Naši vzorniki v zgodovini
3. Danijel O'Connell.
(Konee.)
|ri takem možu pač ni treba še posebej omenjati, da je bil tudi izvrsten oče svoji družini in dober vzgojitelj svojim otrokom. Najrajše in naj-prisrčnejše se je veselil, kadar mu je pripustil čas, pri svoji ljubljeni družini v domači hiši. Bridka žalost mu torej presune srce, ko mu v 35. letu srečnega zakona umrje Ijubljena soproga. Pa prav po katoliško si gre tolažbe iskat v cistercijanski samostan, kjer opravi duhovne vaje. Menihi ga slovesno sprejmo s procesijo pri samostanskih vratih in, ko pridejo ž njim v kor, za-pojo vsi zahvaljeno pesem »Te Deum«. Veliki mož je bil sprejel že marsi-katero čast, pa tako ga še ni nid ganilo, kakor »Te Deum« v samostanski cerkvi. Bilo mu je, kakor bi nekako čutil sprejetje v večnosti po dolgem delu in trudu.
Vendar tako hitro še ni imel iti vživat plačilo za svoj trud; čakalo ga je še težko delo; prestati je moral še največjo krivico. češ, da kali mir, da je zarotnik itd., klican je bil pred sodbo in 30. maja 1844 obsojen za jedno leto v ječo in precejšno denarno kazen, čeravno mu niso mogli ničesar do-kazati. Sodnik Burton je jokaje bral obsodbo ter komaj končal. Blagi 0' Connell pa je mislil le na to, kako bi pomiril užaljeno Ijudstvo, in šel je v zapor, rekši: »Bodi Bog zahvaljen! za Irsko sem v ječi!« Bil je še zadosti dobro postrežen v ječi in že v začetku septembra je prišlo sporočilo, da je višja sodnija ovrgla sodbo, da je tedaj prost. Neizmerno veliko je bilo veselje povsod. 0' Connell skoro ni mogel dalje, vse ga je hotelo videti, pozdravljati; reče jirn, naj bodo sicer veseli, »ker srečni ptiček mora žvrgoleti«, vendar naj se mirno razidejo in Boga zahvalijo za to milost. Drugo jutro, 7. sept., gre na vse zgodaj še nazaj v ječo, da tam dokonča devetdnevnico, ki jo je bil z drugimi katoliškimi jetniki pričel v čast Materi božji za praznik njenega rojstva. Ne pozabi v svojem veselju tudi žalostnih ter odkupi štiridesetim jetnikom prostost.   Marijin praznik, 8. septembra, je bila slovesna sv. maša
    102    
in »Te Deutn«; in kakor po glavnem mestu so po vsej Irski kleče hvalili Boga za toliko veselje; preganjanje jim ga je storilo še tisočkrat ljubšega in častitljivejšega!
Komaj oproščen gre zopet na delo za vero in dom. Pa čedalje bolj mu peša zdravje. Sitna pravda in jeČa je bila za skoro 70 letnega moža prehuda poskušnja. Slaba letina 1846 je bila vzrok hude lakote na Irskem. Še jeden-krat poskusi častitljivi starček svoje moči ter hiti 26. januvarija 1847 v London, da bi prišla vlada na pomoč stradajočemu ljudstvu. Pa njegova prošnja je bila zavržena in njegovo srce je vsled tega še bolj potrto.
Sedaj nevarno zboli. Zdravniki mu svetujejo, naj gre v gorkejše kraje. Tudi sam je že zdavno hrepenel romati v središče krščanstva, na grob svetih • apostolov Petra in Pavla. V Rimu pri nogah svetega očeta Pija IX., je mislil končati svoje življenje, katero je bil vse posvetil v službo katoliški ceckvi. Napoti se skoz Francosko in vzame s saboj svojega duhovnika, dr. Mileya, in dva sina ga spremljata. Že na Francoskem se je čutil zelo slabega in v Genovi nastopi nevarnost tako velika, da starček pričakuje najhujšega in želi sv. zakramentov. Bilo je 15. majnika ob dveh zjutraj, ko stopi 881etni nadškof sam z Najsvetejšim v bolnikovo sobo. 0' Connell sprejme pri popolni zavesti z veliko pobožnostjo svete zakramente. Najsvetejše ime Jezus, »Spomni se« sv. Bernarda in vrstice iz psalmov so mu bile vedno na jeziku. Vse njegove misli so bile obrnjene le na božje reči: zadnjih štirideset ur ni ust odprl za drugo besedo kakor za molitev. Vse svoje življenje je svojo vero javno spoznaval, prisrčno ljubil, zvesto izpolnjeval: sedaj mu je bila mogočna tolažba v smrtni temoti. »Pripravljanje za smrt« sv. Alfonza Ligvorskega je bila zadnja knjiga, ki jo je bral; pri njem so jo našli in poznalo se ji je, da jo je pogosto rabil. — Umrl je še tisti dan v soboto ob pol desetih zvečer, ravno v sredi Mariji-nega meseca. Njegova zadnja želja, prelepa želja je bila, da »naj počiva njegovo srce v Rirau, njegovo truplo pa na Irskem!« Ta po-slednja želja tako lepo vse na kratko pove, kar se more sploh veličastnega povedati o tem slavnem možu.
Dr. Miley in pokojnikov sin Danijel sta prinesla dragoceno zapuščino, preblago srce v skrinjici počivajoče, v Rim. Sv. oče Pij IX. vskliknejo: »Ker nisem bil tako srečen objeti junaka krščanstva, naj objamem vsaj njegovega sina. Z največjim sočutjem sem bral sporočilo o njegovih zadnjih trenutkih; njegova smrt je bila res blažena.«
Cerkveno opravilo za ranjcega je bilo na moč slovesno v cerkvi sve-tega Andreja. Slavni pridigar o. Ventura je imel žalni govor, v katerem je prekrasno slikal izredne zasluge pokojnikove in prelepe lastnosti njegovega bogoljubnega srca. Končal je tako-le: »S sv. imenoma Jezus in Marija so ugasnili slednjič odmevi tistega mogočnega glasu, ki je zdrizal zemeljski krog, in potlej se je povzdignil proti nebu veliki duh, ki si je bil pridobil strmenje sveta. Ni mu bilo dano v zemskem telesu se prikazati v Rim. Prišel pa je semkaj v duhu in po svoji nežni ljubezni je tudi takorekoč umrl tukaj. Zakaj njegova zadnja volja je bila: »Moje telo na Irsko, moje srce v Rim. mojo dušo v nebesa!« Kakošna oporoka, kakošna zapuščina je to ! Si li morete         '
-w3    103    S*-
misliti veličastnejši in ob jedtiem pobožnejši testament! Irska je njegova domovina, Ritn je njegova cerkev, v nebesih je njegov Bog. Bog, cerkev, domovina, ali z drugimi besedami: veličastvo Božje, prostost cerkve, blagor domovine njegove, to so bile velikanske namere vseh njegovih dejanj, to blaga, jedina težnja njegove ljubezni. Ljubi svojo domovino, zato ji voli svoje telo; še bolj ljubi svojo cerkev in zapusti ji svoje srce; še bolj, kakor cerkev, ljubi svojega Boga in njemu izroči svojo neumrljivo dušo!«
Truplo njegovo se je šele avgusta 1847 prepeljalo na Irsko in je bilo v glavnem mestu Dublinu skoro po kraljevsko sprejeto. Na tisoče priprostih in imenitnih ljudij ga je spremljalo v groba mirni dom. Živel je 71 let, devet mesecev in devet dnij. Njegov spomin je vsekan v katnen in jeklo v Rimu in na Dublinskem pokopališču ; najboljši, in pa najtrajnejši spornin si je po-stavil v ljubečih in hvaležnih srcih dobrega irskega naroda, kateri ga nikdar ne pozabi!