ANTON VODNIK
MRTVI SOSEDJE
Oh, ali slišite? Pomlad je prišla — čez hribe, loke, ob studencih, vsa zelena se je čez polje razlila, v najbolj mračne izbe posvetila — in čez vroče postelje bolnikov slajši od vseh tolažnikov svetli veter je razgrnil krila.
V naših vežah, črnih od saj,
zdaj večeri zadiše ko dim kadila.
Pred prag se — kdaj? — je mlada trava
kot svilnata preproga pogrnila,
da vsaka mlada mati
bi na mehko stopila,
ko bi svoje dete nerojeno
v nepoznani sreči
kakor k blagoslovu nesla
skozi zlati sneg ...
Ljubi sosedje, v mokri zemlji speči, tudi vi zdaj nikdar niste sami — ko pod starim stropom luč prižgemo, ste ob naših mizah zbrani in kakor od nekdaj pomakate z nami kruh v lončeno skledo ...
Ko bodo zopet kukavice pele,
bomo ko v sanjah hodili domov...
Zdajci bomo v zadnjo luč
med dnevom in nočjo stopili:
pred našimi vrati boste sedeli
in kakor mi strmeli
v davno znano petje zvonov.