bom za novo leto poslal v dar lepo slovensko knjigo.
Vabim vas vse, da mi tudi v novem letu ohranite svoje prijateljstvo ter prav pridno dopisujete v »Mlado moč«. Svojim ljubim staršem in učiteljem pa povejte, da prav tako kot vam, želi tudi njim v novem letu vso srečo in blagoslov
brat Ivo.
Zakasnela tožba. Sodnik: »Hm, pred letom dni vam je rekel toženec, da ste orangutang, vi ga tožite pa šele sedaj?« — Floridor: »Veste, šele včeraj sem v cirkusu videl to grdobo; prej I nisem vedel, kakšen je orangutang.«
Kafol Franc:
Uslüü stottstižnili podutkim 0 siuliacstini
Pri razmotrivanju dobickanosnosti te ali one panoge gospodarstva je zelo važno, da vemo vsa| približno, kolika je prav za prav produkcija odnosno množina pridelkov, s katerimi imamo opravka.
Predno začnemo razgljabljati o rentabilnosti našega sadjarstva, je važno, da poudarimo _ sledeče ‘ Jabolka so najvažnejše pleme, takoj za njimi pridejo hruške moštnice, ki so sposobne za izvoz kot sušeno sadje, dalje češplje (suhe), breskve, orehi in končno tudi češnje. Povedano velja seveda za prilike v Sloveniji.
Pri letošnjem izvozu sadja bi bilo omeniti, da smo izvozili največ jabolk, in sicer do zdaj nad 1.500 vagonov. V drugi vrsti smo izvozili tudi nekaj suhih hrušk, po katerih je bilo veliko povpraševanje, žal, da je bilo tega blaga premalo na zalogi.
Poglejmo števila dreves po plemenih po statistiki iz leta 1938.
						Številp	Število	Število	Število	Število	Število
						jablan	hrušk	češpelj	orehov	breskev	češenj
Brežic« . . , ,						65.400	29.035	37.570	8.400	7.600	7.800
Gornji grad . .						39.940	11.620	6.682	3.700	9C0	3.300
Lendava . , ,						47.186	12.582	27.114	1.200	2.800	4.400
Dravograd . . ,		• • •		e		32.376	20.135	12 820	3.000	•	230	2.300
Kamnik . . , ,						66.175	28.865	17.455	3.200	110	2.500
Konjice . , . ,						49.400	17.900	24 000	3.300	1.100	4.500
Kočevje . , , .						47.028	24.444	26.000	1.900	56	Z 200
Kranj • * § • f						41.403	36.695	31.695	6.200	62	3.500
Krško , . . , ,						110.550	50.480	50.700	16.200	10.100	16.000
Laško . , , , ,						81.620	19 585	20.700	3.000	6.100	8.000
Litija . . . , f						53 742	36.157	25.400	7.700	2.100	17.000
Logatec . , , ,						29 000	13.700	11.000	1.800	50	2.300
Ljubljana . , ,				e		112.523	64.437	48 300	9.600	3.100	11.100
Ljutomer . . ,				•		145.600	16.354	47.300	3 000	2.300	11.600
Maribor d. br. .						105.322	27.834	35.9C0	6.400	2.600	5.000
Maribor L br. ,						408.832	43.418	65.000	15.100	9.000	17.000
Murska Sobota						70.061	16.403	20.000	4.200	3.000	9.300
Novo mesto . .						85.600	31.600	64.300	16.400	4.500	17.500
Ptuj 							238.300	52.200	42.700	14.100	6.100	22.600
Radovljica . . .						29.300	20.800	14.100	3.800	1	1.035
Slovenj Gradec				•		94.060	42.300	25.100	5.800	1.800	6.500
Celje							164.700	46.300	57.400	10.000	5.400	14.800
Črnomelj . . ,						35.700	16.500	31.700	7.300	3.900	6.200
fikofja Loka . .	•					48.000	23.400	31.900	6.200	21	8.200
Šmarje ....	fl			S	1	135.900	25.900	90.500	12.800	3.400	7.400
Iz teh številk, ki niso				točno sestavljene, zamore vsakdo, ki se					bavi s sadjarstvom, priti		do važnega
zaključka, da zavzema sadjarstvo v našem kmetijskem gospodarstvu izredno važno mesto. Gotovo pade v oči visoko število jablan pri srezu Maribor 1. br., dalje pri Ptuju, Ljutomeru, Celju in Šmarju pri Jelšah. Takoj za njimi pridejo dolenjski okraji, vštevši tudi Brežice. Kratko povedano: naši najvažnejši sadni okraji so vzdolž podnožja Pohorja preko Slovenskih goric do madžarske meje, dalje srez šmarski, brežiški, krški in novomeški. V ostalih srezih je sadjarstvo šele v razvoju.
Naj navedemo še nekaj številk, kako važna panoga je sadjarstvo za srez Maribor L br., upoštevajoč #amo jabolka. Tako ima občina Svečina nad 15.000 jablan, občina Velka 17.000, Sv. Ana v Slov. goricah 18.000, Zg. sv. Kungota 22.000, Jarenina 22.000, Pesnica 14.000, Jakobski dol 12.500, Kamnica 19.000, Košaki 29.000, Maribor mesto 7.000, Št. Ilj v Slov. goricah 25.000. V teh občinah je prav za prav jedro slovenskega sadjarstva. V letošnjem letu sadje v teh krajih ni posebno obrodilo. Tako lahko pričakujemo, da bo prihodnje leto dobra sadna letina, ki tudi nekaj izda pri izvozu.
Postavimo Kreku spomenik v £jubljani!
Ob Krekovi smrti je bila naša javnost tako prepričana, da mora veliki mož dobiti v Ljubljani spomenik, da so pričeli prihajati prispevki v ta namen, še preden je bil Krek pokopan in preden se je ustanovil kak odbor za zbiranje potrebnega denarja.
Prvi odbor za postavitev Krekovega spomenika je pod predsedstvom pisatelja dr. Frana Detele poskrbel Kreku orjaški nagrobnik na pokopališču. Ni pa nadaljeval dela, da bi bil Kreku postavil spomenik tudi v mestu, ampak je preostanek nabranega denarja v znesku 21,454 din izročil Mestnemu magistratu ljubljanskemu za dijaške ustanove, časteč na ta način velikega prijatelja dijaštva.
Vendar so čutili Krekovi prijatelji in znanci vsa leta po njegovi smrti, da bi moral Krek dobiti spomenik tudi v mestu, ne samo na pokopališču, in da mora postavitev tega spomenika oskrbeti rod, ki je s Krekom živel in ki pozna iz lastnega doživetja, kaj je bil Krek Slovencem, južnim Slovanom in vsemu slovanstvu.
Leta 1940. bo 27. novembra petinsedemdeseta obletnica Krekovega rojstva, 8. oktobra 1942 pa bo petindvajsetletnica njegove smrti. Vsaj za petindvajsetletnico smrti mora spomenik v Ljubljani že stalil
Tega se zaveda odbor za Krekov spomenik, ki se je obnovil leta 1932., in se tem potom ponovno obrača na vso javnost s prošnjo: Vsak, ki se zaveda, kaj pomeni Krek v življenju in v zgodovini slovenskega naroda, naj pošlje razmeram primeren prispevek, da se postavi spomenik možu, ki je odšel na prvo službo z geslom: »Za druge smo, ne zase« in ki je ostal temu geslu na nedosežen način zvest ▼se življenje.
Saj »če Ti postavimo spomenik, ga postavimo najboljšemu, kar je v nas: Tvoji veri, Tvojemu upanju in Tvoji ljubezni — bodočnosti naše domovine, Jugoslovanstvu.« (Oton Župančič ob Krekovi smrti.)
Darovi naj se pošiljajo na naslov: Zadružna zveza, r. z. z o. z. v Ljubljani, Tyrševa cesta 29 (čekovni račun št. 10.751) s pripombo, da je znesek namenjen za Krekov spomenik.
Odbor za postavitev Krekovega spomenika v Ljubljani,
Miklošičeva cesta ?.
Joca z uonicnt!
»Z ognjem se igra«, pravimo večkrat v življenju tistemu, ki se ukvarja s stvarmi, ki so lahko zanj nevarne. Le malo neprevidnosti in nevarna stvar lahko postane za takega človeka usodna ter ima včasih katastrofalne posledice.
Tako v življenju, kadar hočemo kakšno nepremišljeno dejanje podčrtati. Zavarovanje? Kdo pa se tam igra z ognjem? Pri zavarovanju lahko govorimo o ognju v pravem pomenu besede. Z ognjem se borimo vsi, ki smo proti njemu zavarovani, bori pa se tudi zavarovalnica sama, ki ji ni zgolj za to — kakor mnogi napačno sodijo — da bi plačala čim manj odškodnine, temveč želi, da se narodno imetje ne uničuje, temveč ohranja in množi. Med zavarovanci pa so mnogi, ki resnosti zavarovanja ne pojmujejo dovolj globoko in se zaradi tega o njih lahko reče, da se res igrajo z ognjem.
Ni namreč dovolj, da je vaše imetje zavarovano, potrebno je, da je to zavarovanje tudi pravočasno plačano! Vzrokov, da važnost pravočasnega plačila podcenjujemo, je več; včasih nesreča v družini ali v gospodarstvu, včasih kaj drugega. To podcenjevanje pa je že: igra z ognjem. Gospodar na domu se zgrozi ob misli: Kaj če mi dom pogori, pa premije še nisem poravnal? Če razmišlja še dalje, vidi v duhu svojo družino ob pogorišču, otroke slabo oblečene in bose, ker je vse zgorelo, zima z mrazom pa strahote še poveča. Zvečer ko leže spat, se ponovno pojavi pred njim ista slika, ki ga opominja: premije še nisi plačal, požar, družina, dom... Zdrzne se, sunkoma obrne misli v drugo smer. Njegovo spanje ja brez miru, ker mož je skrben gospodar in s« zaveda velike odgovornosti, ki jo nosi pred svojo družino.
Nekateri ljudje smatrajo plačilo premije za nekaj, kar je mogoče najlaže odlagati. Pojavi se potreba, da se pri hiši kupi to ali ono* in koj je zavarovalna premija tista, ki lahka počaka. Tako gledanje že glede na načela smotrnega gospodarstva ni pravilno, poleg tega pa je to še nevarna igra z ognjem. Resnično, večkrat lastne napake človeka ne tepejo občutno. Toda kje je jamstvo, da ga jutri ali pojutrišnjem ne zadene prav tista nesreča, na katero predvčerajšnjim še pomislil ni in kateri je še včeraj srečno ušel. Kakor že zapisano, le nekoliko neprevidnosti in katastrofa je tu. Zavarovanje, katerega premija ni plačana, je igra z ognjem, ki je lahko nevarna, ki lahko uniči srečo doma, družini pa povzroči neizmerno gorje.
Strokovnjak, Rode: >Tvoja žena, Martin, je pa gotovo levičarka.« — Martin: »Po čem sklepaš kaj takega?« — Rode: »Ker imaš oteklo desno lice.«
Res nevarna grožnja. Gospodinja: »Minka, kako ste mogli dovoliti, da vas je gospod Cerjak poljubil?« — Minka: »Ce mi je pa grozil!« — Gospodinja: »Grozil?« — Minka: »Da, zagrozil mi je, da me drugače ne bo nikoli več poljubil.«
Po važi Želji Vam Izdela
Knjigoveznica Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani, Kopitarjev« s n
v svoji črtalnici razne poslovne knjige, ako niso že v zalogi. Istotako izvrši tudi vsa drnga kntigoveSka dela, posebno razne vezave od preprostih do razkožnib oblik. Posebni oddelek za izdelovanje damskih torbic, pasov, denarnic in drngega usnjenega galanterijskega blaea Vam nndi te predmete vedno v lepih, modernih fasonah.
Cen« skrajne nizke.	Poslužite sel
lanimiBDStt
Zanimive številke iz Anglije. V Angliji pride en uradnik na 102 Angleža, en policijski stražnik na 342 Angležev, en zdravnik na 671 oseb, en arhitekt na 1978 oseb, en advokat na 2090 oseb, en optik na 6034 oseb, en poslanec gornjega doma (senata) na 52.402 osebi, en poslanec spodnjega doma (skupščine) na 66.286 oseb, en kronski svetovalec na 342.860 oseb, en imejitelj kakega športnega rekorda na 341.952 oseb in en sodnik na 366.348 oseb. Najmanj je tedaj sodnikov. Kaže, da je na Angleškem na sodiščih malo dela, ker je malo zločinov. To pa najbrž ne pride od angleške krepostnosti, temveč od tega, ker pride na vsakih 342 Angležev en policijski stražnik, kakor smo zgoraj zapisali.
Vojska je draga reč. Ljudje imajo pred vojsko velik strah, ki seveda ni neupravičen. Vendar tako hudo spet ni, kot si kdo predstavlja, ko bere o grozotah vojske. Bombe, granate, torpeda in podobna uničevalna sredstva so namreč silno draga. Pomislimo samo na torpeda in podmornice. En torpedni izstrelek velja danes 96.000 do 120.000 din. Za vsak tak izstrelek bi si torej človek lahko nabavil že kar prvovrsten luksuzni avtomobil. Seveda, če s torpedom zadenejo kakšno tako ladjo, kot je bila potopljena angleška »Royal Oakc, ki je veljala 800 milijonov din, potem se tudi tak izstrelek izplača. Podmornice imajo različno ceno, kakor so pač velike in opremljene. Njih cena se je gibala ob izbruhu vojne med 40 in 80 milijoni dinarjev. Podobno dragi so torpedni čolni.
Kaj je embargo? Odkar je izbruhnila vojna, beremo zopet in zopet besedo embargo. Kaj je to? Beseda pomeni toliko kot zasega ali rubež. Razglasi ga država, ki ne želi izvoza kakega blaga iz političnih ali gospodarskih razlogov. Tako je na primer USA v začetku vojne razglasila embargo za orožje nasproti vsem vojskujočim se državam. Zaradi tega je prestal vsak izvoz orožja v vojskujoče se države. Kakor je pa znano, je USA pozneje svojo odločbo preklicala.
Dohodki Mussolinija in Hitlerja. Kakor znano niti Hitler niti Mussolini ne prejemata nobene plače iz državne blagajne. Zato se marsikdo izprašuje, od česa ta dva moža živita in kako plačujeta svoje uslužbence. O tem nihče ne more ničesar izvedeti. Sklepajo pa, da dobi Hitler lepo premoženje iz izkupička svoje knjige »Mein Kampf«, Mussolini pa iz dobička dnevnika »Popolo d’Italia«, katerega je on ustanovil in je njega lastnik.
lavna zaSwala
Podpisana Kač Peter in Amalija prosiva uredništvo »Naše moči«, naj objavi najino veliko zahvalo Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani za točno in kulantno izplačilo odškodnine po požaru, ki naju je doletel letos 9. junija, ko nama je pogorel kozolce. Ne najdeva besed, s katerimi bi se dostojno zahvalila ter Vzajemno vsem gospodarjem priporočila.
Zg. Roje pri Sv. Petru v Sav. dol. 31. X. 1939.
Peter in Amalija Kač, 1. r.
Če se pridigarju zareče. Misijonar K. je nekoč povedal tudi tole, ko je pridigal o nenadni smrti: »Že marsikdo je šel zvečer zdrav in čil spat, zjutraj je pa mrtev vstal.«
Vzoren učitelj. Bilo je v prejšnjih časih nekje doli na jugu. V nekem kraju so sicer imeli uči-tel|a, ki je vlekel državno plačo, a s šolo se ni pečal. Nekega dne je pisal učitelju v sosedni občini tole: »Dragi tovariš! Bodi tako dober, pa mi za sredo in četrtek posodi učence četrtega razreda. Obišče me namreč šolski nadzornik.«
Božič in mm leto
najlepše darilo
DAR0MEHR
kljub podražitvi materiala dobi vsak cenj. čitatelj Naše moči, zanesljiv in krasen barometer, velikost 13x16 cm, ki kaže vreme 24 ur vnaprej. Za povrnitev stroškov pošljite v znamkah Din 5'— na „BAKtOFltFER“ Ljubljana L, pošt. pred. 18
Plestenjak Viktor:	|Sgi|§I||
V	svojo prihodnost gre naš narod po začrtani, jasni poti. To je dokazal ob zadnji izseljenski nedelji. V času, ki je zaznamovan s pečatom sovraštva in strasti, v tem metežu viharnih sil, ki se kakor pogubni vulkani dvigajo po zemlji in preizkušajo na ubogem človeštvu svojo moč in vpliv — smo občutili, da je mladi slovenski rod začel slutiti in doumevati, kaj je njegov program. Ko vsepovsod narodi vstopajo v bližajoče se novo leto zagrenjeni in otopeli, s čustvom strašne negotovosti, s trpko zavestjo, da se je zrušilo v prah, na kar so še včeraj prisegali, se je po naši rajsko lepi domovini razlegala pesem ljubezni in plamtečega ognja za skupnost vseh, ki jih je rodila slovenska mati.
V	slovenskih srcih je vstal spomin na trde, žilave borbe v dolgih stoletjih naše zgodovine, na tista njena svetla poglavja, ko je naš narod, ne imajoč ob sebi drugega kot živo vero, da čuva nad njim Bog, z nedoumljivo vztrajnostjo hranil in branil proti tujim osvajalcem svoje najdražje — narodnost in jezik. In ta spomin na našo slavno preteklost, na ta čudež, ki ga je naš, le po številu majhen narod ustvaril iz moči svojega duha, je v pravkar minulih dneh, posvečenih našim rojakom v tujini, s svetlo lučjo razkril obrise poti, ki naj po njej hodi slovenski narod v prihodnjih rodovih.
Skoraj se zdi, da ni zgolj slučaj: ko so se tisoči ob monumentalni kostnici na pokopališču pri Sv. Križu v Ljubljani v imenu vsega slovenskega naroda spoštljivo klanjali spominu žrtev, padlih za našo narodno osvoboditev, in tako izpričali neomajno voljo Slovencev, da v miru s plodnim delom grade naprej stavbo svobode, ki so ji ti junaki položili temelje, — se je ob istem času naša šolska mladina v srcu Slovenije, v beli Ljubljani, na akademiji z besedo in pesmijo spomnila tistih, ki so v borbi za kruh zapustili rodno slovensko zemljo, pa so, čeprav proč od nje, dali tudi svoj bogati delež k ustvaritvi njene svobode.
Razveseljivo je, da je to navdušenje naše mladine, s katerim je manifestirala tu in po številnih drugih proslavah ob izseljenskih dneh skupnost pa medsebojno povezanost slovenske družine, razbite in razkropljene širom sveta, našlo pobude in priznanja pri najvišjem predstavniku oblasti, pri banu dr. M. Natlačenu. V klenih, stvarnih besedah je g. ban pred zastopniki ostalih naših oblasti in ustanov razgrnil izseljensko vprašanje v vsem njegovem obsegu in posledicah, jasno dokumentiral voljo in pripravljenost najvišje slovenske oblasti, da za njegovo rešitev zastavi vse svoje sile. Kar je do nedavnih časov živelo le v naporih in mislih posameznih, v prihodnost usmerjenih ljudi, kar je bilo stvar ene, morda dveh ustanov, ki sta se v naporu vseh sil, v stiskah in težavah denarne prirode, borili za obstoj, to je zdaj sprejela v svoj program tudi upravna oblast: izseljensko vprašanje je s tem prešlo preko začetne, prehodne faze svojega razvoja. Delo za njegovo rešitev je našlo opore tam, kjer jo je v preteklih dobah zaman iskalo. V tej okolnosti pa smemo gledati obenem tudi poroštvo, da bo domovina vsaj ob tej pozni uri izpolnila svojo dolžnost in skušala popraviti, kar je prej zamudila.
In zamujenega je mnogo, tako v gospo-darsko-socialnem kakor v kulturnem in verskem pogledu. Zato je v tem usodnem času dvakrat nujno, da za rešitev izseljenskega problema uberemo pravo pot. In ta mora sloneti na stvarnem znanstvenem študiju, ki bo posegel prav v vse odtenke izseljenstva, saj so z njim prizadete vse življenjske veje naroda in poedincev. Ogromno delo je pred nami, ki čaka izpolnitve brez odlašanja. Zanj je potrebno najtesnejša sodelovanje vseh sil našega naroda, vseh njegovih ročnih in umskih delavcev, kajti izseljenstvo je najvidnejši izraz naših razmer, najvažnejše poglavje našega narodnega obstoja. In kako skromno število idealnih in razumev-nih ljudi se je doslej posvečalo temu tako rekoč neizmernemu delu! Saj je bilo skoraj vse povezano le -z nekaj imeni, dejal bi, z enim samim najvidnejšim, in to je ime nadangela Rafaela, v katerem je privatna slovenska ustanova za izseljensko, skrbstvo našla svojega nebeškega priprošnjika ... Težko ja človeku, ko motri te, rekel; bi nadčloveške napore, ki jih je Rafaelova družba privzela nase v borbi s tem obsežnim problemom, lepo in tolažilno pa, ko vidi sadove tega dela.
Ko gledamo slovenski izseljenski problem v luči letošnjega izseljenskega tedna, sa nam prikazuje mnogo razveseljivih okolnosti, važnih za njegovo prihodnost. Nekaj smo jih že navedli, in med njimi je predvsem spoznanje, da se je-mladina — up in nada naroda — res z živim ognjem oklenila izseljenske misli. Prezgodaj je še, da bi iz tega izvajali zanesljivo sodbo. Toda ča pomislimo, da se do nedavna naša mladina sploh ni zavedala, kaj je izseljenstvo, ša manj, da bi slutila njegov obseg in njegove posledice v življenju našega naroda, letos pa je ob vodstvu svojih vzgojiteljev položila toliko truda v izseljenske proslave, v razne naloge o tem vprašanju, zbirala posnetke naših krajev za brate in sestre v tujini, pošiljala darove, — moramo po vsem tem ugotoviti velik napredek. Vsekakor— mnogo klenega zrnja je padlo v mlade, sveže njive... Mladina, ki že v nežnih letih začne spoznavati svoje dolžnosti do narodne skupnosti, do države, nosi v sebi jamstvo, da bo povedla narod po jasno začrtani smeri v prihodnost. Saj bo v svojih zrelih letih iz teh mladostnih spominov, ki jih bo iz dni, posvečenih misli na našo kri v tujini, ponesla s seboj v življenje, zajemala pobudo za stvarno, plodno delo v izvedbi izseljenskega vprašanja, ki mora postati naš narodni program.
Ni pa v tako polni meri izvršila svoje dolžnosti do rojakov v tujini ostala naša javnost. Res je časopisje posvetilo mnogo prostora najraznovrstnejšim problemom, ki so v zvezi z izseljenstvom, in tako dalo izseljenskim dnem posebno svečano obeležje. Vendar — v narod kot celoto izseljenska misel ni še prodrla s tisto spontano, vsa srca prevladujočo močjo, kot bi po svoji usodni važnosti zaslužila.
Govorniška beseda. Pri vrtnarskem društva je predavatelj takole končal: »Preden končam svoje predavanje, naj vam še enkrat vsem toplo položim na srce goveji gnoj, brez katerega ne bi smel biti noben vrtnar.«
W
lea Fatur:
No išii si sssle, pdlntclf, dumod!
Dal nam danes naš
nsatulanSt tešila...
Poparjene ležijo »žlahtne rožice«. Paterce in dalije, nageljci, vsesvetke, plamenice in drugi pitani jesenski kras. »je pa davi slanca padla«, pomislijo obiskovalci Sv. Križa. Včeraj je še vse žarelo na grobovih in po okoliških vrtovih, danes pa veje mrzlo od planin, danes opominja vse, da je tu jesen, da se bliža zima, da sega po vsakem {loveku smrt. Od ure rojstva si ji zapisan, ne ubežiš ji ne v globine ne v višine. In če se vračaš z groba dragega pokojnika, je tvoja misel tem težja, tem bolj moreča so vprašanja vsakdanjih skrbi in skrbi za tisto, kar je onkraj tega vidnega življenja.
Tudi mladi Kozme Didič je povesil glavo. Od materinega groba prihaja in ko pride v svojo sobo, mu bo udarila puščoba in praznota v srce. Nikdo te ne čaka, nikdo te ne postreže, nikdo te ne vpraša, kako ti je pri duši: »Vsakdo grije grudi svoje, miruj, miruj, srce moje...« Kosilo v gostilni ni nikoli to, kar je kosilo doma, kjer si varen pred neljubimi obrazi in pogovori, pred oblaki dima.
»Kaj čakaš, Kozme?« vprašuje poparjeno cvetje. »Saj imaš vendar zaročenko, poznata se že iz golskih let. Pridna je Jelka, tiha in skromna, dobra žena bo. Šivilja je, zasluži precej in bo tako razbremenila svojega moža. Noč in dan dela, da prihrani kaj za baliž, in težko čaka dneva poroke.« »Res je to,« kima Kozme. Mati, ki živi pri Jelki, bi pač lahko skrajšala Jelki in Kozmu čakanje: zavarovana je za visoko vsoto in rok zavarovanja preteče pred adventom. Lahko jima kupi pohištvo jn preskrbi stanovanje. Saj dobi Jelka vendar tako ali tako ta denar. Seveda bi prišel denar tudi pozneje prav — pa bolje je: »drži ga!« kakor »lovi ga!«
A Jelka je nekam tožna glede zavarovalnine njene matere. Ne govori rada o tem in ne računa g tem. Užaljena je, če omeni on kaj. Očitala mu je že, da računa na materino zavarovalnino, da je ne ljubi...
Uboga Jelka! Uradnik, ki se bori s svojo borno stalno plačo, mora pač gledati, da si ne oteži življenja... Žena brez vsake dote je današnji dan breme. Obrt ali služba žene je dota, če pa dobiš Že kupček tisočakov, je žrtev tvojega samskega življenja poplačana.
Smešna Jelka! Kako bi pa mogel sicer vzeti poleg žene tudi njeno mater, če bi ne bilo zavarovalnine! Res da gospodinji zdaj mati in prihrani tako hčeri stroške za posla. Toda človek se stara in postaja družini breme, ki ga lajša samo pokojnina ali zavarovalnina. Zakaj ni vsak človek zavarovan?
Kozme se ustavi ob Krekovi vili. Tudi tam je poparila slana pisani cvet. Včeraj še je hodila med cvetjem, vedno mlada in živahna Cilka. Zalivala je, podstavljala, privezovala. Danes ležijo tukaj mrliči. Kozme pogleda k stopnicam na verando: tam je ležala tisti dan grmada drv. Tisti dan, ki je zagrnil Slovenijo v žalost in je uničil nado preužilkarjev in opešanih delavnih sirot. Kajti umrl je on, ki jim je hotel izposlovati starostno zavarovanje. In že vedno je tu beda preužitkarstva, ki dela sovraštvo med starim in mladim gospodarjem in zavaja^ sicer mirne ljudi k zločinom. In še vedno straši ogromno število ljudi beraška palica: Hodi od hiše do hiše, zaničevan in zasramovan ...! Kaj nima vsak človek pravice do preskrbljene starosti? Da nismo še tako daleč prišli vkljub vsej civilizaciji!
Glasen pogovor vzbudi Dimiča iz premišljevanja. Mimo njega gresta, ne da bi ga zapazila, vznesena žena v cvetju poletja in slok fant, ki je že bolj v pomladi. Vdova Jerina in uradnik Men-guš Mene, Kozmov sošolec. Glej! Glej! se začudi Kozme in rahla senca mu zakrije obraz. Vdova gre vendar od groba svojega moža in vedno zamišljeni Mene od groba sorodnikov. Pa sta tako razgovorjena in žareča, že na mar jima ni poparjeno cvetje, zima, smrt in zavarovanje.
Zavarovanje! Kozme se udari po čelu: »Mene ni tak tepec, ni tako zaljubljen v Jelko, da ne bi uvaževal Jerine, ki ima pokojnino po svojem možu, je potegnila po možu lepo zavarovalnino in je zavarovana za lepe tisočake! Glej ga, hinavca, tihotapca! Kar na lepo se bo vsedel... In kak denar spravita ta dva vkup, ker je Mene tak skopuh! Kaj poreče Jelkina mati, ki stavlja Jelki zmeraj Meneta za vzgled: Ne kadi, ne pije, ne poseda po kavarnah, je obziren in postrežliiv, ni samopašen, podpira svojo staro teto itd. Teh li-
tanij ni nikdar konec. Zdaj bo uvidela, da je Mene potuhnjenec, da se pretvarja namenoma, da bi dobil premožno ženo. In duhovito ženo! Povsod je upoštevana, na vse kraje jo vabijo. Vedno najde pravo besedo, da razvedri družbo. Je izobražena. Pozna vsako književno novost v domačem in v drugih jezikih, je naročena na več časnikov, se zanima za vse vrste športa, je prav po želji fanta v pesmi: »Le tista bo moja, ki žvižga in poje.«
Jelka pa striže in šiva, ima komaj toliko časa, da pogleda dnevne novice. Ne moreš razpravljati ž njo o svetovnih dogodkih, ne zanima jo, kdo je zmagal pri dirkanju in plavanju, in »tisto brcanje žoge« ji je na smrt zoprno.
Rahla senca zavisti zatemni Kozmov obraz: Zakaj se ni bližal on živahni vdovi? Saj imata veliko enakih pogledov na svet. Pa se je navezal na to bledico ...
Počasi se obrne Kozme, počasi koraka mimo vojašnice. In ko pride do vrta lazaristov, ga je že minila razdraženost in zavist. Spomni se, da je samo on Jelkina prva ljubezen, da se bori ona vztrajno s svojo materjo zaradi njega. Živahna vdova se pa zabava danes z Mihom, jutri z Jurijem. K vragu Mene in vdova! Zdaj bo povedal Jelki na sprehodu, na kaj so ga opozorile poparjene cvetlice: zima prihaja!
Jelka sedi pri stroju in pripenja rokav na črn plašč. Mati piha v likalnik. Po tleh je polno ostrižkov, po postelji kosi blaga, po mizi leži, po zraku plava prah in duh krojaškega dela.
»Oprosti!« pravi Jelka plašno. »Ne moreni s teboj. Moram hitro popraviti ta plašč za neki pogreb.«
Kozme se spomni, kako veselo sta kramljala Mene in Jerina ter izbruhne: »Nikoli nimaš časa zame!«
»Tako!« odloži mati pihanje v žerjavico in pihne vanj: »Kaj dela Jelka to za svojo zabavo? Tudi ona je potrebna zraka. Saj pravim, da naj ne pričakuje nič dobrega pri tebi. Mene je ne bi žalil tako!«
»Mene, da, Mene!« piha zdaj Kozme. »Ta Vaš ljubljenec se ženi pri Jerini!«
Roke z rokavom so obstale osuple. Jelka vzdihne: »Nemogoče! Bilo bi mi žal za njega...«
»Beži, beži!« upre mati roke v boke, »Mene in Jerina? Pet krav za groš!«
»Pa zakaj ne?« se razvname Kozme. »Jerina je premožna in kadar se oženiš, si postelješ dobro ali slabo. Mene nas je potegnil — kaj? Hoho! — Tale vaš vzor nesebičnosti se je pokazal zdaj, da je lakomnik. ,Jaz ne iščem pri ženi dote.’ ,Jaz ne posedam po gostilnah in kaiarnah.’ ,Mož se mora žrtvovati za svojo družino.’ ,Jaz bi ne pustil, da se muči moja žena še z drugim delom; gospodinja ima sama dovolj posla s svojo družino.’ ,Ženska se uniči zgodaj, če je dvakrat obremenjena.’ — Kaj?! Ali vama ni pridigal vedno tako? In ga nisem imel jaz, revež, pri vaju vsak dan na krožniku?«
S slastjo poudarja Kozme svoje besede, s slastjo pogleduje svojo zaročenko in njeno mater, če ju je kaj sram. Pa Jelkina mati ga gleda zafrkljivo — Jelka pa — Jelka, kaj ni prebledela in kaj ni kanila solza po njenem licu in ni zdrknila na drobne prste, ki obračajo blago pod iglo? In ti prstki, kaj ne drhtijo? Noge poganjajo tako urno stroj, kakor da bi hotela zakriti Jelka z drdranjem svoj nemir in preglasiti njegovo roganje. Kaj je vendar Jelki? Je zavistna? Mene jo je oboževal, odkar jo pozna, a ona ga je upoštevala samo kot dobrega prijatelja. Hoho! Kozme zapoje: »Jokaj se aT pa ne, men’ je zdaj vseeno že — najna ljubezen prav gvišno je v kraj.«
Jelka sklone glavo še bolj. Dvigne jo, ko nekdo pozvoni, posluša, ko odpre mati, in vzdihne, ko se oglasi ženska, ki je že prišla po plašč. »Takoj, takoj!« pravi mati in spravi žensko v kuhinjo Kozme zapoje: »Vsi so prihajali, njega ni bilo. .«
A Jelka, ki posluša sicer tako rada njegov mehki glas, ga prekine: »Nehaj vendar!«
Kozme obmolkne začuđen. Vrag naj razume ženske! Nevoljen seže po »Naši moči«, bere smeš-nice, škili na Jelko. Kako krtači dokončani plašč, ga gladi! In se mu zdi, da je neka druga Jelka, da mu je popolnoma tuja ...
Jelka izroči ženski plašč, izve, »da bo prišla plačat gospa säma«, in vzdihne: »To se pravi, da bom čakala še dolgo na denar.« Pospravi kosce blaga, pokrije strej in pregrne mizo s pisanim
Vsem, ki smo že živeli v času svetovne vojne, je še dobro v spominu, kako težko je bilo takrat za vsakdanji kruh. Tudi za denar ni bilo mogoče dostikrat dobiti živil. Za živila in nekatere druge g življenjske potrebščine so bile uvedene izkaznice. I Kdor je imel tako izkaznico, je dobil v trgovini 1 tisto stvar, za katero se je izkaznica glasila. Koli-I kokrat se je dogodilo, da kljub temu ni bilo mo-I goče dobiti zahtevanega, kajti »zmanjkalo je«, je i bil odgovor. Kdaj bo zopet na razpolago, ni vedel g nihče. Ljudje, večinoma matere in tudi otroci, so 1 v dolgi vrsti čakali pred prodajalnami že ure prej, n preden je bila trgovina odprta. Po dolgem čakanju I so prišli na vrsto in ni bilo redkokrat, da je bilo I vse čakanje zastonj. Za vse, ki so tam z upanjem g pričakovali, ni bilo blaga na razpolago. Oditi so 1 morali praznih rok.
In danes, komaj 21 let po končani svetovni vojni, zopet beremo v časopisih poročila, da so uvedli v tej ali oni državi zaradi vojne, izkaznice za moko, kruh, obleko, obutev itd. Ali pri tem kaj pomislimo na težave, ki so z izkaznicami združene? Pri nas imamo še vsega na razpolago. Ni nam treba misliti, ali bomo ju ri dobili kruh ali ne. Smatramo to za nekaj samo po sebi razumljivega, ako gremo v trgovino in dobimo moko, kakršno hočemo, da gremo k peku in dobimo bel kruh, ki ga ponekod v svetu danes dobe samo še bolniki in niti ti ne, kolikor bi ga hoteli.
Ali kdaj pomislimo, kaj pomeni kruh za vsakdanje življenje? Naši starši so se tega dobro zavedali. Kadar je padel na tla kruh, pa četudi samo košček, so ga naša mati spoštljivo pobrali in poljubili. Poučili so nas, da je to dar božji in da bi bil smrtni greh, če bi ga pustili ležati na tleh. Kruhovih drobtinic niso vrgli v smeti, ampak so jih vrgli v ogenj, da so zgorele. To je bilo pravo spoštovanje daru božjega — kruha. »Kdor ne bo znal ceniti kruha, tudi drugih za življenje potrebnih stvari ne bo imel«, so nas mati učili. Po mestih takega pojmovanja o kruhu ni več, veliko bolje je na deželi. Zavedati se moramo, da si kruha ne režemo sami. Ce Bog odtegne svojo pomoč, ves trud ne nadomesti onega, kar nam On po svoji milosti deli.
Pod besedama »vsakdanji kruh« razumemo vse potrebščine, ki jih potrebujemo za naše telesno življenje. Ne samo za kruh, tudi za te velja, da jih pravilno cenimo. Ni prav, ako kdo nosi na kup, si niti za življenje potrebne jedi ne privošči, ampak samo gleda, da se mu vedno bolj veča kupček denarja. Ce pride revež, ga odžene od praga in mu skorjice kruha ne privošči. Za take veljajo besede Kristusove: Ne zbirajte si zakladov, ki jih požro molji in rja. Tudi ni prav, da človek ne misli na bodočnost, če bi lahko. Veliko pa je dandanes takih, ki komaj izhajajo, da ne govorimo o tistih revežih, ki nimajo niti za obleko niti za hrano. Dolžnost tistega je, ki ima, da od svojega da nekaj za take reveže. »Bog stotero vse povrne in v nebesih so taka dobra dela dobro zapisana«, so nam dejali naša mati. Kdor ne more dati veliko, naj da malo. Ce te revež poprosi, ne obračaj mu hrbta in ne odganjaj ga od svojega praga. Sedaj je zima, prilike dovolj, da se izkažemo, da imamo srce za reveže, ki jih je povsod dovolj. Vse, kar imamo, je od Boga. Ako bi vedno gledali iz tega vidika, bi marsikdaj drugače ravnali.
Po kmečkih domovih in le redko kje v mestih prosijo pred jedjo Boga z molitvijo za blagoslov. Po jedi pa se zopet z molitvijo zahvalijo Bogu za prejete dobrote. Ta lepi običaj, ki ima silno globok pomen, se na žalost vedno bolj opušča. Ni molitev pred jedjo in po jedi nikako nazadnja-štvo. Je le nujna potreba, kajti če ne bomo prosili, ne bomo prejeli. Ali nas ne zaboli beda in trpljenje tistih revežev, ki so zaradi vojne morali zapustiti svoje domove in oditi v temno bodočnost sestradani, lačni, slabo oblečeni. Zalo pa moramo zlasti v teh težkih časih prositi Boga, da odvrne od nas šibo lakote in vojske ter nam prizanese. Z vsem srcem, ne samo z jezikom, moramo moliti vsak dan pri jedi ono globoko prošnjo v očenašu: Daj nam danes naš vsakdanji kruh ... St. Kos.
Srtčao Novo leto!
Jože Strgar, brivec-frizer Uubljana, Miklošiževa e. pri kolodvora
Za&vala
Podpisana Micka in Jože Boži? se najlepše zahvaljujeva Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani za solidno izplačilo požarne zavarovalnine ob priliki požarne nesreče. Zgorela nama je hiša.
Obenem se javno zahvaljujeva č. g. župniku Francu Zorkotu in g. šol. upravitelju Jožetu Pircu pri Sv. Duhu nad Krškim, ker sta nama bila ob nesreči v tako močno oporo.
Ardro pri Sv. Duhu, 10. nov. 1939.
Micka in Jože Božič, 1. r.
Mladi porednež. Mož s strogim uradnim obrazom se je pojavil pred neko kmečko hišo. Še enkrat je pogledal v listino, ki jo je imel v roki, nato pa na hišno številko. Ko je videl, da je prišel prav, je stopil na vrt pred hišo. Tam se je igral neki deček. Mož ga vpraša: »Ali je tvoja mama doma?« — Dečko: »Da. gospod!« — Mož pri vratih pozvoni, pozvoni drugič, pozvoni tretjič, a nihče se mu ne odzove. Zato pravi dečku: »Poba, ti ei me nalagal. Tvoje mame vendar ni doma!« —Dečko: »Je doma, je, samo jaz ne stanujem v tej hiši. Tu sem sem se prišel samo igrat.«
Ivan in Frančiška Javornik
mesarja in prekajevalca
I. J Hl» ! 5 n i5 - Domobranska cesta 7, Šolski drevored, Wolfova ulica 12, M kloiičeva cesta 17
Telefon 27(33 in 3157	.
žolita svojim odjemalcem in prijateljem
SREČNO NOVO LETO
JAVNA ZAHVALA
Podpisani Franc Strle, posestnik v Šmarati, se s tem javno zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani, ker mi je ob priliki letošnjega požara na mojem posestvu v Šmarati 20 vso nastalo škodo pošteno in pravilno ocenila ter tudi brez vsakega odbitka vse pošteno plačala.
Priporočam vsakemu, da se zavaruje pri našem domačem zavodu.
Šmarata, dne 5. oktobra 1939.
Franc Strle,!, r.
V lekarni. »Prosim, če lahko dobim spavalno sredstvo za živino.« — »Da, imamo. Tu le je. Natresti ga morate v krmo.« — »Hm, ali ne bi bilo prav tako dobro, če bi si ga kar v posteljo natresel?«
Višek raztresenosti. Neki učenjak je imel konjiča in koleselj. Ko se je nekoč hotel odpeljati zdoma, je konja posadil v koleselj, sam se pa vpregel in vlekel. V prvi gostilni je šel učenjak v hlev, konj pa v gostilno. — Če je bilo res, ne moremo jamčiti.
L M. ECKER, Sinova
Splošno kleparstvo, kritje leso-cementnih streh, strelovodne naprave. Mrzlo- in toplovodne instalacije, sanitarne opreme
Ba^un poštne hran. 10.771 Telefon Interurban 29-33
LJUBLJANA, Slomškova 4
favna zahvala
Podpisana Franc in Helena Dokl se prav lepo zahvaljujeva Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani, ki nama je izplačala odškodnino za škodo, nastalo zaradi požara v kuhinji. Zgorela nama je ena stena ter smo razširitev požara preprečili. Zavarovalnica je to škodo lepo ocenila in vse v najlepšem redu izplačala. Vsakomur priporočam, naj se zavaruje le pri domači Vzajemni zavarovalnici.
Negova, dne 6. decembra 1939.
Franc in Helena Dokl, I. r.
prtom. Mati prinese čaj v trebušasti ročki. Jelka nalije skodele s pozlačenim robom, ponudi Kozmu, njen pogled, njena duša pa sta daleč od njega. Mati se umakne v kuhinjo. Kozme prestreže pogled, ki je bil namenjen samo Jelki. Nekam svareč je... Aha! Jelka naj ne pokaže, da je tako prizadeta zaradi Meneta. Hm! Hm! Pasji repi Kako mu moti to novo spoznanje razgovor...
Kozme meša čaj, kakor da bi bila v skodelici rešilna misel. Jelka se trudno nasmehne: »Nikar! Zvrtal boš luknjo.«
• »Najin pogovor je pa res duhovit,« se zadere Kozme in pripoveduje zaneseno, kako ga je zabolelo, ko je videl, da leži cvetje poparjeno, kako se je preplašil samotne zime in kako se je domislil: Zakaj čakava? ,Ravno v sredi moj’ga srca ena rožica cveti, če ji ne bodeš prilivala, se gotovo posuši.’ »Kar na kratko narediva, Jelka, pred adventom naj bo poroka.«
Jelka odmaja: »Nisem pripravljena. Nimam še dovolj za posteljnino. Saj bi se sama rada rešila tega morečega dela in živela samo svojemu gospodinjstvu. Šivilja ni nikdar prosta.«
»Kako misliš to?« se začudi Kozme. »Saj boš vendar še šivala, sicer ne moreva izhajati... Ko bi si vzela par deklet, ne bi trpela toliko; velike mojškre zaslužijo veliko in se vozijo celo v imenitne toplice. In če nimaš dovolj, saj nama bo dala tvoja mati; zdaj poteče rok za njeno zavarovalnino. Pa kaj me gledaš tako, Jelka?«
Bilo je res nekaj vznemirljivega v Jelkinem pogledu, nekaj zakritega, prežečega, ko je govorila v zadregi: »Polica, da, polica... Propadla je... Bilo je toliko dela, pa sva pozabili več mesecev plačati obroke . .<
Kozmu se zavrti v glavi, duši ga v grlu. Oči mu bulijo v zaročenko, žile na sencih se mu na-1 pnejo. Zdi se mu, da ga bo prizadelo. Udari po mizi, da poskočijo skodelice in se zakrohoče: »Krasno! Res. krasno! Hči bi bila rada gospa, kakor gre, previsoka je, da bi se klanjala strankam’. Mati, ki misli, da jo bo preživljal zet, pozabi plačati zavarovalnino. Za vraga, nore ženske, kako si pa to predstavljate? Moja plača je premajhna, da bi redil kar cel harem.«
»Ni premajhna. Koliko delavcev mora družino preživeti s 500 dinarji! In mati gospodinji, zaleže za posla.«
»Haha! Misliš da bom vama dajal plačo in čepel s praznim žepom za prazno mizo in za mrzlo pečjo? In kako si upaš, draga Jelka, potem, ko si vedela, da je pustila tvoja ljuba modra mati, da propade zavarovalnina, kako si upaš še misliti, da bi pustila svojo obrt? Žena, ki ne prinese v zakon denarja, mora pač prispevati k skupnemu gospodinjstvu Zdaj niso moški več tako neumni, da bi nosili vse breme. Mož je pač taka dragocenost, da vsaka ženska rada žrtvuje zanj vse svoje moči.«
Jelka ni spregovorila, samo solze so ji kar lile po bledih licih. Kozme pa je razgaljeval svojo dušo v očitkih in grožnjah in sklepal:
»Seveda ne moremo narediti pred adventom konec. Pa to ti rečem, Jelka, matere ne boš vzela s seboj.«
»In kam naj gre moja mati?« dvigne Jelka solzne oči.
»Kamor koli, lahko gre v ubožnico .. •«
Jelka vzraste: »Nikdar! S trudom me je preživela in izučila, zdaj bom jaz skrbela zanjo.«
»Če ti je več za mater, kakor za moža,« sko-mizgne Kozme zaničljivo.
»Več!« udari Jelka, sname prstan in mu ga zaluči pod noge. Ves bled se sklone Kozme in vtakne prstan v žep!
»Prav!« se poroga. »Jaz dobim lahko drugo, a kdo bo vzel tebe?«
»Mati!« kliče Jelka. »Mati!«
Ihteč se oklene matere. »Ha!« se roga Kozme. »To ste Vi, ki mečete tisočake zavarovalnici... Kaj ste res mislili, da vas bom jaz redil?«
Ogorčena žena mu pokaže na vrata in tolaži hčer: »Vedno sem ti pravila, da je samogoltnež. Rešena si težkih dni in let. Stokrat bolje, da nimaš nikdar moža, kakor da bi imela takega.«
Nič ne ve Kozme. kako je prišel na ulico. Kri mu šumi v glavi, sram ga je, da ga je Jelka tako lahko zavrgla A to sramoto mu prepodi občutek veselja, da se je še pravočasno rešil jarma pomanjkanja. Nekoliko se mu je pa vendar zdelo, da je potegnil kratko. Prijelo ga je, da bi se vrnil k oknu, da bi jima zapel: »Ti nisi več zame, jaz nisem več zate; vsak svojo pot hodiva, najbolje je tako.« '
Odgovorni urednik: proi. Janko Mlakar
Mrak se je spuščal raz planine, lezel je it temnih kotov ob hišah, pregrinjal je strehe. Tam pa tam je zagorela svetilka. Kozme se je zibal kakor pijan, se ustavljal, govoril glasno: »Prokleta ženska! Pusti zavarovalnino, da propade... In tako za norca imeti človeka! Zvijačni ženski! Nikdar nista povedali, da je propadla polica... In zakaj se je Jelka jokala, ko sem pravil, da se ženi Mena pri Jerini?«
Kozme postoji, zavrti se mu v možganih: Meneta ima rada, ž njim bi se bila poročila, ker ima boljšo službo kakor jaz. Pa se je odkrila vsa hinavščina te krotke dobre Jelke. Kaka sreča! Presnete ženske! Pusti, da propade polica in si kupi merico vina. Saj ga pije, gotovo ga pije stara...
Ljudje gredo mimo, ne porajtajo. Samo dva bratca, ki se gugata po cesti, se nasmehneta in zapojeta: »Jaz in poliček se rada imava, če naju sovraži in tepe ves svet.«
Kozme rentači naprej: In taki hinavki sem kupil rinčico, rinčico srebrno! O črna zemlja! Zima prihaja, Kozme, in več ne boš hodil k tihi, skromni Jelki v vas. Moja plača zadostuje? Seveda, če bi jaz nosil dvajset let eno edino obleko^ celo leto hribovske škornje in bi se preoblačil enkrat na vsakih štirinajst dni!«
Vitka moška postava vzraste pod svetilnikom, se ustavi, posluša. Se bliža:
»No koga se jeziš, Kozme? Pa tako na glas?«
(Dalje prihodnjič.)'
Higiena žene. Tako je naslov drobni knjižici, ki jo je izdala Slovenska krščanska ženska zveza v Ljubljani. V zgoščenih besedah govori v njej zdravnik dr. Matej Justin o najtežjih in o kočljivih vprašanjih, na katera si ženska sama mnogoikrat ne zna odgovoriti in na katera mora pravilno gledati, če se hoče ohraniti zdrava in za svoje materinsko poslanstvo sj>osobna. Knjižico priporočamo slovenskim ženam in dekletom najtopleje. Velja samo 3 din, katere lahko pošljete v znamkah na naslov: Slov. krščanska ženska zveza, Ljubljana, Pražakova ulica 8.
Vesti Božic In zadovollifo novo leto
'želi vsem svojim cenj. gostom
KAVARNA
VESEIa
PALAČA VZAJEMNE ZAVAROVALNICE V LJUBLJANI
Miklošičeva cesta
Nagrobni napis. Žena je dala napisati na nagrobnik svojega moža: »Počivaj v miru, dokler se ne snideva.«
Davna zahvala
Podpisani Jakob Ž m a u c , posestnik v Zagorcih št. 57, p. Juršinci, se najiskreneje zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani za takojšnje točno in kulantno izplačilo škode po požaru, ki mi je dne 9. oktobra 1939 uničil hišo in gospodarsko poslopje. To našo domačo in solidno zavarovalnico vsakomur najtopleje priporočam.
Mojo zahvalo, prosim, objavite v »Naši moči«.
Zagorci, dne 15. novembra 1939.
Jakob Žmanc,!. r.
Ko je bil Mussolini še navaden časopisni urednik, je bilo znano, da ima posebno na piki korektorje (t. j. uslužbence, ki popravljajo napake v tiskovinah). Kadar je dobil v roke krtačni odtis, je vedno na rob zapisal kako pikro na račun korektorjev. Nekoč je zapisal: »Ali so korektorji osli, ali pa naj gredo k zdravniku za oči!« Neki sourednik je menil, da se čutijo korektorji zaradi tega užaljene. Kako se je pa začudil, ko je vstopil v njihovo delovno sobo in so se vsi krohotali. Vprašal jih je, odkod tako veselje po taki hudi zafrkaciji. Odgovore mu:	»Nič se ne jezimo.
Mussolini je namreč v razburjenosti sam ustrelil kozla, ko je besedo »zdravniku« napisal brez d.«
Tisk: Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič)