258
Kronika
»Ploskanje prepovedano!"
Geslo  Cankarjevih  ,.Hlapcev":
„Namen umetnikov je bil od nekdaj, je, ter ostane, da naturi tako rekoč ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti nje pravo obličje, stoletju in telesu Časa odtis njegove prave podoba"                 Hamlet.
Kakor vsak človek, tako je tudi umetnik zrasel iz svoje srede in svojega časa; živi v svojem okolju in dela zanj; nanj je privezan z vsemi vidnimi in nevidnimi vezmi, kakor je to pač določeno po vseh naturnih zakonih. Njegovo delo
ie samo odraz te povezanosti z življenjem. In čim globlje je umetnik pogreznjen v sredo življenja, čim intenzivneje ga doživlja, tem ostreje in tem tenkočutneje reagira nanj, s tem večjo lahkoto ga vklene v dovršeno formo. Življenjskost, to je poglavitna oznaka sleherne umetnine; lepota, ta je navržena sama po sebi.
Ločiti umetnika kot človeka od umetnika kot oblikovalca, ločiti njegovo delo od življenja, se pravi nič več in nič manj kot odreči mu njegovo umetniško ceno.
V zadnjem času, ko smo praznovali dvajsetletnico smrti Ivana Cankarja, smo imeli priložnost, zadeti na nekaj mnenj, ki se zde, da so v bližnjem sorodstvu s hotenjem, narediti iz pisatelja, ki je stal ves v življenju, „umetnika", odmaknjenega v nadoblačne sfere neke namišljene umetnosti.
Po posredovanju Mirka Javornika smo se srečali na rožniškem hribu z Ivanom Cankarjem. Površnik mu je bil ogrnjen čez rame in cigareta se mu je kadila med zobmi. Govoril nam je v dolgem monologu in mi smo ga poslušala. Bolj ko smo ga poslušali, tem bolj smo prihajali do zaključka, da nimamo opravka s Cankarjem, temveč le z Javonnikom, preoblečenim v Cankarja.
In  kaj  nam je povedal  ta Cankar?  —  .....  Še zdaj  mi  delate tisto  večno
krivico," je rekel, „vse bi smel biti, prerok, revolucijonar, komedijant, Kurent, voditelj, rodoljub, krinkar in senca, samo umetnik ne..." — „... kaj res ni.., nikogar, ki bi mi hotel priznati samo tisto, kar sem res bil. Saj veš, kaj sem bil. Umetnik, nič drugega." — „... Jaz sem bil hlapec lepote, nič drugega. Zaradi lepote sem moral govoriti resnico ..." itd.
Da je bil Cankar umetnik, ni nobena senzacija. To je menda edina stvar, o kateri smo si danes vsi na jasnem. Toda zdi se, da Javorniku niti ni šlo za to. Njemu je predvsem važno, da je Cankar bil zgolj umetnik in nič drugega. Ali določneje povedano: Cankar brez vsake etične dragocenosti, Cankar, razrešen vsega, kar ga veže s konkretnim, slovenskim življenjem neke dobe, Cankar kot brezkrven, eteričen literat, nič drugega. — Marsikatera .beseda o Cankarju' je bila že napisana in tudi Javornik jo je že napisal — pred petimi leti. Toda videti je, da je avtor sam nanjo pozabil. Zato se je tudi mi spominjamo le mimogrede.
Rekli smo že, da umetniško ustvarjanje ni samemu sebi začetek in namen, ampak ima svoje izrazito družbeno poslanstvo. Porojeno je iz življenja in življenju je namenjeno. Zato je treba vsak čas postavljati resničnost, sredi katere živimo, in etično resničnost umetnikovega dela drugo drugi nasproti, potrebno je, da z umetnikovim delom presojamo sebe in svoj čas, kakor je to pred kratkim zapisal France Koblar. In toliko časa, dokler neka umetnina utrjuje naše notranje zdravje, toliko časa, dokler lahko ž njo „presojamo sebe in svoj čas", skratka: dokler naim je potrebna, toliko časa je ta umetnina tudi živa in — kot radi pravimo — „nesmrtna".
Publika, ki je ob slavnostni premieri „Hlapcev" v ljubljanski drami ploskala Cankarju in njegovim besedam, je ^— nemara celo bolj instinktivno kot zavestno občutila vso etično veličino Cankarjevega dela, se ogrela ob njej in dala — bila je to predvsem mladina — temu glasnega izraza. Storila ni s tem prav nič drugega kot to, da je na svoj prostodušen način z umetnikovim delom ..presojala sebe in svoj čas." Toda dvignili so se glasovi in zažugal je prst: To je vendar sam večni in nesmrtni Cankar! Ploskanje prepovedano!
Med prvimi se je oglasil v ..Slovencu" F. Koblar, češ da je z aplaudiranjem in »enostranskim pritrjevanjem" bil ..slavnostni dan pokvarjen" in ..Cankarjevo delo vrženo iz višin čiste umetnosti v dnevni krohot". Misel, ki jo je malone dobesedno  za Koblarjem ponovil gledališki poročevalec v Domu in  svetu. — In
259
vendar je delitev umetnosti v „čisto" in „nečisto" popolnoma nesprejemljiva. Umetnost ali je ali je pa ni. In če razume F. Koblar pod ..višinami čiste umetnosti" umetnost, ki je odmaknjena od življenja, od ,.dnevnega krohota" v mistične sfere, vzvišene nad vsem pozemskim, potem je treba reči, da nima taka »čista umetnost" s pravo umetnostjo nobenih ožjih vezi.
Kar prisrčen v svoji odkritosrčnosti pa je nepodpisani gledališki referent ^Slovenskega doma", ki ne more razumeti, čemu se sploh vprizarjajo „Hlapci", češ tu je Cankar, „gnan po osebnem, zunanjem razočaranju" zgolj „zbadal politične nasprotnike" in še ni bil ves „sam, čist in velik, plemenit in lep, človek, vestnik in odvetnik ljubezni ter vzvišene lepote?" Čemu vprizarjati „Hlapce", ko pa je tu Cankarju „žolč narekoval, da je narodu... vrgel v obraz, da je narod hlapcev, ker se je politično zvesto oklepal, kakor se oklepa še tudi dandanašnji svojih pravih, dobrih voditeljev?" — Proizvod duha, spričo katerega ni kaj reči!
Ob slavnostni premieri Cankarjevih ..Hlapcev" se je znova pokazalo, da imajo gledalci cesto več zdravega smisla za umevanje umetniškega dela kot pa tisti, ki mu radodarno dele svoje nauke. Toliko časa, dokler se ob Cankarjevih delih publika navdušuje, dokler mu spontano aplaudira, toliko časa je to dokaz, da Cankarjevo delo živi in da živi ž njim vsa njegova etična in moralna vsebina. Če pa se bo kdaj zgodilo, da ne bomo ploskali Cankarju od srca, ampak zgolj zaradi same gole spodobnosti, takrat bo to dokaz, da nam Cankar ni več potreben, in takrat ga ne bo več treba klicati na repertoar.
Kako majhen pa je prav za prav korak od gesla: Ploskanje prepovedano! do: Cankar okrnjen ali celo pregnan z odra, to smo pa imeli priliko videti.
Drago Šega.
260