Razmišljanja ob vstopu v novo leto Zop.t je tu novu lcto, polno vročih želj in veselih pričakovanj. Povsod slišiš voščila, ki vsebujejo želje po zdravju, sreči, veseljui vn dolgem življenju. Menda ni med nami na zemlji človeka, ki ob vstopu v novo leto ne bi svojemu isočloveku, sotrpinu v tej dolini solz, želel le najboljše, le tisto, kar bi v njeijovem življenju imelo le pozitivne posledice, kljub temu, da so take želje, na pragu novega leta, le neka tolažba, nek balzam, na pekočo rano in neko upanje na boljšo bodočnosit in sreonejšo dobo. Letos stopamo na drugo stopnico novega desetletja, ki se nam je predstavilo s krutim razočaranjem. Preteklo desetletje je princslo človeštvu veliko zlo, krizo, ki se je ovila, kakor kača okrog našega planeta in kruto usekala globoko rano med vse plasti človeštva, med vse sloje. Z radostjo smo s« paslavljali od tega krutega desetletja, v dobri veri, da nam bo novo desetletje princslo nove, lepše časc, da se bo popravilo vse, kar nam je bilo prizadeto, kar snvo žrtvovali, ker smo pač morali žrtvovati radi časa, ki je od nas terjal potrebne in nepotrebne žrtve. A komaj smo se pričeli paslavljati od zahajajočega desetletja, že so se pojavili na obzorju novi, črni, grozcči oblaki, ki so se razgrinjali in zatemnili mirno nebo. Kru-ti vojni ples, ki se je začel se je razvijal z vedno večjim zamahom in optimizem v boljšo bodočnost je mahoma splahnel in nadomestil ga je kruti pei-imizem. Nastopilo je novo desetletje in sedaj se poslavljamo od prve ere tega novega decenija. A še bolj smo sklonjenih glav, še bolj nas je potlačilo in potrlo, kajti peza časa je po-tala še krutejša od prejšnje. Nastala je tako občutna draginja, da so bili s tem zrahljani najosnovnejši pogoji vsake sreče, in blagostanje je postalo le daljni sen, ideal, ki ga obožujemo in ča.timo kot nekega poganskega boga. Nihče se ne more ganiti, kajti krute klešče ga drže, da ne najde izhoda ne tu ne tam, ne tako, ali taiko. Materialno vprašanje naše je postalo glavni centralni problem, okoli katerega so nanizani še mnogi, mnogi drugi, ki še čakajo in čakajo rešitve. A kdaj bodo rešeni? Morda na drugi stopnici desctletja v katcrem smo? Ali morda nam ta stopnica prinese še tcžje udarce? Bog vc! Ko smo se zopet poslovili od starega leta, gledamo vsi v bodočnost s polno čašo skepticizma. Bodočnost nam dela skrbi, z grozo gledamo v prihodnjost, če se bo to stanje tako stopnjevalo, kakor se je stopnjevalo v letu, od katcrcga smo sc poslovili. Z žalostjo in nesiguTnim korakom stopamo zaradi tcga v novo leto. Marsikdo pa skrito veruje v odrešenje teh spon, ki nasstiskajo, a ta vera jc le droben plamen, kajti bog Mars je začel kovati usodo sveta in kdo ve kako dolgo jo še bo? Dokler pa bo koval on, bo ostalo to dušljivo ozračje, ki leži nad nami in ki zasenčuje vse one lepe želje in odkrite misli novoletnih čestitk, ki postojajo spričo težkega položaja v katerem se nahajamo, na pragu novtga leta, le gola formalnost in navada. Globoka želja naša pa je, da bi vse te skeptično gledanc misli razpršil čas čim hitreje, da bi se ostre sencc, ki legajo na naše duše, prav kmalu razbliTiile in da bi se razburkani valovi, ki se zaganjajo v našo usodo, prav kmalu pomirili. To upanje, ta želja je posebTio velika med nami vzgojitelji, kajti v naših rokah leži vzgoja našega naroda, ki trpi z nami in dela z nami. To, da je vse mmljivo in da bo tudi boljša bodočno&t nastopila za nas, to si želi vsak izmed nas na praznik novega leta 1941. Kolar Vilko.