227
Čertice iz dnevnika.
Spisal A. K. Cestnikov.
I.
Ce smo kaj lepega brali ali slišali, zapišimo si v dnevnik; tudi ene lepe misli ne zanemarimo, ampak ohranimo jo pozabljivosti. Ako včasih v večernem mraka  gledam   in  stermim tje na nemirno valovje   sinjega morja,   se me   nehote  pooblasti želja po peresu,   ter grem   in zapišem v svoj  dnevnik ver-stico za verstico.  „Bolje ista nego nista" si mislim, in dostikrat me dvanajsta ura zaleže še   za mizo  slonečega, ter me opominja zozbiljnimi udarci na počitek.
Čudno zares je človeško življenje, V upu in strahu   naš čolnie jadra. Morju enako duha hrepenjenje Meje nobene nikjer ne pozna, — tako premišljujem in sladko zaspim.    Vsak  dan   mi prinese dosti težav pa tudi dosti veselja — vse po previdnosti Božji. Pa  dan   se   nagne,   noč  se   poverne  in   tako se   verle nemirnega časa   kolesa  kakor  kolesa  turnske ure,  dokler jo mežnar po redu navija.
Dosti sladkih ur preživi človek na tem svetu, akoravno tukaj ni najti veselja brez bridkosti. Vsak človek ima svoje veselje, pa vsi ljudje nimajo veselja nad ravno tisto stvarjo. Enega veseli to, drugega drugo. Ce se združita dva človeka, kterih misli in mnjenja se skladajo, sta si prijatelja. Na svetu pa ni lepše čednosti, kakor je verno prijatelstvo. Ce človeka sreča obiše, je dvakrat srečneji, ako more svojo srečo komu razodeti,  kteri   se  ž njim vred  raduje;   če ga
pa nesreča zadene, jo dvakrat laglje prenaša, ako more serce svoje odpreti prijatelju, ki ž njim vred čuti udarec nemile osode.
Prijateljstvo je vez ljub a vi.
Življenja večno sladki vir;
Ona nam gladek pot napravi
In venca krasno našo tir.
Iz prijateljstva se izcimi ljubezen. Ljubezen pa je mno-goverstna; mož ljubi ženo, roditelji ljubijo otroke, prijatelj ljubi prijatelja itd. Vsak človek pa bi mogel ljubiti dom svoj in narod, iz kterega je rojen. Je pa dosti ljudi na svetu, ki ne marajo za nič, kteri zanemarjajo svete dolžnosti človeške. Ljudje te verste ne vejo, kaj delajo. Posebno dosti takih ljudi se rodi med nami. Dolžnost naša je, jih na pravo pot napeljevati. Stare kosti se ne dajo več lahko na pravo pot spraviti, če so jo zgrešile; tem laglje pa se da mladež vladati, če ni terdovratna. Terdovratneže je treba v miru pustiti, ker terdovratnost je železna srajca. — Nahajajo se pa med nami mladenči, ki se hvalevredno obnašajo, od kterih se smemo in moremo nadjati obilo dobrega v vsakem oziru. Samo ne opešajte, mladenči mili! cvet našega naroda, na ternovi poti slovenske omike in književnosti, temveč napredujte krepko in nasledujte možko pervake naroda našega; lavor neovenljiv vas čaka!
Kdor pa zaničuje glas domači, naj si zapomne besede Herder-ove: „Wer seine Muttersprache, die siissen heiligen Tone seiner Kindhcit, die mahnende Stimme seiner Heimath nicht liebt, verdient nicht den Namen Mensch".
Oj Perun! zakaj ne mečeš svojih strel v kamnite serca nečimernih našineov, da bi se zdramili iz spanja duševnega ter se počeli kretati na poti izobraženosti, ktero nam naši pervaki s tolikim trudom obdeljujejo in ravnajo. Sicer je pot, po kteri tavajo naši domorodci, neverjetno bridka in polna težav, ima pa vendar tudi srečnih trenutkov, ka-koršnih človek zastonj išče po širokem svetu. Cem redkeje pa veselje dohaja, tem večje in prijetniše je, kadar pride.
Nujmo torej Slovenci! podperajmo krepko naše pisatelje, spoznavajmo njihove zasluge, da jim polajšamo vsaj nekoliko njih trud in težave in jim posladimo grenkosti življenja!