PLANINSKIVeStnik 9 / 2002
ru, s tem pa je odpadla prva celodnevna tura. Dolga tura pa je prišla na vrsto naslednji dan, v soboto. Obiskali smo Vratca, Malo Zel-narico in Malo Tičarico, po kosilu pa smo se z žičnico, ki jo je pripravil vodnik Jagoda, peljali čez majhen prepad, pred večerjo pa še poskrbeli za zalogo drv. Zadnji dan smo se na Planini v Lazh srečali s starši in se skupaj odpravili na Ograde, po pikniku pa se je bilo potrebno posloviti od gora in planine. (Sara Mencinger)
Pismo miru z gore miru
Letos spomladi je na Babni Gori pri Velikem Gabru, kjer deluje Akademija za mir (v ustanavljanju), nastalo pismo miru. Poleti je to pismo krenilo na pot proti Triglavu, kjer so ga 10. avgusta (ta dan so razglasili za praznik slovenskega srca) poslali v javnost. Na Triglav so ga nesli otroci osnovne šole Veliki Gaber, pevka ljudskih pesmi Ljoba Jenče in dekliška pevska skupina Ragle iz Trebnjega v spremstvu vodnikov PD Trebnje. Ob tej priliki so Triglav razglasili za goro miru, razglasili so zavezo za desetletje miru v Triglavskem domu na Kredarici pa so odprli knjigo miru. (I. M.)
Jubilej Jožeta Melanška
Naš jubilant in slavljenec Jože Melanšek je prijokal na svet 24. aprila 1932 v Šaleku pri Velenju, rojenice pa so mu očitno že tedaj namenile zanimanje za gore. Sam pravi, da je za njegovo ljubezen do hribov kriv pogled iz sobe v hiši staršev v Šale-ku. S petnajstimi leti se je vključil v PD Šoštanj ter z njim spoznal mozir-ske planine, še najbolj Smrekovec, ko je tja nosil deske in ostali material za obnovo planinske koče. V Celju, kjer je obiskoval gimnazijo, je močan pečat zapustil ravnatelj Tine Orel in hitro se je vključil v tamkajšnje pla-
ninsko društvo in alpinistični odsek. Ob prihodu na študij v Ljubljano je leta 1952 postal član Akademskega planinskega društva in AAO. Kmalu je na svojih planinskih poteh prijel še za čopič in posodo z barvo in leta 1954 postal član markacijske komisije PZS. Leta 1956 ga najdemo med ustanovitelji Mladinske komisije PZS, kjer je vse do leta 1974 skrbel za organizacijsko in vzgojno delo. Vodil je vrsto tečajev in seminarjev za mladinske vodnike, za mentorje planinskih skupin na osnovnih in srednjih šolah ter od leta 1968 še tečaje za inštruktorje planinske vzgoje, pripravljal učne programe in učna gradiva. Službeno pot je leta 1957 začel kot učitelj, nadaljeval pa kot ravnatelj v šoli v Belih Vodah nad Šoštanjem, kjer je spoznal svojo življenjsko družico Marijo in ustvaril družino. Leta 1959 je postal član PD Šoštanj, kjer mu je dve leti kasneje uspelo ustanoviti alpinistični odsek. Leta 1966 je bil med ustanovitelji AO Šoštanj - Velenje, ki je bil nato preimenovan v Šaleški AO. Opravil je preko 200 plezalnih vzponov v letnih, zimskih ter ledeniških razmerah. Za svoje profesionalno delo je prejel takrat najvišje priznanje občine Velenje, Kajuhovo nagrado za delo v krajevni skupnosti na področju šolstva in telesne kulture, nadalje srebrni znak OF in red dela s srebrnim vencem. Planinska organizacija se mu je za njegovo plodno in dolgoletno delo zahvalila s srebrnim in zlatim znakom PZS in Planinske zveze Jugoslavije, spominsko plaketo PZS, z Bloudkovo plaketo in z zlatim znakom mladinskega vodnika.
Vzgojno delo v planinski organizaciji se je vse bolj krepilo, tudi po Jožetovi zaslugi. Vodil je novoustanovljeni odbor za vzgojo in izobraževanje pri MK. Leta 1971 je bila ustanovljena Komisija za vzgojo in izobraževanje in njen najaktivnejši član je bil brez dvoma Jože. Postal je skoraj stalni član izvršnega in glavnega odbora PZS, po poklicni liniji je bil v obdobju 1969 do 1974 izvoljen za poslanca prosvetno-kulturnega zbora Skupščine Slovenije, bil je član Odbora za telesno kulturo PKZ in predsednik Odbora za družbenoekonomske odnose Republiške izobraževalne skupnosti. Leta 1972 je bil imenovan za tajnika Občinske izobraževalne skupnosti Velenje in leta 1975 za komandanta Občinskega štaba teritorialne obrambe občine Velenje. V tem času je zapustil idilične Bele Vode, ki so z njegovo pomočjo dobile novo šolo, asPalti-rano cesto, vlečnico, lepo urejeno vas in še marsikaj. Za vse opravljeno delo ter uspehe je prejel številna odlikovanja, naj navedem le red za zasluge s srebrnimi meči in red ljudske armade s srebrno zvezdo. V tem času je bil tudi predsednik Občinske zveze za telesno kulturo Velenje, predsednik Smučarskega kluba Velenje ter član UO Smučarske zveze Slovenije. Tudi za to delo je prejel več visokih priznanj.
Od leta 1983 do 1990 je bil direktor RTC Golte nad Mozirjem in vodil obnovo žičniških naprav, novogradnjo dvosedežnice in vključitev RTC v SOZD Merx Celje. Od leta 1991 do 1997, ko je odšel v pokoj, je bil direktor Komunalnega podjetja Velenje, predsednik zbora krajevnih skupnosti v takratni skupščini občine Velenje, član UO Savinjsko-Šaleške gospodarske zbornice in en mandat predsednik Združenja za varstvo okolja pri Gospodarski zbornici Slovenije.
Leta 1996 je bil izvoljen za predsednika PD Velenje, katerega član je bil že od leta 1972. Delo PD je še razširil, vpeljal nove oblike dela in poskrbel za razgibano, odgovorno in uspešno delo, predvsem na področju delovanja in krepitve planinskih sekcij v krajevnih skupnostih in podjetjih
54
PLANINSKIVeStnik 9 / 2002
cen dal prednost delu z mladimi in vzgoji cen izobraževanju. Ustanovil je izletniško-vodniški odsek. Poleg planinske šole za mlajše člane je PD Velenje pričelo izvajati še planinsko šolo za odrasle. Jože je še član predsedstva Savinjskega meddruštve-nega odbora, od leta 1998 tudi član upravnega odbora PZS.
Z izjemno vitalnostjo in svežino njegovega duha, ki se ne pusti vkle-niti v kakršne koli spone, ga kot poprej vodi navdušenje in zadovoljstvo nad opravljenim delom. Miselna odprtost mu daje zagnanost, ki jo vsi občudujemo, in mu hkrati omogoča pozitivno naravnanost. To je tudi eden od razlogov, da nam je človeška podoba jubilanta tako blizu in nas potrjuje v prepričanju, da je svoje dosedanje življenje izpolnil z resnim in zavzetim pedagoškim in vsestranskim organizacijskim ter profesionalnim delom, ki je obrodilo bogate sadove.
Množica planinskih znancev, nekdanjih tečajnikov in, verjamem, tudi drugih, ki so se srečevali pretekla leta z njim, mu želi, da bo še dolgo lahko hodil po planinskih poteh ter smučal in da mu veselja do dela v planinski organizaciji na bo zmanjkalo. Dragi Jože - iskrene čestitke, vse dobro in srečno! (Danilo Škerbinek)
Franci Vesel, sedemdesetletnik
Franci Vesel je konec avgusta na Viru pri Domžalah dočakal spoštljiv življenjski jubilej - sedemdesetletnico. Rojen je bil v Soteski pod Limbarsko goro, okoliške vzpetine pa je prehodil že v rani mladosti. Član PD Domžale je postal že vsaj leta 1956, ko je prvič vodil izlet z mladimi. Dolga leta je bil njihov mentor in vodnik. Bil je dosleden učitelj varnejšega gibanja in spoštljivega obnašanja - tako do gorske narave kot tudi do njenih obiskovalcev. Kot predanega vodnika Planinske zveze Slovenije (izpit za planinskega vodnika je opravil leta 1981, nosi pa znak številka 128) se
ga spominjamo tudi člani najmlajše generacije domžalskih vodnikov.
Njegovo področje delovanja so že od vsega začetka planinske poti. Kot markacist nosi znak s številčno oznako 3, leta 1984 je na Aj-dni, kjer je potekalo prvo tovrstno usposabljanje, postal inštruktor za pota. Član Komisije za planinska pota Planinske zveze Slovenije je postal leta 1961, njen načelnik pa je bil dolgih deset let - od leta 1979 do leta 1989. Usposobil je številne generacije markacistov in inštruktorjev za pota - kot predavatelj in predvsem kot inštruktor praktičnega dela je sodeloval kar na 27 tečajih od skupno 35! Bil je udeleženec ali vodja številnih delovnih akcij: na »delovnem mestu« markaci-sta je v visokogorju na zelo zahtevnih plezalnih poteh preživel kar 159 dni in ob tem opravil skoraj 2000 ur prostovoljnega dela.
Vrsto let je bil tudi vodja ka-mniško-karavanške markacijske skupine. S kolegom Baldomirjem Bizjakom je pripravil in objavil prenovljen in predelan Priročnik za marka-ciste, ki ga s pridom uporabljajo pri usposabljanju novih markacistov. Je strog zagovornik idej Alojza Kna-Peljca, ustanovitelja slovenske markacije. Pri izdelovanju tabel bi se morali zgledovati po njegovih napotkih, saj je preglednost tabel še kako pomembna za varnejšo hojo v gore. Kot preizkušen in zanesljiv ho-dec in dober poznavalec slovenskih gora se je razvil v odličnega označevalca planinskih poti in nepogrešljivega strokovnjak za nadelavo kovinskih in lesenih varovalnih in na-predovalnih naprav. Nemalokrat je opravljal terenske oglede in planinskim društvom svetoval pri iskanju najboljših rešitev v naravi. S svojim izjemnim nesebičnim delom je odločilno pripomogel k odlično vzdrževanim planinskim potem v slovenskih gorah in k njihovemu varnejšemu obiskovanju in sooblikoval vodilo, da so poti v gorah njen sestavni del in ne njena motnja ali grda rana.
Skoraj pet desetletij svojega življenja je Franci Vesel namenil slovenskim goram in delovanju v planinski organizaciji, za kar je prejel
tudi številna planinska priznanja (KnaPelčeva diploma, Spominska plaketa PZS, Zlata plaketa PD Domžale). Je eden tistih skromnih gorniških zanesenjakov, zaradi katerih je Slovenija država z razvito gorniško dejavnostjo in v kateri je gorništvo pomembna športno rekreativna dejavnost njenih prebivalcev. Franci ostaja med nami še vedno zdrav in čil, pripravljen svetovati, saj so ga izkušnje izostrile v pravega gornika. Zato mu prijatelji in znanci želimo še mnogo zdravja ter da bi ga še dolgo srečevali na planinskih poteh. (Marijan Kri-žnar in Borut Peršolja)
V spomin: Janez Brojan 1906-20021
Iztekla se je še ena velika življenjska zgodba, ki je zaznamovala slovenski alpinizem, gorsko vodniš-tvo in gorsko reševanje dvajsetega stoletja. Z gorenjskega konca, iz Mojstrane, je prišlo sporočilo. Živahnega mladeniča z devetimi križi na ramenih, Janeza Brojana, so njegove gore še zadnjič poklicale in vzele od njega slovo, tokrat tuzem-sko za zmeraj, kako pa bo veliki mojster prepadnih katedral gora nad Vrati, Martuljkom, Krnico in kdo ve kje še vse v sožitju z večnostjo jemal svoje intimno slovo, vedo, kot bi rekli stari gorjanci, le rojenice, ki so mu od mladega pa tja do sivih let varno vodile korak tudi po najbolj odljudnih brezpotjih, po svetu, ki je le za pogumne, za izjemne.
Legende s tega konca naše dežele, zapriseženega goram, odhajajo. Že davno Joža Čop, potem Uroš Župančič, pa Miha Potočnik in Ciril Praček, še ne tako davno tudi Jaka Čop. V roke onstran jim je zdaj segel še Janez Brojan in zaspal prav ob zori tistega dne, ki je najavljal veliko praznovanje slovenske Gorske reševalne službe - njeno 90-letnico, on, njen zvesti član, človek izjemne ljubezni do sočloveka, reševalec, kakršnega bi danes zapisali z veliko začetnico.
55