628
A. S.: Obljuba.
bila Prvinova hiša izmed prvih zidana in tudi po imetju prva. Toda kadar je gospodarstvo zavoženo, potem je križ; Prvinov France to ve in izkuša,  ali kaj, ko  ni nikjer pomoči.
„Se pri Petičniku poskusim", dejal je sam sebi po večerni molitvi. „Ako mi pa tudi tam izpodleti,  potem ne vem,  kaj  bi počel."
Temačno je že bilo, ko je stopal tisti večer France k Petičniku. Rožni venec so molili, ko je prišel pod okno. Počakati je moral konec molitve. Rad je sicer molil, toda Petičnikova večerna molitev mu je bila pa le silno dolga, in sicer zato, ker je težko Čakal, kaj mu poreče PetiČnik.
No, od začetka mu je šlo še nekaj po sreči.   . Vsi   so  odšli iz sobe,  sam PetiČnik je  obsedel za   mizo.   France,  ki   je  videl skozi okno,  kaj se godi v hiši, hitro porabi priliko, da bi brez prič govoril s Petičnikom.
Jao je stari Čerin izročal svojemu sinu posestvo, izgovoril si je razven skromnega kota do smrti — sebi in pokojni ženi lep spominik na skupno gomilo. „Da se bo tudi naju kdo spominjal po smrti", dejal je mož in zato ni zabil spominika. Vse je bilo popisano v pogodbi, in ded je cesto opominjal sina te dolžnosti.
„Bog ne daj, da bi pustil najin grob brez spominika! Priroda bo sama skrbela za cvetke, ti boš pa postavil vkusen spominik s križem in z napisom: ,Tu pačiva in pričakuje prihodnjega vstajenja —'. Črke naj bodo pozlačene. Ne žabi tega! Saj je tudi zate, in sin tvoj bo dal uklesati na spominik tudi tvoje ime."
Mladi gospodar je vse obljubil očetu. V kamen bo dal vdelati marmorno pločo, učitelj pa mu napravi napis ali pa zloži kak lep stih. Spominik bo postavljen na skupni gomili; prostor bo kupil za večne čase in ga vedno lepšal.
Stari Cerin je bil zadovoljen s to sinovo izjavo in lepo obljubo, dasi je še cesto govoril o spominiku, kakšen naj bo, in tudi zastran ograje je izražal svoje mnenje. Sin mu je vse obljubil, in ded je sladko in mirno v Gospodu zaspal. Izbere si torej na grobišču najlepši prostor, odkoder Jbi bilo lepo videti spominik, plača ga in priredi Cerinu dostojen pogreb ; grobar je nasul visoko gomilo, da bi jo mogel, če treba, povečati in zasaditi s cvetlicami. Toda nihče mu tega ni naročil.
„Ne bom rekel, da bi ti ne mogel posoditi", odgovoril mu je PetiČnik na njegovo prošnjo naravnost in odkritosrčno, „ali pomisli, da ti s tem ne bo Bog ve koliko pomagano. Kaj bi prekladal z rame na ramo! Ako tam ne zmaguješ obresti j, tukaj jih tudi ne boš."
„Ce se pa dobro oženim", segel mu je France v besedo.
„Tisto je, če se dobro oženiš. Ali to ni gotovo. Zato ti jaz svetujem: le prodaj. Imel boŠ manj trpljenja, manj davkov. Kaj boš najemal in plačeval delavce! Kdor dela s ptujimi ljudmi, dela dandanes gotovo v izgubo. Le poslušaj me."
„Saj vas moram", udai se je France ter žalosten zapustil PetiČnika. Na postelji pa je še dolgo premišljeval svojo usodo ter vzdihoval: „0, jaz  ubogi kmet,  kaj  Čem jaz začet':"
(Dalje.)
Mladi Čerin je šel v mesto po podedovane novce, — gospodarstvo je že davno imel v rokah -—, toda za spominik se še zmenil ni. V zakon je vzel dekle, katero mu je oče vedno odsvetoval; sedaj pa mu ni nihče delal zaprek. Živel je veselo, da, še preveselo. Prej je Martina čuvalo očetovo oko in vsako nespametnost karalo, sedaj je bil mladi Cerin sam svoj gospod. Začel je živeti tako slobodno, da ga še žena ni mogla več vzdržati doma.
Kmalu so se izpolnjevale očetove svarilne besede. Žena sama ni marala za gospodinjstvo, in tako ni bilo nikogar, ki bi bil skrbel za dom. Žena je hodila po svojih potih, mož pa po svojih. Doma je bil gost, v krčmi pa — doma. Kadar je opravil najpotrebnejše opravke, napregel je konjička in šel zapravljat denar, dokler ga je bilo kaj.
Seveda ob takih razmerah Cerin še mislil ni na spominik. Grobarju se je smejal v obraz, ko ga je vprašal, ali naj grob obloži in nasadi s cvetlicami.
„Po smrti človek o tem nič ne ve; Čemu cvetlice? Naj  ondi raste trava."
„ Ali vašega očeta grob bo najbolj zanemarjen med vsemi."
„Za ljudske Čenče se še ne menim."
„Tudi spominik imate postaviti. Rajni Cerin mi je Cesto pravil, kako naj bo postavljen spominik. To ni lepo, da pozabljate na to, kar ste obljubili in kar je vaša dolžnost."
Obljuba.
(Spisal A. S.)
/. Levičnik: Ob  stoletnici Riharjevega rojstva.
629
„Zase tudi nič ne zahtevam po smrti ; kar užijem na svetu, to imam."
Tudi sosedje so prigovarjali Cerinu, toda gospodar se jim je samo posmehoval. Saj po smrti Človek ničesar ne potrebuje, ničesar ne Čuti in ne zahteva. Kdor hoče komu koristiti, stori^ naj to živemu, a ne mrtvemu.
Cerin torej ni pomišljal na spominik, saj tudi ni imel časa, očetovo imetje se je pa dan za dnevom bolj krčilo. Zabredel je v dolgove ter se pogrezal vedno globlje. Vso krivdo je potem očital ženi: da ni imela dote, ne skrbela za gospodarstvo in da je slabo računila. Sam — kakor je dejal — je pil od jeze, in tako so si upniki kmalu podajali duri. Posestvo je prišlo na boben. Cerin se je preselil k ptujim ljudem in zapravljal, kar mu je bilo še ostalo. V krčmi je sedel dan za dnevom. Sedaj je moral vse sproti plačevati — z zadnjimi bankovci. Žena mu je ušla, delati ni hotel — gostil in plačeval je pa za vsakega v krčmi. Bil je vesel, kakor bi imel milijon imetja, krcmar mu je pa točil za zadnji goldinar.
NekoČ se je vesela družba bavila dolgo — do pozne noči. Cerin ostavi smejoč se in veselo pojoč krčmo; nocoj je zapravil imetje do zadnjega beliča.
Napoti se proti svojemu bivališču ves vinjen. Z razgrajanjem je budil mirne ljudi. Mesec je svetil jasno, bilo je kakor po dnevu. Cerin pride opotekajoč se mimo cerkve in grobišča. Se nikoli ga ni bilo strah, o mrtvih je govoril le posmešno, toda nocoj ga nekako strese mraz, ko zavije mimo cerkve. Odkril se je pred vrati in hotel bežati, toda ni mogel, noge ga niso držale.
Bilo je po zimi in snega je bilo dosti, da se je Cerinu kar pogrezala noga. Pred grobiščem pa se mu vdere v jarek, da v njem obtiči. Ni mogel dalje. Trudil se je na vse kriplje, toda vse zaman — obtičal je v snegu.
Ozrl se je na grobišče v mesečnem svitu; mesečni soj je čarobno obseval pozlačene križe
Kiharja popisovati kot organista ni lahka stvar; njegovo sviranje na orglah bi se moralo le slišati. „Preludirati" je znal neizrečeno umetno, ne morda iz not, ampak komponiral je kar sproti. Dejal mi je ob neki priliki, da bi mogel prebirati orgle pol ure, ali tudi celo
in kamenene spominike. Na nekaterih gomilah so stale sohe svetnikov, in Cerinu se je zdelo, da se oživljajo, stezajo roke in kimajo z glavami, in da se gibljejo celo križi, po grobeh pa sede pokojniki v belih rjuhah.
Cerinu je prihajalo čudno, vinjenost ga je opuščala, tresel se je po vsem životu. Prikazni, katere si je slikal v svoji nezavesti, vstale so, ko se je vzdramil.
V tem hipu nehote ugleda Cerinovo oko očetov grob. Dobro je spoznalo gomilo, nakopičeno s snegom. Po obeh straneh so stali lepi spominiki, samo očetov grob je bil prazen in brez  —  spominika.
Na grobu — zdelo se je Cerinu —^sedi oče v beli rjuhi. Košata breza kima, a Cerin misli, da oče svareč preti svojemu sinu.
Sedaj stoprav se Cerin spomni svoje obljube, spomni se očetovih opominov in kako slabo je poslušal svete njegove. Dolžnost njegova je bila, očetu postaviti spominik, a zapravil je vse; ni bil vrl naslednik očetu v gospodarstvu, ampak je bil in je zapravljivec.
Od strahu se vzbudi Cerinu vest. Spoznal je, kako hudo je grešil. Ob jednem tudi sklene, da se poboljša. Cerin milo poprosi očeta, naj potrpi, saj mu postavi dostojen spominik. Mrzli sever zmaje brezo, in Cerinu se je zdelo, kakor bi  oče kimal z glavo.
Napne vse moči in skobaca iz snega zopet na pot ter odhiti domov.
Zjutraj je takoj poiskal dela in tudi dobil. Ljudje so se kar Čudili, kako marljiv je bil odslej; v krčmo ni ga bilo več. Žena se je naposled priselila in Cerin jo je vadil rednosti. VarČeval je skrbno ter deval na stran krajcar za krajcarjem vso zimo.
Spomladi je stal na grobu starega Cerina ne sicer dragocen toda dostojen spominik. Na gomili so cvetle dične cvetke, ograjo je pa sam izgotovil. Večkrat tu stoji in moli, ter se spominja tiste zimske mesečne noči, ko se je pre-menil in prerodih
uro, ne da bi ponavljal istih akordov. Četudi je v tem nekoliko hiperbole, vendar nam kaže njegovo bogato znanje in nenavadno spretnost. Videti ga je bilo pri igranju popolnoma zamišljenega, kakor bi njegova duša živela v samih glasovih.   Igranje njegovo pa se je rav-
Ob stoletnici Riharjevega rojstva.
(Spisal /. Levičnik.) (Dalje.)