DEMOKRACIJA
Dobra’sfvar ima svojo prakso, slaba ima svoje praktike!
A. VISN1CKY
Leto XIII. - Štev. 18
Trst - Gorica, 15. septembra 1959
izhaja 1. in 15. v mesecu
Obisk Hruščeva v ZDA
Danes, tj. v torek, 15. septembra ob 10. uri dopoldne, po vzhodnoameriškem času, bo pristalo na vojaškem letališču Andrews, ki leži 15 milj jugovzhodno od Wasingto-na, sovjetsko veleletalo TU-114. Z njim pride v. Združene države Nikita Hruščev, predsednik ministrskega sveta in generalni tajnik komunistične partije Sovjetske zveze. Združene države mu pripravljajo sprejem, kakršen pritiče poglavarju prijateljske države. Gosta bo na letališču pričakal sam predsednik Dwight Eisen-hower.
Hruščeva spremlja na njegovi poti o-krog 100 oseb, med katerimi je treba na prvem mestu omeniti njegovo ženo, dve hčerki, 38-letno Julijo in 29-letno Rado, 24-ietnega sina Sergeja in zeta Alekseja Adžubeja, ki ga je Hruščev postavil za šefa glavnega in vsemogočnega sovjetskega dnevnika. Med-pomembnejšimi paradnimi spremljevalci Hruščeva je tudi Mi-hajl Solohov, slavni pisatelj »Tihega do-na«, kateremu v Sovjetski zvezi že dolgo ne marajo objaviti drugega zvezka njegovega romana »Nova zemlja pod plugom«. Oblasti namreč niso zadovoljne s koncem romana, ki prikazuje, kako voditelja kolhoza in prepričanega komunista pri Stalinovih čistkah aretirajo, ga obtožijo vele-izdaje in on sam v zaporu napravi samomor. Hruščev je pri pripravljanju svojega obiska v Združene države Solohova osebno obiskal in posredoval poravnavo, po kateri naj bi Solohov napisal še tretji zvezek romana, v. katerem bi uradna partijska linija prišla do polnega izraza in komunizem do veličastne zmage. Solohov naj s svojo prisotnostjo v Združenih državah priča, da izvaja Hruščev v Sovjetski zvezi liberalnejšo politiko in naj zabriše neprijeten vtis, ki ga je napravila na svetovno javnost še nepozabljena gonja proti Borisu Pasternaku.
SPORED OBISKA
Hruščev obišk bo potekal približno ta-ko-le: z letališča se bo odpeljal v Blair House, gosposko hišo v starejšem ameriškem stilu, v kateri je dolgo stanoval predsednik Truman, ko so popravljali Belo hišo. Blair Hause leži nasproti Bele hiše, na drugi strani Pensilvanske avenije. V počastitev gostov so po Washingtonu razobesili minimalno število rdečih zastav s srpom in kladivom. Ne bo pa običajnega slavostnega sprevoda po ulicah, ki bi, kot v drugih podobnih primerih, bile prekrite z zastavami države, katere predstavniki prihajajo v goste. Prvi večer se bo Hruščev udeležil slavnostne večerje, ki jo bo v njegovo čast priredil predsed. Združenih držav. Drugi dan, v sredo, bo obiskal poljedeljsko raziskovalno središče v Nelt-svillu, imel govor na slavnostnem obedu v Novinarskemu klubu, ki ga bodo prenašali tudi po radiu in televiziji, zvečer pa se bo ^rnil v prestolnico, kjer bo priredil večerjo v čast predsednika Eisen-howerja in njegove soproge. V četrtek bodo Hruščev in njegovi spremljevalci zapustili Wasington in se podali v New York. Tam se bo Hruščev 17. septembra udeležil dveh banketov, 18. septembra pa bo govoril v Glavni skupščini Združenih narodov. Zatem bodo sovjetski gostje napravili skok v Hollywood, kjer je predviden sprejem z obedom, pri katerem bodo srečali razne filmske zvezde in zvezdnike. Na nadaljni poti si bodo ogledali lepi San Francisco, v Iowi bodo obiskali neko farmo, ki goji semensko koruzo, ustavili se bodo v Pittsburški univerzi in se za zaključek zopet srečali z Eisenhower-jem, ki se bo, predvidoma v bolj osamljenem Camp Davidu, dva dni zaupno raz-govarjal s Hruščevom.
RAZGOVORI IN MOŽNOSTI
Najbistvenejša točka vsega sporeda Hruščevega obiska v Združenih državah je torej prihranjena za na konec, tj. za takrat, ko se bo gost že s lastnimi očmi seznanil z ameriško stvarnostjo. Kaj lahko pričakujemo od srečanja med obema vodilnima državnikoma dveh glavnih svetovnih velesil? Prvotnemu psihološkemu valu navdušenja, ki je bil med ostalim potreben, da se premosti zaskrbljujoči in nevarni neuspeh ženevskih razgovorov zunanjih ministrov štirih velikih, sledijo treznejše ocene. Predsednik Eisenhower je pred prihodom Hruščeva ponovno izjavil, da Zahod ne more zapustiti svobodnega dela Berlina, da Amerika ne bo izdala zahodnih interesov in njegovih svobodoljubnih idealov. Ze v razgovoru, ki ga je imel z MacMillanom na londonski televiziji, pa je predsednik Eisenhower podčrtal, da so mu evropski narodi pokazali kako močno si želijo mir in da bi zato vlade morale zapustiti svoja dosedanja pota in jim ga dati. Stavek je značilen, ker dokazuje, da je predsednik Združenih držav pravilno ocenil navdušenje, s katerim je bil sprejet v vseh treh evropskih glavnih mestih. Ljudje so ga res pozdravljali neprimerno topleje kakor kdajkoli prej, ko se je vendar že nekajkrat vozil po ulicah evropskih mest. Zato lahko predpostavljamo, da se bo Eisen-hower iskreno zavzel za omiljenje napetosti med Vzhodom in Zahodom.
Toda za tako politiko sla potrebna dva. Dobra volja in morebitno popuščanje mora biti obojestransko. Kot praktični poli-
tik je Hruščev že pokazal, da je s svoje strani pravilno ocenil psihološki in politični pritisk, pod katerega so evropske množice postavile ameriškega predsednika, ko so mu tako jasno pokazale svojo naklonjenost v trenutku ko se je odločil, da tvega za ohranitev miru tudi sestanek s samim gospodarjem Sovjetske zveze. V 7.000 besed obsegajočem članku, ki ga je napisal za glavno ameriško zunanjepolitično revijo Forein Affairs je sovjetski ministrski predsednik takoj dvignil svojo ceno za sporazum. Po njegovem je mirna koeksistenca obeh blokov možna samo če zahodne sile odpokličejo svoje zasedbene čete iz Zahodnega Berlina, če se dokončno in odkrito pomirijo s komunističnimi osvojitvami in zasužnjenjem narodov v Vzhodni Evropi, če pristanejo na sklenitev miru z dvema Nemčijama in odstranijo raketna oporišča Atlantskega pakta v Evropi.
INDIJA, LAOSS IN LUNIK II.
Hruščev torej ne zahteva malo. Ce dodamo, da prisostvujemo istočasno novim komunističnim poskusom in izsiljevanjem v Aziji, kjer rdeča Kitajska ogroža indijske meje, da je v nevarnosti samostojnost Laosa, in je Lunik II. prispel na Mesec neposredno pred Hruščevim obiskom v ZDA, potem si moramo pač priznati, da je manever, s katerim si hoče komunistični blok zagotoviti, od svoje privolitve v morebitno popustitvijo napetosti, čim večjo korist dobil že jasne obrise in zavzel svetovni obseg.
Težko si je predstavljati kako bi se na
takšnih predpostavkah sploh dalo zgraditi drugačno mednarodno politiko in postaviti razmerje med obema blokoma na temelje, ki ne bi bili na las podobni nadaljevanju dosedanje hladne vojne, če nočemo, da bi to bilo istovetno z enostransko kapitulacijo Zahoda.
Predsednik Eisenhower ima pred seboj nedvomno svoj najtežji in najusodnejši življenjski podvig. Ko se je med nedavnim odmorom na Škotskem, katerega si je privoščil po zaključku uradnega sporeda svojih obiskov v Evropi, podal na golfsko igrišče, ga je tam obkolilo okrog 400 ljudi. Sklenili so okrog njega krog, tako, da ni bilo nikjer praznine skozi katero bi lahko pognal žogo. »Hotel sem izvesti najprej en poskusni udarec« je pripomnil z nasmeškom »toda zdaj ne vidim, kako naj to napravim, takšno zaupanje ste dobili vame«. Ali ni s temi besedami izrazil tudi svojo oceno političnega položaja, v katerem se je znašel?
Toda na drugi strani ne pozabimo, da je predsednik Eisenhower vojak. Zato lahko pričakujemo, da bo prav tako kot ljudsko razpoloženje, ki je izrazito čustveno in ne vedno najmodrejše, upošteval pri svojih razgovorih in politiki tudi preizkušeno staro vodilo, ki pravi da se samo močni lahko pogajajo in medsebojno sodelujejo, medtem ko slabičem ne preostane drugega kot da prosijo. Zahod ne sme zdrkniti na vlogo tistega, ki si želi samo mir in to za vsako ceno. Trezno gledano je to edina pot, ki vodi k preprečitvi tretje svetovne vojne in vzpostavitvi znosnejšega razmerja z Vzhodom.
PRIMER PROŠEN) SLOVENSKIH SOLNIKOV
So londonski sporazumi papir?
ZADNJA NOC PRED OBISKOM
Republiška ustava določa v svojem 80. .členu, da je za ratifikacijo mednarodnih pogodb, ki so politične, arbitražne ali pravno normativne narave, ki prinašajo spremembo državnega ozemlja ali finančna bremena, potrebno pooblastilo parlamenta. Parlament daje takšno poblastilo v obliki zakona.
Ni dvojna, da spada londonska »Spomenica o soglasju«, s katero sta si Italija in Jugoslavija formalno razdelili upravo, dejansko pa si priključili vsaka svoj del s pariško mirovno pogodbo ustanovljenega Svobodnega tržaškega ozemlja, tudi pri najstj-ožji omejitvi njenega pomena izključno jia to, kar je v njej izrečno zapisano, take narave, v skupino tistih mednarodnih pogodb, za katerih ratifikacijo je po ustavnih določilih potrebno pooblastilo parlamenta v obliki zakona.
Tega vse do danes še ni.
Toda obenem je prav tako res - in tega
Lunik II. Je prvi dospel na Luno
PRVO TELO, KI GA JE ČLOVEK KDAJ POSLAL Z ZEMLJE V VSEMIR-JE, KONICA SOVJETSKE VSEMIRSKE VODLJIVE RAKETE LUNIK II. JE V NEDELJO, 13. TM. OB 22. URI, 2 MINUTI IN 24 SEKUND (PO NAŠEM C ASU) PRILETELA NA LUNO. Z BRZINO, KI JO CENIJO NA 2000 MILJ NA URO IN TREŠČILA NA TOČKO, KI LEZI PRIBLIŽNO 70.000 MILJ OD SREDISCA NAM VIDNE POVRŠINE MESECA. SOVJETSKI ZNANSTVENIKI, KI SO V NAPREJ NAPOVEDALI CILJ IN NAMEN SVOJEGA POSKUSA, SO S TEM DOSEGLI ZGODOVINSKI USPEH, KI BO OSTAL EDEN IZMED NAJVIDNEJŠIH MEJNIKOV V RAZVOJU ČLOVEŠKE ZNANOSTI IN ZMOGLJIVOSTI.
POTOVANJA NA DRUGE PLANETE POSTAJAJO STVARNOST.
V MOSKVI IN PO VSEJ SOVJETSKI ZVEZI SO DOGODEK PROSLAVILI Z NAVDUŠENIMI MANIFESTACIJAMI, Z VSEGA OSTALEGA SVETA PA SO SOVJETSKIM ZNANSTVENIKOM ISKRENO ČESTITALI.
MINISTRSKI PREDSEDNIK SEGNI bo ta mesec obiskal vrsto dežel. Spremljal ga bo zunanji minister Pella. Prva je na vrsti Turčija, v drugi polovici meseca pa se bosta italijanska državnika podala v Kanado. Od tam bo Segni odšel v Wa-shington, kjer se bo sestal s predsednikom ZDA Eisenhoiverjem. Italijanski ministrski predsednik in zunanji minister bosta s svojimi gostitelji izmenjala gledišča o mednarodnih problemih v zvezi z razgovori Hruščevom in Eisenhoiverjem.
Segni bo prvi zahodni državnik, ki se bo sestal s predsednikom ZDA po njegovih razgovorih s Hruščevom.
* * #
SEDEM JUŽNOAMERIŠKIH DRŽAV je sklenilo sporazum o odpravi medsebojnih carinskih pregrad. Nova ekonomska skupina bo organizirana na istih načelih kot zahodnoevropsko Skupno tržišče. U-radno se bo imenovala »Regionalni trg južne cone«. V njem so Argentina, Bolivija, Brazilija, Cile, Paragvaj, Peru in U-rugvaj. Odprava carin bo postopna podobno kot v Evropi.
Tako so tudi izven Evrope začeli uresničevati zamisel o povezavi manjših in doslej samostojnih nacionalnih tržišč, od česar si prizadete države obetajo veliko korist. Razvile se bSdo lahko velike industrije, ki ne morejo uspevati brez velikega tržišča, pocenile bodo proizvodnjo, kar je možno samo pri množični prodaji, in ojačale bodo svoje pozicije pri pogajanjih z drugimi, v. Evropi že obstoječimi podobnimi gospodarskimi bloki, oziroma večjimi trgovskimi partnerji, kot so n. pr. Združene države ali Sovjetska zveza. * * #
V VELIKI BRITANIJI bodo 8. oktobra parlamentarne volitve. Tako je, skladno s političnimi običaji te dežele sklenila konservativna vlada, ki hoče s tem izkoristiti velik ugled, katerega ji je s svojimi zunanjepolitičnimi pobudami pridobil ministrski predsednik MacMillan.
Sedanji parlament bo razpuščen 18. sep-tejnbra, novi pa bo otvorjen 27. oktobra. Volitve bi sicer lahko bile šele v prvi polovici prihodnjega leta, saj bo poslovna doba sedanjega parlamenta iztekla šele maja 1960, toda vlada. Njenega britanskega veličanstva meni, da so v mednarodni politiki na pragu važna pogajanja, in britansko ljudstvo naj odloči kdo naj ga na teh pogajanjih zastopa.
O razpisu volitev so telefonično obvestili voditelja laburistične opozicije Hugha Gaitskella, ki je bil takrat na obisku v Moskvi. Zadnje ankete o razpoloženju volivcev nakazujejo, da bi morali pri pred-stoječih volitvah dobiti večino konzerva-tivci. Toda tudi laburisti ne mečejo puške v koruzo in upajo v svojo zmago. Kon-
Dogodki
po svetu
]
zervativna stranka je že na dan razpisa volitev določila, da bo 84-letni Wiston Churchill zopet kandidiral. Za poslanski mandat se bo potegoval v političnem o-krožju Woodford v Essexu, v katerem je bil vedno ponovno izvoljen vse od leta 1900, ko je bilo to okrožje ustanovljeno.
* * *
SOLSKA OBVEZNOST za obiskovanje nižje srednje šole bo, po novem zakonskem načrtu, ki ga je pripravil prosvetni minister Mediči, raztegnjena na vso mladino od 12. do 14. leta starosti. Doslej je v Italiji obiskovalo razne tipe nižjih srednjih šol (navadno nižjo srednjo šolo, trgovske, industrijske, kmetijske tečaje, šole za u-melno obrt itd.) približno 1,600.000 ičen-cev in učenk, medtem ko se računa, da je v državi okrog 2,700.000 dečkov in deklic, ki so stari 12-14 let. Danes torej uživata v Italiji samo slabi dve tretjini odgovarjajoče mladine primerno poosnovno šolsko izobrazbo.
Izvedba nove ureditve, po kateri bodo sedajiji številni tipi nižjih srednjih šol skrčeni na štiri (humanistično, tehnično, jimetniško in normalno sekcijo) nalaga skupnosti velika bremena. Potrebnih bo okrog 32.000 - 36.000 novih učilnic, izdatki za učno osebje se bodo povečali za okrog 50 milijard na leto. Polovica učnih mest v novih normalkah, ki bodo predvidoma najštevilnejše, je pridržanih za dosedanje stalne osnovnošolske učitelje. Tako bodo od te reforme imele v osnovnih šolah veliko korist učitiljice, čeprav bi bilo želeti, da bi, posebno v četrtih in petih razredih, ostalo tudi čim več učiteljev.
* * *
MARSEILLSKI ATENTAT na vladarja Jugoslavije, kralja Aleksandra I., od katerega bo oktobra preteklo že 25 let, še zdaj ni popolnoma pojasnjen. Prav v zadnjem času pa sta bili objavljeni dve novi tehtni deli, ki se pečata z ozadjem tega atentata.
Dolgoletni predvojni jugoslovanski delegat pri mednarodnem policijskem uradu Interpol-a na Dunaju, Vladeta Miličevič, je napisal dokumentirano knjigo »Der Konigsmord von Marseille«. V njej opisuje delovanje ustaških zarotnikov, ki naj bi imeli za ta podvig glavno oporo v Mussoliniju in italijanskem zunanjem ministru Cianu. Kralj Aleksander je bil pred izkrcanjem opozorjen na nevarnost, a ni hotel menjati napovedanega sporeda sprejema. Kraljica je na kasnejši razpravi
proti morilcem, na pritisk Francije, ki se ni hotela zameriti Mussoliniju, odstopila kot zasebna stranka. Novi francoski zunanji minister Pierre Laval, ki je nasledil ubitega Louisa Barthoua, je namreč upal, da bo Italijo pridobil za zvezo proti Nemčiji.
Nasprotno tezo, po kateri naj bi ne bili podporniki in pobudniki atentatorjev samo fašisti temveč tudi nacisti, je postavil v nizu člankov, ki jih je objavil v nemških revijah »Quick« in »Frankfurter Illu-strierte«, neki Alfred Martin, nekdanji komisar Gestapa. Ta je bil dodeljen dr. Ivanu Mogoroviču, ki ga je jugoslovanska vlada po atentatu poslala v Berlin, da razišče delovanje hrvatskih ustaških emigrantov, ki so živeli v Nemčiji. Tam se je Mogoroviču posrečilo, da je dobil v roke dokument, iz katerega je sledilo, da so pri pripravah za atentat sodelovali vrhovi nacizma, kot so bili Rosenberg, Him-mler, Heidrich, in da so bili člani ustaške-ga propagandnega centra v Berlinu sprejeti celo od Hitlerja. To listino je Martin po nalogu Gestapa Mogoroviču izmaknil. Martinova teza se opira na dejstvo, da se je za zbližanje med Francijo in Italijo ogreval že Louis Barthou, ki je pa hotel zbližati tudi Italijo in Jugoslavijo. V tem primeru bi Nemčija na jugu bila obkoljena, ustaši pa so se zbali, da bi se oboji znašli za isti načrt in pripravili atentat, katerega žrtev sta postala oba glavna akterja takratne zahodne politike v Franciji in na Balkanu.
* * *
ZAVEST KRIVDE za izbruh druge svetovne vojne se v Nemčiji razvija na prav obraten način kot po prvi svetovni vojni. Medtem ko je takrat bilo z vsakim letom vedno manj oseb, ki bi krivdo pripisovale zgrešenim stremljenjem in računom cesarske zunanje politike, se danes z vsakim letom veča odstotek Nemcev, ki menijo, da je za drugi svetovni spopad odgovoren nacistični režim. Leta 1951 se je v Zahodni Nemčiji izreklo za to mnenje 31 odstotkov povprašancev, leta 1953 že 43 odstotkov, letos pa polovica vseh povpra-šancev. Čeprav je žalostno, da 23 odstotkov zahodnonemških državljanov še vedno ne ve, kdo naj bi bil kriv druge svetovne vojne, kar je znak, da o tem niso niti razmišljali, in da je 17 odstotkov takih, ki pripisujejo krivdo zahodnim velesilam oziroma »kapitalizmu«, je pa splošna tendenca, ki jo kaže ta statistika, v bistvu le pozitivna. Zavest krivde se ne oži temveč se širi. To usmerjenost pripisujejo zlasti mladim rodom in opazovalci nemškega javnega mišljenja vidijo v tem novo jamstvo, da se demokratična Nemčija ne bo več spuščala v nacistične ali totalitaristične avanture.
ne more nihče zanikati - da je Italija tudi brez te avtorizacije dejansko prevzela u-pravo tistega dela Svobodnega tržaškega ozemlja, kateri ji je bil prepuščen z londonskim sporazumom, da je ta del praktično izenačila s svojim državnim ozemljem, da skrbi zanj in je zastopnikom njegovega prebivalstva celo odprla vrata svojega parlamenta.
Na eni strani imamo torej formalno pravo, na drugi pa dejansko stanje, dve dejstvi, med katerimi se s tržaškimi Slovenci že pet let vodi igro, pri kateri nam je odmerjena vloga žoge med gunijastima stenama. Cim eno jo ta odbije v drugo in to se ponavlja v nedogled.
Greš na sodišče in zahtevaš spoštovanje določenega člena mednarodne pogodbe, na osnovi katere se pravzaprav na Tržaškem ozemlju izvaja obstoječa oblast, pa moraš slišati, da je londonski sporazum navaden list papirja, še več, da ga za sodnika sploh ni, ker ni zakona, s katerim bi mu kdo oznanil njegov obstoj in mu dal veljavo. Za sodišče pa je zakon osnova. Sklicuje se na ustavo in ima prav.
Odbit se obrneš na upravne, torej vladne organe ali pa celo na najvišje politične činitelje. Protestiraš in dokazuješ nujnost ratifikacije »Spomenice o soglasju« s prilogami, katerih menda niso napisali zato, da bi ostale nič več kot listi papirja. Pa si moraš, hočeš - nočeš, dopustiti dopovedovati, da ni nobenega razloga, da bi zdaj, po petih letih, brez potrebe in v že itak težkem notranjepolitičnem položaju, izzivali v parlamentu politične strasti, ko Sta vendar zakonodajni zbornici vzeli itali-jansko-jugoslovanske sporazume o razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja na znanje že leta 1954., ob priliki takratne razprave o proračunu zunanjega ministrstva. Seveda se to dokazovanje nujno ustavi ob vprašanju, zakaj pa potem londonska »Spomenica o soglasju« še vedno ni bila objavljena v Uradnem listu.
Pred nami je dvojnost stališč in dejstev, kakršna so za pravno državo naravnost neverjetna in nevzdržna. Niti ni vlada doslej uspela, v kolikor je to sploh hotela, uveljaviti svojega stališča, po katerem naj bi londonski sporazumi in priloge bili neoporečni ter polnovredni pravni viri, niti ni izvajala posledic, ki nujno sledijo iz stališča sodnih oblasti, po katerem teh sporazumov pravno sploh ni.
Samo v takem vzdušju se je lahko zgodilo to, kar so letos doživeli naši šolniki, ko so vlagali prošnje za namestitev v šolskem letu 1959-60.
Kot vedno doslej so napisali prošnje v slovenskem jeziku. To je bil že ustaljen običaj, poleg tega pa določa tudi »Posebni statut« (11. priloga londonske »Spomenice o soglasju«) v svoji 2. točki, da bodo pripadniki jugoslovanske etnične skupine na področju, ki ga upravlja Italija uživali »enakost pri uporabi jezika, kakor je to navedeno v kasnejši točki 5«. Točka 5. pa glasi: »Pripadniki jugoslovanske etnične skupine na področju pod italijansko upravo in pripadniki italijanske etnične skupine na področju pod jugoslovansko upravo se bodo v osebnih in službenih odnosih z upravnimi in sodnimi oblastmi obeh področji lahko svobodno posluževali svojega jezika. Imeli bodo pravico, da prejemajo od oblasti odgovore v istem jeziku; pri ustmenih odgovorih neposredno ali preko tolmača; pri dopisovanju morajo oblasti oskrbeti vsaj prevod odgovora.«
Nesporno je torej in tudi politično o-portuno bi bilo, da se uslužbencem tako izrazite in važne dejavnosti kot je manjšinsko šolstvo prizna vsaj v zadevah tega šolstva pravico do polnovredne uporabe lastnega jezika pri občevanju z nadrejenimi šolskimi šolskimi oblastmi. Toda ne! Povabili so jih in jim dejali, da morajo napisati svoje prošnje v italijanščini. Ker je pač služba služba so se prizadeti tej zahtevi uklonili, čeprav smo prepričani, da bi vztrajanje pri samo slovenski prošnji, toliko bolj ko gre za namestitev na slovenski šoli ne moglo pri nikomur imeti za posledico, da bi njegove prošnje ne vzeli v poštev.
Se je to zgodilo samo na pobudo kakšnega prevnetega uradnika? Ne vemo, toda vsaj doslej nam ni znano, da bi poklicane oblasti proti temu kaj ukrenile. Zato opozarjamo na ta primer, pri katerem so šolske upravne oblasti odrekle slovenščini svobodno uporabo v uradnem občevanju s člani jugoslovanske etnične skupine na Tržaškem. Ta slučaj ponovno dokazuje kako važno in nujno je, da se vsaj po petih letih jasno in nesporno odloči ali so londonska »Spomenica o soglasju« in priloge tudi notranjepravno, ne pa samo mednarodno veljavne pogodbe ali pa so to zgolj listi papirja.
Zaenkrat so oboje hkratu, kakor pač hoče tista oblast, urad ali funkcionar, ki ima v posameznem primeru škarje in platno v rokah. To pa je najslabše. Taka dvojnost pomeni pravno nesigurnost, je vir pogostih prizadetosti in nežadovoljstva ter ne more biti v interesu države, javnega reda in mirnega sožitja narodnostno mešanega prebivalstva.	*«*
DEMOKRACIJA
Leto XIII. - Stev. 18
VESTI z GORIŠKEGA
Nemčija in mir v Evropi
Mladostna hriminalnost narašča
(Rimsko pismo)
Ko je sovjetska Rusija napovedala zahtevo po ureditvi nemškega vprašanja in s tem odstranitvi kočljive sporne točke, ki ogroža mir v Evropi, so zahodne sile bile postavljene pred alternativo: pogajati se z Rusijo, ali pa pristati na njen enostranski ukrep odnosno sprožiti vojno proti njej zaradi takega morebitnega ukrepa. Vse kaže, da so Sovjeti odločni zadevo rešiti tako ali tako, to je ali s pogajanjem, ali pa z enostranskim ukrepom, ki se mu pravi separatni mir z komunistično Vzhodno Nemčijo. To sta, vse kaže, dobro razumela vsaj dva državnika zahodnih sil, MacMillan in Eisenhower.
Seveda bi zahodne sile rade združile oba dela Nemčije v eno samo državo pod vodstvom ene same demokratične vlade. Danes je spričo sovjetske odločnosti to nemogoče doseči. Niti ne kaže, da bi bližnja bodočnost prinesla ugodnejše pogoje za uresničenje te želje zahodnih sil.
Sovjeti predlagajo internacionalizacijo Berlina, ki je pa zahodne sile ne marajo, ker bi tudi tak ukrep Bomenil dokončno ureditev vprašanja z razcepitvijo Nemčije v dve samostojni državi. Sploh s^ zahodne sile upirajo vsakemu ukrepu, ki bi pomenil dokončno ureditev nemškega vprašanja. Vendar izgleda, da sta MacMillan in Eisenhovver razumela, da ni moči napenjati loka do skrajnosti, marveč da je treba gledati tudi na praktičnost: Slišati sovjetske voditelje in njihove predloge. Pretehtati vse predloge in ugovore ter protiugovore v luči strpljivosti, ne da bi popustili komunistom v bistvenih zadevah, ki bi ogrožale politiko in položaj nekomunističnega bloka in najti izhodišče iz zagate nemškega vprašanja, ki je sicer res resno, ne pa nerešljivo. Gledano v luči pravičnosti, je treba Sovjetom priznati pravico, da se zadevi kot taki napravi konec, ker ni rečeno, da mora biti ena sila, zaradi politike drugih, prisiljena na večno stanje vojaškega zasedanja premagane države. Na drugi strani, gledano vprašanje v luči pravice zahodnih demokratičnih sil, je treba priznati, da imajo one pravico zahtevati svobodne demokratične volitve, ki naj dovolijo vsem Nemcem prosto izbiro države in vlade. Toda tu pride na dan še neko vprašanje. Tisto, ki je nastalo leta 1939, točno pred dvaj-stimi leti, ko je Nemčija z vso svojo silo navalila na miroljubno demokratično Poljsko, jo razdejala in razkosala ter osvojila. In še vprašanje, ki je nastalo leta 1941, ko je Nemčija navalila na Rusijo, da ne govorimo o drugih napadih, in razdejanjih ter zločinih. Ostanimo pri Poljski in pri Rusiji, ki imata v tem času prvo besedo pri stvari. Rane, ki jih je Nemčija prizadela, se niso še zacelile in se tako hitro tudi ne bodo. Preveč je bilo gorja, preveč strahovitih nečloveških zločinov, da bi jih Poljaki in Rusi tako hitro pozabili. To zadnje vprašanje je ravno vprašanje pravice žrtve, zlasti Poljakov in Rusov, da si zagotovijo bodočnost pred Nem ci. ki odločno dvigajo glave ;n ki jim protikomunistična politika zahclnih sil pride zelo prav.
Kdor zasleduje kričanje razn;h nemških nestrpnežev bodisi v Avstrin bodisi v zahodni Nemčiji, si nujno ustvari vtis, d« so ti naduti in jezni elemenU prežeti fnaščevalnosti. Rusija zmagovita sila, ima vso pravico odločati o ozemlju, ki ga je zasedla v preganjanju sovražnika, ki jo je napadel in pustošil. Dvajset milijonov
Ze nekaj časa sta »Gazzettino« in »Pie-colo« zaskrbljena za usodo cerkvice sv. Katerine nad Solkanom. Cerkvica je bila stara, zapuščena in je razpadala. »Gazzettino« in »Piccolo« sta zvedela, da ja mislijo krajevne jugoslovanske oblasti po-' dreti in na licu mesta dovoliti zgradbo lične restavracije. Naenkrat je bilo v torek 8. t.m. slišati iz Solkana večkratne; eksplozije in takoj sta »Gazzettino« in »Piccolo« jokala, da so pognali v zrak cerkvico sv. Katerine. Ali so to bile solze ganjenih in užaljenih vernikov ter prepričanih ljubiteljev spomenikov, ni težko uganiti, Slovenci namreč poznamo take solze in take vrste ljubezni, ker vemo, da se za njimi navadno skrivajo kake politične spekulacije.
Ne rečemo, da je prav, da so porušili ■cerkvico, milo in drago, polno spominov za okoliško slovensko ljudstvo. Mislimo samo, da bi cerkvena oblast že bila poskrbela za njeno obnovo, če bi to bilo možno in umestno. Verjamemo tudi, da je škofovska oblast že primerno nastopila in s pristojno krajevno oblastjo zadevo uredila, da je lahko prišlo do takega u-krepa. Nekateri Italijani stavljajo ta slučaj v sklad z zrušitvijo vojaškega spomenika na Sveti gori, kar pa seveda ne drži. Le čudno je, da Italijani, nekateri seveda, niso prav nič trpeli in se hudovali, ko so njihovi elementi rušili po naših slovenskih krajih lepe in krasne spomenike.
* * *
Ko že tako poročata »Gazzettino« in »Piccolo«, in ko se nekateri Italijani tako izražajo, se nam čudno zdi, da niti ta dva lista niti nihče od nekaterih Italijanov ni izrazil svoje nejevolje zaradi namešče-nja italijanskih duhovnikov med slovenske vernike v dolini Nadiže. Duhovnikov, ki ne poznajo slovenskega jezika in ne
mrtvih državljanov moškega spola šteje Rusija v času druge svetovne vojne. Ona ima pravico govoriti danes tudi v imenu vseh milijonov pobitih Poljakov, ko zahodna Nemčija zahteva mejo na Odri-Ni-ši. Najbolj strupeni so nemški begunci ^ Poljske in oni iz Sudetov. Nemško vprašanje je težko tudi zato, ker sta si v nasprotju težnje slovanskih držav z Rusijo na čelu in one zahodnih sil demokratičnega življenja in duha. Vmes stoji na eni strani Zahodna Nemčija, ki služi zahodnim silam, pa je prežeta duha revanže, na drugi strani pa Vzhodna Nemčija, ki služi Sovjetom, ker je komunistična in jo brani pred oživitvijo in napadalnostjo nemškega militarizma.
Ni moči verjeti, da bo Sovjetija na svojih zahtevah popustila. Prvenstveno je pravica na njeni strani, ker gre v prvi vrsti za pravice države, ki je bila napadena in napadalko po težkih žrtvah premagala. Na drugi strani ne moremo zanikati, da imajo človečanske pravice tudi svojo važnost, vprašanje je le na kak način te pravice spoštovati in uresničiti, da ne padejo na škodo žrtve, ki je že dvakrat v kratkem razdobju zgodovine utrpela krivico.
Vse kaže, da sta Eisenhower in MacMillan našla izhodišče iz zagate. MacMil-lanova odločitev po razpisu državnozborskih volitev pa zopet kaže, da stojimo pred važnimi dogodki, ki bodo zahtevali prevzem odgovornosti državnikov. Mac-Millanove besede pri objavi odloka za volitve, ki se bodo vršile 8. oktobra, so zelo značilne in pomembne: narod naj odloči kdo naj vodi državo v tem odločilnem času in kdo naj prevzame odgovornost pri razgovorih in pogajanjih s Sovjeti, ki
Zopet je čas vpisovanja otrok v šolo. Za nas Slovence v Italiji je to resno in važno vprašanje, kajti mnogi starši omahujejo, ali ker nimajo zadostne zavedo-stni in spoštovanja do svojega materinega jezika, ali pa tudi ker so jrestrašem in ne znajo svojih pravic zagovarjati. Seveda so tudi taki, ki prinašajo na dan ne-tehtne izgovore, da le skrijejo svoj oportunizem.
Slovenske šole so dovoljene, in dosežena izpričevala polnoveljavna. Na drugi strani pa se na slovenskih šolah naša mladina uči tudi italijanščine s prav dobrim uspehom. Zato se ni treba nikomur bati, da bi se s pošiljanjem otrok v slovenil« šole zameril zakonu, ali otroke za italijanščino prikrajšal.
Programi italijanščine so na slovenski šoli enaki onim na italijanski. Kar se pa vrtcev tiče, treba vedeti, da tu ne velja nobena diskriminacija, niti za optante.
Žalostno je videti Slovenca, ki živi od trgovine s Slovenijo, pa ti svojega otroka ne pošilja v slovensko šolo.
Dveurna splošna stavba
Za sredo 16. t.m. je napovedana dve-urna splošna stavka v vseh delavnih obratih goriške province, ki ima namen predo-čiti pristojnemu ministrstvu nujno potre-
morejo zadostiti verskim potrebam naših bratov.
Nekoč je videmska škofija dala zagotovilo, da bo med slovenske vernike poslala duhovnike, ki so vešči tamkajšnje govornice. Tako je poročal »Katoliški glas«. Kako to, da ni videmska škofija, kakor poroča »Matajur« št. 14 z dne 1-15 septembra 1959, namestila slovenskega duhovnika v Trčmunu, ki je tudi rojstni kraj našega nepozabnega msgr. Trinka. A.li je prav, da se s slovenskimi 'verniki ravna tako? Kje je pravita od stran' cerkvenih oblasti, ki na način, kakor one ravnajo, silijo v laznarodovanje ali vsaj v nespoštovanje od Boga danih naravnih pravic ljudstva. Slovenc1 v Italiji se nenehno pritožujemo nad nepravilnim rav nanjem italijanskih cerkven-'h oblasti z našim vernim ljudstvom. Do danes naše pritožbe niso zalegle prav nič, kvečemu so utegnile preprečiti kako hujšo nakano. Sramotno pa je slišati iz ust nekaterih italijanskih cerkvenih predstavnikov in zlasti iz ust mnogih italijanskih vernikov, da so naše pritožbe nacionalistična nestrpnost. Ali pa ni čista in očitna nacionalir stična nestrpnost pri vseh tistih Italijanih, ki slabo ravnajo z nami in ki mečejo tak očitek na nas?
Ziičtll so z gradnjo vodovodov
Vodstvo konzorcija vodovoda vzhodne Furlanije je prepretekli teden prejelo vest iz Rima, da je ministrstvo za javna dela odobrilo licitacijo dela za gradnjo vodovoda po Krasu in v Dolenjah.
Vodstvo se je takoj sestalo in pozvalo tržaško družbo CESLA naj takoj prične z delom, kar se je tudi že zgodilo.
Vprašanje dobre in zdrave pitne' vode je s tem za naše ljudi na teh področjih r'šeno in vsi se tega dogodka veselimo.
utegnejo privesti, ali do kakega zadovoljivega zaključka, ali pa tudi do zaostritve odnošajev z njimi.
Zahodni svet zaupa velikemu možu kot je zmagoviti voditelj združenih vojaških sil svobodoljubnega zahodnega sveta, Ei-senhower. Ta veliki mojster in genij v vojaških zadevah, pa je hkrati tudi velik državnik in pameten politik. On ne prezira nekdanjega sovražnika in razume ter hoče spoštovati tudi njegove človečanske pravice. Razumel bo seveda tudi pravice žrtev bivšega sovražnika, da bodo pre4 njim varne in da pride do miru. Govoriti danes o kaki križarski vojni proti komunizmu sovjetskega bloka, kot si jo nekateri morda želijo, ni niti misliti. Zelje in voščila vsega pametnega sveta gredo danes Eisenhowerju in njegovemu najboljšemu svetovalcu MacMilanu. Te želje in ta voščila miroljubnega sveta so: Jez prodiranju komunizma, toda mir izmučeni Evropi!	-ic
Prijave za nbčlnshe davlrc
Goriško županstvo je razglasilo poziv davčnim obvezancem, naj do 20. t.m. prijavijo dohodke in vse kar pride v poštev za odmero občinskih davkov kot so; družinski davek, davek na vozove z vprego, na biljarde, na obrtnice, na stroje za kavo, napise, pse, živino, pobiranje smeti in drugo. Posebni obrazec za prijavo je dobiti na uradu občinskih davkov v ul. Mazzini št. 7.
Za utajene dohodke, ki pridejo v poštev za odmero davkov, in za nepravilne ter pomanjkljive prijave je predvidena denarna kazen.
bo, da se v Tržiču zopet otvorijo avtonomne železniške delavnice (OMFA), ki so bile pred kratkim zaprte. Od 10 do 12 ure bodo v sredo stavkali vsi uslužbenci vseh delavnih obratov, pozvana pa so, naj se manifestaciji pridružijo tudi vsa gospodarska združenja ter vse javne in upravne ustanove province.
Vprašanje je za našo provinco velike važnosti, ker zadeva vprašanje zaposlitve velikega števila delavcev.
Medtem se zastopniki krščanske demokracije vneto zanimajo za rešitev krize, ki je na področju finansiranih industrijskih podjetih na Goriškem zajela precejšen obseg. Ministra Ferrari-Agradi in Pa-store sta zagotovila, da se bosta živo zavzela za rešitev krize. Ta poslednji je celo omenil možnost vključitve goriške province v zakon s posebnimi ukrepi za večjo posebno pomoč gospodarsko zaostalim področjem.
Levičarji bi seveda radi nadeli krizi poseben politični značaj in ravno zato nastopajo demokrščanski voditelji raje samostojno, ker upajo doseči bolj naglo in učinkovitejšo pomoč.
Delovanje AKG
Akademski klub v Gorici je v sredo 2. t.m., ob enajsti obletnici ustanovitve, priredil nadvse zanimiv projekcijski večer »Iz popotne torbe«, s katerim so običajni člani fotoamaterji pokazali, da je v njih še vedno zelo živ smisel za lepoto.
Ker se je večera lahko udeležilo le mesto in bližnja okolica, so člani AKG na priprošnjo mladine iz Sovodenj in sosednih vasi ponovili isti spored v petek 11. t.m. v samih Sovodnjah.
Zlata maSa na Peti
Pečani vljudno sporočamo vsem prijateljem in znancem, da bo v nedeljo, 20. t.m. ob 10 uri na Peči velika slovesnost. Zlato sveto mašo bo daroval naš rojak č. g. Malič Jožef iz družbe salezijancev. Zla-tomašnik je v svojih petdesetih letih ma-šnikovanja prepotoval razne dežele Južne Amerike, drugo svetovno vojno pa je prebil v Jugoslaviji. Sedaj službuje v mestecu Este pri Padovi. Zato v nedeljo vsi na Pečanski hrib k sv. Katarini!
Poroka v števerjanu
V soboto 12. t.m. sta se v Steverjanu poročila učitelj g. Ciril Terpin iz Bukovja in učiteljica gna. Cvetka Gravner iz Sčednega.
Veseli dogodek so Števerjanci pozdravili bolj praznično in bilo je res prijetno videti slovo od fantovskega stanu, ki so ga sovrstniki priredili dragemu Cirilu. Ta lepi običaj naših Bricev so fantje tudi ob tej priliki priredili v splošno veselem razpoloženju. To se je zgodilo v četrtek 10. t.m.
V soboto pa se je za poroko zbralo v cerkvi veliko število domačinov. Obred je izvršil kaplan čg. Oskar Simčič. Po cerkvenem obredu je pevski zbor zapel nekaj domačih narodnih v Dvoru, kjer sta se novoporočenca s povabljenci in častilci nekaj časa ustavila. Otročadi se je z^ priliko zbralo, da je bilo kaj. Otroci so se lovili za konfete in jih tudi vsi precej nalovili.
Pri Terpinovih v Bukovju so se zbrali k pojedini sorodniki poročencev v častnem številu in nekaj prijateljev. Obilna
Italijanska zakonodaja je spet pod obtožbo. Ob tej priložnosti ne zaradi kršitve ustavnih določil glede enakopravnosti vseh državljanov, zaradi zapostavljanja in podobnih pritožb, ki so na žalost še vedno na dnevnem redu. Tožilci so sedaj veliki dnevniki, ki posvečajo obširne uvodnike kriminalnosti mladostnikov in s prstom pokazujejo na vse tisto, kar so pravni strokovnjaki pogrešili, zamudili, storili napak. »Danes so meščani praktično brez obrambe proti pobalinskim kršiteljem zakonov«, je pred kratkim napisal milanski »Corriere della sera«. Primerov za take trditve ne manjka. V enem samem tednu se je iz problema »nedoraslih« razvilo veleaktualno vprašanje, pri čemur raz-I vnema javnost dvoje drastičnih kriminalnih dejanj z napol razvitimi »junaki«, ki jih tudi najpopustljivejši obzirnež ne more označevati za »mladostno vihravost.«
V malem mestecu Bracciano, v bližini večnega mesta, so oblasti aretirale štiri petnajstletne fantaline. Ti »nedorasli«, o katerih je ilustracija »Oggi« napisala, »da niso kriminalci, ampak mladostniki, ki ne vedo kaj početi v svojem prostem času«, tega verjetno tudi niso vedeli pred tremi tedni, tisto deževno nedeljo, 23. p.m. ko v Braccianu ni bilo drugega videti kot procesijo, ki se je premikala okrog male cerkvice in pri kateri so nosili kip domačega patrona.
Pobalini so vso nedeljo zaman pobijali čas, se potepali po ulicah, razgrajali v postajnem baru in postajali vsi zdolgočaseni in prepirljivi po pločnikih. Med dekleti, ki so praznično oblečena hodila za procesijo, je bila tudi 19 letna, črnolasa in ljubka Alba Sbrighi, ki je god pazduho držala molitvenih, v torbici pa skrivala ostro nabrušen kuhinjski nož.
in zelo okusna miza je zadržala goste do preko polnoči. S sladkim pristnim bricem gostitelji in gostje niso štedili, zato pa so tudi zbrane narodne pesmi prišle bolj pogosto na dan. Tudi govoranc ni manjkalo. Ženinov oče g. France je pokazal velike zmožnosti svoje kleti. Stric Nace pa je jamčil s svojo, za slučaj, da bi vina zmanjkalo, kakor v Kani Galileji.
Novoporočenca sta odpotovala na že-nitvanjsko potovanje v Rim: Spremljajo ju lepa voščila domačinov.
Voščilom se iskreno pridružuje tudi uredništvo »Demokracije«, ki želi splošno priljubljenemu paru vso srečo v zakonu.
ŠOLSKE VESTI
Vipisovanje se prične na vseh osnovnih šolah goriškega in doberdobskega okrožja dne 16. t.m. in se zaključi dne 30. t.m. PODROBEN RAZPORED JE SLEDEČI:
GORIŠKO 0KR02JE: 21. septembr^ izpit čez II. razred v Gorici ul. Croce in Randaccio, v Standrežu, Podgori, Pevmi (za Pevmo in St. Maver), Steverjanu, Va-lerišču in Jazbinah.
22. in 23. sept. izpit čez V. razred na vseh prej imenovanih šolah ter v Pleši-vem in Skrljevem.
DOBERDOBSKO OKROŽJE:
21. sep. izpit čez II. razred v Doberdobu, Sovodnjah in Rupi.
22. in 23. sept. čez V. razred v Doberdobu, Sovodnjah in Rupi.
Izpit čez II. in V. razred: 24. sept. v Gabrjah; 25. sept. v Vrhu; 26. sept. v Jamljah; 28. v Dolu.
Izpitne komisije so iste, kot v prverr} roku.
Otroci rojeni 1. 1953 (za prvi razred) morajo predložiti rojstni list in potrdilo o cepljenju, ostali pa spričevalo.
Šolsko leto 1959-60 se otvori dne I. oktobra s šolsko mašo.
Izidi popravnih izpitov
Pred dnevi so se na naših višjih srednjih šolah zaključili popravni izpiti, katere so z uspehom prestali sledeči dijaki in dijakinje:
čez IV. gimnazijo Figelj Antonija in Pelizzon Lucijan;
čez V. gimnazijo za sprejem v I. licej Figelj Ivan, Paulin Damijan in Pellizon Hilarij;
čez I. licej Cussigh Aleks, Elsbacher Marija, Paulin Spes Evelina in Venosi Salvatore;
čez II. licej Di Battista Roman, Mikulus Aleksandra in Sfiligoj Majda;
čez I. učiteljišče Di Battista Anka; čez II. učitelišče Bordon Santina, Cigoj Nives, Devetak Leopold, Paulin Marko in Terpin Marjan;
čez III. učiteljišče Cej Josip, Corsi Hadrijan in Tomšič Jordan.
Na učitelišču je poleg notranjih kandidatov polagala izpite kot privatistka Ličen Suzana, ki je bila sprejeta v II. razred.
Namestitve učiteljev
Goriško šolsko skrbništvo sporoča, da je bil 29. avgusta objavljen seznam začasnih učiteljev in suplentov, nameščenih po levstvici za ljudske šole goriške province za prihodnje šolsko leto. Seznam je na ogled pri šolskem skrbništvu, pri šolskem inšpektoratu in pri didaktičnih ravnateljstvih.
Albo, ki je s svojci stanovala v osamljeni hišici ob železniški progi, so pustolovski vaški pobalini v zadnjih tednih večkrat nadlegovali, zmerjali in obsipali z nesramnimi ponudbami. Pobalini so take napade smatrali za kratkočasje. Alba pa je mislila drugače.
Očetu si zadeve ni upala razodeti. Ni namreč pozabila tistega dne pred osmimi leti, ki so njeno precej starejšo sestro prav tako napadali. Temperamentni oče je takrat v obrambo hčerine časti, ki je klicala na pomoč, zdivjal na cesto in z gorjačo pognal napadalce v beg. Prispeli so karabinerji in očeta zaprli. Izpustili so ga šele PO dolgi preiskavi. Seveda ni manjkalo govoric in teh se je Alba otresala.
Tudi na policijski postaji se ni pritožila. Tam bi fantaline ozmerjali in izpustili v pomanjkanju potrebnih sankcij. Pobalinska maščevalnost pa bi se s tem samo povečala. Ko se je po procesiji s svojim nečakom vračala proti domu, so štirje pobalini, katerim se je pridružil še 16 letni srednješolec Benedetto Argenti, z izjemo od ostalih fantalinov, miroljuben ip pošten fant, navalili na dekle in jo vrgli na tla. Nečak je vrgel proti napadalcem kamen, nato pa v temi izginil. Dekletu se je posrečilo izvleči nož iz torbice. »Izginite, ali pa udarim«, je kričalo dekle. Ko so pobalini uzrli nož, so zbežali, samo Benedetto je po nesrečnem naključju obstal. Kolebal je zadet z nožen v trebuh za ostalimi. JCo so se pobalini vrnili k ranjenemu tovarišu, so se prestrašili. Ne zaradi tovariševega življenja, ampak so, se tresli za lastno kožo. Samo eden je mislil na zdravniško pomoč, pa so ga ostali trije pregovorili. Polno uro so puščali ranjenca na tleh, dokler ga niso drugi ljudje prepeljali v bolnišnico. Na žalost je ranjenec med potjo podlegel.
Ob polnoči so karabinjeri najprej zaprli Albo, takoj nato pa tudi ostale pobaline. »Saj vendar ni mogoče, da bi ga jaz zabodla, saj je bil tako dober mladenič«, je jokala Alba. Obdukcija je izpričala, da bi ga rešili, če bi ga pravočasno pripeljali v bolnišnico, tako pa je izkrvavel. Kasneje se je policiji prijavila starejša žena, ki je izpovedala, da sta jo dva od štirih pobalinov zbudila ponoči in jo nadlegovala.
* £ *
Razburjenje pa se ni poleglo. Listi prinašajo prav v teh dneh fotografijo štirinajstletnega frkolina, ki je v Torinu poskušal umoriti svojo lastno mater. Erma-no B. - policija njegovega priimka ne navaja-, nezakonski sin petdesetletne žene, je bil najboljši dijak v razredu srednje šole. Vendar že nekaj let trpinči svojo mater. Ob koncu avgusta je poskušal pri sprehodu svojo lastno mater vreči v reko Pad. Ribiči, ki so materi prihiteli na pomoč, so ji rešili življenje. V svoji pismeni prijavi je mati napisala: »Moj sin je edina dobrota, ki sem jo užila na tem svetu, ga moram s smrtjo v srcu denunci-rati.« Ermano, ki ga preiskujejo psihiatri, je hotel umoriti svojo mater samo zato, ker se je sramoval, da nima očeta. »Odkar sem to izvedel, sem se trudil, da bi ji zagrenil življenje«, je brez sramu priznal na policiji.
Kaj nam je storiti, se sprašujejo zaskrbljeni Italijani, da take primere preprečimo, da preprečimo početja, ki pričenjajo kot pustolovščine, zaključujejo pa se kot zločini? Ničesar ne moremo, dokler se ne spremenijo zakoni, kajti - tako raz-motrivajo paragrafi dovoljujejo napol odraslim vse preveč prostosti. Aretirajo jih lahko samo, če so jih »zalotili na dejanju«, preventivni zapor ni dovoljen.
Prav zato mnogi listi zahtevajo poojstri-tev zakonov; v tem so si soglasni celo tisti listi, ki se navadno stalno pritožujejo nad ostrino zakonov.	i
Gospodarske vesti
Agencija Italia. - Bilanca zunanje trgovine je v prvih sedmih mesecih 1959 pasivna za 213,9 milijard lir. V tem času je namreč Italija uvozila za 1.170.1 milijard lir, izvozila pa le 956,2 milijard lir blaga.
Trgovina z Jugoslavijo kaže za prvih pet mesecev 1959 za 885,1 milijonov lir primanjkljaja. V tem času je Italija uvozila kar 15.022 milijonov lir, izvozila pa 14.137,3 milijone lir blaga.
..Faccetta nera" ne nnsi srefe
V četrtek ponoči 10. t.m. sta dva rimska občana, en publicist in en državni uradnik, nagajala somalskim visokošolcem, ki so praznovali nekega svojega kolego. Somalcev je bilo osem po številu, ko sta jim dva Italijana jela nagajati in zahtevati naj pojejo znano fašistično pesen »Facet-ta nera« iz časa napada na Abesinijo. Somalci so se nagajanju izognili in raje odšli, kot da bi sprejeli ukaz dvojice. Tod^ dvojica jih je zasledovala z avtom, jih dohitela, jim zopet jela nagajati in zahtevati naj pojo »Faccetta nera«. Tedaj so Somalci v svoji strpljivosti dokipeli in dvojico jeli tako močno biksati, da je bilo treba poklicati policijo. Ta je prišla in kljub svojemu velikemu številu imela precej ranjenih iz svoje srede. Zakaj so Somalci pretepali policijo, ni še znano. Naj-brže so mislili, da policija drži proti Somalcem, namesto, da bi jim dopovedala, da hoče samo spor pomiriti. Somalce so prijeli in jih vtaknili v zapor, dvojico Italijanov pa samo prijavili sodišču. Čudno, kaj?!...
0 zlota cerkvica so. Katerine
Pred novim šolskim letom
Leto XIII. - Stev. 18
DEMOKBACIJA
Stran 3
Pred dvajsetimi leti sta Hitler in Stalin skovala smrno zaroto proti Evropi
O dogodkih pred dvajsetimi leti komunistični tisk trdovratno molči. Takrat.
23.	avgusta 1939 sta sovjetski zunanji minister Molotov in nacistični zunanji minister Ribbentrop podpisala prijateljsko pogodbo med Sovjetijo in nacističnim raj-hom, ki jo velik del zahodnega tiska imenuje satansko pogodbo. Zanimivo je, kako ocenjuje danes zaroto proti svetovnemu miru in otvoritev druge svetovne vojne, ki ji je ta pogodba odprla vrata, današnji zahodnonemški in avstrijski tisk.
Avstrijski »Salzburger Nachrichten« piše med drugim:
»Joahim von Ribbentrop je dospel 23. avgusta 1939 v Moskvo, kjer so ga sprejeli - kot je sam priznal - na način, da se je počutil, kot da je med svojimi starimi strankarskimi tovariši. Kremelj je takrat izdelal mojstrsko delo uporabne koeksistence. Pogodba, ki so jo tega dne podpisali, je Hitlerju zajamčila proste roke in mu zavarovala hrbet za sprožitev druge svetovne vojne. Dejstvo je, da je pred dvajsetimi leti Kremelj Hitlerju omogočil vojno provokacijo.«
»Frankfurter Allgemeine« piše v članku pod naslovom »Hudičevo delo«, kako so Stalinovi posredovalci mesece in mesece tajno barantali z Nemci tik sobe, v kateri so se angleški in francoski diplomati prav tako pogajali s Sovjeti v upanju, ki ga je dejansko gojil ves svet, da bo prišlo med Londonom in Parizom na eni strani in Moskvo na drugi do sporazuma... Nenadoma pa je udaril v svet senzacionalni pakt Moskva-Berlin. Ob priliki podpisovanja sovjetsko-nacistične zarote, se je Stalin cinično smehljal, dvignil kozarec in takole pozdravil nacistično ■delegacijo: »Vem, kako zelo nemški narod ljubi svojega firerja. Ta kozarec pijem na njegovo zdravje!« Stalin se je točno držal Leninovih instrukcij: »Ena sama je rešitev Sovjetske zveze: spor med kapitalističnimi silami. Mir med kapitalističnimi državami pomeni vojno Sovjetski zvezi!«... V našem interesu je« - je naglasa! Stalin - »da pride do vojne med rajhom in anglo-francoskim blokom. Bistveno za nas je, da ta vojna traja čim dalj Časa je mogoče, da bi se obe strani čim bolj izčrpale...« List zaključuje: 23. avgusta 1939 sta Hitler in Stalin skovala zaroto proti Evropi«.
List »Wehrpolitische Information« v Koelnu piše v uvodniku pod naslovom »Hudičev pakt«, da je pogodba Molotov-Ribbentrop prožila Hitlerju svobodne roke za vojni obračun... Zgodovinska dejstva, ki so danes znana v celoti, potrjujejo, da je Sovjetska zveza omogočila Hitlerju odločitev za vojno. Sporazumno s Hitlerjem je Stalin zavohal možnosti, da razširi svojo moč v Evropi in Aziji. To je bilo vodilo Stalinove politike...«
Razumljivo je, da o vsem tem ne črhne komunistični tisk niti besedice. Prav tako molči o tem tiskovni in sopotniški tisk. Takrat so narodnozavedni Slovenci nosili v gumbnicah značke z napisom: »Borili se bomo!« Med temi nosilci je bilo tudi precej današnjih titovcev in so-
potnikov. V Celju in Mariboru pa so te značke komunisti trgali ljudem.
V Ljubljani se je univerzitetni profesor, koroški Slovenec, komunist zgražal nad protinacističnimi letaki. Dolenjski komunisti pa so nacistične roparje na konjih spremljali in pozdravljali v Kostanjevici na Dolenjskem.
Objemanje med komunisti in nacisti je bilo pred dvajsetimi leti splošno in po vseh državah - zapovedano. Nič čudnega, gliha vkup štriha...
Slovanska beseda včeraj, danes, jutri
Ni dolgo od tistih časov, ko so nekateri ljudje določenih narodnosti tajili sebi in drugim sleherno slovansko besedo, ki jim je po rojstvu ali okoliščinah, v katerih so živeli, ostala v spominu. Taki so bili Nemci nasproti Poljakom, Rusom, Cehom. Slovencem in Hrvatom, nič boljši Madžari proti Slovakom, podkarpatskim Rusom in prekmurskim Slovnecem in taki so bili in so deloma ostali nekateri tržaški Italijani. V nekem uredništvu so tudi taki uredniki, ki namenoma popačijo vsako slovansko besedo, ki jo neizogibno omenja žumalistična aktualnost, samo zato, da sproti dokazujejo, da so »neomadeže-vani« s kakršno koli slovansko primesjo.
Ljudje, ki poznajo tuje jezike, tudi slovanske, uživajo danes v svetu več veljave, in se v današnjih najraznovrstnejših stikih z ostalim svetom počutijo v tujini kot bi bili doma.
Nemci ne samo v Vzhodni, ampak tudi v Zahodni Nemčiji polnijo številne teča-
je ruskega jezika, Avstrijci se z vso vnemo učijo srbohrvaščine in slovenščine. V V Milanu in Rimu vlada med pridobitnimi krogi izredno zanimanje za slovanske jezike. V Združenih državah primanjkuje v zadnjih časih učiteljev zlasti za ruščino, ki se je s pridom uči znanstveni svet, vseučiliščniki, častniki, politiki in mnogi preprosti ljudje. Sedemnajst televizijskih oddajnih postaj v Združenih državah redno prenaša ruske govorilne ure. Poznavalci razmer trdijo, da bo že v kratkem govorilo v Ameriki prav toliko Američanov ruski kot govori Rusov angleški.
Tudi med tržaškimi pridobitniki narašča zanimanje za slovenščino in srbohrvaščino. Jutri pa bo znanje slovanskih jezikov vsakdanja potreba. Tega naj ne pozabljajo slovenski starši ob pričetku novega šolskega leta!
Slovenshe učiteljiščnice so se postavile
V novem pokritem kopališču so pred kratkim odprli razstavo slik in grafik športnega značaja, ki jo je priredilo Ita iljansko športno združenje CONI in so na njej tekmovali tržaški srednješolci pod okriljem »Olimpijskega dne 1959«.
Izdelke je razstavilo 265 srednješolcev. V skupini dijakov nad 15 let so prve tri nagrade odnesle dijakinje Slovenskega učiteljišča: Vera Zerjulova, (katere delo »Telovadnica« so proglasili za najboljše delo), Majda Pertot in Lidija Ferfolja. Dve dijakinji iste skupine, Gabrijela Orel in Dorina Terčič tudi s Slovenskega učiteljišča pa sta bili pohvaljeni.
Vrlim dekletom in prof. Avgustu Černigoju, ki poučuje risanje na Slovenskem učitelišču, naše najiskrenejše čestitke!
Treznost si le utira pot
»Naš tednik - Kronika« prinaša iz dunajske revije »Das Tagebuch« glavne misli o slovenski manjšini na Koroškem, ki jih je napisal Lorenz Miesstaler, ki jih posnemamo v spodbudo naših rojakov ter v pouk in razmišljanje našim someščanom.
V uvodu ugotavlja pisec, da nudi novi avstrijski šolski zakon, kljub formalnemu sklicevanju na samoodločbo, možnosti za šikane in zlorabe v škodo slovenske manjšine in nadaljuje:
»S takim sklicevanjem se hočejo vladajoče stranke znebiti odgovornosti za usodo slovenske manjšine, vendar se na tako lahek način tej odgovornosti ne bodo mogle izmuzniti.
Jasno je namreč, da se ta manjšina, spričo svoje številčne majhnosti nikakor ne more uveljaviti proti volji državnega naroda, proti državni sili ter proti celotnemu nemškonacionalnemu taboru. Prav zaradi tega je bila usoda slovenske manjšine avstrijski državi takorekoč zaupana z državno pogodbo, ki ji nalaga zaščitne dolžnosti do manjšine. Za vladajočo oblast bi seveda bilo zelo lagodno, če bi svojo brezbrižnost za usodo manjšine mogla skriti za uravnavano ljudsko voljo, toda ta igra je preveč prozorna, da je svet, ki se bolj kot kdaj prej zaninvg za usodo manjšin, ne bi spregleda! Po njenih sadovih bodo presojali metode vladne politike in zaman bo le-ta potem zatrjevala svetu, češ da manjšina uživa vse svoboščine, ki so potrebne za njen obstoj. Nepristranski tuji opazovalci bodo izpričali, kako je v resnici bilo s to enakopravnostjo na Koroškem.
Postavljamo vprašanje: Ali ni očitna zloraba demokratičnih načel dejstvo, da je danes več kot dvema tretjinama slov. otrok bila odvzeta možnost, da uživa vsaj začetni šolski pouk v materinem jeziku.
Počitniški pozdravi
GLASBENA SOLA SLOVENSKE PROSVETNE MATICE V TRSTU Vpisovanje novih in lanskih gojencev v glasbeno šolo »Slovenske prosvetne Matice« prične dne 15. sept. t.l. vsak dan od 10 - 12 ure na sedežu v ulici Machiavelli št. 22-11.
Poučuje se klavir, violina, pihala in harmonika poleg teoretičnih predmetov. Vpisuje se do preklica.
Nekega lepega septembrskega dne je prišla razglednica iz Portoroža. S sinjim morjem in s puščico, ki kaže hotelsko okno, s pripombo: »tu stanujemo.« Včasih prihaja taka razglednica iz Rogaške Slatine, z Bleda, iz Opatije, Omišlja ali celo Dubrovnika. Poleg jugoslovanske; znamke prinaša taka razglednica tudi dih domovine, svežino domačnosti in počitniškega veselja.
Drugače na takih razglednicah ni posebnosti: besedilo vsebuje pet cenenih pozdravnih besed; tudi pri daljših pisanjih ne zvemo drugega, kot da je slatina izvrstna, morje sijajno, da potrežba precej šepa, da so cene vse drugačne kot so prerokovali, da primanjkuje sadja in da se dopust bliža koncu.
Zadnje pripombe odkrivajo takt odpo-šiljatelja razglednice. Ko je namreč s kratkimi navdušenimi besedami razvnel v naših srcih iskro zavisti, jo je ohladil s postrežbo, sadjem in koncem počitnic. Vendar ostaja največkrat v srcu prejemnika zakoreninjen zbodljaj zavisti, ki največkrat udari čez jezik: »Ti znajo; ali se jim godi! Mi pa sedimo doma samo zato, ker nam je prilizovanje in klanjanje zoprno in odvratno.«
Na srečo ne predpisuje takt, da na take pozdrave tudi odgovarjamo. Zadostuje, da se na kratko zahvalimo, ko se po povratku z znancem nekje srečamo. Ob takih srečanjih se nam nudi priložnost, da se za izzivalno razglednico maščujemo. Zelo učinkovito je, da po navdušenem pozdravu in iskreni zahvali za prekrasno razglednico nekako mimogrede zamrmramo:
»Pravzaprav sem mislil, da boš s seboj privlekel več rjavine. Jaz sem se samo trikrat kopal v Barkovljah, pa nisem nič manj rjav od tebe. Kaj si bil morda kaj bolan?«
Odpošiljatelj razglednice se na take pripombe kar zvija od jezovitih krčev, saj smo ga zadeli naravnost v ponosno srce. Ce pa naši zavisti s tem še ni bilo popolnoma ustreženo, lahko nadaljujemo: »Saj si vendar pisal, da je vreme sijajno; kaj se je kasneje tudi tako izpridilo kot pri nas?« (Po domače povedano; »Prepričan sem, da si lagal, ko si pisal o prasnem vremenu.«) Ce prijatelj ne spada med ljudi s slonovo kožo, nam ne bo nikoli več pisal iz Portoroža.
Največ počitniških pozdravov pa je vendarle takih, ki ne vzbujajo zagrizenosti. V takih primerih se maščujemo z opiljenim zbodljajem: »Da, da Dubrovnik (ali Opatija, Bled itd.) je nekaj posebnega. Pred vojno sem bil tam, ko je bilo vsega v izobilju in tako poceni.«
Klin izbijamo s klinom. Ko odhajate kot zadnji na letošnji dopust, ne skoparite s šilingi, lirami, franki za najlepše razglednice, ki jih lahko iztaknet^. Ne kupujte kar tjavendan, ampak izbirajte z vso skrbnostjo najbolj pisane, najbolj razkošne in najzapeljivejše panorame.
Pri sestavljanju pozdravov morate paziti, da stresete na kartonček višek svojega navdušenja nad izobilico počitniške radosti, obenem pa izražate plemenito simpatijo za tiste, ki so ostali doma. Zelo pametno je, če napišete, da je ob prihodu narahlo deževalo, da pa je sedaj prekras-
no vreme. Prav tiste kapljice dežja vas bodo ob povratku obvarovale - zbodljajev.
Počitniške razglednice izpolnjujejo važno in vsestransko misijo. Preganjajo nam čas, ko se pri skodelici črne kave, pri jabolčniku ali coca-coli dolgočasimo. Poživljajo krajevno fotografično industrijo in nadrobno trgovino. Pospešujejo tujski promet in s tem mednarodno sporazumevanje; skratka utrjujejo koeksistenco. Take razglednice so nekak sprostilni ventil pri počitniškem drenjanju in visokih cenah. Dvigajo nazorni pouk in odkrivajo žive vezi, ki nas čez hribe in doline spajajo s sorodniki, prijatelji in znanci. Z barvnofotografsko natančnostjo pričajo, kakšna letovišča si že lahko privoščimo in končno vzbujajo med žalujočimi doma ostalimi nekoliko zavisti.
Tako bomo ceneni biro s posebnim užitkom pritisnili na razgledniško lepenko, reševali krizo ministrstev za komunikacije srednjeevropskih držav in napisali: »Prekrasno vreme, čisto nekaj drugega kot pa letošnje Jesensko slavje, sonce kot meseca julija, hrana kar dobra, vendar izredno draga, jabolčnik izvrsten; škoda, da Te ni tu... Iskreno... NB: Vsi smo že črni kot ekspresna kava pri Joškotu.«
Pri naslovu ne pozabljajte napisati namesto »gospod«, »gospa« ali »gospodična«, »Herrn«, »Frau« ali »Fraulein«; »Signor«, »Signorina«, »Signora« ali pa »Mademoi-selle«... To seveda ni kaka domišljavost, ampak praktični pripomoček, ki lajša delo avstrijskim, italijanskim ali francoskim poštnim uslužbencem...
Naj nam kdo pokaže na podoben primer kjerkoli na civiliziranem svetu! Pri nobenem kulturnem narodu pouk v materinem jeziku vsaj v prvih šolskih letih ni sporna zadeva. In poleg tega morajo Slovenci poslušati hinavske očitke nem-škonacipnalnih krogov o nevarnosti poslovenjenja. K demokratičnim pravicam Slovencev spada prav gotovo tudi dejstvo, da na nobenem javnem poslopju ne smejo biti slovenski napisi, kajti ti bi utegnili ogražati videz enojezičnosti v deželi. In kako naj spričo teh dejstev usoda Južnih Tirolcev, ki se vsekakor z usodo Slovencev na Koroškem niti zdaleka ne da primerjati, zbudi sočustvovanje in razumevanje v svetu?«
Nato člankar nadaljuje:
»Vsaka narodnostna manjšina ali narodnostna skupina je v zemlji zakoreninjena skupnost in le kot ozemeljsko opredeljena skupnost ima bodočnost. Kar živi na njenem ozemlju in je v njenem izročilu zakoreninjeno, to spada k njej. Pripadnost k določeni etični ali narodnostni skupini je določena po kraju človekovega rojstva in življenja, zato nikakor ne more biti zgolj zadeva opredelitve. Tako kot je Korošec tisti, ki je na Koroškem doma in tam živi, tako kot je pod istimi pogoji nekdo Lavantinec ali Ziljan, pa če mu je to prav ali ne; tako je vsakdo pripadnik tiste narodnostne skupine, h kateri po svoji življenjski usodi pripada... Ce bi bili koroški Slovenci zgolj jezikovna manjšina brez podedovane zemlje, brez tisočerih vezi ljudskih izročil, kot kaka raztresena jezikovna naselbina v sicer jezikovno enotni deželi, potem bi bila edina pogoja za pripadnost H taki skupini jezikovna pripadnost in svobodna odločitev. Toda znano je, da imajo koroški Slovenci že od nekdaj lastno naselitveno ozemlje, da so v zemlji zakoreninjena ljudska skupina z lastnim narodnostnim značajem, s svojimi narečnimi in narodnostnimi izrazitostmi, z bogatim ljudskim kulturnim izročilom, svojstvenim čustvenim svetom in temperamentom, kar jih vse vidno razlikuje od njihovih sosedov nemške jezikovne pripadnosti.
Zaradi tega je povsem nesmiselno si zapirati oči pred tipičnimi posebnosmi te narodnostne skupine in poskušati ugotavljati pripadnost k njej s pomočjo povpraševanja posameznikov, prav tako kot bi bilo nesmiselno določevati pripadnost k koroškemu ljudstvu na temelju izjav posameznikov. Take metode opredeljevanja obsega manjšine so nevredne kulturnega naroda.«
Članek zaključuje takole:
»Dejstvo je, da na Koroškem obstoja kot dedič mnogih rodov slovenska narodnostna skupina in da ima ta pravico zahtevati iste osnovne pogoje za življenje, kot Južni Tirolci. Kar je za enega prav, je tudi za druge primerno. Končno pa obstoje tudi v svetu politike nepisani moralni zakoni, ki pravijo, da tisti, ki tlači drugega, škoduje tudi samemu sebi. Mlini pravičnosti meljejo počasi, a gotovo!«
V Združenih državah je šolsko leto pričelo te dni. Letošnji priliv v šole vseh vrst je največji v zgodovini Združenih držav, saj je bilo vpisanih nad 46,400.000 učeče se mladine. Solarjev otroških vrtcev in ljudskih šol je 33,460.000, srednješolcev 9,240.000, visokošolcev pa 3,780.000.
Medtem ko število dijastva iz leta v leto narašča, resno primanjkuje šolnikov. V letošnjem šolskem letu znaša primanjkljaj 195.000 šolnikov. Sedaj so v teku u-krepi za ponovno aktiviranje upokojenih šolnikov in za namestitev nedržavljanov.
llllllllllllllllllll!llll!lll!lliH!lllllll!ll!!llll!S
POD ČRTO
Petrova ženitev
Peter Vrtačnik je mož v najboljših letih, za seboj pa ima že kakih trideset službenih letih z zagotovljeno pokojnino na eni strani in obetajočo na drugi. Peter se je zavedal, da so taki možje pri ženskah, ki bi se rade poročile, visoko cenjeni. In preteklih - ne ravno skromnih izkušenj - pa je Petru narekovala prirojena previdnost - rezerviranost. Rezerviranost tudi za časa letošnjega letovanja ob istrski obali, ko se je seznanil s Tržačanko, gospodično Zdenko. Ta gospodična ni bila več mlada, Petru pa je na njej ugajalo prav to, da se ni mladostno pretvarjala in je bila vedno dobre volje, ne da bi to svojo voljo preračunljivo pretiravala. Peter je z njo prerejal manjše sprehode in se z njo prijetno raz-govarja! Postajala mu je čedalje bolj simpatična; tudi knjige, ki jih je prebirala, so jo priporočale.
Gospodična Zdenka je bila ženska, ki je Peter sicer ni pričakoval vse svoje življenje, vendar pa že nekaj let sem. Seveda je bila na počitnicah, in na počitnicah se ljudje - kot je znano - obnašajo drugače kot pa pri vsakdanjih opravilih. Peter je filozof in ga to spoznanje nikoli ne pušča na cedilu. Modrost pa mu potrjujejo tudi lastne izkušnje. Med svojim tritedenskim prebivanjem v socialističnem gostišču je počenjal stvari, ki niso prihajale na dnevni red vsakdanjega urnika, opuščal pa je tudi mnoge stvari, ki so spadale med nepremakljiva načela zagrizenega samca. Tako je bilo prav lahko mogoče, da si je tudi gospodična Zdenka nadela počitniško prevleko čez svoj resnični značaj? Zato je kazalo počakati, da bo simpatično prevleko enkrat odložila, pa se bo izkazalo, kako in kaj. Ali gospodična Zdenka tega ni storila, in tako je gospod Peter, ko se je njegovo
letovanje približalo koncu, ostal natančno tam, kjer je bi!
Ko se je vrnil v tržaško mesto, kjer so ga čakale službene dolžnosti, simpatične Zdenke kar pozabiti ni mogel. Njegova deviška trdnovratnost pa se je morda prav zaradi mehčanja napetosti med vzhodom in zahodom med letošnjimi šmarnimi mašami, pričela polagoma, zato pa vztrajno taliti. Med delom so mu misli stalno uhajale na Zdenko in se lepile v - poroko. Kot človek reda in zakonitosti pa se je moral vendarle prepričati, ali je gospodična Zdenka tudi brez letovičarske prevleke simpatično dekle. Morda pa le prebira kake bedaste romane, malovredne revije in slikanice; morda je le površna in jezikava in... Vse polno je bilo ženskih lastnosti, ki se jih je Peter bal kot hudič križa. Zato jo mora enkrat ob neprimerni uri presenetiti.
Ta misel se mu je pojavila nekega nedeljskega jutra, ko je zadovoljen opazoval na postelji, da mu je zajeten trebušček na istrski obali vendarle splahnel za nekaj milimetrov. Smehljaje je sam sebi prikimal, se dvignil in odšel v kopalnico, da se obrije. Tedaj pa je nenadoma pozvonilo. Gospod Peter je nagla skočil v oguljen jutranji Svršnik in se zvlekel k vratom. Kdo, hudirja ga moti prav ob nedeljah? Taki obiski so mu vedno v nadlego...
Tristo pečenih glist! Ko je gospod Peter odprl vrata, je stala pred njim simpatična gospodična Zdenka. Pa da ga vendar ne moti? Ne, ne, je jecljal gospod Peter. Pot jo je zanesla mimo, je dejala gospodična Zdenka, in hotela je razkazati fotografije... Saj res, fotografije! Ali so se posrečile? Gospodična Zdenka je prikimala in se ozirala po sobi. Gospodu Petru je rdečica zalila lica. Mu mora že oprostiti, saj ni mogel vedeti... Sinoči se je s kolegi dalj časa zadržal v gostilni...
Gospodična Zdenka se je s popustlji-
vostjo smejala, in ko je gospod Peter poskušal nervozno pospraviti neke stvari, je dejala: »Le nič se ne vznemirjate, gospod Vrtačnik, takoj spet odidem.« Vendar je ostala še nekaj časa, kajti gospod Peter si je fotografije ogledoval z vso pozornostjo, in oba sta se pri tem spominjala lepih izletov in mnogih neizgovorjenih besed. Gospod Peter je kar pozabi! da ni obrit in počesan, z oguljenim jutranjim svršnikom na zajetnem životu in izhojenimi copati na nogah. Gospodična Zdenka pa je bila vsa sveža in elegantna.
Ko se je gospodična Zdenka poslovila, se je gospod Peter prepričal, da je to prava ženska zanj. Ni se zgražala nad njegovo zunanjostjo in ni bila nad vsem tem niti presenečena, ampak vsa popustljiva in spet dobre volje. Posebno simpatično pa se mu je zdelo to, da je kazala polno razumevanja za njegove deviške slabosti. Ali pa se Peter ne bo spet premislil in pozabil na letošnje počitnice...
Hop, hop - geri-geri!
»Fantalin mi prinaša kar lep zaslužek!« je premišljeval debelušasti Pino za točilnico in pridno obračal pipo za pivo. To je bila gneča! Kot ena sama žejna stena so se drenjali gostje pred točilnico'in stegovali vratove proti tujcu, ki je razkazoval svoje umetnije. Kolikor so mogli, so mu puščali toliko prostora, da se je v svoji elegantni, pa čeprav nekoliko obnošeni obleki naslanjal na točilnico ter se narahlo smehlja! Sedaj se je obrnil na bledikavega, suhljatega gospoda, ki je sedel zraven njega na visokem okroglem stolčku: »Oprostite, ali bi pogledali, če imate na sebi še svoje naramnice?«
Bledikavega gospoda je zalila rdečica. Ves v zadregi je tipal po zapasju, naramnic pa ni naše! Tujec je segel v žep in izvlekel par naramnic ter dejal mimogrede: »Prosim, potem so morda tele vaše!«
Debeluharski Pino bi od samega smeha
skoraj prevrnil vse štiri navrhane vrčke, ki jih je držal v roki. Tedaj se je tujec sklonil čez točilnico in mu dejal: »Gospod paron, ali bi mi za trenutek posodili bankovec za deset tisoč lir?« - Ha, ha«, je zapiskal debeli Pino, »zakaj pa?« - »V zrak bi ga spravil, da izgine. Ali v vaše pomirjenje se bo bankovec spet prikazal na kakršnem koli prostoru bi želeli.«
Debeli Pino je nezaupno stisnil veke. »To bo spet takle trik!« je še pristavi! Cim bolj pa bo uslužen, si je mislil, tem več bodo gostje popili, zato je končno privlekel iz predala bankovec za deset tisoč lir.
»Morda bi bilo pametno, da si številko zapišete, potem ga ne bo mogel zmakniti!« je predlagal majhen premetenec s so-vastim obrazom. »Bravo!« je zadonelo vse naokrog. »To je ideja!« In bledikavec z naramnicami si je mel roke: »No sedaj se bo enkrat pošteno spodrsnil!«
Tujec pa je samo dejal »Prosim lepo!« Ko je debeli Pino zapisal številko, je tujec bankovec vzel in ga položil v prazno cigaretno dozo, ki jo je skrbno zaprl. »Tako«, je dejal proti debelemu Pinotu, »in sedaj mislite na kameleona; kameleon je simbol za prilagojevanje, za nevidnost, skratka za preslepitev!«
Debeli Pino sicer ni vedel, kaj je pravzaprav kameleon, vendar se je trudil, da bi tujcu ugodil kolikor je pač mogoče. Ko so cigaretno dozo odprli, bankovca ni bilo nikjer. Pino je gledal srepo kot prestrašeni zajec. Ni mu pa preostajalo časa za premislek, kajti na zbrane goste so se vsule besede hop-hop, geri-geri kot da bi spuščali svetlobne rakete. Kozarci so izginili in se spreminjali v konfete ter se spet prikazovali. Bledikavi gospod je pogrešal svojo žepno uro, vrčki pa so se praznili in spet napolnjevali. Debeli Pino se naskrivaj ni mogel niti dovolj nasititi veselja nad dobro kupčijo, ki mu jo je prinašal premetni tujec.
Končno je tujec zagrabil za nos štiri
različne goste in iz vsakega nosa potegnil stolirski kovanec. »Tako - sedaj pa bi rad plačal!« je dejal tujec in položil denar na točilno mizo. Tedaj pa se je debeli Pino razpršil in zavpil: »Ne, ne, dragi moj, tega pa z debelim Pinotom ne boste uganjali. Najprej bankovec za deset tisoč lir nazaj!«
Tujec se je začudil: »Kakšnih deset tisoč?« - »A, takle je ta tiček!« je dejal bledikavec in se nekoliko odrinil od tujca. Tudi dama s torbico je nekaj podobnega mislila, ko je dejala: »Saj smo vsi videli! Debeli Pino si je celo številko zapisa!«
Debeli Pino je že odprl listek in ga pomolil tujcu pod nos: »Prosim - T 149-8202!« - »A, ta bankovec mislite«, je dejal tujec olajšano. »Ta vendar leži že davno v vašem predalu! - Po lokalih ima denar vedno nagnenje, da potuje v preda! Kot čarodejec mora človek ta magnetizem materije samo spretno izkoristiti, razumete—?«
Izgledalo je, da debeli Pino tega ni razume! Z nezaupanjem je odpri preda! Ali bankovec je v resnici ležal v predalu. Številka in serija sta bili pravšni.
»No, vidite, gospod paron, svojih gostov pač ne smete smatrati za hudodelce!« je dejal tujec, ko je plačal pivo. Potem je vljudno pozdravi! potegnil še debelemu Pinotu cigareto iz nosa in zapustil bufet.
»Vse v redu!« je dejal mali premetenec s sovastim obrazom. »Vse je šlo kot po olju in kot vedno. Debeli Pino je bil tako zaposlen z občudovanjem in točenjem pijače, da ni imel časa, ko sem mu plačal pivo z njegovim lastnim desettisočakom in mi je naštel devet tisoč osem sto osemdeset lir drobiža. Kar lep zaslužek za tako kratek čas, kaj menite šef? - Kam greva pa sedaj?«
Sef pa je odgovoril: »Morda k Zlatemu ovnu!« Izginila sta za prvim uličnim vogalom.
Tržašha delegacija potuje v Rim
Pred časom je sklical župan Franzil sejo zastopnikov političnih skupin v tržaškem mestnem svetu, da bi se porazgovo-rili o zadevah ,ki bi jih morali predložiti ministrskemu predsedniku Segniju ob sprejemu, ki je določen za bližnjo bodočnost.
Socialisti in komunisti so predlagali, da bi bila v deputaciji zastopana tudi levica tržaškega mestnega sveta in sindikalno zastopstvo. Sklicali naj bi izredno sejo občinskega sveta in na njej naj bi sklepali o vprašanjih, ki naj bi jih predložili predsedniku vlade. Zupan dr. Franzil je pojasnil, da je bila delegacija, ki jo bo sprejel prof. Segni določena v Rimu, njeni člani pa so: župan dr. Fran-preds. pokrajinskega odbora, prof. Gre-goretti, predsednik Trgov, zbornice, dr. Caidassi, predsednik javnih skladišč, dr. Tanasco in preds. industrijskega pristanišča, dr. Forti.
Delegacija bo ministrskemu predsedniku predložila najvažnejše gospodarske probleme tržaškega mesta, ustanovitev dežele Furlanija - Juljška Krajina in rešitev vprašanja bivših uslužbencev ZVU.
Predlog socialkomunistov za sklicanje izredne seje obč. sveta in za raztegnitev odposlanstva z vključenjem zastopnikov političnih skupin in sindikatov, je bil od vseh ostalih skupin zavrnjen. Dr. Agne-letto je y svoji izjavi naglasil, da ne kaže v teh dneh, ko zahteva zunanja politika od ministrskega predsednika in od vlade velikih naporov, spravljati v Rim širokih zastopstev, ker so sprejemi na visoki ravni kratki in stvarni ter ;e uspeh odvisen bolj od pomena osebnosti kot pa od števila. Taka zastopstva ne smejo nositi strankarsko propagandnega pečata.
3ESEHSR0 SL9V3E SDZ
Letošnje muhavo vreme tudi SDZ ni prizaneslo. Za 30. avgust napovedano Jesensko slavje SDZ so morali prireditelji zaradi slabega vremena premakniti na nedeljo, 6. t.m. Tudi ta nedelja je vremensko potekala izven sezije.
Kljub temu se je zbralo na Opčinah v nedeljo 6. t.m. kar lepo število obiskovalcev.
Slavje je otvoril predsednik SDZ, dr. Josip Agneletto, ki je pozdravil navzoče in v kratkem nagovoru ugotovil, da se nam končno le obljublja izpolnitev mednarodnih obvez, ki zagotavljajo našemu ljudstvu uporabo slovenskega jezika na sodiščih in javnih uradih.
Nato je moški oktet »Planika« iz Gorice skladno in v čisti intonaciji z lepin> podajanjem zapel štiri pesmi: Juvančevo »Bolne rože«, Vodopivčevo »Hej, kupil si iaz pipo bom«, Adamičevo »Završki fantje« in Mirkovo »Na trgu«.
Mladi fantje, ki razpolagajo s svežimi in sočnimi glasovi, gojijo pesem z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Želeli bi, da bi uvrščali v spored tudi kako novejšo pesem. Prepričani smo, da bi se oktet lahko razvil v zbor visoke umetniške ravni, ki bi delal čast zamejskim Slovencem.
Za razvedrilo je poskrbel duet, ki na? je zabaval z nekaj posrečenimi duhovitostmi.
Nastopil je tudi novo ustavljeni moški zbor »A. Tanče« iz Nabrežine pod vodstvom prof. Mamola. Zapel je sigurno in
v dobri interpretaciji: Medvedovo »Mili kraj«, Volaričevo: Te, te, te«, narodno »Moja kosa« in Premrlovo »Zdravico«. Upamo, da se bo zbor z rednimi vajami uspešno razvil, kar mu prav iz srca želimo!
Trio iz Doline in duet Dario-Darko sta nas po »avsenikovsko« prijetno zabavala. Poslušali smo vesele pesmi »Naša družba«, »Zlati časi«, »Jaz pa pojem na Gorenjsko«, »Koder fcoš ti vandrat šel« in še dve Avsenikovi »Sva ljubo se pobotala« in »Na Robleku«.
Večer je potekal v prijetnem razpoloženju s plesom do pozne ure, čeprav j^ bilo za neplesalce na odprtem nekoliko hladno.
Sodnjah na vodovodni cesti
Obč. odbornik, inž. Visintin je v imenu obč. podjetja ACEGAT pismeno odgovoril na interpelacijo dr. Agneletta za ponovno aktiviranje vodnjaka na Vodovodni cesti Sv. Križ-Grljan za vinogradniške potrebe, posebno še v času škropljenja trt. ACEGAT je proti takemu odtoku. Zatrjuje, da že mnogo let ne deluje in da občina daje vodo prebivalstvu v zdravstvene namene, ne pa v poljedelske svrhe. Ce bi tej zahtevi ugodili - pravi odgovor - bi odtočne cevi zahtevale tudi druge vasi.
Gre za majhno količino vode ob času škropljenja trt. Sv. Križ, kjer Vrojnica izvira, ima večjo pravico do vode kot druge vasi, ki take odtočne pipe morda niti ne potrebujejo.
Vodovodna cesta Sv. Križ-Grljan je že tri mesece pretrgana, ker so delavci ACE-GATA izkopali na mostu proti Mirama-ru jamo, ki ovira vsak prehod z vozili. Tako je v Miramaru 30 družin odrezanih od voznega prometa. Bliža se trgatev, ko bodo Prosečani in Kontovelci nujno potrebovali imenovano cesto za vozove in tovorna motorna vozila. Dr. Agneletto je že pred meseci zahteval popravilo ceste. Pri vseh obljubah pa je cesta še vedno neprehodna. Obč. odbornik za javna dela, dr. Geppi je dr. Agnelettu na ponovno intervencijo zagotovil (27. 8.), da bo delo nemudoma storjeno.
ffeličnstna openska procesija
V nedeljo, 13. t.m. se je ob veliki udeležbi slovenskih vernikov vršila na Opčinah X. tradicionalna Marijina procesija. Monsignor Matija Škabar je daroval sv. mašo, kanonik dr. Skerelj pa je pridigal. Procesije se je polnoštevilno udeležila šolska mladina, Marijine družbe, skavti, moški in fantje, številna duhovščina s škofom Santinom, pevci, salezijanska in tre-benska godba in številna množica žena in deklet.
Ves čas veličastnega sprevoda so stale ob strani množice. Po splošni sodbi je procesiji letos prisostvovalo mnogo več vernikov kot prejšnja leta. Manifestacija slovenskih vernikov na Opičanih je vsekakor v čast našemu narodu.
TRŽAŠKI PREPIHI
Premišljevanje o točkah
Marsikdo bo zmajal z glavo in dejal: Kaj pa naj še kdo napiše o taki vsakdanjosti kot je točka. Točka je pika in amen!
To mnenje moram na žalost oceniti za minustočko, kajti točka igra v današnjem življenju tako važno vlogo, da ji že lahko posvetimo nekaj vrstic.
2e stari Arhimed je dejal: Povej mi točko, na kateri stojim, in svet bom dvignil iz tečajev! Vendar to ne spada k prvi točki našega dnevnega reda. Tu ne bo govora o matematičnih točkah, ampak si raje oglejmo točko za točko naše vsakdanje življenje.
Poglejmo najprej do kakšne točke so se povzpela svetovna dogajanja: Na zgodovinski točki naše zemlje so se sestali državniki na konferenco. Ta konferenca naj bi rešila vsaj najvažnejše sporne točke med Vzhodom in Zahodom. Gospodje in tovariši so govorili in govorili: vsak bi bil rad osrednja točka svetovnega dogajanja, do odločilne točke pa niso prišli. 2e kmalu je nekdo odkril v zatrjevanjih nasprotnika ranljivo točko. Lotil se je kočljive točke nasprotnika, nakar so si gospodje in tovariši obojestransko postregli s temnimi točkami preteklosti, tako da je konferenca že kmalu obtičala na mrtvi točki.
O točkah dnevnega reda sestanka Hru-ščev-Eisenhower, ki je vrhunska točka hruščevskih pohlepov, so v teh dneh razpravljali v Bonnu, Londonu in Parizu in se v glavnem v vseh točkah tudi spora-
Prvi koraki v s
olo
V teh dneh pričenja za številne majhne državljane nova življenjska doba. To so prvi koraki iz roditeljskega doma v povsem tuj svet. Ti koraki gotovo niso tako preprosti kot izgledajo - ne samo za otroke, ampak tudi za starše. Starši so otroka oskrbovali od prvih začetkov dalje in so se izogibali vsega, kar bi moglo otroku škodovati. Sedaj pa dozoreva novo samostojno bitje, ki se privaja na samostojnost in se tudi upravlja. To bo otroku toliko lažje v kolikor so starši že sami poskrbeli za takšno vzgojo. Prevelika roditeljska ljubezen je slepa, taka pomehkuži otroka in ga odvrača od samostojnosti. Otrok mora že na samem začetku razumeti, kako se zapreke premostijo in da se življenje ne vrti po njegovih željah in zahtevah. Seveda so otroci po svoji naravi različni, zato moramo biti oprezni, da po potrebi pravočasno z dobrim vplivamo na otroka še pred šolskim obiskovanjem.
Težko grešijo tisti, ki otrokom pretijo s šolo: »V šoli ti bodo že pokazali!« Saj vendar ne moremo šolnika, ki naj z ljubeznijo in razumevanjem iz otroka ustvari človeka, prikazovati kot tirana s šibo v roki. S takim »vzgajanjem« šolniku gotovo ne lajšamo težkega dela. Otrok mora doumeti, da je šola potrebna, da so šolniki njegovi prijatelji, da pa v šoli ne bo več tako kot doma, kjer otrok počenja kar hoče.
Boječe prvošolce, ki jih je strah pred vstopom v šolo, moramo mirno in pre-
f Dogodki doma J
INTERVENCIJA DR. AGNELETTA.
Občinski svetovalec in predsednik SDZ je 10. t.m. interveniral pri občinskem uradu za javna dela zaradi prekinitve del pri gradnji svetoivanske telovadnice. Po pojasnilih občinskih funkcionarjev so gradbena dela prekinili zaradi spremembe nekaterih del v notranji opremi telovadnice. Ta dela zahtevajo povečanje gradbenih stroškov in jih mora zaradi tega pristojna oblast odobriti. Zadeva je v teku in kakor hitro bo urejena, bodo z deli nadaljevali in končali. Dr. Agneletto je posebno naglašal nujnost, da se telovadnica izroči svojemu namenu, saj je tega mnenja tudi Šolsko skrbništvo. Dr. Agneletto je prav tako ponovno interveniral v zadevi popravil šole v Sv. Križu. Merodajni organ je obžaloval, da del niso mogli izvršiti med počitnicami, ker ima na razpolago samo 12 delavcev, zagotovil pa je, da bodo popravila izvršili čimprej.
it *	*
TELEVIZOR IN DECA. Zdravniki resno odsvetujejo prisostvovanje najmlajših (do 5 let starosti) pri televizorskih prenosih. Vibracije na zalclonkah so očem najmlajših škodljive.
# * *
NOVO SOLSKO LETO pričenja letos za vse osnovne šole v četrtek, 1. oktobra s šolsko mašo. - Zrelostni izpiti na višjih srednjih šolah pričenjajo 15. sept. - Vpisovanje otrok v občinske otroške vrtce pričenja 19. sept. Otroci morajo biti najmanj 3 leta stari.
* * *
NEUGODNO VREME v prvih dneh septembra je povzročilo na trtah precejšnjo škodo. Burja je otresala grozdje in lomila mladike, hladno vreme pa je širilo bolezen črni palei. Ce bi bilo nekaj izdat-tnega dežja, nato pa vsaj 14 dni toplega sonca, bi se letina občutno izboljšala.
* * *
ITALIJANSKO SOLSTVO v ISTRI. Italijanskih šolarjev in dijakov bo v letošnjem šolskem letu okrog 2200. Sol imajo Italijani na razpolago 35, od katerih je pet gimnazij. Listi se pritožujejo, da za te šole primanjkuje učnih moči, čeprav jugoslovanske oblasti ne sitnarijo z notrifikacijo
tujih diplom kot se to dogaja starejšim slovenskim šolnikom na Tržaškem, od katerih so tudi taki, ki imajo po 25-30 službenih let in so bili pod Zavezniško vojaško upravo stalni, sedaj pa so začasni, in če ne bodo opravili zahtevanih izpitov na italijanskih univerzah, jih bodo pognali na cesto. Taka je zakonita »pravičnost« nasproti ljudjem, ki jih je z rodne grude najprej pognal fašizem, sedaj pa jim grozi pogon s trani »demokracije«. - Nekaj prizadetih.
# ♦ *
ZA OTVORITEV DUNAJSKEGA VELESEJMA je avstrijški minister dr. Bock sprejel tudi tržaško delegacijo, ki sta jo vodila, župan dr. Franzil in predsednik zbornice dr. Caidassi. Tržaška delegacija je z ministrom razpravila o blagovnem prometu preko tržaškega pristanišča.
* * *
V SPOMIN BAZOVIŠKIM JUNAKOM je glavni odbor SDZ položil v nedeljo 6. t.m. venec na spomenik v Bazovici. r # *
HIMEN. 6. t.m. sta se v repentaborski cerkvi poročila gdč. Bobek Marija, uradnica in znani tenorist g. Bruno Kralj iz Slivnega. Izkreno čestitamo!
* * *
ITALIJA IMA NAJVEČ PRAZNIKOV. Največ plačanih praznikov imajo v Italiji, t. j. 16 na leto. V Avstriji imajo 13 praznikov, v Zah. Nemčiji 12, na Švedskem 11, v Belgiji 10, na Danskem 9, na Nizozemskem 7, v Zduženih državah 7, v Veliki Britaniji in Sovjetiji 6, v Švici in Franciji 5, v Grčiji 4.
* * *
POTNI LISTI IZGINJAJO V SVOBODNI EVROPI. V Avstrijo, Francijo, Belgijo in zahodno Nemčijo potujemo iz Italije brez potnih listov, z osebno izkaznico, ki jo je vidirala kvestura. Prehodi čez meje teh držav so skoraj neopazni. Policijski, finančni in prometni organi so vljudni in postrežljivi na vseh teh mejah, je to smehljaj bodoče Združene Evrope, ki spreminja nekdanjo tesnobo na mejah v prijeten občutek. Zaradi te svobode se tihotapstvo v primerjavi s prejnjimi časi ni pomnožilo in tudi državna varnost se nikjer ni zamajala. Res pa je, da mora marsikateri oblastnež zadušiti svojo prirojeno oholost in se tolažiti z demokratičnimi smehljaji. Morda so prav meje teh držav najučinkovitejše prevzgojevalnice totalitarnih natur.
pričljivo spomniti, da tudi drugi otroci pridejo v šolo in da bo vesela družba. V nobenem primeru ne sme mati z živčnostjo, ki jo prinaša zavest, da se bo morala ločiti od svojega ljubljenca, še bolj otež-kočiti pot v šolo. Z veseljem in smehljaji, s prazničnostjo v srcu gre mati s prvošolcem v šolo, z zagotovilom, da ga pride iskat ter ga prepelje prav v razred, kamor spada. Z učiteljico ali učiteljem spregovori še po kako besedo in s tem je stik med šolo in domom postavljen.
Prvi dnevi za otroka gotovo niso enostavni. Nekateri otroci, posebno tisti, ki prihajajo iz otroškega vrtca, se hitro prilagodijo novemu okolju, drugi so nekoliko sramežljivi in zadržani, zato rabijo nekaj več časa, da se na nove razmere navadijo in se vključijo v šolsko delo. Razumne matere bodo poskušale otrokovo potrpežljivost vzpodbujati ne pa jo dražiti z neumestnim sočustvovanjem ali celo pomilovanjem. Matere se morajo zavedati, da smo tudi mi morali nekoč tako pričeti, da smo tudi mi s tesnobo in strahom prenašali šolske torbe. Naši starši niso imeli časa niti preveč razumevanja za naše pomanjkljivo navdušenje za šolo; tudi mi bi raje ostali doma ali se z drugimi sovrstniki igrali po cestah in travnikih kot se učili prvih pojmov slovenskega jezika.
Razumljivo je, da mora mati svojemu otroku pomagati, pri tem pa nikoli ne sme pozabljati, da je samostojno učenje neobhodno potrebno! Otroka ne smejo premotiti pri učenju igrače, prav tako je kvarljivo, če se v isti sobi starejši pogovarjajo ali celo poslušajo radio ali televizijo. Prostor, kjer se izdelujejo domače vaje in ki naj se izvršijo že kmalu po povratku iz šole, naj bo dovolj razsvetljen in po možnosti vedno isti. Z otrokom ne smemo jemati tvarine naprej, ker bo drugače v šoli nepazljiv v zavesti, da on vse to že zna. Poleg tega uporablja šolnik morda drugačno metodo, in šolarček se pri tem samo zmede.
Šolsko torbo je treba urediti že zvečer. Prav tako morajo biti tudi oblačila in obutek pripravljena, da otrok zjutraj lahko mirno zaužije svoj zajtrk in ne prihaja v šolo ves zbegan in živčen zadnjo minuto. Šolske torbe naj otrok ne prenaša v roki, z enostransko držo lahko nastajajo telesne okvare. Šolska torba spada na hrbet! Ce šolsko poslopje od doma ni preveč oddaljeno, bo otrok skupno s svojimi bližnjimi sošolci že kmalu lahko sam odhajal v šolo. Mati pa ga mora pri takem uvajanju resno opozarjati na prometnejše cestne prehode in naučiti otroka, da uporablja najkrajšo pot iz šole domov ter se ne potepa po prometnih ulicah.
Slovenska mati, ki pošilja svojega otroka v slovensko šolo, se zaveda, da prihaja otrok v slovensko, domače okolje, kjer ga vsi sprejemajo kot svojega, v tuji šoli pa bo ostal tujec in včasih morda celo nezaželjen...
Smrtna prometna nesreča
Strašna prometna nesreča je pretrgala nit življenja komaj 34 letnemu Josipu {Cukanji iz Nabrežine. Zaposlen je bil pri nekem podjetju v Trstu, ki vzdržuje poslovne vezi z Jugoslavijo, zato je tudi če-sto potoval v Zagreb in Beograd. Tako se je v sredo 26. p.m. zvečer vračal iz Beograda proti Zagrebu s svojim avtom. Nenadoma se je na vrhu cestne vzpetine pojavil tovornik, kateremu se kljub veliki šoferski spretnosti ni mogel izogniti, Udarec je bil strahovit. Nesrečni Kukanja je bil na mestu mrtev, njegov spremljevalec, zastopnik podjetja iz Zagreba, pa je ostal težko ranjen.
V nedeljo 30. avg. smo ga ob ogromni množici prijateljev in znancev pokopali
v Nabrežini. Pokojnik zapušča soprogo in komaj 5 letnega sinčka. Bil je splošno priljubljen. Med vojno so ga poslali v zloglasni »specialni bataljon«, po polomu pa se ie pridružil narodnoosvobodilnem gibanju. Nekaj let je živel v Beogradu, nato pa se je vrnil v rojstno vas.
Težko prizadeti družini, staršem, bratu in sestram naše globoko sožalje, Tebi, Pepi, pa miren počitek v domači zemlji! * * *
Tudi nas v Cerovljah, pa čeprav smo odmaknjeni od velikega cestnega prometa, obiskujejo prometne nesreče.
V nedeljo, 6. t.m. ob 6 uri zjutraj je odhajal na delo s svojim motorjem 24, letni Josip Legiša. Ko je privozil do že-ležniškega podvoza na cesti Cerovlje-Se-sljan, se je znašel pred težkim tovornikom. Lastnega vozila ni mogel ustaviti, zato se mu je poskušal izogniti, kar pa se mu žal ni posrečilo. Zadel je ob blatnik tovornika, vrglo ga je ob zid in ostal je na mestu mrtev. Strašna nesreča je pretresla vso vas in okolico, saj je bil pokojnik znan kot vesten in dober mladenič. Pogreb je bil v ponedeljek, 7. t.m. ob veliki udeležbi pogrebcev. Sorodnikom naše sožalje!
zumeli, tudi o trenutno najvažnejši politični točki okrog Berlina.
Točka vlada nad človekom kot pravi tiran. Po točkah razvrščajo šolnike, uradnike, častnike, maturante, športnike, to-toigralce, komuniste, sopotnike, fašiste in tudi naše zagrizence.
Točka je vse.	Pika
»Ljudska demokracija"
Vrhovni apostol in dirigent »ljudskih demokracij«, sedanji ameriški romar, Ni-kita Hruščev, je vsekakor svojevrsten demokrat.
Ameriške oblasti, ki skrbijo za sprejem Nikite Hruščeva in njegovega številnega spremstva, so zašle v zadnjih dneh v kaj neprijetne, protokolarične zadrege. Iz Moskve so namreč sporočili Združenim državam, da bo Hruščev nastopal v Ameriki kot državni poglavar. Vse ameriške priprave za sprejem kremeljskega poglavarja so morali čez noč zavreči in pričeti znova. Ves uradni ceremoniel je bil namreč prikrojen na osnovi dejanskega stanja, po katerem je predsednik Ei-senhower državni poglavar in obenem ministrski predsednik. Takega položaja pa Nikita Hruščev nima, ker je vse do danes samo ministrski predsednik sovjetske vlade.
Sedaj naj bi se vse to prekucnilo - in to s popolnim briskiranjem sovjetske ustave. Ta ustava namreč sploh ne pozna individualnega državnega poglavarja, ampak zastopa to funcijo kolektivni gremij, prezidij vrhovnega sovjeta. Večglavi gremij, ki iz protokolaričnih razlogov, n. pr. pri sprejemaju akreditivnih listin tujih poslanikov, ne more nastopati kolektivno, določi osebnost, ki jo za tako priložnost imenuje predsednik prezidija iz lastnih vrst. Taka osebnost je v Sovjetiji že dolga leta stari maršal Vorošilov.
Nikita Hruščev že dolga leta ni več član prezidija vrhovnega sovjeta (nekdaj je bil), zato ni zanj nobene ustavne osnove, da bi nastopal kot državni poglavar. Da pa bi bil Nikita ob svojem prihodu v Ameriko po činu enaka Eisenhoweru, se je kar sam protiustavno in z briskiranjem vseh zakonitih določil zrinil na najvišje predstavniško mesto države, čisto po v--zorih mnogih diktatorjev v zgodovini. S tem pa je nastal v Sovjetiji groteskni položaj, da bo država imela, vsaj za časa Hruščeva bivanja v Ameriki, kar dva državna poglavarja, enega zakonitega (Vorošilov) in drugega protiustavnega.
Sovjetska skrivnost je, ali bosta Eisen-howera v Moskvi pričakala oba državna poglavarja, ali bodo medtem enega spravili na hladno.
Tako se je spet enkrat izkazala osebna nečimernost diktatorske narave. Boljše-viški vladni predsednik se požvižga na sovjetsko ustavo in postavlja samega sebe na najvišje mesto v državi. Lahko smo prepričani, da bo tako postal tudi pri drugih mnogo nevarnejših zakonskih prekrških...
Vse to pa naših komunistov ne moti, še naprej bodo tulili o »ljudski demokraciji«, namesto o krivo^risežnikih...
Palačo Chigi izpraznujejo...
V Rimu izpraznjujejo v teh dneh znamenito palačo Chigi, sedež italijanskega zunanjega ministrstva. Selitev bo trajala vse do srede oktobra. Po dvorišču stare palače ležijo nakopičeni zaboji, zaprašeni zidovi spisov in arhivskih map. Zunanje ministrstvo se bo vselilo v poslopje, ki po svoji razsežnosti v podobne namene, nima tekmeca na svetu. Pred meseci dograjena nova palača zunanjega ministrstva je za dobro tretjino večja kot je' Ko-losseum, saj meri 72.000 kub. metrov. Glavno pročelje meri v dolžino 170 m.
Ogromna stavba leži tik za nekdanjim Forumom Mussolini, ki se danes imenuje Foro Italico in je zagrajena v tipično fašističnem imperialnem orjaškem slogu. Tam, kjer se bo prihodnje leto vršila olim-piada. Načrte je za časa fašistične diktature zasnoval prosluli fašistični tajnik Starace z namenom, da se tam namesti osrednji strankin sedež, palača Littorio. Starace je moral tajniško mesto prepustiti nasledniku Mutiju in ta je palačo prepustil fašističnemu zunanjemu ministru Članu.
Z deli so pričeli 1. 1938 in so jih tik pred kapitulacijo 1.	1943	opustili. Nič
manj kot 1200 sob je ostalo praznih in zapisanih propadanju, podobno kot se je dogajalo z napol dograjenimi stavbami za mussolinijansko svetovno razstavo.
Za stalno naraščajočo armado uradni-štva zunanjega ministrstva ni bilo v stari palači Chigi in po raztresenih ministrstvu pripadajočih uradih po vsem Rimu več prostora. Stalno so se ponavljale zamisli za preselitev na Foro Italico, čeprav spominja palača Littorio na fašistični elefan-tizem žalostne preteklosti.
Palača Chigi je bila zrajena kot bančno in stanovanjsko poslopje kneževske bančne družine Chigi ob koncu 16. stoletja. Po združitvi Italije, je 1. 1870 kupila palačo avstro-ogrska monarhija za sedež svojega rimskega poslaništva. Po prvi svetovni vojni je palačo dobila v posest država kot vojni pleri. Leta 1923 pa jo je Mussolini Izbral za sedež zunanjega ministrstva. Z balkona te palače je razvnemal italijanske množice, in tu bi ga lahko prehitela smrt, ko je iz nasprotnega hotelskega okna pomeril nanj Tito Zaniboni. katerega pa je policija presenetila. Mussolini je zatem zapustil palačo Chigi in se preselil v palačo Venezia, ki ima tudi balkon, pa nobenega prikritega prostora za ostrostrelce.
»Palazzo Chigi« je naziv diplomatskih,
političnih in časnikarskih krogov po vsem svetu, tako kot »Quai dOrsay« ali »Dow-ningstreet«...
Kako pa bodo poimenovali nov sedež italijanskega zunanjega ministrstva? To vprašanje povzroča v Rimu nekaj zaskrbljenosti. »Littorio« ne prihaja v poštev in niti Foro Italico, ki zveni v svetu vse preveč oblastniško.
Končno pa so jo le srečno krstili na ime »Alla Farnesina«, če bo pri tem tudi ostalo.
To so skrbi poimenovanja, ki se ponavljajo po vsakem rojstvu. Verjetno so ob tem času že splahnele. V novi palači že deluje 1400 telefonskih številk, obratuje klimatična naprava in dostava pošte in spisov po napeljavah na zračni pritisk. Pozimi bo kurjava dobavljala 8,5 milijonov kalorij na uro. Prav tako deluje ra-dijsko-televizijski most in lastna kalorična električna centrala. Polic za knjige in spise je 26 km.
PODPIRAJTE
SLOVENSKO, DOBRODELNO DRUŠTVO
DAROVI
V počastitev spomina pok. Olge Vatovec vd. Pan jek, darujejo za SDD: družina Srebotnjak 5000: družina I. Marc 2000: družina Puhalj 5000.
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu
Uredništvo * n uprava: TrS't, ul. Machiavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30,—
Naročnina : mesečno L 50.— — Irt no L 600.— Za Inozemstvo: mesečno L 90.— — le*no L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst it. 11-7223