m m Glasilo skupščine občine RIBNICA februar 1991 številka 1 > Ul O d > o > Ul h- >C0 >1 PLEBISCIT 1990 OBČINA RIBNICA 9000- // -j 8000 J / Z mm 7000- / llllš 6000 / lili 5000- z (§ 4000 / üüüi! 3000- / Igsglll r:< 2000 / z ||§§!§§| umi 1000- o- z —7 f— TiSIFSSSF —,a;., -?="M— ZA 92.72% PROTI 2.71% NEVEL. 0.65%ABSTIN. 3.92% ODLOČITEV VOLILCEV Rezultati v vseh pogledih zelo uspelega plebiscita v občini Ribnica Razpoke v ledu — Brezje, Janušu-1991 11.1. letos ob 19.55 je bilo na Postajo milice Ribnice sporočeno, da je podrt spomenik padlim borcem na pokopališču v Prigorici. Na ogledu je bilo uradno ugotovljeno, da seje plošča spomenika nagibala že prej in daje bila na temelje pritrjena le s cementnim mlekom. Ker je prejšnjo noč pihal močsm veter, je možnost nasilnega dejsmja izključena. Kakorkoli že, razdejan spomenik je mogoče vsaj simbolično povezati z medvojnim pobojem devetih Prigoričsmov pri jami Žilovi-ca v Mali gori predvsem zaradi časopisnih polemik, ki so se razvnele v zadnjem času. Povzetek le teh skupaj z izjavo občinskega odbora ZZB NOV Ribnica in priče dogodkov Mirka Goršeta-Iztoka objavljamo na 4. strani. Foto S. H. Strogi center Kuvajta, kakršnega sta zapustila zsikonca Fegic iz Ribnice, ko so ga okupirati Iračani. Več o tej nekdaj najbogatejši državici in njenih ljudeh smo v pogovoru z njima izvedeli posebej za bralce Rešeta. Str. 6. Nenormalno je normalno Če smo leto 1990 zaključevali opogumljeni s plebiscitarnim izidom ter združeni v miru božičnih in novoletnih praznikov, je vstop v 91. leto vnesel v nas strah pred nepredvidljivim razpletom državne krize, domačih političnih zdrah in nemir zalivske vojne. Iz tedna v teden, če že ne kar iz dneva v dan, smo se prisiljeni zatekati v začasna posvetna in duhovna zatočišča, a se nikjer več ne moremo ležemo in udobno namestiti. Jugoslovanska država, kije kot geografska in ideološka fikcija dajala privid socialne in osebne varnosti celotni generaciji svojih državljanov, seje razblinila v nič. Novo nastajajoče državice se težko upirajo skušnjavi, da taisti in prihodnjim generacijam ponudijo enake privide. S tem seveda tvegajo, da postanejo same sebi privid. Socialne in osebne varnosti ni mogoče dati, podariti v zameno za lojalnost do države. Varnosti ni mogoče sprejeti v uživanje, varnost se vzpostavlja z garanjem. V poslu prinaša varnost občutek za pravi trenutek, tveganje. V politiki spretnost in poznavanje delovanja mehanizmov oblasti. V znanosti pogum za vstopanje v prazno. Varnost delavcu ni zagotovljena z zaposlitvijo, temveč z uspešnostjo združevanja produktivnosti s poslovnostjo. Brezposelnemu ne čakanje na delo, temveč ustvarjanje pogojev za samozaposlitev. Brezmočnim ne usmiljenje, temveč solidarnost, ki jo zagotavlja država. Država kot trdna, otipljiva mreža medsebojnega zaupanja državljanov, ki ni pogojeno ne z ide-ologoijo in ne s prostranostjo. Tudi videz miru, ki gaje vzdrževala jugoslovanska država, je izginil skupaj z njenim prividom. Generacija je zrastla v miru s prepričanjem, da je za mir zaslužna močna, enotna, ljudska itd. armada. V prepričanju, da za mir skrbi vojska. Kakšna katastrofalna zmota! Pokazalo seje, da vojska gara le, ko gre zanjo. Ko brani sebe, je mir prva žrtev. A vendar in prav zato: za mir je treba garadi in tvegati. Samozavestne in uspešne gospodarske poteze kar vabijo k sodelovanju in ne uničevanju. Uglajena diplomacija odpira vsa vrata, naduti diktati ali ponižno klečeplazenje ne pripeljeta niti do praga. In ne nazadnje: množice golorokih z odločnimi izrazi na obrazih pred gosenicami okopnikov vzdramijo svet bolj temeljito kot prizori z nasproti si stoječih front letalskih in tankovskih divizij. Dnevni nestanovitnosti se izmikamo s poskusi pobega iz navidezno krute realnosti v navidezno vame privide. Kljub vsemu povedanemu. Zakaj? Državo smo na novo zakoličili po svoji meri, mrežo medsebojnega zaupanja že skuraj rapletli. Pljunili smo v štiri milijone pridnih rok tudi že, le... le vsak izgovor nam še prav pride. Kot da morda le še niso vse žrtve dovolj spoštovane in krvniki le še niso dovolj spokoijeni. Kot da se le še nismo dovolj bratsko razšli in kot da nam bratje le še niso vsega vrnili. Kot da le še ne vemo, na koga bi se sedaj obrnili in od koga bi morda le še več dobili. Kot da se do miru v Zalivu itak nobene stvari ne splača prav na začetku lotiti. Kot da se nam zdi nenormalno garati in tvegati. stane Hafnar K nam bodo prišli tajat nazaj svojo zemljo Habsburžani, sosedje pa bodo razglasili Medvedovino Kočevsko Ti zgodovinski dogodki so napovedani v tednu med 8. in 13. februaijem in bodo imeli usodne posledice za ta košček Slovenije, pričakujejo pa se tudi zapleti na mednarodni ravni. Zato se seveda od vseh zavednih domoljubov pričakuje, da stopijo vkup, pridejo na ulice in se dogodkom primerno opremijo. Vsi domači sodelujoči akteiji se v popolni opremi zberejo v nedeljo, 10. 2. opoldne, v Goriči vasi, prostovoljci iz tujine, vključno s pleh-bando, pa se bodo lahko priključili v Hrovači. Ob 13. uri in deset minut bo vsa pehota in motorizacija zavzela glavno ribniško ulico, kjer bo razkazala vse svoje znanje, moč in odločnost. Za krepitev poguma in dviganje morale bodo po ulici razporejene posebne stojnice s propagandnim materialom. Vzajemno dejanje morale bo na prostem trajalo do noči, potem pa se lahko preseli v zaprte prostore. Posledice dogajanj bo najbrž čutiti vsaj do srede, 13.2., ko bo pokop morebitnih žrtev v domačem okoiju. Medvedovino Kočevsko bodo v sosednji državi formalno razglasili 8.2. ob 16. uri. Po prečuti noči naj bi vsi, ki ostanejo pri močeh, osvajali princesko, v sobotno noč pa naj bi se zavlekel Deviški ples. V nedeljo naj bi prišli na svoj račun najmanjši podaniki, ob 14. uri pa naj bi se princeska oženila, Medvedo-vina pa naj bi tako dobila kralja. Tja do torka naj bi se v ogromnem šotoru sejmarilo in veselilo, vsesplošnemu rajanju pa naj bi naredila konec kraljeva smrt. Med obema dogajanjima seje že vzpostavila živahna diplomacija, do kakšne konfederalne pogodbe pa zaradi tradicionalno slabih odnosov najbrž ne bo prišlo. Letos se izjemoma v dogajanja ne bo vmešavala sosednja Cerkniška dinastija, saj je s padcem prejšnje vse zamrlo. fiHMigH KZfKIHH AKTUALNO RAZŠIRJENO PREDSEDSTVO - POLITIČNA KOORDINACIJA Razšli]eno predsedstvo skupščine občine Ribnica predstavlja neke vrste politično koordinacijo predstavnikov vseh strank, zastopanih v občinskem parlamentu. Zato se na dnevnem redu njegovih sej vse pogosteje pojavljajo točke, ki niso v neposredni proceduralni zvezi z obravnavanjem gradiv, ki naj bi se obravnavala na prihodnjem skupščinskem zasedanju. T. i. razširjeno predsedstvo opravlja politični del vloge občinskega izvršnega sveta zaradi njegove izrazite nestrankarske sestave, hkrati pa nadomešča koordinacijo poslanskih klubov, saj le ti niso formalno oblikovani pri nobeni od občinskih strank. Ker na teh sejah sprejemajo sklepe le člani predsedstva, ostali povabljeni pa imajo le pravico do razprave, taka oblika »delanja« politike ni sicer najbolj demokratična, je pa vsekakor še najbolj operativna. Tako se pogosto zgodi, da se pod težo nasprotnih argumentov obrusijo najbolj radikalna stališča in obratno: pokažejo se razlike tam, kjer seje zdelo, da bi morala biti mnenja enotna. Takšne seje so svojevrsten test razpoloženja med poslanci do določenih pobud in predlogov, ki postaja vse bolj cenjen zaradi tega, da na skupščino ne prihajajo predlogi brez vsakega upanja na uspeh, ki bi po nepotrebnem burili duhove in metali slabo luč na predlagatelja. PROMETNI REŽIM - EPILOG? Na zadnji taki seji razširjenega predsedstva je občinska vlada znova zaprosila za politično soglasje za nadaljevanje postopkov v zvezi z rekonstrukcijo sedanje obvoznice v magistralno cesto. Zadnja pisanja v Rešetu skupaj z neposredno intervencijo nasprotnikov rekonstrukcije pri upravi za ceste so namreč skoraj zavrla pripravljenost za sofinanciranje. Razpravljale! se na seji niso strinjali, da bi IS naročil drago variantno študijo obvoznice ob železnici. Ker je treba ujeti zadnji vlak, ni druge izbire, kot naročiti svojim delegatom, naj ponovno dajo soglasje k izdelavi lokacijske dokumentacije. Na podlagi izdelane dokumentacije bo mogoče v dveh mesecih sprejeti odlok, na predlagi katerega bo mogoče začeti z rekonstrukcijo nevarnega križišča v Mali Hrovači. Kljub opisani stiski je pomisleke zoper tako zapovedovanje delegatom izrazil le predstavnik liberalnih demokratov, saj se v primeru speljave začasne magistrale mimo šole kljub vsej argumentaciji pred nekatere delegate lahko postavljajo nepremostljivi moralno-etični zadržki. UGODNA KUMA ZA GIMNAZIJO Ustvarjanju ugodne klime je bila namenjena tudi posebna točka dnevnega reda, namenjena obravnavi možnosti za ustanovitev gimnazije v Ribnici. Kljub temu, da se ta problematika najbrž ne bo še tako kmalu pojavila v skupščinskih klopeh, je oddelek za občo upravo in družbene dejavnosti povzel zakonska določila in napravil pregled obstoječega stanja na tem področju v Kočevju in Ribnici skupaj z oceno možnosti. V prihodnjiih letih naj bi se v gimnazijo na tem področju vpisalo od dva do tri oddelke dijakov. SŠTUD Kočevje postaja pretesna in si želi širitve ali selitve gimnazije v novo stavbo. Dozidava nespecia-liziranih učilnic bi bila najboljša rešitev, vendar zaradi nezavidljivega finančnega stanja v sosednji občini težko uresničljiva. Pedagoški in drugi strokovni kader poučuje tako v oddelkih gimnazije kot v drugih smereh, zato bi bilo v primeru selitve gimnazije v Ribnico tako dopolnjevanje otežkočeno. Z izvajanjem gimnazijskega pouka v eni izmed stavb ribniške osnovne šole nastane problem dvoizmenskega pouka osnovnošolcev, kar potegne za sabo še niz drugih problemov, kot so prevozi otrok, telovadnica, specialne učilnice... Kljub takim, predvsem slabim izgledom je med razpravljale! prevladovalo optimistično vzdušje, podkrepljeno z naslednjimi argumenti: —gimnazija je lahko žarišče večje splošne kulture in znanja, zato je to investicija v razvoj; — gimnazija v Kočevju nima primernega prostora, zato sedanja lokacija gimnazije ne predstavlja izrazite prednosti; — z lokacijo gimnazije v Ribnici se lahko pričakuje večje število dijakov na račun Velikih Lašč in okolice; — obstoječi predavatelji niso nepremostljiv problem, kar se da urediti z usklajeno organizacijo pouka v Kočevju in Ribnici; — del kadrov se da zagotoviti z došolanjem obstoječih učiteljev osnovnih šol na stroške občine, ta investicija pa ne bo zgrešena, tudi če do ustanovitve gimnazije ne pride, saj se bo zvišal nivo pouka na osnovni šoli; — problem lokacije je trenutno pereč, vendar rešljiv z delnim dvoizmenskim poukom. Ob poudarjanju tudi nekaterih drugih prednosti uvedbe gimnazije v Ribnici je prevladalo mnenje, daje potrebno nadaljevati z začetimi aktivnostmi, čeprav je bilo čutiti tudi bojazen, da bo pobuda v nekaterih okoljih napačno razumljena. KOMU GOZDOVI? Osnutek zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gozdovih je vzelo pod drobnogled tudi predsedstvo občinske skupščine v razšiijeni sestavi. Vsaka sprememba zakonodaje na tem področju lahko namreč močno okme pristojnosti občine nad tem največjim občinskim naravnim bogastvom, saj gozdovi pokrivajo kar 65% vse površine občine. Razprava seje torej sukala predvsem okrog predvidenega prenosa lastništva od sedanje družbene lastnine na državno in zadružno. Sedanjo lastnino gozdnogospodarskih organizacij naj bi torej po predlaganem osnutku podržavili, sedanja lastnina temeljnih organizacij kooperantov gozdarskih in kmetijskih zadrug pa naj bi postala zadružna. Državna lastnina naj bi postali tudi prostori in oprema gozdnogospodarskih in drugih organizacij, ki poslujejo z gozdovi. Vsebina take opredelitve za člane predsedstva ni sprejemljiva, saj pomanjkljivosti velikih državnih firm tudi v Evropi ni potrebno posebej dokazovati. Če se termin državna lastnina v zakonu zamenja z občinska lastnina, bi to pomenilo decentralizacijo lastništva in upravljanja na občino in s tem bi se tudi izrazilo zaupanje, da v občini najbolj vedo, kako naj poslujejo v svojem domačem okolju. Javni gozdarski zavod bi sicer dajal osnovna navodila in tudi nadzoroval delo občinskih javnih gozdarskih podjetij na enak način, kot je znan nadzorni organ pri modemih delniških družbah. Podržavljenje v končni fazi pomeni tudi to, da bo v sedanjih gozdarskih podjetjih znaten del zaposlenih odpuščen, posledice pa bodo v celoti padle na občino. Kot problem se kažejo tudi težnje, da bi podržavili samo Lit S! J? xlaor 1, 5LP sektor 3 pa ostaja nedotaknjen kot zadružna lastnina, čeprav je znano, da je bila marsikatera nacionalizirana parcela dodeljena temu sektoiju. Javni darski nadzornik naj bi po spremenjeni zakonodaji imel preobširne pristoj-', zato ne bi mogel nobeno od njih kvalitetno opravljati. Ribnica ima v ijavi s Kočevjem prednost, saj je pri nas 70% gozdov v zasebni lasti, kljub 'amerava občina zaščititi svoje bogastvo pred odlivanjem v centralno o. Čeprav se bo verjetno po spremembi zakonodaje treba boriti za čim 'ež, ki naj bi ostal na področjih, kjer gozdovi rastejo, je potrebno po mnenju razpravljalcev že v fazi sprejemanja zakonodaje jasno pove-čina pristojnosti nad gozdom ne misli odreči. Da ne bodo pozneje " da takrat, ko je bil še čas, ni nihče še s prstom mignil. Za prigoriškim zadrževalnim nasipom je več kot kilometer zamrznjene površine ob regulirani strugi Sajevca. Kljub razpokam, ki so nastale zaradi znižane gladine, se na ledu v teh mrzlih dneh ne manjka drsalcev vseh starosti. PREDSTAVITEV PROGRAMA PRAZNOVANJA v «-LETNICE GALLUSOVE SMRTI Odbor za obeleževanje 400-letnice smrti Jakoba Petelina Gallusa je na skupščinskem predsedstvu dobil popolno podporo za svoj program. Osrednja proslava v Ribnici naj bi obsegala slavnostni govor, koncert maše Missa Can-nonica in Gallusovih motelov. Izvajalci so pevski zbor Vitra, oktet Donit ter za to priložnost izbrani pevci pevskih oktetov Ribniške doline. S tem koncertom bo možno gostovanje tako po Sloveniji kakor tudi izven nje, osrednja proslava pa naj bi bila v zgodnji jeseni v cerkvi Sv. Štefana v Ribnici. V oktobru naj bi v cerkvi pri Novi Štifti gostovali Praški madrigalisti. Z namenom, da bi svetu prikazali zidno poezijo fresk iz 16. stoletja v okolici Ribnice, so že posnete freske v cerkvi Sv. Urha pri Maršičih, v cerkvi v Nadlesku, v cerkvi pri Sv. Primožu na Zgončah, v grajski kapeli na turjaškem gradu in freske iz cerkve Vrh nad Želimljami. Vse te freske so nastale v času pred Gallusovim rojstvom, tako da jih je on mogel videti, in bodo izšle v reprezentančni publikaciji, s prevodi tudi v nemščino, angleščino in češčino. KUD Gallus naj bi v predstavi Galjot prikazal življenje v 16. in 17. stoletju v petih slikah: Kugi, Čarovništvu, Novih štiftaijih, Galjotu in Paijenju. Scenarij bo temeljil na istoimenski knjigi Draga Jančarja. Razprava seje vrtela predvsem o finančni konstrukciji programa, ki je bila sicer priložena, vendar niso bili jasni viri. Celoten program bo po splošnem mnenju prisotnih mogoče realizirati le, če bo dovolj tržno zanimiv za domača podjetja. >i LEGALIZIRATI REŠETO Ribniški politični vrh se je na seji odločal tudi o prihodnji usodi Rešeta. Občina namreč še nima v nobenem od svojih aktov zapisano, daje Rešeto njeno glasilo, kako pogosto naj bi izhajalo, kateri svet naj bdi nad njegovo časopisno politiko, kdo imenuje in razrešuje urednika in uredništvo, kdo glasilo plačuje in od česa naj bi samo živelo. Predsedstvo je zato obravnavalo predlog odloka, ki bi vse te stvari urejeval, občinskim poslancem pa bo predlagan v sprejem še v tem mesecu. Če bo sprejet v predlagani verziji, naj bi odgovornega urednika imenovala skupščina, ob zadostnih finančnih sredstvih pa naj bi Rešeto izhajalo mesečno. Začasno uredništvo se torej trudi, da bo Rešeto v letošnjem letu imelo trdne temelje. ODLOK 0 HRASTJU NA NASLEDNJI SKUPŠČINI Osrednja točka zasedanja februarske občinske skupščine naj bi bila obravnava osnutka odloka o prenehanju lastninske pravice na območju zazidalnega načrta Hrastje. Trenutno se urejajo podatki in opravlja parcelacija, pri tem pa geometrom ne gre na roke mraz. Sešel se je tudi že novoimenovani upravni odbor zemljiškega sklada kot nekakšen koordinator vseh dejavnosti in se že zedinil o okvirnih postopkih do sprejetja odloka, hkrati pa zahteval pravično odškodnino. Doslej so bili že opravljeni razgovori z lastniki večjih obodnih parcel, ki so bili seznanjeni z okvirnimi pogoji odkupa. Naloga upravnega odbora je med drugim tudi ta, da skupščinskim delegatom pripravi čim kvalitetnejšo podlago za odločanje, saj je tudi sam odbor delegatsko sestavljen. MNOŽICA ZAHTEV ZA VRNITEV NACIONALIZIRANEGA PREMOŽENJA Občinski upravni organi so zbrali že preko 130 zahtev za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Vloge se nanašajo na vse vrste premoženja, od zemljišč in gozdov do objektov. Vlog seveda ni mogoče reševati do sprejetja republiškega zakona o denacionalizaciji, to delo pa bo občinski komisiji tem bolj olajšano, čim bolj natančen bo zakon. Po sprejetju zakonodaje bodo prednost pri obravnavanju imeli tisti zahtevki, ki bodo popolnejši. Imeti bodo morali podatke vsaj o tem, kdaj je prišlo do nacionalizacije, komu je bila lastnina odvzeta, v kakšnem razmetju je vlagatelj zahtevka do te osebe, kaj je bilo odvzeto in na kakšni pravni podlagi. Prav pridejo fotokopije takih dokumentov, ni pa še rečeno, da zakonodaja na tem področju ne bo zahtevala še dodatnih podatkov, s katerimi bo potrebno dopolniti po zdajšnjih kriterijih sicer popolne vloge. Po splošnih ocenah je precej vlog že sedaj pomanjkljivih. NA OBČINI NI BILO TRINAJSTE PLACE V začetku januarja seje po vsej Sloveniji dvigal prah okrog prevelikih decembrskih plač občinskih funkcionarjev, ki so posamezne vlade prisilile k odstopu. Iz drugih občil smo se lahko prepričali, da ribniške občine ni bilo na spisku takih nemoralnih občin, kjer navzven stokajo in prosjačijo, navznoter pa si delijo nezasluženo. Na ribniški občini so po preverjenih in dokumentiranih podatkih, ki smo jih dobili na uredništvo Rešeta, občinski uslužbenci in funkcionarji dobili ob vsega 3% poračunu za zadnje tri mesece plače v razponu od 4 do 13 tisoč din, ob tem da najvišja (županova) plača ni bila v celoti izplačana, saj le ta predseduje občini le s polovičnim delovnim časom. OBČINSKI MINISTRI DELAJO PROGRAME Do marca velja na decembrskem zasedanju skupščine sprejet odlok o začasnem proračunu, po katerem se v tem trimesečnem obdobju lahko porabi le četrtina lanskih proračunskih sredstev. Koliko denarja se bo letos nateklo v občinsko vrečo, še ni povsem jasno, saj še ni določeno, kolikšen bo delež občinam odstopljenih prometnih davkov s strani republike, vse bolj negotov pa je tudi položaj večjih gospodarskih podjetij v občini. Na pomoč iz občinske vreče računajo skoraj vsi projekti in programi, ki smo ji navedli v tej pa tudi v prejšnjih številkah Rešeta, najprej pa je seveda potrebno zagotoviti plače učiteljem, občinskim uslužbencem ter denar za osnovno dejavnost v zdravstvu, kulturi itd. Občinska vlada bo zbrala tudi iz vseh svojih resorjev vse želje in predloge, ki jih bo prvi občinski minister vključil v vladni program. O vseh programih in projektih bo govora še na raznih političnih ravneh, prioritetne naloge pa bodo dobile svoje mesto v novem občinskem proračunu, ki ga mora kot rečeno skupščina sprejeti do konca marca. v 0 ROMIH V NAŠI OBČINI Urad za narodnosti pri republiškem izvršnem svetu je zaprosil nekatere občine za kratko informacijo o položaju Romov in o dosedanjem reševanju romske problematike. Podatki naj bi služili za izhodišče pri oblikovanju ustavnih določb in bodoče zakonodaje. Na ribniškem izvršnem svetu so zbrali naslednje podatke: 1. Trenutno je v občini Ribnica prijavljenih 41 Romov, od teh so zaposleni le štiije. Število neprijavljenih je težko ugotoviti. 2. Od teh 41 prijavljenih Romov živijo 3 v baraki v Goriči vasi, 9 v kontejnerjih, 27 v stanovanjih v naselju Trg V. Vlahoviča in dva v starejši stanovanjski hiši v Dolenji vasi. V preteklih letih sije SO prizadevala pridobiti lokacijo za romsko naselje, vendar potrebnega soglasja za nobeno od teh lokacij ni uspela pridobiti. 3. Storitve zdravstvenega doma so Romom zagotovljene v enakem obsegu kot ostalim občanom. 4. V predšolsko vzgojo romski otroci niso vključeni. Osnovno šolo v Ribnici obiskujeta 2 romska otroka. Šolo s prilagojenim programom obiskujejo v tem šolskem letu 3 učenke. Uspeh je zaradi pogoste neopravičene odsotnosti od pouka daleč pod povprečjem. Pogoste odsotnosti od pouka so bile žal tudi v preteklih letih najpogostejši vzrok za ponavljanje razreda. Vsem šolskim otrokom, ki so vključeni v osnovnošolsko izobraževanje, je socialna služba priskrbela potrebne šolske potrebščine, pa tudi brezplačno malico. Približno toliko bodo poslej na republiki vedeli o ribniški romski problematiki. Problemi pa so z domačega zornega kota videti seveda precej bolj črni in ni, da bi čakali, da jih začne urejati državna zakonodaja. V skladu z določili Odloka o delovnih telesih Skupščine občine Ribnica (Skupščinski Dolenjski list, št. 15/90) ter Odloka o podelitvi nagrad in priznanj občine Ribnica RAZPISUJE Komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve Skupščine občine Ribnica vlaganje predlogov za nagrade in priznanja: 1. Naziv častnega občana 2. Plakete 26. marec 3. Priznanje občine Ribnica 4. Urbanova nagrada 1. Naziv častni občan podeljuje občinska skupščina posameznikom, ki so z izjemnim delovanjem in stvaritvami na posameznih področjih gospodarskega ali družbenega življenja in dela prispevali k ugledu in napredku občine ter širše skupnosti. 2. Plaketa 26. marec je občinsko priznanje, ki ga občinska skupščina podeli posameznikom, delovnim skupinam, krajevnim skupnostim, podjetjem in drugim organizacijam in skupnostim za življenjsko delo oziroma za izjemne uspehe na posameznih področjih življenja in dela, ki prispevajo k razvoju in ugledu občine Ribnica. 3. Priznanje občine Ribnica se podeli posameznikom, skupini posameznikov, društvom ter drugim organizacijam in skupnostim za enkratne — izjemne dosežke in kot vzpodbudo za nadaljnje strokovno delo in aktivnosti na posameznih področjih življenja in dela. 4. Urbanovo nagrado podeljuje občinska skupščina posameznikom, skupinam, organizacijam in skupnostim za dolgoletno uspešno in ustvaijalno delo ter za vidne dosežke trajnejšega pomena s področja kulture in umetnosti v občini in širšem družbenem prostoru. V tem letu bo podeljenih po 1 — 2 posameznih odličij. Krajevne skupnosti in politične stranke, ki so nosilci evidentiranja, naj pri tem vključijo vse subjekte družbenega življenja s svojega področja. Svoje predloge lahko posredujejo tudi posamezniki in pravne osebe, vendar preko nosilcev evidentiranja. Predloge, prosimo, oblikujte na priloženem obrazcu, kjer naj bo utemeljitev, naziv predlagatelja ter čitljivo napisana imena in priimki članov komisije za odlikovanja in priznanja ali drugega telesa. Komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve bo sprejemala predloge za odlikovanja in priznanja do 20.2.1991. PREDSEDNIK KOMISIJE: Franc Mihič, dipl. ing. DAVKI PO NOVEM Paket davčnih zakonov, ki jih je sprejela Skupščina Republike Slovenije proti koncu preteklega leta, predstavljajo pravzaprav začetek davčne reforme oziroma njeno prvo fazo. Zakon o javni porabi, zakon o dohodnini, zakon o davku od dobička pravnih oseb, davku na izplačane osebne dohodke pomenijo namreč temeljito spremembo davčnega sistema, katero terja prehod v tržno gospodarstvo. Omenjene predpise spremlja še novi zakon o davku na promet nepremičnin ter temeljito skrajšan zakon o davkih občanov, saj tega večinoma nadomešča zakon o dohodnini. V zakonu o davkih občanov, kije bil do sedaj osnovni predpis na tem področju, so zadržana le določila, ki urejajo obdavčevanje dediščin in daril, premoženja ter dobitkov od iger na srečo. Vsi ti trije davki bodo v naslednji fazi — to bo verjetno že letos, urejeni s posebnimi predpisi. V tej drugi fazi bo bistveno poenostavljen tudi sistem prometnih davkov, katerega bo v tretji, to je zadnji fazi zamenjal sistem davkov na dodano vrednost. Dosedanj sistem neposrednih dajatev, ki so jih plačevali zavezanci za zagotavljanje sredstev za skupne, splošne in druge družbene potrebe ter za razvoj gospodarske infrastrukture, je bil zapleten ter neprilagojen zahtevam nove gospodarske ureditve, poleg tega pa tudi neprimerljiv z ureditvami v razvitih državah ter s tem nerazumljiv za potencialne tuje vlagatelje. Sedanja ureditev temelji na konceptu davčnih dajatev, po katerem se sredstva za financiranje javne porabe zagotavljajo v pretežni meri z davki. Prispevki ostanejo le na področjih, kjer gre za neposredno uveljavljanje pravic, to je področje socialne varnosti, kamor spadajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje. Kot zavezanci za plačevanje teh prispevkov so torej določeni vsi subjekti, ki na kakršenkoli način uživajo pravice na področju socialne varnosti, s tem da prispevajo polovico obveznosti iz tega naslova delodajalci, kar izhaja iz osnovnega izodišča mednarodnih konvencij o socialni varnosti. Zakon o dohodnini uvaja nov koncept obdavčevanja dohodkov v Republiki Sloveniji, in sicer tako, da se dohodki namesto z dosedanjimi posamičnimi davki obdavčujejo s sintetičnim davkom — dohodnino. Vir dohodnine predstavljajo osebni dohodki in drugi osebni prejemki, dohodki iz kmetijstva, dejavnosti, kapitala ter dohodki od premoženja in premoženjskih pravic. Tako opredeljeni viri zajemajo v obdavčitev pravzaprav vse vrste prejemkov, kijih dosegajo občani, razen prejemkov iz naslova odlikovanj, priznanj, invalidnin, prejemkov učencev in študentov, prejemkov iz naslova socialno-varstvenih pomoči ter še nekaterih drugih. Krog davkoplačevalcev se bo s tem seveda bistveno razširil in bo zajemal okrog 80 odstotkov aktivnega prebivalstva. Od vsakega posameznega vira se med letom plačujejo davki kot avans na dohodnino in se od nje v končni fazi odštevajo. Zaradi tega so davčne osnove in stopnje pri posameznih virih oziroma podvrstah dohodnine določene tako, da na eni strani zagotavljajo ustrezen dotok prihodkov med letom, na drugi strani pa se z določitvijo višine osnov in stopenj dohodnine skuša zagotoviti, da ne bi priha- jalo po izvršeni odmeri dohodnine — to je po preteku leta, do večjega obsega vračanj med letom plačanih akontacij oziroma, da ne bi prihajalo do večjih odmernih razlik, ki naj bi jih davkoplačevalci po končani odmeri morali še poravnati. Stopnje za odmero dohodnine so progresivne, kar pomeni, da se z naraščanjem osnove realno povečuje tudi obdavčitev, in sicer od začetnih 19 do končnih 45 odstotkov. Višina in razponi osnov ter stopenj dohodnine zagotavljajo nižjo obremenitev podpovprečnih ter višjo obremenitev nadpovprečnih dohodkov, slednji pa bodo v primerjavi z višino obdavčitve v večini evropskih držav obdavčeni nižje. Osnova za dohodnino se pred obdavčitvijo lahko zmanjša še za naslednje izdatke davčnega zavezanca: — znesek sredstev, vloženih v nakup dolgoročnih vrednostnih papirjev pri izdajatelju vrednostnega papirja; — znesek sredstev, vloženih v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev, zmanjšan za višino sredstev znižane osnove pri davku iz dejavnosti; — reinvestirani del dobička od dolgoročnega vrednostnega papirja; — znesek sredstev, porabljenih za nakup ali gradnjo stanovanjske hiše ali stanovanja za rešitev stanovanjskega problema zavezanca, za vzdrževanje teh objektov in odpravo arhitekturnih in komunikacijskih ovir za invalida v teh objektih; — znesek sredstev, vloženih v gradnjo malih hidroelektrarn, v varstvo okolja in varčevanje z energijo; — sredstva, kijih imetnik kulturnega in zgodovinskega spomenika vloži v njegovo vzdrževanje v letu, za katero se dohodnina odmerja, na podlagi dokumentacije izvajalca del, s katerim je strokovna organizacija za varstvo kulturne dediščine, v sporazumu, sklenjenim z imetnikom spomenika, soglašala; — znesek sredstev, vloženih v nakup zdravil, zdravstvenih in ortopedskih pripomočkov ter v zdravljenje in rehabilitacijo v zdravstvenih zavodih in zdraviliščih za zavezanca in vzdrževane družinske člane, kadar so bili napoteni na takšno zdravljenje; — znesek sredstev, s katerimi udeleženci izobraževanja ob delu plačujejo storitve šolskim zavodom za pridobitev katerekoli stopnje izobrazbe, za izpopolnjevanje izobrazbe ter za pridobivanje novih znanj; — znesek sredstev, namenjen za znanstvenoraziskovalno in razvojno dejavnost (nakup raziskovalne opreme, izobraževanje kadrov, vlaganje v projekte s področja znanstvenoraziskovalne in razvojne dejavnosti ipd.); — znesek sredstev za nakup knjig in učnih pripomočkov s področja umetnosti, znanosti, kulture, izobraževanja in vzgoje ter športa, nepremičnin posebne kulturne, znanstvene ali zgodovinske vrednosti in umetniških del; — plačane članarine političnim strankam in sindikatom; — plačane prostovoljne denarne prispevke in vrednost daril v naravi za humanitarne, kulturne, znanstvene, športne, ekološke in re- ligiozne namene, kadar so izplačani osebam, ki so v skladu s posebnimi predpisi organizirane za opravljanje takšnih dejavnosti, ter navedeni prispevki oziroma darila, izplačana invalidskim organizacijam; — plačane zneske samoprispevka; — letni poprečni osebni dohodek zaposlenih v Republiki Sloveniji v letu, za katero se dohodnina odmerja, invalidom s 100% telesno okvaro, če jim je bila priznana pravica do tuje nege in pomoči, na podlagi odločbe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja; — 8% poprečnega osebnega dohodka zaposlenih v Republiki Sloveniji v letu, za katero se dohodnina odmerja, zavezancem po dopolnjenem 65. letu starosti. Zmanjšanje za navedene namene ne more presegati 10% osnove za dohodnino, razen zmanjšanja po zadnjih treh alineah, za katere navedena omejitev ne velja. Vsa sredstva, za katera zavezanec uveljavlja zmanjšanje davčne osnove, mora posebej dokazati z dokumenti, zato velja do odmere davka, ki bo opravljena v prihodnjem letu, dokumente skrbno hraniti. Poleg navedenega bo zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, priznana posebna olajšava v obliki znižanja osnove, in sicer za 8% povprečnega osebnega dohodka za prvega člana, s tem da se za vsakega nadaljnjega vzdrževanega člana olajšava poveča za 2% oziroma, če otrok nadaljuje šolanje, za 4% povprečnega osebnega dohodka v republiki. Za otroka, motenega v telesnem in duševnem razvoju, znaša ta olajšava 20%, ter za otroka, ki je trajno nezmožen za delo, 50%. Za vzdrževane družinske člane se štejejo otroci do 18. leta, če nadaljujejo šolanje pa največ do 26. leta starosti, posvojenci, vnuki, zakonec ter starši, kateri živijo z zavezancem v skupnem gospodinjstvu. Olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana lahko uveljavlja le eden izmed članov družine. Omenjene olajšave bo zavezanec uveljavljal v postopku odmere dohodnine po preteku leta. Sicer pa lahko zavezanec, ki prejema osebne dohodke iz delovnega razmerja oziroma pokojnino, uveljavlja olajšavo za vzdrževanje družinskih članov tudi pri odmeri davka od osebnih prejemkov, ki jo upošteva izplačevalec takih prejemkov ob vsakokratnem izplačilu. Davek, ki ga v tem primeru obračuna in odvede izplačevalec, predstavlja avans, ki se upošteva pri odmeri dohodnine, prav tako pa se pri odmeri dohodnine upoštevajo tudi olajšave, ki so bile med letom upoštevane pri odmeri davka od osebnih prejemkov. Olajšava znaša v tem primeru 10% zmanjšanja davčne osnove, če zavezanec vzdržuje enega družinskega člana, oziroma 15% če zavezanec vzdržuje več družinskih članov. Upokojenci lahko uveljavljajo tovrstno olajšavo pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in sicer na posebnem obrazcu, ki ga dobijo na Upravi za družbene prihodke. Jože Oven f DELEGATI SPRAŠUJEJO Delegatska vprašanja, zastavljena v skupščini, odražajo najbolj konkretne potrebe in predloge občanov. Večino od zastavljenih vprašanj, na katera je naslovnik dolžan odgovoriti, bomo skupaj z odgovori v skrajšani obliki preko Rešeta kar se da redno posredovali vsem, ki bi jih izpostavljena tematika utegnila zanimati. Delegate krajevne skupnosti Ribnica zanima, zakaj v Ribnici ni kvalitetnega in cenejšega mesa, saj so seznanjeni z nabavo večjega števila telet iz sklada za pospeševanje prehrane. V ta sklad prispeva namreč vsak občan 0,3% od svojega OD. Zanima jih še, pod kakšnimi pogoji prihaja to meso na trg. Pristojni sekretariat jim odgovarja, da v občini Ribnica ni ustreznih hladilnic za 45-dnev-ne rezerve, zato obstajajo rezerve mesa v živini. Po pogodbi občina Ribnica kot lastnik živali zagotovi sredstva za nakup telet v teži od 100—150 kg, zagotavlja zdravstveno varstvo in nosi rizik pogina živali. Pri odkupu spitane živali dobi vrednost teleta, 2% vrednosti prirasta ter 50% marže oz. rabata pri prodaji živine. Kmet dobi 92% prirasta pri doseženi odkupni ceni. Kmetijska zadruga dobi za stroške organiziranja proizvodnje 6% vredno- sti prirasta ter 50% dosežene marže oz. rabata kot organizator proizvodnje. Rezerve mesa v živini imajo značaj rezerv in se kot take nominalno ne pokrijejo, za stalno obnavljanje je potrebno zagotavljati dodatna sredstva. * Delegata Pavla Češarka zanima, kdo je odgovoren za varnost prometa, ko ljudje umažejo cesto z umazanijo od prevažanja gnoja in oradnja njiv. Postaja Milice Ribnica odgovarja, da občinski odlok o urejanju in varstvu okolja nalaga prevoznikom, da morajo pri prevozu gramoza, peska in drugega materiala paziti, da se na javne površine ne odceja voda ali druga tekoča nesnaga. Za izvajanje tega odloka so pristojne inšpekcijske službe in Postaja milice. * Delegat Franc Petelin v imenu volilcev mestnega dela Ribnice daje pobudo za izgradnjo hotela C kategorije zaradi premajhnih prenočitvenih zmogljivosti. Pristojni občinski sekretariat meni, daje problem inve-stitorstvo, ustrezni organi pa so dolžni priskrbeti lokacijo. Možne so tri: 1. Razširitev obstoječega hotela na cca 50 ležišč z adaptacijo Johanove hiše v I. nadstropju za 4 apartmaje 2. V okviru zazidalnega načrta Oničeve hiše oziroma avtobusne postaje Ribnica 3. Z obnovo oziroma izgradnjo ribniškega gradu bi ob ustreznem načrtovanju lahko nastal hotel s 50 ležišči, za kar že obstajajo konzervatorske smernice. V bodoče je najverjetneje računati na kapital privatnega sektorja. * Delegata Franca Petelina motijo pregorela svetilna telesa ribniške ulične razsvetljave, s prodajo sadja-zelenjave pred cerkvijo in na pločnikih Šeš-kove ulice pa se ogroža higiena živil in varnost pešcev. Pristojni občinski sekretariat je obvestil Elektro Kočevje, naj pomanjkljivosti v javni razsvetljavi pogosteje odpravlja. Krajevna skupnost poslanca obvešča, da ni dala nikakršnega soglasja za postavljanje sadja na pločnike Seškove ulice, obvestila je celo inšpekcijo. Kiosk PIK Vinkovci bo v doglednem času odstranjen zaradi prekinitve pogodbe za najemni prostor. * Poslance KS Sodražica moti pomanjklliv popis in opredelitev statusa cest, ker je od tega odvisna dotacija KS za vzdrževanje nekategoriziranih cest. Želijo tudi opredelitev zimskega vzdrževanja cest predvsem glede na to, ali jih vzdržuje izvajalec po naročilu in plačilu SO Ribnica ali pa krajani sami. Pristojni sekretariat priznava, daje odlok o nekategoriziranih cestah pomanjkljiv in ga je treba novelirati. Kljub temu naj bi po njegovem mnenju bivša komunalna skupnost redno zagotavljala in pravične delila sredstva za vzdrževanje krajevnim skupnostim. Zim sko službo na tistih nekategoriziranih cestah, do katere ne more mehanizacija, morajc zagotoviti same KS, občina pa je dolžna zagotoviti sredstva za plačilo teh uslug. POPIS PREBIVALSTVA 1991 Občinska popisna komisija zbira prijave za popisovalce v občini Ribnica. Zaželjena je vsaj srednja izobrazba. Popis bo od 1.4. do 15.4.1991. Prijave po telefonu 861 -094 ali pismeno na Skupščino občine Ribnica. Gradnja hotela NENJSKI NEZAKONITI POSTOPKI V ČASU NOB Ponovno vrednotenje zgodovine NOB, odkrivanje povojnih zločinov skupaj z dejanji narodne sprave so tiste okoliščine, ki so navedle tudi ribniški občinski odbor ZZB NOB, da sc preko Rešeta obrne domači javnosti. V sporočilu OO ZZB NOV skupaj z vsemi poštenimi pripadniki, ki so se odločili za boj proti okupatorju, obsoja nezakonite postopke vseh organov s strani njihovih in drugih enot v času vojne. Hkrati izraža soglasje s pomiritvijo v Kočevskem Rogu, Tehaijih in drugod. Ker je napredek občine pokazal, daje bilo veliko dobrega storjenega za vse, ne glede na to, na kateri strani je bil kdo v času vojne, ribniški borci ne morejo prevzeti nase krivde za današnje stanje. Prav tako z navajanjem visokega krvnega davka, ki gaje plačala občina Ribnica za osvoboditev (321 padlih borcev, 60 ustreljenih talcev, 28 žrtev »črne roke«, 87 umrlih v taboriščih in 83 drugih žrtev okupatorjevega nasilja), kažejo na zlonamernost nekaterih podpihovalcev mržnje med ljudmi, kar ribniški borci še naprej obsojajo. Z namenom, da bi preusmerili pozornost raje na bolj življenjske, predvsem gospodarske probleme in razvoj demokracije je občinski odbor poleg navedenih izjav priložil za objavo v Rešetu izjavo Mirka Goršeta-lztoka. V njej je govora o aretaciji in poboju 9 vaščanov Prigorice v letu 1942, ki so ob železniški progi sekali drevje in grmovje po nalogu itatijanskih oblasti. Ker se izjava navezuje na pisanje in polemike na to temo v Demokraciji in Delu, smo za tiste naše bralce, ki te tematike ne poznajo, v uredništvu Rešeta pripravili za lažje razumevanje nekatere odlomke po kronološkem redu. Z Goršetovo izjavo o poboju pri jami Žiglovica se te polemike logično zaključujejo in prepuščajo zgodovinopisju. korje navedla Francka Turk iz Prigorice v prilogi z dne 15. decembra. Iz obojega sledi, da je Žajdelovopisanje na trhlih nogah, to pa je mogoče dokazati z naslednjimi dejstvi: 1. Drugi bataljon Zapadnodolenj-skega odreda ni nikoli taboril na Mali gori pa tudi Milan Venišnik ni bil nikoli politični komisar 2. bataljona ZDO. Ta bataljon, ki se ga je prijelo ime Varetov, se je od začetka do 24. a vgusta 1942 zadrževal na ozemlju med Krko in železniško progo Grosuplje—Trebnje, dolžnost političnega komisarja v tem bataljonu pa je po Stanetu Bizjaku-Kosti, ki je 23. julija odšel v Tomšičevo brigado, opravljal Florjan Pelko-Cvetko. DELO, 15. december 1990 FRANCKA TURK, PRIGORICA G. Franci Strle, redno berem Vaše številne prispevke v Delovi sobotni rubriki P P 29, ki se v glavnem nanašajo na vojni čas, vem, da ste predsednik Društva piscev zgodovine NOB, zato se obračam na Vas z željo, da pojasnite nekatere dogodke iz tega obdobja 1. Iz Vašega prispevka vPP298. decembra je vidno, da proučujete likvidacije v letih 1941 in 1942. Na TV omizju ste poimensko navajali likvidirane osebe v tem času in vzroke likvidacij, zato boste gotovo znali razsvetliti tudi poboj devetih mož in fantov iz vasi Prigorica pri Ribnici O tem širša javnost malo ve, saj se še nihče ni lotil te raziskave ali pa mi ne vemo zanjo. Ivo Žajdela ga omenja v dveh številkah Demokracije, a le na kratko. V Demokraciji 4. decembra navaja, da gre za poboj osmih kmetov, kar ni točno. Bilo jih je devet, doma so bili iz Prigorice, in ne Dolenje vasi, kot je nekje navedeno. Vseh teh devet mož in fantov ni bilo prav nič krivih. O tem so vsi krajani trdno prepričani, ne glede na to, na kateri strani so bili med vojno. Zato, ker so izpolnjevali ukaz okupatorja, niso zaslužili smrti, sicer bi po tej logiki morali pobiti vse prebivalce naše ljube domovine, saj smo se morali vsi na tak ali drugačen način podrejati zahtevam okupatorja Posledice tega pa tudi drugega partizanskega nasilja so bile za vas katastrofalne. Nad štirideset ljudi je izgubilo življenje v protirevoluciji. Večina je pobitih v Rogu in Peharjih. Mora poboja iz leta 1942 pa leži nad vasjo že 48 let in zato se oglašam. Prosim Vas kot raziskovalca, tega obdobja in pobojev da poveste: na čigav ukaz so prišli partizani med nič hudega sluteče in delovne Prigoričane, da jih odpeljejo, česa so bili obdolženi, kdo jih je obsodil na smrt, kdo pobil, kako so bili usmrčeni Svojci imajo pravico to izvedeti. Spodobilo bi se, da bi ti nesrečneži dobili pravico do groba in kot verniki krščanskega pogreba. Treba bi jih bilo tudi rehabilitirati in ta možnost se nudi Vam, g. Strle, da kot raziskovalec zgodo vine NOB po veste, da so bili nedolžni. DELO, 22. december 1990 FRANCI STRLE, Ljub- ljana med drugim prinesel tudi Slovenski poročevalec št 19 12. maja 1942. V celoti povzemamo samo prvi in zadnji odstavek: »Zaradi splošne zaostritve slovenskega osvobodilnega boja in vedno bolj zverinskih metod fašističnih banditov proti našemu narodu je bil štab III. grupe slovenskih partizanskih odredov prisiljen odgovoriti z ustrezajočimi ukrepi proti okupatorskim oblastem, pa tudi proti tistim Slovencem, ki neposredno ali posredno služijo fašističnim oblastnikom.« V 2. in 3. odstavku opozarja gozdne in lesne delavce ter delavce na cestah in železnicah, da jih bodo partizanske čete izganjale z njiho vih delovišč in da bodo streljale na tovorne vlake in avtomobile, nedvoumno grožnjo pa izraža 4. odstavek, ki se glasi: »Tiste pa, ki padajo v teh odločilnih dneh svojemu narodu v hrbet, narodne izdajalce, opozarjamo, da bodo naše partizanske čete nastopale proti njim z istimi sredstvi, ki jih uporablja italijanska vojska proti poštenim Slovencem. Naše čete jih ne bodo le uničevale, marveč bodo plenile njihovo imetje in požigale njihove domove.« 2. Milan Venišnik-Milan Savine je bil že vse od ustanovitve ZDO politični komisar 1. bataljona ZDO, Martin Šer-gan pa vodnik 4. čete (Efenkove) 1. bataljona ZDO, ki je edina taborila blizu Sv. Ane na Mali gori (dogodek ni sporen, opisal ga je tudi Matija Maležič v zborniku Ribnica skozi stoletja (1982) na str. 128),, 3. Niko Šilih je bil politični komisar ZDO samo do 11. julija, ko je bil razrešen in določen za namestnika političnega komisarja 1. slovenske proletarske udarne brigade Toneta Tomšiča, ki je morala 29. julija 1942 z Novega Brega nemudoma oditi proti Črmošnjicam na vzhodno stran Kočevskega Roga. Obstaja trden dokaz, da se je Niko Šilih tedaj zadrževal v brigeulni sestavi, potemtakem 29. julija ni mogel biti na Mali gori. Anton Pirjevec-Marko Belin je bil vse od ustanovitve (1. julija 1942) obveščevalec štaba 5. grupe odredov, kije imel sedež na Podstenicah, ne pa obveščevalec ZDO. Politični komisar ZDO v tistem času je bil Bogomir Peršič-Marko Doline, obveščevalec Zapadnodolenj-skega odreda pa Vladimir Bračič-Mir-ko. Naj dogodke kratko opišem: 29. julija 1942so kmetje iz te vasi po italijanski odredbi sekali drevje na svojih parcelah ob železniški progi Ljubljana—Kočevje. Postavljen je bil kratek rok, žago rženo je bilo s sankcijami, zato so bili tega dne na tem delu vsi, ki so tu imeli parcele. Prišli so partizani, pobrali devet vaščanov, ki so jim bili najbližji, kajti v bunkerjih ob progi so bili Italijani, in jih odpeljali Nikoli več se niso vrnili Pobiti ležijo v kraški jami, imenovani Žiglovica v Mali gori. Govori se, da so bili živi vrženi v brezno. Med njimi so bili iz ene družine oče in dva mlada, krepka sinova. Njihov brat je bil simpatizer OF. Na lastna ušesa sem ga slišala, kako je miril vznemirjene vaščane: Ljudje, ne delajte panike, nič se jim ne more zgoditi, saj so jih vendar pobrali naši ljudje! Prav ta sin oz. brat, ki je govoril o »naših ljudeh«, je žalostno končal v Rogu kot domobranec, ker ga je nasilje nad njegovo družino pognalo v to obliko boja, ki jo Vi, gospod Strle, tako obsojate. Hudo je bilo za te družine tudi po vojni, saj jih je nova oblast tretirala kot svojce vojnih zločincev in jim je hotela zapleniti premoženje. Inž. France Malešič mi je pred leti mimogrede omenil ta tragični dogodek in poudaril, da se ribniški partizani z ustrelitvami niso strinjali, češ da se zaradi tega tudi niso pridružili glavnini 4. čete L bataljona ZDO, ki se je prve dni avgusta 1942 prostovoljno odločila za ohod v Tomšičevo brigado. Ob tem je treba poudariti, da četna poveljstva (ali posamezniki) niso smela sama odločati o ustrelitvah. Soglasje je moral dati ba- Moj odgovor Francki Turk z dne 22. decembra se je opiral samo na dokaze, ki so neizpodbitni (ne gre za nekakšno, temveč za popolnoma določeno opozorilo, objavljeno kot dokument št. 80 v Zborniku VI/2 na str. 221), bil pa je tudi primemo vljuden. Od končne sodbe sem se ogradil, ker pač ne poznam zadostnih dokazov za določitev pravih krivcev tragičnega dogodka na Mali pri taljonski štab. Zal arhiva ZDO ne poznam, Velimir Kraševec-Igor pa v knji- ; GORŠE MIRKO-IZTOK gi Dolenjski puntarji (1985) dogodka - U A ne omenja, zato o zadevi ne morem izre- V IVA. čl zanesljive lastne sodbe. DELO, 29. decembra 1990 IVO ŽAJDELA, Ljubljana V Delu se je razvila polemika o breznu Žiglovica pri Ribnici, kjer so partizani II. bataljona Zapadnodolenjskega odreda 29. julija 1942pobili devet kmetov iz Prigorice. Ta partizanski poboj sem omenjal najprej v Demokraciji 4. septembra, nato pa še 4. decembra, ko sem o tem napisal naslednje: »Ena od takih grozovitih jam iz leta 1942 je brezno Žiglovica pri Ribnici (tega ni v Črnih bukvah!). Ko so kmetje iz Dolenje vasi (prav Prigorice!) pri Ribnici leta 1942 morali za Italijane odstranjevati drevje ob železniški progi, jih je sredi dela prišel aretirat 11. bataljon Zapadnodolenjskega odreda, ki je imel takrat tabor na Mali gori Ko se je odločalo o usodi devetih — povsem nedolžnih — kmetov, so vsi navzoči partizani pogledali proti ob veščevalcu odreda A nto-nu Pirjevcu (Marku Belinu) in komisarju odreda Niku Šilihu, ki sta bila po naključju ravno takrat v bataljonu. Odločila sta se za likvidacijo, še posebejje bil za to obveščevalec odreda. Nič ni pomagalo, da so bili partizani domačini proti. Tudi komisar bataljona Milan Venišnik se je moral odločiti za likvidacijo, ker je bil prav takrat pod velikim pritiskom, saj ga je komisar odreda Šilih venomer spraševal, koliko sovražni- je kraška jama-brezno na pobočju Male gore pod Sv. Ano nad Ribnico. V tej jami je našlo smrt, zadnje prebivališče, devet oseb. Osem je bilo vaščanov Prigorice, eden pa je bil doma v Žlebiču. Pobili so jih partizani zadnje dni julija 1942. leta, najbrž 28. julija. Paratizani 4. čete I bat ZDO (Za-padnodoienjskega odreda) so dalj časa taborili v raznih taboriščih v bližini Sv. Ane, štab bataljona pa je bil v Kompoljah (Dobrepolje). Četa je delovala v glavnem na progi med Velikimi taščami in Staro Cerkvijo ter po vaseh in naseljih na tem področju. Okoliščine dogodka so bile naslednje: Po odredbi italijanskih okupacijskih oblasti so morali lastniki gozdnih parcel ob železniških progah in glavnih cestah posekati in do golega počistiti drevje in grmovje v širini 200 m ob teh prometnicah. Partizanski štab grupe odredov pa je v odgo vor na italijansko odredbo pre-po vedal omenjeno sečnjo in za kršilce te prepovedi zagrozil določil smrtno kazen. Italijanska odredba je bila izdana zato, ker so partizani v gozdovih ob prometnicah postavljali zasede in napadali okupatorski promet. ko vje žepobil. Nato jih je moral vodnik Martin Sergan postreliti in Martin Sergan postreliti in zmetati v jamo Žiglovica.« Domačini pravijo, da jih v Žiglovici ni več, ker je povojna oblast njihove posmrtne ostanke izvleklajz jame. Dobro bi bib, da se poboj pri Žiglovici dokončno razčisti saj še živijo neposredne priče. Ena izmed njih, ki je ne bi rad imenoval ker se boji »ne vem česa«, mi je tudi povedala zgornje podatke. V tem času je bila v polnem razmahu velika italijanska ofenziva proti partizanskim enotam. Okupatorji so ta čas prečesavali Notranjsko in se bližali kočevskim predelom in Rogu. Da bi zmanjšali pritisk okupatorjev na Notranjskem, je bil pripravljen napad na vlak na kočevski progi med postajama Lipovec in Stara Čerkev. V ta namen je prišla na pomoč 4. četi še 2. četa tega bataljona. V 4. četo pa je prišel tudi ožji štab I. bat. ZDO. Komandant Vasja Zgonc, politkomisar Milan Venišnik in obveščevalec Miro (tj. partizansko ime). Sečnjo lesa so partizani prepovedali, »repo ved je začela veljati 10. maja ' 942. O lem je štab 3. grupe odredov iz-'al posebno pisno opozorilo, ki ga je DELO, 5. januar 1991 FRANC STRLE, Ljubljana Žajdela ne navaja datuma, toda gotovo se je to zgodilo, 29. julija 1942, ka- V smer ob progi proti Stari Cerkvi je bila poslana patrola, ki jo je vodil vodnik Martin (part. ime). Ta je na povratku v prigoriških vrtačah naletela na grupo vaščanov iz vasi Prigorica Ti so ob progi sekali drevje in grmovje, nekateri pa kosili krmo za živino. Ob prihodu partizanov je večina kmetov pobegnila, devet pa so jih partizani zajeli Partizanska patrola ni v tem primeru ravnala tako, kot je bilo dogovorjeno. V stikih med partizani in kmeti ter terenskimi aktivisti OF je bilo o italijanski zapovedi in partizanski prepovedi sečnje dosti govora. Partizanski predstavniki (prejšnji politkomisar čete Metod-Keržič) so kmetom povedali da bodo sekače partizani obstreljevali tako, da bodo ti pobegnili Ta partizanska patrola pa tega ni upoštevala in je 9 sekačev zajela, aretirala in jih odgnala v svoje taborišče. Takrat sem bil borec v tej četi Ko sem se tega dne vrnil iz nekega obhoda, sem pred taboriščem zagledal ujetnike. Bili so iz Prigorice, moje sosednje vasi Samo enega med njimi nisem poznal, to je bil Kozina Jože iz Žlebiča-Rokn, kije pomagal bratu v Prigorici V Žlebiču je bil poverjenik OF. Bili so prestrašeni pa sem jim dejal, naj šene bojijo, kerjim ne bomo nič naredili Ko bodo zaslišani naj se sklicujejo na dogovor s partizani, da jih bodo obstreljevali oni pa bodo pobegnili Šel sem v taborišče k štabu in povedal da ujetnike poznam, da gre za poštene, OF-u naklonjene ljudi in ne za njene sovražnike. Predlagal sem, da Sta Na podlagi povzetih dejstev ugotavljam, da si je g. Ivo Žajdela v svoji propagandistični vnemi privoščil vrsto netočnosti in vsaj dve krivi obdolžitvl S tem je prizadel čast in dobro ime pokojnih Nika Šiliha-Borisa Nikiča in Antona Pirjevca-Marka Belina pa tudi njunih bližnjih sorodnikov. Vse to je naredil brez sramu, obenem pa je skušal (svojo) nesramnost obesiti na moje ime. ujetnike takoj izpustimo. Štab sem seznanil z dogovori o sečnji s kmeti in organizacijami OF na terenu. Odgovora nisem dobil na moje začudenje pa sem videl samo neprijazne in mrke poglede. Pri ponovnem razgovoru z ujetnikom Jožetom Arkom mi je ta rekel, da bi z bratom Francetom in Jožetom Kozino iz Žlebiča ostali pri nas v enoti to je, da stopijo v partizane, češ: »Enkrat bo tako in tako treba iti gremo pa zdaj«. Ostale pa naj hpustijo, ker so stari, beteženi in nesposobni za večje napore. Jože iz Žlebiča je že prej hotel v partizane, pa ga niso pustili zaradi dela na terenu. S tem sem šel v štab. Od komisarja Venišnika pa sem dobil odgovor: »To je proti odredbi štaba grupe odredov in za tiste, ki tega ne spoštujejo, je določena smrtna kazen.« »Imamo svoje zakone, ki se jih moramo držati« je dodal komandant Vasja Zgonc. »Moramo jih pobiti« je '. »Če odločno pritrdil obveščevalec Miro. »Le jih ne bomo danes devet, jih bomo morali jutri devetdeset« je navrgel Venišnik. Proti poboju je nastopil še Svobodan (part. ime), ki je bil začasno v naši četi (padelje kot divizijski obveščevalni oficir L 1944 v Dolenjskih Toplicah). Tudi on ni uspel spremeniti odločitve Milana Venišnika. »Alise zavedate, kakšne bodo posledice tega na terenu, kakšno bo razpoloženje ljudi v Ribniški dolini? Koliko ljudi se bo zaradi tega obrnilo proti nam?«sem vprašal štabovce. »Za koga pa se ti zavzemaš, koga zagovarjaš, hočeš še ti z njimi?« je zasikal Venišnik. »Lahko, če imam za kaj,«sem odvrnil Venišnik me je še spomnil da sem skojevec in da bom moral ujetnike tudi streljati Odgovoril sem, da nedolžnih ljudi za nobeno ceno ne grem ubijat. Ujetnikom so pobrali orodje — nekaj sekir, žag, kos in dve kravi, ter jih odpeljali proti breznu — Žiglovici Na robu brezna sojih pobili s streli v tilnik in jih zmetali v jamo — streljala sta vodnik Martin in Duško. Naredil sem vse, kar sem mogel da bi preprečil to divjaštvo. Na žalost drugi partizani niso naredili nič, samo zgroženo so opazovali dogajanje. Komandir čete Ivan Kovačič-Efenka je bil kot statist — sploh se ni oglasil Drugi dan je bila akcija na vlak. Mine so bile dobro nastavljene, po eksploziji je vrglo lokomotivo s tirnic, tudi nekaj vagonov. Vendar napada, kot je bil zamišljen, ni bilo. Iz zadnjih blindiranih vagonov so začeli Italijani streljati Partizani so bili zaradi poboja nedolžnih kmetov malodušnl dejanje prejšnjega dne jih je paraliziralo. Koliko od njih je v naslednjih dnevih in tednih, ko je po teh terenih divjala okupatorska ofenziva, zapustilo partizanske enote (dezertiralo) zaradi tega poboja, ne ve nihče. Štab bataljona jena hitro, skoraj skrivaj zapustil 4. četo. Že dva dni zatem je prišel v četo preiskovalec Glavnega štaba Najprej je zaslišal komandirja 4. čete Ivana Kovačiča-Ejenka ter Svobodana in mene. Na zaslišanju sem podrobno opisal potek dogodkov. Komandirja je dal razorožiti in pod stražo (aretacija), ker ni preprečil omenjenega poboja v svoji enoti Mislil sem, da bodo omenjeni štabov-ci strogo kaznovani (tudi preiskovalec mi je to rekel). Presenečen sem bil, ko sem ugotovil, da praktično niso bili kaznovani Najbrž bi bili dogodki v naslednjih vojnih letih v Ribniški dolini, posebno pa v bivši občini Dolenja vas, precej drugačni, če ne bi bilo tega poboja. Za vse prebivalce bi bilo lažje, nasprotnikov NOB bi bil dosti manj, partizanov pa več, posebno, če bi tri fante sprejeli v partizane, namesto da so jih pobili. Ubiti so bili: Tone Arko in sinova Jože ter France, Anton Gorše-invalid, Janez Kozina, Franc Tanko, Franc Trdan, Anton Henigman in Jože Kozina iz Žlebiča (Rokn) Mirko Gorše-Iztok Franc Lovšin - poslanec Zbora občin Skupščine Republike Slovenije Spoštovani! Komaj je minil božič leta 1990 s svojim znanim voščilom: »Mir ljudem na zemlji«, žeje vzdrhtela zemlja pod udarci granat, raket in drugih vojaških strojev za ubijanje ljudi. Od 16. januarja 1991 svet ne živi več v miru, temveč v vojni, ki jo novinaiji imenujejo »zalivska«, kdor pa hoče videti, od kod vse so vojaki in orožje, lahko pošteno prizna, da gre za tretjo svetovno vojno. Vojna pa je kot nalezljiva bolezen. Nikoli noče bivati samo tam, kjer je izbruhnila, temveč se širi na različne načine in na vse strani, kjer soji pripravljena ugodna tla. Bolezen in nesreča nikoli ne počivata. Ni nam treba iti v tuje kraje, da bi to ugotovili. Na Balkanu, doma, v jugoslovanskih republikah, od srede meseca januarja naprej nihče ni mogel predvidevati razpleta dogodkov. Jugoslavija kot država in republike kot »neodvisne« države so si stale naježene druga proti drugi. JLA je začela premeščati in urejati svoje vrste. Srbom v Kninski krajini in Hrvatom v njihovi republiki je začela naraščati vročica. Slovenija je iz svojih bednih občinskih proračunov posrkala zadnje kaplje finančnih sredstev za oborožitev teritorialne obrambe... Bilo je napeto... v Sloveniji že 18. 1. 1991, v Hrvaški pa seje vročina dvigala k vrhu tja do 23. in 24. januarja 1991. V teh dneh je zasedala tudi slovenska skupščina. Dnevni red zbora občin je bil obsežen. V obravnavi in sprejemanju so bili pomembni zakonski predpisi, med katerimi so bili tudi Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmeijih. Zakon o kmetijskih zemljiščih itd. Na navedene in druge zakone so delegati in sindikati dali številne pripombe. Vladni predstavniki pa so tako zagrizeno branili svoje predloge in vladna stališča »o nemožno-sti širjenja pravic,« da so med delegate vnesli popolno prepričanje, da so edino vladni predlogi najboljša rešitev. V takem vzdušju seje začela velika večina poslancev odzivati povsem realsocialistično, kar pomeni, da so glasovali za vladne predloge kot edino primerne. Predlogi poslancev in sindikatov v takih razmerah zagotovo niso mogli priti do veljave, čeprav so bili dokazano utemeljeni in bi bili družbeno koristni. Predlog besedila Stališč o vojni v Zalivu je skupščini predložila slovenska vlada. Stališča so obsegala pet točk. Prve tri vsebujejo odločenost Republike Slovenije za spoštovanje nedotakljivosti držav, poziv Iraku, da upošteva resolucije, ter poziv mednarodnim organizacijam, naj si prizadevajo za ^čimprejšnji konec vojne v Zalivu. Četrta točka se je glasila: »Skupščina Republike Slovenije podpira prizadevanja mednarodnih sil, da zagotovijo upoštevanje Resolucije Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov št. 678, v tem okviru pa tudi nudenje humanitarne pomoči na ta način, da državljani Republike Slovenije ne bi odhajali na področje zaliva. Gornje besedilo izgleda na prvi pogled povsem nedolžno. Ker se v njem omenja Organizacija združenih narodov in nudenje humanitarne pomoči, je vsa stvar še toliko bolj prisrčna. Toda to še zdaleč ni res. Vlada se ni odločila za humanitarno pomoč vsem pomoči potrebnim ljudem ne glede na vojskujočo se stran, temveč samo proti — iraški koaliciji. Taka odločitev je v nasprotju s humanizmom, kaže pa na dejstvo, da seje slovenska vlada že pred sestavo besedila odločila za blokovsko politiko in zato podpira prizadevanja mednarodnih sil. Proti taki, s strani skupščine Slovenije neodobreni politiki sem v slovenski skupščini nastopil in govoril: »Kakšen je obraz, kakšna je prava podoba te zalivske vojne? Je to pravična vojna za zavarovanje neke suverene države ali pa je to vojna iz koristoljubja? Zalivska vojna je nastala neposredno potem, ko se države niso mogle sporazumeti o ceni nafte. Sodček nafte, to je tista odločilna stvar, ki je vplivala na to vojno. In druga stvar: tisočletja stara mržnja med Izraelci in sosednjimi narodi. Ker za to vojno stoji sodček nafte, gre za vojno iz koristoljubja. Zalivska vojna ni nič drugega kot spopad kapitala. Zato zalivske vojne mi Slovenci ne smemo podpihovati, ker nam in človeštvu neposredno škoduje. Ne smemo je opravičevati, ker je nasilna kot vsaka druga vojna, ki prinaša razdejanje, trpljenje, bedo in smrt. Slovenci se ne smemo vezati na nobeno stran, pač pa si moramo prizadevati za nevtralnost Slovenije, za prekinitev sovražnosti v Zalivu, za pomoč trpečim na obeh vojskujočih se straneh, kolikor tako pomoč kot majhen narod lahko nudimo, čeprav vemo, da slovenskemu zdravstvu manjka denarja celo za naše ljudi. Ko bo vojna v Zalivu končana in bo dosežena sprava, ne samo mir v obliki tišine po množici eksplozij, bo tudi Slovenija hitreje stopila na pot gospodarskega razvoja in splošne blaginje.« Zvrstilo se je še več razpravljal-cev, ki so nedvoumno ugotavljali, da pomeni enostranska humanitarna pomoč in podpiranje mednarodnih sil pri uveljavljanju fizične vojaške moči v zalivu tiho vstopanje Republike Slovenije v proti — iraški vojaški blok. Poudaq'ali so pomen slovenske nevtralnosti in samostojnosti. Skupna seja vseh zborov Skupščine Republike Slovenije dne 24.1. 1991 je imela na dnevnem redu kar troje pomembnih listin: Stališča o varnosti Republike Slovenije, Stališča o varnostnem stanju v Republiki Sloveniji in Jugoslaviji ter Stališča glede vojne v zalivu. Razprava je bila izvedena le o zadnje navedenih stališčih, to je glede vojne v Zalivu. Razprava ni bila končana tega dne, zato seje nadaljevala dne 30.1. 1991. Predlagatelji so bili jasnejši, delegati še bojevitejši, zato sem prijavil svoj govor, v katerem sem se zavzel za slovensko, v nevtralnost usmeijeno državo, ki mora ohranjati dobre odnose do obeh vojskujočih se strani, da bi Slovenija ohranila odprta vrata za posredovanje v korist miru. Jasno sem izrazil svoje stališče do vojn in do zalivske vojne, ki ni nevarna, kot je nevarna vsaka običajna vojna, pač pa kot vojna, ki zastruplja in uničuje svet, kije tudi naš. V skladu s svojimi pogledi na to stvar sem k Stališčem dal spremi-njevalne predloge, ali kot pravijo s tujo besedo: amandmaje, ki naj bi Slovenijo ohranili nevmešano v zalivsko vojno. Zal moji amandmaji niso bili sprejeti. Zaradi ustaljenega načina dela v slovenski skupščini sem to pričakoval in ob izidu glasovanja nisem bil kaj preveč presenečen, presenečen pa sem bil, ko seje konec koncev izkazalo, da niso bili sprejeti niti amandmaji drugih poslancev, pač pa le nekoliko spremenjena predložena Stališča vlade z le delno spremenjeno četrto točko. Sedaj vemo, kje smo. Slovenija odslej podpira vojno, podpira ameri-ško-zahodno evropski vojaški blok v prepričanju, da podpira zmagovito vojaško stran in misleč, da ji bo kaj kanilo od njihove bogate ame-riško-zahonoevropske mize. Kdor ima kaj upanja, naj upa! Doslej se niti eni niti drugi niso izkazali Slovencem radodarni. Vselej pa so bili zvesti predvsem svojim željam in pričakovanim gospodarskim in političnim koristim. Zato imam slovensko politično vezavo in naklonjenost zahodnemu vojaškemu bloku za veliko politično zablodo sedanje slovenske oblasti, kije za izstopanje iz Jugoslavije potrebovala plebiscit, za navezavo na vojaški blok pa le točko v Stališčih. Taka merila so res neprimerljiva! Topa kaže, da bo še dolga in trnova pot Slovenije do resnične demokracije in do poštenega slovenskega družbenega reda. Samo v upanju je naša moč! Vsem lep pozdrav! STRANI P^iippsiilis8' 118 lilB Bi: B H; Konkurenca... Novoletni sprejem duhovnikov V okviru tradicionalnih novoletnih sprejemov sta se novi ribniški župan g. F. Mihelič in podžupan g. F. Mihič s sodelavci tretji dan novega leta srečala z duhovniki ribniške občine na čelu z novim dekanom gospodom Maksom Ipavcem. Vzdušje, odprtost, ki rastejo iz dogodkov in sprememb v 1.1990, je prispevalo k sproščenim in prijetnim pogovorom med duhovniki in predstavniki nove oblasti. Župan g. Mihelič je duhovnikom poleg voščil izrekel zahvalo za njihovo delo v družbi, ki je vzgoja za vero, to je tudi vzgoja za »dobre ljudi«, ki bodo pripravljeni sodelovati v razvoju demokratične odprte družbe oz. slovenske samostojnosti. Posebna zahvala pa je bila izrečena za njihovo delo v zadnjih 45-letih, ko so pogosto brez podpore javne oblasti skrbeli za ohranitev in obnovo cerkvenih in hkrati na-rodnozgodovinskih spomenikov. Duhovniki in prisotni »občinski možje« so se dotaknili tudi nekaterih aktualnih vprašanj, kot so: usklajevanje časa pouka in verouka, vračanje nacionaliziranega cerkvenega premoženja, skrb za ostarele in osamljene, nadaljnjo obnovo cerkva, razvoj kulture in podobno. Obojestransko je bilo ugotovljeno in zagotovljeno, da se in se bodo problemi pozitivno reševali v skladu z razpoložljivim časom, zakonodajo in finančnimi možnostmi. Ob tej priliki je župan dal tudi pobudo oz. pričakovanje, da bi se v Ribnici osnovala »Karitas«, ki naj bi v novih razmerah, ki prihajajo, dopolnjevala obstoječi sistem socialne dejavnosti. Na koncu so duhovniki povabili predstavnike ribniške oblasti, da bi se srečali in pogovorili tudi še kdaj med letom, saj bo Ribnica praznovala »Gallusovo leto« in 350-letnico Nove Štifte, kar so dogodki, ki temeljijo na krščanstvu in slov. kulturi. Zakljtfčno besedo je imel g. župnik od Sv. Gregorja, kije z iskrivim in hudomušnim recitalom sklenil srečanje. M. M. mm Brezplačni tečaj prometnih predpisov za ser MTESČkfiU lili AVTO MOTO DRUŠTVA RIBNICA 1111 lili iMAvm . ...... . . « m-t» «« «•< . SMNt 4 M t r v.» te lire Ttcm državam. V letu 1981 se ji je ponovno ponudila priložnost za stik z arabskim svetom, tokrat Kuvajtom. S skupino zdravnikov in medicinskega osebja ljubljanskega kliničnega centra je delala do izteka pogodbe, potem pa jo je s kuvajtskim ministrstvom za zdravstvo podaljšala na lastno pest. Takole pravi: »Navadila s'm se delati z Arabci. To so pri-j :zni ljudje, samo spoznati jih „ioraš. Sicer pa je bilo v Kuvajtu 300.000 pravih Kuvajtčanov in i.ar 2 milijona tujcev. Ob popisu so našteli kar 170 narodnosti. Na podlagi delovne vize so tujci dobili rezidualno vizo, ki jo je bilo potrebno obnavljati vsakih pet let. Evropejci smo veljali za strokovnjake, prava delovna sila so bili Azijci. Pravi Kuvajtčani so pozoren narod, z njimi nismo imeli nobenih zapletov. Spoštovati pa moraš njihove zakone in navade: ob času verskega praznika ramadana ne smeš do sončnega zahoda piti in kaditi ipd. S posebno izkaznico za tujce smo bili deležni istih privilegijev kot domačini.« Ti pa seveda v nekdaj najbogatejši državici na svetu niso zanemarljivi. Stanki kot vsaj posredno državni uslužbenki ni bilo potrebno plačevati najemnine za stanovanje, opremljeno s klimatskimi napravami in drugimi tehničnimi aparati. V Kuvajtu seje bilo precej težko vključiti v družabno življenje. Zato se ji je 83. leta pridružil mož Matija. Po stroki grafik se je v Kuvajtu zaposlil na ministrstvu za zdravstvo v pripravi za tisk.« Državne službe imajo 6-urni delovni čas, od 7. do 13. V četrtek seje delalo polovični delavnik, petek pa je prost, ker je to muslimanska nedelja. Kljub temu, da se v soboto in nedeljo dela, poslovneži praktično 3 dni na teden nimajo stika z Zahodom. Družabno živ- ljenje se "odvija v stanovanjih ali hotelskih klubih s precej drago članarino. Precej smo hodili na izlete v okolico, izhodno vizo pa je mogoče dobiti le za daljši dopust.« Matija ne more prehvaliti, kako je tam vse funkcioniralo, v podkrepitev pa na vrže anekdoto: »Pokvari se nekaj na vodovodni instalaciji, pooblaščeni serviser pa zaradi velike konkurence pride v dveh urah. Če te ni doma, odpre kar hišnik, a si lahko brez skrbi, da bi ti karkoli zmanjkalo. Ko sem na ribniški stanovanjski pred kratkim omenil, da bi mi poslali serviserja za popravilo podobne napake v času moje odsotnosti, se nikakor nismo mogli sporazumeti, kaj sploh hočem.« Moževo pripovedovanje je Stanko spomnilo na gospodinjstvo: »Voda v vodovodnem omrežju je destilirana in brez okusa. Za kuhanje jo je potrebno prefiltrirati, pije pa se ustekleničena uvožena, navadna ali mineralna voda. Hrana je poceni. Kupovali smo meso celjskega proizvajalca, kije bilo cenejše kot pri nas. Zelo poceni so tudi milo, prašek, olje, moka, sol in drugi osnovni artikli. Zaradi bogate izbire luksuznih stvari pa de-naija seveda tudi tam ni bilo problem zapraviti. Tiste družine, ki so bile v Kuvajtu z otroki, so precej dajale za šolnino.« Stanka se z občudovanjem spominja skrbi za Črpališče črnega zlata — nafte, za katerega danes teče kri. vsako zeleno biljko, saj je skoraj vsaka imela svojo pipo. Klima je najlepša nekje od marca do maja, potem pa se temperature dvignejo že do 50 °C. Poletni meseci so zaradi vročine kot izumrli, september je vlažen, zime pa so tudi tam hladne. Z energijo zaradi obilice nafte seveda niso skoparili, zato so zelenjavo gojili kar v cvetličnjakih. Vodo zbirajo v ogromnih vodnih stolpih, ki so edina prava kuvajtska znamenitost. Življenje v naftni državici seje seveda odvijalo na štirih kolesih, kljub milijonu avtomobilov pa ni bilo nobenih zastojev in problemov s parkiranjem. Zdravstvo je bilo popolnoma brezplačno, vključno z zdravili. V desetih letih se skoraj ni zgodilo, da bi zmanjkalo električnega toka. Skratka vse lepo in idilično in Matija se je brez zlih slutenj konec junija lani vrnil domov na dopust. Čez mesec dni pa... »2. avgusta me je ob 7. uri zjutraj poklical iz bolnice zdravnik, da so Iračani že v centru. Z možem sva se dopoldne še zadnjič slišala po telefonu. Zagotovila sem mu, daje vse v redu. Ko sem se odpravila v trgovino, sem iz mesta že slišala kanonade. Stanovali smo 15 km od mesta ob obali. Potem sem dvajset dni kljub okupaciji dokaj normalno hodila v službo. Iračani so sicer neprestano ustavljali avtomobile, toda Jugoslovane so pustili pri miru. Pokradli so vse, od trgovin do avtomobilov in vse odvažali v Irak. Tudi iz bolnišnice. Mi pa smo kar verjeli, da bo te more vsak čas koneq, in da bo vse zopet po starem. Sele ko so nas obvestili, da bodo zaprli veleposlaništvo, smo spoznali, da nima več smisla vztrajati.« Matijo je seveda doma skrbelo, kaj se dogaja z ženo. Pridušuje se čez veleposlaništvo, saj je bilo v času okupacije zaradi dopustov skoraj brez osebja. Kaj dosti mu tudi na republiškem sekretariatu za zunanje zadeve niso znali pomagati. Stanka pa seje kljub pomanjkljivim informacijam s skupino Jugoslovanov in najnujnejšim odpravila na tvegano pot proti Bagdadu, od tam pa proti turški meji. Domov je prispela po prevoženih 5500 km in sedmih dneh vožnje. V Kuvajtu je bila prisiljena pustiti opremljeno stanovanje z vsemi stroji in aparati, osebni avto Daihatsu avtomatik, paciente, spomine... Stanka pod edinimi pravnimi simboli Kuvajta — vodnimi zbiralniki Stranka na svojem delovnem mestu z majhnim Arabčko ■ v naročju »Če se razmere kdaj uredijo, mi je kuvajtska država dolžna izplačati odpravnino, ki je nekakšno nadomestilo za neplačevanje pokojninskega zavarovanja. Tega sem namreč vsa leta plačevala v Sloveniji, ker državi nista sklenili konvencije. Nekakšna nagrada nama pripada tudi ob odpovedi delovnega razmerja. Vsega tega pa seveda sploh ne bi uveljavljala, če bi se v Kuvajt dalo vrniti. Niti za trenutek ne ’ bi pomišljala. Vendar se bojim, da žal Kuvajt nikdar več ne bo tak, kot je bil.« Za Stankino s jkco je pokazal razumevanje r.jcn nekdanji Klinični center in jo vzel nazaj v službo, Matija pa se zaenkrat prebija še z začasnimi posli v svoji stroki. Svojega jeepa Rockya sta zamenjala za primernejšega Renaulta in se pač skušata prilagoditi domačim razmeram. Da so razlike, ki jih morata premostiti, res velike, boste, upamo iz pričujočega razgovora s prijaznima gostiteljema lahko sedaj tudi sami ocenili. Stane Hafnar Prizor iz puščave Praznovanje 25. obletnic.1 >e v tradicionalni svečani opravi ih - * ■ySjg OB KULTURNEM PRAZNIKU . ■ ' ■ Prigodna pesem je nastala izpod peresa župnika s Sv. Gregorja, v objavo pa nam jo je odstopil »oče občine Ribnice« ali po domače župan, kateremu je bila tudi posvečena. , q. : - °Cv^' _ smru&m/ ■' yCdjfs*»iesno& j 'b' •ThM 'THs^TUZ/, 6%/ ■&as&6&>u'n*y' T^t/ 0S-ff-wru& 1 j£rr' syuou /L* /r s* . . J' tutitäb. y '^l ^ Z /ß' TL/i-n+Ccis /TMAden, /C*- /Us irtOsfyrt&opcvnet, '/ae*tf 'iHrČtv '*%' f Zj^y/s &™2l-V4e **A*g 't-C' -£-»•■ ' ./ 'TTUt# / p*' /n*i. ■e^t^ f 'rt+zs- poexiejTi. ^ ^ ^2ž?7z' ^Dileme nekih dni ... človek? Je to pastir, ki pase svojo bit, ali nekdo, ki je največji, ko poklekne; je le čudak, ki je sam sebe sit, ali pa zver, ,. , ,, &i .se y robček usekne? ... ljubezen? Je vaba, na katero ujameš plen, ali »scabiosa trenta« vseh iskanj; je v izpeti pesmi izpran refren, ali labodji spev človeških čustvovanj? ... spomin? Je to ovira na poti v pozabo, ali pepel iz ognjišč minulih dni; je le žepnina za bodočo rabo, ali pa lažni blišč, ki me slepi? ... življenje? Je generalka za bivanje onstran, ali brezciljnost do cilja v krsti; je nesmisel smisla, ki ni znan, ali neizrekljivo, ki polzi med prsti? ... bog? Je plod človeške stiske in demence, ali nekaj, v kar si kot otrok verjel; je stvarnost v sferi transcendence, ali dogma, ki jo boš težko sprejel? ... ženska? Je bitje, ki osmisli moško moč, ali biser, ki ga školjka hrani zanj; je le igračka, ki mu krajša noč, ali metulj nad breznom tvojih sanj? ... poezija? Je šepet boginj v ritmu stihov, ali pa maestral v jadrih sentimenta; je to pejsaž cmeravih vzdihov, ali pa nostalgija v verzih dekadenta? ... sreča? Je čas, ko te crklja usoda pusta, ali ko ne hlepiš po zvezdah nedosežnih; je hip, ko v poljub veslajo usta, ali ko te nekdo zaziblje v upih bežnih? ... obup? Je to somrak, ko krvavijo sanje, ali sprehod zlih slutenj čez obraz; je to vsesplošno, neogibno stanje, ali ko »jaz« smrt9 ujame rimo na »poraz«? Je ritual ločitve duše od telesa, ali slovo, ki ga prevečkrat barva kri; je morebitni vizum za v nebesa, ali knockout, ki nas že drevi pomori? vKomu zvoni? V somrak, ko umira dan v zatonu, zamolklo s holma navček zadoni in ti, ki tožnemu prisluhneš tonu, greš spraševat ljudi, n . komu zvoni.. Pa saj smo si kot listi z veje: za vsakim, ki odpade, se nam zdi da se samota še bolj zlobno smeje, da v golih rogovilah strah gnezdi Pa sqi smo kakor zvezde iznad nas, z vezjo nevidno vpeti v soj luči za vsakim, ki odide v gluhi čas. ugasne luč in še bolj črne so noči Ko navček zaihti n hodi k njim ir, ne sprašuj jih več, komu zvoni; saj veš, da umre del tebe z njim, saj veš, da tebi listi zvon zvoni! V Ribniške župnijske jaslice Postavljanje jaslic za tražič ima dolgo in zanimivo zgodovino. Že v življenjepisu svetega Frančiška Asiškega (ustanovitelja frančiškanov) beremo, daje leta 1223 s svojimi prijatelji na poseben način obhajal polnočnico v votlini sredi gozda pri Grec-ciu. K oltarju je dal postaviti s slamo napolnjene jasli in zraven je prignal osla in vola. Legenda pripoveduje, da se je nato med povzdigovanjem v jaslih prikazalo Dete Jezus, pobožalo Frančiška in spet izginilo. Jaslice so bile kristjanom velika pomoč pri premišljevanju Kristusovega rojstva in otroštva. Likovna umetnost je vseskozi podpirala upodabljanje jaslic. Upodabljanje Kristusovega rojstva sega že v čas zgodnjega krščanstva. V katakombah so ohranjene podobe, ki ponazaijajo Jezusovo rojstvo in prihod treh kraljev. Najstarejša podoba rojstva na slovenskih tleh je na samostanskem pečatu nekdanjega benediktinskega samostana v Gornjem gradu iz 13. stoletja. Vsi učitelji duhovnega življenja so svetovali kristjanom, naj si živo predstavljajo votlino Kristusovega rojstva. Pozivali sojih, naj v duhu obiščejo Gospodove jaslice, naj molijo božje Dete in naj ne pozabijo, kaj sta Marija in Jožef hudega prestala. Toda preprosti ljudje so vedno potrebovali otipljivo oporo (kip, sliko), da so mogli premišljevati. To je kristjane spodbujalo, da so začeli postavljati jaslice, kjer so izražali ljubezen do Jezusa. Prve jaslice so postavili redovniki jezuiti leta 1560 v samostanu na Portugalskem, prve cerkvene jaslice pa so napravili leta 1562 v svoji cerkvi v Pragi. Nadaljnji korak v razvoju jaslic je bil njihov vstop v domove. Prve hišne jaslice sije dala napraviti vojvodinja Konstanca že leta 1560. Cesarskim dvorom so sledile premožnejše meščanske hiše. Slovenske hišne jaslice v 19. stoletju so se naslanjale na ljudsko obliko jaslic v »bohkovem« kotu. Na trioglati deski je bil postavljen hribček. Na vrhu hribčka je bilo upodobljeno mesto Betlehem, ob spodnjem robu je bil hlevček. Figurice so bile lesene, iz gline ali v novejšem času iz plastike. V našem stoletju so se jaslice iz kota marsikje preselile na mizo ali na tla. Pokrajina je postajala važnejša od figur, oblikovati sojo začeli z naravnimi pripomočki (štori, kamenje). Pokrajina je »oživela« s tekočo vodo in drugimi tehničnimi efekti (mlinčki, gibajoče figurice, električna osvetljava) (Prim. Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, IV. str. 101—109). V vsaki župniji so navadno največje in najbolj domiselno narejene jaslice v župnijski cerkvi. Tudi v Ribnici smo za letoš- nji božič postavili v župnijski cerkvi svojevrstne jaslice s sveto družino v betlehemski štalici. V ozadju so postavljene vse cerkve in nekatere kapele naše župnije, ki leži med Veliko in Malo goro. Vsake jaslice morajo imeti neko zamisel, vsebino. Jezus je bil rojen na betlehemski poljani v kamniti votlini, kamor so pastiiji v slabem vremenu prignali črede ovac. Sedaj pa Kristusovo rojstvo v sveti božični noči doživljamo v vsaki župniji. Naše jaslice ponazaijajo v ospredju betlehemsko štalico, v ozadju pa sta upodobljeni Velika in Mala gora, pod katerima so naše podružne cerkve, kapele in župnijska cerkev. Že pred enim letom sem se začel dogo-vaijati z mizaijem Stanetom Košmrljem iz Žlebiča, da bi upodobil za jaslice župnijsko cerkev, vse podružne cerkve in še nekatere kapele. Več kot mesec dni je potreboval, daje izdelal v pomanjšanem merilu naša svetišča. Z veliko rokodelsko spretnostjo je v pravilnem, sorazmerju odkril lepoto naših cerkva. Župnijska cerkev je najbolj razgibana in je s Plečnikovima zvonikoma ozaljšana kakor nevesta za svojega ženina Jezusa. Podružne cerkve so kot prijazne sestre razvrščene po vsej ribniški dolini: Nemška vas, Goriča vas, Hrovača, sv. Ana, sv. Frančišek, sv. Križ s kapelo božjega groba, kapelice križevega pota, kise vijejo od Brež proti Jurjeviči, in kapela Žalostne Matere božje v Žlebiču. V pokrajino je vgrajen tudi tipični motiv iz polpretekle dobe — mlin, ki ga je izdelal mizar Zbačnik iz Sajevca. Koliko požrtvovalne ljubezni so imeli naši predniki, ki so sezidali tako veliko župnijsko cerkev sredi Ribnice in podružne cerkve, kapele ter znamenja. Kako pusta in dolgočasna bi bila Slovenija in tudi ribniška župnija brez cerkva, kapel in vaških znamenj! Ob pogledu na naše župnijske jaslice bomo vedno s hvaležnostjo gledali v zgodovino naše ribniške župnije, ki je najstarejša na Dolenjskem. Jaslice nam sporočajo, daje župnija ena velika družina, kjer je najlepše, če si med seboj složno pomagamo in smo prijatelji. Sloga in prijateljstvo seje pokazalo tudi pri postavljanju letošnjih jaslic, kjer je sodelovalo preko 25 faranov. Pri postavitvi jaslic so še posebej pomagali: Franc Mihelič iz Kota, Lojze Osvald, električaija Andrej Pucelj in Tekavčič, Karel Kožar, Jože Ilc iz Slatnika, Andrej Petelin, Stane Benčina, Jakob Lukič st., Janez Gjfšel Jože Ilc iz Struške, Andrej Hremh yan Stupica. Vse cerkve sta z umetniškim občutkom prebarvala Jože Marolt tifioriče vasi in Marija Šmalc iz Dolenjah lazov. Sodelovali so tudi fantje: JakaJKJun, Boštjan Pa-hulje, Robert Levstek,'Andrei Opeka, Gregor Tekavec in Tone sErsnič. Pridne žene in dekleta iz Žlebiča in Slatnika pa so vso cerkev očistile in božično okrasile. Jaslice, nastale iz velike ljubezni faranov, ki so pokazali svoje lepe talente, nam bodo vsako leto pomagale še globje doživeti najlepšo noč leta. Maks Ipavec lišS ' ■ ÜÜ- — — — : ?IH ČASOV -'V Kako so se oblačili Ribničani v prvi polovici 19. stoletja? Jože Kozina Jurjeviča 61 Na začetku 19. stoletja iz »Poročila okrajne gosposke Ribnice« izvemo, da »... se je večina prebivalcev v tukajšnjem okraju prisiljena preživljati s trgovino v tujih deželah. S tem pa so domače blago nadomestili tuji tovarniški izdelki.« Tako so: »... nosili ob prazničnih dneh tudi bombažno in drugo kupljeno blago, medtem ponekod nekaj svile.« V okrajni gosposki Ribnica so po poročilu iz leta 1838 izginile domače »posebnosti ali izvernosti v noši, oblačilnem blagu in njegovih krojih«, iz Heinkovega pričevanja leta 1848 pa lahko izvemo, kakšna so bila ta nova oblačila:»... V trgu Ribnica in najbližji okolici (je) pri mladih fantih razširjeno hotenje po oddaljitvi od kmečke noše, kar je pripeljalo do pisane mešanice in neredko sestav v obleki.« Pozimi so nosili »namesto toplih irhastih hlač zelo neprimerne dolge hlače iz cajga, tako da gizdalin šklepeče z zobmi na ljubo svojemu kostumu, medtem ko se zopet v naj večjem poletju vidijo s krznom obrobljene kape, ki krasijo glave, ker premoženjske razmere ne dovoljujejo dandyju, da bi si oskrbel več kap za menjavo, ustrezno letnim časom. Prav šaljivo je tudi videti, če se takšen elegant, kakor se pogosto dogaja, pojavi tudi v oklepu naškrobljenega srajčnega ovratnika, ki obdaja glavo kakor obzidje, kar učinkuje zraven kmečkega jopiča prav posebno smešno « V prvi polovici 19. stoletja so bile za moško modo v Ribniški dolini značilne dolge hlače, ter šivana suknja, obšita z belimi in zelenimi vrvicami. Se na začetku 19. stoletja so na Kranjskem peli otroci, če so srečali lončarja Ribničana: »Anže, Anže iz Ribnice, Nosi lonce piskerce. Rajne pokrivače. Ima duge hlače Hlače dopetače « Okoli leta 1840 pa so dolge hlače Le-ta je oblečen v srajco, telovnik, uo-zamenjale kratke dokolenske hlače. V kolenske hlače ter škornje, na glavi pa knjigi Angelosa Baša: Oblačilna kultura ima visok klobuk, na Slovenskem, je tudi slika J. Wagner- Tekst za objavo ja iz leta 1845, ki prikazuje tudi kmeta je pripravila ter Ribničana s krošnjo (detalj slike). Mojca Šifrer Te*- .B Povzeto iz knjige Angelosa Baža: Oblačilna kukltura na Slovenskem v Prešernovem času. Ljubljana 1987. VASA STRAN Stanovanjska zadruga Riko v novih prostorih V ŠPORTNA INVENiuka yu S 1.1.1991 se je Stanovanjska zadruga Riko preselila v nove poslovne prostore. Stavba stoji 50 m naprej desno od vhoda v Riko. Z izboljšanimi delovnimi pogoji je zadruga izboljšala obseg uslug za svoje člane. Opravlja naslednjo dejavnost nakup zemljišč, urejanje gradbene dokumentacije..., nabava materiala po proizvajalčevih cenah, nudenje katalogov, vzorcev, cenikov gradbenega materiala, svetovanje pri nabavi in vgradnji le-tega. Pravico do članstva imajo vsi občani, ki gradijo in imajo urejeno dokumentacijo za gradbena dela na stanovanjskih objektih. Član lahko postanete že: če posestvujete gradbeno parcelo, imate lokacijsko oziroma gradbeno dovoljenje, za .a aptacijo že obstoječih objektov Članstvo 1350 občanov dovolj zgovorno govori, da delamo dobro in pristopni delež 90,00 din (10 DM) ni nobena ovira, da tudi Vi ne postaneta naš član! Nabava materiala prek nas brez davka se resnično splača! Vse informacije in obrazce dobite na sedežu Stanovanjske zadruge, oziroma po telefonu 861-611 int. 350. Zadruga je odprta vsak dan, razen sobote in nedelje, od 7. do 15. ure. Naročilnice izdajamo, ponedeljek: od 7. — 15. ure sreda: od 7. — 15. ure petek: od 7. — 15. ure upravnik RUS S. V letošnjem letu bo Rešeto predvidoma izhajalo mesečno. Prispevke za objavo sprejemamo do zadnjega dne tekočega meseca. Pošljete jih lahko na naslov REŠETO, p.p. 7, Ribnica ali osebno dostavite na vložišče SO Ribnica (pritličje nove občine desno). Kontakt z urednikom po tel. 861-704. Obvestite uredništvo o prireditvah, sestankih in drugih dogodkih, za katere bi želeli, da se o njih piše v Rešetu. Rešeto najbolj zanesljivo prenese informacijo o ponudbi vaše trgovine, storitvi vaše delavnice ali dejavnosti vašega podjetja v vsak dom. Rešeto vam nudi naslednje propagandne storitve: — ekonomski oglasi: 1 cm v enem stolpcu 100 din — objava zaščitnega znaka na naslovnici: 5 cm v dveh stolpcih 2.500 din — oglasi in obvestila v rubriki Ponudba našega kraja: do 20 besed 250 din — mali oglasi: do 10 besed 100 din — zahvale: 5 cm v dveh stolpcih 500 din — predstavitev komercialne dejavnosti naročnika: do 30 vrstic na zadnji strani 2.500 din Video center RIBA v se prilagaja zahtevam časa Izposojanje in presnemavanje video filmov je že nekaj let močno uveljavljena dejavnost tudi v naši občini. Po grobi oceni ima videorekorder že večina gospodinjstev, veliko pa je tudi rednih gostov ribniških izposojevalnic. Pri nas video dejavnost doslej ni bila zakonsko urejena, zato je cvetelo videopiratstvo, to je prodaja in izposoja video filmov brez plačevanja avtorskih pravic. Kopije po večini niso dosegale ustrezne kvalitete, vendar za večino ljubiteljev videa to ni bil zadostni razlog, da bi se odpovedali užitkom preko TV ekrana. Večina videotekaijev seje ves čas zavedala, da taka situacija ne more trajati dolgo, zato so pred kratkim ustanovili Društvo videotekaijev Slovenije. Določili so si šestmesečni prehodni rok, v katerem morajo zamenjati vse tiste piratske kasete, za katere v Jugoslaviji obstajajo t.i. licence. Ostale se izločajo postopoma, tako kot prihajajo nove licence. S tem se bo s časoma preprečila možnost izposoje filmov, preden se odvrtijo v kinodvoranah, vendar bodo filmi s tem samo pridobili na kvaliteti. Društvo bo skrbelo tudi za to, da bodo vse kasete kvalitetno slovensko podnaslovljene, preprečevalo nelojalno konkurenco med videotekarji in sodelovalo pri nastajanju ustrezne zakonodaje. VIDEO CENTER RIBA se namerava z vključitvijo v društvo popolnoma prilagoditi njegovim pravilom. Ze sedaj pa ima od skupno 1200 naslovov že 200 originalnih filmov, delež le teh pa povečuje sproti glede na ponudbo distributerja. Tudi v prihodnje namerava ohraniti ponudbo vseh filmskih zvrsti: od otroških do akcijskih in erotičnih. Sistematično zagotavlja tudi vse več slovensko podnaslovljenih filmov. Novemu načinu izposoje originalov namerava prilagoditi tudi opremo lokala na Kolodvorski 1, tako da bo možno filme izbirati tudi neposredno s polic. Strankam bo kvalitetnejšo in hitrejšo uslugo omogočilo tudi računalniško vodeno poslovanje. Skratka, VIDEO CENTER RIBA se prilagaja novim razmeram in vabi vse ljubitelje dobrega filma, da se z obiskom v izposojevalnici o tem prepričajo. Lokal je odprt vsak dan, razen nedelje, od 9. do 11. ure ter popoldne od 17. do 21. ure. ZAHVALA Ob smrti dragega moža, očija in brata ZUHDIJE KAUKOVIČA ZULETA iz Ribnice se iskreno zahvaljujemo za izrečene besede sožalja stanovalcem bloka, prijateljem VP 1298, kolektivu Jurjeviča, vsem drugim za cvetje, sožalje ali kakršno koli drugo pomoč, posebej pa še Tomažu, Dejanu, Šekiju, Peru, Avgustu, Branetu in Mehmedu. Žalujoči: žena Irena, sin Aljaž, bratje in sestre ter tašča in tast OBVESTILO Z NOVIM LETOM JE V PROSTORIH STAREGA ZDRAVSTVENEGA DOMA V RIBNICI, Gorenjska cesta 7t začela z delom ODVETNIŠKA PISARNA TANKO-JANEŽ. Uradne ure za stranke so: Odvetnica Olga Tanko v ponedeljek in sredo od 15.—17. ure Odvetnik Zvone Janež v torek in četrtek od 15.—-17. ure in po dogovoru s stranko. Ko govorimo o »inventuri« ribniškega športa v celoti pa tudi za preteklo leto 1990, ne moremo mimo dejstva, da še vedno paradira rokometna družina ali bolje povedano Rokometni klub IN-LES-RIKO, ki s svojimi rezultati več kot tri in pol desetletja močno kroji podobo rokometnega »zemljepisa« v republiki. Čeprav sama organizacija kluba predvsem zaradi pomanjkanja nujno potrebnih finančnih sredstev nekoliko šepa, pa delo v vseh selekcijah poteka nemoteno in so rezultati več kot zadovoljivi. Končno, javnost je z rokometnimi dosežki dobro seznanjena, zahvala gre samim fantom, ki se trudijo, da v vseh selekcijah dostojno reprezentirajo tako imenovano »ribniško šolo rokometa«, ki v svoji zgodovini temelji na izključno domačem kadru, kakor igralskem tako trenerskem. Če smo v Ribnici zadovoljni in neredko ponosni na dosežke rokometašev, pa so premiki na drugih področjih športnega vsakdana nekako neopazni. Vsi klubi, ki ta čas delujejo, se srečujejo v glavnem z istimi težavami. Kronično pomanjkanje denaija je bolezen, ki bo v bodoče pokopala naj večje optimiste in zagnance, ki jih v nekaterih klubih ne manjka. Tako so se pred letom dni »zbudili« košarkaši. Poudarek so dali na delo z mladimi-pioniiji, hkrati pa so zaradi občinske popularizacije košarke v »živo« prijavili ekipo, s katero tekmujejo v območni ligi. V prvi sezoni sicer nihče ni pričakoval vidnejše vloge ekipe. Taje razen tekmovalnega sistema samega vso stvar vzela zgolj rekreacijsko, tako da njihova velika »ničla« na koncu sezone ne preseneča. Ko so pred leti svoj prostor pod soncem pričeli iskati kegljači RIKA, vse skupaj ni izgledalo obetavno glede na to, da kegljaški šport do takrat v dolini ni imel nobene tradicije, vsaj v tekmovalnem pogledu ne. Tomaž Lovšin, idejni »oče« Rikove ekipe, je z načrtnim delom in vsestransko pomoč matične delovne organizacije nekaj let na številnih prireditvah uveljavljal ime ekipe. V lanskem letu je tako dosegel največji podvig — uvrstitev v drugo slovensko ligo. Ob ugodnih razpletih nadaljnjih dogodkov v prvenstvu Rikovci upajo, da bodo sigurno obstali v ligi. Razen tekmovanj na domačih prizoriščih v okviru lige ali številnih srečanj z ekipami iz Slovenije nastopajo že vrsto let tudi na mednarodnem turnirju v Nemčiji, kjer so tudi zelo uspešni. Prijetno presenečenje v organizacijskem in športnem pomenu so vsekakor člani Balinarskega kluba iz Sodražice, ki so z uvrstitvijo v ligo in izgradnjo modernega balinišča naredili pravi bum na Dolenjskem. Morda so v realizaciji lanskoletnega programa, ki je bil zastavljen le kot pogoj za nadaljnjo športno uveljavitev v Sodražici, presegli sami sebe, ko so v rekordno kratkem roku naredili balinišče, ga pokrili in tudi opremili z razsvetljavo. O denaiju in številkah, prostih urah in pomoči pre-nekaterih posameznikov in podjetij v Sodražici ne govorijo. Ponosni so tudi na skupen dogovor, s skupnim ciljem: zgraditi nov športni objekt, ki bo, kot smo slišali, izhodišče za ureditev športnega parka, čigar del sedaj sestavljajo: igrišče za mali nogomet (narejen prav v lanskem letu) in rokometno igrišče (ki spominja na minule čase, ko so Sodražani bili uspešni tudi na rokometnih igriščih). Da novi objekt ne bo spominjal na preteklost nekega obdobja, v klubu resno upajo na velike rezultate tudi v tekmovalnem smislu. Prvo leto v ljubljanski ligi je ocenjeno kot uspešno glede na to, daje v sestavi moštva veliko mladih, ki novo športno panogo v Sodražici ne jemljejo zgolj rekreacijsko. Vidnejšega mesta v kronološkem zapisu ribniškega športa pa ne more imeti nogomet, kajti njihovi rezultati so v lanski sezoni zlasti v jesenskem delu bili zgolj epizodni. Naj omenimo, da članska ekipa v ljubljanski medobčinski ligi sploh ni tekmovala, ker je med tekmovanjem prišlo do »razpada sistema«. Vsi nogometaši so se čez noč znašli v sestavah ekip malega nogometa, ki je, koi vse kaže, med Ribničani zelo popularen. Občinski prvak je ponovno gostišče Ribničan, ki med drugim uspešno igra na številnih malonogometnih turnirjih po Sloveniji. Na splošno pa, kjerkoli omenimo ribniški šport, takoj vemo, da gr- ra Rokometni klub INLES-RIKO. Že zdavnaj so z rezultati prebili občinske ir; medobčinske bariere, v republiki so znani obrazi v vsakem kraju, o njih se govori tudi po širši domovini. Vsi rezultati v bogati zgodovini kluba so že znani, ribniški rokometni kiub je danes pojem rokometa. Tudi po neizogibni zamenjavi generacij, ko so na prizorišče prišli golobradi mladoletni fantiči, kljub veliki bojazni rezultati niso izostali. To je potrdila pravkar končana jesen, sezona, v kateri se je INLES-RIKO po 12 odigranih tekmah ustavil na drugem mestu. Če pogledamo statistiko, je ta pozicija zlata vredna, kajti v primeijavi z vodilnim Trboveljskim rudaijem, ki je osvojil prvenstvo in je povprečna starost igralcev 30 let, so Ribničanje otroci. Vemo, da so najboljši rezultati igralcev pri 25 letih, našim pa do takrat manjka še 8 let. Najboljši rezultati šele prihajajo. (Spomnimo se na igralski potencial v ekipi, kije leta 1988 osvojila naslov najboljših kadetov v Jugoslaviji). Klub ima odlično zaledje: pioniije, kadete in mladince. Mladinci so na nedavnem republiškem finalu osvojili II. mesto z istim številom osvojenih točk kot prvouvrščena Kolinska Slovan iz Ljubljane. Le malo jim je torej manjkalo, da bi se uvrstili na državno prenstvo. Veliko upajo na republiškem finalu tudi kadeti, ki se bodo sredi meseca potegovali za novo lovoriko in hkrati vzpostavili kontakte nadaljnjega odhoda kluba na tekmovanja izven republike. Kot smo v sredstvih obveščanja lahko opazili pred pričetkom sezone, ni kluba v Sloveniji, kjer ne bi zamenjali treneija ali igralca z osvežitvami. V Ribnici pa se držijo principa, po katerem je najboljši trener domači trener, enako velja tudi za igralce. Čas, v katerem živimo, ne dopušča drugačnih gledanj, čeprav bi mogoče sprememba le pomenila osvežitev. V klubu se zavedajo, da takšne spremembe pomenijo velike izdatke sredstev, ki pa jih trenutno in veijetno tudi v naprej nimajo. Zaostreni pogoji gospodaijenja in prazna klubska blagajna narekujejo nujen skupen dogovor vodstev RK INLES-RIKO in sponzorjev ter skupščine občine Ribnica, ki se še ni izrekla o podpori delovanja kluba kot perspektivne ekipe. Vsako odlaganje soočanja zainteresiranih strani bi škodilo vsem, zlasti rokometnemu klubu, ki v spomladanski sezoni resno računa na naskok celo na prvo mesto. Nekoč smo v Ribnici imeli tudi dobre strelce in solidne šahiste. Njihovo delo je ugasnilo. (Šahisti se zberejo le od časa do časa.) Drugih organiziranih ekip ni, čeprav se v seznamu porabnikov sredstev pojavljajo še nekateri. Omenimo lahko še, da je v podjetju RIKO živahna športna aktivnost, saj je njihova liga malega nogometa izjemno zanimiva. Nekatere premike v športnorekreacijski miselnosti beležimo tudi v Dolenji vasi in njihovem novo ustanovljenem športnem društvu Lončar. To ima v prihodnosti velike načrte, med katerimi je izgradnja novih igrišč prioritetna naloga. Omenimo lahko, daje športnim aktivnostim zagodel tudi sneg. Smučaiji bi imeli lahko veliko aktivnosti v Danah, Sodražici in Loškem potoku. Načrtovane so bile številne prireditve smučarjev in skakalcev na napravah v Loškem potoku, Sodražici in Juijevici. Le dolenjevaško polje je dalo nekaj užitkov tekačem na smučeh, saj je bilo, čeprav v kratkem času, videti tam tudi cele družine vseh starosti. Novi republiški zakon o Nacionalnem športnem programu prinaša veliko novosti in malo obetavnega, če skozi to prizmo dogajanj gledamo tudi ribniški šport. Predvsem se čmo piše ekipam v nižjih tekmovalnih kategorijah, ki naj bi imele status rekreativcev in bi s tem bile črtane iz proračuna porabnikov. Javne razprave na ta predlog še ni bilo. Foto in tekst: Milan Glavonjič Nekoč trije veliki igralci, sedaj trenerji: Zdenko Mikulin, ki trenira mlade v INLES-RIKU, Nikola Radič je v prvoligašu Belinka Olimpija iz Ljubljane, Jože Šilc skrbi za italijansko vojaško reprezentanco Košarkaški klub Ribnica REŠET® REŠET O. Glasilo Skupščine občine Ribnica. Izhaja občasn'o v nakladi 3700 izvodov. Ureja začasni uredniški odbor v sestavi: Dragica Abrahams-berg — predstavnik SO, Uroš Bregar, Stane Hafnar — urednik. Stane Kljun - organizator, Miran Košmrlj — krajevne skupnosti, Helena Rosa in Mojca Šifrer. Lektor: Janez Debeljak. Oblikovanje in tehnično urejanje Drago Pečenik. Naslov uredništva: SO Ribnica, Gorenjska c, 3. Priprava za tisk: GRAFIKA Novo mesto. Tisk: Tiskarna ljudske pravice Ljubljana.