rr 
ii 
ij 
li 
1' 
il 
1{ 
ij 
!1 
" 
' .. 11 ! 
il 
1' 
11 
' n 
il 
il 
•1 
11 
11 
li 
Il' i 
članov primerno selektivni oz. strogi. Po-
stati in ostati član tega društva mora 
pomeniti zavezo etični strokovnosti. Upo-
rabniku storitev, ki jih opravlja član društva, 
mora le-ta razbliniti vsak dvom v etično­
strokovno pravilnost predlaganih rešitev in 
GDK: 9 
ga s tem obvarovati pred moralno in 
materialno škodo, ki bi jo trpel zaradi slabih 
odločitev. Kodeks lahko pri tem le pomaga. 
Koristnost njegove uveljavitve se bo kazala 
postopoma, pri čemer se moramo zavedati 
tudi njegove velike vzgojne vrednosti. 
Človeški in medčloveški vidiki poklicne etike 
v gozdarstvu 
Bernard STRITIH* 
Helmut Willke piše, da je ena od osnov-
nih značilnosti razvitih zahodnih družb ta, 
da sprememb na posameznih družbenih 
področjih ni možno preprosto ukazati, 
ampak morajo ti "ukazi" privzeti obliko 
spodbude in motivacije za samospreminja-
nje (H. Willke, 1993, str. 40). Hkrati lahko 
ugotovimo, da z ukazi tudi ni možno 
preprečiti sprememb, ki se porajajo vse-
povsod in zaradi katerih lahko nastane vtis 
kaotičnosti. razmer. Ne glede na to, kako 
gledamo na našo družbo in kje vidimo naše 
mesto v današnjem svetu, imamo tudi v 
Sloveniji veliko izkušenj, ki se ujemajo z 
gornjo Willkejevo tezo. Zlasti na področju 
rabe prostora in ekologije se zdi, da država 
nima zadostne moči oz. mehanizmov, s 
katerimi bi lahko uresničila določene načrte 
(npr. odlagališča radioaktivnih odpadkov) 
ali preprečila samovoljne posege v prostor 
(npr. zazidava kmetijskih zemljišč). Podob-
ne paradokse lahko zasledimo na vseh 
področjih, od prostorskega planiranja, go-
spodarskega razvoja, trgovine in prometa, 
do usmerjanja razvoja šolstva, zdravstva 
in ·socialnega varstva. Morda je ravno · 
gospodarjenje z gozdovi in varovanje goz-
dov v Sloveniji doslej bilo častna izjema. 
Še preden se začnemo prepirati o tem, 
komu lahko priznamo zasluge za ugodne 
razmere v gozdarstvu, raje začnimo raz-
mišljati o tem, kaj lahko naredimo za to, da 
se tudi na tem področju razmere ne bi 
dramatično poslabšale. Skupen pogovor o 
gozdarski poklicni etiki je lahko dragocen 
* Doc. dr. 8. S., dipl. psih., Yisoka šola za 
socialno delo, 1000 Ljubljana, Saranovičeva 5, 
SLO 
prispevek za usmerjanje iniciativ vseh ljudi, 
katerih dejavnost se tiče gozdov. Čeprav 
lahko rečemo, da šele dialog vzpostavlja 
skupnost, le-ta redkokdaj steče samodejno 
in v dovolj širokem krogu (s tem mislim na 
potrebo po pogovoru med vsemi posa-
mezniki; šele nato je možno konstruktivno 
dogovarjanje na ravni institucij in orga-
nizacij). 
Komu in kako lahko koristi kodeks 
poklicne etike? 
Minili so časi, ko so nastajali etični 
kodeksi, ki so vsebovali daljšo ali krajšo 
vrsto prepovedi, svaril in zapovedi. To so 
bili inštrumenti, s katerimi so država, ver-
ske ustanove ali razni ideološki aparati 
uresničevali prizadevanja za obvladovanje 
in nadzor posameznih delov družbe. Zaradi 
velikega razvoja znanosti in tehnologije 
postaja gospodarjenje in upravljanje posa-
meznih podsistemov družbe vse bolj kom-
pleksno, tako da nobena družbena usta-
nova nima pravice predpisovanja norm za 
dejavnosti zunaj svojega lastnega pod-
ročja. Tudi znotraj posameznih področij ni 
ustanove, ki bi lahko sama predpisala 
etični kodeks za vse različne dejavnosti, 
ampak tak kodeks lahko nastane le v 
medsebojnem dogovoru vseh dejavnikov, 
ki sestavljajo določeno dejavnost, v našem 
primeru gozdarsko dejavnost. To pa pome-
ni, da je etični kodeks lahko le izraz avto-
nomije celotnega področja in s tem spod-
buja tudi avtonomnost področja nasproti 
drugim državnim ustanovam. 
Drugi cilj etičnega kodeksa pa je, da 
pospešuje razvoj odnosov med vsemi 
GozdV 54, 1996 233 
dejavniki znotraj posameznega področja, 
s tem da omogoča ugotavljanje odgovor-
nosti za različne funkcije, ki sestavljajo 
celoto gospodarjenja, proučevanja in uprav-
ljanja gozdov. Kodeks poklicne etike torej 
lahko koristi predvsem vsem tistim, ki so 
dejavni na določenem področju, hkrati pa 
koristi tudi družbi kot celoti, ker se v 
kodeksu lahko pokaže prav tista posebnost 
gozdarstva, ki jo morajo poznati in upošte-
vati tudi drugi dejavniki oz. zasebne in 
državne ustanove. 
Po družbeni spremembi, ki se je v Slove-
niji zgodila na začetku tega desetletja (in 
se še dogaja), se vse bolj zavedamo proce-
sa samoorganizacije (ki zajema notranje 
razločevanje in povezovanje) na vseh 
področjih gospodarstva, znanosti in politi-
ke. Pri tem je pomembno o družbi misliti 
na nov način. V modernih družbah se 
opuščajo modeli družbe, ki so bili zgrajeni 
na predpostavki hierarhije družbenih sku-
pin. Po mnenju Grahama Barnesa, ki že 
več let vodi Šolo kibernetike psihoterapije 
v Zagrebu, je za nov način razumevanja 
družbe bistveno naslednje: 
• da se namesto pojma demokratična 
družba vse bolj uveljavlja pojem odprta 
družba; 
• družba je skupnost skupnosti (družbe-
nih skupin); 
• družbene skupnosti (skupine) pred-
stavljajo koncentrične kroge; 
• vsaka skupnost vsebuje druge skupno-
sti (skupine). 
Gozdarske dejavnosti utelešajo širok 
krog družbenih skupin, ki morajo priti v 
medsebojni dialog. Sele potem bo možno, 
da posamezniki (bodisi strokovnjaki, lastni-
ki gozdov ali delavci podjetij) ne bodo 
pozorni predvsem na kolektivne interese 
lastne skupine, ampak bodo lahko svobod-
no razmišljali tudi o svoji osebni orientaciji 
v tem prostoru. Ker smo bili v preteklosti 
vajeni ideoloških monolitizmov, smo razvi-
jali individualno iniciativnost na dva načina. 
Enkrat v okviru "monolitov" oz. manjših 
kolektivov, drugič pa v okviru lastnih oseb-
nih interesov. Stevilni ljudje so bili paralizi-
rani pri razvijanju osebne iniciative, v 
iskanju inovacij, ki bi bile usmerjene v nove 
organizacijske oblike. 
V nedavni preteklosti smo v medsebojnih 
pogovorih večkrat slišali takšne izjave: "naš 
sistem je dobro zamišljen, a njegovo uresni-
čevanje v praksi šepa", "če bi bili na 
234 Gozd V 54, 1996 
odgovornih mestih najsposobnejši ljudje, 
bi bilo vse drugače". Danes se s takimi 
izjavami ne moremo več zadovoljiti, pred 
nami so nove naloge. Menim, da je moja 
naloga, da kot psiholog in strokovnjak za 
delo s skupinami prikažem tiste vidike 
kodeksa poklicne etike, ki se nanašajo na 
razumevanje človeka in medčloveških od-
nosov. Upoštevanje človeka kot posamez-
nika z njegovim psihičnim ustrojem in 
njegovimi socialnimi potrebami je tem bolj 
pomembno, ker vse bolj spoznavamo, da 
niti s sredstvi politične prisile niti z ekonom-
skimi mehanizmi ni možno trajno omejiti 
(ali kako drugače urejati) človekove svo-
bode. 
Vendar se uresničevanje svobode posa-
mezne osebe v skupnosti zaplete ravno 
tam, kjer tega ne pričakujemo. Že pred 
nekaj desetletji je Erich Fromm s svojo 
knjigo Beg pred svobodo pokazal na števil-
ne psihološke ovire, ki težnje posameznika 
po svobodi lahko odklonijo v obratno smer. 
V filozofiji se ruši ideja o človeku kot 
subjektu. Albert Camus je napisal: "Naj-
težje na svetu je ne vzeti tega, česar ne 
potrebuješ". (cii. l. D. Valom, 1989, str. 
373.) Sodobni ameriški avtor Valom pa je 
v svoji knjigi Eksistencialna psihoterapija 
gornjo misel takole razvil in opisal tipičnega 
človeka naše dobe: 
"Sodobni človek se ne zaveda, da je 
pravzaprav nesposoben želeti si; ne počuti 
se praznega in izgubljenega. Nasprotno, 
je aktiven, pogosto poln moči, stalno ga 
obsedajo misli o smiselni smotrnosti. A 
pogosto pridejo valovi dvomov - čas, ko 
človek spozna, da čeprav ima on ali ona 
pred očmi svoj cilj, to ni njegov ali njen 
lastni cilj: kljub temu, da imata ona ali on 
želje, to niso njegove ali njene lastne želje 
in cilji. Človek je tako zaposlen, tako gnan, 
da ga navdaja občutek, da se nima niti 
časa niti pravice vprašati, kaj želi početi. 
Le če se obrambe zrušijo (od zunaj predpi-
sani cilji npr. lahko postanejo nepomembni 
zaradi sprememb razmer, kot so izguba 
zaposlitve ali razpad družine ipd.), se 
človek zave, da se je zadušilo tisto njeno 
ali njegovo pristno, kar je ona ali on sam 
zase." (l. D. Yatom, 1989, str. 373). 
Tukaj navedeno razmišljanje enega naj-
bolj kompetentnih psihoterapevtov našega 
časa nam kaže na točko presečišča indivi-
dualnega delovanja in sistemov, ki tvorijo 
družbo. Omogoča nam razumno razmišlja-
nje o nekaterih najbolj nerazumnih oziroma 
protislovnih pojavih našega časa. 
Na tem mestu naj navedem še misel 
ameriškega filozofa Richarda Rortyja, ki 
izraža svojo skepso do prosvetljenskih 
poskusov osvobajanja ljudi od tradicije in 
zgodovine. Pozive prosvetljencev "nazaj k 
naravi in razumu" označuje kot samopre-
varo. Isti avtor v opombi svojega članka 
navaja naslednje: 
"Za večino nas je lažje misliti, kako dobiti, 
kar hočemo, kot pa natančno vedeti, kaj bi 
morali hoteti... Govorica individualizma, 
primarna ameriška govorica samorazume-
vanja omejuje način razmišljanja ljudi." (R. 
Rorty, 1993, str. 135-36). 
Tudi Slovenci nismo izjeme. Prav v se-
danjem času že čutimo številne probleme, 
ki nastajajo zaradi brezobzirnega individua-
lizma. Vendar je morda še večji problem 
to, da individualizma ni možno preseči na 
individualen način. Zato rabimo dialog in 
izoblikovane norme medsebojnih odnosov, 
ki si jih ni možno izmisliti, ampak jih lahko 
razvijamo v procesu povezovanja in pogo-
varjanja med vsemi činitelji na vseh ravneh. 
Človekova svoboda je dejansko dvorezni 
meč. Viktor Franki je napisal: 
"Človek je svoboden v vsakem primeru; 
vendar se svobodi neredko odreka - pro-
stovoljno se ji odpoveduje. Ne zaveda se 
je vedno; vendar se je more zavedati -
prav mora se je zavedati. "(V. E. Frank/, 
cit. po E. Lukas, 1993, str. 166). 
Zavedati se moramo, da današnji človek 
ni notranje razdvojen le zaradi travmatskih 
doživetij, ki jih ne more zadovoljivo povezati 
v celoto svoje osebe niti ne le zaradi 
eksistencialnih danosti (kot npr. starostna 
oslabelost in smrt), ki jih ne more sprejeti, 
ne da bi pri tem postal depresiven. Današ-
nji človek je notranje razdvojen tudi zato, 
ker se mora pri opravljanju delovnih in 
drugih vlog vključevati v različne same po 
sebi nasprotujoče si okvire družbenih de-
javnosti. Sodobni človek lahko odgovarja 
na protislovnost družbenega dogajanja 
največkrat le na ta način, da išče skupne 
moči (npr. politične stranke, sindikate), 
katerim se bo pridružil, vendar prav to 
vedno znova plačuje s tem, da zanemarja 
svoj lastni svet. V sodobni znanosti lahko 
najdemo povsem nove ideje o tem, kakšni 
miselni in doživljajski procesi konstituirajo 
svobodo človeka kot osebe. Veliko vemo 
tudi o tem, kako je potenciale za uresniče-
vanje osebne svobode možno uspavati ali 
pa prebuditi. Nenehna težnja po občutku 
gotovosti, ki je bila značilna za t.i. subjekt 
moderne dobe, uspava človekove zmož-
nosti za iskanje smiselne uresničitve dejan-
skih možnosti. Nikomur, niti strokovnjaku 
niti povprečnemu človeku iz vsakdanjega 
okolja, ni možno narekovati pravil ravnanja, 
ne da bi s tem prizadeli njegovo svobodo. 
Tine Hribar je v uvodu poglavja Ontološki 
temelji etike napisal: 
"Spoznavoslovje nas pripelje samo do 
meje območja, iz katerega izhajajo možno-
sti za obstoj etike. To območje je območje 
svobode." (T. Hribar, 1991, str. 137). 
Podobna so tudi razmišljanja Heinza von 
Foersterja, ki je v svojem predavanju Etika 
in kibernetika drugega reda izhajal iz idej 
Ludwiga Wittgensteina, ki pravi: 
"Jasno pa je, da etika nima nobenega 
opravka s kaznijo in plačilom v navadnem 
smislu... Sicer pa morata obstajati neke 
vrste etično plačilo in etična kazen, vendar 
morata temeljiti v delovanju samem." (L. 
Wittgenstein, stavki 6.421-6.422, citat po 
H. v Foerster, 1993, str. 68). 
Von Foerster je iz navedenega razvil tole 
misel: 
"V vsakem pogovoru, ki ga imam npr. v 
zanosti, filozofiji, epistemologiji, terapiji itn. 
(si prizadevam) obvladati uporabo svojega 
jezika tako, da je etika vključena ... S tem 
mislim, da naj jezik in ravnanje plavala na 
podzemni reki etike. Pri tem je treba paziti, 
da se ne potopila, tako da etika ne pride 
preveč jasno do besede in da se jezik ne 
izrodi v moralno pridigo." (H. v. Foerster, 
1993, str.68). 
VIRI 
1. Foerster H. von (1993}, KybernEthik. Berlin: 
Merve Verlag. 
2. HribarT.(1991), Uvod v etiko. Ljubljana: Nova 
revija. 
3. Lukas E. (1993), Družina in smisel. Celje: 
Mohorjeva družba. 
4. Rorty R. (1993), Eine Kultur oh ne Zentrum. 
Stuttgart: Reclam. 
5. Valom D.l.(1989), Existentielle Psychothera-
pie. KOin: Edition Humanistische Psychologie. 
6. Willke H. (1993}, Sistemska teorija razvitih 
družb. Ljubljana: Znanstvena knjižnica Fakultete 
za družbene vede. 
GozdV s4, 1996 235