se
7«X
[Bi
n-Jil« ¦> (J 'i |I9 «
Tečaj III.
V čclertek 28. sušca (marca) 1850.
List 13.
SMiar«
Prirodna svoboda.
(Serbska narodna pesem.J
*b fflia •!*»{_« v'9iea _&i>j mre             glob *«%~
iOTfiS   .1 »a.
Š^i07«'0if07«weP0 P°Je slaviček,                  it/*.0"
U zeleni šumici, U zeleni-šumici)"''"!   " Na lahani vcjčici. Trije lovci pridejo, Ustrelit' ga hočejo, Slavec prosi jih lepo: „Ne streljajte, lovci, me!
Ne streljajte, lovci, me!                                  [6\ J
Hočem vam prepevati, U zelenem včrtici r»»'Na rumeni rožici." Trije lovci vjamejo, Salio slavca nesejo, Da jim bode pel lepo iiVlO)   lilii     35 kletko 6a <l°ma zapr<5. Noče slavec pevati, Milo v kletki se derži. Trije lovci mu odpr6, Ga pustijo v šumico, !"«9 Slavec koj zapel lepd:
„Težko brat brez brata je „Tcžko brat brez brata je, „Slavec pa brez šumice."

rtog H i j.
i A

M  is
'
Osleparjeni Kmet.
tam
, .
Neki kmet je peljal v mesto voz žita na prodaj Ko je v mestu žito spečal in svoje reči vredil, zopet
98
zapreže svojega konjiča, in požene ga proti domu. Denarje (sam popir) vbaše previdno za svoje visoko zavihane čevlje, da bi, ako na poti kakega potepuha naleti, leti pri njem nikakega denarja ne najdel.
Na poti doteče mladega ptujega človeka, ki jo pes maha. Ptujec kmeta samega na vozi viditi, prosi, da naj ga na voz vzame. Vsmiljeni kmet se ne pusti dolgo prositi; vstavi konja, in reče popotniku brez plačila prisesti.
Prav veliko je imel potepin kmetu povedati, kaj da se po svetu godi. Veliko je kvasil od hudih vojsk, veliko od posebnih navad po ptujih deželah in veliko od mnogih drugih reči. Zvesto' ga kmet posluša, in čudi se umnosti in natančnej vednosti svojega tovarsa.
Na kmetovo vprašanje, kdo da je, s čim da se • peča, in kam da gre, se zviti capin takole usti:
„Ne dolgo, kar sim jaz šole, kjer sim se uči-telstva vadil prav izverstno dokončal. Zavoljo svoje nevtrudljivosti pri učenju, zlasti pa zavoljo svojega lepega zaderžanja, sim precej službo dobil, kakor hitro sim šole doveršil. Toraj grem danes v R., kjer me perva služba v tem stanu čaka."
Tako' pametno je malopridnež vse vpeljati vedel, da lahkoverni kmet vse njegove laži verjame, in ga prav modrega in znajdenega človeka misli. Govorjenje tovarsa se kmetu tako močno dopade, da mu med pogovorom brez sumljivosti tudi pove, da je v mestu žito prodajal. Nadalje pa še pristavi: „Dan današnji je ljudem kaj malo zaupati. Previdno sim toraj bankovce, ki sim jih v mestu za žito potegnil, za čevlje vtlačil. Tu jih gotovo nobeden ne bode zasledil."
„„Resnična je ta"", povzame prebrisani slepar, „„resniena je, da so v sedanjih časih kaj redki pošteni in pravični ljudje. Kdor dosti po svetu hodi, mora glavo na pravem koncu imeti, če se hoče zvijač goljufov in sleparjev obvarovati.""
Tako se pogovarjaje privozita do neke kerčme, ki je na samem ob kraju ceste stala. Tukaj je imel kmet navado ostajati, kolikorkrat je memo hodil. Tako tudi zdaj pred hišo konja vstavi, mu malo kerme
verze, in potlej kolovrati s svojim tovaršem v ker-čmo.
Ko v kerčmi za mizo široko sedita, si misli potepin: „Kmet ni suh, ima denarje. Kaj lepa priložnost je to k denarjem priti." Tako je mislil, in tako je tudi storil.            ^
Imel je capin se neke prigoljufane krajcerje v svojem usnjatem žepu. S tim je motno bahal in sle-paril. Verze žep ob mizo, in poklice polič naj boljšega vina. Ko ti polič poteče, pokliče drugega. Tako je tekel polič za poličem.
Dobro je malopridnežu mar bilo, kmetu, kolikor bi bilo mogoče z vinom pamet zmešati. Zato ga vedno vedno sili kozarec za kozarcem do palca spraz-novati. Sam ga pa previdno le po malem pokuša.
Po tem takem se je jelo kmetu kmalo tako po glavi verteti, da se več po koncu deržati ne more. Potepuh kmeta brezumnega viditi, plača kerčmarja. Brezčutnega kmeta spravi zopet na voz, k njemu prisede in požene konja.
Nista še daleč od kerčme, ko malopridnež z oj-strim nožem nezavednemu kmetu čevlje prereže, in iz njih šopek bankovcev potegne. Varno jih k sebi stisne — in pobrisal jo je, Bog ve, kam.
Konj pota dobro vajen je svojega gospodarja brez vsega vižanja naravnost domu pripeljal. Ko se je kmet zbistril in spametoval, je še le spoznal, kakšnega tovarša da je na potu naletel.         4. Kosmov.
Medved.
(S podobo v dokladi.)
___
Medved (prav za prav medjed, zato ker rad med je) je na videz okorna, toda naučljiva zver, in ako ga ne dražiš, ne tako hud, kako morebiti misliš. Na vsaki nogi ima po pet parklov, kakor človek po pet perstov in široke podplate. Tudi lahko samo po zadnjih dveh po koncu, kakor človek hodi, pleše in kaj naglo na drevo plazi. Ba-zun meda mu so v živež rastline, pa tudi jeleni, serne,
100
konji in goveda, ki jih večjidel z enim vdarcem s svojimi sprednjimi kerticami vbije. V jeseni odebeli in gre potem v svoj berlog ali luknjo, kjer vso zimo spi in nobene stvari ne vžije. — Medvedka dobi sleherno leto po dva, tri mlade, ki niso od kraja veliko večji od velikih podgan, potlej pa kaj naglo rastejo. Medvedova koža s kratkim repom je rujave dlake, in posebno zavolj kože, masti, mesa medvede streljajo. Zlasti na Rusovskem plašče ali plajše iz medvedove kože močno čislajo in drago plačujejo. Pri nas si gospoda ž njo radi pozimi na vozu noge pokrivajo. Veliko jih je, ki medvedovo meso jedo.
Pravi medjed (Honigbar), to je takov, ki med je, je tudi pri nas doma; najde se pa tudi drugačnih, ki drugod žive. Beli ali morski medved, veliko večji od rujavega,  biva po ledenem morju in ledenih gorah. Je
naj hujši in zna dobro plavati, tudi pod vodo.
---------------                     ;(!>]  jjjnplo*!
Daber.
(S podobo v dokladi.)
----
Daber*) se šteje med dojivke, je imenitna žival, sve-tlo-černkaste, ali rujavkaste dlake, velik, kot sreden pes, pa podgani podoben, kratkih nog, neizrečeno ojstrih zob. Na zadnjih nogah ima po gosje kožice za plavati, rep je širok in Iuskinast, kot ribja koža. Tudi meso diši po ribjem. Naj več dabrov je v severnej Ameriki, pa tudi v Azii in Evropi jih najdeš.
Dabri si stavijo ob vodi in napeljujejo pod vodo uraet- I no narejena pohištva, kjer s svojo rodovino stanujejo. Ven- I dar ni res, da bi imela njih poslopja po več stropov, ka- I kor so nekteri pisali. Po stegnu debela polena, veje, kosti, kamenje,  perst in take reči zvlačijo in iz tega stanje ali poslopje delajo.
Staniče so večkrat po 30, 40 korakov dolge. Pri tem zidanju so dreva in druge osnove tako terdno ena v drugo spravljene, da teh bajtic led po zimi podreti ne more.
») Daber, Biber ali Kastor.
101
Tudi je treba dobro se znojiti, preden lovci enako zidanje razrušijo. K temu potrebujejo ojstrih močnih pripomočkov, sekir in matik. Vhod imajo vselej pod vodo, toda navadno še po več izhodov.
Včasi zasadi vjeti daber v kako korenino pod vodo svoje zobe tako, da ga naj močnejši mož ne more odtergati. Daber je počasna in na suhem nevkretna žival. Kadar zidajo svoje hrame, zasadijo protje, posebno pri ježih, reki nasproti v tla, ene pa na drugo stran in tako dalje, do-kljer ne zmagajo silovite reke. Perst nosijo s prednjimi nogami, vse skup pa na persa pritisnejo, z repom jo pa tako dolgo tolčejo, da se močno vterdi. Ako se kedaj v past vlove, si, kakor lesica, vjeti ud odgrizejo. Zobje so tako ojstri, da po palcu debelo drevesice z enim zagriž-Ijejem odščipnejo. Debelo drevo za svoje poslopje tako dolgo, okrog njega se verte, ogrizujejo, dasezverne. Tož-Ijive živali spravijo malokdaj zalogo zimske hrane; zato-raj zglodajo po zimi jame skozi 4 — 5 čevljev debeli led, po kterih hodijo vun, da se pri bližnjih topolih in verbah prežive. Kadar gre daber v verboljad po vejice za živež, odgrize vsako posamezi, jo izvleče z zobmi iz goščave, ter jih lepo poredoma zvun goščave sklada tako dolgo, da spravi lepo butarico, ktero s prednjimi nogami zgrabi, ter v svoje stanišče pod vodo vleče.
Dabra lahko vkrotiš, ali vkroten oslepi. Lovci si močno prizadevajo, kar je mogoče jih poloviti zarad njih masti, neke posebne mastnine pod repom za zdravilo in zarad drage kože, iz ktere dragoceno kožuhovino, iz dlake naj lepše gosposke klobuke narejajo.                 J. Obalo.
Opica.
CS podobo v dokladi.)
___
Opice bivajo posebno v Ameriki, Afriki in Azii, naj rajše v vročih krajih po hostah, da v hladu (senci) po drevju skačejo. V Evropi žive samo na tako iraenovauej Gibraltarskej pečini na Španskem. Ni je živali, ki bi
102

bila človeku bolj podobna od opice. Kako podoben je njen obraz človeškemu! — Oči, nos, usta, zobe, roke, na njih po pet perstov z nohtmi, kakor pri človeku. Hodi lahko po koncu kot človek, in posebno se opičina znolranja per-sa človeškim priličijo. Naj bolj podobna je človeku opica, ki ji pravijo orangutang. Ali vendar je velik razloček med človekom in opico. Opica ima drobne, vozke kovke, namesto nog roke, tedaj štiri roke, glava je drugače vstvar-jene kot človeška, hoja po dveh posiljena, život ves kosmat, tudi po obrazu, in — kar je naj poglavitniše — opica ne more govoriti, in nima uma kot človek. Opice se rade pri ognju grejejo; ali kedar vgasuje, ne pride nobeni na misel, da bi polenice naložila, ko bi jih bilo še toliko pri ognju. Zakaj ne? Ravno zato, ker so brezumne.
Sploh pa so opice kaj urne, posebno v rokah, v mišicah kaj močne, in zamorejo toraj z dreva na drevo prav na daleč skakati, in se z repom v višini obderžati. Toda vsaka nima repa. Sicer spadajo opice, kterih je kakšnih 62 baž ali sort, med dojivke.
Opice so vprek živahne, neporedne ali neposajene in nevkrotljive. Razžaljenja ne pozabijo lahko. One ljubijo svoje mlade tako, da jih dostikrat prevelike ljubezni ob-jemaje vmore. Vedčnost in oponašanje ste njih poglavitni lastnosti. Vse, kar vidi, posnema, oponaša. Sedeš, ona tudi; vstaneš, ona tudi; žugaš, ona tudi; ska-češ, ona tudi; se smeješ, ona tudi; se čehljaš po nosu, ona tudi. Tudi živali oponaša. Kaj urno-se znajo opice z rokami, zobmi, s kamenjem in krepelci ali palicami braniti; samega človeka se tudi lotijo. Jedo sadje, orehe, korenine, zeliša in žižce, posebno mravlje. Kedar najdejo kakšno mravljišče, ga obstopijo, potem vtikujejo v njega sprednje roke in oblizujcjo mravlje, ki po njih lazijo, z velikim sladom. Tudi med jim diši. Njihovi naj večji sovražniki so ljudje, nektere zverine in kače, ker jim na drevje slede. — Ker so opice tako urne, se lahko mar-siktere umetnosti nauče. Je veliko ljudi, ki jih plesati in veliko drugih umetnosti navadijo, ž njimi po svetu hodijo,
s
103
jih za plačilo pod hišnimi okni razkazujejo, kar posebno otroke veseli, ki se jih kmalo kot žerjavov okrog nabere. To je skakanje in hrohot, da bi človek gromečega Boga
ne Slišal!                                                                     J. Navratil.
________
«- a d.
----------                                      .Siii.J.iljil
Poglej podobo v dokladi; popis bodeino podali v sledečem (14.) listu.
¦  —                          ____________I
18  .liliiU'
Drugo pismo.
Brat odgovori bratcu na pervo pismo.
Ljubeznivi moj Tonče! Tvoje ljubo pismice sim z velikim veseljem bral. Prav zadovoljen sim s Tvojim pervim spisom. Iz Tvojega pisanja vidim, da imaš dobre misli, in kdor dobro in pošteno misli, tudi lepo in pošteno piše. — Delaj le tako naprej, in vbogaj svojega učenika, kmalo se boš navadil dobra pisma pisati. — Pri vsem učenju je dobra vaja naj boljša reč: tudi pri spisih je na pogosti
,     v     .                                                                   -  .Ti:'        .
vaji vse vse le&ecc. —
Veliki'al mi moraš pisali, in mnogo pripovedovati, kmalo boš gladko pisal. Vselej si se še pridno učil, tudi to Ti ne bo menda sivih las delalo. — Pridnost je kos vsaki iežil — Bodi zdrav in vesel, piši kmalo
svojemu
odkritoserčnemu bratu V Kropi 28. sušca 1850.                        Mihcu.
fTretje sledi.)
H.]»atli.očasniea.
-  .iiiqo! -i!'.;   . iti           -------
Neki pastirček je hruške obiral. Kar se priplazi ~~ ° joj! — tudi medved na hruško in povohuje hruške. Zdaj je na ravno tistej veji kot pastirček, in — o strah! — že je pri njem in ga grozovito pogleda. Pri tej priči mu pomoli neprestrašeni pastirček lepo hruško in zavpije na vso moč: Na, ta ti je lepa!  Medved se vstraši
104
in šterbunkne na tla, pade ravno na kol plota bližnjega verta, se predere in obvesi. Pastirček leti to prigodbo na-gloma očetu povedat. Odereta ga in kožo drago prodasta.
.\iluvtw7'.
ITove bukve.
\h\k\\?   HI,
Pred tednom so dobili vsi Ljubljanski bukvoteržci za prodaj izmed vsih dosihdobnih slovnikov, slovarjev ali besednjakov naj bolj popolnoma in naj izverstniši nemško-slo venski „ročni slovar.".. Spisal s pomočjo nekoliko verlih domorodcev naš: slavno znani gosp. Anton.-Janežič, načasni učitelj slovenščine v Celovcu 1850. Tisk in popir sta prav prav lepa, cena 1 fl. 40 kr. srebra nizka. — Slovcnsko-nemški del bo, kakor J6 obljubljeno, kmalo sledil. Slava vam, mladi, nevtrudni delavci na ledini (celini) mile slovenščine!                 J. N.
Slovensko - ilirski slovnik.
Brizgnili, briznuti.
Brbd, Krtki.
Brodar, brodar.
Brodd.ry.ica, brodarna.
Brodit, namesto -j- ajtnoht, ju-šad.
Brodin, brodan.
Brodišče, brodište.
Brodili, broditi.
Brodnik, brodar.
Brodnina, brodarina.
Brodolom ali brodolbmje, brodolom, brodolumje, bro-dokersje, to je razbitje bro-da   ali   ladije na morju.
Bruhati, bljuvati, rigati.
Brumen, menda iz nemške besede „fromm", reci rajše pobožen, pobožan; namesto „brumnost" — pobožnosfj pobožnost.
Brunda, brunda.
Brundali, brundati.
Bruno,   bolje  „bervno" „berv"}, bervno.
Brus, brus.
Brusar, brusar.
Brusiti, brusiti.
Bučali, bučiti:
Bučela, peela.
Qz
Opomin. Ker je z današnjim listom perva letna četert minula, opomnimo prijazno vse častite prejemnike, ki so si Vedeža le za četert leta naročili in ga žele še prejemati, da bi hoteli naročilo tudi za drugo četert z navadnim predplačilom (na mestu po 30, ali 23 kr., po pošti po 33 kr.) kmalo ponoviti. Kdor ga pa do zdaj ni prejemal, ga vljudno povabi-B mo, posebno gospode učenike po kmetih, pristopiti. — Dosedanji listi se po zgoraj imenovanej ceni še lahko dobe. — 0 tej priliki obljubimo, mnogim željam vstreči, že v pervem list« sledeče četerti kratko slovnico in pravo pisje slovenskega jezika pisati začeti, in, ako Bog da, nadaljevaje še to let« končati.                                                               Vrednistvo.

Založnica Rozalija Eger. -  Odgovorni vrednik J, Navratil«
V Ljubljani.
I -it--
Medved fmd/edj >""
<: /
Gad/.
A/i??tnatis JZgerčiri:

DoAlacla, /S.lžs-t. JedeLexs/SdO.
Zlate*
•^tet-rejal\A, *Jtcrmcei