Dr. L. L. Bbhm
Mednarodna prizadevanja za normalizacijo svetsko - gospodarskega
življenja
Vsemu gospodarskemu svetu je znano, da se je že med vojno, posebno pa po vojni zvršila popolna sprememba v strukturi svet-skega gospodarstva. Ta sprememba v strukturi se pokaže pred vsem v naraščajoči industrijalizaciji prekmorskih držav, zlasti pa v definitivnem prehodu svetsko-gospodarske hegemonije iz Evrope v Ameriko. Seveda je še mnogo drugih značilnih znamenj, ki jasno dokazujejo popolno spremenjeno strukturo svetskega gospodarstva, vendar sta gornja dva momenta odločilna.
Ta sprememba v splošni strukturi svetskčga gospodarstva je imela za posledico ne le evropsko, nego svetsko krizo. Izvzeta takorekoč nobena država ni bila, akoravno se je njen odmev v nekaterih državah pojavil kot konjunkturalni gospodarski pokret.
Najbolj prizadeta je bila in je Evropa, ki ne more preboleti izgube svojega prvenstvenega stališča v svelskem gospodarstvu, ki se ne more izkopati iz strašnih gospodarskih posledic vojne. Toda nista samo zgoraj omenjena dva glavna momenta spravila svetskega gospodarstva v obče in evropskega posebej v neznosno, za njo naravnost pogubno situacijo, nego so pripomogle tudi še druge razmere. Predvsem splošne povojne posledice obubožanja in zmanjšane kupovalne zmožnosti in pa poskus gospodarske osamosvojitve novo nastalih ali pa povečanih držav. V zasledovanju podviga svoje lastne, posebno industrijalne produkcije, so se te nove ali pa povečane države obdale z visoko-zaščitnim carinskim zidovjem, hoteč tako podati svojim mladim industrijam možnost samostojnega razmaha, dasi niso bili povsod in vselej podani potrebni pogoji.
Umljivo je, da vsi ti pojavi niso ugodno vplivali na splošne gospodarske razmere, ker je bila ne le baza dosedanjega, na absolutni svelsko-gospodarski prepletenosti in pa na hegemoniji Evrope slonečega gospodarskega »standarda« porušena, temveč ker so se pokazale posledice teh sprememb v vseh panogah gospodarskega življenja, posebno pri dosedanjih industrijalno-eksportnih državah. Ne smemo končno pozabili tudi z nezaupnostjo, zavistjo, revanšno željo in z odkritim sovraštvom prenasičenega ozračja, kar je vse močno vplivalo na vsaj delno vzposta-
vitev kolikor ioliko normalnih gospodarskih razmer. Ali nenormalne razmere so nevzdržljive, kličejo po remeduri.
Ni tedaj slučaj, ako že od 1. 1918 opažamo, da se kar kopičijo poskusi po splošno evropskem kakor tudi mednarodnem gospodarskem sporazumu na vseh področjih gospodarskega življenja. Vse to se vrši z namenom, vsaj asanirati svetsko gospodarstvo, odpraviti najhujše posledice svetsko-gospodarskega poru-šenja in totalne spremembe v strukturi svetskega gospodarstva, če že ni mogoče spraviti ga v normalni tir.
Glede poskusov, spraviti pred vsem evropsko narodno-gospodarsko življenje zopet v kolikor toliko normalen tir in na ta način olajšati gospodarske težave zaradi katerih trpi Evropa (z vsaj delnimi refleksi seveda tudi na izven evropske države), moramo razlikovati dve vrsti stremljenj. V prvi vrsti pridejo v poštev vsi ukrepi, izhajajoči z več ali manj oficijelnih strani. Ti ukrepi so pred vsem: gospodarski manifest, svetsko-gospo-darska konferenca, internacijonalna trgovska zbornica, internaeijonalna parlamentarna trgovska konferenca, internacijonalna delavska konferenca, internacijonalni urad dela. V širšem okviru spada semkaj tudi zveza narodov, Davvesov načrt itd. Zelje, nasveti, zahteve in delovanje teh udruženj: vse je namenjeno odpravi vseh onih ovir, ki motijo normalni potek gospodarskega življenja, konkretizirajo pa se v sledečih točkah: Na temelju splošnega svetskega antiprotekcijonističnega razpoloženja sc zahteva odprava pretiranega protekcijonizma ter energično pobijanje vseh onih ovir, ki se stavijo nemotenemu razvoju trgovine in prometa v najširšem pomenu besede nasproti. Zahteva po olajšanju visokozaščitnih carinskih postavk je naslovljena pred vsem na nove nacijonalne ali pa starejše, po vojni povečane države, katere se ne zadovoljujejo samo s politično samostojnostjo, temveč se hočejo tudi gospodarsko, posebno industrijalno, postaviti na lastne noge. Te nove ali povečane države pa zahtevi po odpravi protekcijonizma stavijo nasproti princip autarkije, ki ima seveda tudi svojo opravičenost, kakor na drugi strani dokazovanje krogov, ki hočejo odpravo protekcijonizma z argumentom, da so nekatere mlade industrije mladih držav »infantilne«, tudi ni brez podlage.
Glede zahtev omenjenih faktorjev po odpravi splošnih gospodarskih ovir naj bo posebno opozorjeno na dolično delovanje internacijonalne gospodarske komore, ki je v svojih resolucijah ves materijal pregledno nabrala in kritično obdelala ob enem s primernimi nasveti.
Ne smemo pa pozabiti še drugih izlečenju gospodarskih ran namenjenih prizadevanj, ki pa izhajajo manj iz gospodarskih, kakor pa iz bolj geopolitično orijentiranih krogov. Ta naziranja bi se dala strniti v idejo, napraviti iz vseh evropskih držav (razen Rusije) eno veliko carinsko področje s svobodno trgovino po vzorcu Zedinjenih držav (ameriški nasvet): »Panevropo«, »Srednjo Evropo« ter končno »Podonavsko konfederacijo«.
DoČim so nasveti in ukrepi več ali manj oficijelnih korporacij imeli že nekaj uspeha, se sedaj še ne more govoriti o kakih posebnih praktičnih uspehih »Panevrope«, »Zedinjenih držav srednje Evrope« ali pa »Podonavske konfederacije«.
Večjo praktično važnost v zmislu zbližanja narodov, potom s k u p -n i h interesov v gospodarstvu pa moramo pripisovati prizadevanju internacijonalnih krogov veleindustrije in velekapitala.
Kot prvi rezultat, priskočiti Evropi v njeni težki gospodarski borbi za obstanek na pomoč v zmislu gospodarskega sporazuma, ne samo med prijateljskimi in nevtralnimi, nego več celo sovražnimi državami, moramo beležiti takozvani »železni pakt«. Nekateri dalekovidni gospodarski politiki so mnenja, da je ta pakt začetek nove evropske gospodarske politike. Pri sklepanju tega pakta se je sprejelo načelo, da ne gre za dosego premoči, nego da naj se kontrahenti sporazumejo na temelju enakopravnosti. Ta pakt so sklenile Francija, Luxemburška, Belgija in Nemčija. Ta država je prilagodila izredno nagli tempo lastnega razvoja svojim sokontrahentom. S tem železnim paktom je storjen prvi korak, da se »gospodarsko telo Evropa« v svojih funkcijonalnih temeljih zopet vzpostavi.
V ozki zvezi s tem železnim paktom je »Udruženje proizvajalcev sirovega jekla« (nemško »Rohstahlgemeinschaft«). To je kartel z ozirom na množino produkcije z nekaterimi regijonalnimi modifikacijami. Ta konvencija se razteza na kontinentalno Evropo razen Rusije. Včlanjene so skoraj vse evropske države, ki izdelujejo sirovo jeklo. Koncem 1. 1926 so pristopile še Češkoslovaška, Avstrija in Ogrska. Ostale države ne pridejo v poštev.
Nadaljnji poskus internacijonalnega sodelovanja pomeni ratifikacija francosko-nemškega kalijevega dogovora. (Ti dve deželi uživata tozadevno monopol, od kar je Nemčija 1. 1918 Franciji odstopila lotrinška kalijeva ležišča. Do 1. 1918 je uživala Nemčija sama svetski monopol.) Na obeh straneh je bil navzoč po en kontrahent, namreč nemški »Kalisvndikat« in pa »Societe de potasses d’Alsace«. Ta zaključek predstavlja produkcijski kartel. Najvažnejši odjemalec kalija so U. S. A. Semkaj je svobodna dobava z obeh strani. Ostali svet pa je rajoniran.
Aluminijski pakt je tudi iz 1. 1926. Obsega najvažnejše firme Nemčije, Anglije, Francije in Švice.
Istega leta je bil ustanovljen v Nevvvorku bakreni sindikat za eksport bakra. Američani so udeleženi z 52%. Kakor aluminijski pakt, tako tudi bakreni sindikat postopa pametno: pridobiti si hoče z znižanjem cen kolikor mogoče obširen krog odjemalcev.
Iz navedbe gornjih več ali manj internacijonalnih udruženj, bodisi v zmislu produkcije ali pa v zmislu razprodaje, je razvidno prizadevanje producentov sirovin, priti preko svojih lastnih meja do kartelizacije, da se izključi škodljiva konkurenčna borba. Vsi ti poskusi (ki pa niso osamljeni) tvorijo pogoj za pripravljenost k gospodarskemu sporazumu.
Vse te tendence medevropskega ali celo mednarodnega sporazuma pa ne opazujemo samo pri sklepanju železnega pakta, udruženja sirovega jekla, bakra in kalija, tedaj pri veleprodukciji ali veleprodaji sirovin, temveč še dalje gredoč v dolgo pričakovanem zaključku s v e t s k e konvencije za umetno svilo; storjen je bil prvi korak tudi glede sporazuma na internacijonalnem industrijskem polju.
Preden preidemo k karakteristiki te konvencije, moramo ugotoviti, da so internacijonalni karteli več ali manj sirovinski karteli, kajti v obče je laglje podati sirovinam monopolni značaj, kakor pa dogotovljenim proizvodom. Pri svetski produkciji umetne svile pa vidimo visoko kvalificirani poblaženi proizvod (Veredelungsprodukt). Morali so biti tedaj čisto posebni vzroki (katerih tukaj ne moremo navesti), ki so dovedli do
kartelizacije v tej industrijski panogi. Skratka proti pričakovanju je prišlo I. 1927 do sporazuma med voditelji velikih evropskih udruženj in sicer angleških (1), nemških (1), italijanskih tl). Ker pa angleško udruženje tudi ameriške tvrdke »kontrolira«, je ta kartel raztegnjen tudi na Ameriko, tako da lahko govorimo o svetskem kartelu, oziroma svet-skem monopolu umetne svile. Z eno besedo, ni skoraj nobene industrijske panoge, kjer bi bilo opažati tako tesno, preko vseh važnih produkcijskih področij raztezajočo se udeležbo in skupno delovanje, kakor v industriji umetne svile.
Nadaljnji trust izredne svetsko-gospodarske važnosti, o katerem se mnogo govori, je švedski trust vžigalic. Ta trust razpolaga skoraj z 1,000.000 RM. Razen tega pa »kontrolira« še 75% svetske produkcije. Akoravno bi ne bilo posebno težko porušiti ta trust, ker je produkcijska tehnika priprosta in ker se ne zahteva preveč kapitala, vendar ima »Svenska Tandsticks A. G.« nepobitno prvenstvo, pred vsem zaradi svojih odnošajev do visoke finance in do različnih vlad, zaradi česar se ji je posrečilo doseči na mnogih mestih prave državne monopole za izdelovanje ah vsaj za kontrolo razpošiljanja vžigalic. Zato pa je omenjena švedska družba dovolila iz svojih bogatih sredstev posojila dotičnim državam. Taka posojila so dobile Poljska, Grška, Peru. Z Bolivijo se »Tandsticks A. G.« še dogovarja. Trust se bo v bližnji bodočnosti raztegnil tudi na Nemčijo in Francijo.
Kakor v poprej navedenih panogah vidimo tudi v kemični industriji poskuse sporazuma v svrho skupnega delovanja. Vodilni krogi v kemični industriji vedno bolj energično zastopajo naziranje, da je treba skupnega delovanja v tej panogi. Ako pomislimo, da je internacijo-nalna produkcijska kapaciteta, n. pr. za barvila, danes skoraj še enkrat tolika kot 1. 1914, bodemo razumeli, da producenti kar hrepenijo po tem, da se ta fabrikacija internaeijonalno uredi. Najznamenitejše je, da se celo angleška kemična industrija, ki je bila dokaj ekskluzivna, nagiblje k načrtom skupnega delovanja. Neverjetno ali istinito je, da obstoji danes že živahna propaganda za sodelovanje angleške kemične industrije z nemško. Seveda je mnogo vplivnih faktorjev, ki delujejo energično proti skupnemu postopanju v kemični industriji. Vplivni argumenti so v prvi vrsti vojaške narave. Zaradi tega se države z ozirom na obrambo lastnih dežel boje vezati se tozadevno na kak način v zmislu internacijonalnega sodelovanja.
Iz gornjih kratkih izvajanj je razvidno, da mnogoštevilni in kaj različni faktorji delujejo za dosego gospodarskega sporazuma v svrho asanacije razrušenega evropskega gospodarstva. Precej se je že doseglo, vendar je še mnogo nasprotstev in ovir. Te ovire izhajajo deloma iz povojne psihoze, bolj intenzivno pa iz protekcijonističnega razpoloženja novih evropskih držav. Da imperialistično stremljenje, prenapeti nacijonalizem, subverzivne socijalne struje itd. močno ovirajo vzpostavitev normalnih gospodarskih razmer v Evropi in pa na svetu sploh, je razvidno iz poteka političnega in socijalnega življenja v desetletju po vojni.
Ah tudi iz vrst velikih gospodarskih podjetij vidimo tu in tam prizadevanja. ki niso ravno usmerjena na pospeševanje normalizacije gospodarskih razmer. Posebno jasno se to vidi pri separatističnem delovanju velikih parobrodskih družb kakor n. pr. Morgan Trust, Hapag, Severo-nemški Llovd, Harriman ladijski koncern.
Anion Podgoršek
Valovanje v mednarodni trgovini v
letu 1927
Mednarodna trgovska zbornica v Parizu je izdala aprila meseca i. 1 zanimivo poročilo o gospodarskem položaju v I. 1927, ki ga je sestavil njen predsednik Alberto Pirelli. Poročilo vsebuje podatke o produkciji, mednarodni trgovini, trgovinski politiki posameznih držav, prometnih sredstvih in prometu, ročnem delu in emigraciji, financah, obrestni meri in borzah. V naslednjem priobčujemo nekaj statističnih podatkov, ki se nanašajo na razvoj mednarodne trgovine.
Težko je stisniti v navadno formulo splošno valovanje svetovne zunanje trgovine v 1. 1927 napram 1. 1926, deloma radi fluktuacij cen, deloma pa radi sprememb vrednosti deviz v znatnem številu dežel; navedene fluktuacije spreminjajo namreč od leta do leta zmisel številk z ozirom na vrednosti, v katerih so izražene trgovinske statistike.
Ce primerjamo n. pr. vrednost zunanje trgovine 25 glavnih držav sveta, pokaže primerjava 1. 1927 napram 1. 1926 povečanje svetovne zunanje trgovine za približno 6—7%. Ako pa motrimo padec splošnega nivoja cen tekom leta 1927, moremo iz njega sklepati, da je bilo povečanje stvarnega volumena svetovne zunanje trgovine v toku preteklega leta še večje od navedenih odstotkov.
Pomembno je omeniti, da je bila na povečanju mednarodne trgovine Evropa udeležena sorazmerno v večji meri, ko ostali deli sveta. Njej slede latinska Amerika, Združene države in Azija.
V	letu 1927 se je vzdrževala tendenca — očitna že od konca vojne sem — stalnega naraščanja kontinentalne trgovine; te tendence ne zavira naraščajoča industrializacija novih dežel — kljub njih manjšemu izvozu sirovin in slabejšemu uvozu gotovih izdelkov — kajti znano je, da poveča industrializacija kake dežele njeno kupno moč in ustvarja nove potrebe po tvorniških produktih.
Sledeči podatki naj pokažejo bistvene znake in glavne spremembe v zunanji trgovini glavnih držav svela v letu 1927.
V	Združenih državah Amerike se niso izvršile pomembne spremembe napram letu 1926. Vrednost izvoza se je zmanjšala za 5‘6%, vrednost uvoza pa povečala za 1'2%. Kreditni saldo trgovinske bilance se je zvišal od 378 na 681 milijonov dolarjev.
Zunanja trgovina Združenih držav v milijonih dolarjev:
1927	1926
Uvoz................................. 4184	4431
Izvoz................................ 4865	4809
Saldo ...	681	378
Celokupna številka zunanje trgovine . 9049	9240
Zmanjšanje vrednosti uvoza je pripisati padcu cen (posebno kavčuka in kave), tako da je možno trditi, da količine uvoza niso bile nižje od
onih leta 1926. Tudi izvoz se je po volumenu povečal približno za 10%. Združene države so obdržale svojo pomembno pozicijo kot izvozniška dežela tvorniških proizvodov (ki so v letu 1927 predstavljali več ko 42% celokupnega izvoza) in kot uvozniška dežela sirovin. Med slednjimi se je kavčuk zvišal po količini, a zmanjšal po vrednosti, svila znatno povečala po količini, a nekoliko znižala po vrednosti, volna pa zmanjšala po količini in vrednosti. Izvozne številke prikazujejo povečanje cerealij, bombaža, petroleja, bakra, strojev in avtomobilov. Občuten padec izvoza izkazuje premog, ki se je zmanjšal napram letu 1926 skoraj za polovico. To pa je zakrivil v znatni meri štrajk ameriških rudarjev v letu 1927.
Če motrimo spremembe, ki so se izvršile z ozirom na geografično porazdelitev izvozne trgovine Zedinjenih držav v 1. 1927 napram prejšnjemu letu, opazimo znatno povečanje z ozirom na Kanado, ki sledi kot odjemalka ameriškega eksporta Veliki Britaniji, katera zavzema prvo mesto že od začetka zgodovine Združenih držav. Povečali so se dalje trgi v Evropi in Afriki, zmanjšali pa v Aziji, Južni Ameriki in Oceaniji.
Volumen celokupne trgovine Zedinjenih držav se je povečal v primeri s predvojno dobo in upoštevajoč spremembe cen od 100 na 169; izvoz se je zvišal od 100 na 169, uvoz pa od 100 na 178. K povečanju uvoza so prispevale posebno Azija (od 15'3 na 30%), Kanada in Nova Zemlja (od 7 na H‘6%) ter Južna Amerika (od 12'2 na 12'4%). Uvoz iz Evrope je padel od 49'5 na približno 30'5%, kljub temu pa je ohranila Evropa prvo mesto med dobavnimi kontinenti Zedinjenih držav.
Na povečanem izvozu so udeležene najbolj Azija (od 5'6 na ir5%) in Južna Amerika (od 5‘6 na 9%). Izvoz v Evropo se je sicer znižal (od 62‘3 na 47'6%), a vseeno ostane Evropa še vedno najvažnejša odjemalka Amerike, za katero je njen gospodarski napredek in pojačanje kupne moči vitalnega pomena.
V	Veliki Britaniji se je zunanja trgovina v 1. 1927 znatno zboljšala napram 1. 1926, četudi so se še občutile neugodne posledice, ki jih je povzročila premogovna kriza v 1. 1926.
Njen uvoz se je zmanjšal približno za 77% v primeri z letom 1925, uvoz za 8'4%, reeksportna trgovina pa za 20% napram 1. 1925. Vendar velja tudi za Anglijo isto, kar smo že omenili pri Zedinjenih državah: Velika vrsta vrednostnih sprememb je v tesni zvezi s fluktuacijo cen. To velja n. pr. za sirovo volno, njen uvoz se je zmanjšal po vrednosti, ter za sirovi bombaž, ki izkazuje občuten padec i po količini i po vrednosti. Izvozne številke pa kažejo zadovoljivo zboljšanje pri bombažnih in volnenih rutah; ravnotako se je zboljšal tudi izvoz bombažnega in volnenega blaga napram 1. 1926 in se približuje izvozu v I. 1925.
Izvoz premoga je bil znaten po volumenu, a manjši po vrednosti. Tudi pri izvozu železa in jekla je opaziti znake zboljšanja, četudi izvozne številke še ne dosezajo onih v 1. 1923 in 1913. V veliki meri se je nadalje povečal izvoz strojev, medtem ko izkazuje eksport avtomobilov le majhen prirastek.
V	primeri s predvojno dobo moremo konstatirati, da se je zmanjšal delež Evrope na zunanji trgovini Anglije in se povečal delež Severne Amerike in Oceanije.
Porazdelitev angleške zunanje trgovine:
	Uvoz:			Severna	lužna		
	Evropa	Afrika	Azija	Amerika	Amerika	Avstralija	Skupaf
	%	%	%	%	%	%	%
1913	40'53’	6’10	1271	23'86	9'06	Tl A	100
1925	3273	7’12	13'55	27'39	871	9'90	100
1927	3699	7'16	13'47	24'18	9'60	8'60	100
Izvoz (britanski		produkti)		Severna	Južna		
	Evropa	Afrika	Azija	Amerika	Amerika	Avstralija	Skupaj
	%	%	%	%	%	%	%
1913	34'64	9'84	25'50	11'99	9'59	871	100
1925	32'01	1E61	2283	13'01	9'11	11'43	100
1927	30'27	127)0	2357	13'15	8'93	12'08	10O
	Izvoz (uvoženo blagot:			Severna	Južna		
	Evropa	Afrika	Azija	Amerika	Amerika	Avstralija	Skupaj
	%	%	%	%	%	%	%
1913	56 02	3‘31	2‘48	32'36	1'97	3'96	100
1925	66'21	2'87	1'85	24'45	1'13	3'49	100
1927	68'28	3'51	2'63	31'29	1'31	2'98	100
V loku 1. 1927 je bilo razmerje uvoza, izvirajočega iz briiskega imperija in namenjenega metropoli, mnogo nižje od onega v 1. 1925, a znatnejše od 1. 1913. Od britanskega izvoza je bilo 42'56% namenjenih britskemu imperiju napram 39'18% v 1. 1925 in 37'18% v 1. 1913.
	Uvoz	Izvoz		Reeksport
	Tuje	Britski	Tuje	Britski	Tuje	Britski
	dežele imperij	dežele	imperij	dežele imperij
	% %	%	%	% %
1913	75'13	24'87	62'82	37'18	87'58	12'42
1925	70'37	29’63	60'82	39'18	89'40	10’60
1926	7273	27'27	55'21	4479	8871	11'29
1927	74'13	26'87	57'44	42'56	88'92	11'08
V Nemčiji se je celokupna številka izmenjav v mednarodni trgo-				
vini zvišala od 19'8 milijard mark v 1. 1926 na 24'4 milijard mark v 1. 1927,				
torej skoraj	za 25%. Sledeče	številke nudijo	sliko razvoja v toku zad-	
njih let.				
Zunanja trgovina Nemčije		v milijardah mark:		
Uvoz:	Živila	Sirovine	Končni izdelki	Skupaj
1924	27	4'6	17	9'1
1925	4*0	6'2	2	12'4
1926	3'6	4'9	1'4	10
1927	4'4	7'1	2'5	14'1
Izvoz:	Živila	Sirovine	Končni izdelki	Skupaj
1924	0'438	0'91	5'19	6'5
1925	0'517	1'64	6'62	8'8
1926	0'476	2'33	6'96	9'8
1927	0'418	2'24	7'55	10'2
Sedanji položaj je posledica razmaha v industriji, ki ga je povzročil pojačani konzum na notranjem trgu.
Uvoz sirovin se je v 1. 1927 povečal napram I. 1926 za 44%, uvoz živil in pijač pa za 30%. Nemška industrija, predvsem tekstilna, ni mogla popolnoma zadostiti potrebam domačega trga, istočasno pa je vzdržala, odnosno celo zboljšala svojo pozicijo na zunanjih tržiščih.
Izvoz tvorniških izdelkov, ki predstavlja 73% vsega 'izvoza, se je zvišal za 8%. Med končnimi izdelki, kateri so se izvažali, je navesti tekstilije z 1'5 milijarde mark (napram 1‘65 v 1. 1926), dalje proizvode metalur-gične in rudarske industrije z 1‘424 milijarde (napram 1'372 v 1. 1926), kemične produkte z 820 milijoni napram 735 v 1. 1926) in izdelke strojne industrije s 730 milijoni (napram 630 v I. 1926).
Če primerjamo številke I. 1913 in preračunamo vrednosti v 1. 1927 v predvojne, vidimo, da se je v primeri z 1. 1913 zmanjšala celokupna številka izmenjanega blaga za 8'8%. To izvira iz tega, ker je povečanje uvoza za 6% popolnoma izenačila redukcijo izvoza za 24'5% v primeri z 1. 1913.
Francija je radi revalorizacije svojega denarja doživela približno 10%-no znižanje vrednosti izmenjanega blaga; nasprotno pa se je volumen izmenjav povečal za 12%. Saldo trgovinske bilance je izkazal konec 1. 1927 previšek kreditne strani v znesku 2'3 milijarde frankov. Uvoz se je zvišal za 8%, izvoz pa za 16%. Živila in nekatere sirovine kažejo občutno povečanje uvoza napram izvozu. Med sirovinami opazimo znižanje samo pri bombažu in pri železni rudi. Končni izdelki kažejo zmanjšanje za 17% pri uvozu in za 13% pri izvozu.
Zunanja trgovina Francije v milijonih frankov:
	1927	1926
Uvoz . .	. 52.852	59.598
Izvoz . .	. 55.224	59.677
Saldo . .	2.372	79
Izvoz Francije v Nemčijo se je zvišal od 4‘5 milijard frankov v 1. 1926 na 6\5 milijard frankov v 1. 1927. Naglasiti je dalje, da je narastla trgovina Francije s kolonijami na 15 milijard frankov, medtem ko je znašala pred vojno samo 1'5 milijarde frankov.
V Italiji se je radi padca cen, ki ga je povzročila večja kupna moč denarja, zmanjšala celokupna vrednost izmenjanega blaga v uvozu za 21, v izvozu pa za 11%. Zboljšanje trgovinske bilance se ceni na 34%.
Zunanja trgovina Italije v milijonih lir:
	1927	1926
Uvoz . .	. 20.374	25.879
Izvoz . .	.	15.615	18.665
Saldo . .	4.759	7.214
Kar se tiče glavnih predmetov, je opaziti zmanjšanje uvoza bombaža, volne, litega železa, železa in jekla, a povečanje izvoza bombažnih nili, umetne svile, svilenega blaga ter avtomobilov.
V primeri s predvojno dobo in upoštevajoč spremembe cen, je konstatirati povečanje uvoza za 15%, izvoza pa približno za 30%.
V Belgiji se je v	1. 1927 v veliki	meri povečala zunanja trgovina.
Skupna vrednost uvoza	se je zvišala	za 27%, izvoza pa za 36'8%.
Debilni saldo bilance se	je zmanjšal c	)d 3'5 na 27 milijarde frankov.
Količina eksporta dovršenih izdelkov se je znatno pomnožila. V toku zadnjega leta je bila posebno aktivno udeležena na trgovini za Belgijo Nemčija. Slednja zavzema danes drugo mesta med dobavitelji in kupci.		
Zunanja trgovina Belgije v milijonih		frankov:
	1927	1926	,
Uvoz	. . . 29.179	23.000
Izvoz	.	.	. 26.447	19.500
Saldo	. . .	2.732	3.500
Zunanja trgovina Nizozemske		se je v celoti ugodno razvijala.
Pomnožila je svoj uvoz za 4%, izvoz pa za 8%. Posebno je narasel izvoz		
živine in živil.		
Zunanja trgovina Nizozemske v milijonih holandskih goldinarjev:		
	1927	1926
Uvoz	. . . 2.548	2.441
Izvoz	.	. .	1.899	1.749
Saldo	. . .	649	692
Švica je v toku 1. 1927 povečala svoj uvoz za 6, izvoz pa za 10%.		
Trgovinska bilanca se je	torej znatno zboljšala. Uvoz sirovin in izvoz	
tvorniških izdelkov se je industrijske delavnosti.	povečal, kar	znači ugoden razmah švicarske
Zunanja trgovina Švice v milijonih frankov:		
	1927	1926
Uvoz	. . . 2.563	2.474
Izvoz	. . . 2.023	1.836
Saldo	. . . - 540	- 578
V Češkoslovaški označuje porast zunanje trgovine neumorno		
in vztrajno aktivnost te dežele.		
Zunanja trgovina Češkoslovaške v		milijonih č. kron:
	1927	1926
Uvoz	. . .	17.927	15.261
Izvoz	. . . 20,124	17.848
Saldo	. . .	2.198	2.587
Saldo trgovinske bilance Poljske je debiten radi velikega uvoza		
strojev in sirovin.		
Zunanja trgovina Poljske v milijonih frankov:		
	1927	1926
Uvoz	. . . 1.680	896
Izvoz	. . .	1.459	1.306
Saldo	. . . -221	- 410
Zunanja trgovina skandinavskih dežel se v svoji celoti ni posebno spremenila. Skupna vrednost zunanje trgovine Norveške se je neznatno znižala. Številke danske zunanje trgovine so precej slične onim v 1. 1926, Švedska pa je imela neznaten saldo v svoji trgovinski bilanci.

Zunanja trgovina Norveške v milijonih norveških kron:		
	1927	1926
Uvoz . .	983	1.093
Izvoz . .	684	811
Saldo . .	. -299	- 282
Zunanja trgovina švedske	v milijonih švedskih kron:	
	1927	1926
Uvoz . .	.	1.575	1.489
Izvoz . .	. 1.611	1.419
Saldo . .	46	-70
Zunanja trgovina Danske	v milijonih danski!	i kron:
	1927	1926
Uvoz . .	.	1.658	1.620
Izvoz . .	.	1.444	1.405
Saldo . .	. -214	- 215
Za Španijo so na razpolago samo podalki za prvo polletje leta		
1927. V primeri z 1. 1926 izkazujejo povečanje i		pri izvozu i pri uvozu.
Zunanja trgovina Španije	v milijonih pezet:	
	1927	1926
Uvoz . .	. 1.218	1.152
Izvoz . .	. 1.020	858
Saldo . .	. - 198	- 294
V Avstriji in Ogrsk	: i je kljub povečanju zunanje trgovine na-	
rasel deficit v bilanci zunanje trgovine. Povečala se je nadalje zunanja		
trgovina Bolgarije in Grške, medtem ko		se je v Jugoslaviji
in v Rumuniji v izvestni	meri zmanjšala.	
Zunanja trgovina Avstrije	v milijonih šilingov:	
	1927	1926
Uvoz . .	. 3.14T2	2.844’6
Izvoz . .	. 2.038'6	1.744'9
Saldo . .	- 1.1026 -	1.0997
Zunanja trgovina Ogrske	v milijonih pengov	
	1927	1926
Uvoz . .	.	1.156	952
Izvoz . .	803	870
Saldo . .	. -356	-82
Zunanja trgovina Grške v	milijonih drahem:	
	1927	1926
Uvoz . .	700	646
Izvoz . .	410	350
Saldo . .	. -290	- 181
Zunanja trgovina Jugoslavije v milijonih dinarjev:		
	1927	1926
Uvoz . .	. 7.153	7.637
Izvoz . .	. 6.400	7.818
Saldo . .	. -753	181
Zunanja trgovina Rumunije v milijonih lejev:
1927	1926
Uvoz	.	.	.	33.885	37.156
Izvoz	.	.	.	37.966	38.222
Saldo . . .	4.081	1.066
Zunanja trgovina Bolgarije v milijonih levov:
1927	1926
Uvoz	. . .	5.955	6.276
Izvoz	. . .	5.974	5.618
Saldo	...	19	-658
Za Sovjetsko Rusijo izkazujejo oficijelne statistike 1. 1926/2/ povečanje izvoza in zmanjšanje uvoza, tako da je trgovinska bilanca leta 1927 zaključila s kreditnim saldom. Vrednost zunanje trgovine v
1.	1926/27 je manjša od one v letih 1909/1913 za 6T3%, od katerih odpade 55'9% na uvoz in 651% na izvoz.
Zanimivo je, na katere dežele se porazdeli sovjetska zunanja trgovina. Zmanjšal se je uvoz iz Nemčije, Anglije in Italije, medtem ko se je zvišal import iz Amerike in v izvestni meri tudi iz Francije. Ruski eksport je napredoval v Anglijo, Nemčijo in Francijo, padel pa je z ozirom na Letonijo in Združene države.
Zunanja trgovina Rusije v milijonih červoncev:
1927	1926
Uvoz	.	.	.	6238	6737
Izvoz	.	.	.	678'2	589 1
Saldo . . .	54'4	- 48’6
Glede glavnih ameriških dežel, izvzemši Zedinjene države, je omeniti, da se je zboljšala trgovina v Argentini in sicer bolj v eksporlu ko v importu. Slabši pa je položaj v Braziliji in Kanadi.
Zunanja trgovina Brazilije v tisočih funtov:
1927	1926
Uvoz	.	.	.	65.278	66.314
Izvoz	.	.	.	70.818	77.705
Saldo . . .	5.540	11.391
Zunanja trgovina Argentine v milijonih pesov:
1927	1926
Uvoz	.	.	.	856'6	8224
Izvoz	.	.	.	1.008' 1	792'1
Saldo . . .	15F5	-303
Zunanja trgovina Kanade v milijonih dolarjev:
1927	1926
Uvoz	.	.	.	1.004	926
Izvoz	.	.	.	1.106	1.143
Saldo ...	102	217
V japonski se je uvoz zmanjšal za 8%, ne da bi bil pri tem doživel izvoz znatno spremembo. Saldo trgovinske bilance se je zboljšal kljub finančni krizi, ki je zadela deželo 1. 1927.
Zunanja trgovina Japonske v milijonih jenov		
	1927	1926
Uvoz .	. . 2.358	2.563
Izvoz .	. . 2.065	2.118
Saldo .	. . -293	- 445
V Indiji se je kreditni saldo trgovinske bilance nekoliko zmanjšal,		
celokupna vrednost izmenjanega blaga pa se jr		; neznatno zvišala.
Zunanja trgovina britanske Indije v milijonih		rupij:
	1927	1926
Uvoz.	. .	246	233
Izvoz .	. .	316	321
Saldo .	. .	70	88
Kar se tiče končno Kitajske, ki zanjo še ni na razpolago definitivnih		
podatkov, se zunanja trgovina karakterizira po zmanjšanju uvoza za 12% in izvoza za 6% v 1. 1927 napram 1. 1926. Trgovina je posebno narasla v južnih in centralnih pristaniščih v nasprotju s severnimi, katerih aktivnost je bila ovirana po stalnih političnih in vojaških konfliktih.		
Zunanja trgovina Kitajske v tisočih hongkongskih taelov:		
	1927	1926
Uvoz . .	. 1,000.000	1,124.220
Izvoz . .	859.000	864.295
Saldo . .	. - 141.000	- 259.925
	Pomorska trgovina	
V dopolnitev dosedaj	navedenih podatkov	v svetovni trgovini je
Ireba kratko omeniti še gibanje pomorske trgovine v I. 1927 v nekaterih glavnih državah, kljub temu, da niso na razpolago povsem točni podatki.
V Veliki Britaniji se je pomorska trgovina zvišala v I. 1927 napram I. 1926 in 1925. Čista tonaža z natovorjenim blagom se je povečala v 1. 1927 za 9% glede vkrcanja in za 2% glede izkrcanja napram I. 1925 Gibanje pomorske trgovine v Veliki Britaniji:
Čista tonaža z obremenitvijo 1927	1926	1925
Vkrcanje	.	.	.	60,589.382	64,180.623	55,511.485
Izkrcanje	.	.	.	63,497.731	46,961.763	62,312.337
Združene države kažejo za prvih 11 mesecev I. 1927 napram I. 1926 povečanje čiste tonaže z natovorjenim blagom v iznosu 3% glede vkrcanja. Izkrcanje pa prikazuje zmanjšanje za 3%.
Valovanje pomorske trgovine v Zedinjenih državah:
Čisla tonaža z obremenitvijo 1927	1926
Vkrcanje . . .	49,316.183	47,943.557
Izkrcanje . . .	55,635.790	57,504.359
To zmanjšanje je pripisati redukciji izvoza premoga, ki se je znižal od 27'2 mil. ton v I. 1926 na 15'2 mil. ton v I. 1927.
Gibanje pomorske trgovine v glavnih pristaniščih Nemčije prikazuje v 1. 1927 zvišanje za 5'8% napram 1. 1926. Število pristalih in odplulih ladij se je pomnožilo za 17%.
Gibanje pomorske trgovine v glavnih nemških pristaniščih v tisočih ton in odstotkih parnikov popolnoma ali deloma natovorjenih:
	1927	1926	1927 %	1926 %	1913 n/ /o
Pristale ladje	40.663	38.277	926	80'2	926
Odplule ladje	40.493	38.317	73'2	80'9	700
V	Franciji se je množina izkrcanega blaga tekom prvih 11 mesecev 1. 1927 povečala napram isti periodi 1. 1926 za 233%. Količina vkrcanega blaga pa se je zvišala za 7‘9%.
Povečanje količine izkrcanega blaga so povzročili v prvi vrsti premog, živila in nekatere sirovine.
Gibanje vkrcanega in izkrcanega blaga v tonah:
1927	1926
Izkrcano blago	.	.	.	41,672.700	33,783.600
Vkrcano blago	.	.	.	9,892.900	9,163.000
V	Italiji se je množina izkrcanega blaga povečala približno za 18%, množina vkrcanega pa za 2%. Povečanje množine izkrcanega blaga je pripisati v veliki meri pojačanemu uvozu premoga.
Gibanje vkrcanega in izkrcanega blaga v tonah:
1927	1926
Izkrcano blago	.	.	.	28,118.420	23,835.561
Vkrcano blago	.	.	.	9,099.605	8,894.878
Pomorska trgovina Nizozemske se je v toku 10 mesecev 1. 1927 zvišala napram 1. 1926 za 25'9% z ozirom na izkrcano blago. Glede vkrcanega blaga pa je konstatirati zmanjšanje za 25%.
Navedene spremembe v izkrcanem blagu so povzročili železna ruda, izvirajoča zlasti iz Norveške, Švedske in Španije, cerealije in premog. To blago se je prevažalo preko Rotterdama in Amsterdama.
Zmanjšanje vkrcanega blaga pa je nastalo radi padca prevoza premoga, ki se je pojavilo posebno občutno v pristanišču Rotterdam po koncu angleške premogovne stavke.
Gibanje vkrcanega in izkrcanega blaga v tisočih ton:
1927	1926
Izkrcano blago .	. . 9.230	7.330
Vkrcano blago .	. . 5.098	6.886
Kar se tiče Belgije, lahko navedemo zvišanje čiste tonaže pristalih in odplulih ladij za 33%.
Gibanje vkrcanega in izkrcanega blaga, čista tonaža:
1927	1926
Pristale ladje . . .	27,825.695	26,944.889
Odplule ladje . . .	27,828.989	26,946.808
Kar se tiče končno svetovnega trga prevozniških tarif, je ugotoviti, da kaže v 1. 1927 splošno tendenco padanja napram I. 1926.
Valovanje indeksnih številk tovorniških tarif v toku 1. 1927 (podlaga 1923 = 100):
Januar	108	Julij	91
Februar	108	Avgust	94
Marec	107	September	96
April	101	Oktober	95
Maj	101	November	95
Junij	96	December	91
V primeri s šiirileijem 1922—1925 je možno ugoiovili znižanje lovor-niških iarif na najvažnejših brilanskih linijah, izvzemši liniji »Avstralija— Velika Britanija« in »La Plata—Velika Britanija«. Pri teh je povzročilo porast tarif povečanje ekspedicij cerealij iz Argentine in Avstralije Znižale so se nadalje larife za prevoz angleškega premoga na liniji »Pays de Galles—Pori Said« in »Pavs des Galles—La Plata«. Istolako so se zmanjšale larife za prevoz premoga iz Rotterdama v Italijo. Tovorniške pristojbine za prevoz bombaža iz Galvestona v Združenih državah v Bremen so se zvišale, zmanjšale pa za prevoz petroleja iz Zedinjenih držav. Nadalje so se znižale tarife za prevoz železne rude, izvzemši na progi »Bilbao—Cardiff«, ki so nekoliko porasle napram L 1926. Pristojbine za prevoz lesa so se znižale na baltiških linijah, zvišale pa na liniji »Belo morje—Velika Britanija«.
R. G.
Trgovsko nadaljevalno šolstvo in novi pravilnik
(Konec)
Kateri od teh predmetov naj bi se predavali na trgovskih nadaljevalnih šolah — pravilnik ne omenja. Določa pa Sledenskih ur, katerih razpored predpiše ministrstvo trgovine in industrije. Za trgovske nadaljevalne šole, je sedanji učni načrt mnogo prikladnejši. Začetek šole naj bi bil 15. septembra in konec pa 15. maja, odnosno 15. junija. Koncem šolskega leta predvideva pravilnik za III. razred izpite, ki jih morajo polagati vsi vajenci. To bi bilo po mojem mnenju umestno in tudi priporočljivo. Nekaj novega pa ima pravilnik glede zdravstva. Za vsako šolo je določen zdravnik, ki početkom šolskega leta pregleda vse vajence, jih po potrebi zdravi ter jim daja zdravila. Za ta posel prejme zdravnik honorar letno od 1200 do 1800 Din. Radoveden sem, če bo našla uprava teh šol zdravnika, ki bo zdravil 100—300 vajencev vse leto za ta bori honorar. Prisiliti pa ne moremo nobenega zdravnika, da bi moral ta posel prevzeti, ker je to v nasprotju z zakoni o zavarovanju delavcev. Vse potrebne šolske tiskovine predpisuje ministrstvo trgovine in industrije, tiska in zalaga jih pa »Državna štamparija v Beogradu«, kar je gotovo najvažnejše v pravilniku. Vse kazni izreka, kakor že rečeno, ministrstvo trgovine in industrije. Krajevna obrtna oblast posameznike le zasliši, potem pa pošlje ves akt ministrstvu trgovine in industrije v rešitev. Šolski odbori, obrtna oblastva nimajo
pri tem nobene besede, te imajo samo nalogo, da stranko zaslišijo fer pošljejo zadevni elaborat ministrstvu. Sedaj si lahko predstavljamo ta velikanski državni aparat, ki bo moral poslovati samo za kazni s potno paro in s pravim razumevanjem, ako bo hotel, da bo stvar v redu. Prepričan pa sem, da bodo na podlagi tega pravilnika mnogi prizadeti vajenci že davno, davno na prostem in na samostojnih nogah, predno bo rešen akt o njihovem kaznovanju.
Interesantna je sestava obrtnega šolskega odbora, ki predpisuje:
1.	Predsednik je načelnik občine (župan) ali njegov namestnik.
2.	Člani so: upravitelji splošno obrtnih šol, obrtno-trgovskih in trgovskih nadaljevalnih šol.
3.	4 obrtniki, ki jih izberejo obrtne korporacije. Če je pa šola obrfno-trgovska, potem pridejo v odbor še 3 trgovci, ki jih izbero trgovske korporacije.
4.	1 industrijalce, ki ga izvoli industrijska ali obrtna komora.
5.	Če so ženske obrtno-nadaljevalne šole, tudi zastopnice ženstva.
6.	Zdravnik, ki ga imenuje minister trgovine in industrije.
7.	V Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Sarajevu, Splitu, Osijeku in Nov. Sadu pride v odbor tudi 1 član obrtno-trgovske zbornice.
Če pa je v kraju trgovsko nadaljevalna šola — o sestavi tega odbora pravilnik molči.
Imamo takorekoč tri vrste nadaljevalnega šolstva, izmed katerih moramo staviti trgovsko nadaljevalno šolstvo na prvo mesto, ker moramo od trgovskega pomočnika, odnosno od trgovca samega vedno več zahtevati, kakor od obrtnika. Želel pa bi, da bi se tudi obrtniški stan intelektualno dvignil. Pravilnik pa ravno o trgovsko nadaljevalnih šolah najmanje omenja. To se vidi, povdarjam še enkrat, da sestavitelji tega pravilnika ustroja teh šol sploh ne poznajo. Oblastni šolski odbor je sestavljen sledeče:
1.	Veliki župan.
2.	Šef gradbene oblastne sekcije!?).
3.	Predsednik oblastnega odbora.
4.	Predsednik krajevnega obrtno-šolskega odbora.
5.	3 člani zbornice, od katerih mora biti 1 trgovec.
To naj bi bil tedaj odbor, ki je v njem zastopan edino 1 trgovec. Kako se vse to ujema z vzdrževanjem šol in obstoječimi šol. odbori posameznih gremijev — ni težko uganiti. V celem vidimo, da je trgovski stan tako v predvidenih odborih, kakor v splošnem zapostavljen in je sploh vprašanje, če bo v bodoče obstojal kak enak šolski odbor trgovskih gremijev, ka-koršnega imamo sedaj. Kokšne bodo pa šole, si napravi sliko na podlagi navedenega lahko vsak sam.
Čl. 28. pravi:
Kot upravitelji pridejo v poštev direktorji strokovnih, srednjih in meščanskih šol, upravniki strokovnih obrtno-nadoljevalnih in osnovnih šol in v slučaju potrebe tudi strokovnjaki iz »prakse«. O kvalifikaciji teh oseb ne govori, samo da je »nastavnik« in da vrši službo, kako, to je druga stvar!? Prednost pa daje onim učnim močem, ki že več let delujejo na teh šolah. Pri tej priliki moram omeniti, in tudi poudarjati, da je to šolstvo izročeno povsed, razen par izjem, osnovnošolskemu, a za te
šole kvalificiranemu učiteljstvu, ki edino zamore prevzeli garancije za splošen napredek in povoljne uspehe, ki bazirajo docela na me-todično-didakličnem razumevanju in delovanju posameznih učiteljev Osnovnošolsko učiteljstvo je te šole dvignilo v strokovnem, vzgojnem in moralnem oziru in samo njemu se imamo zahvaliti, da imamo danes v Sloveniji to šolstvo na tej stopnji. In ko so se raznesle novice, da nameravajo napraviti nekatere kategorije učiteljstva naskok na obi lne in trgovske nadaljevalne šole, so opravičeno zadoneli protesti od učiteljstva vseh pokrajinskih prestolic naše domovine proti nameravani nakani. Odkrito moramo priznati, da je za to šolstvo kvalificirano osnovnošolsko učiteljstvo, ki že desetletja uspešno deluje na tem polju, kos svoji nalogi, ki jo izvršuje z vso svojo vnemo in ambicijo in s priznano metodično spretnostjo. Da to povdarjam, se mi je zdelo potrebno.
Pravilnik vsebuje dalje tudi člen, ki določa, da ima minister trgovine in industrije pravico določiti honorarje upravitelju in učiteljstvu nadaljevalnih šol. Torej minister predpisuje honorarje — občina in prizadeti kraji pa plačajte. To je še sreča, da so honorarji tako nizko določeni, da ne bomo našli nikogar, ki bi bil pripravljen poučevali za tako nagrado, pa tudi občine in stanovske korporacije ne bodo prišle na ta način v zadrego. Na podlagi tega člena in drugih določil, ki jih vsebuje pravilnik, se je hrvatsko učiteljstvo takoj oglasilo in je v svoji spomenici z dne 15. marca t. 1. zahtevalo revizijo tega pravilnika, sporazumno s pedagoško-didaktičnim ter praktičnim mišljenjem učiteljstva, ki je do-sedaj deset- in desetletja vodilo in vzdrževalo te šole z nad vse zadovoljivimi uspehi. Poleg tega zahteva hrvatsko učiteljstvo, da se mora priznati prvenstvo poučevanja na nadaljevalnih šolah ravno učiteljstvu, ki se odlikuje baš po svojih metodično-didaktičnih postopkih in po svojih dosedanjih uspehih v strokovnem in splošnem oziru. Končno zahteva spomenica, da mora ostati dosedanji honorar v znesku Din 30'— za tedensko učno uro.
Za vsako nadaljevalno šolo predpisuje pravilnik tudi knjižnico, ki pa jo mora voditi seveda učitelj srbohrvaščine. Pač značilno za naše razmere!!
Iz navedenega sledi, da je pravilnik za naše prilike nesprejemljiv in ga moramo z vso odločnostjo zavrniti. Pravilnik ne pozna ne gremijev, ne stanovskih korporacij, niti referentov pri velikih županih in ni v tej stilizaciji primeren niti za najbolj oddaljene in zapuščene kraje, pa bodi kjerkoli. Ako hočemo sestaviti pravilnik za nadaljevalno-strokovno šolstvo, moramo pritegniti k temu delu strokovnjake iz vse države in predvsem one, ki že desetletja delujejo na tem polju in ki bi iz svoje prakse napisali in začrtali marsikaj dobrega. Na vsak način naj bi bila zastopana v tej anketi Slovenija, kjer je to šolstvo najbolj razvito in organizirano. Bodoči pravilnik naj bo globoko zamišljen, preudaren, širokogruden — torej o k v i r e n — da bo lahko na podlagi tega vsaka pokrajina uredila to šolstvo po svoje in svojim prilikam ter že obstoječim razmeram primerno. Naše trgovske in obrtne korporacije bodo morale s paznim očesom zasledovati bodočo sestavo pravilnika in skrbeti bodo morale pravočasno, da bomo tudi mi sodelovali pri tem delu, da ne bomo mogoče pozneje zopet razočarani. Stojmo tedaj budno na straži in pazimo, da ne bodo naši, z velikim trudom pridobljeni uspehi skrahirali, temveč da bomo strokovno-nadaljevalno šolstvo še dvignili in to čim više.
)an Zbiral
Iz zgodovine ljubljanskega trgovstva
(Nadaljcvanie)
L. 1726 so se zapičili ljubljanski trgovci v afero, ki jim je prinesla le novega razburjenja, škode in sramote. Sklicujoč se na razne drago plačane in težko priborjene privilegije, so loškim podložnikom brižinskih škofov zaplenili 27 lovorov platna, vrednega nad 4000 gld. in namenjenega na Laško. Loški (brižinski) kajžarji pa so znali pridobiti deželne odbornike, ki so ukazali, da se jim mora platno vrniti. Dasi so trgovci obetali polovico platna cesarski blagajni in bi moral po privilegiju sam cesar odločiti, kam s platnom, ki je po zaplembi ležalo shranjeno na loškem gradu, so kar deželni odborniki odločili: platno se vrne kmetom! Kmalu nato so meščanski trgovci vnovič zaplenili Ločanom 54 tovorov platna, a loški podložniki šo pridrli od vseh krajev skupaj ter vzeli meščanom m biričem zaplenjeno platno. Z največjo glorijo in triumfom so ga odvedli zopet domov, ko so poprej še trgovce in njih posle pošteno pretepli, osuvali in opsovali. Trgovci so se sklicevali na privilegije, a Ločani so sc jim rogali in deželni odborniki so jim pritrdili.
A Ljubljančani še niso odnehali. Vzeli so tretjič loškim kmetiskim trgovcem tovor usnja, petdeset parov uzd, nekaj samokresov, več pušk ter tovor srpov in kos. Loški grajski oskrbnik pa je udaril s svojimi ljudmi za meščanskimi biriči, jim vzel zaplenjeno robo in jo vrnil kmetom. Vrhu vsega je še zagrozil Ljubljančanom, naj se zaboga več ne prikažejo na loških tleh, kjer nimajo ničesar iskati, sicer jim bo gorje! Tako je bil za ljubljanske trgovce tudi patent i/ L 1725 le kos dragega, lepo popisanega in s pečatom okrašenega papirja.
Razočarani in užaljeni so sc zatekli / novo prošnjo k cesarju in mu dokazovali, da morajo zaradi kmetiških trgovcev propasti ne le vsi meščanski trgovci, nego tudi mesta, ki imajo glavne dohodke od trgovcev. Opisali so razmere na deželi, kjer kmetje puščajo polja neobdelana ler se bavijo le z. obrtjo in lihotapstvom, zakotnim in nesramno celo javnim kupčevanjem, od česar trpe škodo plemstvo in stanovi ler sploh obča blaginja. Jadikovali so, da so prej zmerom prihajali tuji trgovci v Ljubljano kupovat platno in drugo robo; prinašali so denar v mesto in so imeli od dobička delež ne le meščani, nego tudi kmetje, ki so spe-čavali svoje blago v Ljubljani. Zdaj pa hodi neizučeni kmetiški trgovec sam po svetu, kjer ga benečanski podložniki in trgovci upijanjajo, sleparijo in celo oplenjajo, tako da se večina izkupička brez haska izgubi. Marši kak neumen krnel razproda v tujini svojo robo z izgubo, samo da mu je ni treba voziti brezuspešno domov; premeteni benečani znajo namreč naše kmete vleči do obupa; z nizkimi cenami pa delajo kmetje škodo plemstvu in meščanskim trgovcem.
Kakor vselej, so Indi to pot plemiči priskočili kmetom na pomoč proti meščanskim trgovcem. Dokazovali so, da bi morali kmetje trumoma ostavili deželo, ako bi ne smeli služiti tudi s kupčijo, ker bi ne imeli od ničesar živeli. Potem bi plemiči izgubili svoje podložnike, njih zemljišča bi ostala neobdelana, davke pa bi morali plačevati vendarle, čeprav bi skoraj ničesar več ne pridelali. Kmetu se mora privoščiti postranski
zaslužek, saj so kmetje samo lekoiu enega leia utržili le za prodano platno nad pol milijona goldinarjev. Platno donaša deželi in kmetu največ dohodkov, a njegova prodaja naj se omeji le na mesto? Potem bi se tudi cesarski dohodki zmanjšali vsaj za 12.000 gld. na leto.
Da se razpor zaključi, je odredil cesar javno razpravo v Gradcu, kamor naj pošljeta obe stranki svoje zastopnike.
Pred komisijo štirih plemičev uradnikov naj se dne 11. maja 1731 dožene, kdo ima prav in kaj naj se ukrene, da bo red in pravica za vse. Toda komisijska razprava se je odlagala ter se je vršila končno šele 15. julija 1733.
Kranjski plemiči so poslali v Gradec grofa Darbg, meščani ljubljanski pa ljubljanskega župana Matijo Christiana in obč. svetnika Rejo.
Zgodovinar prof. Ivan Vrhovec piše v svoji knjigi o ljubljanskih meščanih v minulih stoletjih (1886):
»Ta z veliko duhovitostjo na obeh straneh vršeča se diskusija zaznamuje poslednji napor meščanov, rešiti in braniti že napol izgubljeno stališče. Meščani so izjavili svoje pritožbe v sedmih točkah, ki so bile naperjene proti živahnemu trgovstvu s platnom, sicer pa tudi proti vsemu drugemu, s čimer je trgoval kmet.«
Prvi je imel besedo grof Barbo, ki je dokazoval, da so se meščani že tristo let obešali nadvojvodom in cesarjem ob vsaki priliki na vrat in škrice, sitnarili pred vladami in nadlegovali deželno gosposko. 2o Albreht lil. ni imel pred njimi miru, nato cesarja Friderik in Maks, ki sla zaslišala stanove ter pustila potem vse pri starem, kakor je bilo edino pravilno. Cesarja Ferdinanda I. so pač pripravili do tega, da je s policijskim redom prepovedal 1. 1552 vse kmetiško trženje po Kranjskem, toda že naslednjega leta je ta red na poročilo stanov izpremenil ter kmetiško trgovanje zopet dovolil. Takoj, ko je zavladal nadvojvoda Karel avstrijskim deželam, so ga meščani naskočili z novimi prošnjami, naj prepove kmetiško trgovanje; ker ni bil dovolj poučen, je mestom ugodil. Nato pa so stanovi pokazali popravljeni policijski red in 1. 1568 je nadvojvoda kmetiško trgovanje iznovega dovolil. Pri tem je ostalo do leta 1604. Ko je zavladal nadvojvoda Ferdinand, so meščani prišli zopet s prošnjami proti kmetom, a vicedom Cobenzl jih je zavrnil ter jih je leta 1604 še sam nadvojvoda posvaril, ker so se upirali. L. 1612 so trgovci prosili stanove, naj odpravijo kmetiške trgovce, a so bili odtriti, ker bi bilo to proti deželskim svoboščinam. Trgovci so nato prosili dalje, a leta 1616 so bili iznovega zavrnjeni. Tako so dali meščani mir do 1. 1661. Ko pa je stopil na prestol Leopold L, so prosili zopet in vicedom jih je tudi to pot zavrnil.
Do 1. 1721 so se udali. Ko pa so zvedeli, da je na Štajerskem kmetiško trgovanje prepovedano, so prosili za tako prepoved tudi ha Kranjskem. Njih prošnji je bilo sicer ugodeno, toda z izrečnim dostavkom »kolikor to ne nasprotuje deželskim svoboščinam«.
Grof Barbo je iz vsega tega sklepal, da so smeli ostali trije stanovi trgovati po deželi že oddavna, da niso stanovi te pravice nikoli izgubili in da upa, da ostane tako še nadalje.
»Občna blaginja«, na katero se pritožniki sklicujejo, veljaj res za vso deželo, ne pa le za posamezne privatnike. Trgovstvo s platnom prinaša vsaj po 500.000 gld. na leto v deželo in ta vsota se razdeli na več tisoč oseb, z zasebnim trgovstvom pa bi bogatelo le nekaj meščanov.
Ko se je I. 1717 razglasil takozvani komercij, so storili kmetje za razvoj Irgovslva razmeroma jako veliko: popravljali so s krvavim potom ceste po vsi deželi in celo po krajih, koder bi jih morala popravljati mesta. Meščanski trgovci pa so skopo držali roke navzkriž in niso storili za ceste ničesar. Ako bi kmetu prepovedali trgovstvo, bi ubožal popolnoma in dežela bi postala pusta ledina. Trgovci sploh ne morejo prevzeti trgovine s platnom, kar so sami priznali vodju komercija, grofu Wagenspergu. Ako bi se ravnalo po njih željah, bi ta trgovina prenehala popolnoma, kmet bi moral trpeti najhujšo bedo, v deželo bi prihajalo le malo denarja, erar pa bi imel vsako leto več tisoč škode.
V svoji pritožbi so meščani trdili, da se mesta zaradi kmetiške trgo-ivine ne morejo več dvigniti. Grof Barbo je dokazoval, da so mesta poprej ievelela v/lic kmetiški trgovini in da Ljubljana ni bila nikoli bolj cvetoča I kakor ravno sedaj (1733), ko najbolj hrumi proti kmetiški trgovini. Da si nekateri ljubljanski trgovci ne morejo opomoči, pa je krivo dejstvo, da delajo in trgujejo*s tujim kapitalom.
Plemiči so dovoljevali tujim trgovcem nakupovati razno blago, zlasti lan in ga voziti iz dežele. Ljubljančani so se zato pritožili, grof Barbo pa je dokazoval, da so tuji trgovci deželi na korist. Kmet poprede toliko prediva kolikor more in utegne, ostanek bi mu propadel, ako bi ga ne kupil tujec. Laž je, da kmetje ne obdelujejo polja in da zato ne zmagujejo davkov, a golo natolcevanje, da tuji trgovci in kmetje ne plačujejo cestnin in mitnin prav lako vestno kakor meščani. Ljubljančani trdijo, da je »kmetiško trgovstvo prava kuga v vsaki dobro upravljeni državi.« Toda kmetiško trgovstvo bi se meščanom prav gotovo ne zdelo kuga, ako bi ga mogli dobiti v svojo pest in ga izpremenili v svoj monopol. Prav ta monopol so Habsburžani prepovedali že 1. 1544 in 1577, ker so vedeli, da ie monopol ^roovstv« nrav« kuna .	~
Država bi morala v trgovskem samotrštvu poginiti, ker mestom ni za to, da bi občinstvo dovolj preskrbovali z blagom, nego le za to, da dobe sploh vso trgovino v svoje kremplje, da bi mogli izključno meščanje prodajati in kupovati ter diktirati cene, se rediti kakor volkovi, ne meneč se za krnela, ki bi ga pahnili v največje siromaštvo. To bi bila kuga vseobčega blagostanja! Da je res tako, so ljubljanski trgovci dokazali s tem, da so prosili deželni odbor, naj bi se sploh vsa roba nosila in vozila le njim na prodaj. Cesarska komisija naj tako pogubno stremljenje po trgovskem monopolu zatre s tem, da prošnjo kranjskih mest odbije.
(Dalje prihodnjič)
Janko Kosti
Inspekcija dela in njeno poslovanje v letih 1920 — 1927
I.	Uvod
Veliki razmah v produkcijski tehniki je ustvaril v zadnjih stoletjih pojem delnvskozaščitne politike. Namenjena je obrambi, ohranitvi in nadomestitvi telesne delovne sile. Mezdni delavski stan ie navezan na njo, kot edino eksistenco ustvarjajočo sposobnost. Delavska zaščitna politika stremi urediti odnošaje delavstva napram produkciji in delodajalcem, njene določbe pa sestavljajo de-
li’
lavsko zaščitno zakonodajo. Na prvi pogled opazimo njeno nalogo, reševati v zvezi z narodno-gospodarsko, zlasti z industrijsko politiko, ki ureja odnošaje v industriji, pojavljajoče se probleme in potrebe ter izvajati reforme, ki naj dvignejo splošno socialno stanje in utrdijo gospodarski dobrobit najširših slojev v državi.
Socialna zakonodaja je v naši državi mlada, za precejšen del skoraj nepoznana pridobitev. Zakonodajna doba jugoslovanske narodne skupščine je dala zbornik socialnopolitičnih zakonov, ki nosijo pečat najmodernejše socialne reforme in najliberolnejšega socialnega duha. Njih izvedba pa je bila združena z zaprekami. Mlada industrija, konservativnost prevladujočega agrarnega elementa ter malega obrtnika, neznatna sila in organizacijska razcepljenost delavskega razreda, neurejene notranjepolitične razmere: vsa ta dejstva tvorijo dejanski stan zaprek. Nadalje prihaja še v poštev splošna gospodarska kriza naše države, ki se je pojavila po letu 1924, po dobi naglega, inflacijskega gospodarskega zaleta. Kriza je zadela kmetijstvo in industrijo, oba glavna naša produkcijsku činitelja, zlasti pa slednjo radi njene inferiorne situacije, nedovršene amortizacije ogromnih investicij, padanja cen in pomanjkanja kvalificiranega delavstva. (Po poročilu naše delegacije na mednarodni gospodarski konferenci leta 192/.)
Vse to moramo upoštevati pri presoji uspešnosti, ki so jo pokazali naši socialnopolitični zakoni v življenju in njihovi nadziralni organi, med katerimi je najvažnejša inšpekcija dela.
II.	Usi roj inspekcije dela
1.	Materialni in formalni pravni viri
Zaščitna zakonodaja v posameznih državah pozna inspekcijo dela že v početku 19. stoletja. Konec svetovne vojne je doprinesel nov stadij. Verzujska mirovna pogodba je ustanovila v cilju zaščite delavstva Mednarodni urad dela ter je naložila vsaki državi izvedbo te inspekcijske službe (XIII. del, člen 42/, točka 9).
Kako sc je razvijala ta institucija v naši državi? Ob prevratu je prevzela država štiri različne zakone, ki so urejali inspekcijsko službo, liili so:
1.	zakon o obrtnem nadzoru od 1. junija 1883 zn Slovenijo in Dalmacijo,
2.	zakon o obrtnih nadzornikih zak. člen XVIII. od 11. decembra 1893 za Hrvatsko in Vojvodino,
3.	naredba deželne vlade za Dosno in Hercegovino o obrtnem nadzor-ništvu od 9. aprila 1907,
4.	členi 144—150 zakona o radnjama za Srbijo in Črno goro.
Zakon v Srbiji in Črni gori sploh ni poznal te institucije, bivši ogrsko-hrvatski na eni ter avstrijski in bosanski zakoni na drugi strani pa so sc bistveno razlikovali, kar je v velikem delu sploh onemogočalo poslovanje. Šele 21. maja 1921 je izdalo ministrstvo za socialno politiko enotno uredbo o inspekciji dela. 30. decembra istega leta smo dosegli sankcioniranje te uredbe kot zakona ter s tem zakonsko unifikacijo ali izenačenje zakonodaje o inspekcijski službi za ves državni teritorij.
V svojem poslovanju je inspekcija dela navezana na obrtne zakone, ki so še vedno v posameznih pokrajinah različni. Tako velja zn Srbijo in Črno goro zakon o radnjama iz leta 1910, za Vojvodino in Hrvatsko zakonski člen iz leta 1884, za Slovenijo in Dalmacijo obrtni red iz leta 190/ ter za Bosno naredba o izvrševanju obrti iz leta 1909.
Iz leta 1921 datirajo ministrske naredbe o specialnih inšpekcijah za morsko in rečno plovitbo, za prometna podjetja ter za domačo industrijo in nedoletne delavce.
Od formalnopravnih virov nam je omeniti sledeče:
1.	pravilnik o tehničnih in higijenskih merah v podjetjih od 25. oktobra 1921,
2.	dopolnjenje od 12. decembra 1924,
3.	pravilnik o zaposlenju inozemskih delavcev od 24. novembra 1925,1 2
4.	pravilnika o volitvah in delovanju delavskih zaupnikov od 23. decembra 1927,
5.	uredba o delovnem času pomožnega osobja ter o odpiranju in zapiranju trgovskih in obrtnih podjetij in obratovališč,-
1	Socialno ministrstvo je izdalo sedaj nov pravilnik, ki pa javnosti še ni poznan.
2	To naredbo in njeno vsebino je minister šele napovedal novinarjem sredi maja t. 1.
Opozoriti je treba na dejstvo, da so bili najvažnejši pravilniki izdani šele v poslednjem času in da se dosednj ni mogel zakon o zaščiti delavstva v velikem obsegu izvajati.
Izvedeno tudi ni še izenačenje zakonskih predpisov glede kontrole parnih kotlov, katero vrši posebna inspekcija, sedaj pod kompetenco socialnega ministrstva. Ta inšpekcija sicer ne izključuje kontrole podjetja s strani oblastne ali specialne inspekcije dela, ampak se nanaša le na pregledovanje in preizkuše-vanje parnih in lokomobilnih kotlov, avtomobilov ter na izpraševanje mašinistov ter šoferjev. V Sloveniji veljajo predpisi zakona od '/. avgusta 1871 in naredbe iz leta ISVS.
2.	Obseg inšpekcije dela
Današnjo država je prevzela med svoje najvažnejše dolžnosti nalogo, da ustanavlja inspekcijske institucije, ki naj kontrolirajo izvrševanje delavsko-zaščitne zakonodaje. To kontrolo lahko vrše tudi delavci somi (delavske zbornice, strokovne organizacije) ter poslodajalci (njihove korporacije in zbornice).
Naša državna uprava pozna sledeče kontrolne oblasti:
1.	inspekcije dela (ministrstvo za socialno politiko),
2.	rudarska glavarstva (ministrstvo za šume in rude),
IV prometni inspektorati (ministrstvo za promet),
4. komisarijati (ministrstvo trgovine za obrtne zadruge in industrijske komore v Srbiji).
Kakšen obseg ima inspekcija dela? Pod njeno kontrolo spadajo vsa obrtna, trgovska in industrijsko podjetja, bodisi javna ali zasebna, ki zaposlujejo civilne delavce (čl. I. zak. insp. d ). Po sedaj veljavnih zakonih pa ne spadajo pod lo nadzorstvo rudarska in prometna podjetja. V osebnem obsegu se inspekcija dela skoro povsem krije z Osrednjim uradom za zavarovanje delavcev (SUZOR).
3.	Ustroj inspekcije dela
Inspekcija dela je trojna: 1. osrednja, 2. oblastna, 3. specialna.
Osrednja inšpekcija dela je neposredni izvršilni organ ministrstva za socialno politiko. Podrejena sta ji oblastna in specialna inspekcija dela. Hierarhija pozna torej le dve stopnji, kratko instančno pot, ki je izključno resortna, neodvisna od ostale državne uprave; le izterjevanje kazni je poverjeno političnemu oblastvu. Kompetence sodišča naš zakon ne pozna. Oblastna in specialna inšpekcija dela poznata iste pravice in dolžnosti; razlikujeta se v tem, da je slednja predvidena le za kontrolo podjetij v posameznih strokah.
Zakon je namenil specialne inšpekcije dela za prometna, stavbinska in rudarska podjetja, za rečno in morsko plovitbo ter za hišno industrijo. Funkcijo-nirala je edinole specialna inspekcija dela za morsko in rečno plovitbo s sedežema v Beogradu in Splitu, katero pa je 1. aprila 1927 doletela redukcija po štiriletnem obstoju.
Teritorialni obseg posameznih oblastnih inšpekcij dela se ravna po gospodarski strukturi pokrajine. Spočetka smo imeli v vsej državi 18, celo 21, sedaj pa imamo le 10 oblastnih inšpekcij Za Slovenijo poslujeta dve, v Ljubljani in v Mariboru.
4.	Naloge inšpekcije delo
Inšpekcija dela ima po veljavnem zakonu brezdvoma obsežnejši delokrog, kot bivše avstrijsko obrtno nodzorništvo, ki pa je bilo najboljše še od vseh ostalih inspekcijskih institucij, kar smo jih prevzeli ob prevratu.
Funkcijski delokrog te ustanove obsega skoro vsa načela, ki jih narekuje Meddržavni urad dela v svoji resoluciji iz leto 1923:
a)	kontrolo o izvrševanju zakonov, naredb in uredb ter pravilnikov, glede reguliranja delovnega časa, uporabe ženske in mladoletne delovne sile ter si-gurnostnih m higijenskih pogojev dela. Dolžnost javljenja prestopkov sodišču m osvojena v našem institutu, pač iz razloga, ker pozna lastno jusrisdikcijsko oblast, lastno kaznovalno funkcijo, česar Mednarodni urad delo ne pozna;
b)	nadalje naloge, ki imajo socialnopolitičen pomen v nasprotju z zgornjo skupino, ki ima značaj tehničnega poslovanja in ki se nanaša le na pogoje dela. Te naloge so:
I skrl) za sigurnost izplačevanja mezd, izpolnjevanja delavskih pravil in mezdnih pogodb (čl. 3. zak. insp. d ),
2. posredovanje v sporih, stavkah in izporih,
3.	proučevanje kulturnih in pridobitnih razmer delavstva,
4.	nadzorstvo in izdajanje dovoljenj za zaposlitev inozemskih delavcev po členu 103. zakona o zaščiti delavstva,
5.	nadzorstvo nad volitvami in poslovanjem delavskih zaupnikov.
III.	Poslovanje inspekcije dela
V naslednjem hočem obravnavati poglavja o nadziranih podjetjih, delavstvu, nezgodah, intervencijah, mezdnih sporih in stavkah, v kolikor nam nudijo podatke poročila osrednje inspekcije dela za leta 1020—1927.
2e površen opis nalog in smernic nam osvetljuje pomen delovanja teh nadzornih organov državne kontrole v svrho zaščite delavčeve moči in življenja, katerega lahko motrimo z vidika interesov nacionalnodržavne pomembnosti, utrditve pravnonormalnih principov v medsebojnem razmerju delodajalcev in delojemalcev, utrditve procvita narodnega gospodarstva ter izboljšanja socialnih razmer.
I. Nadzirana podjetja in delavstvo
Kakor že omenjeno, so rudarska in prometna podjetja izvzeta iz. področja inspekcije dela, kar znači nad stotisoč delavcev manj.
Nastane prvo vprašanje, koliko podjetij je bilo pregledanih vsako leto: 1920 1138, 1921 6726, 1922 7670, 1923 7972, 1924 8144, 1925 9079, 1926 5602, 1927 5074. Te številke bi bilo na mestu primerjati s številom vseh obstoječih podjetij in ugotoviti, kolik odstotek tvorijo nadzirana podjetja. To pa je skoro izključeno, dokler ne bomo imeli popolne matrikule vseh podjetij za vso državo; lak seznam sicer.sestavlja v zadnjem času Delavska zbornica, pa je vse še v povojih. Ugodnejši rezultat nam nudi preiskovanje odstotka nadziranega delavstva, ker uporabljamo podatke SUZOR-ja.
[Dalje prihodnjič)
J. K.
Razsodišče Mednarodne trgovske
zbornice
Naši pridobitniki imajo često z inozemskimi tvrdkami spore, ki jili je težko reševati pred sodiščem. Počasno in drago naše sodno poslovanje pa je znano tudi inozemcem, ki kupčujejo z nami zato le neradi, če nimajo na katerikoli drug način zavarovanih svojili pravic, kar seveda vsako kupčijo otežkoča.
Kakor imamo v naši državi pri posameznih borzah, gospodarskih zbornicah, gremijih in zadrugah razsodišča, ustrezajoča delokrogu dotičnih edinic, z edinim namenom, da rešujejo spore brzo, pravično in ceneno, tako je tudi Mednarodna trgovska zbornica ustanovila svoje arbitražno sodišče, ki naj bi na primeren način reševalo mednarodne trgovske spore.
Narodni odbor SHS Mednarodne trgovske zbornice (čegar predsednik je zunanji minister dr. Marinkovič, podpredsedniki pa so predsed-sednika zagrebške in ljubljanske trgovske zbornice ter član uprave beograjske industrijske zbornice in člani uprave pa predsedniki ostaliti zbornic ter nekateri zbornični tajniki) je izdal brošuro (v Slovenijo smo dobili v cirilici tiskane izvode!), da seznani naše pridobitnike z institucijo mednarodnega razsodišča.
Arbitražno sodišče tvorijo ugledni pridobitniki in ekonomski strokovnjaki vsega sveta. V to razsodišče je imenoval tudi naš narodni odbor
MTZ 12 svojih zastopnikov, arbitražnih sodnikov. Slovenijo zastopa Ivan Mohorič, tajnik ZTOI. Iz Zagreba so trije: univ. prof. Stražnicki, predsednik stola sedmorice in prof. višje trg. šole Verona ter dr. Gospodnetič, direktor carinskih in javnih skladišč, iz Beograda pa štirje in sicer gen. direktor zav. društva »Rosija Fonsier« Paunkovič, predsednik udruženja bank in ravnatelj Beograjskega kred. zavoda Gjokič, dr. Gregorič, tajnik Centrale ind. korporacij in trgovec Aleksander Vučo. Iz Sarajeva je zbornični tajnik dr. Besarovič, iz Skoplja tajnik zbornice Ojurgjevič, iz Vel. Bečkereka trgovec in podpredsednik trg., obrt. ind. zbornice Ristič ter še dr. Pinlerovič, odvetnik in pravni svetovalec osješke trg,-obrt zbornice.
MTZ nudi vsem industrijalcem, trgovcem, bankirjem in lastnikom bro-dov, ki poslujejo z inozemstvom, ugoden način, da se izognejo dolgim in dragim procesom pri svojih trgovskih sporih, če vstavijo v tekst svojih dogovorov ali v dopisovanje klavzulo:
Vsak spor, izhajajoč iz tega dogovora, naj se reši po pravilniku razsodišča Mednarodne trgovske zbornice. — Ta lekst ni obvezen in ga lahko vsakdo spremeni po prirodi kupčije, toda le tako, da ostane zmisel isti. Tozadevna pojasnila daje MTZ.
Ker je v MTZ včlanjenih preko 700 sindikalnih trgovskih, industrijskih, bankarskih in brodolastniških udruženj iz 41 držav sveta, ima njeno razsodišče nedvomno veliko vrednost. Kajti vsakogar, ki je podpisal arbitražno klavzulo, pa bi se hotel izogniti arbitraži v slučaju spora, lahko zasleduje to razsodišče in sporoči njegovo nepravilno postopanje organizacijam njegove dežele ter tudi kraja, kjer se nahaja. Tako pa bo stavil dotični na kocko svoj dobri trgovski sloves in izgubil kredit.
Sicer pa ima v vseh velikih državah arbitražna klavzula zakonsko moč, tako da tudi sodišča na zahtevo nasprotne stranke vsakega podpisnika klavzule napotijo na razsodišče.
Izkustva pričajo, da mnogokrat že arbitražna klavzula sama ovira spore. Brezvesten trgovec dela lahko velike neprilike, zavedajoč se, da nasprotna stranka ne bo tako hitro uporabila skrajnega sredstva, javnega sodišča, radi drage tožbe in dolgotrajnega procesa. Pri lazsodišču pa je poslovanje hitro, slabi dokazi ne drže in brzo je tu obsodba.
V slučaju spora se mora tožitelj obrniti na MTZ za posredovanje na osnovi arbitražne klavzule preko narodnega odbora svoje dežele. Kjer tega ni, naj se obrne na svojo pridobitno organizacijo, ki se lahko obrne naravnost na glavni sekretarijat MTZ v Parizu. Zahteva za arbitražo mora obsegati vse podatke o sporu, dogovor in zahtevke tožitelja. Za stroške mora tožnik priložiti 100 fr. frankov, če ni član organizacije, ki pripada MTZ ali član MTZ.
Poizkus poravnave sc na željo zainteresiranih lahko izvrši pred razsojanjem razsodišča. Arbitralni komisiji zbornice, ki poizkuša doseči poravnavo, predseduje glavni tajnik zbornice v Parizu, člani pa so po en predstavnik vsake države, zastopane v MTZ. Stranke lahko pridejo osebno pred komisijo ali pošljejo zastopnike, lahko pa tudi le pismeno obrazlože svoje stališče, čc so oddaljene od Pariza. Tako je komisija rešila med holandsko firmo iz Rotterdama in francosko tvrdko iz šangaja spor, nc da bi stranki zapustili svoja bivališča ali poslali zastopnika.
Arbitražno sodišče sestavljajo vse države, vsaka z. 8—10 člani. Vsaka narodna delegacija ima enega člana v Parizu pri izvršilnem odboru arbi-
iražnega sodišča. Odbor /boi uje enkrat mesečno in upravlja ler nadzoruje arbitralno delo. Našo državo zastopa v izvršnem odboru M. Jankovič, naš generalni konzul v Parizu.
Arbitraža je organizirana na sledeč način. Arbitralno sodišče določi mesto arbitraže, po možnosti v državi toženca, da tako razsodba, izrečena v deželi onega, ki boiskoro gotovo moral plačati, znači nacionalno sodbo, za katero se lažje dobi izvršilno dovolilo rednega sodišča.
Arbitražno sodišče ne sodi samo, nego imenuje sodnike. Sodišče izbere sodnike, strokovnjake za stvar, ki jo bodo dobili v presojo. V lo svrho zahteva od narodnih odborov M IZ imena strokovnjakov. Narodnim odborom ni težko najti osebe, ki imajo vse pogoje strokovnjaštva in avtoritete. Izmed tako prijavljenih sodnikov-strokovnjakov izbere sodišče nato sodnika kake druge narodnosti, kot one, katerim pripadajo stranke, pazeč tako, da bo absolutno nepristranski in neutralen. Nato odredi sodišče rok, v katerem naj sodnik razsodi, običajno dva meseca od tedaj, ko sta obe stranki podpisali akt o kompromisu, ki definira spor in moč sodnika. Sodnik zaslišuje, po naravi spora, osebno stranke ali njih pooblaščence, ali pa razsoja po pisanih dokumentih, če je strankama nemogoče priti osebno.
Sodba se izda v imenu Arbitralnega sodišča MTZ.
Po pravilniku arbitraže so stranke s častjo zavezane, da izpolnijo na kar so obsojene. Pa tudi že preje omenjene moralne in zakonske sankcije zadostno jamčijo za pravilno izvršitev obsodbe, dasiravno se jih do danes še ni bilo treba poslužiti.
Stroški arbitraže so kolikor le mogoče nizki. Računajo se pisarniški stroški in potni stroški sodnika. Po prirodi spora so stroški spremenljivi. I tonorarja arbiter ne dobi, nego sodi brezplačno. Stroški so torej izdatno nižji kot bi bili pred rednim sodiščem, poleg tega pa si stranke prihranijo tudi mnogo na času. Gotovo je, da ima mednarodno razsodišče jako bladodejen vpliv na razvijanje mednarodne trgovine.
Narodne odbore MTZ imajo naslednje države: |ugo,slavija, češkoslovaška, Švica, Švedska, Rumunija, Poljska, Holandska, Norveška, Luksemburg, Japonska, Italija, Indokina, Madžarska, Grčija, Anglija, Francija, Španija, Danska, Belgija, Avstrija, Avstralija, Ujedinjene države ameriške in Nemčija.
A. P.
Automobilizacija prometa
Povsod, zato tudi v naši državi, postaja vprašanje aulomobilskega prometa pereče in važno. Automobil se uveljavlja vedno bolj kol prometno sredstvo, ki tekmuje z železnico, kjerkoli so urejene ceste. Kajti uporaba automobila je lažja, širša, prožnejša: automobil odhaja odkoder-koli in prihaja kamorkoli, ker ni navezan niti na postajo, niti na tirišče, niti na čas. Železnica teče navadno po periferiji krajev, automobil prihaja vedno v središče, iz katerega /drči lahko na vse točke periferije. Še bolj komplicirano je po železnici dostavljanje in pošiljanje robe, dočim zbirajo in oddajajo automobilske agenture robo neposredno brez prelaganja in drugih zamud. Seveda gre pri automobilizaciji vedno le za
promet v omejenem delokrogu in okrožju ter za manjše količine, ker železnica prevaža lahko največjo težo na največje daljave, povrhu pa dela s tarifi, ki so manjši kakor na automobilih za isto razdaljo ler na železnici po daljini pola in števila kilometrov progresivno padajo.
Glavni pogoj za automobiliziranje prometa so dobre, pravilno zgrajene ceste. Večina cest v Evropi je med vojno bolj ali manj propadla in treba bo milijard, da se ceste postavijo zopet ali iznovega v tak stan, da bo njih automobilski promet mogoč. Anglija je rekonstruirala svoje ceste na eni strani zaradi motornega prometa, na drugi strani pa zaradi zaposlovanja delavcev, ki so po vojni ostali brez zaslužka. Italija si je zgradila izvrstne posebne automobilske proge in Nemčija gradi direktno zvezo severovzhoda na jugozahod skozi vso državo. Tudi Avstrija je sklenila investicijsko posojilo, s katerim zgradi automobilske ceste s priključkom na nemško cestno mrežo. Amerika, zemlja velike automobilske industrije, ima poleg starih mnogih izvrstnih cest še neštevilo novih modernih cest posebej za automobilski promet, ki je razširjen do skrajnosti, da ima malone že vsak boljši človek svoj auto. Kako se je razvil automobilizem po državah od 1. 1914 do 1925, kaže naslednja tabela:
Država	Število vozov v tisočih		Razmerje potniških vozov napram tovornim		Koliko oseb prebivalstva pride na eno vozilo
	1. 1914	1. 1925			
Anglija . . .	250	1.500	5	2	30
Francija .	.	.	100	800	3	2	50
Nemčija .	.	.	65	:ioo	2	1	200
Amerika .	.	2.000	25.000	3	1	4
Holandska .	.	3	25	4	1	120
Švica ....	5	40	3	1	80
Amerika torej prvači, ker automobilska njena industrija je ogromna in tudi grajenje cest je ena največjih industrij v državi. Celokupna mreža cest v Zedinjenih državah znaša okoli 4'83 milijonov km, med temi ima 650.000 km povsem moderno uredbo. Na leto se izdaja za gradnjo cest do 2 milijardi dolarjev. Priprega živine izginja, ker skoraj ves promet se vrši z auti.
Seveda so zato ameriške ceste čisto drugače zgrajene in upravljane, kakor v Evropi, kjer je promet mešan, deloma z živalmi, deloma z motorji. Promet mešanega značaja je vedno prekinjan in ustavljan, a tudi ceste z mešanim prometom so najtežje vzdržljive v dobrem stanju. Motorni vozovi se razlikujejo od konjskih ali celo volovskih zlasti v tem, da so motorni vozovi težji ter je tovor mnogo večji in težji, da je brzina vožnje nerazmerno večja, a da je gumi koles širši in se dotika ceste v večji širini, zato manj občutno. Auto torej ne orje cest, ki so dobre in gladke.
Zato grade po naprednih evropskih državah z mešanim prometom posebne ceste za automobile največ na privatno inicijativo. N. pr. betonska autocesta v zgornji Italiji od Milana do jezer po ideji ing. Purisellija je znana tudi mnogim slovenskim automobilistom kot idealna automobilska cesta. Zgrajena je bila I. 1923/24 po akcijskem društvu istega imena v Milanu s podporo države v dolžini 86 km in v širini 11 do 14 m.
s preko 229 mostovi in s 70 m dolgim predorom pri Olgijati. Cesta je izpeljana kolikor največ možno naravnost, skoraj brez znatnih ovinkov, iz momolita, je skoraj brez prahu ali blata, brez znatnih klancev ter je ob vsi cesti dovolj skladišč in postaj za popravo vozov ali nabavo njih delov; telefonskih zvez je ob cesti neštevilo in cesto trajno nadzirajo državni organi. Država daje T5 milijonov lir na leto podpore za vzdrže-vanje. Uporabljati smejo cesto le vozovi s pneumatiko in za takso 15 do 25 lir (enkratno), za tri- ali šestmesečno ali vseletno predplačilo, različno po četverih razredih vozil (motorna kolesa s priklopljenim vozičkom, majhna auta in majhni kamijoni izpod 14 HP, lahka auta in kamioni do 24 HP, potniški vozovi, kamioni in autobusi izpod 24 HP in četrti razred: remorkerji. Največja brzina za tovorne vozove je predpisana 40 km na uro, za ostale 80 do 100 km. Pri otvoritvi te ceste se je računalo, da bo po nji vozilo okoli 1000 vozov vsak dan. Račun je bil pravilen in je cesta že dolgo rentabilna.
To je mogoče seveda le z ozirom na dejstvo, da teče cesta po eni najkrasnejših krajin v vsi Evropi in pa ker je v okolici Milana in Koma okoli 12.000 autov, ki izkoriščajo to divno cesto ter plačujejo takso.
V naši državi se v pogledu izgradnje cest še zmerom teoretizira, in edina možnost, da sc naše ceste prirede tudi za automobilski promet, leži v nadi, da oblastne samouprave vzamejo stvar resno v roke in začno popravljati in nanovo graditi vsaj glavne prometne žile. Seveda morejo oblasti prevzeti vzdrževanje cest le, ako se jim iz državnega budžeta izloči in dodeli na vsako oblast odpadajoča kvota za izgradnjo in vzdrževanje cest. Edino v Sloveniji so ceste ponekod prav dobre, drugje pa vsaj za silo uporabne automobilom, povsod drugje so ceste izvečine nerabne.
Zagrebška oblast hoče prevzeti iniciativo, da se doseže sporazum med vsemi oblastmi v državi, kako bi se rešilo vprašanje cest povsod enako, da se napravijo sporazumno čim krajše in ugodnejše medsobne zveze ter se najdejo sredstva za izvršitev take osnove. Uveljaviti pa se mora tudi edinstven cestnopolicijski red in povsem skladni prometni predpisi.
Z druge strani pa se deluje s polno paro za ustvarite^ autobusnih linij, po katerih naj bi se olajšal in pospešil promet potnikov in robe po vzgledu modernih držav. Mariborska občina je bila v Sloveniji prva, ki se je z uspehom lotila uvajanja autobusov, sledila pa ji bo pač kmalu tudi ljubljanska občina. V Splitu in Zagrebu so nas z autobusi že prehiteli in se hvalijo, da so z uvedbo autobusov na dolge in kratke proge zelo zadovoljni.
Evgen Dcmetrovič je v Jugoslovenskem Llovdu poročal 27. febr. t. I.: »Po naših informacijah obstojata v vprašanju izgradnje cest dve možnosti. Ali sklepanje investicijskega posojila s strani oblasti, ki bi se uporabilo za izgradnjo cest, a amortiziralo bi se deloma iz dohodkov automobil-skega prometa ter deloma iz dotacij, ki bi jih letno dobivale oblasti iz državnega proračuna. V tem primeru bi oblasti same zgradile ceste. So pa tudi ponudbe, med drugimi tudi ameriška, ki ponuja, da zgradi odnosno asfaltira automobilske ceste. Ti podjetniki bi se naravno ne omejili samo na gradnjo in vzdrževanje cest, nego reflektirajo tudi na vzdrževanje prometa in pogonskega materijala i. dr. Podlaga za izvedbo te finančne operacije bi bile dotacije državnega proračuna za gradnjo in
vzdrževanje cest ter bi te dotacije pravzaprav predstavljale anuitete na investirani kapital. Z ozirom na ureditev in autcmobiliziranje naših cest, ki poslednji dve leti napreduje tako naglo, da je naša (zagrebška) bližnja okolica zvezana deloma le v sezoni, deloma pa tudi vse leto z autobusnim prometom, se mora čim prej uredili ta automobilizacija, ki se vrši danes brez posebnih predpisov po inicijativi poedinih podjetnikov. To je v interesu varnosti prometa in potujočega občinstva. Podjetja bodo morala prevzeti izvestne obveznosti glede na linije, čas in stalnost prometa.«
Zagreb je torej že daleč pred nami in le želeti je, da nas potegne za seboj, ki nam je v Sloveniji geslo: »Počasi vozite!« Ljubljana pa še posebej javka: »Ima vremena, nema pare!« No, nedavna poskusna vožnja z autobusi na Bled iz Ljubljane z županom in obč. svetniki nam vzbuja rahlo nado, da se sicer polagoma, a solidno bližamo automobilizaciji tudi v središču Slovenije. Ako želimo, da se dvigne naš promet lujcev, da se tesneje zveže dežela s centrumom, potem se moramo zvezati z automobilsko mrežo z mednarodnim prometom na vse strani. Automobilizacija naših cest poživi deželo in mesta ter donese korist tudi naši obrti in trgovini.
Promet po ozračju
Lani spočetka januarja se je v Jugoslaviji konkretizirala že par let stara misel, da se osnuje društvo za promet po ozračju. Dne 25. januarja 1927 je namreč društvo sklenilo z državo pogodbo, po kateri se je vlada zavezala, da bo dajala društvu stalno podporo po 26 Din za vsak kilometer letanja, društvo pa se je zavezalo, da tekom pol leta organizira promet, zbere kapital, nabavi materijal in vse potrebno.
Toda začetek delovanja se je zavlekel, ker drušlvo se je konstituiralo šele po preteku šlirih mesecev, ostala dva meseca pa nista zadoščala za vse priprave. Predvsem je bilo treba izbrati med aeroplani tip, ki je najboljši za prenašanje potnikov, pošte in prtljage ter nudi največ varnosti. Še posebej je bilo misliti na to, kateri avion je možno popravljati v državi. Treba je bilo torej izbirati med avioni z motorjem, ki je v naši avijatiki že uveden, tako da je brez težkoč mogoče nabavljali vse motorne dele doma ter da so domači tehniki in strokovni mehaniki z motorjem docela znani. Tako so se po raznih poizkusih odločili za avion »Potez 29-2«, na katerem je montiran molor Loren-Ditrih s 450 konjskimi silami. Izmed 577 aeroplanskih motorjev v naši državi jih je 217 sistema Loren-Ditrih; ostali so različnih tipov in sistemov. S tem motorjem imajo naši avialiki največ izkušenj, se odlično obnaša po drugih državah in zanj so doma na razpolago vedno vsi posamezni deli tega motorja, tako da se lahko izvršujejo vse poprave in montaže brez zamud in posebnih troškov.
Drušlvo sme v inozemstvu kupiti le šest avionov; nadaljnje mora društvo nabaviti doma, pri tuzemskih tvornicah aeroplanov. Domača industrija aeroplanov kaže, da se povoljno razvija tako v privatni, kakor v državni režiji.
Avion »Potez 29-2« je biplan, ki se uporablja tudi v francoski vojski za sanitetno službo, torej za prevažanje ranjencev. Pri nas je samo kabina
prirejena za potnike. Dolžina trupa znaša HV69 m, višina 3'5; gorenji krili sta dolgi 2 'j rn, spodnji pa 1'40 in ter sta v razdalji T90 m. Površina gorenjih kril znaša 35'85 m2, spodnjih pa 12'42 m2. Stabilizator na krmilu za reguliranje nagiba med letom ima površino 2'28ti m2, a višinsko krmilo 2 352 m2. Zadnja krila so prirejena tako, da se ž njimi popravljajo tudi nepravilnosti v razporedu bremena (potnikov in prtljage) v kabini. Skupna teža aviona znaša 2350 kg, pilot, potništvo, instrumenti i. dr. pa tehtajo še okoli 1440 kg. bencin in mazivo ne smeta za pot beograd —Zagreb presegati teže 220 kg. Teža petorice polnikov znaša okoli 400 kg, ostalo breme pa sme tehtati kvečjemu še 290 kg. Za vsako nezasedeno potniško mesto sme vzeti avion novih 80 kg robe.
Avion se s polnim obremenjenjem dvigne lahko v 15 minutah na višino 3000 m. Propeler se obrača z brzino 1500—1800 obratov v minuti. Povprečna brzina v poletu znaša 170—185 km na uro, kar je mnogo, ker navadna povprečna brzina potniških avionov znaša okoli 150 km, tako da jih naš avion presega za 30 km ali za 20%.
Naš avion jamči največjo možno varnost letanja, buzole omogočujejo pilotu, da se pravilno orientira tudi v megli, v oblakih in v elektrike polni atmosferi ter mu točno kažejo smer leta. Drug instrument mu kaže brzino leta, tretji kaže vsako izpremembo v položaju in nagib aparata, četrti kaže delovanje motorja in vsak najmanjši nedostatek, peti kaže uporabo bencina in maziva, šesti temperaturo itd. Vsak nedostatek se lahko sproti odpravlja in previsoka vročina v motorju ohlaja, ne da bi se moral avion spustiti na tla. baje se ni motor Loren-Ditrih še nikdar in nikjer imel ter je torej vzgledno varen. Avion z metalnim propelerjem je vobče nenavadno močne konstrukcije.
Ker je društvo tudi v izberi pilotov izredno strogo, je potovanje s tem avionom varneje, kakor na marsikateri železnici. Strah pred nezgodo je torej neupravičen. Nezgod v vojni aviatiki so krivi najčeščc neizvežbam piloti ali pa razne težke vežbe in akrobacije, ki so pri potniškem prometu po ozračju sploh izključene. Seveda, nesreča ne počiva, in človek si tudi v svoji sobi včasih slučajno zlomi roko ali nogo. Zato družba ne prevzema nobene odgovornosti in se vsakdo vozi na lastni rizik.
TO IN ONO
Strahote bodoče vojne
Meseca aprila je predaval v Beogradu dr. Živko Topaiovič, šef oddelka za mednarodno zvezo delavcev v Mednarodnem uradu dela v Ženevi in vodia jugoslovanskih socijalistov, o nevarnostih kemijske vojne naslednje: Zgodovino vojn moremo med drugim opredeliti tudi na ta način na po-edine perijode, da jo porazdelimo na vrste uporabljenih tehniških iznajdb. Dokler se je uporabljalo hladno orožje, je prevladovala konjenica, po iznajdbi smodnika pešci, tekom poslednje svetovne vojne so odločevali topo-
vi, dokler se ni koncem te vojne razvilo najmodernejše bojno sredstvo: zrakoplov s strupenim plini. Plini bodo v bodoči vojni igrali izvanredno važno, če ne celo odločilno vlogo, zato je svetovna industrija z vso vnemo na delu, da to sredstvo čim bolj izpopolni.
Komaj so se izvedli poskusni napadi s strupenimi plini, že so se izkazali kot strašna bojna sredstva. To je povzročilo, da so zmagovite države, pod pritiskom javnega mnenja, ustavile v St. Germainsko, Versaillesko, Nevillsko ved, ki naj zabrani produkcijo in razili Trianonsko mirovno pogodbo prepo-
prodajo strupenih plinov, kakor tudi tozadevno surovino; vlade Zedinjenih držav, Anglije, Francije, Italije in Japonske pa so sklenile medsebojno konvencijo v svrho ugotovitve, da znači omenjena prepoved pravico človeštva, obvezno za vse, katerim leži kultura sveta in njegovo blagostanje na srcu. Vkljub temu je izvedba te prepovedi kmalu naletela na nepremostljive ovire. Organom »Društva narodov« je bilo naročeno, naj se potrudijo, da se bo prepoved izvajala, kakor tudi, da obljubi držav, ki so se priglasile k stopnjema izvedeni razorožitvi, zadosti. Komisija teh organov pa je kmalu nato ugotovila, da se ne more in ne sme ovirati na ta način razvoj zrakoplovne industrije in produkcije strupenih plinov, da se ne bi obenem preprečil napredek materijalne kuliure sveta. Vojaški krogi so pa povdarili, da se morejo države z nerazvito kemijsko industrijo onim z razvito uspešno upreti le na ta način, ako jim je obramba dovoljena z raznovrstnimi bojnimi sredstvi. Zahtevali so, da bodita prodaja kakor tudi produkcija strupenih plinov vsled gornjega razloga neomejeni. Prepoved je vsled tega ostala le na papirju, enako, kakor je problem mednarodne razorožitve zaenkrat še samo ideal — malih državic.
Vendar se dosedanjih ugotovitev ne smemo ustrašiti. Kulturnim društvom in široki ljudski plasti pripade poslej tudi glavno breme, da skuša na vsak način preprečiti uporabo grozečih bojnih sredstev. Mednarodni »Rdeči križ«, ki je predvsem poklican, da se bori proti takim sredstvom, je že pred vojno sprožil prepoved uporabe zadušljivih plinov in razkrajajočih izstrelkov, kar je zabeleženo v Haških konvencijah iz I. 1889 in 1907. Tudi po vojni se »Rdeči križ« stalno zanima in trudi, da se omenjena prepoved povsod upošteva. Na konferenci v oktobru I. 1925 je spomnil vse države na njihove tozadevne obljube ter jih pozval, naj ratificirajo te obljube. Vendar brezuspešno. Od 44 držav, kolikor jih je obljubilo, ni do danes niti ena zadostila dani besedi.
Mednarodni »Rdeči križ« si pa na drugi strani prizadeva, da preskrbi svoje člane, civilno prebivalstvo in kulturne naprave s sredstvi, ki bodo onemogočila zle učinke strahovite kemijske vojne. V vojaških krogih, kakor tudi med zdravniki, gradbeniki in tehniki si zbira Rdeči križ sotrudnike. Narod pa se mora seznaniti s pretečo
nevarnostjo, kateri ne uide, ako nastane vojna. S podporo vseh kulturnih narodov bo Rdeči križ izvedel koncentričen pritisk na poedine vlade, da izpolnijo svoje obljube.
V naslednjem je g. Topalovič opozoril potom skioptičnih slik na drastične primere, katere je tekom svetovne vojne zagrešila uporaba strupenih plinov.
Nemci so bili prvi, ki so žc 1. 1915 uporabljali strupeni klor. Posledica je bila strahovita, kajti okrog 5000 ljudi je pokosila bela žena. Sledila je iznajdba zaščitnih mask, Francozi pa so odkrili že nov plin, fosgen imenovan, še hujši nego je klor. Oblak klora je veter raznašal, zato je uspeh bil odvisen od smeri, v katero je veter vel. S »fosgenom« pa so polnili granate, ki so se mogle vsak čas izstreliti v sovražne vrste. Ko so ga Francozi prvič uporabili, so zastrupili pri Soa-senu krog 10.000 nemških vojakov s tem, da so sedem dni in noči neprestano obstreljevali nemške postojanke, v katerih vojaki niso smeli sneti mask ter na ta način morali gladovati. Posledica fosgena na pljuča je strahovita: tri ure potem, ko ga človek vdihne, sledi razkroj krvi, vodo zalije pljuča in dotičnik se neubranljivo zaduši.
Ne dolgo za tem so zopet Nemci reagirali z novo iznajdbo. Spoznali so fosgen, vrhu njega pa še nov plin, ki je pronikal tudi skozi masko in čigar posledica je bila solzavost in kihanje, kar je vojaka prisililo, da je snel masko. Komaj je to storil, že ga je objel fosgen in usoda je bila zapečatena. Takrat so Nemci uvedli sistem dvovrstnega bombardiranja. Z ene strani s strupenimi plini, z druge pa z dražil-nimi, tako da si je vojak končno moral senoti masko in se tako tudi zastrupit. Radi tega je bilo treba iznajti novo masko, opremljeno z aparatom za čiščenje zraka, da nosilec ni bil več odvisen od vnanjega zraka, marveč je enostavno prečiščenega vdihaval in se tako izognil zastrupljenju. Istočasno pa je nastal nov plin, »senf« imenovan, ki ni le pljučam grozil, marveč je osmodil in prežgal obleko, kožo, prodrl do krvi in jo zastrupil. Proti slednjemu še je branil človek le na ta način, da se je ovil z neprodorno kožo.
/. vstopom Amerike v bojni vrvež, je prof. Luis iznašel nov plin, »luizit« nazvan, s katerim se, po njegovem mnenju, more v 4 urah zastrupiti Berlin, ki ima 4 milijone prebivalcev, ako se vrže nani 12 velikih bomb. Krog 800 vojakov, zazidanih v tvornico, je dnev-
no proizvajalo 150.000 kg »luiziia«, v to svrho, da bi se v pomladi 1. 1919 izvršil uničujoč napad na Nemčijo. K sreči je konec vojne preprečil to nakano. Luizit se more namreč v bombah spuščati iz zrakoplova in se liki drobnim kapljicam vsuje na zemljo. Vsled svoje gostote more luizit prodreti v zaprte prostore. Amerikanci so ga krstili »rosa smrti«.
Koliko je uspela v pogledu kemijske industrije Nemčija, ni znano, vemo pa, da kljub tozadevni zrecni prepovedi v mirovnih pogodbah producira strupene pline v svojih tvornicah — v Rusiji.
Predavatelj je pokazal slike ladje, zažgane s fosforno bombo; plamen je vkljub oblici vode neugasljiv. Seznanimo se z. načinom zastrupljanja bacilov različnih bolezni, n. pr. tifusa, tuberkuloze, kuge, s katerimi preplavi bomba, vržena iz zrakoplova, zemljo. Najnovejša iznajdba na polju elektrotehnike pa bo omogočila, da se vrže električna energija brez. posredovanja žic, v poljubne dalje in z njo upostoši in spremeni cvetoče pokrajine v prah in pepel.
Javno mnenje je dolžno, da se upre tej nevarnosti. Naša dolžnost je, da se zahvalimo Rdečemu križu za njegov trud, da se mednarodno uzakoni prepoved borbe s strupenimi plini, dasi smo mnenja, da je v slučaju vojne taka zaščita iluzorna. Strokovnjaki naj skrbe za zaščitna sredstva, narod pa zahtevaj od vlad, naj vodijo miroljubno politiko, da se na ta način prepreči grozna pustošenja.
V	boju proti vojni nevarnosti je vsebovana borba proti strahotam, ki nam jih obeta kemijska vojna.
Naše trgovinske pogodbe z inozemstvom
Naša država razločuje troje skupin držav, s katerimi je v urejenih trgovinskih stikih.
V	prvo grupo spadajo one države, s katerimi po prevratu še nismo vodili nikakih pogajanj. Za te države veljajo isti trgovinski odnošaji, kakor so veljali za Srbijo.
V	drugo grupo pridejo države, s katerimi je naša država uredila trgovinske odnošaje potom verbalnih not. V tretjo skupino pa je šteti države, ki smo z njimi sklenili nove trgovinske pogodbe. Slednje so sklenjene večinoma na podlagi klavzule najširšjih ugodnosti, n. pr. z Avstrijo, Italijo, Anglijo, Nemčijo, Poljsko itd.
Z nekaterimi državami so že zaključena pogajanja, a pogodbe še ne pod-
pisane. S Francijo, Ameriko in Grčijo so pogodbe že podpisane, a še ne ratificirane. Dalje se pripravlja materijal za trgovinska pogajanja s Češkoslovaško, ki naj bi se pričela v najkrajšem času. Za pogodbo s Španijo je že pripravljen projekt, ki ga pa mora odobriti še višji gospodarski svet v Madridu, šele potem se morejo pričeti trgovinska pogajanja. Z Estonijo je potom verbalne note sklenjen dogovor na podlagi najvišje ugodnosti.
Z Albanijo je sklenjena trgovinska pogodba, ki je že podpisana, a še ne latificirana. S Poljsko imamo trgovinsko pogodbo brez tarifnega dela, ki je sklenjena že 1. 1921, podpisana in ratificirana.
Trgovinska pogodba z Avstrijo se mora revidirati, ker je to zahtevala avstrijska vlada. V toku pogajanj so nastali spori radi nekaterih carin in so se morala prekiniti. Upati pa je, da se bodo že v bližnji bodočnosti obnovila in bo prišlo do ugodne rešitve.
Nova podjetja v naši državi v I. 1927
Minulo leto je bilo ustanovljenih v vsej državi 809 novih podjetij. Največ jih odpade na živilsko industrijo (302), na lesno (83), na metalno (79), na električno (53), na tekstilno (44), na industrijo kamena (39), na manufakturno (32), na industrijo kož (32), na strojno (17), na hotelsko (12), na grafično (9), na kemično (9), na stavbeno (4), na papirno (2), na promet (3), na trgovino (34) in na ostale panoge industrije in obrti (51).
Istočasno je 516 podjetij izvršilo razširjenje obratov in nove investicije. Prvo mesto zavzemajo električne centrale (123). Njej slede živilska industrija (107 podjetij), lesna (73), industrija kamena (46), kemična (27), metalna (26), tekstilna (24), manufakturna (20), industrija kož (18), strojna (15), papirna (5), stavbena (4), hotelirska obrt (4), trgovina (19), grafična industrija (3), industrija kavčuka (1) in ostale industrije ter obrti (7).
Z obratovanjem je prenehalo v minulem letu 123 podjetij in sicer: v živilski industriji 44 (večinoma mlini), v lesni 27, v industriji kamena 13, v trgovini 10, v metalni industriji 7, v industriji kož 6, v tekstilni 4, v kemični 2, v strojni 2 in v papirni 1.
Če odštejemo od števila novih podjetij število ustavljenih, vidimo, da so se razne panoge naše narodnogospodarske delavnosti povečale za 686 podjetij, kar znači vsekakor lep napredek.
Statistika konkurzov v mesecu aprilu
»lugoslovensko društvo za zaščito upnikov v Zagrebu« je registriralo tekom meseca aprila 105 konkurzov na-pram 77 v istem mesecu minulega leta, torej 28 konkurzov več ali 36%.
Po pokrajinah, odnosno pravnih področjih, odpade na
Hrvatsko in Slavonijo 7 konkurzov,
Srbijo in Črno goro 80 konkurzov,
Slovenijo in Dalmacijo 12 konkurzov,
Bosno in Hercegovino — konkurzov.
Vojvodino	6	konkurzov.
Od početka 1. 1928 pa do konca meseca aprila je ugotovilo društvo 371 konkurzov napram 426 v istem razdobju preteklega leta, torej 55 manj ali 13%.
Po pokrajinah odpade na Hrvatsko	in Slavonijo	40	konkurzov,
Srbijo in	Črno goro	266	konkurzov,
Slovenijo	in Dalmacijo	38	konkurzov,
Bosno in	Hercegovino	3	konkurzi.
Vojvodino	28	konkurzov.
Udeležba inozemskih držav na izvozni trgovini Jugoslavije v prvem tromesečju 1928
Namembna država:	Dinarjev	%
Italija	368,198.709	26-83
Avstrija	280,319.017	20-43
Nemčija	196,934.583	14-35
Češkoslovaška	114,899.802	8-37
Madžarska	112,605.026	8-16
Grčija	79,666.146	5-80
Švica	46,214.852	3-37
Francija	32,340,503	2-36
Anglija	28,688.295	209
Poljska	13,184.305	1-33
Egipt	11,081.452	0-81
Zedinjene države	10,641.373	0-78
Dancig	7,200.950	0-53
Argentina	6,871.950	0-50
Rumunija	5,804.951	0-42
Alžir	5,429.211	0-40
Holandija	4,719.095	0-34
Belgija	4,566.878	0-33
Preko Soluna	4,256.614	0-31
Maroko	4,181.907	0-31
Tunis	3,286.130	0-24
Bulgarija	3,281.283	0-24
Albanija	3,048.477	0-22
Indija	2,590.731	0-18
Turčija	1,944.864	0-14
Malta	1,931.529	0-14
Tripolis	1,467.401	0-11
Danska	1,090.357	0-07
Sudan	1,040.153	0-07
Ceilon	1,015.013	0-07
Eritrija	998.375	007
laponska	970.000	007
Belgijski Kongo	931.261	0-07
Singapur	880.345	0-06
Kanarski otoki	845.959	0-06
Rusija	743.456	0-05
Sirija	700.192	0-05
Mehika	464.722	003
Somalija	433.901	0-03
Dodckanez	392.000	0-03
Nigerija	352.811	0-03
Kanada	201.284	0-02
Port-Said	262.850	002
Rio de Oro	251.650	002
Kalkuta	215-264	002
Norveška	174.300	0-01
Guatemala	141.750	0-01
Kitajska	108.997	0-01
Kipar	100.800	0-01
Palestina	93.330	0-01
Kenija	89.504	0-01
Estvinja	60.000	
Urugvay	30.000	
Švedska	16.900	
Holandska Indija	12.650	
Ekvador	9.500	
Finska	9.000	
Španija	5.500	
1 itvanija	500	
Chilc	400	
Peru	300	
Nova Zelandija	50	
Skupaj 1.372,478.548	100
Izseljevanje v Ameriko
Znano je, da je vseljevanje v Ameriko omejeno: določena je kvota za izseljence iz vsake države, katera se ne sme prekoračiti.
V večini slučajev pa je v vseh državah večje število prijavljenih izseljencev, ko jih sprejmejo Združene države, kar priča sledeča tabela:
Prva številka predstavlja število prošenj za vizum, druga pa letno kvoto:
Albanija	3.000	100
Avstrija	30.000	785
Belgija	10.000	512
Bulgarija	15.000	100
Češkoslovaška	250.000	3.075
Danska	15.000	2.789
Francija	1.500	3.954
Nemčija	251.159	51227
Anglija	262.364	34.007
Grčija	14.000	100
Madžarska	20.000	473
Irska	30.008	28.567
Italija	300.000	3.845
Holandija	21.094	1.648
Norveška	34.000	6.453
Poljska	250.000	5.982
Rumunija	16.000	603
Rusija	50.000	2.248
Španija	26.000	131
Švedska	20.000	9.561
Švica	8.000	2.081
Turčija	100.000	100
Jugoslavija	35.000	671
Koliko zemeljske površine v Evropi je posejane s sladkorno repo
Mednarodna zveza za siatislično oceno sladkorja je prejela na svoje vprašanje glede posejane površine odgovore od 14 držav. Celokupna površina v iteh državah znaša 1,371.770 hektarov in je večja od lanske za 11 488 hektarov ali 8%. Manjša je posejana površina v tem letu samo v Čehoslo-vaški, Belgiji, Bolgarski in Rumuniii, v ostalih državah pa se je povečala.
Detajlni podatki posameznih držav nudijo sledečo sliko:
Tvornice Posejana površina
	1928	1927	1928	1927
Ceškoslov.	152	152	251.778	281.321
Nemčija	248	250	422.517	404.146
Avstrija	6	6	28.775	23.145
Madžarska	13	13	65.315	62.353
Poljska	71	72	212.865	198.032
Belgija	51	51	55.093	61.039
Italijo	51	50	115.000	93.240
Jugoslavija	8	8	61.500	55.400
Bulgarska	4	4	17.000	19.400
Rumunija	13	13	50.000	72.556
švedska	21	21	41.209	40.554
Finska	1	1	3.018	2.696
Irska	1	1	7.100	6.100
Danska	9	9	40.600	40.300
Skupaj 649 651 1,371.770 1,360.282
Višina eskonta v glavnih državah
Početkom minulega leta se je okrepila tendenca restrinkcije kredita in zvišanja eskontne mere. Najprej se je povečala eskontna mera v Nemčiji od 5 na 6 in 7%. V oktobru minulega leta se je zvišal eskont v Holandiji od 3 na 4M>%, v Združenih državah pa od 314 na 4%.
Nasprotna tendenca znižanja eskontne mere je prevladovala v državah Zapadne Evrope. V Franciji se je eskont že koncem leta 1926 znižal od 7)4 na 6K-%, v februarju 1927 na 5)4%, v aprilu na 5%, v decembru pa na 4%. V januarju tega leta pa se je znižal celo na 3)4%. V Belgiji se je znižala eskontna mera v januarju 1927 od 7 na 6)4%, v februarju na 6%, v aprilu na 5)4%, v juniju na 5 in v novembru na 4)4%. V Italiji se je znižal eskont v marcu t. I. od 7 na 6)4%. V Angliji je poskočila eskontna mera od
3)4 na 4% in verjetno je, da bo radi podraženja obrestne mere v Zedinjenih državah prišlo do zvišanja eskonta tudi v ostalih državah.
Statistika italijanske trgovine in industrije
Italija šteje 1,485.348 podjetij, ki zaposlujejo 5,156.655 delavcev. Na vsako industrijsko in trgovsko edinico odpade povprečno 3'5 zaposlenih.
Iz naslednjih podatkov so razvidne karakteristične razlike raznih italijanskih pokrajin po intenzivnosti industrijske in trgovinske aktivnosti:
	Število	Število
	obratov	zaposlenih
Piemont	149.349	672.780
Ligurija	62.853	278.399
Lombardija	238.141	1,301.673
Tridentinska		
Benečija	25.118	76.372
Veneto	138.051	462.660
julijska Benečija	33.423	149.047
Emelija	125.965	354.106
Toskana	124.355	418.773
Marke	46.695	121.775
Umbrija	19.315	63.341
Lacio	73.847	227.401
Abruci in Molize	48.697	94.991
Kampanija	121.930	325.826
Pulje	77.502	177.922
Bazilikata	12.686	23.065
Kalabrija	39.844	85.534
Sicilija	114.146	264.953
Sardinija	32.429	78.029
Na 1000 prebivalcev nad 10 let znaša		
število zaposlenih:		
Piemont		231
Ligurija		240
Lombardija		305
Tridentinska Benečija 140		
Veneto		142
Julijska Benečija		188
Emelija		142
Toskana		181
Marke		129
Umbrija		121
Lacio		162
Abruci in Molize		80
Kampanija		110
Pulje		94
Bazilikata		59
Kalabrija		69
Sicilijo		72
Sardinija		108
Med večjimi	mesti je	omeniti kot
prvo po številu	obratov	in zaposlenih
delavcev Milan	s 50.000	obrati in s
337.000 delavci;	temu sledijo Turin z	
200.000 delavci,	Genua s	166.000, Rim
s 146.000 in Neapelj s 135.000 delavci.
Jack London
Izgubljeno obličje
In tako je prišel konec. Subjenkov je prehodil vso dolgo pot trpljenja in groze, vedno stremeč k evropskim velemestom. In tu, dalje kot kdaj popreje, v evropski Ameriki, se je končala njegova pot. Roke je imel zvezane na hrbtu, sedel je v snegu ter čakal na muke. Radovedno je ogledoval ogromnega kozaka pred seboj, ki je ležal zleknjen v snegu in ječal od bolečin. Možje so bili s tem orjakom že gotovi in so ga prepustiti ženam. Da so le še prekosile odurno krutost svojih mož, je dokazovalo ubožčevo ječanje in kričanje.
Subjenkov je gledal vse to in se je zdrznil. Ni se bal smrti. Ves čas na trudapolm in težavni poti od Varšave do Nulata se je igral s svojim življenjem in zato ga smrt sama ob sebi ni strašila. Toda misel na muke mu je bila zoprna. Zalila je njegovo dušo, ne le radi bolečin, ki jih bo moral pretrpeti, temveč predvsem radi žalostnega in mučnega pogleda, ki ga bo nudil v svojem trpljenju. Vedel je, da bo prav tako prosjačil, ječal in jadikoval kakor Veliki Ivan in vsi drugi, ki so šli pred njim svojo pot. To pa ne bo lepo. Hotel bi zapustiti ta svet hrabro in moško, brez sramote, med šalo in smehom — ah! to bi bilo pravo. Toda izgubiti vso oblast nad seboj, čutiti, kako duša klone pod telesnimi bolečinami, vpiti in vreščati kot opica, postati prava pravcata žival — ah! to je bilo ono, česar se je bal.
Nikakega upanja ni bilo, da bi mogel uiti. 2e takoj spočetka, ko je jel sanjati svoj plamteči sen o neodvisnosti Poljske, je postal lutka v rokah Usode. Že takoj spočetka, v Varšavi, v Petrogradu, v sibirskih rudnikih, na Kamčatki, v preperelih čolnih roparjev kožuhov, ga je usoda gonila v lak konec. Brez dvoma mu je bila že oddavna usojena ta smrt
—	njemu, ki je bil tako rahločuten, tako nežen, da mu je tenka koža komaj pokrivala občutljive živce, njemu, sanjaču, pesniku, umetniku. Predno je mogel vse to le zaslutiti, je bilo že odločeno, da bo moral on, ki je bil zgrajen iz same nežnosti in občutkov, živeti v odmrli in surovi pustinji in umreti v teh daljnjih, polnočnih krajih, tu na tem mračnem mestu daleč za najskrajnejšimi mejami sveta.
Vzdihnil je. Ta stvar pred njim je bila torej Veliki Ivan — Veliki Ivan, orjak, mož brez živcev, kozak iz železa, morski razbojnik, hladnokrven kot vol, mož, ki je imel tako malo razvito živčevje, da je komaj občutil bolečino, ki je predstavljala za navadnega človeka že velike muke. Ah, da, na te mulatske Indijance se lahko zanesete: oni znajo najti živce Velikega Ivana in jim slediti prav do korenin njegove trepetajoče duše. Zares, to se jim je posrečilo. Skoraj nepojmljivo je bilo, da more kdo toliko pretrpeti in kljub temu še vedno živeti. Veliki Ivan se je pokoril za svoje nedospele, nerazvite živce. Vzdržal je dvakrat tako dolgo kot kdorkoli od ostalih.
Subjenkov je čutil, da kozakovih muk ne bi mogel več prenašati. Zakaj le Ivan ne umre? Zblaznel bo, ako bo moral še nadalje poslušati njegovo ječanje in stekanje. Ko pa preneha, pride vrsta nanj. In tam že čaka Vakaga ter se mu reži v cbraz, prežeč na dogodke, ki morajo priti
—	oni Vakaga, ki ga je še pretekli teden bacnil iz trdnjave ter ga s pasjim bičem oplazil po licu. Ni dvoma, da hrani Vakaga najizbranejše muke, da bo na prevejan način trpinčil njegove živce. Ah! Saj bi Ivanove muke povsem zadostovale. Kako je revež vreščal in ječal! Žene, ki so se
sklanjale nad njim, so odšle med smehom in ploskanjem z rokami. Sub-jenkov je opazil strahote, ki so mu jih prizadele, ter se je jel histerično smejati. Indijanci so se ozrli nanj ter se strahotno čudili, kako se more smejati. Subjenkov pa ni mogel nehati.
Tako ne sme iti dalje. Šiloma se je obvladal in krčeviti smeh mu je polagoma zamrl. Skušal je misliti na druge stvari in jel zopet čitati v knjigi svojega prejšnjega življenja. Spomnil se je svoje matere in očeta, onega malega, progastega konjička ter francoskega vzgojitelja, ki ga je učil plesati in mu je na skrivnem prinesel star, oguljen zvezek Voltairja. Videl je zopet Pariz in neprijazni London, veseli Dunaj in Rim. In zopet je zagledal v spominu ono nebrzdano družbo mladeničev, ki so kakor on sanjali o samostojni Poljski s poljskim kraljem na prestolu v Varšavi. In prav tam se je začela njegova dolga pot. No, on je vzdržal še najdlje. Spominjal se je, kako so te hrabre duše, druga za drugo zapuščale svet; najprej sta bila dva obešena v Petrogradu. Enega je pretepel ječar do mrtvega, drugi je zopet na oni, od krvi oškropljeni cesti v izgnanstvo, ko so jih medpotoma pretepale in trpinčile kozaške straže, obležal mrtev ob cesti. Vedno in vsepovsod je bila ona divja pustinja — surova, zverska pustinja. Umirali so — od mrzlice, v rudnikih, pod bičem. Zadnja dva sta poginila na begu v bitki s kozaki, on sam pa je ušel prav na Kamčatko z ukradenimi listinami in z denarjem nekega popotnika, ki ga je pustil ležati v snegu.
Sama divja pustinja vsevdilj. Njega, ki je v svojem srcu hrepenel po ateljejih, po gledališčih in družbah, je dolga leta obdajala in davila pustinja. Svoje življenje je odkupil 5 krvjo. Vsi so morili. On sam je ubil popotnika radi njegovih listin. Dokazal je, da je sposoben možak, kajti v enem dnevu je odpravil dvoboj z dvema ruskima častnikoma. In to je moral dokazati, ako je hotel biti sprejet med roparje kožuhov. To mesto si je moral priboriti. Za njim je ležala neskončna pot čez vso Sibirijo in Rusijo. Po tej poti ni mogel uiti. Edini izhod je bil pred njim, na temnem ledenem Beringovem morju in na Alaski. Ta cesta pa je vodila iz. pustinje v še večjo pustinjo. Na ladji roparjev kožuhov, kjer je vse gnilo od skorbuta, kjer ni bilo ne hrane ne vode in so jih bičale neskončne nevihte viharnega morja, so se ljudje izpreminjali v zverine. Trikrat je odplul s Kamčatke proti vzhodu. In takrat so se oni, ki so po težkih mukah in trpljenju ostali še živi, vrnili na Kamčatko. Ni bilo izhoda iz te ječe; po oni poti pa, kjer je bil prišel, se ni mogel vrniti; kajti tam so ga čakali knuta in rudniki.
In zopet, že četrtič, je odplul proti vzhodu. Bil je med onimi, ki so prvi odkrili Tulnji otok, ki je bil dotlej poznan samo iz pravljic in povesti; ni se pa vrnil s tovariši, da bi bogastvo kožuhov zamenjal za blazno-divje orgije na Kamčatki. Prisegel je, da se nikoli več ne vrne Ija. Vedel je, da mora vedno le naprej, ako hoče kdaj dospeli v draga mu mesta v Evropi. Prestopil je torej na druge ladje ter ostal v teminah nove zemlje. Njegovi tovariši so bili ruski lovci in pustolovci, Mongoli, Talarji in sibirski domačini; skozi divje pustinje nove zemlje so si krčili svojo krvavo pot. Uničili in pobili so cele vasi, ki so se upirale plačevati davek v kožuhovini, njih same pa so pobijale ladijske posadke. On in neki Finec sta bila edina, ki sta preživela ta pohod. Pusto zimo sta pregladovala na osamelem aleutskem otoku in na pomlad ju je po golem naključju rešila neka ladja.
Toda neprestano ga je oklepala ona grozna, divja pustinja. Prestopajoč z ladje na ladjo in vedno kljubujoč povratku je končno prišel na ladjo, ki je plula proti jugu. Ves čas na poti ob obrežju Alaske so srečavali le tolpe divjakov. Kadarkoli so se zasidrali med skalovilimi otočki ali pod mrkimi pečinami celine, jih je čakala bitka ali nevihte. Prihrumel je vihar ter jim pretil s pogubo ali pa so se pojavili bojni čolni, polni kričečih divjakov, ki so imeli z barvami poslikane obraze ter iskali prilike, da spoznajo krvave lastnosti smodnika, ki so ga nosili s seboj morski pustolovci. Vleklo jih je na jug, vedno le na jug, proti čudoviti, bajeslovni Kaliforniji. Tam so bili, kakor se je govorilo, španski pustolovci, ki so si priborili pot do tja iz Mehike. On je upal v te mehikanske pustolovce. Ko se jih enkrat iznebi, potem bo že kako šlo — eno ali dve leti, malo več ali manj, kaj bi tisto — pride v Mehiko in potem na ladjo in Evropa bo njegova. Toda Špancev niso srečali. Venomer jim je stala na poti neprodorna stena pustinje. Prebivalci teh krajev, vedno poslikani z bojnimi barvami, so jih vsakokrat odgnali od brega. Končno pa, ko je bil en čoln odrezan od ostalih in vse moštvo na njem pobito, je poveljnik opustil svoj načrt in okrenil nazaj proti severu.
Leta so minevala. Subjenkov je služil pod Tebenkovim, ko so gradili utrdbo Mihajlovskega. Dve leti je preživel v pokrajini Kuskokvim in dve leti je bival tekom junija v ustju Kotzebuovega zaliva. Tukaj so se v tistih časih zbirali razni rodovi ter menjavali svoje blago; tu si lahko videl kožuhe progastega jelena iz Sibirije, slonovo kost z Diomedovih otokov, mrožje kože z obrežja ledenega morja, čudovite kamenite sve-tiljke, ki so prehajale iz rok v roke, od rodu do rodu, ne da bi kdo vedel, odkod izhajajo, in nekoč je naletel celo na lovski nož angleškega izvora. Tam je bila, kakor je Subjenkov vedel, šola, kjer se je mogel človek naučiti zemljepisja. Tam je srečal Eskime iz Nortonovega zaliva, s Kraljevega otoka in otoka Sv. Lavrencija, s predgorja princa Waleškega in z Barowe sipine. Vsi ti kraji so imeli tu druga imena in njih oddaljenost so merili po dnevih.
Ti trgujoči divjaki so prihajali iz puščobnih krajev in še bolj zapuščene so bile pokrajine, odkoder so potom ponovne menjave prihajale njihove kamenite svetiljke in oni nož iz jekla. Subjenkov se je dobrikal, je podkupoval in pregovarjal. Vodili so predenj vse te popotnike iz daljnjih krajev in pripadnike tujih plemen in rodov. Pripovedovali so o neštevilnih, nečuvenih nevarnostih, o divjih zvereh, o sovražnih rodovih, nepredirnih pragozdih in mogočnih gorskih grebenih; vendar je tudi do tja neprestano prodirala vest in novica o onih možeh bele polti, modrih oči in bogatih las, ki so se bojevali kot vragi in venomer iskali kožuhovino. Vzhodno od tistih krajev so živeli — daleč na vzhodu. Nihče od njih jih ni videl. Samo govorica o teh možeh je prodrla prav do njih.
To Vam je bila težavna šola. Težko je bilo učiti se zemljepisja s pomočjo čudnih, tujih narečij, od ljudi nerazvitih možgan, ki so mešali resničnost in bajke in merili oddaljenosti po tem, kolikokrat so prenočevali. Te razdalje pa so bile vsled razne kakovosti cest različne. Končno pa je zvedel nekaj, kar mu je dalo novega poguma. Na vzhodu leži velika reka, ob kateri bivajo modrooki možje. Reka se imenuje Vukon. Južno od utrdbe Mihajlovskega pa je ustje druge velike reke, ki jo poznajo Rusi pod imenom Kvikpak. Te dve reki sta v resnici ena reka — tako se je govorilo.
Subjenkov se je vrnil k Mihajlovskemu. Vse leto je priganjal na pohod po Kvikpaku navzgor. Tedaj se je pojavil Malakov, ruski mešanec ier odpeljal s seboj najbolj divje in krute može te peklenske sodrge raznovrstnih pustolovcev, ki so prispeli sem s Kamčatke. Subjenkov je bil njegov pobočnik. Prebredli so labirint v ogromni delti reke Kvikpaka, dosegli prvo nizko gričevje na severnem bregu in si nato petsto milj daleč v usnjatih čolnih, ki so bili do kraja napolnjeni z blagom in streljivom, uporno krčili pot proti silnemu loku reke, ki je, dve do deset milj široka, drvela v svoji več sežnjev globoki strugi. Malakov je sklenil zgraditi utrdbo v Nulato. Subjenkov je silil dalje, potem pa se je udal tudi on. Dolga zima se je bližata. Bolje bo počakati. Prihodnje leto pa se tako), ko se otaja led, odpravi sam navzgor po Kvikpaku in nadaljeval bo pot ob postajah Hudsonske Družbe. Malakov dosihdob še ni bil čul govorice, da je Kvikpak Vukon in Subjenkov mu tega ni povedal.
Pričeli so graditi utrdbo. To je bila izsiljena robota. Stene iz silnih brun so rastle med vzdihovanjem in ječanjem mulatskih indijancev. Biči so treskali na njihove hrbte in te biče so vihtele železne roke morskih pustolovcev in roparjev. Nekateri indijanci so zbežali in če so jih vlovili, so jih prignali nazaj, zvezali v spone in tam pred utrdbo so indijanci in njihov rod spoznali učinkovitost knute. Dva sta umrla pod njo, druge so pretepli na smrt, ostale pa je to početje izmodrilo in zato niso več bežali. Sneg je pričel padati, predno je bila utrdba dograjena. Zato so morali začeti z zbiranjem kožuhovine. Rodovom so naložili težke dajatve. Pretepi in bičanje so se nadaljevali in da bi bili davki plačani, so držali žene in otroke kot talce in ravnali ž njimi tako kruto, kot so znali ravnati le roparji kožuhov.
Tako so sejati kri in žetev ni izostala. Utrdba je padla. V zarji njenih plamenov so indijanci posekali polovico roparjev, drugo polovico pa so trpinčili. Le Subjenkov je ostal, ali bolje Subjenkov in Veliki Ivan, če je bilo to cvilečo in stokajočo tvarino tu v snegu sploh še mogoče imenovati Veliki Ivan. Subjenkov je opazil, da se mu Vakaga reži. Ni mogel dvomiti, da je to Vakaga, saj je še vedno nosil marogo od biča na licu. Subjenkov mu tega ni štel v zlo, vznemirjala ga je le misel, kako bo Vakaga ž njim postopal. Hotel se je obrniti na poglavarja Makamuka, toda predobro se je zavedal, da bi bil tak poskus brezuspešen. Potem je pomislil, da bi pretrgal svoje spone ter umrl, boreč se s svojimi sovražniki. To bi bil nagel konec. Toda ni mogel strgati spon., Jermena iz krepkega usnja so bila močnejša od njega. S kretnjo je priklical Makamuka ter zahteval, naj pripeljejo tolmača, ki razume narečje, katero govore na obrežju.
— O, Makamuk — je dejal — ne mislim umreti. Veliki mož sem in neumen bi bil, če bi umrl. Prav gotovo ne umrem. Nisem tak, kakor ta mrhovina tu. —
Pogledal je stokajočo tvarino, ki je bila nekdaj Veliki Ivan ter jo zaničljivo sunil z nogo.
— Prepameten sem, da bi umrl. Glej, imam imeniten lek. Samo jaz imam ta lek. Ker nočem umreti, zamenjam z Vami ta lek.
— Kakšen lek je to? — je poizvedoval Makamuk.
— Čudovit lek je to.
Subjenkov je nekaj časa premišljeval, kakor bi se težko ločil od svoje skrivnosti.
— Čujte torej. Ako le malo tega teka namažete na kožo, postane krepka kot skala, se strdi kot železo in nobeno orožje je ne more presekati. Najmočnejši udarec s sekiro ne opravi ničesar. Koščen nož je kakor kos blata in še celo ostrina železnih nožev, ki smo vam jih prinesli, je ne more raniti. Kaj mi daste za tajnost tega leka?
— Dam vam vaše življenje — je odgovoril Makamuk tolmaču.
Subjenkov se je zaničljivo zasmejal.
— In v moji hiši ostanete kot suženj do svoje smrti.
Poljak se je zasmejal še bolj zaničljivo.
— Razvežite mi roke in noge in potem se pogovoriva — je dejal.
Poglavar je namignil in Subjenkov si je, ko so ga razvezali, zmotal svalčico ter jo zapahi.
— Vaše govorjenje je neumno — je delaj Makamuk. — Takega leka ni. Ne more ga biti. Ostrina noža ali sekire je močnejša od vsakega leka.
Poglavar ni verjel in je vendar kolebal. Pri teh roparjih kožuhov je videl že nešteto čarovnij, ki so resnično učinkovale. Zato ga je mučil dvom.
— Dam vam življenje in tudi suženj ne boste — je izjavil.
— Še več hočem. —
Subjenkov je igral svojo vlogo tako hladnokrvno, kakor bi se pogajal za lisičjo kožo.
— To je velik, zelo velik lek. Pogosto mi je že rešil življenje. Hočem imeti sani in pse in šest vaših lovcev, ki pojdejo z menoj po reki navzdol ter me spravijo na varno — tako daleč, da bom imel samo en dan poti do trdnjave Mihajlovskega.
— Ostati morate tu ter nas naučiti vseh svojih čarodejstev — se je glasil odgovor.
Subjenkov je skomizgnil z rameni ter obmolknil. Puhal je dim cigarete v mrzlo ozračje in zvedavo opazoval ostanke velikega kozaka.
— Kaj pa ta brazgotina!? — je dejal Makamuk nenadoma ter pokazal na Poljakov tilnik, kjer je svetla maroga označevala mesto, kamor ga je bil pogodil zamah noža v pretepu na Kamčatki. — Ta lek ni dober. Ostrina je bila močnejša od leka. —
— Silen mož mi je zadal to rano. (Subjenkov je pomislil.) — Močnejši kot vi, močnejši kot vaš najkrepkejši lovec, močnejši kot ta-le tukaj. —
Zopet se je dotaknil s konico svojega mokasina kozaka — te strahotne, že nezavestne kopice — v čegar razmesarjenem, zmučenem telesu je še vedno tlela iskra življenja, ki ni hotela ugasniti.
— Poleg tega pa" je bil lek takrat še slab. Kajti na tistem kraju ni te vrste jagod, ki sem jih tu v vaših krajih mnogo opazil. Tu je bil lek močan. —
— Pustim vas po reki navzgor — je dejal Makamuk — in sani in pse in lovce vam dam za varstvo.
— Prepočasni ste — je odgovoril Subjenkov hladno. — Užalili ste moj lek, ker niste takoj sprejeli mojih pogojev. Zato zahtevam sedaj še več. Še sto bobrovih kož hočem. (Makamuk se je spačil.) Dalje hočem sto liber sušenih rib. (Makamuk je prikimal, kajti rib je bilo dovolj in bile so poceni.) Dvoje sani hočem — ene zase, ene za kožuhe in ribe. Tudi mojo puško mi morate vrniti. Če vam moja cena ni po godu, bom v kratkem zahteval še več.
Vakaga je poglavarju nekaj zašepetal.
— Na čem pa bomo spoznali, da je vaš lek pristen? — je vprašal Makamuk.
— To je zelo lahko. Predvsem pojdem v gozd. —
Zopet je Vakaga pošepetal z Makamukom, ki je pričel nekaj sumiti.
— Lahko me zastražite z dvajsetimi lovci — je nadaljeval Subjen-kov. — Nabrati moram jagod in korenov, iz katerih napravim lek. Potem pa, ko pripeljete dvoje sam in naložite ribe in bobrove kožuhe ter mi izročite mojo puško ter izberete šest lovcev, ki me bodo spremljali — potem, ko bo vse to pripravljeno, si namažem vrat z lekom m položim tilnik tu na tole klado. In polem naj vaš najmočnejši lovec vzame sekiro in na) udari trikrat po mojem tilniku. Vi sami lahko trikrat vsekate vanj. —
Makamuk je stal pred njim z odprtimi usti ter požiral to najnovejšo in najčudovitejšo čarovnijo roparja kožuhov.
— Toda po vsakem udarcu — je dodal Poljak naglo — se najprej zopet namažem z lekom. Sekira je težka in ostra in nočem, da bi se pripetila kakšna zmota. —
— Vse kar ste zahtevali, dobite — je zaklical Makamuk, ki se mu je mudilo sprejeti ponudbo. — Začnite pripravljati svoj lek.
Subjenkov je obvladal svoje razburjenje. Igral je obupno igro in zato ni smel storiti niti najmanjše napake. Govoril je oholo.
— Prekrasno. Užalili ste moj lek. Če hočete to napraviti, mi morate dati še svojo hčer. —
Pokazal je na dekle, nebogljeno, krivogledo bitje, ki ji je volčji zob molel iz čeljusti. Makamuk se je razsrdil, toda Poljak je ostal neomajen ter je zmotal in zapalil novo cigareto, ne da bi se dal zmotiti v svojem miru.
— Podvizajte se — je zagrozil — če boste oklevali, bom zahteval še več. —
V tišini, ki je nastopila, je izginila pusta severna krajina izpred njegovih oči in uzrl je zopet svojo rodno zemljo in Francijo in ko je znenada pogledal dekle z volčjim zobom, se je spomnil neke druge deklice, ki jo je spoznal, ko je prišel prvič kot mladenič v Pariz.
— Kaj nameravate s tem dekletom — je vprašal Makamuk.
— Z menoj pojde po reki navzgor. — Subjenkov jo je presodil s pogledom. — Dobra žena bo in moj lek zasluži, da se oženim z vašo krvjo. —
Zopet se je spomnil one pevke in plesalke in pričel je na glas prepevati pesem, ki ga jo je bila naučila. Preživljal je zopet svoje staro življenje, toda na neoseben način, kot gledalec, ki motri prizore iz lastnega življenja, vstajajoče v njegovem spominu, kakor bi bili to prizori iz življenja povsem tujega človeka. Poglavarjev glas je znenada prekinil tišino ter ga zbudil iz sanj.
— Dobro — je dejal Makamuk. — Dekle pojde z Vami po reki navzgor. — Toda jaz sam bom trikrat zamahnil s sekiro po vašem tilniku.
— Ampak vsakikrat se znova namažem z lekom — je odgovoril Subjenkov, izdajajoč slabo pritajeno bojazen.
— Po vsakem udarcu se lahko poslužite svojega leka. Tu so lovci, ki bodo pazili, da ne zbežite. Pojdite sedaj v gozd in naberite si svojih jagod in korenov. —
Poljakova pohlepnost je Makamuka prepričala o vrednosti leka. Le najimenitnejši lek je mogel pripraviti moža, ki je stal že z eno nogo v grobu, do tega, da se je obotavljal in barantal kot stara baba.
— Sicer pa — je šepetal Vakaga, ko je Poljak s svojimi čuvaji izginil med grmičevjem v gozdu — ko spoznate lek, ga lahko še vedno ubijete.
— Kako naj ga ubijem? je ugovarjal Makamuk. — Njegov lek mi ne dovoli, da ga uničim.
— Se bo že našlo kakšno mesto, ki ga ne namaže z lekom — je odgovoril Vakaga. — Na tistem mestu mu zadamo smrt. Morda bodo to ušesa. Potem mu zaderemo kopje pri enem ušesu notri in pri drugem ven. Morda bodo oči. Gotovo bo lek presilen, da bi mogel ž njim namazati oči. —
Poglavar je prikimal.
— Moder si, Vakaga. Će nima drugih čarov, ga uničimo.
Subjenkov ni izgubljal časa, ko je iskal pripomočke za svoj lek. Pobral je vse, kar mu je prišlo pod roke, nekaj smrečevja, kos vrbove skorje, nekaj brezovega lubja in par brusnic, ki so jih morali lovci na njegov ukaz izkopati izpod snega. Nekaj zmrznjenih korenov je dopolnilo njegovo zalogo in nato se je takoj vrnil v taborišče.
Makamuk in Vakaga sla sedla poleg njega ter opazovala in presojala množino in vrsto pripomočkov, ki jih je metal v lonec vrele vode.
— Paziti morate, da vržete najprej jagode — je razlagal.
— Saj res — še nekaj — prst moža. Vi, Vakaga, odrežite si prst.
Toda Vakaga je skril roke na hrbtu ter grozeče naježil obivi.
— Samo mezinec — mu je prigovarjal Subjenkov.
— Vakaga, daj mu svoj prst — je velel Makamuk.
— Saj je dovolj prstov tu naokrog — je zamrmral Vakaga ter pokazal na dvajset trupel, ki so jih bili razmesarili in zmučili do smrti.
— Potrebujem prst živega moža — je ugovarjal Poljak.
— Preskrbim vam torej prst živega moža. — Vakaga je stopil h kozaku in mu odrezal prst.
— Še ni mrtev — je izjavil ter vrgel krvavo trofejo v sneg k Poljakovim nogam. — In dober prst je to, saj je prav velik. —
Subjenkov ga je vrgel v ogenj pod lonec in začel peti francosko zaljubljeno pesem, ki jo je resno in slavnostno prepeval med kuho.
— Brez teh besed, ki jih sedaj prepevam, lek ne bi imel moči — je razlagal. — Baš te besede mu dajo največjo silo. No, sedaj je gotovo.
— Povejte mi te besede počasi, da se jih naučim — je zaukazal Makamuk.
— Potem, ko dovršimo preskušnjo. Ko sekira trikrat odskoči od mojega vratu, vam izdam tajnost teh besed. —
— Kaj pa, če ta lek ni dober? — je vprašal Makamuk nezaupno.
Subjenkov se je jezno okrenil k njemu.
— Moj lek je vedno dober. Sploh pa, če ne bo dober, lahko ravnate z menoj prav tako kot ste ravnali z vsemi drugimi. Razrežite me na kose prav tako kot ste razrezali tega-le tukaj. (Pokazal je na kozaka.) — Lek se je že ohladil. Sedaj si namažem ž njim tilnik in pri lem bom govoril novo čarovnijo. —
Z veliko resnostjo je pričel prepevati marseljezo ter se hkrati temeljito drgniti z ono nemarno brozgo po tilniku.
Krik je prekinil njegovo početje. Orjaški kozak se je v poslednjem vzponu svoje strahotne žilavosti vzpel na kolena. Smeh, presenečeno vpitje in priznanje je završalo med mulati, ko se je jel Veliki Ivan krčevito zvijati in premetavati po snegu.
Subjenkovu je upadel pogum pri tem pogledu, toda obvladal je svoje občutke ter se kazal jeznega.
— Tako ne pojde; je dejal. — Pokončajte ga in potem izvršimo po-skušnjo. Vi, Vakaga, poskrbite, da neha vreščati. —
Ko je bilo to opravljeno, se je Subjenkov obrnil k Makamuku.
— Pomnite, da morale pošteno udariti. To ni otroška igra. Vzemite sekiro in vsekajte v tnalo, da bom videl, če znate zamahnili kot mož. —
Makamuk je ubogal in vsekal dvakrat natančno in temeljito ter izsekal dobršen kos lesa.
— Dobro. — Subjenkov je premotril krog divjih obrazov, ki so bili kakor simbol one divje pustinje, ki ga je obdajala in davila od trenutka, ko ga je carska policija prvič zaprla v Varšavi.
— Vzemite sekiro, Makamuk, in postavite se semkaj. Sedaj se vležem in ko dvignem roko, vsekajte, vsekajte na vso moč. Toda pazite, da ne bo kdo stal za vami. Lek je dober in sekira lahko odskoči od mojega tilnika in se vam izmuzne iz rok. —
Pogledal je dvoje sani, napolnjene s kožuhovino in ribami in pasje vprege pred njimi. Njegova puška je ležala zgoraj na bobrovih kožuhih. Šest lovcev, ki naj bi tvorili njegovo spremstvo, je stalo pri saneh.
— Kje je dekle? — je vprašal Poljak. Pripeljite jo k sanem, predno pričnemo poskušnjo. —
Ko je bilo tudi to opravljeno, je legel Subjenkov v sneg ter položil glavo na tnalo kakor utrujeno dete, ki se spravlja spat. Toliko strašnih let je že preživel, da je bil v resnici truden.
— Smejem se vam in vaši sili, o Makamuk — je dejal. — Vsekajte, vsekajte krepko! —
Dvignil je roko. Makamuk je zamahnil s široko sekiro, s katero tešejo hlode. Jasno jeklo je zabliskalo v mrzlem ozračju, obstalo za hip nad Makamukovo glavo, potem pa šinilo na goli tilnik Subjenkova. Presekalo )e meso in kosti ter se globoko zajedlo v tnalo pod njim. Divjaki so strahoma opazili, kako je glava odletela cel seženj daleč od krvavega trupa. Nastala je groza in tišina, in polagoma se jim je pričelo svitati, da to sploh ni bi! lek. Ropar kožuhov jih je prekanil. On edini od vseh ujetnikov je ušel mukam. Makamuk je osramočen povesil glavo. Ta ropar kožuhov ga je imel za norca. Makamuk je izgubil svoje obličje pred svojimi ljudmi. Še vedno so se mu režali s svojim divjim smehom. Makamuk se je obrnil ter se odplazil. Vedel je, da od tega hipa dalje ne bo več poznan pod imenom Makamuk. Slovel bo le še kot Izgubljeno obličje. Spomin na njegovo sramoto ga bo spominjal do smrti, in kadarkoli se spomladi snidejo rodovi radi lova na losose ali poleti radi kupčije, bo vedno od ognja do ognja po vseh taboriščih krožila povest o tem, kako je ropar kožuhov mirno umrl vsled enega edinega udarca, ki mu ga je zadala roka Izgubljenega obličja.
— Kdo je bil Izgubljeno obličje? — je skoro slišal vprašanje drznega pobiča.
— Oh, Izgubljeno obličje — bodo odgovorili — to je listi, ki je bil nekoč Makamuk, predno je odsekal roparju kožuhov glavo. —