940
Sem osmi dan
Minka Korenčan
PRIDI
PRIDI
VES SAM
Pridi,
dokler še
s soncem
vstajam
in se z rokami
dotikam zvezd,
dokler si
pred ogledalom smrti
še ogledujem življenje -
ko dnevi odpadajo
v večno molčanje
so svetlejši
od človeških besed -
pridi,
dokler v ogledalu smrti
še iščem tvoj obraz,
dokler te še nosim
na rokah srca.
Pridi ves sam skozi zarjo moje smrti -
poglej luč
rdečih cvetov
sklonjeno
nad deročo reko,
poglej lesk
ognjenih in črnih
odsevov,
gora vabi
v kamnu molka,
nihče ni našel
vaze skrivnosti,
nihče se ni dotaknil
mojih besed,
vse dlani neba
so zaprte
v belo popje -
pridi ves sam
skozi zarjo
moje smrti.
JE SONCE    Je sonce dozorelo DOZORELO    v temnem listju,
je praprot mi nastlala
pot domov -
kdaj spet se snideva
v razkošju časa
na tihi stezi -
že zdavnaj je zasuta
sled želja,
že sij noči ugaša,
na licu mi trohni
pomlad -
kdaj prideš tih in nem
v dvorec moje smrti —
je sonce dozorelo
v temnem listju,
je praprot mi nastlala
pot domov.
941                                                                                                                       Sem osmi dan
942                                                                                                                   Minka Korenčan
SEM    Sem OSMI DAN    osmi dan
cvetočega tedna,
sem
slutnja
na pragu dneva,
ki ga še nikoli
ni bilo -
kdo raztresa
zlato žalost
na moja ramena,
kdo zakriva
tihoto
mojega čela,
ko rože na njem
venejo,
kam naj obrnem
svoj obraz
z bledo poltjo
smrti,
komu
naj iztrgam
svojo misel
in rojstvo
svojih besed -
sem obala,
ki je ne doseže
luč valov,
sem bolečina,
ki v brazde časa
riše
osmi dan.
JAZ GREM    Jaz grem -iti,
se pravi hoditi
skozi bližino v daljave, skozi daljave
943                                                                                               Sem osmi dan
v bližino
neskončnega
in obstati
zamaknjen
pred lepoto
teme,
pred temo
lepote,
pred svetlobo
luči,
pred lučjo,
svetlobe -
iti,
se pravi
večno ljubiti -
jaz grem.
In besede
odhajajo
v tiha
molčanja,
vame sije
čista luč,
sem
kakor pot
v tihoto gozdov,
sem
kakor perut ptice
na odprtem nebu,
sem
kakor otok
sredi daljnih
valov,
noč ne zastira
blestečih podob,
vihar ne razjeda
srca,
v sebi počivam,
v sebi pojem.
V SEBI POJEM
KAM     Ptice
molčijo, zavese neba so polne senc, noč sega do noči -kam naj obrnem svoj obraz ob tej pozni uri?
VRNIVA SE    Mir iz noči, čista tišina, kot bi oljenko privijala roka ljubezni -sprehodiva se, dohitiva življenje, povzpniva se do reke na nebu, iz mraka narediva svetlobo,
prisluhniva rojstvu in v lahnih oblačilih prehodiva čas -ne vem kako zemlja sprejema umrle, vrniva se, vrniva se.
944
Minka Korenčan