T if Al

Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto S gold. nO ki-., za pol leta 1 gold. 30 kr.
Tečaj V.
V LJubljani 1. marca 1865.
List 5.
spevana svetima aposteJjnoma slovenskima
hmevnu.


i
■i aro I Mlinar.
r i
am
Dve svet - li zvez - di sve - ti - te Na ne - bu
f l ll l J >J I I »J J J
mm^immmMm

nam Sl<r - ve - nom: A - po - stelj - na Ci - ril, Me-
bi-^jj J , J^.j J




tod, Na ne - bu nam Slo - ve	nom. *) Sta


wmm
*) S temi versticami se začenjajo tudi vsi drugi oddelki.
sve - to ve - ro ši - ri
la Slu - žab - ni - ka 60-
■ ■ f T P r i 1 1 1
/r\
fJ
rt

mm
1 f
-f-

spo - do - va, A - po - stelj - na Ci - ril, Me - tod, Slu-
mm
j j 1 j J , J ,f-

žab - ni - ka Go - spo - do - va, A - po - stelj - na Ci-
ril , Me - tod, Slu - žab - ni - ka 60 - spo - do - va.

rt^fil!
rT~rTT
Slovene podučavala, Nebesa jim odpirala Apostoljna Ciril, Metod, Nebesa jim odpirala.
Slovenski rod ljubila sta, Za vse Slovene molita Aposteljna Ciril, Metod, Za vse Slovene molita.
Da Bog naj um nam razsvitli,
V	ljubezni serce razjiskri, Sprosita nam, Ciril, Metod,
V	ljubezni serce da gori!
Da se keršansko ljubimo Z narodi vsemi bratovsko, Sprosita nam, Ciril, Metod, Z narodi vsemi bratovsko!
Hranita mili, svitli žar Presvete vere rajski dar, Hranita ga, Ciril, Metod Presvete vere rajski dar!
(Po Majerjevi.)
„Iz mladi se tem ostri", ii.
Veselje do mišljenja.
Tisti, pri kterem bo duh telesnost nadvladal, bode že v pervi mladosti skrivaj iskal samote, tam premišljeval svoje naloge, in jih dobro izdeloval — pred, ko se tega nadjamo. Njegov pogled in obraz že kaže živost in višji razum. Kakšno znamenito rastlino, kakšno tujo žival pazljivo ogleduje in njegove vprašanja in odgovori razodevajo, da se njegov duh resno s tem ukvarja. Že pri igračah se otrok, ki je dušno dobro obdarovan, razločuje od drugih. — Komu ne pride na misel tukaj mogočni vladar v Aziji, perzijanski kralj Cir, ko so ga njegovi verstniki kralja volili! — Se bolj razločno se to kaže pri rečeh zadevajočih duševno delavnost. Basen, pesmico ali kako zanimivo povest živo zapopade, večkrat jo ponavlja, da jo o-hrani v spominu. Vse drugače je pa ta, ki je slabo obdarovan. Njega ne spodbuja ne narava, ne umetnija ; njegov obraz in usta za stežaj odperte razločno povedo, da je glava natlačena s slamo, in težko se bode pri takšnem zbudila duševna delavnost. Starši, njegove okoliščine ali druge reči so krive, da so njegovi dušni darovi oslabljeni ali vničeni.
Mladost je rada neredna, še celo odrasčeni in učeni so dostikrat neredni, tako da je nekterim nerednost znamenje mogočne glave, in vendar sleherni ve, da je le tam vse v naj lepšem redu, kjer ima vsaka reč svoj odločeni prostor, vsako opravilo svoj odločeni čas. Le tam, kjer je za učenje natančni red, je mogoče kaj prida se naučiti. Redovnost se pri dečku lahko spozna. Ako ima učenec za vsako reč odločeno mesto in ne more terpeti nerednosti, se vidi, da ljubi red in je odločen za višje duševno življenje.
Če mladost ne pazi, zastonj je vse podučevanje. Ima oči,
pa ne vidi, ima ušesa, pa ne sliši, ker ne pazi. Duh le dremlje,
ali pa je raztresen; nobena reč ga ne gine, nobena ga ne
mika. Nepazljivost in raztresenost je naj večji nasprotljej terd-
5*
nega podučevanja, kakor tudi pozneje previdnosti v djanji. Kdor reči, ktere ga obdajajo, pazljivo ogleduje, in iz tega sklepe dela, je bistroumen. To se že more viditi pri dečku in še celo pri otrocih; izmed dušnih moči se dar opazovanja prav zgodaj zbuja. Prav razločno se vidi pri dečku, da se njegovo opazovanje oživlja, ko zagleda kako zanimivo reč. Ako dalje najdemo, da otrok pri povestih bolje gleda na notranje lastnosti oseb, kakor pa na njihovo vnanje obnašanje, da vprašan večidel pravo odgovori, moremo priterditi, da je deček pazljiv, pozoren in pripraven za višje podučevanje.
Kdor se vsake male reči vstraši, kdor se na pol pota oberne, kdor ni stanovitno priden, ta ni za šole. Kdor pa hoče vse zvediti, poprašuje sedaj to, sedaj uno, in odgovore pretehtuje, kdor novo veselje zadobiva, kedar perve težave zmaga, kdor se iz lastnega nagiba dela loti, ta ima vse znamenja verlega možaka.
Kaj pa se more pričakovati od učenca, kterenui so naloge vse predolge, pretežke, —od takega, ki pri vsaki priliki pravi: „čemu se bom tega učil, tega mi nikdar treba ne bo; jaz nisem tako vedičen, da bi vse hotel zvediti, naj se pa tega uče drugi?" Kdor tako misli, temu je učenje zoperno, višje učenje bi bilo njemu jarm, kterega bi se, kedar mogoče, znebil, — takšen ni za učenost.
V nasprotno zmoto zabrede pa tisti, ki bi se vsega na enkrat rad naučil, ki se več reči ob enem uči. Veliko reči ob enem in te dobro opravljati, to — je le malokteremu mogoče. Saj že ljudje pravijo: „Kdor devet rokodelstev ob enem opravlja, ne ume nobenega". Koliko več se more to pri mladem človeku zgoditi! Misel spodriva misel, nobena se ne prime, in v glavi ne ostane druzega, kakor prazne besede. Iz takega zraste človek, ki vse hoče vediti, pa nič ne ume. „Non multa, sed mullum" — ne veliko na enkrat, pa to dobro — je stari pregovor. Ta napaka se pri otrocih ne spozna prav lahko. Veliko jih je, ki bi radi veliko znali, pa so pri tem neizrečeno pridni. Sumljivo znamenje te napake je, ako mladenči vse križem bero, brez načerta, brez reda, da bi le mnogo in mnogotero vedili. Takim pa je treba skerbnega in umnega voditelja. — Pri otrocih se pa to spozna, če se nobenega dela stanovitno ne derže, sedaj to, sedaj uno v roko jemljejo, pa ne doveršijo ničesar.
Obrazi iz odgojilnc povestiiice pri paganih.
b. Solon.
Solon, imeniten postavodajavec v Atenah, sin Eksekastidov, je bil kraljeve rodovine in rojen okoli leta 640 — 630 pred Krist. Potovaje in vdeleževaje se javnih opravil, se je djansko izobrazil. Slavno ime je dobil, ko je v vojski proti Mesencem mesto Salamid zmagal. Drakonove ojstre postave niso včinile zaželenega miru in pokoja v Atenah; bile so, kakor pravijo, s kervjo pisane, in niso se vkorenile pri ljudeh. Razpertije in nepokoji so vznemirili mesto , in lahko bi se bil Solon vrinil za samovladarja, raji pa je postal postavodajavec in posredovavec. Dasiravno pa v tem trenutku njegove postave niso veliko zdale, spoznali so še le po njegovi smerti, kako so bile koristne. Govorili bomo pa od njegovih postav toliko, kolikor se tiče mladine in nje odgojevanja. Solon nam je v vsem svojem prizadevanji zgled vljudnosti, in, sam pesnik, je tudi življenje v deržavi vse drugače razumel, bolj blago in lepo — kakor sta zamogla Likurg in Drako. Atene zelo obljudene, ki so imele žive, duševno izbujene prebivavce, treba je bilo drugače izre-jevati in vladati, kakor Sparto, kjer je bila večina sužnjih in je bil duh ves drugačen, kakor v Atenah. Solon je spoštoval tudi srednje stanove, kar v Sparti niso znali, in duševno omiko je višje cenil od bogastva.
Tudi Solon, kakor drugi starejši zakonostavci, deržal se je vodila, da je otrok deržavna lastnina; ker pa so bili Atenci zelo gibčni in njih opravila zelo različne, ni bilo mogoče tega vodila tako doslednje izpeljati, kakor v Sparti; otroke so odgojevali precej svobodno. Oče je sicer mogel novorojenca zavreči; ko ga je pa enkrat sprejel, zavezan je bil skerbeti za njegovo odgojevanje in ga tako podučevati, da je v deržavi shajal. Le pod temi pogojami je bil sin dolžan skerbeti pozneje za svojega starega očeta. Otroke, kterih očetje so v vojski padli, so očitno izrejevali, in deržava jih je tako rekoč posinovila.
Starši so gospodovali otrokom, vendar ni smel nihče svojih hčer prodajati. Vsaki sin je mogel svojega očeta spoštovati in, kdor ni za starše skerbel ali gerdo ž njimi ravnal, je bil zaničevan.
Kakor dan današnji, tako so tudi tačas odgojevali po premoženji. Naj poprej naj se otroci nauče plavati in brati, ubož-nejši naj se lotijo poljodelstva ali rokodelstva, bogatejši naj se uče godbe, jezdarjenja, lova in modroslovja.
Ubogim ni nihče branil višjega podučevanja, ali to je bilo težavno, in prigodilo se je, da so mladenči po noči pri mlinarju delali, da so mogli po dnevi v šolo hoditi.
Ako je oče otroka sprejel, so olepšali hišo z oljkiniin vencem, če je bil novorojeni deček, ako pa je bil deklic, ovili so na vrata volnat trak. Otrok je dobil ime od očeta, in ta je izvolil večidel ime kakega slavnega prednika.
Do 5. ali 6. leta so odgojevale strežnice otroka v maternih sobah. Po zakonu se je jenjal otročji čas v sedmem letu; čez kake 3 ali 4 leta so ga med deržavljane zapisali, kar so slovesno obhajali.
Od 7. leta otroka sicer niso materi odtegnili, izročen je bil pa večidel detovodu (pedagogu). V to so izvolili zvestega in previdnega sužnja. Detovod pa ni bil pravi učenik, on je vodil sebi izročenega v gimnazijo k učeniku, in je zopet ponj hodil, ga povsod spremljal in mu stregel.
Od 7. leta se je deček učil s svojimi verstniki brati in pisati. Potem so ga podučevali v godbi in pozneje je prišel v gimnazijo, kjer je ostal, da je spolnil 18. leto. Domače hiše se ni ogibal, hodil je domu spat, in odgojevanje ni bilo tako občinsko, kakor v Sparti. Za telovadbo so imeli Atenci več očitnih v to odločenih poslopij; vodja (gimnaziarh) imel je to častno službo eno leto; njemu so bili podložni vsi drugi uče-niki in služabniki; učenikov eden je zapiral in odpiral gimnazijo, kaznoval prepozno prihajoče, in je imel tanko šibo, ktero je prav pridno rabil.
Gimnazija je imela veže, kjer so se vadili tudi v gerdem vremenu in velik z zidom ograjen prostor, kjer so se vadili o lepem vremenu. Iz vež se je prišlo v dvorane, in tam so podučevali in se razgovarjali (disputirali); v posamesnih manjših sobah so se pa mladenči izpravljali in si život mazali.
Pomenki
o
slovenskem pisanji.
VII.
U. Is k aje — smo djali nekdaj — je narečaj (gerun-dium), zdaj pa — kar smo bolj učeni — pravimo, da je pri-slovni deležnik v tvorni obliki! Kako se pa nareja, ker se bere časi kaže, piše, maže, deržaje, ležaje, slišaje, časi pa sliše, leže, deržč, mazaje, pisaje, kazaje, iskaje?
T. Dokler smo bili bolj preprosti, smo djali, da se obra-zuje iz nedoločivnika tako, da se -ti preverže v -je pri glagolih pete in šeste oblike, p. delati — delaje, igrati — igraje, gospodovati — gospodovaje; pri vseh druzih glagolih se spreminja -em ali -itn sedanjega časa v -e, p. stati, stojim — atojé, molčati, molčim — molcé, grem (n. gredem) — gredé, sedeti, sedim — sedé, klečati, klečim — klecé itd. Zdaj, kar smo bolj prebrisani, pa učimo, daje pripona prislovnega deležnika é pri glagolih vseh verst, je pri glagolih poslednjih dveh verst, p. del-a-je, ber-e, nos-e, in celo kaže, pisé, maže iz mazati, mažem (V, 2.).
U. V ravno tej versti ima pri drugem razredu Janežič tole: „Spomina vredno je tudi, da obrazijo v novi slovenščini ti in malo da ne vsi glagoli tega razreda svoje deležnike sedanjega časa rajši v 1. razredu V. verste, n. pr. dihaje — dihajoč; dremaje — dremajoč; gibaje — gibajoč nam.: disé — dišoč; dremlje — dremljoč; giblje — gibljoč".
T. Iz tega sprevidiš, da pišejo eni kažč, mažč, pisé, ker se ravnajo po naj novejšem pravilu, da je deležnikova pripona pri glagolih vseh verst tudi samo e, eni pa pišejo deržaje, ležaje, slišaje, ker glagolskih redov ali verst dobro ne znajo. Deržati, ležati, slišati — so glagoli iz III. 2, torej deržim — é, ležim — é, slišim — é; slušati, kazati, pisati, mazati — pa so iz V. verste, torej bolj prav slušaje, kazaje, pisaje, iskaje (ne pa: išče — iščoč!).
U. Prijetniše mi je poprejšnje preprosto pravilo, in po njem se hočem ravnati, ker je navadno tudi v vsakdanjem govorjenji. — Zakaj pa je: razuma iskaje — z rodivnikom?
T. Ker se iskati šteje med glagole, ki vladajo rodivni sklon. Od teh piše Janežič §. 317: „V rodivnik devajo svoj
dopolnek ali predmet (objekt) : d) glagoli, ki pomenjajo kako željo ali zahtevanje, potrebo ali pomanjkanje, skerb ali deležnost, sosebno: iskati, čakati, želeti, upati, hoteti, potrebovati, manjkati, stradati, grešati itd."
Še bolje in sicer doslej, kar vem, najbolje ima to Metelko povedano z naslednjimi besedami: 4) Wenn sich die Verba, ihrem Begriffe nach, den Intransitiven (Neutris) nähern, und den Gegenstand gleichsam nnr berühren, indem ihre Wirkung mehr in dem Subjecte bleibt, und nicht den ganzen Gegenstand umfasset und ergreifet, wie andere Transitiva, deren physische Wirkung auf die leidende Sache übergeht. Hieher gehören die Verba, die ein Verlangen, ein inneres Streben, oder sonst eine Wirkung des Gemüthes bezeichnen, wie: upati, gledati, . . želeti, pozabiti, pogrešiti, čakati, iskati i. t. d. (vid. str. 244.)
U. Prav dobro je od te reči I. 1862 pisal Ladislav (v gimnaz. letn. „slovenski genitiv"), kjer pravi: „Genitiv pri glagolih zahtevnih ali želivnih (des Strebens). Glagoli, ki izrazujejo subjektove želje, da se udeleži reči, ali da sploh stopi ž njo v kako bližejo razmero, imajo 'genitiv tiste zahtevane reči, taki so: Iskala vedno v tem sem svoje slave. Iskal sem sveta pri vsih pravoznancih. Takrat glejmo nad oblake, tam miru, pomoči išimo. On iše veselja za denarje i. t. d."
T. Meni ste ondi prav všeč tiste dve opombi zastran glagolov pozabiti, pogrešiti, čakati, pričakovati: „a) Pozabiti zahteva genitiv, kader pomeni, reč zanemariti, jo iz misli izpustiti, ne porajtati na-njo, kakor v stavkih gor navedenih, ali: „Pozabil je svoje nesreče", to je, se ne zmeni zanjo. Drugače je stavek: Fant je kapo v šoli pozabil (aus Vergessenheit zurück gelassen); fant je že spet vero pozabil (se je ne more spomniti). V takih stavkih glagol objekta celo nič ne zadeva, in tu je accusativ. llavno tako pogrešiti, post.: Na kamnu sem ruto pogrešil (sem jo pustil). Drugače: Dalje grede sem rute pogrešil (se spomnim, da je nimam). Otroci matere pogrešajo, to je, na njo mislijo pa je nimajo. — b) Pri čakati, pričakovati je ločiti med pomenom, genitiv ima le ondi, kjer izrazuje želje. Drugače je v primerljejih, kot: Veselje ki čaka izvoljene. Tu nišo želje, ampak čakati pomeni: Je pripravljeno za-nje, ima veljavo, kakor lat. m an et, torej zahteva accusativ. — Ravno tako je razločno: Česa pričakujete od nas? (želja); in pa: Kaj Bog pričakuje od nas? (Bog nima ničesar od nas želeti, kar pričakuje, je njegova pravica
in naša dolžnost). Torej v pervem stavku genitiv, v drugem aceus." — Ali se da (udi v iskati razločiti dvojno djanje , notranje in vnanje, in po tem pisati zdaj genitiv zdaj pa accusativ?
Pašni k.
Trudiš se, da bi iznajdel navod, po kterem bi se tvoji otroci lahko in radi učili, da bi jih naučeno zanimivalo in bi tega ne pozabili, tudi jaz se zato prizadevam; temu pa gotovo pridevaš navod, po kterim bi se naj imenitnejše resnice globoko prijele, ostale in sad prinesle.
I.
Dragi moj! Naš vek hoče moder in srečen biti brez Boga: to je perva nespamet. Brez zatajevanja samega sebe hoče nraven biti: to je druga nespamet. 1'oslednjič hoče modrost in blagrost, krepost in imenitnost imeti brez keršanstva — to je poslednja — zmota vseh zmot.
Zoper te zmote obdeluj svoje poslušavce dan na dan. Brez tega ni blagrosti ne za učence, ne za učenike. Da se ti bo pa to obdelovanje še imenitneje zdelo, zamolčati ti ne smem svojega prepričanja o nravnem izobraženji; — ob kratkem inje-dernato ti hočem povedati, kar od tega mislim. 1. Vsako nravno izobraženje, ktero ne izvira iz Boga, je nemogoče, in ako se ne povračuje na Boga, je nečimurno delo. 2. Ni ga poduče-vanja v veri tako čistega, tako močnega, tako primernega za naš rod, tako priličnega za mladino od nauka in življenja Kristusovega. 3. Učenik v veri mora naj poprej serce pri mladini resnici odpirati in resnico v serce polagati in jo oživljati. 4. Za ta posel je učenik le toliko sposoben, kolikor se žive vere nad njem vidi, in zadosti razuma ima, pravo besedo za pravo misel in pravo misel za pravo resnico najti. o. Mora tedaj naj poprej svojim odgojencem zaupanje do sebe obuditi, da jih pridobi resnici. Mladeneč in deček, kteri učeniku ne zaupa, tudi resnice ne verjame. Tedaj tirja Kristus naj poprej zaupanja do sebe. 6. Naš vek se močno upira zoper štev. 1. in 2. in premalo verjame 3., 4., 5. točki. Od tega pa tudi nekoliko izvira, da večidel učečih se zaostaja v nravnem izobraženji.
Da bi se tebi to jedro tako okusno zdelo, kakor je tečno l
II.
Svet je spačen, otroci so med svetom, tedaj so tudi otroci spačeni. Tako govoriti se bo tebi umevno zdelo; najdel pa tudi boš, da je resnično, ako na tanko pregleduješ, kaj otroci počenjajo. Nikar pa zavoljo tega serčnosti ne zgubi; dve mesti ste tukaj, kako pa deržite skupaj ! Pervo je: človeška revščina, drugo pa: odrešenje po Zveličarji našem. Od človeške revščine podaj se na ravnost do odrešenja; ta pot je naj krajša, pa tudi naj bolj gotova. Prosi, svari, strahuj, čuj, moli, stori, kar moreš, da slabo zmaguješ pri svojih rejencih, drugo pa stori Gospod, ki je pravi edini Zveličar.	(p0 Sailer-ji.)
Šolsko blago.
Postranski nauki za nedeljske šole.
1.	Povej in razjasni domače pridelke, fabrike i. t. d.
2.	Razloži, kteri domači pridelki se prodajajo iz dežele, in kteri se kupujejo iz ptujili krajev.
3.	Povej vse vode, ki izvirajo v domačiji, in ki napajajo domače kraje.
4.	Naznani zdravilne vire, ki so v domači in v sosednih deželah.
5.	Govori o dušni in telesni človeški naturi.
0. Razjasnuj nekterc prikazke, ki se vidijo v zraku.
7.	Povej, kako se izmerijo nekteri naj bolj navadni prostori, p. travniki, njive i. t. d.
8.	Glej , da boš učence tudi vadil, da bodo znali z očesom prav meriti in presojevati.
9.	Kaži, kako se sostavijajo naj bolj potrebni in navadni opravilni spisi.
10.	Vadi učence pisma pisati.
11.	Govori o lesu, ki se potrebuje pri kmetiji in obertniji.
12.	Povej, kako se seje in sadi naj bolj potrebniša zelenjava za kuho.
13.	Kaži, kako se drevje cepi ali žlahtni.
14.	Govori o naj bolj potrebniših opravilih, ki so ta čas na polji, travnikih in v gojzdu.
15.	Razloži kaj od različnih rud, ki se nahajajo v domači in sosedni
deželi.
10. Vadi bolj zmožne učence naj potrebniše reči risati.
17.	Kaži rastline, ki so za zdravilo, za obertnijo in za klajo.
18.	Razlagaj kaj iz zemljopisja, najpred iz domačega kraja in iz domače
dežele.
19.	Kaži in popisuj strupene rastline, posebno vse take, ki rastejo v domačem kraji.
20.	Govori kaj o domači zgodovini.
21.	Naznani potrebne in koristne knjige in časopise, ki naj jih učenci pozneje berejo.
22.	Skerbi, da bodo učenci razumeli in si zapomnili, kar berejo.
23.	Razlagaj kaj od domovine, kakšna je, kako je velika, kje je in ktere so njene meje.
24.	Govori o namenu in dolžnostih, ki jih ima človek v družini, v srenji, v cerkvi in deržavi.
25.	Razlagaj, kako bi se pospeševala domača obertnija.
26.	Povej, kdaj in kako je prišla sveta vera v naše kraje (Sv. Ciril in Metod i. t. d).
27.	Naštej vse dobrotljive naprave, ki jih ima domovina in sploh av-strijansko cesarstvo.
28.	Povej , ktere in kakšne gore so v domovini.
29.	Govori sploh o rudstvu in povej, kje in koliko se ga pridobuje v domači deželi.
30.	Govori o duhovskih in deželnih višjih gosposkah, in razlagaj dolžnosti podložnih.
Iz dnevnika nekega starega učitelja.
15.	febr. 18 . . Danes je bilo že prav prijetno vreme, tedaj tudi polna šola učencev. Zelo me veseli, kedar pridem v šolo in so vse klopi polne ukaželjnih dečkov in deklic. Dvakrat bolj gladko mi teče beseda v polni šoli, akoravno tudi kaka potna snaga več — to pa mi nič ne de; pridni učenci mi ves trud polajšajo.
16.	febr. Danes sem imel v cerkvi opraviti. Bila je poroka mladega ženina in neveste — nekdanjih mojih učencev. Bog jima daj srečo! — Kedar vidim mlade ljudi, ki so v zakonu srečni, se mi zdi, kakor bi vidil lepe drevesa polne naj lepšega sadja. „Dobri starši — dobri otroci" je resničen pregovor, ki se večidel vseskozi poterjuje v življenji.
17.	febr. Danes je bilo v šoli prav neprijetno vreme, kajti gromelo je in še celo treskalo. Pa je res bilo tako. Zvedil sem, da sta se dva učenca po poti v šolo grede hudo stepla in celo s kamenjem Iučala in ranila. Zelo me je zabolelo serce, ko sem se prepričal in sam vidil, da je bilo res tako. „Te-penje se mora kaznovati s tepenjem", pravi moje staro vodilo, in tako se je tudi zgodilo; toda grenko, prav zelci grenko mi je pri sercu, kedar moram vzeti šibo v roke; raji bi delal, ne vem
kaj; pa, kar se mora zgoditi, se mora zgoditi, če je tudi grenko. Bog daj, da bi se to nikdar več ne ponovilo!
18. febr. Danes v saboto smo se v šoli peti učili. Že več let mi tekne navada, da o sabotih popoldne pojemo, in sicer ne samo šolske, tudi cerkvene pesmi, posebno take, ki so cerkvenemu času primerne. Nekdaj nisem tako ravnal, pa sedaj spoznam, da ni bilo prav. Menil sem, če ravno tiste pesmi, ki jih v nedeljo pojemo v cerkvi, pojemo že pred ta dan v šoli, niso potem v cerkvi tako mikavne, ker so že preveč znane; to pa je napak. Pesem, ki je znana, veliko bolj sega v serca, kakor pa tista, ki je ljudem čisto neznana. Cerkveno petje na kmetih ne sme biti zavito in preveč umetno, pa tudi ne preveč prosto t. j. tako, ki nima ne života, ne glave. Tudi jaz sem bil včasi tako zbirčen, da mi ni bila nobena natisnjena pesem všeč, in da sem si večkrat sam glavo belil in besede, pa tudi napeve koval, ker sem mislil, da jaz bolje vem, kaj je za proste ušesa treba, kakor pa marsikteri učenjak, ki zlaga cerkvene pesmi. Sedaj ne mislim več tako, in sicer od tistega časa, kar sem jel prebirati in poskušati izverstne dela, ki se že sedaj dobe na odru cerkvene godbe. Sramujem se, da sem bil po-pred tako nespameten in svojoglaven. Zapišem si tedaj ta le nauk: „Preden hočeš sam kaj narediti, poglej, kako delajo drugi, ki so bolj skušeni od tebe!"
i © T t © te
Iz ptujske okolice 13. svečana 1865. Prebirali smo v mnogoterih časopisih veliko že o zadevi sedanjih ljudskih šol na deželi; in vidili smo marsikaj važnega, podučljivega, lepega in dobrega, — veliko pa tudi slabega; zvedili smo večkrat kako ojstro, pikavno resnico, — vmes pa včasih tudi golo neresnico. — Sprejeli smo vsikdar zasluženo ali že pohvalo ali grajanje s hvaležnim sercem, prizadeva je si, tirjatvam sedanje dobe še bolj vstreči; tudi smo molčali krivičnemu obdolženju, dobro vede, da ni človeka na svetu brez napake, in da nam keršanska ljubezen zapoveduje razžalnikom odpuščati. Ker pa so v novejši dobi začeli celo učitelji učitelje obirati in razžaljive laži po svetu trositi, se nam ne zdi primerno, da bi še dalje molčali. Razkriti moramo tedaj resnico, in opravičiti se, da ne bi morebiti svet prezlo o nas mislil. Citati smo namreč v 22. listu preteklega in v 2. listu tekočega lela v našem „Tovaršu" dva dopisa o učiteljskih pomočnikih v ptujski okolici, v kojih se deloma nahajajo gole neresnice, in sicer te le: 1) da so popred nekteri učitelji skorej vso svojo
službo podučiteljem na rame nakladali; — 3) da nekteri pervi učitelji le malokdaj, in večidel le takrat v šolo učit hodijo, kedar podučitelj duhovna k bolniku mora »prevajati; — 3) da za terdno postavljeni učeniki svoje pomočnike, ako jim vsega po starem kopitu ne store, krivo tožijo in preganjajo. — l)a temu ni tako, lahko presodi vsakdo, kdor spozna našo šolsko gosposko. — Naši pervi šolski predniki, gospodje fajmoštri in dekani tirjajo namreč od vsakega učitelja, naj si bo za terdno postavljen, ali pomočnik , da je marljiv in da dosledno spolnuje vse svoje dolžnosti — šolske kakor cerkvene. Gospodje šolski ogledniki gredo vsako leto po vseh šolah, in na tanko poskušajo mladino, ktero morata izpraševati oba — učenik in pomočnik, ter odvračajo vse napčnosti; hvalijo, kar je vredno, pa (udi grajajo, kar se mora grajati, in nam kažejo pravo pot k verlcmu in pridnemu napredku. — Zanikarnega učitelja bi gospodje dekani poklicali na ojster račun, bi mu ukazali zamujeno popraviti in poravnati žugaje s tožbo pri višjem šolskem ogledu, — gerdega lenuha pa bi celo ne terpeli v službi. — Pritožbe učiteljev preiskujejo gospodje dekani po pravici, poslušajo obe stranki, pozvedujejo pri domačih duhovnih gospodih, in razsodujejo, kar je prav in primerno. Nima tedaj učitelj v tej reči nikake prednosti pred pomočnikom , in tako se nikomur ne godi krivica. Poznamo se pa tudi dobro vsi za terdno postavljeni učeniki cele ptujske okolice, in dobrovestno terditi moramo eden od vsakega vsak pa od posamnega, da v svoji službi nismo lenarili, se nismo nikdar zanašali celo in v vsem le na svoje pomočnike, marveč delali smo z božjo pomočjo vsak po svoji pripravnosti in zmožnosti; poleg tega pa smo tirjali tudi od pomočnikov, da so nam pomagali pri naših opravilih, kar nam odreči pravice nimajo, akoravno bi to storili radi, posebno kar se tiče cerkovnikovega dela. — Ker že ravno govorimo o cerkvenih opravilih, ktere se gosp. Rakoljskemu vidijo tako težavne in zaničljive, moramo naznaniti, da je v poprejšnjem oddelku sekovske, sedaj lavantinske škofije, učiteljem in njih pomočnikom bila od nekdaj dolžnost, da so opravljali vse cerkvene dela na koru in v zakristiji. Da pa gospode pomočnike tega dela preveč ne doleti, imajo skorej vsi učeniki še posebnega že bolj odrasčenega dečka, da zvoni, cerkev pometa in opravlja take bolj hlapčevske dela pri cerkvi. Le kedar je treba, da vsi skup primejo za delo, se tudi gosp. pomočnik prav lepo poprosi, da bi pomagal.
Kar zadeva plačilo, nam res vsem učiteljem ne cvete ravno pšenica , in želeti je, da bi se v tej reči skorej kaj boljšega določilo, in tudi toliko, da bi začasno preskerbljeni tudi brez prevelike skerbi >	mogli pričakovati svoje stare dneve; vendar niso gospodje šolski po-
pomočniki v naši okolici, ako primerjamo učiteljeve dohodke, tako slabo plačani, kakor pravijo. — Učitelji pri nas živimo večidel od prostovoljnih darov, koje nam srenja daje v zernji, vinu, i. t. d. Je letina slaba, tudi slabo shajamo, ker imamo le malo terdno določenih dohodkov. Svojim pomočnikom pa dajemo določno 30 do 40 gold., in še več letne gotovine, pa jih tudi preskerbujeino z vsemi za vsakdanje življenje potrebnimi rečmi. Dobivajo strošek, kakega sami imamo, pro-
sto stanovanje, hišno orodje, posteljo, svečavo, kurjavo, perilo, — in vse ure za posebno podučevanje mladine so jim proste, v kojih si tudi dokaj prislužiti morejo. Dobri gospodarji med njimi tudi dobro shajajo. Poznamo mladega učitelja v ptujski okolici, ki si je prihranil že lep denar, — samo da ta gospodič ne hodi po kerčmah in ne pali smo-dek in se oblači po svojem stanu. — Kar dalje zadeva pripomočke za omiko naših mladih učiteljev, smo si tu in tam osnovali okrajne učiteljske knjižnice, v kojih imamo koristnih pedagogičnih knjig za potrebe dovolj. Kjer takih ni, imamo učitelji sami dobre knjige. Gla-sovirjc, izverstne muzikalije imamo skorej povsod, in tudi radi posodimo, ako nas kdo poprosi; samo ta je, da se nekterim mladim gospodom zdi skoro nečast, da bi kaj poprosili, da se nočejo poslužiti marsikterih pripravnih pripomočkov. Za spričbo tega povem, da v nekem našem šolskem okraji izmed pet šolskih pomočnikov samo eden jemlje iz knjižnice knjige in jih čita. *)
Dokazati smo hotli s tem dopisom brez zamere, kaj ino kako je med nami učitelji ptujske okolice, in da ni vsemu verjeti, kar se o nas po svelu pravi. Da izverstni nismo, radi spoznamo; pa v vsem iz-verstni ljudje so tudi le ideali. Mladim gospodom pa svetujemo, naj popred, ko se odmenijo za učiteljski stan, dobro premislijo, ali imajo poklic in dobro voljo, da bi prenašali težave, ki so z njim sklenjene. Naj ne izvolijo učiteljskega stanu samo zato, da bi se oprostili vojaščine in le sploh dobro živeli I — Blagovoli nam , „Tovarš", prostorček za ta naš dopis! Lepo prosimo! Z Bogom!
France Vnčnik, učitelj pri sv. Barbari za se in svoje verstnike.
— V Kobaridu	1864. Pod Matajurjem. A. Žnidarčič.
O čerki „r". Pripusti mi, „Tovarš", da ti svoje serčno veselje kteri razodenem nad tistim spisom v tvojem zadnjem listu lansk. tečaja, je čerko „r" izmed samoglasnic pahnil ter ji tisto mesto odkazal, ktero ji tiče. —
Zelo me je žalilo , ko sem bral v „Novicah** tisto nedokončano pravdo, v kteri je čerka „r" tirjala, da jo Slovenci med samoglasnice prištejejo, zakaj tirjala je, česar bi ne smela tirjati, ter je stezala svojo roko po lackeni blagu in drugim edino postavnim samoglasnicain vekovečne pravice kratila. —
Ošabna je bila in ohola, kakor sraka, ktera se je s tujim, pa-vouovim perjem lepšati mislila, in zato naj bi ji sedaj postavne samoglasnice vse ukradeno perje samoglasnične lepote do čistega po-
*) Tudi pri nas ni bolje!	Vredn.
**) „Tovarš" iz serca rad odkriva misli svojih tovaršev — bodisi učiteljev aji njih pomočnikov ali kterega koli, ki mu je šola in učiteljstvo pri sercu; ve pa tudi dobro, da se že od nekdaj tu pa tam med starjimi in mlajšimi učitelji rada rada vgnjezduje nesloga, ktera pa, žalibog, ne obeta kaj prida, posebno pri učiteljih, kterim je naj bolj treba združenih moči. Vedno resničen pa je stari slovenski pregovor: „Da se resnica prav spozna, je čuti treba oba zvoni".
Vredn.
pulile, ter jo tako našeškale, da bi si nikoli več ne upala stopiti črez mejo pravične postave. —
Neoveržljiva postava človeške pameti je to, da edna ter ista reč ne more imeti ob ednem dve protislovni lastnosti. Tako n. pr. se ne more reči, da eden ter isti človek je ob ednem pameten in nepa-meten, ob ednem pošten in nepošten, ob ednem živ in neživ, i. t. d. Kavno tako se tudi ne more reči, da je edua ter ista čerka „r" ob ednem samoglasna in nesamoglasna!! Postava je taka, in pravde je konec. Kdor želi drugače imeti, naj se s pametjo krega!
Iz Primorja. V šolskem letu 1863 je bilo v 422 duhovuijah v goriški, teržaški, porečki in v kerški škofiji 327 katoliških ljudskih šol, in sicer 4 glavne — združene s spodnjo realko —, 15 glavnih šol za dečke, 12 za dekleta, 1 za oba spola, 200 terdno vstanovlje-nih malih šol in 95 ne za terdno vstanovljenih šol. V 85 teh šolah se je podučevalo po laški, v 129 po slaveuski, v 52 laško - slavonski, v 45 laško-nemški in v 16 slavensko-nemško. S temi šolami je bilo združenih 60 obertnijskih šol za dekleta, 2 obertnijski šoli za rokodelske dečke in 156 nedeljskih sol. Za šolo godnih otrok je bilo v 751 krajih 74.204 za vsakdanjo in nedeljsko šolo, iz med kterih jih je hodilo v očitne ljudske šole 34.872. Otrok, ki niso v šolo hodili, je bilo pa 57.331, kterih pa se tudi veliko doma podučuje; vendar jih je po deželi še veliko, ki so brez šole. — Šolskih okrajnih ogledov je bilo 44, duhovnih oskerbnikov 330, katehetov 180, svetnih šolskih oglednikov 217, učiteljev 306, podučiteljev 45, učenic 88, podučenic31, obertnijskih učenic 35, učiteljskih pripravnikov pa 61.— Šolskih hiš je bilo 183 lastnih, 97 najetih in 33 brez plačila pripu-sčenih. Od prejšnjega leta je več 1 glavna šola, 1 mala šola, 6 o-bertnijskih šol, 7 podučiteljev, 3 učenice, 5 obertnijskih učenic in 9 lastnih šolskih hiš. — Povsod se kaže, da učiteljstvo in šolstvo lepo napreduje. Srenje ne pravijo, da ne potrebujejo šol, temuč le tega žele, da bi šole deržava preskerbovala, ne pa srenja iz svoje moči. *)	(Po „Sch. B")
Iz Celovca. G. Janežičeva „Slovenska slovnica" za domačo in šolsko rabo, — tretjega, popravljenega natisa (1864), — je poterjena za gimnazije in realke. — Prišla je na svitlo tudi učena „Uzajemna slovnica slavjanska". V Pragu 1865. Ta slovnica obsega na kratko šest slovnic, t. j. staroslovensko, rusko, hervaško-serbsko, češko, poljsko in vzajemno slovansko, in napeljuje Slovane do enega književnega jezika. Bog daj, da bi se ž njo kolikar toliko tudi dosegel ta namen!
Iz pod Verha. „Tovarš"! menda iz naših krajev še nisi nikoli nič povedal, kako je s šolstvom; pa kako boš kaj zvedil, če ti nihče kaj ne poroči? Poslušaj tedaj! Pri nas imamo že nekaj let stanovitno
*) Tako se sploh želi tudi pri nas na Kranjskem, posebno po manj premožnih soseskah. Tudi marsikteremu učitelju bi se velik kamen odvalil od serca, ko bi ga plačevala deržava namesto srenje.	vred».
šolo, — pa še sedaj ne moremo reči, da bi bila popolnoma vredjena. Olroci hodijo v šolo, kakor se jim ali staršem poljubi — nekleri pridno, večidel pa prav vnemarno. Po leti pravijo, da morajo živino pasti in na polji delati, po zimi pa jim je vreme prehudo ali preslabo, da ne morejo redno v šolo. Učitelj naj se v neredni šoli trudi in trudi, pa vender malo more koristiti, ker se mu nauk nekako ves terga. Po moji misli bi bilo dobro, da bi se pri takih okoliščinah prenaredile šolske ure. Sedaj se podučuje zjutraj od 8. do 10. in popoldne od 2. do 4., kar je nekterim otrokom in staršem zelo neprimerno, bodisi po zimi ali po letu. Slišim, da imajo po več krajih šolske ure dopoldne od 10. do 12., in popoldne od 1. do 3. Tako bi bilo tudi pri nas dobro. Oddaljeni učenci, ki navadno čakajo v šoli popoldanskega nauka, bi potem manj časa potratili in po šoli pripravneje domu hodili, kar je posebno treba po zimi, kedar so kratki dnevi. I'o leti pa bi tudi lahko hodili v šolo tisti, ki morajo živino pasti in na polji delati. Naj bi naši domači gospodje šolski predniki to reč prevdarili in šolske ure bolj primerno vravnali!	fl., srenjčan.
Iz I^jubljane. Perva vdova, ki jo bode podpirala „družba v pomoč učiteljskim vdovam in sirotam na Kranjskem", je vdova rajnkega učitelja P. Fajfarja v Smartnem pri Kranji. Dobivalo bo 60 gold. in sedaj tudi trije otroci po 15 gold., tedaj 105 gold. na leto. Gotovo lepa pomoč za malo vplačanega denarja. — Tu pa tam so še učitelji na Kranjskem, ki še sedaj ne poznajo dobrotne bratovske družbe, ki bi morda kmali njim ali njihovim bratom učiteljem veliko, veliko koristila.
—	Tukajšnja hranilnica je „Slovenski Matici" darovala 3000 gold. v b% dolžnih pismih.
—	V poslednji seji, 14. februarja t. 1., je kupčijska zbornica po predlogu gospoda Horaka učiteljem v mestni glavni šoli pri sv. Jakobu za nedeljsko šolo rokodelskih dečkov dodala 150 gold. Vse to lepo kaže, kako se oživljajo za občni blagor društva, pri kterih imamo blage, domače možake. Slava!
—	Izpraznjena služba pervega kateheta v tukajšnji c. k. nor-malki, je podeljena čast. g. Jožefu Klemenčiču, dosedanjemu drugemu katehetu, kteri bode tudi učil katehetiko in metodiko v bogoslovji. Na njegovo mesto, kakor se sliši, pa pride g. Franc Boštijančič, duhoven v Ljubljani. — Prav ginljivo so se poslovili g. vodja in g. g. učitelji od svojega prejšnjega pervega g. kateheta , in tako tudi g. katehet pri njih.
—	V mestni glavni šoli so bili v pretečeni pervi polovici šolskega leta vsakdanji učenci 303, nedeljskih pa je bilo 125, tedaj vkup 428 učencev. — V dekliški glavni šoli č. g. g. Uršulinaric je bilo sedaj z znotranjo in s ponavljavno šolo vred 1036 učenk.
Listnica. G. L. B. v P. g.: Ne bodite hudi, da Vašega sostavka ne natisnemo. To reč smo že do zadnjega zernica omlatili. — G. J. L. R.: Hvala! pride drugo. — G. P. Ž. v T.: Zakaj nam ne pošljete obljubljenega spisa?
Odgovorni vrednik: Andrej Fraprotnlk.
Natiskal' in založnik: Jož. Rudolf Milic.