Taja Kramberger
Neslišna raztopina
Neslišna raztopina
Ne primem se, ne primem se dobro.
Akril se prime hitreje in na prvem kanalu je sneg.
Zunaj časa vpis izkušnje liže rane drznim, ki
bodo še prišli, ki jih bo strast naplavila
zmrzovati sem. Ni kaj. Dobrodošli.
Ne oprimem se. Rojstne letnice od vekomaj
vpisujejo, opredeljujejo ljudje,
ki se še niso rodili, a že potrdili.
Ni oprijemkov ob poti,
le velikodušna drevesa z obronkov
neke mestne pomladi, ki
obzirno drhtijo. Ki vabijo
z vonjem ljubezni, z blagim
zvenenjem telesa.
Ne primem se, ne primem se na umazano podlago. V spodnjih plasteh fresk ležim;
po dolgem in počez. In ljubim vas, ljubim. Vse, ki vztrajno - za svoje lastne potrebe - in
z mokro roko brišete zvezdni prah z
mojega očesa, s polken, škur in žaluzij, z
rolet, zaves in vrtiljaka vsega tega; vse, ki
se navsezgodaj mikastite z enosmernimi poljubi
in s pobliskom očesa prečite tuja domovanja; vse,
ki vas kič naplavlja v mojo bližino in vas
lastna lakomna misel odklanja. Ljubim vas vse,
ki tonete na suhem in v vinu, ki se
bojujete z obzorjem in ki ne; vse, ki
vam listje odpada prezgodaj ali prepozno, ki vas
misli od tuhtanja skelijo in ki z enim samim
raztegom šiviljskega metra
skušate premeriti Sibirijo.
Podpiram vas
z vso odsotnostjo dotika, z vso ljubeznijo odklona, z vseprisotnostjo jezika. Ne ostane dosti. Ne ostane prav veliko za nekoga, ki bi zmogel ustaviti kompresivno, dvorezno krmilo. Ne izbiram, vem: ko se bo akrilni omet odluščil, bo prihrumelo z vso silo.
Ne primem se, ne primem se dovolj dobro;
vse je bilo že tam, ne tu. Nekdo, ki
ravno stoji na vogalu te vrstice - jezljivo hupa.
Lepljiva kri, ki se pretaka po spodobnih
uličnih kanalih, ne razloči
radosti in obupa. Nizdol ob cesti
nekdo dviguje svoj pogled z
avtomobilsko dvigalko. Še niže
spodaj, v kavarni,
se drugi ob pijači vzpenjajo v parih. Vsak s po eno tujo perutjo. Mrak se ob tem udobno namešča po žlebovih,
spretno se plazi po vogalih, svetloba ostaja -
do jutrišnjega svita - skrita v predalih. Razlivam se, prenikam v pore ne vedoč, primem se bolje, mehčam dotik kot svila. Redčim se - do nerazpoznavnosti:
kakor med v mleku, kot belilo, kot kisik pri vzponu. Vem, ko bo krog krvi zamenjal smer, bo prihrumelo z vso silo. Do nerazsodnosti: kakor jok, kot čokolada. Primem se globlje, medtem ko mirno spite in vas v sanje zapluje nežna, besedna livada.
Iz globine pridem; od tam, kjer razen brnenja pozabe ni med vsemi nikogar.
Preveč za izkušnjo enega strmenja. Iz globine pridem; od tam, kjer razen merske skale izkušnje ni med vsemi ničesar.
Preveč za meritev enega pogleda.
Na gladini sem; zlagam misli v ležalnike, odvečne poglede v sipine:
naj jih poljubi, obliže in izbriše moije, jaz ne morem: utrujena sem in prerojena.
Na površini sem; tipljem za zalogaji vode, zraka. Valovi prinašajo sol k obrobju krožnika oceanskega korita, sol v nekogaršnje oči, ki so spile neslišno raztopino.
Počasi in globoko pridem,
čisto počasi in nežno pridem.
Kakor vlaga v suho grlo ljubezni.
Nikamor me vodi pogled, nikamor te besede,
nikamor gestos de tu amor.
Pridem. Grem. Sem.
Pesem za ljubimce z motnim pogledom
Poglej, zunaj sonce, tu prividno izenačeni gladini, v kuhinji se odleplja zid, nemo pričevanje bolečine. Ni drugih gostov, le ti in ti in ti in ti. Na mizi kozarec vina rdeči belino prta.
V	zdaj je vpisan čas, v prelom telesa, ko te
razdalja med nama jemlje nase. In potem
naenkrat umakneš pogled in jaz te
odtlej zgolj jemljem na znanje. Vidiš:
tukaj je dno in samo podaljšan žarek,
ki naju od popka navzdol
reže na pol, te lahko povrne k izviru topline.
V	ravnovesju težišča je pristan, poslednje zavetje, varnost, luka.
Vidiš: kar med pogledi rjuh ostaja izgubljeno, ne
dotakne vršičkov duha, slasti najvišje lože.
Resničnost je zares naklonjena
le zatipu hlapljenja za carino kože.
Čez majavo brv tesnobe gre
tveganje na pot, in veš -
čez naliv včasih brez dežnika. Ne vidiš:
ni nedotakljivosti, le nezmožnost dotika.
Pridi in v mojem objemu postani nekdo drug: tisti, ki z odhajanjem ostaja. Tisti, ki ve za skupno težišče zunaj naju obeh. Za brv, stkano v srebrnino, kjer se telesi sprimeta v trajno misel in razgradita v praznino. Ljubezen je rob, pogodba,
brezmejna nežnost za zapuščino zadnje meje. Kar zbistri pogled, kar prebije dno namena, kar se uravnovesi med goltanci, brezni - je, kar zdrži vse preobrazbe ljubezni. Zbistri, zdrobi se krčevitost, hipokrizija, bojazljiva mrena.
Poglej, zunaj sonce, tu prividno izenačeni belini.
In v tebi hlad. Ledena kocka v pijači pada v
odsotnost tekočine. Merilo odseva, nizki tonus
tvojega raztega - je pričevanje suše.
Vidiš: govoriš mi z glasom, ki bo morda res
nekoč prišel; vidiš: govoriš o
stvareh, ki da imajo priti, a so se že zgodile.
Zares nikdar ne uvidiš, če se na
robovih izpridiš. Trajaš le, kakor
daleč in kolikor bliskovito vidiš.
Ne zaupaš v čas, ki prehaja v
dotik, ne zaupaš smeri
serpentin telesa, zato se
med škaijami stegen umikaš,
postajaš nekdo drug, ki
se sprijema z menoj
z nekim drugim telesom, a ravno takšno iskreno in motno gladino duha, ki se po meni vzpenja s polomljenim triciklom nežnega besa, s praznim, zamegljenim strmenjem očesa.
Kaj naj še rečem. Nič je kot vse: neodvisno od pomena. Objemi in ljubi me zunaj imena. Tam, kjer
se po človeško motim in se vedno bom. Kjer se deklinacija upora skriva na odprtem in dokončno odloži orožje v ljubljene oči. Kjer veke izbrišejo vse grehe, kjer se telo medi in so največji duhovi mimoidoči.
14	L
TER
A T
URA