Rade Krstič
Vremenar
DALIJE    Cvetovi,
ki se v kriku neznane barve razvlečejo v zvezdo.
Cvetovi, katerih sanje se nabirajo v rosi.
Neusahljivost plamenice,
ki jo davnina zapira med stebla.
Prah pesmi,
ki seda na s soncem in svilo
zamolčano pokrajino.
MLADOST    Mladost tava vate
kakor izgnani zmaj iz brloga, ki se na svoji poti ustavi, da bi pobožal mrtve
160
Vremenar
z najbolj vročim
plamenom,
ki ga še premore.
*
Daleč stran
je zadnje zrnce prahu,
ki ga vsi vetrovi ne morejo odnesti.
ŽIVLJENJE    Iz strmih višav izmerjena pot. Skrita v sen pozabljena pesem.
Razpet
nad grobovi
mavrični lok astrologov.
*
Za čim hrepeni oko,
ko z neba odide še poslednji lev,
ki je tako rad poležaval med zvezdami?
MOLČEČNEZ    Ne čudim se očesu,
ki ne more več videti. Ne čudim se rokam, ki so se napile trpljenja. Ali rumeni sveči, ki se je natekla od ognja.
Čudim se kotu,
v katerem kleči in posluša
nabiranje boga nad oblaki.
*
Vsepovsod
se sprehaja
kristalno sonce večera
in siplje svetove po voščeni vrvi.
161
162                                                                                                                            Rade Krstič
POLJA    Polja, na katerih rase divji mak. Polja, ki se ne dajo požgati. Polja s srebrnimi brazdami.
V nemirnih očeh, v zrnih dežja,
v kriku.
NIŠE    Kjer pustiš, da spanec te premaga. Kjer izbereš si najlepši cvet. Kjer te žalost dolgo boža.
Kakšne so
te čudne niše,
ki polne zlatih kipcev
odpirajo se v tebi?
SEN    Zvoni.
Iz kamna leze bršljan, noč žepari po duši.
VITEZ    Stojiš.
Visoko seže tvoja dlan.
Ne da bi se dotikale v eni sami točki, prepojene z življenjem in smrtjo, v čudežnem krvavenju iz dna,
rane ob rani, ki je srce.
163
SANJAČ     Do roba zajet ugašajoč dih, otrdel v večernem mraku.
Vremenar
Izžgana
s srebrno iglo
neuničljiva rana.
SENCA    Telo, ki se začarano v blisk plazi po tleh.
Telo, ki je na dnu, čisto na dnu telesa
utopljeno
v prvem dviganju sonca.