AKADEMSKI PEVSKI ZBOR V LJUBLJANI
KONCERT
ANTON FOERSTER
IZVAJA AKADEMSKI PEVSKI ZBOR V LJUBLJANI DIRIGENT: FRANCE MAROLT
    m ni«»»«®  	 mm..................................................miiuiimiiiii
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiii
-3- V. 1S33
3-
4-
5-6.
7-
8.
9-
10.
11.
12. *3-
14-
15-16.
17-
KONCERTNI SPORED:
Kantata iz psalma 126. („Cerkveni glasbenik“, 1886)
(„Pevčeva“ pesmarica, 1926)
(„Novi Akordi“, 1904)
(Pesmarica „Mohorjeve družbe“, I. del.)
(Sedem moških zborov, „Glasb, mat.“ 1910) (Pesmarica „Glasbene matice“)
(Pesmarica „Glasbene matice“)
n	»	»
ODMOR.
(Sedem moških zborov, „Glasb, mat.“ 1910)
m	n	»	»	9i	d
»	9i	n	»	»	»
Prirejene narodne pesmi:
Kamilo Mašek=Foersfer: Bleško jezero. (Pesmarica „Mohor, družbe“ I. zv.) Josip Flajšman-Foersier; Triglav.	„	„	„	I.	„
Narodna-Foersfer:	Vse mine.	„	„	„	II.	„
Narodna=Foers{er:	Slovo.	(Pesmarica	„Glasbene matice“)
Blaž Pofočnik-Foersier: Zvonikarjeva. (Pesmarica „Mohor, družbe“ I. zv.)
Umrl je mož — mož živi. (Sedem moških zborov. „Glas. mat.“ 1910)
KONEC
Začetek točno ob napovedani uri! Med izvajanjem vstop zabranjen!
Večerni ave.
V brezupnosti.
Samo.
Razbita čaša. Milica.
Njega ni.
Pj e vaj mo!
Tri mi tuge.
Spak.
Vihar.
Foerster je temeljna postava slovenske glasbe, one nujne, bitne kulturne sestavine našega naroda, ki umetno glasbo redno in stalno ustvarja in soustvarja, one trajne kulturne žiti, ki v narodnem snovanju tesno veže sklada-telja-izvajalca s poslušalstvom. Foerster šele je postavil in zahteval te nujne in potrebne premise našega glasbenega življenja, jih programatično razširil in poglobil, sistematično utrdil ter s svojim velikim delom posvetil. Od svojega nastopa v Slovencih do pojave Fr. Gerbiča in M. Hubada na polju svetne glasbe ter do nasledstva St. Premrla v cerkveni glasbi je Foerster prvi vsestransko oral našo glasbeno ledino in zlasti cerkveno glasbo temeljito preobrazil. Foerster je veliki mojster - zdravnik naše glasbe: neustrašeno je začel trebiti tuji plevel z naše glasbene njive ter pobijati diletantsko prizadevanje starokopitnih glas-bunov in zlaganih pevoskladnikov. Toda kjerkoli je urezal, kamorkoli zasadil, povsod je s spretno roko stvarjal dobrine, ki so pognale med nami zdravih korenin ter rodile obilen in zdrav sad. Njegov blagi in pošteni značaj ter izredni vzgojiteljski dar sta ga usposobila za ta veliki poklic; potrebnih sil je črpal iz svojega globokega in širokega talenta, ki ga je usmerjala izobrazba svetovno-široke podlage. In prav ta okoliščina je s pridom koristila njegovi kulturni misiji v našem šele nastajajočem narodu: z vedrim duhom in slovanskim srcem je doumel in vzljubil slovensko pesem in njene prvine, presadil na našo gredo ideje svetlih evropskih vzorov, pojoč nam njih visoko pesem preprosto, po naše«. Foerster se je vkoreninil globoko v slovensko zemljo; njegova idejna stremljenja vodijo v svet, da se oplojena vračajo med nas. Iz njegovih kantorskih ust nam doni klasično-čista, krepka,
zdrava slovanska pesem; ob bokih mu stojita titana, princeps musicae ecclesia-sticae Palestrina in herojski Beethoven, iz zaledja pa se dobrotno smehlja slavni Smetana: »Da si ostal med nami, imeli bi češkega Schuberta, no, postal si slovenski Foerster.«
*
Anton Foerster se je rodil 20. decembra 1837. v Osenicah na Češkem kot sin vaškega učitelja in vodje cerkvene glasbe Jožefa Foersterja. Foersterji so stara kantorska rodbina, predniki so bili glasbeniki-učitelji. Trije bratje, Lojze, Josip in Anton, so si izvolili glasbeni poklic, znamenit je zlasti Josip, ki je bil orgeljski virtuoz in profesor kontrapunkta na praškem konservatoriju,1 njegov sin I. B. Boerster je uvaževan češki skladatelj. Prvo podlago je dal mlademu Antonu njegov oče, vzgojitelj treh rodov, ki ga je temeljito izvežbal v petju in orglanju, že z 10. leti je nadomestoval očeta pri cerkvenem opravilu. Ves čas svojih gimnazijskih in visokošolskih študij se je revni Anton preživljal s cerkvenim petjem,2 orglanjem in poučava-njem glasbe. Po odlično dovršeni maturi 1858. je vstopil v cistercijanski samostan v Višebrodu, kjer se je z vnemo lotil glasbenega študija, zlasti Palestrine in gregorijanskega korala. Po 11 mesecih je izstopil iz noviciata in odšel v Prago študirat pravo, ki ga je absolviral in napravil 1. drž. izpit. Praško glasbeno življenje je Foersterja docela zajelo in ga tesno zvezalo z mlado glasbeno generacija takratne dobe. Stopil je v ozke stike s skladateljem K. Bendlom, znamenitim glasbosloveem in kritikom dr.
1 Njegovo znamenito delo »Nauk o harmo-
niji« ,je prevedeno v več tujih jezikov.
3	Foerster je pel krasen, mehak liričen tenor; pev. dr. ,Hlahol‘, ki je bilo ustanovljeno 1.1860., ga zaznamuje kot odličnega pevca-solista.
L. Prochäzko;3 odločilnega pomena za njegovo življenje pa je postala prijateljska vez z B. Smetano. Smetana, t. č. prvi kapelnik »k. češkega divadla , je šele odkril Foersterjev skladateljski talent, ga popolnoma pritegnil k glasbenemu delu in ga namestil za učitelja-pianista na svojem glasbenem zavodu. Na pobudo svojega odličnega mentorja in s posredovanjem dr. L. Prochäzke je Foerster 1.1864. sprejel mesto organista in zborovodje pri škofijski cerkvi v Senju v Hrvaškem Primorju, kjer je našel primitivne razmere. Lotil se je proučevanja staroslovenske cerkvene glasbe in pričel skladati glagolske cerkvene skladbe, poučevati semeniščnike v liturgičnem petju in ustanovil cerkven zbor, ki je v kratkem dvignil ugled cerkvenega petja na znamenito višino. Ustanovil je prvo glasbeno društvo z glasbeno šolo ter sestavil orkester, da je mogel pričeti z glasbenimi prireditvami. Leta 1865. si je poiskal na Češkem svojo zakonsko družico Petronilo, roj. Veselv, da si ustvari v Senju svoj dom in se docela posveti novemu glasbenemu življenju.
Po nasvetu dr. L. Prohäzke je povabila ljubljanska »Čitalnica«4 1. 1867. Foersterja, naj prevzame vodstvo petja in šole v »Čitalnici<< in kapelništvo pri »Dramatičnem društvu«.
Iz prijaznega, slovansko-gostoljubnega Senja ga je usoda zanesla v mrzlo, nem-škutarsko Ljubljano, kjer so nad skromno malomeščansko družbo slovenskih »čitalničarjev« oblastno gospodovali ošabni ljubljanski. Nemci. Čitalniško di-letantstvo in trmasta opozici ja naziran-sko konservativne, umetnostno-utilitarne Bleiweisove klike proti slehernemu resnemu glasbenemu prizadevanju ter
3 dr. L. Prochäzka je bil znamenit češki kritik in esejist, urednik znanih revij »Hudebni listy« in »Dalibor«.
4 Največ prizadevanja za zboljšanje glasbe v »Čitalnici« je pokazal agilni kulturni delavec in ustanovnik Glasbene Matice ljubljanske
Vojteh Valenta.
obupne razmere pri »dram. društvu«, ki je jedva životarilo, so morale mlademu Foersterju skoro odpreti oči. Spoznanje, da bi se moral brezuspešno boriti proti laži in neumnosti ter skrb za rastočo družino sta ga silili, da si poišče resnejše torišče. Že 1.1868. je sprejel mesto organista in zborovodje v ljubljanski stolnici/' kjer je bil nad 40 let njegov prvi in glavni delokrog. Tu šele se je mogel razviti v velikega reformatorja naše cerkvene glasbe ter se intenzivno poglobiti v svoje delo, da nam ustvari trajnih dobrin. Cecilijino društvo«, ustanovljeno 1. 1877. v Ljubljani po prizadevanju takratnega dekana, poznejšega knezoškofa dr. I. Kr. Pogačarja, oglarska šola in »Cerkveni glasbenik« so naprave, ki so pod neumornim Foersterjevim vodstvom in s požrtvovalnim sodelovanjem zvestih »ce-cilijancev«, vzorno napredovale in tako ekstenzivno vršile svoje delo, da se Slovenci dandanes lahko merimo v cerkveni glasbi z drugimi izobraženimi narodi.
Da1 Foerster za svojega mogočnega reformatorskega delovanja na cerkve-no-glasbenem polju ni zanemaril svetne glasbe, nam priča veliko število svetnih skladb, med katerimi so njegova največja orkestralna dela: opera Gorenjski slavček , simfonična pesnitev > Turki na Slevici«, da ne omenim številnih zborov in njegovih praktično-in teoretično-pedagoških del.
interesantna, dasi glasbeno historično skoro nepoznata doba Foerster jev ega stvarjanja, zlasti pa njegovo veliko delo za naš narod, zahtevata posebne monografije.
Časovnemu valu, nosečemu Slovencem novih mladih sil, ki so jele v dr. Krekovih »Novih akordih« ubirati moderne strune ter buditi zahteve novejših »ce-
5	V »Čitalnici« in pri »Dram. društvu« je Foerster vodil do zime 1.1870., ker ni bilo namestnika.
cilijancev«, Foerster ni mogel odoleti; sivolasega nestorja naše glasbe, neugnanega pionirja, je strudila težka pot, prehitel ga je vsakomur pravični čas. Umaknil se je 1.1909. v zasluženi pokoj in se po parletnem bivanju v Ljubljani preselil med svetovno vojno z zvesto družico k sinu dr. Vladimirju, sodnemu nadsvetniku, v Novo mesto. Tu je zložil poslednje delo, peterodejansko opero »Dom in rod« in urejal svoja glasbena dela; glasbenih prireditev ni več posečal, ker je močno oglušil. Umrl je po kratkem bolehanju 17. aprila 1926.
*
Glasbenega delavca Foersterjevega formata, ki bi nam bil v sleherni glasbeni panogi ustvaril toliko in tolikšnih dobrin kakor Foerster, slovenska glasbena historija ne pozna doslej.
V	prvi vrsti je skladatelj; kot stolni regenschori sklada predvsem za cerkev. Zaznamujemo njegovih 10 latinskih maš za moški, mešani in ženski zbor (nektere z orkestrom), 2 slovenski ter 1 glagolsko (staroslovensko) mašo. Gradualov, ofer-torijev, motetov ima 257 (nektere z orkestrom), Te Deum je uglasbil štirikrat; v zbornikih »Cecilija« (2 izdaji) in v zbirki »Cantica sacra« (za moški zbor) je do 300 slov. cerkvenih pesmi. Od svetnih skladb je treba imenovati najbolj priljubljeno, ljudsko opero »Gorenjski slavček;:, ki je bila izvajana večkrat na Češkem in je od 1.1922. v predelani obliki stalno na slovenskih odrih. Manj znana je simfonična pesnitev »Turki na Slevici« za soliste, zbor in veliki orkester0 in poslednji opus št. 179 »Dom in rod« (opera v 5. dej.).7 Omenjam znameniti »Vodnikov venec« in kantato »Domovini . Vokalna glasba šteje 47 moških in mešanih zborov, med njimi
6 Izvajala »Glasbena Matica« pod vodstvom M. Hubada 1.1907. na 2 koncertih.
7 Predložena upravi Narodnega gledališča v Ljubljani, neizvajana.
so vzorni moški zbori »Samo«, »Spak«, »Tri mi tuge«, »Umrl je mož — mož živi« ali mešani zbori »Ljubica«, »Z glasnim šumom s kora«. Samospevov s klavirjem je 19, znan je »Mlad junak«; za orkester ima 2 večji skladbi, med njima Slovansko suito« v 5 delih; za klavir je 7 del, odlikujeta se fantazija »Po jezeru« in »Slovanska sonata«. Za harmonij je pisana »Fantazija za 3 narodne pesmi«, za harmonij in klavir »Pesem sv. Venčeslava«, za gosli in klavir pa »Sonatina«.
V	drugi vrsti je treba Foersterja poznati kot mojstrskega reproduktorja in to bodisi kot vzornega pevovodjo ozir. kapelnika ali kot virtuoznega pianista in izbornega organista. Občudoval sem kot mlad študent njegovo dirigentsko spretnost pri pontifikalnih mašah z orkestrom: Z desnico je vodil, z levico igral manual, z levo nogo pedaliziral, na desni stal, registriral sam in še pel po vrhu. Strme sem poslušal, kako ie iz preprostega motiva zgradil mogočno fugo, da so se tresle orgle, tako mojstrsko improvizirano, kakor da je izdelana kompozicija.
Slavni B. Smetana, ki je bil Lisztov učenec, ga hvali kot izbornega pianista, bravurne tehnike, orkestralnega tona; A. F0rchtgott-Towačevskij, vodja znamenite dunajske »Slovenije« piše o njem, da takratni Dunaj nima enakega organista. Samo takšen strokovnjak je mogel privabiti po začetnih težavah, ko mu je ušel domala ves »zarjaveli zbor« s kora, z vzglednim delom takratne najboljše ljubljanske pevke in pevce (ga. A. Pesjakova, ga. Gregoričeva, Baumgart-nerjeva, Pogačarjeva, gdč. Pleiweisoväj Neugebauerjeva, gg. Meden, Razinger, Nolli, Hajdrih, Valenta, Kagnus i. dr.), ter vzgojiti slovit cerkven zbor. Da! Foerster je bil še vzvišen kantor v pravem pomenu besede.
Foerster je znamenit glasben pedagog, za kar ga je usposobil njegov blagi in
krotki značaj ter izredni vzgojiteljski dar, ki je bil vsem Foersterjem urojen.8 Da uresniči v Slovence presajeno cecili-jansko idejo, ki jo je spočel sloviti re-gensburški koralist in reformator cerkvene glasbe dr. Fr. Witt, je ustanovil 1. 1877. orglarsko šolo v Ljubljani, jo vodil in vzgojil malone zastonj v najtežjih razmerah v 31. letih stotine slov. organistov. Ti kulturni misijonarji so šli med narod in dali sedanjemu vpošteva-nja vrednemu glasbenemu življenju med našim preprostim, neukim ljudstvom trdno podlago. Poleg tega dela, ki ga je Foerster vršil z občudovanja vredno potrpežljivostjo in vestnostjo, je poučeval glasbo v duhovskem in deškem semenišču (Alojzijevišču), v Huthovem dekliškem zavodu, na obeh gimnazija]] in realki ter učil klavir in harmonij privatno. Mladi gimnazijci smo se pri njem naučili v enem mesecu več teoretično-praldične glasbe na originalno preprost način — tolmačil je n. pr. intervale s prestavljanjem prstov na roki — kakor se je današnja mladina z modernimi nazornimi pripomočki v enem letu.
V	ozki zvezi s Foersterjevim vzgojnim delovanjem so njegovi praktično-teoretični spisi, kritično in mentorsko delo in strokovno uredništvo. 31 let je urejeval »Cerkveni glasbenik in njegove priloge ter zapuslil naši muziki vzorno glasilo, ki izhaja od vsega po-četka 1878. leta kot edini glasbeni časopis, ki se je v Slovencih neprestano vzdržal. Strokovno vredna in glasbeno-vzgojno znamenita dela Foersterjeva so »Pevska šolac (1. 1874., navodilo že 1. 1867., 5 izdaj), ki je začela množiti vrste slov. izobraženih pevcev, »Pe-smaričica po števlikah za nežno mladi-
8	Po očetu je podedoval pedagoški dar tudi njegov najstarejši sin Anton, slovit pianist-virtuoz, gojenec lipskega konservatorija, nato profesor-pianist na berlinskem, .Sternovem konservatoriju“, in na .Musical College' v Chicagu, t 1- 1915. v Trstu.
noc (1882.—1887., 3 natisi), »Nauk o harmoniji, kontrapunktu in general-basu« (1884. in 1903.). »Teoretično-praktična klavirska šola (1886., 2 izdaji), ki se je do najnovejše dobe ves slov. glasbeni naraščaj po njej vežbal, zbornik »Cecilija« (2 izdaji 1883., 1884. in 1901., 1902.) ter zbirka »Cantica sacra«.
V	teh delih spoznamo Foersterja kot izbornega teoretika, izkušenega praktika ter vestnega učitelja. Kot kritik je dejstvoval Foerster že v Pragi pri »Hu-debnich listych« in »Daliboru«, ki je kasneje (1872.) prinašal stvarno pomemben esej »Reforma cirkveni hudby. <: Tudi »Cerkveni glasbenik;; ima nekaj njegovih člankov razne vsebine. Premnogim sodobnikom in tudi mlajši generaciji je bil Foerster učitelj in mentor (D. Fajgelj, P. Ang. Hribar, I. Hladnik, J. Aljaž, Jan. in Avg. Leban, F. Ferjančič, J. Pogačnik i. dr.). No, in ali ni Foerster, vzor nesebičnega, neugnanega, neomajno poštenega delavca sam najboljši pedagoški zgled glasbeni mladini?
*
Glasboslovec, ki bi hotel stilnokritično prisluhniti in dojeti prvine Foersterjeve melodije, bi moral poprej rešiti vprašanje, kaj je v njegovi glasbi slovenskega, kaj češkega. A ker se še nismo polotili važne naloge, da bi razložili bitne prvine slovenske melodije, ostane to vprašanje nerešen problem. In še tole zanimivo načelno vprašanje bi hkrati nastalo: Ali so skladatelji katerekoli epohe (n. pr. klasiki) poznali v svojem ustvarjanju, ki je bilo enkrat obrnjeno v ,mušico sacro‘ pa zopet v ,mušico profano* razlike v glasbeni tehniki? Ali so v svojem umetniškem snovanju razlikovali mašo od madrigala, motet od erotične pesmi?
Kdor pozna Foersterjevo glasbo, bo prepoznal lice njegove melodije namah od sto drugih, to se pravi, da je njen avtor originalen v svojem osnutku. In
če je res, da je sleherna likovna forma kolikor toliko realizacija duhovnega koncepta avtorjevega, moremo po njej soustvariti, t. j. doživljati genetični proces umetnine. Prisluhni Foersterjevi melodiji: enkrat te določno pozdravi nevesela slovenska pesem (,Njega ni‘), drugič elegični staročeški koral (,Samo‘), tretjič maloruska sanjavost (,Mlad junak“), ali vprav hanaška šegavost (,Spak‘), pa te zopet zadene Beethoven-ska trpkost (,Umr je mož‘) ali eremitsko pobožno dvigne religiozno-lirski moment (,Večerni ave‘)- In vendar se melodična črta Foersterja v vseh utripih stalno dviga: Ni H to tajnost slovanske note? Da je Foersterjeva faktura klasična je manj zanimivo; preprostost in jasnost njegovih kratkih vodilnih motivov, klenost njegovih harmonij, njegova tipična modulacijska sfera, strogo kontrapunk-tična izpeljava melodičnih črt, naravnost skopo uravnovešanje glasbene materije, precizna arhitektonika (vzoren primer nudi ,Umrl je mož‘) mi odpira posredno poglede v psiho, v značaj tega moža-stvaritelja. Preko vseh teh opazovanj je zame to-le spoznanje važno: Nad vse Foersterjeve stvaritve, ki jih ni pisal za ljudsko mnenje ali po naročilu, torej iz sebe za sebe, pa najsi že bodo »mušica sacra« ali »mušica profana«, se nagiba ob vsej tehnični preciznosti in popolnosti globoka resnost brez primere, ki posveča njegovo erotično kakor religiozno pesem, mašo kakor simfonično pesnitev. More biti, da so si svetne in cerkvene kompozicije njegove izrazno različne, avtor je v vseh primerih oni vedno pošteni, globoko verni, blagi Foerster.
*
Kaj naj rečem o Foersterju — človeku? Kdor ga je poznal, ve, da je znal biti resast, srdit, da, celo uporno je znal vzrojiti. Njegova reformacija je naletela v Slovencih na silno močan odpor. Branjevke na trgu so se norčavo zadirale
za njim: »Lajson! lajson!« (»Kyrie eleison )," nadenj se je spravil celo pesnik J. Resman, ki mu je takole podvalil: »V središču Slovenije, v belej Ljubljani, v šoli in cerkvi je glasba v rokah tujcu, nehvaležnemu izdajalcu — praktičen kruhoborec, ta pri nas igra glavno vlogo!« (Foerster je tedaj imel na leto kot stolni regenschori borih 300 gld.)
Tedanji humoristično - satirični list »Brencelj« mu je očital v verzih in prozi, da se ne udeležuje volitev, da je ošaben, da ne pomoči prsta v blagoslovljeno vodo, ko hodi na kor ..., da uvaja husitsko petje ..., posvetil mu je posebno himno, .Pesem šenklavškega šo-maštra1:
... »Jaz sem iz Pemskega z lačnim trebuhom v kranjsko deželo privandral za kruhom« —
Po njem so padali duhovni in laiki, .klerikalci“ in ,liberalci1; le majhen trop je stal za njim, za svojim vodnikom, pa vzdržali so, niso omahnili: Foerster je vse izmeril — nič zameril. V tem trdem boju za idejo in za življenje hkrati, v tem odločnem, brezobzirnem stremljenju za svetlimi vzori je ostal Foerster velik, ki je ob hudi priliki odgovoril trpko užaljeni družici: »To bi bil lep soldat, če bi v bitki vrgel puško v koruzo; zdaj šele se bo treba vojskovati!«
In mož, ki je z neupogljivo roko okre-nil ladjo slovenske glasbe iz negotovega, diletantskega oklevanja v široke vode višje umetnosti, ki v težkih preizkušnjah ni nikdar klonil, nikdar zatajil načel in se nikdar laskal nizkotnim čustvom — je učakal, da so njegove visoke ideje zmagale. Znan in spoštovan slovenski kulturni delavec mu piše ob njegovi 701etnici: ...»Mnogo smo imeli glasbenikov, ki so hrupneje nastopali, imeli pa smo samo enega Foersterja, ki je četiri desetletja neumorno gradil stavbo našega petja in glasbe. In le tako delo tvori moč in življenje narodov. Bolj ko
9	»Cerkveni glasbenik« 1. L, str. 7: Fr. Ferjančič: »Foerster kot človek«.
se izgublja naše slovensko življenje v malenkostih, krepkeje se dviga iz te vsakdanjosti Vaša oseba, predstavljajoča konsekventen trud in jednotnost misli in uma ...« No, Foersterja niso podrle ne strupene pšice slabotnih sovražnikov, a tudi ne laskanje lažiprijateljev; ostal je spokojni, v svojo duhovno silo verujoči in svoji krepki Muzi zaupajoči Foerster: Vedno borben, a plemenit vitez za slovensko glasbo, vedno skromen in tih patriarh-stoik. Kakor je tiho snoval in živel, tako je tiho umri.
*
Kaj je ostalo Slovencem od Antona Foersterja? Čas je šel preko njega, šel tudi preko glasbe njegove, ki postaja
zgodovina. A tisto veliko 401etno konstruktivno delo njegovo, ki ga je »zakopal sto klafter globoko« v našo narodno žit, ki je proniknilo kakor živa voda skoz pusto kamenje do plodne zemlje, da ustvari trden temelj naši glasbi — to delo ostane. Nič za to, če so potisnili Foersterja tisti, ki pomena tega ogromnega stvariteljskega dela niso niti zaslutili, kaj šele doumeli, za tesen zapeček na »Slovenski glasbeni razstavi«, in celo nič za to, če so postavili Foersterju mesto skromne herme pred slovensko »Glasbeno Matico« neviden steber — mladina slovenska, ki gleda in vidi te slepe simbole, ve:
>Mož ni umrl — mož živi!«
France Marolt.
Kandata iz psalma 126
Komur Gospod ni zgradil doma,
zaman bo trud njegov, da dom si postavi sam.
Kadar Gospod ne varuje mesta, zaman čuje, kdor ga varuje.
Večerni ave.
(Silvin Sardenko)
Večerni ave šel je tiho čez dobrave in zazibal rosne trave. Trave so se priklonile, kakor da bi pokleknile in na tihem odmolile.
Večerni ave ...
V	brezupnosti.
(Simon Jenko)
Moči, moči mi daj moj Bog! Da, ko napade me obup, ne vklonim silam se nadlog, jim stanovitnost stavim vkljub.
Moči, moči mi daj moj Bog! Tak krepke kakor zid gora, da, če se zruši svet okrog, prepast >ie najde še moža!
Samo.
(Simon Jenko)
Kje nek’ zemlja grobe krije, kjer junači domačije mirno smrtno spanje spe? Nihče li ne zna za nje?
Rad na tvojo, hrabri Samo! črno bi pokleknil jamo, prst poljubil, ki pod njö, hrabro ti leži telo.
Tam kleče nad tvojo rako sebi bi ljubezen tako, kakoršno si ti gojil, rad v želeče srce vlil.
V	pesmih glas bi svoj povzdignil, ž njim Slovene bi navdihnil, tvojo vrednost rod spoznal, tebe vreden bi postal.
Razbita čaša. (Bätog)
S studencu dekle zalo gre v kozarec si zajet vode.
Pri viru ljubeč nje sedi, nem v stran obrača le oči.
Obspö zdaj slutnje jo bridke: Morda ne ljubi je sreč!...
Sedaj pripogne se do tal, da si bežeč zajame val.
Upre še v ljubljenca oči.. na kamnu čaša razleti...
Tesnö srce je bolj od prej, in ptič tako zapoje z vej:
>Ne vara ne te slut srca: Ljubezen je kot čaša tak
31ilica.
(Franc Cegnar)
Tak je sladka, tak je mila, kot bi rože dihala, krasna, kakor bi se bila v rajski rosi kopala.
Kakor sneg so nje ročice, ki v planini se blišči, kakor zarja njeno lice ko se v zoru rumeni.
Kakor zvezde nje očesa, ko ozrejo se z neba, kakor jelka nje telesa rast visoko-ravnega.
V	njo tako sem se zamaknil, da m’je solnce vgasnilo, da mi celi svet je mraknil, v rajskem svitu zrem le njo.
Njega ni!
(Simon Gregorčič)
Rože je na vrtu plela.
Pola pesemoo glasno,
2ivo v lice zarudela,
Ko je stopil on pred njo.
»Daj mi cvetko, dete zalo, Da na prsi jo pripnem,
'Za spomin cvetico malo, Predno v tuje kraje spemx
Kito cvetja mu je dala,
S	cvetjem dala mu srce, Sama v vrtu je ostala,
On po svetu šel od nje.
Rože je na vrtu plela, Pesmi pela je glasno, —• Kaj, da vrta več ne dela, Kaj ne poje več tako?
Deklica glavo poveša,
Vene obraz, prej cvetoč, Nekaj nje srce pogreša, Solz jej potok lije vroč.
Čez ograjo vrtno gleda, — Mnogo mimo vre ljudi; — Deva bleda, deva bleda. Njega od nikoder n 1 !
Pjevajmo!
(Ljudevit Varjačič)
Milina pjesine naše razblažuje nam grud, uzdiže srca domu i krasi rod naš svud.
Oj, pjesma život kriepi, s tog ljubmo piesmu viek, ah, sladki bit če u njoj i nam rodu liek
Pripievaj rodu slavu, u pjesmi mu je sva, nek ori gorom, dolom, nek svetom svud’ se zna. U pjesmi duša živi, a srce ljubit zna.
Tko pjeva, zla ne misli, u pjesmi slast je sva.
Tri mi tuge.
(Iv.
Pred dvorom joj tiča pjeva, slavuj, tiča siva mala.
Ni u koga ne zadjeva, men’ je tuge tri zadala.
Prva tuga na srdašcu, da ne mogu kano slavlja bit na blizu svom sunašcu, da kraj mene poboravlja.
Pred dvorom joj tiča pjeva, slavuj, tiča siva mala.
Ni u koga ne zadjeva, men’ je tuge tri zadala.
Trnski)
Druga tuga puna jada, što se pjesma slavuljeva stoput više njoj dopada, neuli što joj pjesnik pjeva.
Pred dvorom joj tiča pjeva, slavuj, tiča siva mala.
Ni u koga ne zadjeva, men’ je tuge tri zadala.
Tuga tretja a največa, što mi krati milosrdja, nišč za mene ne osječa, na suzč mi svak dan tvrdja.
A ta tuga razumjeva, bistar svjedok to svjedoči, j er kad slavuj tužno pjeva, suze tope črne oči.
Oj slavuju, s grla milog, o morn plaču milje toči, suzu jednu men’ u prilog na crne joj dovij oči!
Spak.
(Anton Aškerc)
Žari na vzhodu jutra svit,
Tomaž pa ribe gre lovit.
Meglen nad morjem pajčolan.
In čoln se ziblje tja čez plan.
Vesla Tomaž, vesel vesla, saj danes zopet rib proda!
Spusti v globino tretjič sak. »Hoho, sedaj je p.a težak!«
Pa vzame sak in ga spusti v globino ... Vzdigne — kaj ni nič?
Spusti ga drugič... Zopet nič? »To mi nagaja sam hudič!«
Kaj dvigne? ... Kozla črnega! Ustraši se, obrne ga ...
Res! Kozel črn je in rogat, kosmat ves, grdogled, bradat!...
Kako Tomažu se reži!
Kako žarijo mu oči!
Prekriža se Tomaž — in spak sam skoči v morje. Bli je — vrag.
Vihar.
(I. N. Resman)
Nebo je stemnilo, vihar se drevi, med bliskom in strelo grmi in buči.
Po morju vetrovi mi čolnič pode. peneči valovi
krog njega šume.
Otok bleski, kinč nebeški Kranjske zemlje ti! Ven’c iz raja te obdaja, vse se veseli.
Val’ igrajo, rib’ce imajo
Le čoln mi podite, bogovi vetrov, vode le grozite, ni strah me valov!
Utrjen sem v bojih in vajen mornar, ker v dnevih vseh mojih divjal je vihar...
Bleško jezero.
(K. Huber)
dobrovoljni ples,
ladja giblje
se in ziblje
nas h kraljic’ nebes.
Z vrhnje srede
skale blede
Stari grad je rob:
Črez od grada
Triglav.
(M. Semrajc)
mutast strada strmi Babji zob. Kdor si tukaj, le zaukaj
tu brez vseh skrbi! Krajna mati v svojem zlati draga naj živi!
V	gorenjsko oziram se skalnato stran, Triglava blešče se vrhovi, prot’ jasnemu nebu kipi velikan, kaj delajo, gleda, sinovi.
On videl je zgodbo Slovn’je otrok, je slišal njih petje, njih vrisk in
njih jok.
Vse je vihar razdjal, a narod zmiraj stal, gledal nad Triglavom neba obok.
Verige žulile so nas do kosti, krivice so vrat nam klonile, po svetu omike se zarja blišči, veselo zapojte tud’ vile, slovenskim sinovom da v srce doni, da višje dolžnosti in slavnejše ni, ko za domovja čast, blagor in srečno rast delati, dokler naš Triglav stoji.
Kje so moje rožice, pisane in bele?
Mojga srca ljubice,-žlahtno so cvetele.
Ah, pomlad je šla od nas, vzela jih je zima mraz.
Vse mine.
(Valentin Orožen.)
Kje so moje ptičice, kam so zdaj zletele? Oh, nedolžne pevčice, kak’ so žvrgolele.
Zanke b’le nastavljene, ptice so se vjele vse.
K je je pevec zdaj vesel, ki je to prepeval?
Naj bi enkrat še zapel, kratek čas nam delal! Hitro, hitro mine čas, ah, ne bo ga več pri nas.
Preljuba, zdaj zdrava ostani, podaj mi še enkrat roko; pa name nikar ne pozabi, čeravno drug ženin tvoj bo.
Ne bodem ljubezni te prosil, ne bodem te prosil roke; a v prsih jaz bodem te nosil in s tabo ločitve gorje.
Spominjaj se, da sva goreče ljubila se tudi midva; spominjaj se najine sreče, če moreš, brez tihih solza.
Slovo.
(Narodna)
Oh, kiolikrat poljubovala si ti me, prisrčno dekle, nikdar pa se nisya vprašala, ljubiti se smeva, al’ ne.
Le kadar boš sama sedela, naj stopim ti jaz pred oči; le kadar boš sama slonela,., spominjaj preteklih se dni!
Obljubljena roka je bila, obljubljeno bilo srcš; pa vendar se bova ljubila do zadnjega, zadnjega dne.
Ko dan se zaznava, danica priplava, se sliši zvonjenje čez hribe, čez plan: Zvonovi, zvonite, na delo budite, ker naše življenje je kratek le dan!
Zvonikarjeva.
(Blaž Potočnik)
Kdor hoče živeti in srečo imeti, naj dela veselo, pa moli' naj vmes: zvonovi, zvonite, k molitvi vabite, ker prazno je delo brez sreče z nebes!
Ce delav’c se vpeha, trpljenje mu neha, ga delapust vabi večer ga hladi: zvonovi, zvonite, nedeljo znanite; Gospod ne pozabi, plačilo deli.
Oh, naglo nas mine ves trud, bolečine! Utrujen se vleže na pare trpin:
zvonovi, zvonite, domii ga spremite; gre z dela in teže Adamovi sin!
Umrl je mož — mož živi
(Simon Gregorčič)
Umrl ie mož!
Kje tak je še med nami, kot on, ki spi v prezgodnji jami, posuti z venci, šopki rož?
Umrl je mož!
Umrl je poštenjak!
Pal domu steber je krepak, umrl je mož značajen, načel jeklenih, neomajen,
Umrl je — mož.
Ne, ni umrl!
Le časne je oči zaprl, da se po trudu in po boju oddahne v blaženem pokoju.
Ne, ni umrl!
Še duh njegov živi med nami, na delo nas budi in drami.
Umrl on ni, v nesmrtnih delih mož živi.