Pcdtnina plačana v gotovini.
Cana SO.— lir
Spediz. In abb. post. I. gr.
DEMOKRACIJA
Mnogi, ki sami sebe smatrajo v politiki za mojstre, so v resnici zgolj orodje.
LORD SALISBURY
Leto Xil. - Štev. 23
Trst - Gorica, 1. decembra 1958
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Nestrpnost preplavlja Koroško
Koroškim rojakom je letošnja jesen prinesla frpko razočaranje
Koje Avstrija dne 15. maja 1955 podpisala državno pogodbo, na osnovi katere je zopet postala samostojna država, je z njo obenem sprejela njen 7. člen, ki pravi:
1. »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in štajerskem uživajo iste pravice pod enakimi pogoji, kakor vsi drugi avstrijski državljani, vključno pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku.«
2. »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem ali hrvat-skem jq*iku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol; v tej zvezi bodo šolski učni načrti pregledani in bo ustanovljen oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske in hrvatske šole.«
3. »V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvatskim ali mešanim prebivalstvom je slovenski ali hrvatski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini ali hrvaščini kakor v nemščini«.
4. »Avstrijški državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in štajerskem so udeleženi v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v teh pokrajinah pod enakimi pogoji kakor drugi avstrijski državljani.«
5. »Dejavnost organizacij, ki merijo na to. da odvzamejo hrvatskemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati.«
Kakor vidimo zasledimo v 7. členu avstrijske državne pogodbe precej pravic, ki jih najdemo tudi v londonski Spomenici o soglasju s katero so uredili tržaško vprašanje, oziroma v njenih prilogah. Letos, ko so od podpisa avstrijske državne pogodbe pretekla že dobra tri leta, pa koroški Slovenci upravičeno zagrenjeni in razočarani ugotavljajo, da je od vseh obljub in obvez doslej bila uresničena samo e aa. slovenska srednja joja. Dejavnost šovinističnih organizaciji, ki odkrito pozivajo na boj in nastopajo proti slovenski manjšini na Koroškem pa ne samo, da ni omejena, temveč je izredno, narastla. Pravo zmagoslavje so ti sejalci narodnostne mržnje dosegli letos jeseni ko jim je uspelo izsiliti odlok, s katerim je koroška deželna oblast pozvala starše naj se izjavijo ali hočejo pošiljati svoje otroke k pouku slovenščine ali ne. S tem je bil zadan smrtni udarec dvojezičnemu šolstvu na Koroškem s katerim so se Avstrijci pri pogajanjih za dosego samostojnosti najbolj hvalili.
Dvojezično šolstvo, v katerem so se tudi otroci večine v veseh mašanih področjih učili jezika narodne manjšine naj bi obe etnični skupini zbližalo in pomagalo odštraniti predsodke, ki so jih v preteklosti razdvajali. Znani britanski dnevnik »Mancherster Guardiana je oktobra, ko so se no svetu že razširile vznemirljive vesti s Koroške, zapisal, da je bila »dvojezičnost pogoj in kompromis za to, da ta področja pripadajo Avstriji«. Slovenci sami so gledali na dvojezično šolo kot svojo ustavno zajamčneno pridobitev. To je pred kratkim priznal tudi deželni glavar Wedenig, ki smatra, da ima uredba iz leta 1946., s katero je bilo dvojezično šolBtvo urejeno, ustavnopravni značaj.
Vendar so to bile samo lepe besede, kajti kako more sicer isti državni glavar pojasniti, da je kljub temu 22. septembra s svojim lastnim odlokom pozval starše naj se do 7. oktobra odločijo za dvojezično šolo ali proti njej. Navaden deželni glavar je na ta način na svojo roko kršil določila ustavnopravnega značaja, preko katerih ne bi smel z navadnim zakonom niti državni parlament. Se več, deželni glavar Wedenig je mirno gledal, ko so se razne šovinistične organizacije in posamezniki nato r vsem ognjem spravili nad Slovence, da jih z gospodarskimi in političnimi grožnjami prisilijo izbrisati otroke od pouka slovenščine.' Sel je še delj. Ob otvoritvi nove šole pri Božjem grobu na Koroškem je to tudi javno priznal, ko je dejal da so se morali starši pod pritiskom, odločiti za to, da bodo njihovi otroci manj znali. Z VVedenigom je torej tako, kot da bi imel pred seboj dve osebnosti eno, ko nastopa kot odlokodajalec, drugo ko zabrenka na politične strune.
Kakor je presenetljiv in neverjeten pa je to samo eden izmed mnogih dokazov sedanje dvoličnosti in zmede na Koroškem. V stiski so se znašli tudi učitelji, ki morajo zdaj poučevati številne slovenske otroke, ki ne razumejo in ne govore nemškega jezika, a so jih starši v strahu za službe in bodočnost vpisali k zgolj nemškemu pouku. Da je tako je zopet morala priznati sama deželna vlada, ki je izdala posebno navodilo o pouku »nemško in slovensko vzgojenih in govorečih otrok«. V njem pod točko 3. navaja, da se poučevanje otrok, ki so se odjavili od slovenskega pouka »vrši do tretje šolske stopnje v pemškem jeziku, za učence, pa, ki nem-
škega jezika ne znajo ali le slabo znajo, naj bo posredovalno sredstvo lastni dialekt in to le ustno«.
Koroški Slovenci se pri tem spominjajo, da so podobno navodilo izdali leta 1938 Hitlerjevci, ko so odpravili še zadnje ostanke pouka v slovenščini. Avstrijski republiki ta podobost postopka prav gotovo ne more biti v čast, saj z njim sama priznava, da se iz enega ali drugega razloga, verjetno pa največ iz strahu, odrekajo pouku v slovenščini celo starši takih otrok, ki nemščine nikakor ne obvladajo.
Eno izmed glavnih orožji, katerega so se šovinisti posluževali v svoji gonji proti dvojezičnim šolam so bile šolske stavke. Z vsemi sredstvi so preprečevali, da bi starši poslali otroke v šolo, kjer bi se morali učiti tudi slovenščine. Prepričevanje, grožnje, obeti, vse je bilo dobrodošlo, da so dosegli svoj cilj. In kakor pri prejšnjih je treba tudi v tem primeru ugotoviti, da so deželne in državne oblasti to mirno trpele. Medtem ko so v vasi Mann-swoerth pri Dunaju, kjer je bila to jesen tudi šolska stavka, takoj prvi dan naložili vsem staršem, ki niso poslali otrok v šolo, globo po 50 šilingov ali pa 24 ur zapora, se na Koroškem ni zgodilo ničesar. Starši so na Koroškem lahko nekaznovano odtegovali svoje otroke od pouka, medtem ko je v omenjeni vasici pri Dunaju pristojna oblast opozorila starše, da so šolske stavke po zakonu ne dopustne in da jim bo za vsak nadaljni dan stavke naložila enako globo ali kazen kot za prvi.
Za zaključek pa še eno ugotovitev. Deželno upravo na Koroškem - in dežel-
na uprava je izdala vse odloke, ki so povzročili krivico, vnesli zmedo in izzvali narodnostno nasilje - imajo v rokah socialisti. Deželni glavar Wedenig je njihov voditelj. To so tisti socialisti, katerim so titovci pri parlamentarnih volitvah dali svoje glasove in s katerimi se ob vsaki priliki bratijo. Do danes tega zavezništva še niso preklicali, niti niso pozvali svojih ljudi in spoh Slovence naj zapustijo socialistične vrste. Se naprej vztrajajo na Koroškem, podobno kot v Trstu, pri rdeči fratelanci politiki tako’ tam kot na Tržaškem, narodnostnih uprav je ta dala vse prej kot pozitivne resultate.
Novi kardinali
Papež Janez XXIII. je imenoval 23 novih kardinalov. Potrdili jih bodo na konzistoriju sredi decembra. Z novimi imenovanji je kardinalski zbor dosegel število 75 članov in s tem je Janez XXIII. prekoračil število 70, ki je veljalo vse od papeža Siksta V. Upoštevati pa je treba, da je takrat bilo 150 milijonov katoličanov,, danes pa jih je 400 milijonov. Med novoimenovanimi je večina Italijanov, na te odpade zdaj zopet več kot ena tretjina kardinalsekga kolegija.
Ta odločitev je izvala v nekaterih državah precej negodovanja prav zaradi primerjave 400 milijonov vseh katoličanov s 50 milijoni katoličanov italijanske narodnosti. Očitno so prikrajšani Slovani, saj štejejo sami tudi 50 milijonov pripadnikov katoliške cerkve in imajo dva kardinala.
Memorandum
veljaven ali ne?
V odgovoru na neko interpe? lacjio je poslanec Folchi, v svoji stvu državnega podtajnika v zu? rianjem ministrstvu, dne 19. no* vembra podal v poslanski zbor? niči važno izjavo, s katero je opredelil vladno stališče v tem delikatnem in posebno za tržaške Slovence važnem vprašanju. Det jel je: »Kot je znano Spomenica o sporazumu, podpisana v Lons donu dne 4. oktobra 1954, ni bila predložena parlamentu v ratifi? kacijo, ker je predvidevala, da stopi v veljavo, ne da bi se zato morali poslužiti tega postopka. Sporočena pa je bila takoj parla? mentu (5. oktobra 1954) in sicer ob priliki odobritve proračuna zunanjega ministrstva, za katero je parlament dal zaupnico. Tudi če ta sporazum ni bil formalno ratificiran, namerava vlada do* sledno izpolniti vse obveznosti, ki iz njega izhajajo.«
Vladino mnenje, vsaj kot izha? ja iz besed državnega podtajni? ka Folchi ja ? in on jih je podal v imenu pristojnega ministrstva in vlade ? se torej bistveno razliku? je od tega, kar smo bili doslej
BERLINSKA KRIZA je bila preteklih štirinajst dni v ospredju svetovnega zanimanja. Vse ie kazalo, da bo Sovjetska zveza enostavno pozvala tri zahodne velesile naj izroče upravo Berlina vladi Vzhodne Nemčije. V kolikor bi tega np hotele naj bi jih Sovjetska zveza enostavno postavila pred dovršeno dejstvo s tem, da bi se sama umaknila iz Berlina.
Reakeija zahodnjakov na te napovedi je bila odločnejša kot so pričakovali v Moskvi in Pankowu. Zahodne sile so enoglasno poudarjale, da ne bodo umaknile svojih čet iz Zahodnega Berlina in da ne bodo prepustile nad dva milijona Berlinčanov komunistični diktaturi. To je naj-brže pripravilo vladi Sovjetske zveze in Vzhodne Nemčije do tega, da sta še enkrat pretehtali svoje načrte. Rezultat je bila nota, s katero so Sovjeti dne 27. novembra končno sporočili trem zahodnim silam svoje predloge. Čeprav nota postavlja rok, do katerega se morajo Združene države, Velika Britanija in Francija odločiti kaj bodo ukrenile, so Sovjeti hiteli zatrjevati, da nima ultimativnega značaja.
S tem so hoteli že v naprej omiliti vtis, ki ga je napravila.
Sovjetska zveza ne predlaga, da bi izročili ves Berlin komunistični vladi Vzhodne Nemčije. Ta naj bi dobila samo današnjo sovjetsko cono Berlina, ki je itak že danes popolnoma vključena v Vzhodno Nemčijo. Zahodni Berlin pa naj bi še nadalje ohranil svojo samostojnost, postal naj bi svobodno in demilitarizirano mesto. Sovjetska zveza obenem poziva zahodne sile naj se v roku šest mesecev odločijo ali sprejmejo ta načrt ali ne. Cc ga sprejmejo je Sovjetska zveza pripravljena posredovati pri vladi Vzhodne Nemčije za ureditev jamstva za ohranitev samostojnosti Zahodnega Berlina in ureditev njegovih prometnih zvez z Zahodom. Ce bi pa sovjetski predlog v tem roku ne bil sprejet, potem bo Sovjetska zveza smatrala, da se z Zahodnjaki nima več kaj pogovarjati o Berlinu. Svoje področje bo predala Vzhodni Nemčiji, ki bo po preteku šestmesečnega roka postala neomejeni gospodar svojega ozemlja ki obdaja iz vseh strani Berlin. S tem trenutkom bo suvereno odločala vseh suhozem-nih, zračnih in vodnih poti, ki vodijo v Berlin. Od nje bo odvisno ali bodo in kako bodo Zahodnjaki še nadalje lahko vozili in oskrbovali svoje vojaštvo v Berlinu.
Dejansko ima torej sovjetska nota zahodnim silam le ultimativen značaj, čeprav se mnogi komentarji vprašujejo ali ni Hruščev tako močno pritisnil na Berlin, samo da bi izsilil čim ugodnejšo rešitev splošnega nemškega vprašanja.
» # *
FRANCOSKE PARLAMENTARNE VO LITVE, ki so bile v nedeljo 23. novembra, so pokazale svetu presenetljivo nazadovanje francoskih komunistov. V primerjavi z zadnjimi parlamentarnimi volitvami je francoska komunistična stranka iz--gubila nad en milijon glasov, njen delež je nazadoval od 27 na 18 odstotkov in absolutno večino v okrožju je dobil samo en kandidat. Vsi drugi morajo čakati na nedeljo 30. novembra, da sploh vidijo ali bodo izvoljeni.
Po novem volilnem zakonu potekajo parlamentarne volitve v Franciji v dveh kolih. Pri prvem glasovanju so bili izvoljeni samo tisti poslanci, ki so dobili v svojem okrožju absolutno večino glasov. Takih je bilo okrog 40, torej komaj
Dogodki \ [ po svetu J
za neznatno eno desetino poslanskih mest. Pri drugem glasovanju pa smejo kandidirati samo tisti kandidatje, ki so prj. prvem dobili vsaj odstotkov glasov. Za izvolitev zadošča nato'navadna ječina. Kandidatje, ki niso dobili niti 5 odstotkov glasov so seveda izgubili tudi jamčevino 100.000 frankov, ki so jo morali položiti ob postavitvi kandidature.
Glavni napori sredinskih in zmerno le vičarskih strank so pri pripravah za drugo kolo usmerjeni v to, da bi s koncentracijo svojih glasov onemogočili predvsem izvolitev komunistov, pa tudi skrajnih desničarjev. Zato je veliko kandidatov prostovoljno odstopilo in pozvalo svoje volivce naj glasujejo za predstavnike kakšne sorodne politične stranke, ki imata v tistem okrožju največ upanja na uspeh. Komunistična stranka je sicer ohranila za drugo glasovanje svoje kandidate povsod, kjer jih je le mogla, vendar je ostala osamljena. Zato predvidevajo, da bodo komunisti prav zaradi koncentracije ostalih strank, dobili v novem parlamentu veliko manj poslancev kot bi to odgovarjalo ti stim lSim odstotvom glasov, ki so jih zbrali 23. novembra. Splošno sodijo, da bodo komunisti imeli v novi poslanski zbornici samo 20 poslancev, medtem ko so jih doslej imeli 145.
Največji uspeh so pri nedeljski volitvah dosegli degolovci, ki jih vodi Sou-stelle. Takoj za njimi so razni neodvisne-ži. Nekoliko so napredovali tudi socialisti. To prelivanje glasov s skrajne levice na skrajno desnico je navdalo z zaskrbljenostjo mnoge, ki jim je pri srcu ohranitev in napredek francoske demokracije. Toda predno bi o tem izrekli končno besedo moramo počakati še na resultate drugega kola parlamentarnih volitev, da vidimo v koliko bo sredinskim strankam in socia listim uspelo, da z vzajemnimi napori in taktiko preprečijo preveč izrazit od klon na desno.
st * *
GVINEJA IN GHANA, dve zahodnoafriški državi, ki sta komaj dosegli samostojnost, sta sklenili, da se bosta združili. Ustanoviti hočeta jedro, okrog katerega naj bi zrastle Združene države Zahodne Afrike. Tako sta se domenila predsednik ghanske vlade Nkrumah in predsednik gvinejske vlade Seku Ture .Njun sklep bosta še morala odobriti parlamenta obeh držav, vendar ni nobenega dvoma, da bosta to tudi storila.
Kakor je znano se je Gvineja na ljudskem glasovanju o novi francoski ustavi dne 28. septembra letos izrekla proti temu da bi še nadalje bila član francosko-afriške skupnosti. Zvest svoji obljubi je De Gaulle to voljo Gvinejcev vzel na znanje. Gvineja je postala samostojna, vendar Francija do danes ujtadno še ni priznala nove gvinejske republike. Čakala je ali se ne bo Seku Ture morda naknadno le odločil, da se na en ali drugi način pridruži francosko-afriški skupnosti. Morda ga je celo nameravala pripraviti k temu. Zdaj, ko je gvinejska vlada pokazala, da bo hodila druga pota se pa Francozi seveda čutijo prizadete. Zagrenjeno očitajo, da do načrta združitve obeh afri-
ških držav ni prišlo brez tuje. podpore.
Imena tuje sile, ki naj bi imela pri tem svoje prste sicer ne navajajo, vendar se ve, da je Ghana bila do lani britantka kolonija, da je mirno dosegla svojo osamosvojitev in je še vedno članica Britanske skupnosti.
* * *
SUDANSKI GENERAL Abud je napravil, državni udar, odstavil parlamentarno vlado, razpustil politične stranke in začasno tudi zaprl njihove voditelje. Vso oblast so prevzeli vojaki in general Abud je določil, da je vrhovno vojaško poveljstvo tudi vrhovni ustavni organ v državi.
S tem je še en primer pokazal, da se demokracije ne more z uspehom presajati na tla, ki zanjo še niso godna. Demokracija zahteva vsaj elementarno izobrazbo in razglednost vseh državljanov, zanimanje in smisel za skupne zadeve, resnost in poštenost v javnem delovanju." Vsega tega pa navadno ni v državah, kjer je večina prebivalstva še nepismena in je življenjska raven tako nizka, da životarijo posamezniki v neprestani skrbi za vsakdanjo skorjico skromnega in grenkega kruha.
Ni še popolnoma jasno kaj se skriva za Sudanskim državnim udarom. Cim je, Abud takoj dejal, da hoče navezati prijateljske stike z Združeno arabsko republiko, so splošno sodili, da so zakonito vlado zrušili sudanski naserjevci. Kmalu zatem pa so se pojavili glasovi, da so naserjevci pravzaprav poraženci. Prejšnji ministrski predsednik Klilo se je namreč odpravljal v Kairo, kjer naj bi se z Naserjem pogajal o vprašanjih, ki zanimajo obe državi. Njegovo odsotnost pa naj bi sudanski naserjevci nameravali izkoristiti za postavitev nove vlade, ki bi izvedla združitev Sudana z Egiptom. To jim je general Abud preprečil.
Ce je tako, potem Abudov državni u-dar ni bil toliko naperjen proti Kalilu kot proti njegovemu morebitnem nasledniku. Videti je, da Abudova vlada ne bo žrtvovala sudanske samostojnosti in Egit se bo z njo veliko težje pogajal kakor s slabotnim in od nestanovitnega parlamenta odvisnim Kalilom. To je posebno važno zdaj, ko se bosta morala Egipt in Sudan pred gradnjo Assuanskega jezu zmeniti o razdelitvi nilske vode.
* * *
ITALIJA IN JUGOSLAVIJA sla podpisali pogodbo, s katero sta obnovili suoj sporazum o ribolovu na Jadranu. Novi sporazum velja do aprila 1960. Italijanski ribiči so z njim dobili dostop še na eno jugoslovansko ribolovno področje in sicer ob črnogorski obali, pred Budvo. Poleg tega bodo lahko še nadalje lovili okrog Pelagruža in Jabuka. Glede ribolova v Tržaškem zalivu sta se obe državi d omenili, da bodo na viden in enostaven način ’ označili področje, na katerem lahko ribarijo italijanske ladje. Izboljšani in olajšani so tudi mnogi drugi predpisi. Tako o preiskavah na ladjah v teritorijal-nih vodah, postopku kaznovanja, prodaji rib, zatočišču ob nevihtah itd. Za pravico ribarjenja v jugoslovanskih vodah bo Italija plačala Jugoslaviji 900 milijonov lir.
Uspeh pogajanj in v primerjavi s prvotnim jugoslovar. ’ ’ zahtevkom znatno nižja odškodnina za •	•	i	vzbujata	upa-
nje, da se bodo jdgoz^ unsko-italijanski gospodarski odnošaji še nadalje razvijali v prijateljskem duhu in v obojestransko korist.
vajeni slišati od lokalnih tržaških činiteljev in celo na samih so? diščih. Izjava govori jasno: vla? da smatra, da je Spomenica o sporazumu veljavna, da je ob? vezna in izvršna, ker je bila se? stavljena v takšni obliki, da ratifikacija ni bila potrebna. Poleg tega pa jo je parlament kot tako tudi sprejel na znanje in potrdil. Londonski sporazum je bil nam* reč ena izmed najvažnejših točk poročila zunanjega ministra, ka? tero je parlament s svojo zaup? nico odobril. Če bi torej kdo še nameraval vztrajati pri mnenju, da je za veljavnost Spomenice o sporazumu potrebna tudi soglas? nost parlamenta, ta zdaj ve, da italijanska vlada smatra, da je ta soglasnost že podana. Zato bo vlada dosledno izpolnila vse ob? veznosti iz te spomenice, ka? kor tudi glede vseh njenih prilog, med katerimi je najvažnejši Po* sebni statut za narodne manjši? ne.
Štiri leta smo morali čakati, da so v Rim bile izrečene tako po? trebne besede. Toda še vedno je boljše pozno kot nikdar.
Takšno vladino stališče je se? veda takoj izzvalo reakcijo trs žaških skrajnežev. Nič čudnega. Zanje je Memorandum vendar vedno bil in je še notranjepolU tično neobvezen kos papirja, za katerega se ne ve v koliko bo realiziran ali ne. Večina krajev? ni h eksponentov itaUjanskih strank celo zahteva, da ga je tre? ba spremeniti ali pa enostavno izročiti pozabi. Izvršnosti mu do? slej niso priznavali niti predstavniki osrednje državne uprave v Trstu. Celo sodniki so se v odlo? čilnih primerih postavili na sta? lišče, da je Spomenica o soglasju samo popisan list papirja, na ka? terega se pa pri svojih razsodbah ne morejo opirati in na katerega se prizadete stranke ne morejo sklicevati. Pri tem so poudarili, da parlament Spomenice ni nik? dar spremenil v zakon, da ni bila nikdar v predpisani obliki in na predpisan način objavljena v Uradnem listu. Zato za sodnike kot pravni vir enostavno ne ob? stoja.
Tako je bilo do 19. tm. Toda odkar imamo novo vladno izjavo se samo od sebe postavlja vpra? šanje: kaj bo pa zdaj? Stanje, v katerem bi sodišče še nadalje za? nikalo izvršnost in zakonitost te? ga, za kar smatra vlada, da je za? konito in obvezno ter bi krajevni državni in samoupravni organi postopali drugače kot je namen ministrstva v Rimu ne more tra? jati v nedogled. Ali so v zmoti eni in imajo prav drugi ali pa je narobe. Nekaj bo treba ukreniti, da se to do kraja razčisti, kajti sicer bo resno ogroženo zaupanje v sam pravni red in resnost poli? tičnih oblasti.
Koliko jih je?
Pred kratkim so objavili statistiko članov komunistične stranke v posameznih komunističnih državah v odnosu na celokupno prebivalstvo teh dežel. Na čelu liste je Češkoslovaška, kjer je v komunistični partiji včlanjenih 10,6 odstotka prebivalstva, sledi Sovjetska zona s 7,3 odstotka, tej pa Bolgarija s 6,2 odstotka. Na Poljskem tvorijo organizirani komunisti 4,7 odstotka, na Madžarskem 4,1 odstotka, v Jugoslaviji 3,9, Albaniji 3,6, Romuniji 3,4 v Rdeči Kitajski pa 2,2 odstotka prebivalstva. Praktično pomeni to, da je v komunističnih deželah, ki imajo 914 milijonov prebivalcev, v komunistični stranki včlanjenih samo 27 milijonov, to je niti 3 odstotke prebivalcev. Namesto o »ljudskih demokracijah« bi torej morali govoriti o »rdečih aristokracijah.«
VESTI z GORIŠKEGA
Fanfanijeva vlada v nevarnosti?
Krščanska demokracija se giblje v zadnjem času j: zelo razgibanem in nevarnem položaju. Začelo se je v Siciliji, kjer je bil za predsednika izvršnega deželnega odbora proti navodilom stianke izvoljen Milazzo z glasovi levice in desnice. Pa tudi nekaj demokrščanskih deželnih poslancev je potegnilo z Milazzom in se tako opredelilo proti ukazom lastne stranke. Osrednji odbor stranke v Rimu je odredil izključitev Milazza iz stranke, toda ta se ni udal, kakor se prej ni hotel pokoriti pozivu, da se izvolitvi na mesto, z levičarsko podporo, odpove.
Govorilo se je, in glasovi pri tem še vedno vztrajajo, da pride do ustanovitve razkolniške demokrščanske stranke na Siciliji. Scelba naj bi ne bil pri stvari popolnoma nedolžen, on, ki je odkrit Fan-fanijev nasprotnik.
Pretekli teden je prišlo do presenečenja pa v samem rimskem parlamentu, kjer je neki vladni zakonski predlog finančnega značaja propadel, ker ni bilo prisotnih zadosti vladnih poslancev in ker je od prisotnih lepo število glasovalo proti predlogu. Glasovanje je bilo tajno in to priložnost so izbrali Fanfanijevi nasprotniki, da so postavili njegovo vlado v manjšino in zadrego. Zdaj sta še dva zakona, tudi'finančnega značaja, na vrsti za razpravljanje v, parlamentu in obstoja nevarnost, da pride tudi ob tej priliki do raz-kolniškega pojava.
,Socia'demokrati, to je Saragatovi socialisti, ki sestavljajo vlado z demokršča-ni, sumijo da gre za načrtno nasprotovanje demokrščanskih krogov taki vladni koaliciji. Krožijo govorice, da mislijo sodelovanje z demokrščani odpovedati, kljub nasprotnim izjavam Saragata samega, saj je bil prav finančni minister Preti mnenja, da je treba glasovanje pri omenjenih drugih finančnih zakonih povezati z zaupnico vladi. Vendar izgleda, da do zahteve po zaupnici zaenkrat ne pride.
Razburkane vode se v tem oziru še niso pomirle, ko je pretekle dni ameriški vplivni list »Nevv York Times« objavil obširen članek slovitega časnikarja Sulz-berger-ja, v katerem se trdi, da je ameriški poslanik v Rimu Zellerbach v zmoti, ko trdi da je Italija odločno na strani ameriške politike, ker je nasprotno taki trditvi, Fanfani v soglasju s sam;m predsednikom republike Gronchijem in ministrom Matteijem za politiko evropske nevtralnosti in proti obrambni vojaški koaliciji NATO. Sulzberger odkriva tudi, da je že bivša ameriška poslanica v Rimu Clara Booth Luce bila proti izvolitvi Gronchija za predsednika republike prav zato, ker je vedela za take njegove politične zamisli in težnje.
Zadnje spremembi v Italijanski diplomatski službi, ki so odstranile z visokih položajev zmožne osebnosti, odločne zagovornike Atlantskega sporazuma, so ravno posledice odstranitve ljudi, ki nasprotujejo gornjim političnim težnjam trojice, Gronchi, Fanfani, Mattei.
Fanfani je Sulzbergerjeva odkritja o-
Otrobom gre prša sM starše«
V nedeljo 16. novembra se je pripetil na meji pri severni postaji v Gorici neprijeten dogodek, ki je zopet zbudil sočutje ljudstva do jugoslovanskih beguncev in ki je dal nekaterim listom, zlasti italijanskim povod za svojevrstno obsojanje in napadanje. Z vlakom se je iz Srbije pripeljala do tam neka Milka Pavlovič in sicer z dvema otrokoma in težko prtljago. Ko je stopila, iz vlaka se je napotila naravnost vzdolž meje. Zapazila je odsotnost jugoslovanskih stražarjev na kraju ulice sv. Gabrijela in naglo s prtljago in manjšim otrokom skočila na italijansko stran. Tedaj sta se pojavila dva jugoslovanska civilista in preprečila, da bi za materjo šla še druga hčerkica, desetletna Mara, ki je tako ostala v Jugoslaviji. Oče te družine, Karol Božič se že nahaja v taborišču v Cremoni in tia je bila žena z otrokoma namenjenna.
Dogodek je seveda žalosten in vzbuja sočutje vsakega mehkega srca. Toda nekateri listi, zlasti italijanski, kot na primer »Piccolo«, izrabljajo to priliko za zgrešeno tolmačenje zadeve in za napadanje. Tako piše Piccolo, da sta dva jugoslovanska civilista, katera tudi zmerja s'abo ravnala in meni, da sta dva železničarja v službi jugoslovanske policije. Oba da imata propustnico za kretanje v obmejnem pasu, in da ni prav da prideta v Italijo zaradi omejenega dogodka. K stvari kot taki je treba trezno pripomnniti sledeče: Starši so dolžni poskrbeti najprej za svoje nedolžne otroke in šele potem tudi zase. Pri dogodku pa izvemo, da je najprej šel na varno oče, potem mati z enim otrokom in šele nato je mati bila pripravljena spraviti čez mejo še malo Mam.
Policija vseh držav in režimov ravna povsod samo policijsko. Ce italijanska policija, tudi v civilni obleki, zasači državljane, moške in ženske, ki hočejo čez mejo brez potnega lista ali propustnice, jih takoj prime in tudi otroke s silo odvzame, če jih imajo s seboj in niso še spravili čez mejo!
Koliko jekazenskih postopkov na italijanskih sodiščih zaradi nezakonitega prestopa meje in koliko kazni zaradi tega pade na prizadete.
S tem ne mislimo opravičevati trdega komunističnega režima, ki ne dovoljuje izseljevanja rednim potnim listom.
dločno demantiral, toda javnost ni v tem oziru ostala brez vpliva Sulzbergerjevih trditev.
Tudi republikanski kongres, ki se je pretekli teden vršil v Firencah, se je verjetno prav z ozirom na trenutni negotov položaj Fanfanijeve vlade izrekel proti vstopu v vlado samo, čeravno je Fanfani izrecno prosil in skoro rotil republikance naj gredo z njim.
Sulzberger omenja tudi dejstvo, da Fanfani vabi v vlado Nenijeve socialiste, če le prelomijo s komunisti. Nennijevci, pravi Sulzberger, so proti Atlantskemu paktu in za politiko nevtralnosti ne glede na njihovo sedanjo povezavo s komunisti.
Odločno za soeodeiijshepravite
V sredo 26. novembra je goriški občinski svet zopet nadaljeval z razpravo glede osnutka pravilnika, ki ga je izde; lala Trgovska zbornica za uporabljanje prostega pasu. Ker je socialdemokrat dr. Devetag iz5avil, da se ne strinja z izvajanji dr. Sfiligoja pri trditvi, da morajo biti v upravnem odboru zastopane tudi Sovodnje, je spregovoril dr. Sfiligoj in prikazal točno besedilo zakona kot tudi ravnanje same Trgovske zbornice, kar vse jasno dokazuje, da so Sovodnje v prostem pasu ne samo zaradi dejanskega potrebnega začrtanja prostega pasu, ampak tudi z vsemi pravnimi pravicami. Zato so Sovodnje tudi upravičene, da prejemajo vse zakonite posebne ugodnosti! Goriška občina leži le delno v prostem pasu, je dejal dr. Sfiligoj, in kljub temu je v sedmih letih, od leta 1948 do 1955 prejela iz tega naslova eno milijardo 200 milijonov lir carinskih užitnin na blago prostega pasu. Sovodnje pa niso prejele niti ene same lire. Pa ne samo to, ampak so Sovodnje na izgubi in se borijo s finan-
čnimi težkočami prav zato, ker Trgovska zbornica nudi razno blago, kot sladkor, kavo itd. po znižanih cenah, na katere občina Sovodnje ne sme pobirati carine.
Goriška občina ima zato uravnoteženo bilanco, je nadaljeval dr. Sfiligoj, medtem ko se sovodenjska občina bori s primanjkljaji, tudi po krivdi takega položaja. Sovodnje ležijo v prostem pasu in imajo od njega zgolj izgubo.
Tudi g. Bratuž se je pridružil izvajanjem dr. Sfiligoja pri gornjih ugotavljanjih.
Rrinila je v honrnistični vzgoji
Določeno levičarsko lokalno časopisje se je pred kratkim precej glasno pritoževalo zaradi brezbrižnosti in apatičnosti komunistične mladine do društvenega delovanja, s katerim naj bi se morala izpopolnjevati in obenem krepiti narodna zavest v zamejstvu.
Besede so popolnoma na mestu, toda prišle so izpod peresa komunista, ki si takega pojava ne more razlagati in zato obupno išče izhodišče iz zagate. Vzrok za tako zadržanje komunistične mladine je treba iskati prav v sami komunistični vzgoji, ki ubije v mlademu človeku vsako iskrico idealizma, ki je za katerokoli delo neobhodno potreben. Kako je mogoče namreč zahtevati od mladih narodne zavesti, če komunizem stalno trobi o inter-nacionalizmu, ki z narodnimi dobrinami nima prav nič skupnega.
Narodna zavest se bo utrudila samo z odpravo komunizma, ne pa s pritiskom njegove popolnoma spačene in pokvarjene vzgoje. Tega se morajo pač zavedati tudi vsi starši, da ne morejo biti njih otroci dobri, ker tako hočejo, če jih z dejanji in vzgledi stalno silijo k slabemu.
Razmišljanje ob neenako-praunosli Slouenceu u Italiji
'.............  MB«
Vsako toliko morajo slovenski listi v Italiji poročati o kaki novi krivici, ki se našemu posameznemu slovenskemu človeku, ali vsej naši jezikovni skupnosti godi. Zdaj zaradi tega, zdaj zaradi onega, na političnem šolskem, verskem in drugem področju smo Slovenci v Italiji vedno prizadeti. Ker trpko občutimo vsako krivico, tudi zaradi nje trpimo in se v trpljenju glasno pritožujemo. Živimo v času popolne demokracije, ki trdi, da ji je spoštovanje človeanskih pravic prva in glavna naloga. Živimo pod vlado krščanske demokracije, ko je Cerkev popolnoma in absolutno svobodna. Pa doživljamo pod vlado krščanske demokracije in ob popolni svobodi Cerkvi, to je cerkvenih oblasti* take hude udarce, da se je čuditi, kako sploh neki morejo krščanski politični možje in cerkveni predstojniki tako hudo ravnati z nami in nam naše osnovne naravne pravice kratiti in teptati,
Prefektov nastop proti polaganju venca na spomenik števerjanskih žrtev vojne je globoko pretresel našo javnost in ni ga našega človeka, ki bi takega ravnanja visokega vladnega predstavnika ne obsodil. Da ne govorimo o neštetih drugih prime-lih, ki teptajo naše pravice in nam delajo krivico.
Videmski škof je zagotovil slovenskemu katoliškemu listu, da se slovenskim vernikom v videmski pokrajini ne bo godila krivica. Pa je minulo že toliko časa in krivica, ki jim je bila storjena, ni še popravljena. Pred kratkim je »Matajur« objavil obširen tehten članek o verskem položaju med Slovenci videmske pokrajine. Od nikoder ni bil članek zanikan, zato menimo da je bil popolnoma na mestu in upravičen, ko se ga niti videmska kurija ne upa pobijati. Slovenski katoliški list
VPRAŠANJE PODJETJA „SAFOG“
pred goriškim občinskim svetom
Predpreteklo sredo 12. novembra se je goriški občinski svet bavil z vprašanjem podjetja SAFOG in sicer s posebnim ozirom na položaj delavcev, ki se utegne zaostriti z nameravanim, prav za prav z že napovedanim ukrepom za moderno preureditev tvornice kot take, ki je zastarela in nedonosna. Ker spada tudi to go-riško podjetje v okvir onih, ki jih država podpira, se je izkazalo, da je država potrosila brez kritja kakih devetsto milijonov lir. Toda najbolj kritično je d°istvo, da s preureditvijo nameravajo poslati na dopust kakih 180 delavcev in uradnikov. Demokrščanski parlamentarci so že dosegli v Rimu, da bo vlada ravnala z goriški-mi poslanimi na dopust po bolj ugodnem kriteriju kot na primer v Neaplju, Savoni in Genovi, ker bodo naši na dopust poslani prejemali osemdeset odstotkov plače, vrh tega pa bodo imeli na razpolago še posebno šolo za boljšo strokovno izobrazbo v predmetu. Obiskovanje te šole pa jim bo plačano in po preureditvi podjetja se upa, da bodo vsi zapet poklicani na delo in trajno zaposleni. V tej ministrski obljubi ni ničesar spremenjenega, toda levičarji, kot Nennijevi socialisti in pa komunisti, zavidajoč demokrščanom uspeh, ki so jih do tu že večkrat na tem polju in področju dosegli, saj so na primer meseca avgusta in septembra preprečili odpust stotridesetih delavcev imenovanega podjetja, se delajo zaskrbljene, podtikajo delavcem sum in bojazen, da z ministrovo obljubo ne bo nič ter zahtevajo, da se ukrene nekaj skupnega od strani vseh krajevnih oblasti, zlasti od občinskega sveta.
Na razpravi pred občinskim svetom so se komunisti kregali na vsemogoče načine in predlagali takojšnji širokopotezni nastop samega občinskega sveta, ki naj pošlje v Rim posebno odposlanstvo se-stoječe iz predstavnikov vsega sveta.
Bolj pametno pa je vprašanje kot tako prikazal dr. Sfiligoi, ki je v imenu svoje skupine ugotovil, da ni moči kar tako tja-vendan nastopiti in potovati v Rim, če se prej ne pogleda stvari jasno do dna in ugotovi, kaj je prav ukreniti. Zato je predlagal, naj se sestanejo pri županu zastopniki vseh v občinskem svetu zbranih skupin, da preučijo zadevo, njen položaj in izhodišče iz zagate ter po potrebnem predlagajo kak ukrep. Zupan je stavil predlog na glasovanje in ta je dosegel enoglasno potrditev. Tako so se pri županu sestali predstavniki v svetu zastopanih skupin in v dveh razpravah, 14. in 21. novembra, zadevo preučili in pooblastili župana, da gre v R m sam in skuša doseči najugodnejše pogoje za ohranitev in radikalno preureditev podjetja SAFOG ter ne samo .obljubo, amoak tudi zagotovilo, da nihče od zaposlenih ne bo odpuščen.
Levičarji so namreč hoteli, da bi z županom potovali v Rim tudi zastopniki notranje komisije ter posebni odposlanci delavcev. In še to: da ri^j se občinski svet sestane na izredni seji in potrdi pooblastilo županu.
Pa jim ni uspelo, ker je obveljal pameten sklep zastopnikov občinskih skupin, da gre v Rim župan sam, ki lahko doseže mnogo več kot številna odposlanstva.
Nekaj je pri stvari kot taki ugotoviti: da se levičarji zganejo navadno zadnji, kadar je voda že do grla, in tudi kadar so drugi že dosegli kak uspeh. Tedaj se pa komunisti najbolj širokoustijo, strašijo delavce in delajo zgago. Stavijo nepotrebne predloge in jih skušajo ustvarili, samo da lahko naivnim delavcem podtikajo trditev in misel, da so le oni dosegli zanimanje oblasti za perečo stvar. In še to: izkazalo se je ravno pri tej krizi goriškega- podjetja SAFOG, da se sindikalnim potom kriza ni dala rešiti niti kar se tiče podjetja kot takega niti ne kar zadeva kritičen položaj delavstva. Sindikalisti sami, in z njimi notranja komisija ter posebni zastopniki delavcev so hiteli in še hitijo iskati pomoč le pri izvoljeni oblasti, kot sta občinski svet in župan. Levičarji pa, ki so zadevo napihnili zadnji čas in jo razkri-čali na vse vetrove, kot kak potres, ki naj zasuje vse delavce, se morajo zadovoljiti s tem, da lažejo delavcem češ, če bi nas ne bilo bi občinski svet v zadevi ne razpravljal in župan bi ne šel v Rim. Resnica pa je, da so se v Rim podali že davno prej demokrščanski, socialdemokratski parlamentarci in se tam radikalno za stvar zanimali, dqsegli tisto obljubo, ki je že znana in ki jo gori ponavljamo, da so za Gorico zagotovljene posebne ugodnosti.
Ne smemo pozabiti
Pred dnevi je eoriška federacija Italijanske komunistične partije namenila raznim Slovencem pismo, da bi jih tako seznanila s koraki, ki so jih napravili v Rimu tukajšnji komunistični poslanci za čimprejšnjo ureditev slovenskih šol.
S tem pismom hoče namreč omenjena federacija pokazati, kako se komunisti vneto zanimajo za Slovence v Italiji in da bo njih glavna zasluga, če bo vlada za nas kaj napravila. Komunisti so do sedaj bili vedno zelo hrupni in glasni za marsikatero stvar, toda kaj so lahko na ta način dosegli, je pa vprašanje.
Dejstvo je pač, da imajo v italijanskem parlamentu druge stranke glavno besedo, t» se pravi stranke, ki razpolagajo z večino. Iz tega torej sledi, da bodo Slovenci dobili večje ali manjše priznanje svojih pravic samo pri vladnih strankah ne glede na to, kakšno bo zadržanje komunistov do vladnih predlogov in načrtov. Sicer pa Slovenci ne zavračamo nobene, niti komunistične pomoči za naše šole.
V ostalem bi radi vedeli, kaj menita predvsem poslanec Vidali o strašnem padcu števila otrok na nekaterih slovenskih šolah na Tržaškem po letu 1948, poslanec Franco Raffaele pa o vzrokih ukinitve slovenske šole v Tržiču.
Gospoda poslancana vprašanje verjetno ne bosta znala odgovoriti, ali bolje rečeno, ne bosta hotela odgovoriti. Krivdo za eno in drugo pa nosijo prav slovenski komunisti, ki so kar plebiscitarno poslali svoje otroke v italijanske šole.
Zopet hrivico na matičnem upadu
Slovencem je predobro, in dodajmo tudi prebridko znano, kako so v Italiji »človečansko in demokratično« zaščiteni na
matičnih uradih, ko gre za prijavo krstov. Slovanskih imen ni dovoljeno dajati slovenskim otrokom. Bog ne daj, da bi se kaj takega zgodilo. Pogreznila bi se'sama država od groze, ki bi s tem nastala.
Povsem krivičen, nedemokratičen in nečlovečanski fašistični zakon se v Gorici, ko gre za slovenske otroke, izvaja strogo in z neko posebno ostrostjo, ki zgovorno kaže, kako velikodušno država ščiti našo jezikovno manjšino po tistem šestem členu ustave, ki nalaga vladi ukaz, da manjšine ščiti s posebnim zakonom.
Seveda so na matičnem uradu v Gorici (Stato civile) tako visoko izobraženi, da vidijo tuje ime tudi proti pravilom zakona samega.
Zadnje dni se je zgodil primer, da niso hoteli dati otroku slovenskih staršev imenu, ki so mu ga ti izbrali. Nastal je pravi dirindaj, kot da bi šlo za nevarnost ob^ stoja države. Oče se je seveda postavil na stran svoje pravice in uradnik je otroku dal uradno ime. Očetu ni ostalo drugače , kot da je zahteval in dosegel zabe-ležbo, da rojstne prijave v znak protesta ni podpisal. Zadeva pojde zdaj naprej, na sodnijjo in po potrebi tudi še bolj daleč.
Ali ne bi kazalo, da bi se gospod prefekt zavzel za stvar kot tako, on, ki je dolžan skrbeti za pravično ravnanje z vsemi državljani, tudi z onimi, ki so slovensko govoreči?!
je priobčil vest, da je sam goriški škof zagotovil, da se kaplan g. Mazora vrne v cerkev sv. Ignacija na Travnik v Gorici. Pri tem trdi katoliški list, da Slovenci nimamo razpoložljivih mladih duhov-ki naj bi šli v Podgoro namesto g. Mazore.
Ali pa ni nekaj pridnih in požrtvovalnih slovenskih duhovnikov v furlanskih župnijah, ki bi lahko šli v Podgoro? Seveda so! To vedo tudi cerkvene oblasti, in še kaj več kot priprosti slovenski človek, ki pa vsekakor ugotavlja, da tudi videmska kurija trdi, da ni slovenskih duhovnikov za slovenske vernike. »Matajur« pa piše, da so tudi slovenski duhovniki, pa jih kurija pošilja raje med Furlane.
Priprosti in globoko verni slovenski človek, ki je hkrati tudi zvest čuvar vseh svojih nacionalnih pravic, meni, da morajo naši duhovniki samo slepo ubogati. Javnost jemje seveda z zadoščenjem na znanje, da se g. Mazora vrne. Toda če bi ■javnost ne dvignila pritožbe, bi se g. Ma--zora verjetno več ne vrnil, saj je ozadje njegove odstranitve (upamo samo začasne) vsemdobro znano.
Slovenski verniki jemljejo z veseljem na znanje vest, da je tudi nedeljska popoldanska služba božja na Travniku zopet zagotovljena.
Na političnem in upravnem polju beležimo popolno preziranje Slovencev in njih pravic v vladnem • osnutku statuta deželne avtonomije. Kje pa je, torej, spoštovanje ustave, ki izrečno ukazuje, da se jezikovne manjšine morajo zaščititi?
Trgovska zbornica v Gorici prezira celo našo sovodenjsko občino, ko ji zanika pravico zastopstva v odboru za upravljanje prostega pašu (zona franca), in to kljub jasnosti in neizpodbitnosti tozadevnega zakona.
Ni čuda potem, če naš človek izgublja vero v demokracijo in žal tudi v cerkveno predstavništvo. Ravno za časa zadeve kaplana g. Mazore je novi papež imenoval triindvajset novih kardinalov. Niti enega samega Slovana ni med njimi! Pa živimo v času najhujšega boja krščanski in katoliški veri in cerkvi od strani materialističnega komunizma,- Ali niso ravno Slovani tisti, ki bi morali imeti nekaj več kot samo dva kardinala, ko jih Italijani imajo zdaj kar devetindvajset? Imenovanje novilr-sloVanskTh kardfnlslov-bi močno' dvignilo upanje vseh slovanskih vernikov in okrepilo odporniškega duha. Vera ni in ne sme biti privilegij tega ali onega naroda, zalo bi se moralo upoštevati tudi trenutne potrebe slovanskih narodov, in prav v nekaj novih kardinalov bi imeli svoj pomen, ne samo na verskem, ampak tudi na političnem polju.
Ali moramo slovenski verniki samo u-bogati in ubogati, ali pa smemo imeti tudi mi svoje visoke pastirje naše narodnosti? Nekateri italijanski duhovniki nam odgovarjajo, ko se proti krivicam pritožujemo: Bodite katoličani! Saj mi smo katoličani, le tisti, ki nam krivico delajo, niso kristjani. Njihov poziv pomeni: Vi Slovenci samo ubogajte v imenu katoličanstva, mi pa vam smemo ukazovati. Toda tak nauk je fašističnega duha.	1	G	■
Si že poravnal naročnino? luidi z rednim plačevanjem naročnine podpiraš slovenski demokratičen tisk v za.m(ej=
stvu.
GOSPODARSTVO
POPRAVEK: V zadnji številki se je uri-nila neljuba pomota: mesto 60 kg. graščice moramo sejati 12 kg.
* * *
SETEV GRAHA: Koncem novembra in tudi decembra sejemo grah v tople sončne lege. Zemljo globoko prekopljemo ter na njej izkopljemo vrste, v katere nanesemo dobro udelan hlevski gnoj. Opominjamo, da je za setev zimskega graha heobhodno potrebno gnojenje s hlevskim gnojem, ker ga s tem obvarujemo pred zmerznenjem. Gnojenje s hlevskim gnojem, dopolnimo s superfosfatom in kaljevo soljo, da tako pospešimo dozorenje, kakovost in količino pridelka. Ne bomo gnojili z dušičnatimi gnojili, kakor so n. pr. :r:vcpleno-kisli amonjak in apneni dušik (calcio cianamide). Ako bi uporabljali taka gnojila, bi samo pospešili raščo in grah bi s tem zakasnil z dozoritvijo, kar pa je nasprotno našemu namenu, da sedaj posejani grati čimprej postavimo na trg in s tem dosežemo višje cene. Da posejani grah obvarujemo pred raznimi škodljivci, bomo pred setvijo potrosili v razorje 500 gramov prahu Aldrin, Geoeptacloro ali kako slično razkužilo na 100 kvd. metrov površine. Ko grah že izraste, nataknemo okoli njega natičje (kratke veje s konico), da mu s tem damo odporo za raščo in ga obvarujemo pred zajci, ki take mlade rastlinice kaj radi žrejo. Proti zajcem stavimo tudi strašila, da nad njim bingljajo.
ŠKROPLJENJE BRESKEV: Zadnjič smo pisali, da je sedaj čas za škropljenje bres-
kev proti raku in kodri z brozgo modre
galice m apna. Bolj uspešno sredstvo za tako škropljenje se je v novejšem času
izkazal Dimetilditiocarbonato di zinco ali kratko imenovano Ziram. V prodaji je pod raznimi imeni, ker vsaka tovarna daje temu izumu svoje ime. Sredstvo je bolj učinkovito kot modra galica. Rabimo ga v količini 600 gr. na 100 litrov vode in biez dodatka apna. Da dosežemo večjo lepljivost dodamo še po 60 gr. tekočine Irol na 100 litrov vode. Irol ima tudi to dobro lastnost, da naškropljeno tekočino ne samo na drevesu pridrži, ampak tudi razširi, ker je oljnato, kar je velike važnosti za tako škropljenje.
Pri škropljenju sadnega drevja mora veljati splošno pravilo, da poškropimo vse dele drevesa. Ona očesa, ki niso poškropljena, bo kodra prav gotovo napadla.
V novejšem času se je uveljavil nov način obrezovanja breskev. Ta obstoji v tem, da enostavno enoletne sadne poganke prav nic ne krajšamo, temveč samo redčimo, da ne bo preveč obremenjeno. S tem načinom obrezovanja zmanjšamo rane na drevesu, kar je v korist rašči drevesa samega, ter tudi dobimo lepše sadeže, ker ima sonce lažji dohod do njih.
Vif AE>v?V^JAKIH: Vse mlado drevje, posebno breskve, moramo pred zimo prepleskati do enega metra višine z gostim apnenim beležem, kateremu smo dodali nekoliko govejega blata. S tem preprečimo, .da nam zajci ne bodo glodali drevja ob zimskem casu, zlasti še ko zapade sneg.
ROJSTVO JUGOSLAVIJE PRED 40 LETI
Te dni poteka 40 let od zgodovinskih dogodkov leta 1918., ko so iz razsula bivše Avstro-Ogrske monarhije zrastle nove, samostojne države. Med njimi je tudi država Srbov, Hrvatov in Slovencev, Jugoslavija* V njej so združili svojo usodo in z njo so si zavarovali svojo svobodo Južni Slovani, ki so bili dolga stoletja podložniki tujcev, razdeljeni, ižigravani in zapostavljam. Srbi, ki so se v ožjih mejah svojega narodnega ozemlja osamosvojili že v 19. stoletju, so imeli za seboj 500 let turškega gospodarstva, Hrvati 800 let madžarske nadoblasti, Slovenci pa smo vse od propasti Korotanske države, celih 1000 let, životarili pod tujčevo peto.
Verige, ki so jih prekipevajoče svobodoljubne sile leta 1910. raztrgale, so bile torej vse prej kot slabotne ali neustaljene. Zato nova država na svojih prvih znamkah ni upodobila kralja ali kakšne druge pomembne osebnosti, temveč brez-imenega sužnja, ki je vstal, pretrgal okove in pozdravlja vzhajajoče sonce.
* * *
'Takratni dogodki so se odvijali z mrzlično naglico. Ce gledamo danes nazaj, bi celo lahko rekli prehitro, da je bilo vse, kar so ukrenili, tudi trezno premišljeno in vsaj v najvažnejših pogledih dobro pretehtano. Krfska deklaracija, sklep o ustanovitvi Narodnega sveta v Zagrebu, Ženevska deklaracija, sklep Narodnega sveta z dne 25. novembra 1918 in beograjski adresi z dne 1. decembra 1918 so temeljni dokumenti rojstva Jugoslavije.
Zamisel, ki so jo te listine uresničile, je bila sicer spočeta že dolgo prei, v sami »pomladi narodov« sredi 19. stoletja. Odtlej se je sicer vztrajno razvijala, rastla in širila, toda le malo jih je. pričakovalo, da bo tako zgodaj postala neposredna resnica. Celo večina naiboljših Hrvatov, Slovencev in v monarhiji živečih Srbov je bila še neposredno pred koncem druge svetovne vojne prepričana, da bo pot k cilju vodila po stopnjah in ovinkih. Med temi naj bi bila prva in trenutno edina realno dosegliiva združitev vseh avstro-ogrskih pokrajin, v katerih žive Južni Slovani v posebno državnonravno enoto, in še to pod habsburškim žezlom. Kaj več je spadalo že v področje sanj.
A pokazalo se je, da iiudie sicer lahko sklepajo, druge sile, ki so včasih nepredvidljive in njim nedostopne, pa ukrepajo. Medtem ko so zakoniti predstavniki av-stro-ogrskih Južnih Slovanov v dunajskem parlamentu dne 30. maja 1917. zahtevali zedinjenje Južnih Slovanov pod habsburškim žezlom, so se julija istega leta že: sestali na Krfu predstavniki vlade in parlamenta kraljevine Srbije ter predstavniki Jugoslovanskega odbora v Londonu, da izdelajo tzv. Krfsko deklaracijo, s katero so 20. julija 1917 oznanili svetu, da bodo Južni Slovani osnovali novo, neodvisno in skupno državo, ki se bo imenoval Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Toda to je bila šele beseda emigrantov.
Preteklo pa ie komaj dobro leto in tudi zakoniti predstavniki avstro-ogrskih Južnih Slovanov v domovini so se znašli na isti liniji s svojimi zaupniki v tujini.
6.	oktobra 1918 je bilo namreč v Zagrebu sklenjeno, da se ustanovi skupni in vrhovni Narodni svet za vse področje Avstro-Ogrske monarhije, na katerem so živeli Slovenci, Hrvati in Srbi. Ta narodni svet je dne 29. oktobra proglasil, da prevzema njegovo predsedništvo vrhovno
oblast nad vsemi jugoslovanskimi pokrajinami, ki so v njem zastopane. Za predsednika nove izvršne oblasti je bil izvoljen Slovenec dr. Anton Korošec, za tajnika, za Slovenijo in Istro pa je bil imenovan dr. Albert Kramer. 31. oktobra je bila nato sestavljena prva vlada za Slovenijo Predsedoval ji je vitez Josip Pogačnik.
Samostojnost pa prinaša odgovornosti Ze 2. novembra je moral Narodni svet proglasiti mobilizacijo, da bi zaščitil slovensko in hrvaško narodno ozemlje pred tujimi mejaši, njegovo prebivalstvo pa pred nasiljem vračajočih se nemških in madžarskih vojakov. Narodni svet se je tudi takoj potrudil, da bi ga priznale tuje države kot vrhovnega in neodvisnega predstavnika dotedanjih avstro-ogrskih Južnih Slovanov. Formalno in dejansko pa je to dosegel samo pri srbski vladi, s katero ie že ob svojem nastanku stopil v zvezo, To priznanje je dobil na ženevskem sestanku, na katerem so njegovi srbski opolnomočenci ter predstavniki Ju-goslov. odbora iz Londona 9. novembra 1918 podpisali tzv. Ženevsko deklaracijo. Z njo so izjavili, da »so veseli, da v Ženevi, mestu svobode, lahko soglasno in svečano pred vsem svetom ugotovijo svoje zedinjenje v državo Srbov, Hrvatov in Slovencev.« Dodali so še, da upajo, da se bodo bratskemu objemu, »kateri jim je vedno odprt«, pridružili tudi Črnogorci. Sporazumeli so se, da bosta do sprejema skupne ustave Narodni svet v Zagrebu in vlada kraljevine Srbije v Beogradu izvrševala vrhovno oblast vsak nad svojim dosedanjim ozemljem, le za nekatere važne in splošnodržavne posle je bilo predvideno osnovanje skupnega ministrstva, v katerega bi imenovala po pol mi-
nistrov Narodni svet in srbska vlada.
Toda še enkrat se je zgodilo, da so dogodki prehiteli načrte. Medtem ko je Italija mirno zasedala področja, ki so ji bila obljubljena z Londonskim paktom, ko so se Avstrijci branili odstopiti Koroško, Madžari pa Premurje, je Narodni svet spoznal, da je njegova diplomatska akcija nemogoča, da tvega zgodovinske izgube, ako se takoj ne zlije v eno s Srbijo, ki je spadala v krog zmagovitih držav in je kot takšna imela večjo besedo. Srbija je tudi edina razpolagala z učinkovito vojsko, medtem ko je mobilizacija, ki jo je proglasil Narodni svet, imela le neznaten uspeh. Realnost je pokazala kako važna sta v takšnih trenutkih mednarodno priznanje in vojaška sila. Tako je bil 25. novembra, na nujen Pribičevičev predlog sprejet sklep o zedinjenju s Srbijo in Crno goro. V Zagrebu so izbrali odbor 28-ih oseb, ki se je takoj napotil v Beograd, kjer je prav dr. Ante Pavelič, kasnejši poglavnik fašistične Hrvatske prebral regentu Aleksandru adreso, regent pa svoj odgovor, s katerim je bila proglašena kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. 16. decembra je bila nato sestavljena in 20. decembra imenovana prva vlada nove države Južnih Slovanov.
Zaradi kronike omenimo še, da se je za zedinjenje izrekel tudi parlament Crne gore, ki je 26. novembra 1918 na svoji seji v Podgorici, odstavil črnogorskega kralja in dinastijo.
* * *
Mednarodne okoliščine in močan čustveni val, ki je takrat prevzel množice, sta bila glavna vzroka, da je bilo zedinjenje sklenjeno in izpeljano prej nego so se predstavniki jugoslovanskih narodov
in skupnosti zmenili o obliki bodoče države v glavnih osnovah njene organizacije. Ali naj bo nova država urejena centralistično, s širokimi samoupravami ali celo federalistično, celo to je bilo predmet različnih mnenj, od katerih ni ob zedinjenju še nobeno izrazito prevladalo in se izoblikovalo. Ce vzamemo za primer dve veliki in skozi pošteni osebnosti, ki jim niti kasnejši čas ni mogel odvzeti njihovega bleska, vidimo, da je hrvatski rodoljub Supilo bil za široko samostojnost posameznih versko, kulturno in zgodovinsko tako različnih narodov in pokrajin, ki so se zlile v novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Smatral, je da bi bil centralizem velika napaka. Na drugi strani pa imamo prav gotovo ne fanatičnega Slovenca dr. Janeza Evangelista Kreka, ki se je izrekel na centralizem. S tem seveda ni rečeno, da so bili vsi Hrvati za eno, vsi Slovenci pa za drugo stališče.
In vendar je to bilo izredno važno vprašanje. Usoda je hotela, da so prevladale centralistične struje in kasnejši razvoj je pokazal, da je to bilo napačno. Centralizem ni oslabil, temveč je celo ojačal sredobežne sile. Ko se je neposredno pred drugo svetovno vojno hotelo temu odpomoči, je bilo prekasno. Dogodki so še enkrat prehiteli načrte.
* * *
Danes je lahko reči, da so leta 1918. tvorci Jugoslavije preveč hiteli. Toda, ali si lahko predstavljamo kaj bi bilo, če tega ne bi storili? Ali bi samostojna Slovenija in samostojna Hrvalska ne bili samo nekakšni novi Albaniji, česar so se že leta 1918. vsi bali? Ali bi Hrvaška in Slovenija, vključeni v obnovljeno in o-hranjeno Avstro-Ogrsko, zabeležili tak
LETOVANJE V ANTARKTIKI
Pismo iz Argentine
V današnjih dneh, ko se tudi resni ljudje zabavajo z načrti potovanja na luno, je izlet na Antarktiko že kar vsakdanja zadeva. Na tej celini, ki je večja od Evrope, doživlja izletnik sama protislovja. V časih, ko so se ljudje po ostalem svetu vojskovali zaradi nekaj kvadratnih kilometrov ozemlja, so se vse države otepale šeste celine. Tudi danes živi na celotnem južnopolarnem ozemlju komaj kakih 1200 prebivalcev, t. . na površini 12 milijonov kvadratnih kilometrov. V Evropi pa živi na 11 milijonih kv. km površine kar 544 milijonov prebivalcev.
Pod 60 stopinjami južne širine je vse postavljeno na glavo. Največkrat prevladujeta le dve barvi: črno in belo. S to skromnostjo pa opravlja mati narava mojstrske grafike. Pri tem uporablja poltone vse od duhteče svetle sivine pa do črnega antracita.
Glavni prebivalci so pingvini, ki se enkrat na leto preoblečejo. Goliči se polne štiri tedne ne dotaknejo vode. V tem času živijo od laslnih maščobnih zalog.
Beseda »pingvm« je latinskega izvpra »pinguis«, kar pomeni masten, zaslaninien. Samo debeluharji lahko prenašajo sira-hoten mraz v tej deželi. S temeljito namaščenim perjem švigajo pingvini s hitrostjo 30 in več kilomecri.v na uro po ledenih valovih. Skačejo kot delfini, da se čez strme ledene ploščadi dokopljejo ledenega obrežja.
Na Antarktiki rabijo drugačne toplomere. Za nepingvine veljajo naslednja načela: Zamislimo se za deset minut v najhujšo zimo, ki smo jo Kdaj koli v življenju preživeli. Mislimo na zimo z najmanj -20 stopinj Celzija. Po tem razmisleku nam postane jasoo, da brez povnov-ke in krznenih rokavic s krznenimi vetrnimi jcpiči in z vatelinam podloženimi hlačami na Antarktiki ni elegance. Tudi drugače so stroški v t.-j deželi kar obilni. Ljudje, ki živijo v Argentini, jn mahnejo z letalom iz Buenos Airesa čez Kordiljere na Ognjeno zemljo do glavnega mesta' Ushuaia. Ce preži dobrimi desetimi leti je bila ta »prestolnica« proslula kazenska kolonija. Od tu ni nihče zbežal. Gotovo vas bodo tamkaj povabili na »asado«, na pečeno jagnetino. Gostov tu sedaj ne manjka. Od u dalje pa podaja potova'na zadeva kaj resna.
Parnik opremljen z radarskimi napravami in hladilniki za sadje jo reže okrog Hoornskega rtiča, kjer ima burja še čvrstejše mladiče kot pa na Vipavskem. Nato vodi morska pot skozi D rakovo cesjo, kjer se objemata Tihi in Atlanski pcean. Na Antarktiki priplavljajo vreme za vso južno poloblo. Kapitana pa so že posvarili. Antarktične vremenske postaje skrbijo, da ni na morju nobene ladje, ko so na pohodu siloviti viharji.
Se poldrugi dan vožnje, in izletniki so na cilju. To je Grahamova dežela s številnimi otočji v neposredni* bližini.
Tu leži. tudi otok »Decepcion«, ki je ugasli ognjenik. Vsa okolica je polna toplih vrelcev. Otok »Prevare«, tako bi se namreč reklo po slovensko »decepcion«, je glavno izletniško prebežališče na celino večnega molka.
Izlete semkaj prireja argentinska vlada ne samo zaradi tujskoprometne vneme, ampak želi s tem uveljavljati svoje politične zahteve nad tem ozemljem. Prvi izletniki so tudi že izzvali živahno izmenjavo diplomatskih not med Argentino in Veliko Britanijo, ki tudi uveljavlja svoje pravice nad zahodnimi predeli Antarktike.
. Marsikateri rojak bi se tu tolažil z dobro slivovko ali tropincem. Taka pijača pa je priporočljiva le, če se z n o borimo proti mrazu, ki ni. nižji od -40 stopinj Celzija. Za napore od te številke dalje pa so alkoholne pijače neprimerne, ker preveč šibijo organizem. Ob pogledu na orjaško ledeno gorovje, ki se kot veličastne gobe razteza po vsem obzorju, je potrebno kučmo še tesneje pritisniti na glavo. Prijetnejše pa je prijateljstvo rilčastih tjulenjev, ki po ledenih ploščah porivajo svojih 25 stotov teže. Zgrajeni so kot kot torpeda in resnični kralji snežnih in ledenih poljan. Segavi so pa tudi zvijačni in debeli kot pujski. Kmalu bi jih bili že čisto iztrebili prav zaradi pomembnih maščobnih zalog, s katerimi so obdani. Tu je namreč maščoba zlata veljava.
iHiiiiiiiDiiiniiDnniniiiniiiiiiuiiiiiiniiiM
uiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiniiiuiiuiniiiiitimiiiiniiiti
POP ČRTO
Boris PastcrnaK Johtor Žiuago"
Se vedno se ves svobodni svet ukvarja z Nobelovim nagrajencem Borisom Pasternakom oziroma z njegovim ro- _ manom »Doktor Zivago«. Poskušali bomo na tem mestu prikazati našim čilateljem kratko vsebino romana in objaviti neka) značilnih citatov.
Ruski pesnik Boris Pasternak je bil rojen leta 1890 v Moskvi. Doživljal je torej zaton ruskega carstva prav tako kot revolucionarna gibanja pred prvo svetovno vojno, samo vojno, revolucijo in držav, vojno, ki je tej sledila ter končno tudi še drugo svetovno vojno. Danes živi v mestecu Peredjelkino pri Moskvi.
Študiral je pravo in muziko ter filozofijo. V letih 1914-1917 je nastopal kot lirik, nato pa je za desetletja umolknil. Razen nekaj manjših prozaičnih de), so izhajali samo njegovi prevodi iz tujih jezikov. Od leta 1943 dalje pa ni priobčil nobene knjige več.
Nenadoma in skoraj bi rekli nasilno se je ta molk pretrgal. Obširen rokopis je našel pot na zahod. V Italiji so njegov roman prevedli v italijanščino in lansko leto je izšel pri Feltrinelliju v Milanu. Pravijo, da je rokopis prekoračil mejo že leta 1956. Komaj pa je literarni svet mogel delo oceniti, je prispela vest, da so mu podelili Nobelovo nagrado, ki jo je moral odkloniti.
Švedska akademija, ki podeluje Nobelove nagrade za literarna dela je odločala nepristransko in pravično. Knjiga »Doktor Zivago« predstavlja prvovrstno umetnin-*. Je še več; je pretresljiv dokument svobodnega duha, ki se uvel.iavlia v zasužnjenem svetu in se kljub velikim nevarnostim umetniško manifestira. Ce to upoštevamo, se nam odločitev švedske akademije ne zdi posrečena.
Člani akademije, ki so knjigo prečitali in jo razumeli, bi se morali dokopati do spoznanja, da bo podelitev največjega literarnega priznanja izzvala sovjetske mo-
gotce in s tem pripravila pesniku zelo nevarne trenutke.
Literarni zgodovinarji bodo sodili, v koliko se delo »Doktor Zivago« približuje Tolstoju, Dostojevskemu, Puškinu ali Gogolju. Ob čitanju tega dela se take primerjave pojavljajo kar same po sebi. Sirek pripovedniški slog, popisovanje neskončne ruske pokrajine in ljudi, vera v nesmrtnost Rusiie i. p. se ponavlja tudi pri Pasternaku.
Dejanje ne poteka premočrtno, ampak se cepi v številna stranska dogajanja, ki postajo od časa do časa glavno teržišče zgodbe. Podrobni prikaz je seveda nemogoč. Kratka skica pa bi bila naslednja:
Jurij Andrejič Zivago dorašča ob začetku našega stoletja v Moskvi. Očeta ni poznal, mater pa je izgubil v otroških letih. Pretresljiva je slika osamljenega dečka na zasneženem materinem grobu. Njegov stric Kol ja, nekdanji menih, se ga usmili in mu posreduje zamisli krščanske človečanske ljubezni, ki spremlja Zi-vaga, čeprav v. spreminjajoči obliki, skozi vse življenje. Iz te ljubezni izvira tudi njegovo nagnjenje do prvih revolucionarnih poskusov leta 1905. Stričev nauk: »Kdor išče resnico, mora ostati osamljen in se bo nujno odtujil vsem tistim, ki je dovolj ne cenijo.«, mu je življenjsko vodilo.
Zivago postane zdravnik in se oženi z Antonijo Aleksandrovo Gremekovo (To-nia). Izbruhnila je voina. Zivago je odšel kot vojaški zdravnik na bojišče. V tem času se je prvič srečal z Lariso Fjo-dorovno Guirhard, ki so jo imenovali Lara. Po poklicu je bila učiteljica, v vojni pa bolničarka. .Tudi njen mož je bil učitelj, ki pa jo je kmalu zapustil, ker ga je preganjal pohlep po slavi in časti. Se med vojno se je vnela revolucija. Zivago se je vrnil k svojcem z upanjem, da bo revolucija uresničila njegove ideale. V tem pričakovanju pa je bil globoko razočaran in je zato z ženo, s sinčkom in tastom odpotoval na ono stran Urala, kjer se je nastanil v bližini podeželskega mesteca. Tu je želel mirno preživeti zmedo revolucije. Se vedno ga je namreč navdu-
ševala idealistična vera v revolucijo. Vendar pa ga je že kmalu prevzela zla slutnja, da prihajajo v deželo strašne nesreče.
V mestecu je našel tudi Laro. Njen mož je medtem opravljal v Sibiriji revolucijo na lastno pest. Ze kmalu je oba povezala močna ljubezen. V trenutku, ko se po želji svoje žene Tonje hoče za vedno ločiti od Lare, ga ugrabijo partizani. Tako mora dve leti preživljati strahotno gorje državljanske vojne, ločen in brez slehernih vesti od svoje družine.
Končno se mu posreči zbežati in ob transsibirski progi se vrne v mesto. Tu pa ne nujde več svoje družine, ampak izve, da so mu svojec izgnali v tujino. Tu pa je še Lara. Zivago že kmalu spozna, da je kljub obojestranski ljubezni nujno potrebna dokončna ločitev. Tako se vrne nazaj v Moskvo. Je to zlomljen človek, zagrenjen, ki pa ga vendar nihče ne obtožuje niti obsoja. Tretja poroka ne spreminja ničesar na lapidarni ugotovitvi: Vedno redkeje srečava prijatelje in znance, ničesar ra ga več ne-zanima v življenju.
Nekega dne leta 1929 se obnemogel zgrpdi na cesti in umre.
Nekaj citatov
»Oh, kakšna je bila ta ljubezen, kako sproščena, kako nova; taka kot nič na tem svetu! V resnici, mislila sta prav tisto, kar drugi opevajo v pesmih.
Nista se ljubila zato, ker bi se morala, ne zato, ker bi ju začarala strast, kot navadno popisujejo zaljubljence. Ljubila sta se zato, ker je tako zahtevalo vse, kar ju je obdajalo, drevesa in oblaki in nebo nad njima in zemlja pod nogami. Morda je bil svet, ki ju je obkrožal, morda so bili ljudje, ki sta jih srečavala po ulicah, dežela, ki se je razprostirala pred njima, sobe, v katerih sta živela ali se sestajala, še očarljivejše od njiju samih.
Vendar je bilo prav to tisto, kar ju je združevalo in medsebojno tako zbliževalo. Nikoli niti v njunih najrazkošnejših in divjih trenutkih sreče nista izgubljala občutka za največ je in najomamnejše: ve-
selja nad celotnim vesoljem, nad stvarstvom in njegovo lepoto,. občutka, da spadata vanj, da sta del tega vesolja.
Ta občutek vzajemnosti s celoto je bil njun življenjski dih. Zato tudi nista našla dopadenja nad novo modo oboževanja in poveličevanja ljudi, ki so se potegnili nad osta’o stvarstvo. Družbeni nauk, ki so ga zgradili na tako zlagani domnevi in ga servirali kot politiko, se jima ie zdel bedno šušmarstvo in popolnoma nepojmljiv.«
Tako popisuje pesnik Boris Pasternak vse tisto, kar je vezalo ljub;mca v potu.i-čenem ruskem svetu.
Kot »dekle iz drugačnega okolja« uvaja pesnik svojo junakinjo v zgodbo. S svojo materjo, vdovo po belgijskem inženirju, prihaja Larisa Fjodorovna Guichard, Lara, kot mlado dekle v Moskvo. Mat', Rusinja, francoskega porekla «bujna blondinka, kakih petintrideset let, s srčnimi napadi, ki so se menjavali z blaznostnimi izpadi, je bila naravnost grozotno bojazljiva in se je bala moških. In prav zaradi tega se je iz same brezglavosti in zmedenosti vlačila od enega ljubimca do drugega.«
V tem času se je zapisala bogatemu in pretkanemu odvetniku Komarovskemu, ki je upravljal ostanke njenega skopnelega premoženia. Svetoval ji je naj odpre v Moskvi majhen modni salon. Lara Guichard, lepo, zgodaj razvito šestnajstletno dekle, se je odvetniku udalo. Ogorčena, osramočena se vrača domov: »Nikdar ne bi mogla niti sanjati, da so moške ustnice lahko tako žaljive, če se za dalj časa stiskajo z njenimi.«
Demonični volji Komarovskega se ni mogla upirati. In prav Komarovski ustvarja prvo vez med Laro Guichard in Jurijem Zivagom.
Sele kasneje sta spoznala, da je bil prav Komarovski tisti, ki je Zivagovega očeta s krivimi nasveti in šampanjcem pripravil tako daleč, da se je pognal iz drvečega vlaka.
Ko se je to zgodilo, je bil Jurij star deset let. Le malo je vedel o svojem očetu, ki se je potepal po Sibiriji in inozemstvu z dvomljivimi ženskami in zapravljal mi-
vsestranski razvoj kot sta ga dosegli v Jugoslaviji?
Kar se je zgodilo v drugi svetovni vojni, ko so v nekaterih delih Jugoslavije prevladale sredobežne sile, je očitno pokazalo kaj čaka jugoslovanske narode če se razidejo. Njihovo ozemlje in oni sami so zopet postali plen sosedov. Ti tudi danes niso še brisali svojih zahtev po večjih ali manjših kosih jugoslovanske zemlje. Štirideset let je v življenju držav malo in če so se Slovenci še po tisoč letih rešili tujega jerobstva naj bi pričakovali, da bodo drugi v samih štiridesetih letih pozabili kaj so še včeraj imeli? To so utvare, pred katerimi je nevarno zapirati oči.
Gre za popolna realna dejstva, s katerimi morajo računati tako Srbi kot Hrvati, Makedonci, ki so zdaj vsaj v Jugoslaviji dobili svoje načelno priznanje, kot Slovenci. Zato se vkljub nekaterim grenkim izkušnjam prvih štiridesetih let samostojnega življenja Jugoslavije vendarle zdi, da delajo za jugoslovanske narode prav in koristno tisti, ki hočejo na osnovi dosedanjih spoznanj državo Srbov, Hrvatov, Slovencev in Makedoncev preurediti in utrditi, ne pa tisti, ki bi jo razočarani hoteli razbiti. Ce ne še za naprej velja to vsekakor in nesporno vsaj dotlej, dokler ne postaneta Združena Evropa in skupno evropsko gospodarstvo dejanska in preizkušena stvarnost ter ne bosta samo ideja in želja, kot sta na žalost še danes. Pot do tega pa je še dolga in negotova.
Knjižne novosti
»JU2NI KRIZ«, pesniška zbirka Neve Rudolfove izide še pred prazniki. Llubko božično darilce za mlado in staro. Naklada je omejena. Cena 400 lir. Naročila sprejema tiskarna Adria, ul. S. Anastasio l/e, tel. št. 23-039.
SOCIALNA EKONOMIJA, ki jo ie napisal dr. Ivan Ahčin, je knjiga velikega formata in obsega 456 strani. Je to prvi del celotnega gospodarskega sestava in izredno pomembno znanstveno delo, ki je izšlo v tujini brez pomoči matične države. Knjigo toplo priporočamo vs"m Slovencem, naroča pa se pri »DRU2ABNI PRAVDI«, Buenos Aires, Casilla Correo Central 1944, Argentina.
JERCEVI GALJOTI pisatelja Karla Mauserja, se imenuje lepo opremljena knjiga, ki jo je izdala Slovenska kul- f turna akcija v Buenos Airesu in se jo tam tudi naroča.
BERILO IN BEARLA, zgodovinska raziskovanja izvirnosti slovanskih jezikov, ki jo je napisal dr. Janko Grampovčan, Birdgeport, Connecticut ZDA in jo je natisnila tiskarna Adria v Trstu.
TRST JE KLICAL, črtice in novele, ki jih je napisala Mara Samsa, založila pa Založba tržaškega tiska v Trstu. Knjigo prodajajo slovenske knjigarne v Trstu in Gorici.
STENSKI IN 2EPNI KOLEDAR
’ »SVETOGORSKA KRALJICA«
Sta te dni izšla v Trstu. Koledarja sta okusno opremljena. Poskrbimo, da bo v znak hvaležnosti Svetogorski Mariji, njen koledar dobil častno mesto po naših domovih. Koledarja se dobita pri dušnih pastirjih, V Katoliški knjigarni v Gorici, v knjigarni Fortunat v Trstu ter pri izdajatelju Petru Flander, v. ulici Cavana 7/III. v Trstu.
MUBIM
lijonsko družinsko premoženje. S svojo božjastno mateno je potoval mali Jurij nekolikokrat v Francijo, v glavnem pa je preživljal svojo mladost pri tujih ljudeh.
»Navadil se je ;m stalne spremembe, in v nerednih razmerah, polnih skrivnosti, ga očetova odsotnost ni bolela.« Nekega dne je popolnoma skopnelo bogastvo o-troških let. Družina je povsem obubožala. Leta 1901 je malemu Juriju umrla mati. Njen pogreb s.e mu je globoko vtisnil v spomin.
Njegov stric Vendenjapin (stric Kolja) je kot smo že povedali postal njegov mentor in spremljevalec. Prisluhnimo njegovim besedam: »Kaj je torej zgodovina? Pričenja s stoletji sistematičnega dela, trudi se, da bi odkrila skrivnosti smrti in da bi končno obvladala samo smrt. Zato ljudje komponirajo sinfonije, zato odkrivajo matematično neskočnost in elektro-magnetične valove. V tej smeri pa ni mogoče naprej brez določenega poleta duha. Brez duhovne opreme taka odkritja niso mogoča, in vse kar potrebujemo, nam je dano v evangelijih. Kaj pa je to? Prvič ljubezen do bližnjega - najvišja oblika živlčenske energije. In drugič oboje življenjskih modrosti, ki sta bistveni sestavini življenjskega pojmovanja modernega človeka - brez niiju bi si ga sploh predstavljati ne mogli -: zamisel svobodne osebnosti in nazor, da je življenje žrtvovano. Ne pozabljajmo, da je vse to nekaj povsem novega. V klasičnih časih niso poznali zgodovine v tem smislu. Takrat je tekla kri in so divjale krutosti in kozavi Kaligule,' ki se niso zavedali, da spada slehernik, ki svojega bližnjega zasužnjuje, neizpodbitno med spodnjo vrsto ljudi. Takrat je vladala naduta, mrtva večnost bronastih spomenikov in marmornatih stebrov. Priti je moral Kristus, da so ljudje končno prosto zadihali. Sele za Njim so prričeli ljudje dalje živeti v svojem potomstvu in niso več umirali kot psi po cestnih jarkih. Namesto tega so umirali doma, v zgodovini, na višku svojega dela, ki je posvečeno obvladanju smrti...«
(Dalje prihodnjič)
njvrednostni kompleksi
svetovnega komunizma
Trezni in pametni ljudje se ob poslušanju h.steričmh komunističnih napadov na vse, kar ne trobi v njihov rog in ob prebiranju klevet in laži po komunističnem t.sku, sprašujejo, odkod črpajo komunisti ne samo vse te laži in klevete, sovraštva, maščevalnosti in ostale tartarske čednosti, ampak tudi vso tisto nemoralno predrznost, ki ne pozna nobenih meja. Sa tudi ostali izprijenci lažejo človeku v obraz, vendar s hudobnim nasmeškom, ki naj bi opravičeval tako početje. Pri komunistih pa se laži ponavljajo kot na tekočem traku, četudi jim na vsakem koraku dokazuješ, da lažejo. Protidokazov pa ta zvrst ljudi sploh ne pozna. S takimi lastnostmi se komunisti ne ločijo od normalnih ljudi samo po svoji črni duši in kosmati vesti, ampak se jim zrcalijo iz oči, so jim zarisane na obrazih, oblikujejo njihovo hojo, zadržanje in sploh vse njihovo zunanje zadržanje. Vsak posameznik nosi svojo partijsko izkaznico prilepljeno na obrazu. V posebnih misijah delujejo seveda tudi skrbno izšolani in temeljito kamuflirani komunistični zakrin-kanci, ki jih lahko odkrije samo psihološki specialist.
Razen sovjetskih in satelitskih psihoanalitikov sp s pojavom značilne komunistične psihoze ukvarjajo specializirani strokovnjaki vsega svobodnega sveta. Ne morda zato, ker bi te pečate ne nosili na obrazih tudi fašisti in nacisti vseh vrst in vseh narodnosti, ampak zato, ker je to kužna psihološka bolezen, ki ograža ves vesoljni svet prav tako kot so mu obljubljale fizični pogin: kuga, kolera, kozavost, i. p.
Zasnove te bolezni najdemo - kot to ponovno potrjuje Boris Pasternak - že v klasičnem zgodovinskem obdobju. Ze v faraonskih časih je brstela ta bolezen v srcih in dušah staroegiptovske duhovščine, od tu so jo zanesli v staro Grčijo, polastila pa se je tudi starih Rimljanov, da ne omenjamo drugih narodov po Evropi in izven nje.
Znanstvene raziskave so dognale, da so temelji te epidemije zakoreninjeni v ljudeh, ki so dedno obremenjeni s kompleksom manjvrednosti. Ugotovili so nadalje, da je od desetih prebivalcev v severni polobli devet takih, ki nagibajo k manjvrednostnemu kompleksu. Ta pa dozoreva in se krepi tam, kjer se proti njemu ne bori primerna vzgoja. Neprimerna vzgoja pa ta kompleks izrodi tako, da zdvlada po celotnem individumu, notranje in zunanje. Mussolini, Hitler, Stalin, Hruš-čev, Tito, itd. vedo vse in znajo vse, pogrešiti sploh ne morejo, so torej nadljudje, vse ostalo pa je manjvredno.
Krščanstvo je to bolezensko nadlogo, ki pa ni izključni monopol praktičnega komunizma, učinkovito zatiralo z etičnim in moralnim bogastvom. Ko pa so v narodih iz kakršnih koli že vzrokov popustile moralne vezi reda in zakonitosti, ko so po deželah zavalovile revolucionarne strasti in so množice ter celo poklicni čuvarji krščanske etike in morale zavrgli ci-vilizatorične in kulturne priveske, se je v vsej svoji nagoti spet pojavil klasično zgodovinski človeški nestvor manjvrednostnega reprezentanta. In prav v praktičnem komunizmu prihaja ta kompleks do popolne veljave. To tudi zato, ker so glavni poborniki praktičnega komunizma ljudje, ki jim je manjvrednostni kompleks prirojen »talent«.
Da nam ne bi kdo očital, da postopamo pri teh trditvah tako kot resnicoljubneži pri »Delu«, ki po tekočem traku spet nedokazno obrekujejo dr. Agneletta in Slovensko listo, bomo v dokaz gornjih trditev ponovili originalno komunistično manjvrednarsko zgodbo iz samega komunističnega raja, ki jo je priobčilo uradno glasilo sovjetske komunistične partije.
Dokazna zgodba
V oddaljenem uralskem mestecu Kras-noturinsk so v tamkajšnjem glasilu KP »Zarja Urala« objavili članek rudarja Fri-driha Volfa in ga v ponatisu prinaša osredni organ Ruske federativne republike »Sovjetskja Rosija«. Kaj pravi boljše-viški volk?
Nekega dne je Volf prejel v rudniku Nikitino sporočilo poštnega urada, da je zanj prispel paket iz Švice. Ta novica je vzbudila po vsem mestu takšno razburjenje kot prvi sputnik, najbrž tudi zato, ker je bil kot odpošiljatelj paketa označen »Švicarski rdeči križ«. K temu pravi Volf dobesedno: »Strahovito sem bil presenečen in razjarjen, da bi kar iz kože skočil. Pomislite vendar, izven sovjetske domovine nimam niti sorodnikov niti prijateljev, in zato tudi nikogar, ki bi mi lahko pošiljal darilne pakete. In še nekaj je nerazumljivega: Kakšno pravico si lasti Švicarski rdeči križ, da mi pošilja paket, za katerega ga nisem nikoli naprosil? Jaz ne potrebujem nobenih darov! Taka nesramnost me žali do dna duše, in zato, gentlemani, z ogorčenjem zavračam vaš paket. Ne vem in tudi nočem vedeti, kaj je v paketu, vem pa, da smrdi po ostudnosti in umazaniji. Moja domovina mi je preskrbela dober poklic. Zaslužim do dva tisoč rubljev mesečno in imam lastno hišo z zelenjadnim vrtom. Skratka imam vsega, kar potrebujem, da lahko civilizirano in udobno živim.«
To pa še ni edini razlog, zakaj rudar Volf s prezirom zavrača paket Rdečega križa. Pravi vzrok popisujp takole: »Mi vsi se dobro zavedamo, da se h. rialisti ne bodo nikoli odpovedali utvaram, 'la bi se polastili naše domovine; da se ne bodo nikoli odrekli poizkusom omajati vero sovjetskega ljudstva v zmago komunizma
in ne bodo nikoli prenehali s poizkusi oslabitve moči naše socialistične domovine. Prav dobro vemo, da se zatekajo k najraznovrstnejšim provokacijam, da bi vse te cilje tudi dosegli, in da poizkušajo vplivati na posamezne državljane, da bi zapustili svojo domovino in odšli v tujino; kjer vladajo kapitalistične sile. Imperialisti se poslužujejo tudi še drugih metod: izsiljevanja, podkupovanja, zastrahovanja, obljubljanja, itd. To so načrti, ki so jih hoteli tudi na meni preizkusiti.«
Rudar Fridrih Volf zaključuje svoj prispevek z naslednjimi besedami: »Ce ste, gentlemani, resnični človekoljubni ljudje, potem bi bilo bolje, da se zanimate za milijone nezaposlenih in za sirote, ki so preostale žrtve bombardiranja mirnih mest in vasi po imperialističnih ujedah. Ne počenjajte izzavalnih poizkusov, da bi podkupili sovjetske ljudi! To je nepotrebno in nekoristno delo! Vi, gentlemani, samo po nepotrebnem razsipate svoje napore.«
In nauk
Ne vemo, po kakšnem naključju je meščan Krasnoturinska prejel paket Švicarskega rdečega križa. Morda se je vrinila kaka pomota z imenom in priimkom moža, ki preživlja svoje težko življenje v kakšnem sovjetskem koncentracijskem taborišču. Med nemškimi vojnimi in civilnimi ujetniki ime Volf gotovo ne bo tako redko. Lahko je tudi mogoče, da je to ime zašlo v liste kake mednarodne podporne organizacije, ki skrbi za verske manjšine. Vse to pa ni posebno važno. Važnejši je strah, ki zavdaja iz vsake vrstice krasno-turinskega Fridriha Volfa. Strah, da bi nekdo mogel verjeti, da ima prijatelje ali znance v tujini. Partijski poglavarji od temena pa do peta obremenjeni z manj-
vrednosnim kompleksom bi kaj lahko domnevali, da je Volf sam zaprosil za paket, da vzdržuje stike s tujino, da je bil morda v tujini rojen, da je najbrže kakemu tujcu zaupal, da se mu zelo slabo godi ali kaj podobnega. Možakar se očitno boji. da je postal' namerni naslovljenec švicarskega paketa ali da bi ga za takega lahko smatrali. Boji se, da bi ga, sumničili ali celo njegovo ime postavili na črno listo. Prav zato se strastno trudi dokazati, da nima nobenega opravka z nesramnim švicarskim paketom. Čuti nujno potrebo rehabilitacije v očeh svojih someščanov, v očeh poštnega uradnika, zlasti pa tajne policije in ostalih komunističnih oblasti. Očitno je ,da ga k temu navajajo zelo tehtni razlogi. Prav tako je tudi zelo verjetno, da je pošteno razkačen nad neznanci, ki so mu skuhali tako papricirano juho.
Vse to je značilno in obenem žalostno. Prikazuje nam, kako strahovito je oddaljena slovanska ruska zemlja od evropskih središč, kamor se zlivajo pisma in paketi iz vseh delov sveta ne da bi se kdorkoli za to zanimal. Iz takih dokazov kot je prispevek Fridriha Volfa v »Zarji Urala« lahko ocenimo, kako. ogromna je razdalja med Moskvo, Leningradom in nekim uralskim mestecem kot je Krasno-turinsk in tudi to, da Rusija ni Moskva. Iz bojazljive razkačenosti ..'.uralskega rudarja , zavdaja zrak po plesnobi, kakršno sta popisovala Gogolj in Cehov. Zadušljivo totalitarnost, zavist,ki jo sejejo cenene denunciacije in oklepajo ves ruski narod v sovjs^vo^V-Atrah in ■ v.rtrepet.
Ta vsakdanja zgodba je v refcnici pravi triumf boljševiškega manjvrednostnega kompleksa, ki se je'-razbohotil s komunističnimi zaslužkarji tudi po zahodnem svetu ter tako sijajno VSpeva po uredništvih komunističnega, titovskega, in sopotniške-ga tiska.
Sestanek SDZ v Nabrežini
V nedeljo, 23. novembra so se v Nabrežini sestali zaupniki in člani SDZ iz nabrežinskega okoliša na sedežu krajevne organizacije v Nabrežini. Zastopanih je bilo lepo število naših pristašev iz same Nabrežine kakor tudi iz vseh okoliških vasi. Iz Trsta so prispeli tudi nekateri člani Glavnega odbora s predsednikom, dr. Josipom Agnelettom na čelu.
Predsednik krajevne organizacije, , g. Terčon je ob otvoritvi sestanka pozdravil zborovalce in nato obširno poročal o delovanju organizacije ter pojasnil številne probleme političnega, narodnostnega, u-pravnega in kulturnega značaja nabrežinskega področja.
Nato je predsednik, dr. Agneletto obširno in analitično obrazložil zlasti šolsko vprašanje na Tržaškem in navajal razloge našega nazadovanja v samem tržaškem mestu in okolici.
Govornik se je dalj časa zadrževal na vprašanju neuveljavljanja oziroma pristranskega uveljavljanja Londonskega sporazuma ter poudarjal, da moramo nenehno zahtevati njegovo uzakonitev in dosledno izvajanje.
Nasledni govornik je nato prisotnim pojasnil stališče do »Narodnega sveta«, o čemer so slovenski listi v zadnjem času živahno razpravljali. Zamisel »Narodnega sveta« se je pojavila v vrstah, ki so titov-cen) zelo blizu. Take, čeprav samo posredno komunistične pobude pa načeloma zasledujejo strankarsko politične cilje, ki že sami po sebi iz preteklih izkušenj vzbujajo	upravičeno	skepso.	Mnogi	znaki
dokazujejo, da bi nekateri radi postregli Slovencem z novo obliko frontaštva, ki ga demokratični Slovenci ne bi mogli podpirati.	'ij
Nato so zborovalci razpravljali še o občnem zboru Zveze, ki bo v Zvezinih prostorih v Trstu v nedeljo 14. decembra. Izvolili so tudi potrebne-delegate.
Pri	slučajnostih	se - c Je	razvila	daljša
razprava o gornjih	vprašanjih. Navzočim
•	•jhp	.	une;:	bot
Juaoslaplia se nčl
Pod gornjim naslovom prinaša švicarski tednik »Die Weltwoche« daljši članek, v katerem popisuje Roland Nit-sche gospodarsko življenje današnje Titove Jugoslavije. Izbfali smo nekaj odlomkov tudi za naše čitatelje.
Kdor iz tujine prihaja v Beograd, in mesta že več časa ni videl, bo potrdil, da so izložbe bolje napolnjene kot prej, da živil ne primanjkuje, in tudi drugih potrebščin je nekaj na razpolago. O kakem očitnem pomanjkanju blaga danes ni mogoče govoriti, seveda samo, če primerjamo današnje stanje z razmerami pred nekaj leti in če se zadovoljujemo s skromnimi zahtevami teh krajev.
Na nobenem področju se problematika jugoslovanskega komunističnega poskusa ne razvija s tako razločnostjo kot v gospodarstvu. Tu je titovstvo dvospolnik, kateremu se je posrečilo -, da poveže izrodke komunizma s kapitalističnimi razvadami.
Izrodki komunizma so očitni v popolni brezbrižnosti proizvodnje in razdeljevanja dobrin. ■ Proizvajalec izdeluje proizvode v okviru produkcijskih načrtov in v množinah, ki odgovarjajo njegovim sredstvom ter s stroški, ki jih le težko v naprej kal-kulira. To po cenah, ki jih predpisujejo uredbe, ne da bi ta določila tudi vedno spoštoval. S tem je svojo funkcijo izčrpal. Nadzorstvu proizvodnje in reklami se na notranjem tržišču ne posveča nobena paž-nja. Kupec na videz lepe aktovke šele čez nekaj časa opazi, da šivi popuščajo, da so rokavice napravljene iz nemarno strojenega usnja in da luknje niso napravljene za velikost prišitih gumbov. Kljub dviganju življenjske ravni in kljub »proizvajalni svobodi« je notranji trg še zelo daleč od tistega, kar bi tak trg moral biti. Vzemi ali pusti! To je načelo proizvodnje, in kupec blag" vzame, če ga lahko tudi kupi.
Tudi razdelitev blaga prikazuje popolno brezbrižnost. Ta je tipična za komunistični ustroj. Ker je sleherni prodajalec državni uradnik, ga prodaja prav toliko zanima kot se na Zahodu zanima pismonoša za prodajo poštnih znamk.
Čeprav prinaša novi sistem razpeče-valnih premij in tantiem nekaj novih dohodkov, je postrežba v zahodnem smislu besede, popolna neznanka. Postrežba kupca je še vedno »zaničevano ideološko odklonovstvo«. Postrežba bi namreč lahko kupca pripravila na reakcionarno zamisel, da je on gospodar in ne državni prodajalec. Zato je postrežba po hotelih in restavracijah neljubezniva. Hotelski vratarji se obnašajo kot davčni iztirjevalci, in prodaja je za prodajalce zgolj sitnarsko opravilo. Tako se obnašajo uslužbenci in prav tako tudi ravnatelji. Kdor n. pr. išče v Beogradu opanke, ki so naravnost sijajno hišno obuvalo, bo našel komaj dve vrsti številk. Istočasno pa bodo iste mere primanjkovale v Splitu ali Skoplju.
V teh dneh je priobčila »Ekonomska politika« članek, ki je za jugoslovanske razmere prava senzacija. V njem je pisec »odkril, da je trgovska reklama sredstvo za dvig potrošne in proizvajalne kulture«. List je prikazal delovanje reklamnogo-spodarskih funcij, ki bi jo lahko priobčil katerikoli zahodni list. Članek zahteva analizo tržišča, reklamno pakovanje in podjetniško reklamno konkurenco. Skratka v Beogradu so odkrili, da je maršalova slika, pa naj bo še tako učinkovita za politično propagando, po izložbah le preveč siromašno reklamno sredstvo.
Ce upoštaxa»a.,.Xako so pred kratkim zavračali vsako reklamo kot reakcionarno navlako, potem nam postaja jasno, da so. komunistične »izvirnosti že močno skopnele 'ih da se komunisti zatekajo k zahodnim izkušnjam.
Prav tako pa se v titovskem gospodarstvu uveljavljajo kapitalistični izrodki, ki so se po • -odpravi centralizma in po uvedbi podjetniške-konkurence, hudo razpasli. Obratniški egoizem in spekulacija vpdita v razvrednotenje dinarja. Inflacijo so uradno priznali s splošnim povišanjem
Božična šteuiiha ..Demokracije"
Zaradi božičnih praznikov izide pri-odnja številka »Demokracije« izjemoma 20. t. m., zato pa na osmih straneh. - Oglase in voščila sprejema uprava do 18. decembra.
Uprava »Demokracije«
dohodkov, s jtem pa velika brezna med cenami inlmezdami niso zamašali. Povišanje cen je najnevarnejši problem, in eden izmed vzrokov je špekulacija' podržavljenih in avtonomnih podjetij v ostri medsebojni konkurenčni borbi. To. so posledice gospodarske decentralizacije, kateri pa ni sledila tudi obnova zasebne pobude. Iz kapitalističnega profitarstva, ki ga komunizem s tako vehemenco pobija, se je izrodilo titovsko podjetniško profi-tarstvo. Jugoslovanski poslovodja se ne razlikuje od svojega zahodnega tovariša po mentaliteti,' ampak po gospodarju: V Titovini je nacionalizirani- podjetniški kapital, na Zahodu pa zasebni kapital, oba pa grabita po čim .večjih dobičkih. Vsa jugoslovanska javnost se nad tem stanjem pritožuje, zaman,	rjc.zucj. ■
In spot .je . bil« »Ekonomska politika« tista, ki je:odkrila, da morajo denar, kapital in knedit- služiti .ekonomski orientaciji. Istočasno sp. prvič v zgodovini Titove Jugoslavije poslanci zahtevali znižanje iproračunskih (izdatkov, ki ,so( gonila;-sila inflacije. :;: ;	-C v ?
Tako pričenjajo končno tudi. v Titovi Jugoslaviji denarnogospodarsko-razmišljati. To pa je za »ideološko odklonovstvo« pomembnejše kot v,se, prijazne Titove besede zahodnemu svetu.
Beneš po 20 letih
Petega oktobra 1938, prgd dvajsetimi leti, se je umaknil z aktivnega političnega prizorišča, na. katerem se je odigravala pretresljiva tragedija malega naroda, eden izmed vodilnih akterjev tedanje srednjeevropske politike, češkoslovaški pred sednik dr. Edvard Beneš.
Naj omenimo pri tem še, da se je le bežno in prehodno pojavil tudi po drugi svetovni vojni, kot predsednik nove Češkoslovaške republike.
V svojem poslovilnem govoru je tedaj dejal: »Za predsednika sem bil izvoljen v bivstveno drugačnem času, zato sem se sedaj kot prepričan demokrat odločil, da odstopim...«. Govoril je mirno in stvarno, brez strasti in afektov, kakor je govoril v najsrečnejših dneh svoje velike kariere. Dve osnovni tezi sta se tedaj spopri-jemljali, ki še dandanes ostajata nujno druga drugi antiteza, in fantastično bi bilo misliti, da bosta kdaj ustvarili sintezo: je to evolucionarna demokracija, podprta s humanitarnim pojmovanjem smisla človeškega osebnega in družbenega življenja in z druge strani totalitarna diktatura. Razlike med demokracijo liberalnega tipa
in sistemi totalitarnih diktatur se tudi dandanes nenehno poglabljajo in preha-jajo k samim temeljem mišljenja in doživljanja sveta.	„w;
Dr. Edvard Beneš je po vzoru svojega učitelja T. G. Masargka stal z vsem du hom in polnim srcem na strani evolucio-narne demokracije in humanitete. Bil je prepričan, da je mogoče samo na teh idejah zgraditi Evropo in voditi svet. Zato je tudi ves čas, ko je stal na krmilu svojega naroda, užival zaupanje res o-gromne večine, ki je po svobodni volji legalizirala njegovo politiko in mu dala zanjo vsa pooblastila.
Ce danes, po dvajsetih letih, z mirnim pogledom presodimo dogodke, ki so se tako žalostno odigrali v osrčju Evrope, pridemo nujno do zaključka, da usoda tega državnika ni bila osebna zadeva in osamljen primer, marveč simbolni izraz velikih in usodnih sprememb v svetu, ki so se izoblikovale po drugi svetovni vojni in ki še dandanes puščajo odprta vrata plesu vzrokov in naključij, možnosti in posledic.
Beneš kakor tudi Masargk sta bila velika etika, humanista i.n optimista, in- prav v današnjem razburkanem času, ko militanten politik skuša tudi prj problemih malega naroda spodrivati politika idealista in filozofa, ite vprašujfemo: ali naj ta poslednji zavrže tiste ideale, ki edini varujejo pravico pred silo, slabotne pred močnimi?
M. U.
Ideja in ponos
Ko sem prebiral poročilo tajnika titovske Slovenske prosvetne zveze, Edvina Švaba, na občnem zboru imenovane organizacije, o čemer je pisal »Pr. dn.« 11. p. m., sem iztaknil dvoje lastnosti: idejo in ponos, ki ju morajo braniti titovski kulturniki pred zastopniki obeh tržaških nekomunističnih prosvetnih organizacij, SPM in SP.
Na žalost je »Pr. dn.«, kljub obilnemu prostoru, ki ga je posvetil raznim poročilom, pozabil sporočiti slovenski javnosti imena in priimke novo izvoljenega odbora SPZ. To pa še ni razlog, da ne bi tajniku, Edvinu Švabu, osvežil spomina prav v zvezi z obrambo ideje in ponosa nekaterih kulturnikov titovske SPZ.
Vsi pismeni tržaški Slovenci vemo, da je vsaj med odraslimi titovskimi kulturniki precej takih, ki so v zreli moški dobi zamenjali določene ideje prav s tisto, katero so dobršen del svojega življenja pobijali vsaj z isto gorečnostjo, s katero danes pobijajo svojo nekdanjo duhovno lastnino. Konkretno: Nekdanji goreči liberalci, klerikalci, Sokoli, Slovenski funt-je, krščanski in demokratični socialisti, Jadranski in drugačni stražarji so se ob komunistični konjukturi ne samo ohladili, ampak zavrgli lastno najplemenitejšo duhovno dobrino, ki so si jo sami prostovoljno in z navdušenjem prisvojili. Niso se samo strahopetno umaknili s prve linije obrambe lastne ideje - kot so tako upravičeno storili v prvi svetovni vojni Slovenci na ruskem in srbskem bojišču, ampak so dezertirali k svojemu nekdaj najhujšemu sovražniku. V največ primerih ne zaradi živčnega pretresa, kakor je v zadnji »Demokraciji« tako nazorno povedal Pepi Grinta, ampak iz golega koristolov-stva.
Zato, g. tajnik, več previdnosti v izra-ževanju tu, kjer - hvala Bogu - še spoštujejo tiskovno svobodo.
Miha Torkar
so razni govorniki poj asnevali razna pereča vprašanja.
Predsednik, g. Josip Terčon je zborovanje, ki je trajalo dve uri, zaključil z vzpobudo še odločnejšega in pogumnej-šega delovanja organizacije v bodoče.
TRŽAŠKI PREPIHI
Še neka) pripomb
.Gospod urednik!
Odgovor »Demokracije« na besednja-karska snubljena za »Narodni svet« je po doživelih izkušnjah edina stvarna ugotovitev. Utvar si demokratični Slovenci danes ne moremo privoščiti, posebno še, če jih spremljajo nevarnosti. Nobenega dvoma ni, da Slovenci že po izročilih hrepenimo po slogi in edinosti. To vero nam je zaplodila preteklost pred 40 leti. Kakor pa poskušajo komunisti, titovci in njihovi sopotniki tudi med nami izbrisati vse sledove slovenskih izročil, tako oživljajo z demagogijo tista izročila, ki bi utegnila koristiti njihovim političnim nakanam ali pa pomiriti pohlepne osebne ambicije poklicnih politikantov.
Poglejmo resnici pogumno v obraz: Razmere so danes prav po zaslugi komunistov, titovcev in sopotnikov čisto drugačne kot so bile v davni preteklosti. Narodnostna vprašanja so za zagrizene internacionalce »nacionalistična navlaka«, kakor je glasno izpovedal pred predstavniškim forumom komunistični Slovenec v trenutku ko je zavedni Slovenec spregovoril. v svojem materinem jeziku. Žaj »Novi list« ni omembe vreden dogodek, da je dr. Agneletto spregovoril v tržaškem1 občinskem svetu nekaj slovenskih besed, zato pa je dvoumno sumničenje tega lista naročena robota komunističnim zaveznikom. Res vzgledna narodna zavest!
toOTSKOi*.
C e se dobro spominjam sta bila prva pobornika za ustanovitev »Akcijskega odbora za STO« prav dr. Besednjak in njegov neodvisni prijatelj. Ali ni prav dr. Besednjak na sestanku ak. kluba »Jadran« prvi zagnal puško v koruzo v trenutku, ko je bila obramba STO najbolj potrebna? Kdo.se je otepal podpisa na proteste jugoslovanski vladi?
Gotovo je, da tudi pod danimi .razmerami tržaški Slovenci še vedno lahko skupno rešujejo določena vprašanja. Za take priložnosti so se skupno zavzemali -v kolikor tega niso odklanjale izventrža-ške politične centrale - v preteklosti in se bodo tudi v bodoče, brez posebnih »odborov« ali »svetov«, ki bi verjetno služili določenemu omizju približno tako kot služijo številne mednarodne konference sovjetskim vzornikom: za politično propagando in nereševanje življenjskih vprašanj.	Jadranski
j- dr. Alojzij Kuhar
Iz New Yorka je te dni prispela vest, da je tam nenadoma umrl dr. Alojzij Kuhar, brat pisatelja Prežihovega Voran-ca. Dr. Alojzij Kuhar je študiral v Celovcu in je bil 1. 1918 posvečen za duhovnika. Nato je nadaljeval študije v Parizu, kjer je diplomiral na politični in gospodarski fakulteti in tudi na visoki šoli za časnikarje.
Med obema vojnoma je bil zunanjepolitični urednik ljubljanskega »Slovenca«., 1. 1941 pa je z nekaterimi slovenskimi politiki odšel v tujino. Med drugim je bil tudi poslanik pri londonski vladi Poljske republike. Med vojno se je z vso vnemo zavzemal pri zavezniških vladah za usodo Jugoslavije, kateri se klub velikemu prijateljstvu z dr. Lambrehtom Ehrlichom nikoli ni odrekel. Prav tako pa mu je bila pri srcu usoda koroških rojakov.
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE	^
V TRSTU
V nedeljo 30. novembra 1958 ob 15.30 v dvorani »A. Sirk« v S. Križu;	'
Gl G I
komedija v dveh dejanjih Po romanu francoske pisateljice CO-LETTE dramatizirala ANITA LOOS
V torek 2. decembra ob 20.30 in v sredo-T decembra ob 20. 30 v
AVDITORIJU V TRSTU OTVORITEV SEZONE 1958-5^’^ '. TRSTU	‘
ZLOČIN IN KAZEN
(Prosta interpretacija v treh de1 ih po romanu F. N. DOSTOJEVSKEGA)
• Napisal DINO DARDI Režiser: Jože Bambič Scenograf: Sveta Jovanovič Asist, režije: Adrijan Rustja Scenska glasba: Pavle Merku
Prevedel: dr. Andrej Budal
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trstu
Uredništvo I n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio Ijc - Tel. 23>039 Goriško uredništvo: Gorica. Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 30,— Naročnina:
mesečno L 50.- - letno L Gl Za inozemstvo-mesečno L 90,- - iebno L 1000,-Postni čekovni račun: Trst št. 11-7223