List 38.
Tičev ne zaterati.
Poleg spisa č. g. E. Zagorca  iz letošnjih „Drobtincu.
Vse, kar živi, se spomladi veseli.    Samo tiči ne  morejo pravega veselja imeti.    Komaj ene  dni  veselo žvergo-
lijo, se njih pesme že v žalost spremenijo. O ljubi ozna-novavci prijetne vigredi! povejte, potožite nam, kdo vam tako neusmiljeno vaše veselje greni? Ali dihur? ali mačka? ali podlasica? ali druga divja zver? —
Ne ti, — ampak ljudje so toliko neusmiljeni!
Pridgarji ljudem govorijo: da človek je po Božji podobi vstvarjen, da ga je Bog za varna in oskerbnika svojih stvari na tem svetu postavil. Jezus, naš Zveličar nas opominja: „Bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče nebeški usmiljen". Kako usmiljen in dober je vendar naš nebeški Oče, kteri v svoji ljubeznjivi skerbi ljudi in tičev ne pozabi, jih vse oblači in redi! Po Jezusovem nauku je toraj Bog, nebeški Oče, pred-podoba vsih ljudi *<tero bi vsi mali in veliki posnemati imeli, da bi se na zemlji v spolnovanji Nja svete volje kot prave podobe Božje skazali Njemu v čast, kteri nas je vstvaril. Ali kako zoper voljo Božjo ravnajo, koliko nečast in sramoto delajo Bogu vsi tisti, kteri podobo Božjo v sebi za-terajo in zatajujejo! In kdo so tisti? Vsi neusmiljeni odert-niki in zateravci tičev. „Zale varhe in oskerbnike sem jaz čez svoje stvari postavil", poreče enkrat vsemogočni Stvarnik takim neusmilježem, in kaj mislite, da bote od svojega oodnika zamogli usmiljenja zaupati, če ga, kakor je Bog zapovedal, njegovim stvarem skazovali niste?
Zlo se toraj tisti stariši pregrešijo, kteri svojim otrokom dopustijo, tiče loviti, jim veselje kratiti, škodo delati, jih terpinčiti. Kaj se zamore od takega dečka pričakovati, kteri je že iz malega svoje serce tako spridil, se takih neusmiljenost privadil? Terd in neusmiljen do živali, bo terd in neusmiljen tudi do ljudi. Kar se je Anžek naučil, bo tudi An že znal.
Kakor hitro spomlad tiči v naše kraje pridejo, že njih sovražniki za njimi prežijo, ter jim zaderge ali limance nastavljajo, da jih polovijo , ali pa jih postrelijo. Polovljene podavijo ali jih za njih žive dni ko nedolžne jetnike zaprejo. Vse skerbno iše takrat starec svojo starko, starka svojega starca, in koliko je žalovanje, ko se več ne najdeta!
Kar jih srečno odide in si gnezda napravi, kako se morajo skrivati, s koliko skerbjo in žalostjo svoje mlade valiti in rediti, da bi sovražnikom v roke ne prišli. Vedno so v nevarnosti sosebno pred otroci, ki zmiraj okoli lazijo, zlasti pa ob nedeljah, ob dneh Gospodovih in po germovji in drevji za gnezdi stikujejo. In gorje nesrečnim ticam, kterih gnezdo staknejo! Brez usmiljenja ga raztergajo, jajca pobijejo, mlade pokončajo, ali jih starim odvzamejo, doma zaprejo, da potem gladu poginiti morajo. — Sel je neki dečko na drevo, vzel mlade, jim noge porezal, in ko je vi-dil in slišal, kako so terpinčeni mladiči čivljali in stare na pomoč klicali, kako so stari priferfrali, kričali in vsi nemirni in žalostni sem ter tje letali, da bi jih bili ubranili, se je mladi hudobnež le smejal tako , da je skoraj smeha razpočil. Kaj takega nobeden dihur ne stori, ker on, če , mlade dobi, jih hitro umori in poje, ker je lačen, in mu je tako odločeno; ali iz hudobije jih ne terpinči in ne mori.— Ce se kaki mladiči tam pa tam srečno izgodjajo, in so jih skerbni stari z veseljem na noge spravili ter jih razpeljajo, da po vejicah veselo sem ter tje skakljajo, že jih otroci zapazijo, ter jih s kamnjem ali paklezi od drevesa do drevesa preganjajo, in takih reči na-nje lučati ne nehajo, dasiravna
150
jih stari neprenehoma okoli skakljajo, prosijo, da naj bi jim mlade pri miru pustili; in če kako srotle zadenejo ali pobijejo in vjamejo, se prav škodoželjno smejajo.
Povejte vendar, vi tičji sovražniki! kedaj in kako so nc vam ubogi tiči toliko zamerili, da jih tako neusmiljeno preganjate, kakor da bi nar veči hudodelniki bili? Ali ne veste, da je Bog slednjemu tiču takšino delo odločil, ktero ljudem k dobremu služi? Šinkovci, škerjanci, slavci, lisci (štiglici), penice in drugi taki tiči razveseljujejo s svojim petjem kmeta in delavca pri težkem delu, kakor tudi druge ljudi; krokarji, vrane, srake, kavke, mokosevci in druge take velike tiče lovijo in jedo miši in kebre, poberajo červe, živijo od merhovine, ki drugači smerdi in zrak ostrupi, kar bi uzrok veliko bolezin bilo. Senice, deteli, berglezi in drugi enaki tiči zmiraj po drevji gor in dolj, sem pa tje letajo, da drevje raznih gosenc in červov čistijo in obe-rejo, kteri merčesi drevju in sadju veliko škodijo. Starice, tašice, lastovke pa polovijo in pojedo veliko muh, komarjev in drugih merčesov. Spomladi tudi vrabci celi dan sem ter tje letajo, gosenee in červe poberajo, tudi kebre razkljujejo in svoje mlade ž njimi pitajo. Zapomnite si toraj, da velika nehvaležnost bi bila, ko bi tiče, ki vam toliki dobiček prinašajo, nepotrebno zaterali; pomislite, da, kakor vi plačujete, se zna tudi vam plačevati: „S kakoršno mero merite, se vam bo odmerjalo4', pravi Jezus; zapomnite si to, da vas kazen zadela ne bo; zakaj prigovor pravi: „Ribe loviti, za tiči hoditi, zamore veliko otrok skaziti44; in to bi za stariše gotovo brez odgovora,   brez kazni  ne bilo.
Povejte mi vendar, kakšen dobiček tičji lov prinese? Kdor tiče lovi, se stradati uči; ker dostikrat mora pri soncu južnati, — na hribih, v germovji, kjer na tiče preži, pa dostikrat nič ne vlovi; prazen , truden in izlakan domu pride, pa tudi doma le malo ali nič jesti ne dobi, ker o pravem času ne pride, in zraven še svoje delo in dolžnosti zamudi. — Poglejte kraje, kjer tiče večidel iztrebijo in po lovljenji preženejo, kako tihi, kako žalostni so; ni ga slišati veselega petja ljubih ptičic, ktere po volji svojega Stvarnika kmete na polji in vsako serce razveseljujejo. Res, kdor pravi občutek v svojem sercu ima, in voljo svojega Stvarnika v njegovih stvareh spozna, ne bo nikdar tičic lovil, jih zaperal in v zaperti izbi ječil, kjer bi le žalovale in bolehale. Res je: tičice so človeku v veselje vstvarjene, in človek ko gospodar Božjih stvari si jih zna tudi v svoje posebno veselje oberniti, jih zna tudi v svoji stanici, v svoji izbi imeti, pa kar je mogoče take tiče, kteri so v izbah iz-rejeni in na izbe vsi navajeni, kot kanarčki, ktere vunkaj ne vleče, kakor tiče v naših krajih polovljene, ki se v tič-nicah, kakor ubogi jetniki vedejo. Ktere pa koli imaš in če jim življenja v prostem stvarjenji Božjem ne privošiš, bodi jim saj dober in usmiljen gospodar, slepiti ali ter-Pinčiti jih, kakor eni znajo, te pa Bog obvari! Si otožen in si o tičjem petji hočeš otožnost polajšati, serce razjasniti, stopi o lepem, mladem jutru iz svojega zapertja na svitlobo vunkaj, sprehajaj se po kakem ložiču pod milim nebom, poslušaj krilate pevce, kako veselo od vejice do vejice, od drevesa do drevesa skakljaje ti juterno pesem žvergolijo; — njih mnogoverstno ubrano petje je lepši in mičniši od tvojih zapertih jetnikov doma, — in obljubim, da se ti persi veselja razširiti morajo, da se otožnosti serca in življenja — sitosti ozdravljen in bolj vesel domu povernil bodeš. — (Konec sledi.)
Tičev ne zaterati.
(Konec.)
Zakaj je vendar toliko miš na polji, gos ene po drevji, ki vam toliko škode delajo? Zato, ker ljudje take tiče, ki te živali in merčese poberajo in pokončavajo, preveč preganjajo in zaterajo. Ali se ne spomnite, kako so vam go-sence vse drevje objedle, da je bilo vse rujavo in suho, brez vsega perja skoraj kakor o Božiču?*} Ne bilo bi vam tolikokrat potreba samim gosenc oberati ali drugih pomočkov zoper nje iskati, z rogmi kaditi, s šmirom mazafi itd., ako bi do senie in drugih koristnih tičic bolj usmiljeni bili. Tudi vrabci in mravlje veliko takih merčesov pokončajo, ker jih po drevji išejo in v svoje gnjezda spravljajo. Ce ti in enaki tiči na vašem polji tudi kako zernice za svoj živež dobijo, naj! saj so tudi pridni in skerbni delavci v Božjem stvarjenji, ki svoje plačilo zaslužijo, ter nam s svojo koristnostjo drugače povračajo, kar nam tam pa tam morebiti škode storijo. Kaj nam ptiči pa o spomladi škode storijo, ko iz ptujih krajev še le k nam priletijo nas s svojim mnogo-verstnim petjem razveseljevat? Mnogemu sercu, ki boljši občutleje v sebi nosi, o kako zaželjen   mu  je ljubi spomla-
ki čas! kako ga »pomladi neprenehoma vunkaj vleče r ljubo stvarjenje Božje, kjer vse na novo živi, trava in drevje zeleni in cveti; kjer se po vertih, logih in gojzdih mično petje ljubih ptičic razlega! Mnogi se veseli, ter dolgočasne svoje hiše in sobe zapusti in vunkaj pod milo nebo hiti, kjer ga vse — vse k veselji budi. Vendar tvoje veselje, dragi prijatel nature! bi brez mičnega petja ljubih ptičic le nepopolnoma bilo.
Da se toraj miloserčnosti do teh ljubih stvaric Božjih toliko bolj vnameš, pomisli nekoliko njih raznoverstno petje in žvergolenje. V tem premišljevanji boš najdel, da tiči niso tako prazne glave, kakor mnogoteri ljudje, da so učeni, ki znajo marsiktere jezike govoriti, in kaj prijazne , ker s Slovencom slovensko, z JVemcom nemško, s Talijanom tali— jansko itd. govorijo. Poslušaj, postavimo: škerjanca, ki na polji visoko nad njivami žvergoli: „Sej, sej, verzi, verzi, gibli, gibli"; — kosa, ki v vigredu po logih in gojzdih prepeva: ,,kopal bi, kopal bi, pa me gerba bolia, — v jeseni pa: „zobal bi, zobal bi, pa že več ni"; — slavčeka, ki zvečer in zjutraj kaj ljubo in milo poje: „tinu, tinu, tinu, dnu, spe-tiu-skva, kvorrror pipi, tio, tio, tio, tiks, — kvotio, kvotio, kvotio, kvotio, ekvo, ekvo, ekvo, ekvo, ci, ci, ci, ci, ci, ci, ci, kvorror tiu ekva pipikvi";— Šinkovca, ki ti s petjem spoznavati daje, iz kterega kraja da je, ker vsi enako ne pojo; gojzdni se tako glasijo: „vivivivivi, jajajajaja, dieda"; drugi pa: „cvikcvikcvik, cverja jajaja, paraducia-gabir'; drugi še bolj čisto in lepši: „cicericiceri, cerozia, jajaja, sparbararaciercet"; drugi pa bolj zaviti znajo: ,,cicicicicicicici, jajajajajajajaja, nrrrrrr, iiiiiiii, ceeeeer"; ali kakor jih kmetje oponašajo: „toč, toč bariglico, pojdemo v Kočevjico".
Stara babica, ko svojega unučka ziblje, mu naj raja gerlico posnemaje poje — in je  pri tem   prav   vesela svo-
*) Letos se žalibog!   saj   v   ljubljanski   okolici   kaj očitno ujemajo strašni kupi gosenc s pogrešanimi ptički.         Vred.
jega dela. — Bili so se na nekem kraji enkrat prepirali, kdo še kaj velikonočne spovedi opravil ni. Vsi na hlapca kažejo, gospodar in gospodinja ga kregata in keršanske dolžnosti opominjata, kar v gojzd gredo — po listje ali derva, nevem, ko se volga (foga) na visokem drevesu oglasi: „Jur pa še ni bil*' — (pri spovedi namreč). Jur — tako je bilo hlapcu ime — se zjezi, da ga tudi tič pri miru ne pusti, pričujoči pa, to slišati in viditi, kakor si lahko mislite, se mu zadosti nasmejati ne morejo. Tn res, opomin nedolžnega tiča pri Jurju več izda, ko vs'e opomi-njevanje gospodinje in gospodarja: Jur se za spoved pripravlja in jo tudi opravi! — Nekega zaranega jutra — bilo je ob treh po polnoči — sem bil k nekemu daljnemu bolniku poklican. Ko pervo goro prekoračim , se je jutro že nekoliko zasvitelo; zvonček milo poje, neki tič pa se hitro oglasi: „Hif, hit', hit1"; drugi za njim pa: „čuj , čuj, čuj". Ktere misli so me o tem na takem potu navdajale, ti no bo težko uganiti. Jaz pa ti samo to rečem: „Poslušaj svojo vest in Božje stvari, po kterih ti večkrat Bog sam govori; tako boš dostikrat Nja sveto voljo spoznal, na pravem potu ostal, ali če si ga po nesreči izgrešil, zopet na pravi pot nazaj prišel'4.  —
Iz tegu se uči, kako tiči — vsak po svojem — pojej< in kakšino veselje je, jih sosebno spomladi poslušati, ker, čeravno vsak po svojem , vendar vsi v lepo ubrani glasbi svojega Stvarnika slavijo: krokarji in vrane kričijo debelo ko bas; drozi (drešeljni) imajo že bolj srednji glas; debe-loglavci (gimpeljni), penice, tašice in drugi majhni tiči jo pa bolj urno in tenko zavijajo. — Toraj ne pozabite do Božjih stvari biti usmiljeni, in svoje otroke učiti, da neusmiljeno z njimi ravnali ne bojo; usmiljeni Oče nebeški vam bo več sreče in blagra dal; gmetne ptičice bodo po vašem germovji, po vaših ploteh in povsod Bogu čast in hvalo spevale; bodo tudi vas in vaše otroke k časti in hvali Božji budile, pri težkih delih vam serce razveseljevale; vse vam potem bolj po versti pojde, — koliki blagor, koliko veselje!
___________                            Cizej.
List 39.