Revija za družbena vprašanja iz vsebine • VLADIMIR KRIVIC: Graditev slovenske države in samouprave • AVDO HUMO: Znanost in politično gibanje • MATJAŽ MULEJ: Ne dobiček ali dohodek, ampak dobiček in dohodek • JANEZ VIPOTNIK: Politična organizacija v republiki • OKROGLA MIZA: Država in samoupravljanje • SLAVKO M1LOSAVLEVSKI: Aktualni trenutek avantgarde • FRANC ŽAGAR: Informacijski sistem upravljanja D1MITAR MIRČEV: Dogodki na Severnem Irskem • GEORG LUKACS: Pismo Albertu Carocciju Teorija in praksa, Ljubljana 1971, letnik 8, št. 8/9, str. 11 in 71 im 8/9 IZDAJA: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR: Vlado Benko, Adolf Bibič, Rudi Crnkovič, Zvone Dragan, Lojze Filipič, Mitja Gor-jup, France Hočevar, Peter Klinar, Jože Knez, Božo Kovač, Stane Kranjc, Milan Kučan, Boris Majer, Boštjan Markič, Zdravko Mlinar, Mojca Murko-Drčar, Milan Osredkar, Zdenko Roter, Lojze Skok, Majda Strobl, Mitja švab, Zvonimir Tanko, Ivo Tavčar, Niko Toš, Franc Urevc, France Vreg, Boris Ziherl NAROČNINA: Letna naročnina za posameznike 30 din, polletna 15 din, posamezen izvod 3 din, za organizacije letna naročnina 40 din, posamezen izvod 4 din. Cena dvojne številke za nenaročnike je 6 din. Celoletna naročnina za tujino je 80 din, za posamezen izvod 8 din. TEKOČI RAČUN: 501-3-386/2. Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo — za revijo Teorija in praksa; devizni račun FSPN: 501-620-7-3204-10-646 — za revijo Teorija in praksa GLAVNI UREDNIK: Stane Kranjc ODGOVORNI UREDNIK: Zdenko Roter SEKRETARIAT UREDNIŠTVA: Adolf Bibič, Zvone Dragan, Albin Mah-kovec, Boštjan Markič, Mojca Murko-Drčar, Zdenko Roter, Ivo Tavčar, Ruža Tekavec OBLIKOVALEC: Jure Cihlaf ROKOPISI: Rokopise sprejema uredništvo do 20 v mesecu. Maksimalni obseg uvodniških člankov je do 10 novinarskih strani, za članke in razprave do 20 strani, za poglede, glose, komentarje do 10 strani, za prispevke v rubriki »Brez ovinkov« do 5 strani; rokopisov ne vračamo TISK: CGP »Delo«, Ljubljana, Titova cesta 35, september 1971 LEKTORJA: Mojca Močnik, Jože Snoj, Rastko Močnik UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Ljubljana, Titova cesta 102, tel. 341-589 in 311-377 int. 232 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vprašanja, let. 8, št. 8/9 str. 1105—1328. Ljubljana, avgust-september 1971 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena "vprašanja, let. 8, št. 8/9, str. 1105—1328, Ljubljana, avgust-september 1971 vsebina VLADIMIR KRIVIC: Graditev slovenske države in samouprave 1107 ČLANKI, RAZPRAVE: AVDO HUMO: Znanost in politično gibanje 1117 MATJAŽ MULEJ: Ne dobiček ali dohodek, ampak dobiček in dohodek 1130 AKTUALNI INTERVJU: JANEZ VIPOTNIK: Politična organizacija v republiki 1145 OKROGLA MIZA: Država in samoupravljanje 1150 POGLEDI, KOMENTARJI: DANICA PURG: Raba in zloraba sociologije 1179 MIHA LIKAR: Ekonomika in preventivno zdravstvo 1185 TOMAŽ ČERNEJ: Samoupravljanje in odločanje 1191 MEDNARODNI ODNOSI: DIMITAR MIRCEV: Dogodki na Severnem Irskem 1246 ANTON BEBLER: Afrika v strategiji velikih sil . 1256 DAKUMENT ČASA: GEORG LUKACS: Pismo Albertu Ca-rocciju 1269 YVON BOURDET: Kritika socialistične birokracije 1282 BREZ OVINKOV: S. SPLIHAL: Demokratična načela v praksi 1289 M. D. MURKO: Za opredelitev 1291 M. DJUKIČ: Zakoni naši vsakdanji 1293 M D. MURKO: Sklenjen krog sovraštva in nasilja 1294 S. SPLIHIL: Odkod sumi in dvomi? 1297 M. D. MURKO: Temnopolti gospodarji v belih čevljih 1298 D. KOSMRLJ: Češkoslovaška po kongresu 1301 ZVEZA KOMUNISTOV DANES: SLAVKO MILOSAVLEVSKI: Aktualni trenutek avntgarde 11% ZNANOST IN DRUŽBA: FRANC ŽAGAR: Informacijski sistem upravljanja 1207 DRUŽBA IN KULTURA: TARAS KERMAVNER: O tradicionalni, množični, avantgardni in elitni kulturi 1223 DRUŽBA IN RELIGIJA: MARKO KERŠEVAN: šola in religija 1235 PRIKAZI, RECENZIJE: STANE JUZNIC: Idejne koncepcije v delavskem gibanju 1304 VELJKO MRATOVIČ: Problemi sodobne države (J. Rupnik) 1311 MARTIN HEIDEGGER: Evropski ni-hilizem (S. Hribar) 1313 FRANCE BUČAR: Vprašanja sodobne organizacije (J. Jerovšek) BIBLIOGRAFIJA KOV Iz domačih revij Avtorski sinopsisi KNJIG IN 1316 CLAN-1320 1324 1325 DRUŽBA IN ARMADA: DUŠAN F. LIKAR: Reformni premiki v armadni organizaciji in njeni dejavnosti 1241 CONTENTS VLADIMIR KRIVIC: The Building of Slovene State and Self-management 1107 ARTICLES, STUDIES: AVDO HUMO: Science and Political Movements 1117 MATJAŽ MULEJ: Not: Income or Profit, but: Income and Profit 1130 TOPICAL INTERVIEW: JANEZ VIPOTNIK: Political Organi- zation in Republic 1145 ROUND TABLE: State and Self-management 1150 VIEWS, COMMENTS: DANICA PURG: Use and Misuse of Sociology 1179 MIHA LIKAR: Economy and Preventive Health Organization 1185 TOMAŽ CERNEJ: Self-management and Decision-taking 1191 THE LEAGUE OF COMMUNISTS TODAY: SLAVKO MILOSAVLEVSKI: The Cru-cial Moment of Avantgarde 1196 SCIENCE AND SOCIETY: FRANC ŽAGAR: Information System of Management 1207 CULTURE AND SOCIETY: TARAS KERMAVNER: Traditional, Mass, Avantgarde and Elite Culture 1223 RELIGION AND SOCIETY: MARKO KERŠEVAN: School and Re-ligion 1235 ARMY AND SOCIETY: DUŠAN F. LIKAR: Reform Movements in the Army Organization and its Ac-tivities 1241 INTERNATIONAL RELATIONS: DIMITAR MIRCEV: Events in North Ireland 1246 ANTON BEBLER: Africa in the Stra-tegy of Great Powers 1256 DOCUMENT OF THE TIME: GEORG LUKACS: A Letter to Albe*--to Carocci 1269 YVON BOURDET: Criticism of Socialist Bureaucracy (A Conversation with Georg LukScs) 1282 STRAIGHT AWAY: S. SPLIHAL: Democratic Principles in Practice 1289 M.D. MURKO: For Definition 1291 M. DJUKIč: Our Daily Laws 1293 M. D. MURKO: Closed Circle of Hat-red and Violence 1294 S. SPLIHAL.: Whence Suspicions and Doubts? 1297 M. D. MURKO: Dark Masters in White Shoes 1298 D. KOŠMRLJ: Czechoslovakia after the Congress (and Finished Purges) 1301 COAEP5KAHHE BAAAHMHP KPHBHH: CTpomeAbCTBO CAOBeHCKoro rocyAapcTBa 1107 CTATbH, OBCV5KAEHHJI: ABAO XYM0: HayKa H noAimmecKoe ABHJKeHHe 1117 MAT5DK MYAEH: He-npu6biAb hah ao-xoa, a-npbi6biAb H aoxoa 1130 AKTYAAbHOE HHTEPBBIO: HHE3 BHnOTHHK: IIoAHTH. AHKAP: PeopMeHHbie ne-peABHHceHHH b opramoauHH apMHH h ee AesITeAbHOCTH 1241 ME^CAVHAPOAHBIE OTHOIIIEHHS1: AHMHTAP MHP^IEB: Co6biTHH B Ce-BepHott HpAaHAHii 1246 AHTOH BEEAEP: AcjipHKa H CTpaTeriisr BeAHKHX AepataB 1256 AOKYMEHT BPEMEHH: rEOPrHH AVKA1!: nncbMO AA6epTy Kapo««! 1269 HBOH EYPAE: KpHTHKa couHaAHcra-MecKofi 6iopoKpaTii (BeceAa c reopnievi Ayica»K>M) 1282 BE3 OBHHHKOB: C. CIIAHXAA: nphhuhnbi aemokpathh Ha npaKTHKe 1289 M.A-MVPKO: 3a onpeAeAeHHe 1291 M. A5KVKH1!: 3aKOHbi HaiiiH eaceAHeB-Hbie 1293 M. A- MYPKO: 3aMKHyThift Kpyr HeHa-BHCTH H HaCHAHH 1294 C. CnAHXAA: oikyaa comhchhh h no-A03peHHa? 1297 M. A- MYPKO: TeMHOKOJKiie xo3aeBa b 6eAbix 6oTHHKax 1298 A- KOIIIMPAb: tIexocAOBaKHH nocAe ci,e3Aa (h 3aKOHqciiHLix mhctok) 1301 Vladimir Krivic udk 342 (497.12) Graditev slovenske države in samouprave Leto 1971 lahko vpišemo v kronologijo graditve naše demokratično-socialistične ureditve kot prelomno letnico. Znani brionski politični dogovor med predstavniki narodov Jugoslavije je zvezna skupščina v celoti potrdila. Ustavni amandmaji so sprejeti. Lahko na kratko ugotovimo, da ponovno oživljamo avnojska načela in jih dograjujemo na sedanji višji stopnji našega razvoja, t.j. utrjujemo samoupravno socialistično demokracijo. (T) Odločitve temelje predvsem na spoznanju, da bodo suvereni narodi, ki so se prostovoljno združili v novi Jugoslaviji reševali svoje in skupne probleme le, če njihove nacionalne države (republike) prevzamejo vso odgovornost za nadaljnji nacionalni in samoupravno-socialistični razvoj v republikah in federaciji. Novi model federacije Ustvarjamo nov, izviren model federacije. Naš model rešuje problem sodelovanja in integriranja sodobne mnogonacionalne države in družbe na nov, bolj demokratičen način, na način neprestanega sporazumevanja enakopravnih predstavnikov narodov in narodnosti. Načelo nepretrganega sporazumevanja med našimi narodi in republikami izraža spoznanje, da trdnost skupnosti narodov, kakršna je Jugoslavija, lahko temelji le na polnem upoštevanju življenjskih interesov in na spoštovanju enakopravnosti narodov ne glede na njihovo velikost in razvitost. Novi model federacije je rezultat in izraz razvoja in potreb našega samoupravnega socialističnega sistema, predvsem pa mnogonacionalne strukture Jugoslavije. (Tolikšnega števila narodov in narodnosti na tako majhnem prostoru kakor pri nas ni nikjer v Evropi in morda tudi na svetu ne.). Mnogonacionalnost, ki v praksi neizbežno odseva tudi velike (ne le gospodarske) razlike z vsemi neštetimi političnimi, gospodarskimi in drugimi posledicami, je pomembno dejstvo, ki mora odločujoče vplivati na oblikovanje političnega sistema neke družbe. Potem ko se je pokazalo v 25 letih obstoja in razvoja nove Jugoslavije, da centralistična graditev socializma ne odpravlja mednacionalnih vprašanj, ampak jih lahko celo zaostruje, smo morali poiskati nov način reševanja z ustreznejšim političnim sistemom in obliko državne ureditve. (2) Druga nič manj važna novost, ki jo prinaša nova ustavna ureditev, pa je okrepljen položaj samoupravljalca v delovni organizaciji ter avtonomen samoupravni položaj delovne organizacije in njena pravica, da razpolaga z viškom dela (dohodkom). Bistveni napredek, ki ga prinaša v razvoj demokracije naša jugoslovanska socialistična ureditev, je torej v tem, da se ne ustavlja pri »politični« demokraciji; praksa je pokazala, da politična demokracija brez »ekonomske« prej ali slej postane enostranska, jalova in formalistična. (3) Nove ustavne spremembe utrjujejo dva poglavitna temelja naše družbe: samoupravno gospodarsko delovno organizacijo in nacionalno samoupravno in državno politično organizacijo. Poglavitno ustavno jamstvo za njuno samostojnost je, da razpolagata z ustvarjenim dohodkom (viškom dela). Druga brez druge ne moreta uspevati, zato se medsebojno dopolnjujeta in podpirata. Ker živimo na pragu 21. stoletja, sta seveda odprti navzven in se nujno vključujeta v jugoslovanski, evropski in svetovni prostor ter sodobno tehnološko revolucijo. Ni naključje, da hkrati rešujemo ključni nacionalni in socialni problem naše družbe; rešiti pa ga je mogoče le na sodoben način, upoštevajoč načela suverenosti narodov pri uveljavljanju demokratičnega modela samoupravnega socializma. Ponovno se kaže, da sta življenjska povezanost naporov za skladen razvoj našega socialističnega sistema in za uveljavljanje nacionalne enakopravnosti malih jugoslovanskih narodov in narodnosti 'najpravilnejša pot; na to pot smo stopili pred 30 leti, ko se je začela jugoslovanska narodnoosvobodilna in socialistična revolucija v krvavi borbi s fašističnimi okupatorji in z buržoazno in cerkveno reakcijo. Če bi zapostavljali ali zanemarili eno ali drugo stran tega nerazstav-Ijivega procesa, bi to — v razmerah naše družbene in narodnostne strukture — lahko povzročilo zastoje, spopade, krče in krize — kakor se nam je v preteklosti tudi že večkrat zgodilo. (?) Ko smo poudarili najpomembnejši novosti ustavnih sprememb, s tem seveda nočemo podcenjevati drugih. Enakopravnost vseh delovnih ljudi Med temi prav gotovo ne smemo prezreti političnega in socialnega pomena, ki ga prinaša ustavna ureditev samostojnega osebnega dela občanov z delovnimi sredstvi v njihovi lastnini. Ni pretirano reči, da se šele zdaj poslavljamo od nemarksističnih napol stalinističnih koncepcij. Kje je vzrok, da na tem področju toliko časa nismo našli ustrezne rešitve? Mislim, da je poglavitni vzrok, da smo precenjevali vlogo zasebnega sektorja v preteklosti, saj smo ga ocenjevali predvsem po statistiki (odstotkih) namesto po družbeni moči in je bil zato strah pred restavracijo kapitalističnih odnosov močno pretiran, posebno v Sloveniji, kjer je družbeni sektor že kmalu po osvoboditvi prevladal. Podcenjevala se je tudi socialistična zavest delovnih ljudi, ki so pokazali v revoluciji dovolj jasno, da so siti kapitalizma in izkoriščanja. Večkrat so tudi čisto ozki gospodarsko konkurenčni razlogi (spričo izredno dragih in deficitarnih storitev) na področju družbene obrti, gostinstva in drugod, podpihovali nekritični hrup proti individualnemu delu. Izenačenje (enakopravnost) delovnih ljudi, ki delajo v zasebnem sektorju, z drugimi delovnimi ljudmi, kakor tudi izenačenje (enakopravnost) »proizvodnega« in »neproizvodnega« sektorja je velik prispevek k družbeni stabilizaciji (ne le pravno, ampak tudi socialno in gospodarsko); odpravljen je eden poglavitnih vzrokov raznih družr benih in gospodarskih nasprotij in neskladnosti, ki so pogosto povzročile precejšnje motnje. Hkrati je treba reči, da vse druge rešitve niso na tako visoki ravni kakor omenjene. Čeprav je razumljivo, da vsak dogovor zahteva kompromise in da moramo vselej delno odstopati od svojih zahtev, se je treba vendarle vprašati, ali nekatere rešitve ne odstopajo od temeljnih postavk novega ustavnega sistema, (n.pr. financiranje federacije, jezikovna enakopravnost v JLA, nekatera področja socialnega varstva, emisijska in devizna politika, regionalne kompenzacije). Hkrati pa moramo poudariti, da bo imela republika zdaj večje možnosti, da razvija pobudo in se uveljavlja tudi na področju / zunanje politike in narodne obrambe. ^ (5) Z navedenimi ustavnimi spremembami se končuje prvo obdobje naše povojne graditve, ko je v času izredno močnih zunanjih pritiskov in gospodarske šibkosti pri nas pod vplivom sovjetskega vzora in vzora drugih centralističnih sistemov prevladovala unitari-stična in centralistično-etatistična usmerjenost in praksa (osredotočenost oblasti in odločanja ter osredotočenost kadrov in materialnih sredstev v federaciji). Več ali manj deklarativno smo prvo obdobje končali sicer že, ko smo sprejeli ustavo iz leta 1963. Toda ker so bistvene konkretne rešitve v tedanjem ustavnem in pravnem sistemu ostale unitaristične, smo imeli v zadnjih 8 letih hibriden sistem, v katerem so se prvine novega hudo mešale s kar močnimi ostanki starega sistema. Posledice so se morale pokazati v nestabilnosti in neučinkovitosti gospodarskega in političnega sistema. Tudi poglavitni vzrok za neuspeh gospodarske reforme tiči predvsem tu. S sedanjimi ustavnimi spremembami v bistvenem ta nasprotja v samem ustavnem sistemu odpravljamo, kar je zelo važno, če naj dosežemo pravno in družbeno stabilizacijo. V prihodnjih dveh letih nas čakata še dve zelo odgovorni nalogi: dograditi moramo novi ustavni sistem in uskladiti celotni pravni sistem z novo revidirano ustavo. Nacionalno vprašanje danes Opisani pretežno unitaristični sistem se je pri nas dokončno preživel, kar so najbolj nazorno dokazovali zaostreni mednacionalni odnosi in ponovno uveljavljanje nacionalnega vprašanja, ki smo zanj menili, da smo ga dokončno uredili z ustanovitvijo nove socialistične Jugoslavije. Nacionalno vprašanje je »iznenada« izbruhnilo v novi obliki v času najhitrejše gospodarske in kulturne rasti. Gospodarske, socialne in druge težave so vse češče kazale tendenco po reševanju v obliki nacionalnih ali republiških pritiskov. Mednacionalna trenja so se sicer pojavila v veliko milejši obliki kot pred vojno ali med vojno, vendar je treba reči, da so za večino političnih ljudi, ki so prezrli tleče simptome upravičenega nacionalnega nezadovoljstva v prejšnjih letih, bila pravo presenečenje. Ker so reagirali z ostrim napadom na »šoviniste« in »nacionaliste« ter na republiški »etatizem«, problema seveda niso mogli rešiti, ampak so ga le odložili in zaostrili. Naj so bili ti napadi še tako lepo »utemeljeni« z marksistično terminologijo, praktično so bili le nenačelna in vsestranska obramba federalnega birokratskega centralizma in unitarizma ter vseh njegovih nakopičenih slabosti. Do podobnega odgovora na vprašanje, zakaj se nacionalno vprašanje oz. nacionalni moment s tako pomembnostjo ponovno pojavlja, je prišel v jaltski promemoriji tudi Togliatti.1 Ob tej priložnosti naj omenimo, da je tudi Engels v raznih stališčih pred smrtjo že konec 19. stoletja pravzaprav delno popravil m dopolnil Marxova stališča in svoja prejšnja mnenja glede nacionalnega vprašanjar (6) V zvezi s tem v razpravah pogosto prihaja do raznih dilem. N.pr.: ali je važnejši nacionalni ali razredni moment; ali je važnejša državnost ali samoupravnost; ali so važnejši politični ali gospodarski amandmaji. .. Mislim, da so te dileme napačno postavljene, in da jih v razpravah pogosto shematično in doktrinarsko obravnavajo, pozabljajoč predvsem, da se pojavljajo v življenju v medsebojni odvisnosti, povezanosti ali celo prepletenosti. 1 »Nacionalni občutek ostaja konstanta delavskega in socialističnega gibanja še dolgo časa po prevzemu oblasti. Gospodarski napredek ga ne briše, temveč ga pravzaprav hrani in krepi.« 5 »Internacionalno gibanje proletariata je možno sploh le med samostojnimi narodi . . .« Nikakor nočemo ovirati Poljakov v naporih, da si izbore življenjske pogoje za svoj nadaljnji razvoj, ali jih prepričevati, da je nacionalna neodvisnost z internacionalnega stališča povsem drugotna stvar, ko pa je ravno temelj vsakega mednarodnega sodelovanja . . .« Pri prvi dilemi: »razredni ali nacionalni primat« — je treba, mislim, predvsem opozoriti na to, da pri nas delavski razred že dolgo ni več zatirani razred, temveč je vodilni razred in je torej »vsenacio-nalni« razred, odgovoren za ves narod, za vse probleme tega naroda in vseh njegovih slojev in delov (tudi tistih zunaj meja SR Slovenije). Poudarimo naj tudi, da je že vrsto let delavski razred večinski družben sloj v Sloveniji. Pri drugi, sicer umetni dilemi, mislim, da je dobro upoštevati, da sta samoupravnost, pa tudi naša slovenska država še zelo mladi. Poleg tega: Slovenci imamo pravzaprav od vseh jugoslovanskih narodov najkrajšo in najskromnejšo državotvorno tradicijo in dokaj slabo razvito državnostno zavest. O vzrokih, zakaj je tako, bom spregovoril kasneje. Iz tega izhaja: naše samoupravljanje, ki se je razvijalo v dokaj neugodnih materialnih in zunanjepolitičnih razmerah, za svoj normalni razvoj še vedno potrebuje in bo še zelo dolgo potrebovalo podporo države. Življenje zadnjih let kaže, da niti oblastvenih funkcij niti enostavnega urejanja mnogih praktičnih družbenih zadev ne moremo prepustiti samoiniciativi (samotoku, svojevoljnosti) in jih mora še vedno urejati oblast. Drugače bi se kaj hitro znašli v anarhiji, zakaj solidarnost in družbena disciplina sta še precej šibki točki naše družbene zavesti. Posebej pa je še treba imeti pred očmi objektivni družbeni položaj sedaj in v prihodnjih letih, ko se bo ustaljeval novi ustavni in zakonski red. Vloga države pri razvijanju samoupravljanja Ko govorim o vlogi države pri razvijanju samoupravljanja, seveda ne mislim na kakršnokoli državo. Mislim konkretno na našo državo, na naše državne institucije, ki so zrasle iz narodnoosvobodilnega boja kot nasprotja prejšnje protiljudske oblasti. Ta država je sredstvo socialistične revolucije, dokler izraža interese delovnih ljudi, dokler razvija socialistične družbene odnose, dokler in kolikor se ne birokra-tizira. Naša država ima poleg »klasičnih« nalog predvsem nove specifične naloge; tudi metode dela se razlikujejo od klasičnih3. »Politična« in »ekonomska« demokracija sta najuspešnejša pre-preka birokratiziranju državnega aparata4. Samoupravljanje v raznih oblikah in na raznih ravneh ima pri tem bistveno vlogo. 3 »Državni organi so instrument reguliranja notranjih nasprotij in protislovij . . zmeraj manj instrument sile in zmerom bolj instrument družbenega upravljanja, . . . nasprotno zmerom manj kot organi politične oblasti in zmerom bolj kot skupni družbeni organi, ki opravljajo določene družbene funkcije . . ., so instrument za demokratično organizacijo socialističnih sil, zasnovani na zavesti o skupnih materialnih interesih .. .« (Program ZKJ iz leta 1958). * K ustavno-sodnemu varstvu ustavnosti in akonitosti se, kakor kaže praksa ustavnih sodišč, najbolj zateka sam delovni človek in občan neposredno ter samoupravne delovne in druge organizacije. Državni organi pa se razen rednih sodišč zelo redko pojavljajo kot pobudniki postopkov pred ustavnimi sodišči. Spoštovanje družbenih pravil množicam še zdaleč ni prešlo v meso in kri. Dogaja se, da se slabo spoštujejo uradni dogovori, zakoni in ponekod celo ustava. Vzrok: zaradi sorazmerno kratke demokratične tradicije so pri nas demokratična zavest in demokratične navade še slabo vkoreninjene. Vprašljivo je tudi, ali so — v primeru prekrškov — oblastvene in zlasti moralne sankcije zadosti ostre, da bi prispevale k vzgoji demokratične zavesti. Vzgojno je seveda najpomembnejše, kakšne so sankcije, kadar gre za vodilni kader. Tu verjetno največkrat grešimo. Doslej smo govorili o teh dilemah s teoretičnega vidika. Če pogledamo problem z vidika vsakodnevne praktične politike je seveda stvar nekoliko drugačna. Tu bi veljalo ponoviti staro pravilo: važnejša je tista prvina procesa, ki smo jo doslej zanemarjali, podcenjevali, tisto področje, kjer nismo razreševali problemov. Glede vprašanja, ali bi kazalo danes v vsakodnevni politiki dajati prednost graditvi države ali graditvi samoupravnih organizacij in institucij, mislim, da je položaj v Sloveniji takšen, da ni mogoče dajati prednosti ne enemu ne drugemu. Zakaj? Ugotavljamo neučinkovitost vrste oblastvenih služb — treba je torej strokovno krepiti te službe; številne pristojnosti iz federacije zdaj prenašamo na republiko; teh pristojnosti povečini ne bo mogoče takoj podružbiti; slovenska država ima obveznosti tudi do zamejskih Slovencev; državotvorna tradicija je pri nas iz zgodovinskih razlogov kaj malo zasidrana v množični zavesti. Problemi, nakopičeni na raznih področjih samoupravljanja, so tolikšni in tako povezani s strokovno krepitvijo uprave, z učinkovitim delovanjem upravnih predstavniških in pravosodnih organov, da se je — razen v posameznih primerih — nemogoče odločiti, da bi dali prednost eni ali drugi strani graditve našega družbenega sistema. (7) Že zgoraj smo rekli, da je naša državnost mlada. Graditev slovenske državnosti lahko razdelimo na tri obdobja; na medvojno, na povojno obdobje ter na tretjo fazo, ki se ravnokar začenja. V medvojnem obdobju je treba omeniti predvsem dve letnici, ki obeležujeta rast slovenske državnosti: — ustanovitev glavnega štaba NOV Slovenije ter SNOO v Ljubljani v drugi polovici 1941; — kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda z vsega slovenskega etničnega ozemlja (1943). Slovenci smo torej prvič v svoji zgodovini v času 1941—1943 formirali svojo vojsko, svojo ljudsko vlado ter narodni parlament. (8) V drugem, povojnem obdobju, ki je trajalo vse do sedanjih ustavnih sprememb, torej dobrih 25 let, je bil mednarodni položaj Jugoslavije vse prej kot ugoden za razvijanje vsestranske nacionalne enakopravnosti in za graditev nacionalnih držav. Dvostranski pritisk na Jugoslavijo (dolgoletni spor z informbirojem oz. s Stalinovo Sovjetsko zvezo, spor, ki se je začel že med vojno, ter spor z zahodom zaradi Trsta in zahodne meje Jugoslavije oz. Slovenije) z ekonomsko blokado in neposrednimi vojaškimi grožnjami je zahteval bolj vojno kot civilno ureditev in ekonomiko. Tak položaj je seveda krepil uni-taristične in centralistične sile. Problematika brionskega plenuma (1966) je jasen dokaz za to trditev. Zato ni čudno, da smo zaradi etatistično-centralističnega urejanja zašli v precej resno gospodarsko in politično krizo ob neuspehu gospodarske reforme, v krizo, ki nas je pravzaprav prisilila, da smo tudi na gospodarskem področju bolj odločno in vsestransko obračunali z unitarizmom in birokratskim centralizmom. V tem je tudi bila edina možna pot za rešitev krize. Pereči problemi Slovenije (9) Ko smo sprejeli spremembe zvezne ustave, je nastal kvalitetno nov položaj. Prvič po 1941. letu si je slovenski narod skupaj Z drugimi jugoslovanskimi narodi in narodnostmi pridobil možnost, da si uredi svoj dom v celoti po svojih zamislih in sposobnostih. Poslej zavisi predvsem od nas samih, kako bomo znali izkoristiti naša naravna bogastva, naš umski in fizični potencial, naše organizacijske sposobnosti, delovne navade ter znanje. Za ta skupni cilj moramo mobilizirati vse sposobne in delavoljne moči slovenskega naroda iz vseh, mlajših in starejših generacij. Gre za veliko, a tudi zelo težko nalogo. V potencirani obliki se bodo izrazile naše prednosti, pa tudi nekatere naše slabosti, vsa dediščina preteklosti. Morali bomo predvsem vložiti največje napore, da dvignemo splošno izobrazbeno raven pri nas, zakaj zelo zaostajamo za sodobnim svetom. Ključno vprašanje našega razvoja bodo nedvomno strokovni kadri v gospodarstvu, upravi in drugod. Postavlja se zelo resno vprašanje, kako preprečiti ali zmanjšati odtekanje najboljših strokovnjakov v tujino. V ospredju naših težkoč bodo problemi rekonstrukcije zastarele industrije, modernizacije prometa, dviga natalitete, znižanja smrtnosti (kjer smo na vrhu jugoslovanske lestvice) in drugi pereči problemi Slovenije. Materialna baza za graditev naše slovenske države spričo perečih nalog in predvsem zaradi našega precejšnjega zaostajanja na področju infrastrukture, ki zahteva dolgoročne investicije, je vse prej kot ugodna. Dodatno k temu so se navrgli še deficiti federacije, katerih del mora prevzeti tudi Slovenija. Svarijo nas pred nevarnostjo republiškega etatizma. Ta nevarnost pa je v tem trenutku po mojem mnenju kar najmanjša. Okrepljeni položaj samoupravljalca ter delovne organizacije sta učinkovita protiutež takim težnjam. Poleg tega je republika veliko bliže bazi in jo zato tudi delovni ljudje mnogo laže in hitreje nadzorujejo, kot pa so lahko nadzorovali zvezno državo in njen etatizem. Poleg tega pa moramo vedeti, da ima odtujevanje viška dela, kar predstavlja ekonomsko bazo vsakega etatizma, v mnogonacionalni državi mnogo težje posledice, predvsem v mednacionalnih odnosih, kot določeno odtujevanje viška dela v nacionalnem okviru, kar je v določeni fazi razvoja često zelo potrebno. Pozornost nadzornih organov, organov pravosodja, predvsem pa družbenopolitičnih organizacij in predstavniških teles je bila že doslej dokaj odločno naravnana v to smer. Ker je naša uprava za naloge, ki nanjo z decentralizacijo prehajajo, prešibka in slabo pripravljena, je najnujnejše, da jo takoj začnemo odtočno strokovno krepiti, ker obstaja resna nevarnost slabega in počasnega delovanja državnih organov. To pa bi krepilo zahteve po etatizmu. Glavna slabost, s katero se v tem trenutku soočajo Jugoslavija in vse republike, pa je po mojem mnenju monopolitična praksa. Take težnje se pojavljajo na vseh področjih — v gospodarstvu, na političnem področju, na kadrovskem, pa tudi na kulturnem področju in na drugih področjih. Očitno je, da je monopolizem predvsem na gospodarskem področju (zunanja trgovina, elektrogospodarstvo, banke . . .) zelo nevaren. Nevaren je predvsem zato, ker se skriva za privlačnimi, tehnokratskimi razumljenimi gesli o integracijah, o učinkovitosti modernega gospodarstva velikih sistemov, o enotnosti in racionalnosti, o svetovnih izkušnjah in podobnim. Vpliv »velikega« sveta je očiten. Vendar pa je najbrž glavni vir teh gledanj in prakse kar domači birokratizem in unitarizem ali njegovi trdovratni ostanki, ki upravičeno gledajo v samoupravljanju svojega nasprotnika in oviro, čeprav si javno prisegajo na samoupravljanje. V boju proti tej največji nevarnosti za samoupravni socializem (ki ne bo niti lahek niti kratkotrajen) se bo treba odločno posluževati zakonodajne, izvršno-politične in sodne intervencije; uspeh lahko dosežemo le, če bodo ta boj idejnopolitično vodile naše množične politične organizacije (Socialistična zveza in sindikati) ob razvijanju dosledno demokratične kadrovske politike, javne kritike (tisk, radio, televizija) ter z zaostritvijo javne in neposredne odgovornosti javnih funkcionarjev. (10) Slovenska državnost mora biti demokratični samoupravni red, maksimalna družbena disciplina, spoštovanje dogovorov, utrjevanje zakonitosti in poostrena odgovornost vseh javnih služb. To pomeni, da bomo morali doseči maksimalno stopnjo družbe-no-demokratične odgovornosti in dejavnosti naše izvršne, zakonodajne in sodne oblasti. Organi izvršno-politične, zakonodajne in sodne oblasti bodo delali v prihodnjih letih v zelo zapletenih razmerah, ker se bo spreminjal ves pravni sistem. Vse zakone in statute in druge predpise bomo morali v kratkem času uskladiti z ustavnimi spremembami. Večja učinkovitost ter neposrednejša odgovornost izvršnih in predstavniških organov ter nepristranost in preudarnost sodnih organov naj bi bila njihova poglavitna odlika v prihodnjih, za našo prihodnost tako odločilnih letih. Eden najpomembnejših dejavnikov, katerega naloga je, da bistveno prispeva k družbenemu ravnotežju in občutku pravne varnosti, kar bo v teh letih politično zelo važno, je pravosodje. Spričo svojega avtonomnega družbenega položaja, ki je ločen od politično-zakono-dajne in izvršne oblasti, varuje ustavnost in zakonitost, pravice delovnega človeka — samoupravljalca in občana ter samoupravne pravice delovnih organizacij pred nezakonitim poseganjem posameznih oblastvenih ali drugih (samoupravnih) organizacij ali posameznikov v njihovo pristojnost ali pravico. Okrepiti neodvisno vlogo in učinkovitost pravosodja je v tem trenutku ena prvih družbenih nalog. Že program ZK iz leta 1958 je poudaril, da je spoštovanje zakonitosti prvi pogoj za uveljavljanje socialistične demokracije. V naši državi s široko mrežo samoupravnih delovnih in drugih organizacij in s številnimi narodi in narodnostmi je vsa dosedanja praksa dokazala in vsakodnevno dokazuje pravilnost tega stališča. Ustavno sodstvo, ki kot del skupščinskega sistema združuje politično in sodno funkcijo, pa bo imelo predvsem v prihodnjih dveh letih do sprejema nove zvezne in republiške ustave leta 1973 posebno težko in odgovorno nalogo. Treba bo namreč v sporih, ki se bodo nedvomno pojavljali v večji meri kot doslej, spričo velikega števila novih amandmajev in spričo revizije celotne zvezne in republiške zakonodaje, odločati o medsebojni skladnosti ali neskladnosti predpisov in tudi tolmačiti smisel ustavnih amandmajev, kadar se bodo pojavili nejasni (sporni) primeri. Prostor mi ne dopušča, da bi govoril o važnosti sprememb v republiški ustavi, ki je zdaj v javni razpravi. Vse spremembe v zvezni in republiški ustavi nam omogočajo, da politično množično razgib-Ijemo in pritegnemo k neposrednemu sodelovanju najširše ljudske množice. Odpirajo se take možnosti za uspešno politično delo, kakršnih že dolgo ni bilo. Sedanje ustavne spremembe so od ustanovitve delavskih svetov sem idejno-politično in teoretično največji korak v demokratizaciji naše družbe in graditvi našega modela samoupravnega socializma. Pot do praktične uveljavitve pa bo — govoreč iz dosedanjih izkušenj — precej težka in zapletena, iz enostavnega razloga, ker jih bomo uresničevali povečini s kadri, ki so navajeni starih metod in oblik dela, in ker bosta za premagovanje starih pogledov potrebna čas in idejno-politična »akcija«. To velja tako za politične kot za upravne kadre. Zato bo zdaj politično izredno važno, da se v praksi zavestno in odločno bojujemo proti zastarelim, preživelim oblikam in metodam, zavirajočim uveljavljanje notranje demokracije, ki pa je pogoj za uveljavitev novih gledanj v praksi; prav tako pa se moramo odločiti za zamenjavo kadrov, ki tega procesa ne morejo razumeti. Zato se zdi predvsem nujno, da se vsi kandidacijski postopki za javne in družbene funkcije čimbolj demokratizirajo ter da dosledno povsod uveljavimo sistem tajnega glasovanja pri izbiri kandidatov. Posebno pomembno se zdi razvijanje dosledne notranje demokracije v druž-beno-političnih organizacijah, zvezi komunistov, socialistični zvezi, sindikatih, zvezi borcev, mladinskih organizacijah, v vseh organih samoupravljanja ter v predstavniških telesih. Če tega ne bomo storili ali pa če bomo pri tem preveč počasni, se bo razkorak med našimi resolucijami, razglasi, ustavnimi določili, obljubami in vsakodnevno prakso tako očitno poglobil in razširil, da ne bo slišati samo bolj ali manj ostrih kritik, ampak bo ta dolgoletni problem nujno prerasel v oster politični spopad med bazo in »vrhom«. Vprašanje doslednega razvijanja notranje demokracije postaja čedalje bolj vprašanje učinkovitosti naše politike ter zaupanja vanjo, posebno med mladino in delavci. Posamezni primeri iz najnovejšega časa nazorno kažejo, da smo glede tega postali dokaj politično kratkovidni in moralno neobčutljivi. Če zahteve za poglobitev demokratičnih postopkov zavračamo kot formalizem ali »malomeščansko demokracijo« in podobno, seveda vse prej kot pa rešujemo ta kočljivi problem. Da je taka praksa v popolnem nasprotju z ustavo in programom zveze komunistov ter socialistične zveze, ni treba še posebej poudarjati. Na koncu tega sestavka moram izraziti prepričanje, da bo, ne glede na nemajhne težave, ki nas čakajo, slovenski narod, organiziran v svoji državi, tako kot se je vojaško in politično izkazal v času vojne, tako kot je v času primarne gospodarske in kulturne graditve v prvem povojnem obdobju dal nadvse tehten prispevek k stavbi jugoslovanskega socializma, tudi v prihodnje povsem enakovreden član v jugoslovanski skupnosti narodov. • Avdo Humo udk 001 : 32 Znanost in politično gibanje Bistveni pomen tega problema bi v neki meri lahko povzeli z ana- © lizo dveh temeljnih hipotez: prva bi morala odgovoriti na vprašanje, > kakšen naj bi bil konkretno odnos političnega gibanja v socializmu h. do inteligence, predvsem do ustvarjalne inteligence, druga pa na jI vprašanje o razvoju zveze komunistov v procesu razvoja produk- (g cijskih odnosov in na vprašanje o razvoju njenega odnosa do inteli- ^ gence oziroma do nosilcev znanstvene misli v celotni družbeni praksi. Preden odgovorimo na ta vprašanja, bi morali, mislim, opo- ^ zoriti na nekatera že preverjena in znana dejstva, ki pa lahko po- flj jasnijo nekatera analitična opažanja in postavljene cilje, hkrati pa Jy nam pomagajo pri raziskovanju konkretnega položaja in konkretnih odnosov. I Nespodbitno dejstvo je, da zadnjih dvajset let pri nas iz leta v leto množično proizvajamo intelektualne delavce (seveda je ta proizvodnja ponekod na višji, drugod spet na nižji ravni tako po obsegu kakor po kvaliteti). Inteligenca je tako postala številen in pomemben delovni sloj v družbi. Zaradi znanstvene revolucije, ki s svojimi množičnimi odkritji neposredno posega v proizvodne procese in v razvoj produktivnih sil, postaja potreba po inteligenci večja od njene produkcije, zato je tudi inteligenca zadnji čas edini družbeni sloj, ki ne pozna nezaposlenosti. V sedanjem znanstvenem času kulturna in tehnološka ustvarjalnost po obsegu in po kakovosti presega ustvarjalnost vseh poprejšnjih obdobij, nova odkritja pa s pomočjo sodobnih občil brez večjih zamud prodirajo do najširših družbenih slojev in tako močno vplivajo na družbeno zavest in njeno intelektualno in estetsko raven dvigujejo veliko hitreje, kakor je bilo to mogoče v preteklosti. Zato je mimo čas, ko so intelektualci v glavnem ustvarjali za organizatorje proizvodnje, za poslovne voditelje, uradnike in pedagoge. Te naloge opravljajo sicer še danes, vendar pa je njihova glavna dejavnost v tem, da izdelujejo nove zamisli, pomagajo pri njihovi uporabi v materialni proizvodnji in iz njih izvajajo znanstvene sklepe. Zato sta se tudi družbeni položaj inteligence in njen pomen za družbeni razvoj hitro spremenila. Ta številni družbeni sloj je danes eden od odločilnih dejavnikov v družbenem razvoju, v prihodnje pa se bo njegov pomen še povečal, saj bosta znanje in kultura vse dinamičneje prodirala v družbo in jo vse bolj intelektualizirala in estetizirala, ker bosta ta intelek-tualizacija in estetizacija pogoj za hitrejši razvoj. Danes družbi njenih bližnjih in daljnjih ciljev ne postavlja samo politika — saj te naloge politika tudi nikoli ni opravljala čisto sama — temveč tudi znanost v najširšem pomenu, znanost, ki jasno opredeljuje vse možnosti in vsa sredstva, nujna za razvojno gibanje družbe. Znanost se tako srečuje s politiko; dopolnjuje jo, izenačuje se z njo ali pa se z njo razhaja, odvisno od tega, kakšni so njuni neposredni in daljnji cilji. Vse avtentične sodobne znanosti mislijo na družbo in njen razvoj, na človeka, njegov razvoj in njegovo dezalienacijo in na tej podlagi se v njih razpira nova razsežnost — humanistična razsežnost. Zato je bistvena potreba znanosti ne le, da programira svoj razvoj in si postavlja svoje cilje, temveč da hkrati s to svojo ožjo potrebo in zaradi svojih humanističnih ciljev programira in opredeljuje cilje samega družbenega razvoja. Poleg tega sta ta zagon znanosti in velika širina intelektualnega dela sprožila še en zgodovinski proces ■—• odpravljanje mej med inteligenco in delavskim razredom. V razmerah razvijanja samoupravnega socializma in neposredne demokracije, ko se človek osvobaja in lomi mezdne odnose, lahko z veliko večjim optimizmom kakor v drugih družbenih odnosih upamo na bolj dinamično odpravljanje te meje, saj ima vsak človek, osvobojen pritiskov, možnost, da v samoupravnih odnosih na svoj način postane samoupravljavec in upravljavec v celotni družbi; tako človek postaja ustvarjavec in se mora sam potruditi, da se dvigne na raven intelektualca. Prav v samoupravnem socializmu začenjamo uresničevati staro Gramscijevo postavko, da so vsi ljudje intelektualci in ustvarjalci in da je le družbena delitev dela povzročila, da vsi ljudje v družbi ne opravljajo funkcije intelektualca. Zato stališča, da je intelektualnost še zmerom lastnost ali funkcija zgolj sloja intelektualcev, ne pa funkcija družbe, hkrati držijo in ne držijo. Ta ugotovitev drži, če stvari gledamo, kakor trenutno so, ne drži pa, če gledamo s stališča procesa, ki se je že začel. Intelektualizacija družbe je danes notranja zakonitost sleherne družbe, še posebej pa mora bolj dinamično potekati v samoupravni socialistični družbi, ne glede na to, kakšna je trenutna raven njegove kulturne in izobrazbene zavesti. V procesu razvijanja samoupravnih socialističnih odnosov se v družbi poraja nov zgodovinski pojav, ki ga dosedanja zgodovina ne pozna: ne le da odmirajo posamezne funkcije države, temveč odmira tudi ideološki nadzor, idejna cenzura nad duhovnim ustvarjanjem. S tem se ustvarjanje osvobaja slehernega ideološkega pritiska države ali kapitala, tega pa danes ne omogočajo niti državnokapitalistični sistemi ne etatistično birokratski socialistični sistem. Sodobni razvoj ustvarjalnega dela glede na funkcijo in bistvo intelektualnega dela postavlja zgodovinsko zahtevo, da se zlomijo ti okovi, ki ustvarjanje vklepajo pod državni nadzor ali pod nadzor različnih kapitalističnih ustanov. Toda namesto da bi se te spone trgale, se v sodobnem svetu utrjujejo, to pa povzroča hude spopade z državo ali pa s posameznimi institucijami v kapitalističnem svetu. Inteligenca ima možnost za popolno emancipacijo samo v samoupravnem socializmu, v katerem se na samoupravni podlagi materialna proizvodnja povezuje z duhovno. Zato v samoupravni družbi ne more biti trajnejše realne podlage za alternative, ki bi pripeljale do družbenih možnosti ali usmeritve, da inteligenca duhovno zavlada nad delavskim razredom ali da se podredi delavskemu razredu ali političnemu gibanju. V tej družbi inteligenca postaja sestavni del delavskega razreda in služi samo ideji osvobajanja človeka. II Če se zdaj ozremo na obstoječe družbene razmere in na raven razvoja produkcijskih odnosov, lahko vidimo, da je bistvo naše današnje inteligence še zmerom protislovno. Tudi sama družba je protislovna. Inteligenca še ni premagala neke omahljivosti, ki pa sicer ni tiste narave (malomeščanska dvoličnost in sebični interesi), ki sta jo svojčas v drugačnih razmerah opisovala in opredelila Kautsky in Lenin. To je neka druga omahljivost, ki nastaja ravno v času, ko etatistične družbene strukture prehajajo v samoupravne. Etatistična reprodukcija družbe si je z veliko močjo prizadevala, da inteligenco povleče v birokratsko totaliteto, inteligenca — če že ne vsa, pa vsaj nekateri njeni deli — pa se je bojevala, da se konstituira kot samostojen družbeni dejavnik. Na drugi strani pa omahljivost izvira iz boja med specifičnimi interesi inteligence, ki se kažejo v težnjah, da bi glede na relativno zaostalost drugih delov družbe, glede na razlike med ustvarjalci duhovnih vrednot in porabniki teh vrednot inteligenca prevzela duhovno prevlado v družbi — in iz globokega spoznanja, da mora inteligenca postati sestavni del delavskega razreda. Pomembni so trije dejavniki, ki povzročajo to protislovnost inteligence. Prvi je sam današnji položaj delavskega razreda kot temeljnega nosilca razvoja socializma. Čeprav je uresničevanje samoupravne družbe nemogoče in si ga niti ne moremo zamisliti brez te njegove zgodovinske funkcije, delavski razred še ni postal glavni dejavnik v družbenem in ekonomskem razvoju. Da bi delavski razred postal glavni dejavnik, mora najprej svobodno razdeljevati stvarni dohodek in ta delitev mora biti posledica njegove demokratične odločitve. Vsakršno odtujevanje tega dohodka, odtujevanje, ki ga opravlja država, zmanjšuje družbeno in politično funkcijo delavskega razreda v socialistični družbi. Čeprav zaenkrat še ni, mora delavski razred v razvojnem procesu postati tisti dejavnik, ki bo prek svojih neposrednih asociacij na demokratični in samoupravni podlagi integriral vse druge družbene dejavnosti. Na tem temelju je logično in najbolj smotrno, da se dohodek, ki ga ustvarja materialna proizvodnja, deli po družbenih potrebah neposredno med delavskim razredom in drugimi družbenimi dejavnostmi. Drugi dejavnik je razvojna raven materialnih produktivnih sil, ko se družbena delitev dela še ohranja in zato duhovna dejavnost pretežno poteka v svojih lastnih okvirih. Čeprav se velik del intelektualcev vse neposredneje povezuje s proizvodnjo, pa vendar neki del ostaja na področju ustvarjanja idej in ne vzpostavlja samoupravnega odnosa s proizvodnjo. To nas opozarja, da v razvoju samoupravljanja še nismo prišli daleč, še posebno ne v družbenih dejavnostih zunaj materialne proizvodnje. Vse dokler v vsakdanjem boju za graditev socializma delavski razred ne postane temeljni nosilec svoje in družbene reprodukcije, ne more v sebi najti moči, da sam v vsej širini giblje in združuje celotno duhovno proizvodnjo. Le svobodni in revolucionarni delavski razred s svojimi neodtujenimi pravicami lahko doume pomen, ki ga ima inteligenca za njegovo osvoboditev in za osvoboditev celotne družbe; šele tako lahko delavski razred inteligenco sprejme kot svoj sestavni del. Svobodne revolucionarne akcije delavskega razreda pred revolucijo, v revoluciji in po njej so ustvarile pogoje, da delavski razred začuti nujnost, da se integrira z inteligenco. Kakor kapitalistični produkcijski odnosi določajo vodilno vlogo buržoazije v družbi, tako socialistični produkcijski odnosi, ki se kažejo v družbeni lastnini in v delitvi po delu, logično predpostavljajo stvarno vodilno družbeno vlogo delavskega razreda. Zato je tudi boj delavskega razreda proti vsem pritiskom, ki mu odtujujejo njegovo delo in njegovo družbeno vlogo poslanca zgodovine, hkrati boj za integracijo inteligence z njeno družbeno funkcijo. Do krize pride v teh odnosih le, kadar v imenu delavskega razreda monopoli politične in ekonomske moči degradirajo njegovo zgodovinsko vlogo v konkretnih situacijah. Tretji dejavnik izvira iz tegale dejstva: čeprav se je zgodovinski proces odpravljanja razlik med umskim in fizičnim delom že začel, pa danes zaradi različnih ravni v intelektualnih in strokovnih sposobnostih razlike še obstajajo. Da se obstoječe razlike odpravljajo, se danes jasno kaže ravno v ustvarjalnem delu, ki ni mogoče brez sodelovanja in komplementarnosti umskega in fizičnega dela. To odpravljanje razlik pospešujejo tudi vse bolj zapleteni in natančni delovni procesi, v katerih delo postaja intelektualna kategorija, tako da je vse teže razlikovati njegove fizične sestavine od umskih. Večina naše inteligence se zavestno opredeljuje za to, da »služi« zgodovinskemu boju delavskega razreda za osvoboditev celotne družbe. Ker pa je jugoslovanska družba protislovna, ima socialistična inteligenca tudi podobne značilnosti. Pri razvijanju višje oblike socializma, ki jo vsebujejo samoupravni socialistični odnosi, prihaja med inteligenco do vrste protislovnih pojavov. Ti pojavi sicer niso trajne narave in ocene ali opredelitve inteligence ne bi smele temeljiti na njih in ne bi smele napeljevati na toge ekskluzivne sklepe. Na tem mestu nisem mislil posebej analizirati birokratizirane in konservativno-tradicionalistične inteligence. Vendar bi v tej zvezi rad opozoril na nekaj pripomb. Znanstvena revolucija, ki se obrača k človeku, je povzročila, da so se nosilci znanstvenih idej politizirali ne glede na to, ali gre za tehnološke, prirodno matematične ali humanistične ideje. Sodobna znanost zaradi svoje subtilne moralne odgovornosti pred človekom in z logično močjo svojih rezultatov in ciljev že sama spreminja produkcijske in medčloveške odnose. Centralistična politika in birokratska oblast njen razvoj ovirata, saj se v teh okvirih počasneje razvija. Njen razvoj zahteva svobodne demokratične odnose med narodi in ljudmi, svobodno in široko iniciativo in množično ustvarjalnost. V tem splošnem procesu politizacije inteligence se deloma politizira tudi »tradicionalistična« inteligenca, ki s svojo zavestjo o preteklosti skuša pojasnjevati sedanjost in prihodnost. Ker so bile naše kulture stoletja obrambne kulture in so stoletja razvijale obrambne duhovne mehanizme in ker so se te kulture v zgodovini razvijale neenakomerno, tako da so ene danes bolj razvite, druge pa manj, zdaj konservativna tradicionalistična inteligenca razvitejših kultur meni, da sta njena naloga apologetika njene lastne kulture v ccloti in ekspanzionizem do vrednot manj razvitih sosednjih kultur. Tako je ta inteligenca začela ustvarjati nacionalno napetost in oživljati nacionalizem, ho teč se s svojim ekspanzionizmom postaviti na čelo svojemu narodu, pa tudi drugim narodom. Normalno je bilo, da so se ji pridružili birokratizirani intelektualci različnih odtenkov, odkrito ali prikrito — odvisno od tega, kakšno družbeno vlogo so imeli, ko se je začela podirati njihova birokratska politična moč, njihov monopol nad delavskim razredom in inteligenco, ko so začeli obrisi zaprtih krogov političnih monopolov postajati vse jasnejši; z drugimi besedami, ta zveza je postajala vse tesnejša, ko se je začel krepiti proces preobraževanja etatističnih struktur v samoupravne. Tradicionalistična inteligenca, pa tudi vsa birokratska inteligenca nista v celoti ostali na konservativnih in reakcionarnih pozicijah. Toda večina teh pozicij ni opustila. Če gledamo s stališča prihodnosti, konservativna inteligenca nima stvarnega programa. Njeni programi izvirajo iz trenutnih situacij, do katerih so pripeljali razredni in družbeni nemiri, ali iz stanj, ki so na videz mirna. Večina kategorij njenega mišljenja je v bistvu iracionalna, tako da na njih ni mogoče zidati sedanjosti, še manj pa prihodnost. Ne glede na to, koliko korenin ima ta birokratska ali nacionalistična miselnost še v materialnih razmerah — v pomanjkljivosti v delitvi nacionalnega dohodka — sta zaradi svoje konservativnosti, sterilnosti in iracionalnosti danes preseženi, globoko škodljivi in zgodovinsko obsojeni na propad. Zato bomo na tem mestu glavno pozornost posvetili analizi tiste inteligence, ki je množična, kritična in ima stvarno vizijo prihodnosti ter socialistično prihodnost anticipira v vseh njenih danes ugotovljivih različicah napredka. Ta inteligenca danes »najbolj sodobno, najodločneje in najustrezneje« odseva sedanjost socializma, vsa njegova protislovja in perspektive. Na ustvarjalnih poteh te inteligence nastajajo dileme, zmote in razlike v pogledih, toda v bistvu ima iste interese in cilje kakor delavski razred. Ni dvoma, da je sodobni razvoj družbe in znanosti v položaj in funkcijo inteligence v družbi vnesel tudi nekatere nove prvine. Za ta razvoj nista značilni le množičnost in pomembnost inteligence, temveč tudi njen objektivni položaj v družbi, položaj, ki izvira iz njene politizacije, temelječe na današnji funkciji znanosti. Zato ta inteligenca noče, a tudi ne more v nekakšnem mezdnem odnosu »služiti« delavskemu razredu, političnemu gibanju, partiji ali družbeni organizaciji. Vse dokler razvoj produktivnih sil in visoka raven produktivnosti dela v razviti samoupravni družbi ne bosta dvignila vseh ljudi na raven inteligence, torej vse dokler inteligenca kot družbeni sloj ne zgine, bo vselej težila k temu, da se uveljavlja kot poseben sloj v svojem samostojnem ustvarjalnem odnosu do družbe, čeprav bo ta posebnost s samoupravno integracijo družbe vse bolj zginevala. Sodobnih teoretičnih protislovij človeštva, še manj pa teoretičnih protislovij socializma ne moremo razrešiti niti s tem, da zanikamo svobodni in neodvisni položaj inteligence kot ustvarjalne sile družbe, niti s tem, da inteligenco ločimo od delavskega razreda, kar poskuša birokracija, da bi tako delavski razred kakor inteligenco podredila svoji politični moči, pa tudi ne s tem, da v oblast in v politično gibanje vpeljemo nekakšne reprezentativne skupine inteligence, kar je spet le manevrska zvijača birokracije. Teoretična protislovja lahko razrešujemo le na praktičen način, ko inteligenca išče najsmotrnejše teoretične in praktične rešitve. Usoda razreda je bila v zgodovini, danes pa je (zaradi velikanskega nakopičenega znanja) še posebej odvisna od dejavnosti in usmeritve inteligence, ker prav inteligenca opravlja funkcijo, ki je za delavski razred najvažnejša, saj določa in formulira strateško teoretične in praktično taktične cilje in naloge. Danes je kaj malo stvarnih možnosti, da intelektualec na he-geljanski način ostane čistih misli in pri tem v tej svoji najčistejši subjektivistični osamljenosti ne pride s svojim idejnim svetom v konflikt s prakso in delovnim človekom. Znanstvene, idejne in družbene spremembe so danes tako dinamične, da se praktični usmeritvi ni mogoče izogniti. Že prej smo omenili, da inteligenca ni enoten sloj. Ta sloj združuje birokratske skupine, tradicionalistične ekspanzioniste, intelektualce, nagnjene k iracionalnosti in mistiki. Vse to lahko kali demokratično ozračje in neugodno vpliva na intenzivnost ustvarjalnih družbenih potencialov. Toda temeljno vprašanje ni v tem, kakšno naj bo stališče političnega gibanja do tistih, ki stojijo na drugem bregu, čeprav bo politično gibanje zavzelo tudi to stališče — in to bo veliko enostavneje in jasneje — temveč v tem, kakšen naj bo odnos do napredno politizirane inteligence, ki hoče imeti svoja politična stališča in želi, da ta stališča jemljejo resno in da jih upoštevajo prav toliko kolikor stališča političnega gibanja. Zapletenost družbenoekonomskega razvoja samoupravnega socializma, zapletenost razvoja nacionalnega vprašanja v večnarodni skupnosti še povečuje potrebo, da progresivni socialistični intelektualci intenzivneje sodelujejo pri političnem odločanju, ne da bi to oteževali kakršnikoli predsodki in indoktrinacije. Če je nujno — in danes je nujno — da politične odločitve izvirajo iz znanosti in znanstvene analize, ker le to zagotavlja, da bodo odločitve racionalne, potem je jasno, da morajo biti odnosi z intelektualnim ustvarjanjem popolnoma svobodni in prijateljski. III V delavskem gibanju se je v daljšem obdobju in še posebej po prvi svetovni vojni uveljavljalo nezaupanje do inteligence. V mednarodnem delavskem gibanju je prihajalo in še danes prihaja do nesporazumov in spopadov med inteligenco in komunističnimi partijami; dogmatizem je še zmerom zelo močna sestavina ideološke in politične podlage številnih komunističnih partij, zato med političnim gibanjem in inteligenco tudi prihaja do napetosti. Ta stališča izvirajo celo iz postavk Kautskega in nekaterih drugih marksistov, torej iz tistih časov, ko so se intelektualci pridruževali komunističnemu gibanju le posamično, medtem ko danes stopajo vanj množično, kar izvira iz nujnih moralnih in intelektualnih potreb napredne inteligence. Nauk Kautskega in drugih je temeljil na prepričanju, da pri inteligenci prevladuje malomeščanska zavest praktičnega življenja, zaradi česar pri njej prihaja do omahljivosti, skupinske ideologije in sebičnih interesov. Na te postavke se je v mednarodnem delavskem gibanju oprl birokratsko stalinistični koncept revolucije, ki je zahteval, da inteligenca slepo »služi« birokratski dogmi in politični moči političnih središč odločanja. Zaradi takšnega koncepta je moralo priti do spopada med progresivno inteligenco in političnim gibanjem. Razmeroma majhna komunistična partija Jugoslavije se je v teoriji in v praksi uprla birokratsko stalinistični koncepciji revolucije v graditvi socializma in v mednarodnem delavskem gibanju. Ta odpor se je pozneje razširil tudi na druga organizirana delavska gibanja. Ta boj traja že več kakor dvajset let in še mu ni videti konca. Še več, ta boj traja še v Jugoslaviji, čeprav so se družbenoekonomske razmere spremenile in napeljujejo na protidogmatično marksistično koncepcijo socialističnega družbenega razvoja. Zato se v političnem gibanju še zmerom ohranja odpor proti inteligenci, značilen za stalinistično birokratsko miselnost, in to v družbenih razmerah, ki so popolnoma drugačne od tistih, v katerih je ta miselnost naravno nastala. Popolnoma jasno je, da je v tistih družbah, kjer se birokratske strukture ne preobražajo v demokratične samoupravne strukture, odpor proti napredni inteligenci zelo močan, saj ta odpor, ki skuša inteligenco podvreči birokratski totaliteti, neprestano reproducira odbojno reakcijo pri inteligenci. Tako prihaja do globokih teoretičnih protislovij v položaju, ko je postala jasno razvidna temeljna marksistična misel, da je socializem kot družbena osvoboditev dela predvsem delo samega delavskega razreda, ne pa odtujenih birokratskih družbenih slojev in njihove teorije. Vlogo inteligence v naši družbi popolnoma ustrezno opredeljuje sklep tovariša Kardelja, ki pravi: »ravno inteligenca je tisti dejavnik, ki skupaj z vsemi zavestnimi dejavniki delavskega razreda in socializma daje ideološko, filozofsko in znanstveno argumentacijo za socialistično, samoupravno, progresivno in demokratično družbeno akcijo. Zato zveza komunistov ne sme z nezaupanjem gledati na inteligenco nasploh, pač pa se mora postaviti na kritično stališče do nekaterih določenih ideoloških in političnih teženj v naši družbi, do teženj, ki se izražajo tako med nekaterimi deli inteligence kakor tudi v drugih družbenih okoljih« (Komunist, 1969). Tej ugotovitvi moramo po mojem mnenju še dodati, da tudi inteligenca ne sme z nezaupanjem gledati na zvezo komunistov, da pa ji moramo z veliko zmernostjo dopustiti, da se tudi sama svobodno postavlja na kritično stališče do ideoloških in političnih teženj v zvezi komunistov. V takšnem demokratičnem odnosu lahko veliko hitreje razjasnjujemo posamezna teoretična vprašanja, pa tudi družbena protislovja. Kakor prihaja do pojavov tehnokratizma med inteligenco, tako prihaja do teh istih pojavov, le da v drugi obliki, tudi v zvezi komunistov; na te pojave opozarja razglašanje potrebe, da politiko racionaliziramo po vzoru moderne tehnologije in da tako zanemarimo vse bogastvo medčloveških odnosov, ki so veliko bolj zapleteni, kakor mislijo nekateri tehnokrati v političnem aparatu. Nujna kritičnost do vsega, kar se dogaja s človekom, posebno do raznih oblik manipulacije, mora postati praksa vseh ustvarjalnih sil naše družbe ne glede na to, kje te sile delujejo — v političnem gibanju ali zunaj njega. Zakaj neki del inteligence omejuje svojo družbeno funkcijo samo na to, da daje predloge in mnenja in da se uveljavlja kot svetovalec, drugi del pa hoče ostati v neki oddaljenosti tako od oblasti kakor od uradne politike in se obnaša, kakor da je z njima v prijateljskem spopadu, tako da bi s svojo kritiko lahko pospešil ali radikaliziral obstoječe družbene odnose? Gotovo je, da za samoupravno in demokratično družbo prijateljski spopad kritičnega mišljenja tega dela inteligence z uradno politiko ni nikakršna nevarnost, temveč je nasprotno — če je zares iskren — lahko celo zelo koristen, saj bogati sklad splošnih družbenih spoznanj. Drugo vprašanje pa je seveda pojav nezaupanja, sektaštva, in birokratske oblasti nad inteligenco; ta odnos povzroča na drugi strani zavračanje in ustvarja naelektreno psihozo odtujitve, destrukcije in kopiči nepotrebna sumničenja do političnega gibanja. Na odnose inteligence do političnega gibanja vpliva več dejavnikov, ki ne določajo, ali bo ta inteligenca angažirana ali ne, temveč vzdržujejo nujni prijateljski spopad kot kritični odnos do obstoječega. Prvi dejavnik: minili so časi, ko se je odnos do inteligence lahko omejeval na to, da je bila inteligenca predstavljena v političnem gibanju ali v oblasti, in ko so to predstavništvo po vrhu še uveljavljali na temelju subjektivističnih meril. Inteligenca hoče danes sodelovati v političnem gibanju na način, ki ji omogoča, da vpliva na oblikovanje in uresničevanje celotne družbene politike. Le tako lahko svoj razum do konca uporabi. Čeprav se je proces širše intelektualizacije naše družbe že začel, so zahteve inteligence, da jo družba prizna in da politično gibanje in samoupravne ustanove vse njene družbene in znanstvene projekte, stališča in koncepcije enakopravno obravnavajo, ne da bi bilo to odvisno od volje posameznikov in skupin, ki imajo politično oblast, upravičene in realne, vse dokler ta proces široke intelektualizacije družbe ne zadobi širših razsežnosti. Drugi dejavnik: politika se je v sedanji praksi večkrat spuščala na raven pragmatizma in se je zato pri delu inteligence kompromitirala. V takšnih situacijah se je politika omejevala zgolj na vprašanje oblasti. Razumljivo je, da je v teh dogajanjih marsikdo obupal nad tem, da se bo politika — kakor že večkrat doslej — dvignila nad svojo prakticistično zoženo družbeno podlago in da bo razvila širšo idejno perspektivo. To se je navadno dogajalo v tistih prehodnih razvojnih obdobjih, ko so konservativne sile skušale do konca zavreti razvoj in jim je to za nekaj časa tudi uspelo. V teh svetlih prehodnih trenutkih politike, ko je skušala izoblikovati vprašanja nadaljnjega gibanja naše družbe, so bili na njeni strani vsi upi in težnje vseh progresivnih sil, vendar teh upov in teženj zaradi odporov konservativne stereotipne zavesti ali zaradi odporov materialne narave ni bilo mogoče vselej uresničiti, kakor smo si jih zamislili. To je povzročilo, da se politika ni mogla popolnoma vrniti k svojemu demokratičnemu in moralnemu bistvu. V praksi je ob uresničevanju zamisli zadevala na odpore in deformacije, odvisno od odnosa sil, ki so to politiko uveljavljale. V takšnih kriznih položajih se je porajalo ozračje omalovaževanja intelektualnega dela, ustvarjanja in inteligence in zato so tisti intelektualci, ki so imeli monopol politične oblasti, v teh položajih pridobili še večjo politično moč. V takšnih razmerah so se uveljavljale ekskluzivne izjave in stališča o pragmatizmu, ki da je bistvena vsebina političnega bistva, in tako izzivale spopade. Tretji dejavnik spopadov je izviral iz nekakšnega monopolnega položaja politične inteligence v središčih političnega gibanja. Birokratsko etatistična struktura odtujuje sfero politike in podeljuje veliko moč središčem, ki politiko siromašijo in jo spreminjajo v oblast. Zato postane politika samostojna sila, ki skuša z močjo svojega vpliva zaobjeti celotno družbo. V takšnih razmerah skuša politična birokracija del inteligence idejno in psihološko navezati nase. Ustvarja si svoje »zvezde«, svoje prisklednike — ozek krog intelektualcev, ki branijo obstoječo strukturo. Tako se zgodi, da tanek sloj intelektualcev deluje kot tampon med političnim gibanjem in veliko večino inteligence. Normalno je, da takšni odnosi v razmerah, ko se razvija demokracija, pripeljejo do spopadov z inteligenco. Intelektualec s politično močjo skuša postati predstavnik intelektualne misli in znanja in hoče predstavljati celotni intelektualni sloj. To so spet viri spopadov, ki pripeljejo do zapostavljanja splošnega človeškega interesa v razvoju družbene skupnosti. Toda čeprav je pri nas samoupravni proces stvarnost in ga sprejema vsa napredna inteligenca, čeprav se v tem procesu politika osvobaja kompleksa pragmatizma, kompleksa nedemokratičnega zaostrovanja odnosov z znanjem in kulturo, vendarle ni dvoma, da lahko prizadevanje subjektivnih političnih in intelektualnih sil še pospeši akcijo osvobajanja človeka in dezalienacije številnih sfer ustvarjalne dejavnosti. Uresničevanje koncepta samoupravne družbe zakonito ustvarja družbene pogoje za integriranje politike, kulture in znanja na višji ravni demokratičnih in samoupravnih odnosov, v katerih nista potrebni hierarhična razdelitev in prioritetna lestvica raznih oblik družbene dejavnosti, ki sta tako značilni za etatistično birokratsko družbo. IV Z dinamiko razvoja samoupravne družbe se bo ustrezno uveljavljal tudi proces samoupravnega razvoja inteligence in proces povezovanja njenih samoupravnih organizacij s samoupravnimi asociacijami neposrednih proizvajalcev. Da bi znanje, ki je nujno za nadaljnji razvoj družbe, dobilo mesto in pomen, ki mu danes po vsej pravici gresta, morajo predvsem subjektivne sile v političnem gibanju oziroma v zvezi komunistov doumeti, da imajo nosilci znanja v družbenem razvoju iste cilje kakor te sile same celo tedaj, kadar se z njimi po metodah in oblikah razhajajo. Zato si mora tudi ZK prizadevati, da ustvarja razmere, v katerih na tistih področjih, kjer spopadi niso nujni, ne bo neprestano prihajalo do razhajanj, in da se bodo tam, kjer so spopadi nujni, ta razhajanja preobražala v prijateljske spopade, ki lahko vselej pripeljejo do skupnih rešitev. Normalno bi bilo, da se tudi zveza komunistov, če si prizadeva za te cilje, osvobaja raznih oblik monopolov — v našem primeru monopolov nad znanostjo, in to prav v imenu svoje samoupravne demokratične politične akcije, ki jo je mogoče uspešno izpeljati le na temeljih celotne sodobne znanosti. Že dozoreva položaj, ko lahko v zvezi komunistov intenzivneje začnemo proces deprofesionalizacije vodilnih središč, ki ne glede na svoja hotenja zadržujejo monopol politične moči, in da dosledneje razvijemo načelo horizontalne in vertikalne rotacije. Če v razmerah razvijanja družbenega samoupravljanja ne uresničujemo načela rotacije, to pri moralno neintegriranih in politično nerazvitih osebnostih na najvišjih ali najnižjih političnih funkcijah na temelju raznih okoliščin povzroča globoka človeška in politična protislovja. Pri takšnih ljudeh hitro pride do sprva intimnega, pozneje pa tudi do javno izraženega infantilnega prepričanja, da so predstavniki naroda, etničnih skupin itd. Ta infantilni birokratizem lahko ohladimo le z rotacijo in z realno razporeditvijo ljudi; drugače ustvarjamo ne samo tragične osebnosti, temveč tudi težnje za monopolom v politiki in oblasti in v praktičnih ravnanjih, v katerih se izraža voluntarizem, želja po arbitriranju in podrejanju. Le če odpravljamo te monopole, lahko omogočimo, da v zvezo komunistov množično prodre tudi napredna inteligenca in z njo znanost in neomejeno družbeno mišljenje, ki sta pogoja za pravilno politično usmeritev v samoupravni družbi. Na današnji stopnji razvoja samoupravne družbe moramo zaradi normalnega razvoja samoupravnih, ekonomskih in družbenih odnosov še naprej defetišizirati izkrivljene predstave o naši stvarnosti, predstave, ki jih je povzročil dolgotrajni pritisk eta-tističnih struktur in pragmatistične ideologije, in pogumno spodbujati demokratični politični proces. Če hoče zveza komunistov ostati na višini svoje zgodovinske naloge, mora nujno spodbujati ta proces in vselej misliti na perspektivo družbenih gibanj in na uresničevanje družbenih ciljev. Zveza komunistov mora tudi na demokratični podlagi koordinirati razne svobodne pobude, seveda tam, kjer je to nujno in realno, in pri tem predvsem upoštevati, da je njena moč danes izključno odvisna od moči njenih argumentov in od moči stvarne ravni njene teoretično politične zavesti. Vse drugo je fetiš, iluzija, zaostajanje in odtujevanje od stvarnega življenja. Samo s takšnih teoretično političnih in široko demokratičnih pozicij lahko zveza komunistov zajema zavest tudi zunaj svojih vrst, vpliva na njene ustvarjalne zmožnosti in jo pretvarja v materialno silo družbe. V samoupravnih demokratičnih odnosih bodo vsi poskusi, da bi družbi vsilili kakršnokoli znotraj-partijsko zavest in to v imenu nekakšnih abstraktnih višjih načel, ne pa na temelju prvenstva, ki izvira iz stvarne družbene vsebine argumentov in intelektualne moči idej, ostali brez političnega vpliva in brez večjih učinkov. Prodor družbenega mišljenja v zvezo komunistov bo nujno porajal tudi potrebo za vse širSim prodorom znanosti in znanstvene analize v politične odločitve; te odločitve ne bodo mogle več temeljiti zgolj na razmišljanjih v sami partiji, ki lahko pogosto izvirajo iz pragmatizma in ki so po volji zbirokratiziranemu politiku, ki ne trpi stvarne in znanstvene resnice. Samoupravna družba kot višja oblika socializma, v katerem nastajajo pogoji za hitrejšo intelektualizacijo družbe na temelju rezultatov sodobne znanosti in tehnologije, zahteva samoupravno demokratično integracijo duhovnega in proizvodnega dela. Politika, ki raste iz takšnih odnosov, ne more biti pragmatistična. Poleg idejne polnosti kot sinteze znanosti, kulture in družbenoekonomskih ciljev mora ta politika v sebi nujno nositi neko močneje izraženo moralno razsežnost, ki jo je pragmatizem dolgo časa izrinjal. Človeške kategorije, humani odnosi med ljudmi, temelječi na vrednotah in človeškem dostojanstvu, morajo postati neodtujljivi del politike. Pragmatizem in monopol politične moči sta v besedah to človeško kategorijo priznavala, a sta jo spremenila v formalnost. Prav tod so se politične odtujitve razvile najdlje, zakaj če hočemo ali ne, pragmatizem je v političnem gibanju ustvarjal zaprte oblastne skupine, med katerimi so se številne formalno in na videz združile, da bi izvršile nekatere družbene naloge, njihov bistveni cilj pa je vendarle bil, da ohranijo politično moč ali pa da si jo še naprej pridobivajo. To je politično koristilo tudi posameznim »zvezdam« in prisklednikom, ki so bili orodje različnih mahinacij in so se ne glede na svojo moralno, intelektualno in politično vrednost uveljavljali hkrati s svojo skupino. V samoupravni družbi, razvijajoči neposredno demokracijo, v kateri človek odloča v združenem delu in v drugih samoupravnih organizacijah zunaj delovnega odnosa, se politika ne more omejiti zgolj na akcijo. Beseda politike mora biti predvsem človeška beseda, ki temelji na moralni in znanstveni podlagi in jo upravičujeta in motivirata konkretnost in vizija prihodnosti. Politike kot javne besede ne more nositi tisti, ki je sam ne spoštuje in ne občuti njene vrednosti. Zato je zelo pomembno, kdo nosi politično besedo, kakor je pomembno, kdo nosi znanstveno, pedagoško ali drugo besedo. Ni dvoma, da nemoralnega duhovnika verniki ne spoštujejo, čeprav še naprej ostajajo verniki, vendar pri tem je na zgubi Cerkev kot ustanova. Tako tudi graditelji samoupravne družbe ne bodo spoštovali političnega človeka, če bodo videli, da politično besedo nosi špekulant, demagog in lažni demokrat, čeprav bodo kljub temu še naprej ostali graditelji samoupravnih odnosov. Zaradi tega bo samo politično gibanje zgubljalo svojo avtoriteto, to pa je škoda za celotno družbo. Z besedo vplivamo na družbeno zavest in mobiliziramo to zavest v družbeno akcijo. Odkriti ali prikriti birokrat v samoupravni družbi nima moči besede, te moči pa tudi nima prag-matist. Samoupravna družba zahteva tudi drugačno kadrovsko struk- turo od tiste, s katero se zadovoljuje etatistično birokratska struktura, in od tiste, ki nam jo je ponudila pragmatistična zavest. Številni graditelji etatizma in nosilci pragmatistične zavesti bodo težko v bistvu doumeli pot nove samoupravne demokratične družbe. Samoupravna socialistična družba se s svojo neposredno demokracijo pri nas nepreklicno konstituira in zahteva, da spremenimo svoj odnos do številnih vrednot, da spremenimo položaj številnih dejavnikov, ki so vplivali na družbena gibanja, in da postavimo nove prioritete, potrebne za nove in bolj zapletene samoupravne družbene oblike. Med temi novimi prioritetami so brez dvoma tudi znanost, ustvarjalnost in njuni nosilci, katerih družbeni položaj in pomen se morata v novih družbenih odnosih dinamično spreminjati. Matjaž Mulej udk 32 (497.1) Ne dobiček ali dohodek, ampak dobiček in dohodek 1. Problem Problem je znan, razdelil je jugoslovanske ekonomiste, ki poskušajo ugotoviti normalno ceno jugoslovanskega samoupravnega socialističnega gospodarstva, v dve polarizirani skupini: zagovornike integralnega dohodka in zagovornike dobička kot dveh motivov gospodarjenja, ki se po mnenju mnogih izključujeta, po mojem pa v sodobnem položaju to ne drži. To poskušam dokazati v tem zapisu, ki je zasnovan na kritiki teorije dohodkovne cene1 in na predlogu, ko bi kratkoročne interese posameznikov povezali z dolgoročnimi interesi skupnosti. 2. Izhodišče za obravnavanje problema Pri tem izhajam iz metodoloških izhodišč marksistične politične ekonomije in teorije sistemov. Za izhodišče jemljem tele ugotovitve: 2.1. Dokazana je trditev marksistične politične ekonomije, da razvojna stopnja produktivnih sil določa vsebino produkcijskih odnosov v vsakem obdobju človeške zgodovine. 2. 2. Dokazano je prav tako, da more priti socialistična epoha do veljave v celoti šele tedaj, ko kapitalistične metode gospodarjenja, kapitalistični ekonomski in družbeni odnosi nimajo več pozitivnega pospeševalnega povratnega vpliva na produktivne sile. 2. 3. Družbe, ki so se odločile, da bodo razvijale socialistično gospodarstvo, še preden so dosegle tisto stopnjo, ko je socializem edina možnost in edina pot naprej, edini sistem pospeševalno delujočih produkcijskih in družbenih odnosov, morajo sprejeti dejstvo, da bodo produktivne sile izsiljevale svoji razvojni stopnji ustrezne produkcijske odnose, morajo se temu zavestno in pravočasno prilagoditi. To seveda ne pomeni, da morajo produkcijske odnose popol- 1 Ne bi hotel tratiU prostora s povzemanjem te teorije, ob koncu navajam nekaj najbolj tipičnih virov (1, 11, 12, 16, 17, 23). noma podrediti produktivnim silam, najti morajo srednjo pot med dano razvitostjo produktivnih sil in zaželenimi produkcijskimi odnosi. 2. 4. Zaradi tega torej pri nas ne moremo pričakovati, da bi naše gospodarstvo in naša družba, ki je začela pot k socializmu z dobrimi sto dolarji narodnega dohodka na prebivalca letno, z nizko produktivnostjo in z zaposlitveno strukturo, ki je bila bliže strukturi iz fevdalnih časov kot blagovnemu, še zlasti razvitemu blagovnemu gospodarstvu, že v dosedanjem razvoju mogla v celoti uveljaviti produkcijske odnose, značilne za obdobje, ko je socializem edina alternativa, ki jo vsiljujejo s svojim stihijskim razvojem tudi produktivne sile same. 2.5. Za komunistično družbo kot zgodovinsko fazo, ki sledi kapitalistični fazi, je značilno (po teoretičnih predvidevanjih), da se bo kot motiv gospodarjenja uveljavilo zadovoljevanje potreb, tudi kot neposredni motiv gospodarjenja, ki izhaja iz produkcijskih odnosov podružbljenega dela v fazi produkcije in iz opravljenega dela kot merila za delitev izdelanega produkta v fazi razdelitev ter iz enakomernega zadovoljevanja potreb v fazi potrošnje. To je stanje produkcijskih odnosov, h kateremu težimo. 2. 6. Sistem družba je sestavljen iz mnogih podsistemov, izoblikovanih zaradi različnih delnih ciljev in zadovoljevanja različnih delnih potreb ljudi, temeljnih elementov tega sistema. Vsak človek se normalno vključuje v več takšnih delnih sistemov (delovna organizacija, družina, krog prijateljev, politična organizacija, športna organizacija ali drugačen konjiček itd.). V vsakem izmed njih se človek trudi doseči optimalno delovanje sistema, pri čemer temeljno načelo optimalnosti izhaja iz principa mini—max (minimalni napor za maksimalni rezultat). Zaradi dinamike se takšni delni sistemi stalno spreminjajo, bistveni cilj vsakega delnega sistema, pa tudi vsakega izmed ljudi, ki ga sestavljajo, pa je slej ko prej optimalno zadovoljevanje potreb (kot splošni motiv delovanja). To praktično pomeni, da ljudje zamenjajo podsistem, v katerem so doslej delovali, če menijo, da bodo v drugem podsistemu laže dosegli cilj — optimalno zadovoljevanje potreb. Če se omejimo na delovno organizacijo, v kateri je cilj optimalno zadovoljevanje ekonomskih potreb, potem analogno ugotovimo, da je popolnoma normalno, da ljudje menjujejo delovne organizacije, v katerih so zaposleni, če jim ta daje možnost za uveljavitev načela mini—max pri zadovoljevanju ekonomskih potreb-Poglavitno sredstvo za zadovoljevanje potreb v blagovnem gospodarstvu so (bruto) osebni dohodki iz delovnega razmerja, ki ga sklene posameznik (vstopajoči element sistema) z delovnim kolektivom (obstoječi sistem). Pri tem je pomembno za našo nadaljnjo analizo ugotoviti še to, da ima sistem družba mnogo ravni in mnogo ciljev, ki se med seboj razlikujejo, in da se predvsem razlikujejo (v splošnem) cilji sistemov in cilji delnih sistemov (ali podsistemov), vse do posameznika in njegove družine kot osnovnih podsistemov na eni izmed najnižjih ravni. Ni torej nujno, da se cilji posameznega člana kolektiva in delovne organizacije tega kolektiva kot celote popolnoma ujemajo. V splošnem je potrebno, da se cilji podsistema uskladijo s cilji celotnega sistema, to pa je mogoče doseči z ustreznimi povratnimi zvezami. Ker imajo cilji celotnega sistema splošnejši pomen, se morajo cilji podsistema podrediti. 2. 7. Za vsako fazo zgodovinskega razvoja družbe je značilna neka posebna temeljna tehnika pridobivanja potrebnih dobrin iz naravnega okolja človeštva, odvisna pa je od razvitosti produktivnih sil družbe, torej od človekovega znanja in od delovnih sredstev, ki jih je človeštvo s tem znanjem ustvarilo. Na splošno lahko rečemo, da je za razvoj produktivnih sil značilen trend k zmanjševanju uporabe človekovih mišic v produkcijskem procesu, torej v procesu pridobivanja ekonomskih dobrin iz človekovega okolja. Značilno je s tem povezano tudi povečanje produktivnosti človeškega dela in povečanje vloge umskega dela. 2.7.1. Glede na to, kakšne razlike je mogoče opaziti v različnih obdobjih človeške zgodovine z vidika produkcijskih odnosov, ki jih implicira vsakokratna razvitost produktivnih sil, govorimo o znanih epohah praskupnosti, sužnjeposestništva, fevdalizma, kapitalizma, socializma ter komunizma. Za praskupnost je značilna produkcija s skoraj izključno uporabo človeških mišic (v splošnem), za sužnjeposestništvo in za fevdalizem je značilna uporaba človeških mišic, dopolnjenih z delovnimi sredstvi, ki veljajo po današnjih kriterijih za zelo preprosta. Za prvo obdobje je značilna silno nizka produktivnost in zadovoljevanje potreb zgolj toliko, da se človeštvo ohrani, v produkcijskih odnosih zaradi tega skupno produciranje, enakomerno razdeljevanje in poraba, menjalnih odnosov praktično ni bilo. V sužnjeposestništvu in fevdalizmu je produktivnost višja, vendar ne toliko, da bi vsi ljudje zmogli kaj več kot zadovoljevati potrebe, nujne za obstoj človeštva, pač pa je to zmogel del človeštva, ki je monopoliziral delovna sredstva (lastnina) in s tem pridobil tudi popoln monopol na delovno silo drugih ljudi, na vpliv na konkretno vsebino produkcijskih odnosov, to pa je pomenilo neskupno produciranje, neenakomerno razdeljevanje in velike razlike v ravni porabe (= zadovoljevanja potreb). Za ta obdobja z nizko razvitimi produktivnimi silami je značilno docela neanalitično odločanje, odločanje po občutku in volji vladajočih, odločanje po hotenju in ne po znanju (s pripombo, da moč cerkvenih krogov pa vendarle izvira iz nadpoprečnega znanja). Za produkcijski proces je značilno prepletanje naturalne in drobnoblagovne produkcije, v kateri pomeni glavno postavko stroškov in prodajne cene vrednost živega dela, vendar v splošnem samo lastnega dela drobnoblagovnega podjetnika, ki je edini delavec svoje proizvodne enote. Drobnoblagovno gospodarstvo pa še ne pomeni, da bi blagovno gospodarstvo prevladalo kot oblika produkcijskih odnosov, ampak se to gospodarstvo bistveno prepleta z naturalnim gospodarstvom. Ne producira drobno blagovno gospodarstvo sicer za potrošnjo proizvajalca samega, ampak za potrošnjo znanega kupca. Razlika med drobnoblagovnim gospodarstvom in naturalnim gospodarstvom je zategadelj manjša kot razlika med drobnoblagovnim in razvitim blagovnim gospodarstvom, predvsem zaradi strukture produktivnih sil (zlasti izhaja iz tega docela različna razvojna sposobnost gospodarstva). Zato je primerneje obravnavati skupaj drobnoblagovno in naturalno gospodarstvo, ločeno pa drobnoblagovno (motiv zadovoljevanja potreb) in razvito blagovno gospodarstvo (motiv dobička ali pa dohodka) z mnogo večjo razvojno hitrostjo. 2. 7. 2. Za produktivne sile blagovnega gospodarstva je značilna popolnoma drugačna tehnika, strojna tehnika, mnogo večja razbremenitev človeških mišic in mnogo večja obremenitev človeških možganov. Vendar je stroj toliko izpopolnjeno delovno sredstvo, da se obremenitev človeških možganov poveča samo pri enem delu zaposlenih, pri tistih, ki opravljajo v poslovnem procesu delovne organizacije dela iz štirih faz gospodarjenja (upravljanje, organiziranje, vodenje, kontroliranje). Pri tistih, ki opravljajo v tem procesu dela iz faze izvajanja, pa ni obremenitev možganov nič bistveno večja, če ne celo nekaj manjša kot v prejšnjih časih. To pa postavi razlike med ljudmi, med katerimi nastajajo produkcijski odnosi, na čisto novi temelj (lastnina2 in znanje), vendar razlike ostanejo enako bistvene, enako velike. Gospodarjenje je slej ko prej v rokah manjšine, ki ima ta monopol delno zaradi monopolnega lastninskega odnosa do produkcijskih sredstev, delno zaradi razlik v znanju, zaradi katerih se družba polarizira v dva antagonistična razreda — razred gospodarjev, ki ima s čim gospodariti in to kolikor toliko dobro zna, in razred delavcev, ki nima s čim gospodariti in tega tudi ne zna posebno dobro, razen po intuiciji. Razvoj strojne in njej analogne metode produciranja torej postavlja v produkcijskih odnosih možnost izkoriščanja rezultatov tujega dela na podlagi dejstva, da bi ti rezultati brez združitve delavcev (z delovno silo) in gospodarjev (z delovnimi sredstvi) sploh ne nastali. V takšnih razmerah sta cilja delavskega razreda kot podsistema in celotne družbe, katere cilje oblikuje razred gospodarjev, nujno ne le različna, ampak antagonistično nasprotna. Povratna zveza med gospodarji in proletariatom se oblikuje v bistvu prek mezdno oblikovane cene za delovno silo, ki jo prole-tariat prodaja, da sploh lahko ustvarja in se s tem človeštvo ohranja, in gospodar kupuje kot manjkajoči del produkcijskih faktorjev. To je temeljna značilnost kapitalističnega blagovnega gospodarstva, zasnovanega na klasičnih strojih kot temeljni materialni determinanti temu obdobju ustreznih produktivnih sil. Obdobju klasičnih strojev in ravni znanja, ki implicira odločanje po intuiciji in na lastnini za- * Seveda pri tem pravni pojem lastnine pomeni za ekonomiste avtomatično pravico do gospodarjenja in prilaščanja, torej nekako tisto, kar Marx v »Zgodnjih delih« imenuje ekonomsko kontrolo. snovano, torej monopolizirano pravico do odločanja, ustrezajo kapitalistični produkcijski odnosi (s trgom delovne sile, z zasebnim lastniško monopolnim odločanjem in prilaščanjem, s profitnim motivom gospodarjenja in z razlikami v ravni zadovoljevanja potreb, ki na njem temelje). 2. 7. 3. V analognem smislu bi se socializem (kot prva faza komunizma) moral razvijati na tehniki pridobivanja dobrin iz okolja, za katero niso več značilni klasični stroji, klasično znanje in klasično majhna disperzija znanja, ampak bi zanj morala biti značilna takšna tehnika, ki v splošnem skorajda popolnoma odpravi potrebo po človeških mišicah v produkcijskem procesu in povečuje, predvsem pa razširja na bistveno večji del zaposlenih potrebo po umskem delu v reprodukcijskem procesu. Danes se takšna tehnika kaže v avtomatiziranih in še bolj v kibernetiziranih strojih, saj pri delu z njimi klasična faza izvajanja praktično odpade, s tem pa odpade klasični antagonizem ciljev tistega dela družbe, ki izvaja, in onega, ki gospodari. Odpadejo nujno tudi tiste razlike v znanju, ki nekatere kvalificirajo za sprejemanje odločitev (zaradi bolj zapletenih procesov in številnejših in bolj zapletenih povratnih zvez v sistemu družbe), druge pa za slepo izvajanje sprejetih odločitev. Tako spremenjene produktivne sile zahtevajo seveda nove, tej razvojni stopnji prilagojene produkcijske odnose. Monopolno lasiniško odločanje v fazi produkcije ni več mogoče, ker dobivajo produkcijska sredstva, pravzaprav celotni produkcijski faktorji, tolikšne razsežnosti, da ne gre več po starem, ampak ogromna koncentracija produkcijskih faktorjev zahteva (znanje ljudi pa omogoča) mnogo bolj decentralizirano (na mnogo več ravni družbenega sistema porazdeljeno) upravljanje produkcijskih faktorjev. Zategadelj se prenese v več družbenih ravni tudi upravljanje produkta (prilaščanje), menjavanje (trg) morda še ostane kot dopolnilni usmerjevalec alokacije produkcijskih faktorjev in produkta. Ker odpade klasično antagonistično razmerje med izvajalci in gospodarji, se mnogo bolj kot dotlej izravna tudi raven zadovoljevanja potreb, seveda v celoti na zelo visoki ravni. V takšnih razmerah se samoupravni socializem popolnoma uveljavi. 3. Ugotovitve 3 1. Za socializem na sedanji stopnji razvitosti produktivnih sil pri nas (tako materialnih komponent kot človeškega znanja) bi lahko na podlagi teh dejstev ugotovili tele temeljne značilnosti produkcijskih odnosov: 3. 1. 1. Družbena lastnina se nanaša na produkcijska sredstva, poleg njih se angažira v delovnih organizacijah združena delovna sila. Delovna organizacija upravlja torej produkcijske faktorje, ki v sistem delovna organizacija prihajajo iz drugih sistemov, niso nastali v tem sistemu, niti ni nujno, da se bodo vedno uporabljali samo v tem sistemu. To omogoča kolektivu delovne organizacije alterna- tivno presojo, s kakšno kombinacijo virov bo dosežen optimum po načelu mini—max. Da bi ta presoja ustrezala tržnemu gospodarstvu, ki je danes dejstvo, je za pravilno presojo potrebna primerjalna kalkulacija. Za ta namen pa morajo produkcijski faktorji imeti ceno, saj prihajajo v sistem delovna organizacija iz drugih sistemov, zvezo med njimi pa daje trg. 3. 1. 2. Optimum, ki ga maksimiramo, pa v socializmu ne more biti samo presežna vrednost, ampak celotna novo ustvarjena vrednost, izražena kot dohodek, ki se bo porabil delno za individualno zadovoljevanje tekočih potreb (v višini neto osebnih dohodkov), delno za skupinsko zadovoljvanje tekočih potreb (v višini družbene potrošnje), delno za zadovoljevanje bodočih potreb (v višini za investicije namenjene akumulacije). Da bi dohodek mogli maksimirati, moramo natančno vedeti, koliko prispevajo k njegovemu ustvarjanju alternativno uporabni produkcijski faktorji, da bi mogli izbrati optimalno alternativo. Za isti cilj bi moral biti zainteresiran vsak član kolektiva delovne organizacije — zato bi morali v konkretne ekonomske odnose vgraditi povratno zvezo, ki bi zbliževala (potencialno diametralne) interese posameznika in celote; hrati pa bi morali, da bi lahko dosegli družbeni optimum, vgraditi analogno povratno zvezo tudi v odnose med delovnimi organizacijami kot elementi ali podsistemi in sistemom družba. Takšna dvojna povratna zveza bi morala torej zbližati sistem ciljev posameznika, delovne organizacije in celotne družbe. 3. 1. 3. Povratna zveza v okviru sistema delovna organizacija, ki bi naj izpolnjevala gornji cilj, ne da bi omogočala dolgoročne ne-delovne dohodke in s tem izkoriščanje, bi lahko bila obveznica z variabilno obrestno mero, ki bi jo smeli kuptiti samo člani emitira-joče delovne organizacije; ti bi imeli tudi pravico do obnavljanja tega odnosa, ko se obveznica amortizira. Tako bi bilo popolnoma jasno, da je raven zadovoljevanja potreb posameznika in celote odvisna od ravni poslovnega učinka, učinka upravljanja produkcijskih faktorjev (samoupravljanja), torej živega in opredmetenega dela, in tudi učinka na trgu. Izrabljena pa bi bila tudi psihološka3 tradicija nagnjenja k lastninskim odnosom.4 3. 1. 4. Povratna zveza v okviru sistema družba, ki naj bi vodila delovne organizacije k družbenemu optimumu zadovoljevanja potreb, pa bi bila sestavljena iz sistema kar se da popolnih informacij o trendih sedanjega in bodočega povpraševanja na trgu končnih izdelkov (potrošnih sredstev in zaradi povezanosti med I. in II. od- 3 Gre za zavest o pravici do gospodarjenja in prilaščanja rezultatov, pa tudi za zavest o odgovornosti za gospodarjenja. 4 Dopolnilno osnovo za interes posameznika za poslovni uspeh delovne organizacije bi lahko zagotovili tudi s tem, da bi posamezniki neposredno vplačevali v poseben rezervni sklad delovne organizacije, svoj delež pa bi mogli dvigniti le, ko bi zapustili delovno organizacijo (ob odhodu v pokoj z obrestmi, ob odhodu drugam brez obresti). delkorn tudi na trgu proizvajalnih sredstev, zaradi potreb po delovni sili v obeh vrstah produkcije pa tudi na trgu delovne sile), z razvejanim uveljavljanjem načela marketinga kot temelja za poslovno politiko delovnih organizacij (raziskava trga, raziskava in razvijanje tehničnih in tehnoloških novosti, razvijanje in ustvarjanje popraše-vanja in kompletiranje ponudbe) in poleg tega tudi z razvejanim s.stemom informacij o makroaspektih gibanja družbenega gospodarstva (konjunkturna situacija na domačem in tujem trgu, planski trendi makrokategorij ponudbe in popraševanja, cikličnost, smeri usmerjanja razvoja gospodarstva, kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni cilji ekonomske politike). 3.1. 5. Tako bi poslovni učinek delovnih organizacij bil odvisen od upoštevanja teh (plansko usmerjevalnih) informacij o družbenih potrebah, celotni osebni dohodki pa od poslovnega učinka. Sistemi ciljev bi se zbližali. Uspeh bi bil še večji, če bi hkrati utrdili tudi osebno odgovornost pripravljalcev predlogov za kolektivne organe, pa tudi pravico do dodatnih obresti, če bi predlog imel nadpoprečni poslovni učinek, in negativne obresti, če bi rezultat predloga bil pod poprečnim učinkom. 3. 1. 6. Obstoj pravkar omenjenih treh trgov nikakor ne implicira mezdnega odnosa med kolektivom in posameznikom iz preprostega razloga: cena, ki se določi v pogodbi o sprejemu v delovno organizacijo, ne more biti enaka dokončni višini osebnih dohodkov, saj se le-ta normalno razlikuje, ker so vsi člani delovnega kolektiva odgovorni za poslovni uspeh delovne organizacije kot tehnološki sodelavci in kot samoupravljavci. To se organizacijsko in površinsko kaže v variabilnem delu osebnega dohodka na temelju interne variabilne obveznice, ki bi rabila kot obračunska osnova za pomembno velik delež osebnega dohodka (morda v skrajnem primeru celo za vse nad družbeno dogovorjenim minimalnim osebnim dohodkom) za vse vrste dejavnosti in delovnih mest. Glede na to, da je učinek živega dela bistveno odvisen od njegove tehnične opremljenosti, torej od opredmetenega dela, bi z osebnimi dohodki na temelju šolske izobrazbe, analitične ocene delovnih mest in variabilne interne obveznice hkrati upoštevali tekoči in pretekli prispevek posameznikov3 k uspehu delovne organizacije in družbe v celoti. S tem bi višina osebnih dohodkov ne bila niti fiksirana na (pogodbeno določeno) tržno ceno, zato bi bila nujno različna od mezde, niti se ne bi od tržne cene razlikovala samo na podlagi različne intenzivnosti (akord, norma ipd.), ampak predvsem tudi na podlagi poslovnega uspeha delovne organizacije, za katerega je poglavitni pogoj dobro uprav- 5 Upoštevati moramo, da se delo pojavlja kot tekoče živo delo (izvajanje, gospodarjenje) in kot opredmetno delo (rezultat raziskovalnega dela), ki pride v delovno organizacijo prek trga proizvajalnih sredstev, kjer se plača delno s prenesenim produktom, delno s presežnim delom preteklega živega dela. Interna variabilna obveznica torej popolnoma ustreza nagrajevanju po delu. ljanje (samoupravljanje) in dobro gospodarjenje tudi v drugih treh fazah (organiziranje, vodenje, kontroliranje), pa tudi dobro izvajanje. 3. 1.7. Glede na to, da obstaja (četudi bolj tehnično, kot v vlogi dokončnega ali celo edinega arbitra o ekonomski učinkovitosti) trg delovnih sredstev, trg predmetov dela, trg potrošnih sredstev in trg delovne sile, je za optimum družbenega gospodarstva potrebna učinkovita in pravočasna alokacija produkcijskih faktorjev v načelu bolj ali manj zagotovljena.6 Omogočiti je treba še optimalno alokacijo produkcijskih faktorjev v finančni obliki; glede na blagovni značaj gospodarstva je potreben torej finančni trg, tako kreditni (za kratkoročna finančna sredstva) kot tudi »kapitalski« (za dolgoročna finančna sredstva), zopet s temeljno orientacijo na vrednostne papirje brez nedelovnih dohodkov, vendar tržno sprejemljive (angleško: mar-ketable), torej sposobne za cirkulacijo med gospodarskimi enotami (subjekti), tako pravnimi kot fizičnimi osebami (obveznice s fiksno ali omejeno variabilno obrestno mero, na prinesitelja, ne pa na ime kot interne). 3. 1. 8. Račun o rentabilnosti ali poslovni učinkovitosti delovne organizacije ne more biti zasnovan na dohodkovni meri, ker bi s takim računom zgubili pregled nad učinkom iz uporabe posameznih produkcijskih faktorjev; to, kar delovna organizacija kot samostojen sistem lahko upošteva v računu rentabilnosti v števcu, je tisti del dohodka, ki ostane njej kot celoti, kot sistemu, potem ko je vsak njen član kot relativno izoliran podsistem odnesel svoj delež za osebno in družbeno potrošnjo in potem ko je delovna organizacija kot podsistem odstopila tudi ev. svoj prispevek k zadovoljevanju skupnih potreb (država, interesne skupnosti). To pa je možno imenovati ostanek dohodka delovne organizacije. V števcu moramo upoštevati še to, da je višina obresti na obveznice ali variabilnih osebnih dohodkov odvisna od poslovnega uspeha. Zato moramo v števcu zajeti poleg zgoraj opredeljenega ostanka dohodka tudi sklad teh, variabilnih osebnih dohodkov. Da bi račun bil popoln, moramo ugotoviti še imenovalec: očitno spada sem vrednost, s katero je delovna organizacija kot sistem začela svoje poslovanje, torej vrednost uporabljenih produkcijskih faktorjev. S tem pa smo prišli do zneska, ki je matematično analogen dobičku. Poleg tega smo, upoštevajoč dva števca, prišli do objektivnega merila, kolikšno maso variabilnih osebnih dohodkov si smemo izplačati, upoštevajoč investicijske potrebe svoje delovne organizacije, kolikšna torej sme biti obrestna stopnja za obveznice, saj je bodoči poslovni uspeh bistveno odvisen od sedanjega investiranja, zato pa tudi bodoča osebna in splošna potrošnja. Morda bi bilo še bolje izplačati variabilni del osebnega dohodka (obresti za obveznice) na temelju sorazmerja med poslovnim uspehom delovne organizacije in splošnim poprečjem poslovnega uspeha 1 Upoštevati moramo tudi planiranje z vse bolj pomembno vlogo, omenjeno v 3. 1. 4. panoge7, prispevek posameznikov k novim investicijam delovne organizacije pa bi zbrali z razpisom novih internih obveznic.8 Razpisovanje vedno novih internih obveznic bi pritegnilo nove, medtem pridružene sodelavce in jim dalo osnovo za variabilni del osebnih dohodkov.9 3. 2. Če vse zapisano povzamemo, bi lahko rekli, da dohodek, ki ga zdaj pri nas uveljavljamo kot neposredni motiv gospodarjenja, pomeni svojevrsten kompromis med motivoma dobička in zadovoljevanja potreb, saj izhaja iz okoliščin, za katere je značilna po eni strani razvitost produktivnih sil na ravni sorazmerno zgodnjega blagovnega gospodarstva, na drugi strani pa resno prizadevanje, da bi uveljavili socialistične produkcijske odnose. Sestavljen je iz dveh komponent, ki izredno izražata omenjeni kompromisni vir dohodka — osnovnih osebnih dohodkov in »dobička« (kot širšega pojma ostanka dohodka v pravkar opredeljenem smislu). Dani splet okoliščin določa tudi bolj ali manj dvojni značaj dohodka: kot agregatna količina ustreza tistim produkcijskim odnosom, ki jih želimo uveljaviti (a so možni v celoti šele na mnogo višji ravni razvitosti produktivnih sil, spodbudno delujejo pa zagotovo že zdaj, vendar še ne dovolj), po svojih komponentah pa se navezuje na klasičnejše blagovno gospodarstvo, kamor ga vleče dana stopnja razvitosti produktivnih sil. Iz vsega tega izhaja sklep, da je v našem gospodarstvu na sedanji stopnji razvitosti produktivnih sil in glede na vse bolj učinkovito uresničevanje prizadevanja za socialistične produkcijske odnose potrebno razrešiti dilemo o konkretnem motivu gospodarjenja s kompromisno kombinacijo, sestavljeno iz dohodka in »dobička«. Pri tem je potreben »dobiček« kot kalkulativno merilo poslovne učinkovitosti (izraz stopnje razvitosti produktivnih sil) in dohodek kot osnova za odločitve pri delitvi (izraz produkcijskih odnosov, h katerim težimo, ko razvijamo samoupravni socializem). S takšno vlogo »dobiček« ne pomeni samostojnega motiva gospodarjenja, ampak je sredstvo za jasno kalkulacijo. Normalna cena ima v vsakem gospodarstvu prav ta temeljni namen in produkcijska cena je matematično daleč najbližja temu namenu, zaradi navedenih razlogov pa je bližja hkrati tržnemu gospodarjenju in tudi samoupravljanju (ker kaže jasne zveze med raznimi podsistemi sistema družbeno gospodarstvo) kot npr. vrednostna cena ali pa dohodkovna cena. 7 Poprečni uspeh bi dopuščal poprečno obrestno mero, ki bi bila določena po tržni, to je bančni pasivni obrestni meri za vezane hranilne vloge. Razmerje med njima bi na temelju analize določil družbeni dogovor. 8 Osnova za pokojninsko zavarovanje bi bili seveda celotni dejanski osebni dohodki, vštevši variabilni del. Upokojenci bi še naprej imeli pravico do nakupa internih obveznic delovnih organizacij, iz katerih so odšli v pokoj. • Seveda tudi eksterne obveznice pridejo v poštev, vendar s fiksno obrestno mero, enako tudi bančna zbrana sredstva za kredit na osnovi ostanka dohodka delovne organizacije. Obveznosti iz teh virov se financirajo delno iz prenesene vrednosti, delno iz dohodka. 3. 3. V tehnoloških razmerah razvitega socializma, opisanih v točki 2. 7. 3., ko je značilna ogromna koncentracija produkcijskih faktorjev in je zaradi tega menjavanje (trg) izgubilo velik del pomena glavnega družbenega arbitra, pa je še vedno v veljavi dejstvo, da lahko delovna organizacija alternativno kombinira materialne in človeške produkcijske faktorje in da jih zelo verjetno ne more izdelovati vseh sama. To verjetnost krepi dejstvo, da je cilj samoupravnega socializma, ki bi se tedaj lahko res popolnoma uveljavil, popolna afirmacija človeške osebnosti, kar seveda ne pomeni, da bodo sodelavci iz neke delovne organizacije tudi živeli skupaj v stilu staroslo-vanske zadruge ali kakšne podobne skupnosti, iz katere ne bi mogli oditi v drugo skupnost (sistem). Potrebno bo torej slej ko prej kal-kulacijsko sredstvo, ki bo dalo jasno podobo o najugodnejši alternativi investiranja oz. angažiranja produkcijskih faktorjev, ki bi prihajali v sistem neke delovne organizacije (ne glede na njeno velikost, število elementov sistema in zvez med njimi) iz drugih sistemov. Če pa ne bodo prihajali iz drugih sistemov, bodo krožili v okviru istega velikega sistema med različnimi podsistemi, ki bodo morali imeti večjo samostojnost upravljanja, saj integracija produktivnih sil zahteva, ko se stopnjuje, da se stopnjuje decentralizacija (porazdeljevanje na mnogo ravni) upravljanja, ker brez takšnih ekonomskih odnosov niso možni samoupravni produkcijski odnosi. Vsak izmed takšnih podsistemov bo potreboval čiste račune, torej jasno kalkulacijo; med znanimi tremi alternativami (vrednostna — produkcijska — dohodkovna cena) daje najjasnejšo matematično podobo še vedno produkcijska cena. To bo veljalo tudi pri tehnologiji razvitega socializma, četudi bi pri njej klasično vlogo izvajanja postavljenih nalog prevzeli kibernetizirani stroji in bi se hkrati s tem spremenile tri faze gospodarjenja v izvajalske faze (organiziranje, vodenje, kontroliranje); zaradi tega pa slej ko prej ostaja alternativna možnost investiranja oz. angažiranja produkcijskih faktorjev. Upravljanje bo tedaj pomenilo edino fazo v procesu poslovanja podjetja, ki izraža gospodarjenje, v tej fazi bodo sodelujoči ljudje postavljali sistem ciljev. Zato ker bodo sorazmerno enako kvalificirani, bodo tedaj izginile nevarnosti izkoriščanja človeka po človeku na temelju znanja (že prej pa na temelju lastniškega monopola). Tudi iz tega razloga bo produkcijska cena ohranila zgolj matematičen pomen kalkulacijskega pripomočka. 3. 4. V vsakem gospodarstvu, blagovnem ali neblagovnem, zasnovanem na kakršnikoli tehniki in tehnologiji dela, mora delovati zakon enakomerne porazdelitve družbenega dela. Ta zakon izraža ugotovitev, da mora za nadaljnji razvoj vsak sistem doseči vsaj ravnotežje med produkcijo in potrebami, ki jih je mogoče zadovoljiti (glede na doseženo raven produktivnosti in ekonomičnosti). V blagovnem gospodarstvu prevzame ta zakon obliko zakona vrednosti, ker se zveze med gospodarskimi enotami (proizvodnimi in drugimi delovnimi organizacijami ter gospodinjstvi in drugimi potrošnimi or- ganizacijami) oblikujejo kot tržne zveze, torej s pomočjo denarnega vrednotenja izdelkov in potreb, ki jih je mogoče zadovoljiti (potrošnje). Zato zakon vrednosti uveljavlja problem normalne cene gospodarstva. Kapitalistični produkcijski odnosi pa niso kapitalistični zato, ker se zakon vrednosti pojavlja v obliki produkcijske cene, ampak nasprotno: zaradi možnosti, da lastnik produkcijskih sredstev odloča pri upravljanju produkcijskih faktorjev monopolistično, zasebniško, torej samo z vidika koristi za sebe, ne glede na morebitno škodo za druge, pa tudi pri tem bolj z vidika trenutne koristi in ne glede na morebitno kasnejšo škodo (lahko tudi zanj samega), izhaja površinski izraz normalne cene — produkcijska cena. Vendar izraža ta predvsem dejstvo, da je za razvoj potrebna neka masa presežne vrednosti, ta pa je odvisna od racionalnega investiranja (m/c+v). Ali bo investiranje racionalizirano na račun delavcev s pomočjo izkoriščanja, pa ni odvisno od oblike normalne cene, pač pa od upravljanja in konkretne vsebine produkcijskih odnosov upravljanja (nosilci upravljanja, sistem ciljev, kriteriji upravljanja = politika). Iz zasebniškega upravljanja in ne iz oblike normalne cene torej izvira nevarnost za optimalnost celotnega sistema, saj to v jeziku teorije sistemov pomeni, da podsistem zmanjšuje svojo entropijo na račun povečevanja entropije v celotnem sistemu, da torej prevladuje korist podsistema nad cilji celotnega sistema in se zato celoten sistem giblje neoptimalno. 4. Sklep 4.1. 1. Sklep iz tega razmišljanja bi mogel torej biti, da ne smemo kriviti normalne cene (kot tehničnega uresničevalca zakona vrednosti) za take ali drugačne produkcijske odnose, ampak moramo dejanski razlog iskati v upravljanju kot sistemu postavljanja ciljev. Če je upravljanje tako zasnovano in izpeljano, da prevladujejo cilji podsistemov nad cilji celotnega sistema, potem bo razvoj celotnega sistema neoptimalen, ne glede na to, ali rabi kot instrument normalna cena v obliki vrednostne, produkcijske ali dohodkovne cene. Upravljanje pa je v praksi zasebniško zasnovano, dokler so produktivne sile dovolj slabo razvite, da je možno odločanje po občutku in volji zasebnih (s pravnega vidika lahko tudi družbenih, a po dejanskem ravnanju do ciljev celotne družbe zasebniških) gospodarjev in da pretežni del članov delovnih organizacij (izvajalci) nima dovolj znanja, da bi odločitve gospodarjev lahko vsaj kontroliral, če že ne sooblikoval ali pa celo zares prevzel vlogo gospodarjev. Do tedaj je potrebno, zato da bi se produktivne sile razvijale kar se da pospešeno, razvijati samoupravne odnose zavestno in po potrebi tudi prisilno, vendar ne da bi pri tem popolnoma izgubili produkcijski odnosi relativno skladnost s produktivnimi silami. Hkrati pa je seveda potrebno kar se da pospešeno razvijati in razšir- jati človeško znanje in kibernetizirano tehnologijo, v zvezi s tem pa tudi integracijske procese. 4. 1. 2. Ekonomska politika bi torej morala forsirati visoko stopnjo rasti gospodarstva in s sistemskimi ukrepi v smislu predlaganih povratnih zvez zagotoviti ustrezen delež akumulacije v dohodku. Da bi investiranje bilo kar se da racionalno in ustvarjeni dohodek kar se da velik, je glavna naloga skrb za čim popolnejšo izrabo resursov10 in čim bolj polno zaposlenost in izrabo kapacitet. Predlagane povratne zveze dajejo osnovo za ukrepe ekonomske politike, ki bi stimulirali sposobne in prizadevne, destimulirali pa nesposobne in neprizadevne. Predlagane povratne zveze dajejo tudi osnovo za povečanje pomena planiranja (družbeno planiranje, marketing), ki bi ga tržni mehanizem vse bolj le dopolnjeval. 4. 2. Poglavitne nepopolnosti teorije dohodkovne cene je po tej analizi mogoče strniti v teh nekaj točk: 4. 2.1. postavlja trditev, da delovna sila (ki pomeni človekovo sposobnost za delo) ni blago, hkrati pa tudi, da gre za blagovno gospodarstvo in prosto izbiro poklica in mesta zaposlitve, torej delovne organizacije, ki se ji delavec pridruži z namenom, da bi uporabil svojo delovno silo in si zagotovil optimalno zadovoljevanje potreb. To je protislovna trditev; 4. 2. 2. postavlja trditev, da je raven proizvajalnih sil, ki ustreza socializmu, strojna industrija, pri tem ne upošteva pomena človeškega znanja za raven proizvajalnih sil, zaradi tega pa tudi za produkcijske odnose, ki so pri strojni tehniki hudo polarizirani, delujejo polarizacijsko in zato antagonistično. Popolnoma spremenijo se šele pri kibernetski tehniki in njej ustreznem (večjem in široko disperzi-ranem) znanju; 4. 2. 3. trdi (pravilno), da je socialistična samoupravna delovna organizacija blagovni proizvajalec, upravljavec in prvi prisvajalec dohodka, vendar ne pove, kako takšna delovna organizacija lahko deluje kot blagovni proizvajalec samo pri prodaji izdelkov, ne pa pri nabavi produkcijskih faktorjev (po tej teoriji delovna sila ni blago, proizvajalna sredstva niso blago, trg kapitala je nesmisel), ko pa sta v procesu družbene reprodukcije nabava in prodaja dve strani istega in istočasnega procesa; 4. 2.4. delovna organizacija deluje kot blagovni proizvajalec, vendar po trditvah te teorije za njeno pravilno, družbeno racionalno poslovanje zadoščajo informacije nekega nacionalnega organa o gibanju agregatnih narodnogospodarskih kategorij: narodnega dohodka in skupnega števila pogojno nekvalificiranih delavcev v narodnem gospodarstvu, sprememb cen za elemente osnovnih sredstev, v natu-ralni strukturi DBP, ekonomskega položaja gospodarskih grupacij ipd. — Za blagovnega proizvajalca so nekatere od teh informacij " Cim popolnejša izraba resursov seveda ni usmerjena le na vire iz človeškega okolja, ampak enako zahteva tudi proces, ki bi omogočil vsakomur izobrazbo, kolikor mu jo omogočajo naravne sposobnosti. nepomembne, ker ne skrbi za narodno gospodarstvo, ampak za svojo delovno organizacijo, zato pa je zanj pomemben marketing, ki ga ne omenja. — Zanimajo ga samo cene elementov osnovnih sredstev, kot da cene surovin niso pomembne, da o ceni proizvajalnih sredstev v finančni obliki in o oceni delovne sile sploh ne govorim; 4. 2. 5 za oceno racionalnosti poslovanja uporablja mero dohodka, v kateri primerja integralno novoustvarjeno vrednost z vsoto integralno obravnavane prenesene in novoustvarjene vrednosti. Zato ni videti, koliko imajo zasluge za novoustvarjeno vrednost elementi živega dela in koliko elementi opredmetenega dela, ki lahko bistveno povečajo učinek živega dela, a imajo svojo ceno. Zato ni videti, kako bi bilo racionalno kombinirati, to se prav tako ne ve tudi zato, ker delovna sila po tej teoriji nima cene, proizvajalna sredstva pa tudi ne. Zagotovo ne moremo sprejeti, da bi socialistično gospodarstvo bilo neracionalno; 4. 2. 6 trdi, da obstaja avtomatično pravilna namenska delitev dohodka na akumulacijski in potrošni del, ker akumulacija pomeni oskrbo možnosti za prihodnjo potrošnjo. V načelu trditev velja, v praksi pa le moramo uvideti sorazmerno zanesljivo samo za nadpo-prečna podjetja11, kjer so možni hkrati visoki osebni dohodki in visoka akumulacija. Kar je nadpoprečno, je izjemno, ne splošno. V splošnem je z avtomatsko akumulacijo lahko12 problem, če se nosilec delovne sile lahko zaposli drugod, ko položaj tod ni več tak, da bi obetal optimalno zadovoljevanje potreb; to je ena izmed metod (celo lažjih metod) za načelo mini-max. Zato ne kaže računati na avtomatično identičnost dolgoročnih in kratkoročnih ciljev članov delovne organizacije (elementov in celote), ampak velja vgraditi v produkcijske odnose primerno povratno zvezo; 4. 2. 7. s trditvijo o avtomatični pravilnosti namenske delitve dohodka in s trditvijo, da so razlike med dohodki enakovrstnih podjetij normalne tudi dolgoročno, implicira ta teorija produkcijske odnose drobnoblagovnega gospodarstva. To je neustrezna kombinacija, saj je za tisto obdobje značilna silno nizka produktivnost in razvojna sposobnost, zato zelo skromen, stagnanten gospodarski in družbeni razvoj. To pa je v nasprotju z značilnostmi produktivnih sil socializma: 4. 2. 8. teorija dohodkovne cene trdi, da se socializem lahko uveljavi na materialni osnovi (klasične) strojne industrije. To pa pomeni, da enake produktivne sile dovoljujejo in (po načelu vpliva produktivnih sil na produkcijske odnose) celo terjajo razvoj različ- « V njih so problemi temeljitega cilja delovanja sistema (obstoj) rešeni, zato so zanimivi dolgoročni cilji (olajševanje obstoja, razvoj), to pa vzbuja zanimanje za akumulacijo. » Pravim: lahko, ker to ni nujno, a je verjetno, ker prevladujejo problemi obstoja, tedaj pa so pogosto kratkoročni cilji tako pomembni, da prevladajo nad dolgoročnimi cilji (sistema in tudi potencialno samostojnih podsistemov). Ta pojav še dodatno potencirajo demonstracijski efekt, inflacijska nestabilnost, slaba selektivnost trga ipd., kar vsem zmanjšuje interes za akumulacijo. nih, prav diametralno nasprotnih produkcijskih odnosov. To je seveda neizvedljivo. 4. 3. Vse te pripombe pa seveda ne pomenijo, da štejemo teorijo dohodkovne cene za docela nekoristen ali nesmiseln poskus, ampak ravno nasprotno za teorijo (pravzaprav tezo), ki je vzbudila dosti dobrih idej in veliko koristne razprave in praktičnega ukrepanja. Popolnoma uspela pa ni, ker jo je nedoslednost zapeljala v nerealnost. VIKI: 1. Dr. Miladin Korač in drugi: Problemi i pravci razvoja samoupravnog pri-vrednog sistema, Institut za ekonomiku investicija, Beograd 1970. 2. Dr. Radmila Stojanovič: Veliki ekonomski sistemi (Problemi optimizacije velikih ekonomskih sistema), Institut za ekonomska istraživanja, Beograd 1970. 3. Dr. Slavko Marjanovič: Primena kibernetike u rukovodenju radnom organi-zacijom, Informator, Zagreb 1967. 4. Dr. Tine Lah: Narodnogospodarska politika, Visoka ekonomsko komercialna šola, Maribor 1970. 5. Dragomir Vojnič: i drugi: Aktuelni problemi ekonomske politike i privrednog sistema Jugoslavije, Informator, Zagreb 1970. 6. Vojin Guzina: Kapital i osnovne društveno ekonomske promene u savreme-nom svetu, Ekonomski anali broj 22, 1987, Beograd. 7. Dr. Miroslav Pečujlič: Prihodnost, ki se je začela, Komunist, Ljubljana 1969. 8. Matjaž Mulej: Vpliv gospodarskega razvoja na pojav menagerstva pri nas, Naše gospodarstvo, Maribor, št. 5, 1970. 9. Matjaž Mulej: Dohodek in klasične kategorije blagovne produkcije, Naše gospodarstvo, 1969, št. 6. 10. Matjaž Mulej: Blagovna proizvodnja in zakon vrednosti v sodobnem socializmu, NaSe gospodarstvo, 1969, št. 4—5. 11. Miladin Korač: Teze za teoriju socialističke robne proizvodnje, Socializam, št. 1, Beograd 1961. 12. Dr. Miladin Korač: Teorija socialističke robne proizvodnje, Naša stvarnost, št. 12, Beograd 1962. 13. Problemi teorije i poliUke cena (posvetovanje jugoslovanskih ekonomistov v Sarajevu, 17.-19. 12. 1964), Ekonomist, 1964, št. 4. 14. Vojislav Rakič: Neka pitanja daljeg razvoja privrednog sistema, Beograd 1970. 15. Dr. Aleksander Bajt: Faktori dohotka i osnovne ekonomske zakonitosti u njegovoj raspodeli u socialističkoj tržnoj privredi, Ekonomist, 1967, št. 3. 16. Dr. Miladin Korač: Zakon vrednosti kao regulator raspodele dohotka u socialističnkom sistemu robne privrede, Ekonomski pregled, 1966, 10. 17. Dr. Miladin Korač: Cena koštanja u sistemu socialističke robne proizvodnje, Socijalizam, 1968, št. 10. 18. Tine Lah: Integracija i samoupravljanje u privredi, Zagreb 1966, 19. Dr. Aleksander Bajt: Društvena svojina — kolektivna i individualna, Gledišta, 1968, št. 4, Beograd. 20. Dr. Aleksander Bajt: Komparativni sistemi tržnega mehanizma, Ekonomska revija, 1971, št. 1. 21. Dr. Ivan Lavrač: Družbena lastnina in delitev po delu, Ekonomska revija, 1971. št. 1. 22. Dr. Filip Lipovec: Teoretična utemeljitev naše ekonomske politike, Ekonomska revija, 1971, št. 1. 23. Dr. Miladin Korač i drugi: Osnovi teorije dohotka i socialističke robne proizvodnje, Rad, Beograd, 1970. 24. Dr. Ruri Crnkovič: Finančni trg, Visoka ekonomsko komercialna šola, Maribor 1970. 25. Mgr. Jože Mencinger (s pomočjo dr. A. Bajta): Mehanizem jugoslovanskega gospodarstva — inflacija, prevera modelov izvora, Ekonomski inštitut pravne fakultete, Ljubljana 1970. 26. Dr. Filip Lipovec: Stvarna mera uspešnosti u našoj privredi, Ekonomist, 1967, št. 3. 27. Dr. Josip Zupanov: Proizvoflač i riziko — Neki socialno psihološki aspekti kolektivnog preduzetništva, Ekonomist, 1967, št. 3. 28. Svet v času, ki prihaja (1979—1980) — Petnajst esejev o možnostih družbenega razvoja v sedemdesetih letih, DZS, Ljubljana 1970. 29. Dr. 2arko Bulajič: Dinamika ekonomskog sistema, Ekonomski anali, 25—26, 1969. 30. Dr. Zoran Pjanič: Samoupravno dogovaranje i robna proizvodnja u socializmu, Ekonomski anali 25—26, 1969. 31. Dr. Nikola Cobeljič: Nužnost društvenog planskog regulisanja tržišne pri-vrede, Ekonomski anali, 25—26, 1969. 32. Dr. Borivoje Jelič: Nekoliko osnovnih pitanja za dalju izgradnju sistema, Ekonomski anali, 25—26, 1969. 33. Radivoje Davidovič: Osvrt na neka pitanja sistema, Ekonomski anali 25—26, 1969. 34. Vojislav Rakič: Protivrečja i njihovo rešavanje, Ekonomski anali, 25—26, 1969. 35. Dr. Mirko Dautovič: Tri pitanja — solidarnost, modernizacija i plan, Ekonomski anali, 25—26, 1969. • Janez Vipotnik Politična organizacija v republiki Na vprašanja uredništva o prihodnji »politični ,2, organizaciji v republiki« so nam doslej posredovali svoje k --© odgovore ali pa samostojne prispevke štirje vodilni ** družbeni in politični delavci: Živko Pregl (TiP št. 3/1971), Tone Kropušek (TiP št. 4/1971), Stane Kavčič "S (TiP št. 5/1971) in Sergej Kraigher (TiP št. 6—7/1971). V tej številki objavljamo prispevek Janeza Vipotnika, ** predsednika republiške konference SZDL Slovenije. po prihodu na oblast bolj razviti kot v katerikoli drugi komunistični ^jj partiji v tem obdobju. To nedvoumno dokazuje, da je komunistič- globoke posledice za celotni komunistični del delavskega gibanja. Kljub temu, da so ta pojav še posebej po XX. kongresu KP SZ, a tudi že poprej, pogosto raziskovali, moramo ugotoviti, da glede tega ne smemo misliti, da imamo na voljo vsaj približno popoln odgovor. Vendar pa nas naša raziskovanja nespodbitno napeljujejo v tole smer: tudi komunistična organizacija, ki ji je bila demokracija v času, ko se je bojevala za politično oblast in za njeno utrditev, tako imanentna, je v svoji praksi centralistično komponento tako zelo prenapela, da se je preobrazila v karizmatično oligarhično strukturo, na kakršno zelo redko naletimo v sodobni in celo ne samo v sodobni politični zgodovini. Za zdaj lahko seveda postavimo le splošno hipotezo, vendar lahko rečemo, da se je to zgodilo predvsem zato, ker si je komunistična organizacija v stvarnih odnosih vse bolj pridobivala položaj monopola v sistemu politične oblasti in v celotni politični strukturi. Seveda se tu nikakor ne zavzemamo za nekakšen klasičen pluralističen večstrankarski sistem politične oblasti, in to ne le zato, ker sta se dve levi ruski stranki (eserji in menjševiki) iz znanih razlogov v specifičnih razmerah razvoja ruske revolucije sami izključili iz političnega sistema sovjetov, pa tudi ne zato, ker bi morali večstrankarski model že a priori izključiti kot obliko politične organizacije v prehodnem obdobju (številne razvite komunistične partije na Zahodu so ta model vnesle v svojo aktivno ideologijo in v politični program). Ker pa izhajamo iz podmene, da bi se moral razviti model političnega sistema socializma kvalitativno razlikovati od modela meščanske demokracije ravno v temeljnem vprašanju sodelovanja delovnih razredov pri oblasti, lahko ugotavljamo, da se je monopolizacija politične moči v rokah komunistične partije, torej tudi njena notranja oligarhizacija dogajala kot vse večje izrinjanje sovjetov, sindikatov in drugih organizacij delavskega razreda in kmetov iz politične oblasti in iz odločanja. Za zdaj ni političnega sistema, pa naj temelji na monopolni oblasti katerekoli politične sile in naj bo se tako zgodovinsko zakoreninjen v revolucionarnem demokratičnem gibanju, ki bi mu uspelo, da se izogne usodi atrofije in skre-penevanja, in ki zato v nekem trenutku ne bi postal ena od temeljnih ovir za nadaljnji razvoj revolucije. III Zgodovinska, sociološka in politološka študija o komunističnem gibanju po oktobrski revoluciji se ne bo mogla izogniti oceni, da je oligarhizacija tega gibanja dosegla vrhunec, ko je v KP SZ neomejeno vladala Stalinova popolnoma iracionalna avtoriteta. To avtoriteto si drznemo primerjati s tisto, ki jo je uspelo vzpostaviti Cerkvi v nekaterih obdobjih njenega razvoja, pri tem pa moramo vendarle ugotoviti veliko razliko, da je namreč stalinistično obdobje malone brez predhodnika v množičnosti fizičnega nasilja nad nasprotniki. Toda stalinistični model političnega sistema je prišel v oster spopad z objektivnimi potrebami razvoja socializma in se je zato že takoj po II. svetovni vojni začel razkrajati: najprej leto 1948, potem XX. kongres KP SZ in leto 1968 so bili zelo pomembni mejniki tega razkroja. Seveda pa moramo popolnoma odkrito priznati, da proces tega razkroja ne poteka tako hitro, kakor smo pričakovali, ko se je začel. To pomeni, da je imel stalinizem objektivno podlago in da si je ustvaril oporišča in si razvil sile, ki še naprej obstajajo v samem jedru družbene strukture. Toda stalinizem je zaradi objektivnih in subjektivnih dejavnikov razvil tako pošastne metode, da se celo tiste sile, ki ga po svojem bistvu uveljavljajo, nanj ne smejo neposredno sklicevati. Demokratična koncepcija komunistične organizacije in njene vloge v političnem sistemu socializma je vendarle v nenehni ekspanziji. Opira se na demokratično tradicijo leninističnega obdobja in na še starejšo demokratično marksistično tradicijo komunistične organizacije, ki ji ne le ni bil tuj koncept vseskoz demokratičnih odnosov v sami partiji, temveč se je zavzemala tudi za koncept več delavskih strank v konkretnih razmerah, v katerih bodo komunisti hegemon le, če so zares sposobni, da vidijo dalj od drugih, kar pa je neposredno odvisno od njihove organiziranosti, njihove povezanosti, njihove sestave itd. — hegemon bodo torej le, kolikor so zares »najbolj bojeviti in najbolj zavestni del delavskega razreda«. IV Zveza komunistov Jugoslavije je — kakor so storile na svoj posebni način tudi nekatere zahodne komunistične stranke, ki niso na oblasti — skušala radikalno prestrukturirati svoj odnos do načina svojega organiziranja in do uresničevanja svoje avantgardnorevolucionarne vloge v družbi in njeni preobrazbi. Verjetno je nujno, da globlje proučimo genezo te prestrukturacije zavesti zveze komunistov, saj se njena organizacija in struktura, vključno z organizacijo in strukturo same zavesti, nista bistveno razlikovali od organizacije in strukture v katerikoli drugi komunistični partiji iz časa tridesetih in štiridesetih let. Seveda v to primerjavo nočemo vključevati tudi stvarne sposobnosti ZK Jugoslavije (Komunistične partije Jugoslavije) za revolucionarno akcijo in boj. Neki moment ima vsekakor zmerom posebno, da ne rečemo odločilno vlogo: sodelovanje delovnih razredov in njihov vpliv v revolucionarnem boju. V takšnem boju — še posebej, če je hud in zagrizen — se hitro opuščajo skrepenele dogme in formule in se iščejo nove rešitve, ki izvirajo iz zelo zapletenih tokov takšnega boja. Celotno gibanje se v kratkem in intenzivnem obdobju nauči v enem samem dnevu več, kot je moglo spoznati in se naučiti v celih letih, ko je boj potekel na obrobju. Zveza komunistov je bila avantgarda delavskega razreda in drugih delovnih razredov v času, ko so ti razredi spreminjali temeljne strukture vseh družbenih odnosov. To jo je tudi pripeljalo v spopad ne samo z njenim lastnim dogmatizmom in skrepenelostjo shem o revoluciji in socializmu, temveč tudi s takrat nedotakljivo avtoriteto v komunističnem gibanju — s Stalinom. To je pospešilo proces iskanja novih poti in novih odgovorov na izredno številna vprašanja, ki smo nanja morali odgovoriti, ko smo prevzeli neposredno odgovornost za delovanje politične oblasti. Seveda bi ne bilo samo enostransko, ampak po svoje tudi dogmatično, če bi verjeli, da to, da opustimo en sistem dogem, že samo po sebi zadostuje, da ne zapademo drugemu takemu sistemu, ali če bi mislili, da so vse nove rešitve, do katerih pridemo, ko iščemo nove poti, zmerom najbolj racionalne, nekakšne nespod-bitne nove resnice. Zato je v strukturi zavesti zveze komunistov najbolj revolucionarna prvina, ki je nastala v tem času, vsekakor prepričanje, da je socializem zelo zapleten zgodovinski proces, poln zelo ostrih nasprotij, da delavski razred in njegova avantgarda v tem procesu ne žanjeta samo uspehov, temveč lahko doživljata tudi poraze, in to ne samo zaradi odporov sovražnih sil, temveč tudi zaradi svojih lastnih napak, zmot in slabosti. Zelo težko, če ne kar nemogoče, bi bilo zgodovinsko možnost politične in ekonomske hegemonije delavskega razreda (razreda proizvajalcev) dokazati samo na podlagi in na načelu spontanosti. Ne le zato, ker bi to pripeljalo do kaosa pri odločanju in bi celotno družbenopolitično življenje postalo neracionalno, temveč tudi zato, ker moramo izhajati iz stvarnosti samega delavskega razreda, ki je po strukturi svoje zavesti tako zelo heterogen, od stvarnosti ekonomske strukture, ki je tako zelo raznolika, od stvarnosti vseh družbenih odnosov v socializmu, ki so zelo protislovni tako zaradi zgodovinske dediščine kakor tudi zato, ker se v njih porajajo nove avtohtone protislovne prvine. Z eno besedo, socializem se nam kaže kot družba zelo številnih in globokih protislovij, ki jih lahko hitreje razrešujemo le z zavestno in organizirano družbeno akcijo. Toda če naj bo ustrezen, mora odgovor na vprašanje »za« organizacijo ali »proti« njej upoštevati tudi zgodovinske izkušnje o gibanju vsakršne organizacije, izkušnje, ki jih lahko posplošimo takole: vsaka organizacija teži k temu, da se zapira vase, to zapiranje pa vodi k oligar-hizaciji organizacije. Seveda je bistvo v tem, da vsaka oligarhizacija teži k temu, da zapre vse ali večino pretokov za gibanje in sinteti-zacijo spodbudnih delov organizacije; v našem primeru gre za spodbude delovnih razredov. Temeljna zgodovinska posledica pa je, da pride do zoževanja podlage socialistične ureditve, do zožitve, ki je lahko tako huda, da postavi pod vprašanj samo naravo te ureditve. Vprašanje torej ni v dilemi »za« ali »proti« organizaciji, temveč v problemu, za kakšno organizacijo. Zdi se nam, da moramo najsplošnejši odgovor iskati v tejle smeri: za organizacijo, ki bo zmožna, da absorbira čim več spodbud, hkrati pa bo te spodbude znala organizirati v sinteze, preseči njihovo protislovnost in zapletenost in pokazati na perspektive razvoja. Socializem bo dokazal, da je bolj racionalna družbena ureditev, če bo kolikor mogoče razvil dialektiko odnosa med organizacijo in spontanostjo. Odnos med organizacijo in spontano iniciativo bi moral vselej biti odnos dialektičnega ravnotežja, če bomo pretirali z organizacijo, bomo onemogočili spontanost — in narobe. To ravnotežje pa se bo seveda vzdrževalo samo v procesu, v katerem se bo kar naprej podiralo in se spet vzpostavljalo; za to pa potrebujemo prožen institucionalen in neinstitucionalen sistem, ki se bo v takem procesu in skozenj kar naprej obnavljal. Zato se logično zavzemamo za organizacijo, katere sistem bo čim bogateje razčlenjen in bo segal od najnižjih oblik (organiziranje, da bi npr. uredili praktična vprašanja prehrane) do najvišjih oblik (organiziranje, ki bo uveljavljalo pozitivno dialektično sintezo in odpiralo pota razvojne perspektive). Ne samo, da ta shema ne izključuje organizacije »najbolj zavestnih, najbolj bojevitih delov delavskega razreda«, temveč takšno organizacijo celo izrecno zahteva in utemeljuje. Organizacija delavskega razreda se bistveno razlikuje od vseh drugih zgodovinskih organizacij, še posebej pa od organizacije meščanske družbe, razlikuje se ravno v tem, da ni pragmatična, da skuša svoje odločitve povezovati ne le s preteklostjo, temveč, kolikor je mogoče, tudi s prihodnostjo. Če bi se delavski razred organiziral zgolj na podlagi vsakodnevnih interesov in nalog, nalog, ki so seveda popolnoma nujne, saj se življenje delavskega razreda uresničuje tudi skoz takšne interese, bi lahko to povečalo in zaostrilo že obstoječa protislovja in pripeljalo do nepotrebnih kriz in spopadov, še tembolj, če se ta način organiziranja ne vključuje v dinamični sintetični okvir, ki povezuje sedanjost s perspektivo in prihodnostjo. Poleg tega oblike organiziranja, ki zagotavljajo vsakodnevne in kratkoročne interese razreda, težijo k zapiranju, to pa ustvarja nevarnost oddvajanja od resničnih interesov razreda. To je tudi tisti družbeni okvir, v katerem se porajajo in iz katerega rastejo prvine odtujitve in birokratska ureditev. V okviru dialektike organizacije in spontanosti je eno od osrednjih vprašanj odnos med različnimi oblikami organiziranja. VI Tudi najbolj skopa objektivna analiza zgodovine socializma tako dokazuje, da socializem ni družba brez protislovij. Tu nič ne pomagajo debele knjige in teorije o tem, da naj bi bil socializem popolnoma harmoničen. Teh ugotovitev pa ne ponavljamo zgolj zato, da bi jih še enkrat poudarili, ampak bi z njimi radi utemeljili še en sklep: tisti, ki se zavzemajo za teorijo o harmoničnosti socialistične družbe, so pogosto prepričani, da ta teorija prispeva k nepretrganemu socialističnemu razvoju, ker naj bi družbene sile mobilizirala v boju za uresničevanje konkretnih zgodovinskih nalog. Resnica pa je vendarle ravno nasprotna: če v socializmu obstajajo protislovja — in kakor smo videli, jih ne morejo prikriti nobene teorije — potem jih je treba razreševati, premagovati, obvladovati. Ravno obvladovanje protislovij v socialistični družbi je temeljna predpostavka za njen razvoj. Seveda niti za hip ne pozabljamo, da se je vsa dosedanja družba razvijala skoz protislovja in z njihovim obvladovanjem. Le da so bila ta protislovja v različnih zgodovinskih obdobjih različna v svoji strukturi, naravi, razlikovala so se po načinih, kako jih je bilo mogoče prevladati, itd. Razvoj socialistične družbe — pravzaprav njena dokončna vzpostavitev — se uresničuje v dolgotrajnem procesu boja za prevladovanje protislovij, ki jih je ta družba podedovala od strukture meščanske družbe, hkrati pa nič manj tudi v procesu obvladovanja tistih protislovij, ki izvirajo iz njene lastne strukture in odnosov. Glede tega se torej socialistična družba ne razlikuje od poprejšnjih družb. Kvalitativna novost socializma pa je v tem, da se v njem zgodi zgodovinska sprememba v položaju subjektivnih dejavnikov, skoz katere se ta protislovja uveljavljajo, spopadajo in razrešujejo. Prvič v zgodovini človeške družbe prihajajo delovni razredi v pre- vladujoči položaj v tem temeljnem odnosu družbenega razvoja. Do stratifikacije tega položaja je prišlo tudi v okviru samih delovnih razredov: stopnjo stvarne socializacije glavnih prvin družbene strukture lahko merimo tudi z družbenim položajem najbolj propulzivnih delov samih delovnih razredov. Obvladovanje družbenih protislovij se je v zgodovini uresničevalo kot odnos stihijskih in zavestnih gibanj. V tem odnosu je »zavestno« vse bolj dialektično izrinjalo »stihijsko«, saj se v tem odnosu stihijsko ne pojavlja kot preprosta negativnost, temveč kot kompleksna komponenta celote, ki je sama v sebi enotnost negativnega in pozitivnega. Zavestna prvina v tem zapletenem procesu in odnosu nekako katalizira gibanje stihijskega — spodbujajoč širjenje njegovih pozitivnih prvin in izrinjanje negativnih prvin. Sama zavest je torej lahko stvarni dejavnik družbenega razvoja, kolikor se giblje v okviru stvarnosti, tj. v okviru stihijskega, tj. kolikor transformira stihijskost v organiziranost. Pri tem pa moramo upoštevati dve razsežnosti tega procesa: absorbcijo in eliminacijo. Seveda pa gibanje zavesti ni samo preprosto odsevanje stihijskega in zgolj kataliziranje njegovih pozitivnih in negativnih prvin, temveč je tudi dejavnik, ki išče in ugotavlja globlje zgodovinske možnosti. Na podlagi teh podmen lahko razvijemo politične institucije in sisteme, v katerih se bosta križala spontano in organizirano gibanje in ki bodo vsaka zase in vse skupaj uresničevale absorbcijo in eliminacijo. Teoretično in praktično-politično je že uveljavljeno stališče, da bodo te institucije in sistemi v različnih zgodovinskih razmerah različni. Izkušnje zadnjih obdobij, še posebno tistih, v katerih so bili spopadi najostrejši, nas napeljujejo k nespodbitnemu sklepu: politični sistemi, ki se opirajo na delovne razrede, bodo lahko pozitivne iniciative teh razredov absorbirali tem popolneje, kolikor manj hierarhična je njihova organizacija in kolikor bolj celota njihovih odnosov omogoča, da se sami delovni razredi praktično uveljavljajo kot zadnji razsodniki. Če se katerakoli institucija hoče uveljavljati kot vseskoz neodvisen politični subjekt, se mora nujno oddaljiti od delovnih razredov, v njeni strukturi pa nujno pride do oligarhizacije odnosov. Institucije in sistemi so torej objektivna nujnost, saj se v njih in skoznje uresničuje racionalizacija spontanosti, v kateri se vselej zbira neizčrpna energija delovnih razredov. Toda logika vsakršne racionalizacije je predvsem v tem, da odnose poenostavlja, iz tega pa izvira zapleten proces, v katerem se eliminirajo ne samo negativne in zgodovinske nesprejemljive prvine, temveč tudi pozitivne prvine. Rezultat pa je, da se institucije oddaljijo od svoje družbene podlage in da sistem postane sam sebi zadosten. Skoraj vse socialistične družbe so začele doumevati logiko takšnega razvoja in teh njegovih razsežnosti. Toda doslej malone zmerom prepozno: ko so se ti sistemi že zaprli, zaradi česar morajo — ker protislovij ni mogoče večno prikrivati ali dušiti — kar naprej izvrše- vati majhne posege, reorganizacije, rekonstrukcije itd. Seveda zmerom pod pritiskom, po manjših ali večjih eksplozijah in vselej s kratkotrajnim in nepomembnim učinkom. Vendar pa pride trenutek, ko je prostor za takšne posege že premajhen in ko se je zares nujno spopasti z bistvom stvari. Verjetno nihče ne verjame, da je družbeno življenje mogoče tako zelo poenostaviti, da bi gibanje spontanosti in organizacije zagotovili z eno samo institucijo. Zato imajo malone povsod večva-lentno politično organizacijo ne samo v vertikalni, temveč tudi v horizontalni razsežnosti. Toda logika hierarhizacije in potem oligar-hizacije je bila zelo močna. Polivalentnost politične organizacije je postala formalna, ker si je ena sama organizacija v celotnem sistemu zagotovila izrazito obvladujoč položaj. Popolna ponovna uveljavitev stvarne polivalentnosti — to pa zahteva popolnoma svobodno gibanje in spopadanje spodbud delovnih razredov po vseh kanalih organizacije — je edini način, da spet vzpostavimo popolnoma podrto ravnotežje. Poudarjamo tudi možnost spopadanja spodbud, ki je skrajna posledica, do katere mora pripeljati takšna logika, saj samo ta možnost zagotavlja resnično povezanost institucij in organizacij z delovnimi razredi. VII Če torej stvarno ocenjujemo dosedanje izkušnje, bi se moral avtentični politični sistem socializma zavzemati za uresničevanje in razvijanje pluralističnega modela. Seveda tudi ne izključujemo možnosti, da ta pluralistični model v nekaterih zgodovinskih in političnih razmerah uporabi to ali drugo pridobitev in tradicijo meščanske demokracije. Toda če so delovni razredi radikalno prevzeli družbene in politične položaje v svoje roke, potem praviloma težijo k temu, da vzpostavijo tudi radikalno nov politični pluralizem. Temeljna pre-misa tega pluralizma je, da sami delovni razredi sodelujejo v političnem in drugem odločanju, bistvena predpostavka za možnost tega sodelovanja pa so odnosi, v katerih je nevarnost, da bi se katerikoli del ali prvina političnega sistema oligarhiziral, omejena na čim manjšo mero. Odnosi samostojnosti delov, medsebojnega nadzora, medsebojnega popravljanja so tisti praktični politični mehanizem, ki ga moramo vzpostaviti kot odgovor na vse te zahteve. Seveda pa tak mehanizem odnosov v okviru političnega pluralizma, ki smo zanj rekli, da je specifičen in avtentičen, z logiko svojega gibanja vpliva tudi na notranjo strukturo vseh delov političnega sistema. Kolikor popolneje ta mehanizem deluje, tem bolj bo v vsakem od teh delov uravnotežen odnos med učinkovitostjo in široko politično utemeljenostjo. Seveda ni potrebno, da bi na tem mestu na široko opozarjali na pomen, ki ga ima povezanost široke politične utemeljenosti z učinkovitostjo za celotno stabilnost in končne zgodovinske učinke sistema. Toda odnos med učinkovitostjo in široko po- litično utemeljenostjo ni nič drugega kot odnos med demokracijo in njeno sposobnostjo, da absorbira spodbude, da jih izoblikuje v ustrezne naloge in delovna gesla in da njihovo uresničevanje uspešno oiganizira. Seveda bo vsak del političnega sistema ta mehanizem uveljavljal po svoje. Način tega uveljavljanja ne more biti isti npr. pri lokalni samoupravni skupnosti in pri zapleteni in široki družbenopolitični skupnosti. Skupne prvine pa bodo vendarle povsod enake: široka možnost za razvijanje iniciative, ustrezna organizacija sublimiranja te iniciative in uresničevanje sublimiranih sklepov, stališč in odločitev. Te faze se seveda prepletajo, njihovi medsebojni odnosi pa se tudi različno oblikujejo glede na vrsto organa ali organizacije. VIII Kakor je znano, so vse komunistične organizacije — še posebej od Lenina sem — svoje notranje odnose utemeljile na načelu demokratičnega centralizma. Komunistično gibanje je torej zelo dobro doumelo, da bo lahko svoj vpliv širilo, če bo uresničevalo sintezo interesov delavskega razreda, pot do sinteze pa je lahko samo demokratičen boj. Že sama sinteza zahteva neko centralizacijo, samega uresničevanja sinteze v nasprotnem gibanju od središča k interesom delavskega razreda pa si ne moremo niti zamisliti brez odnosov, ki jih vzpostavlja organizacija demokratičnega centralizma. Teoretično verjetno nikomur ne bi moglo niti priti na misel, da bi lahko imel demokratični centralizem iste oblike v vseh komunističnih organizacijah — nacionalnih, večnacionalnih, internacionalnih, v vseh zgodovinskih razmerah njihovega delovanja in razvoja — ilegalnih, legalnih, v razmerah boja za oblast, v času, ko je komunistična organizacija neposredno odgovorna za izvrševanje oblasti itd. Vseeno pa malone vse komunistične organizacije, še posebej tiste na oblasti, težijo k temu, da demokratični centralizem uveljavljajo na način, kakor so ga razumele in opredelile v času ilegalnega boja za oblast in v času neposredno po prevzemu oblasti. Samo vprašanje pa ni v takšnem uveljavljanju demokratičnega centralizma. Če ga uporabljamo nezgodovinsko, če ga razumemo in opredeljujemo dogmatično, se njegovo bistvo zelo hitro razobliči. Pretirano se poudari razsežnost centralizma in njegova demokratična komponenta se počasi duši. Tako v teoriji kakor v praksi so doslej razvili številne dokaze, da je takšen razvoj demokratičnega centralizma eden od vzrokov številnih političnih kriz, do katerih je v zadnjih letih prišlo v številnih socialističnih deželah in v številnih komunističnih partijah. Natančnejša analiza razvoja ZKJ v času, odkar je na oblasti, bi brez dvoma pokazala, da je zveza komunistov prešla skoz dve etapi: skoz obdobje, ko se je ena od razsežnosti centralizma že tako zelo širila, da je prišlo do nevarnosti oligarhičnega zapiranja, in skoz obdobje, ko smo demokratični centralizem opredelili v novih zgodo- vinskih okvirih in uveljavili demokratične odnose. V tem drugem obdobju so se v polni meri uveljavila vodstva, razširile so se možnosti za izražanje stališč in za konfrontacijo idej, članstvo zveze komunistov se je tesneje povezalo z vodstvi. Najpomembnejši dosežek tega zapletenega procesa je vsekakor izredno krepljenje pomena in vloge republiških središč v zvezi komunistov. Ni dvoma, da so vse te prvine hkrati tudi usposobile zvezo komunistov za boj v razmerah samoupravljanja in demokracije — v razmerah odnosov, ki jih je zveza komunistov sama vzpostavila kot podlago družbenopolitičnega sistema in katerih razvoj še naprej spodbuja. Vendar pa širša in globlja analiza izkušenj z demokratičnim centralizmom v zadnjih letih nikakor ne sme pozabiti na številne negativne težnje: slabitev odgovornosti, ki je načela celo samo integriteto zveze komunistov kot organizacije vseh jugoslovanskih komunistov, nadalje to, da so številni člani zapustili zvezo itd. Ker pa nekateri niso doumeli resničnih razsežnosti in pomena teh teženj, so začeli ostro kritizirati prakso demokratičnega centralizma, v kateri so se avtentično uveljavljali demokratični odnosi in komponente, hkrati pa so seveda zahtevali, naj se vrnemo k demokratičnemu centralizmu, v katerem bo veliko več centralizma in veliko manj demokracije. Toda če zvezi komunistov ne bo uspelo uresničiti njene zgodovinske vloge, je pravzaprav vseeno, ali bo ta neuspeh posledica prevelike zasičenosti s centralizmom ali ekspanzije korozivne neodgovornosti in defetizma. Negativni pojavi, ki spremljajo razvoj notranjih odnosov, so lahko posledica hitrega širjenja demokracije, če so bili odnosi dotlej predolgo zaprti, ne morejo pa biti posledica same demokratizacije. Ali: številni posamezniki niso bili pripravljeni na hitro širjenje demokracije, pa tudi nekateri organi in organizacije niso bili pripravljeni, da se hitro prilagodijo novim razmeram. Poleg tega, da v razmerah hitrega širjenja samostojnosti nekaterih središč lahko nastanejo pogoji, da pozabijo na širše skupne obveze in naloge, tudi nepripravljenost središč širše družbene skupnosti, da pravočasno odgovorijo na vprašanja, ki jih poraja razvoj družbenega položaja, pospešuje dezin-tegracijske prvine in krepi možnosti za neodgovorno vedenje. Vse to pa vendarle samo potrjuje sklep, da sta lahko demokracija in centralizem v us;treznem odnosu sredstvo za uspešen razvoj, če sta le zgodovinsko utemeljena. Dilema zato ne more biti: demokracija ali centralizem; prav tako ni ustrezna dilema, ali naj se demokratičnemu centralizmu odrečemo ali ga naj v zvezi komunistov še naprej uporabljamo. Zveza komunistov bi se v današnjih razmerah razkrojila prav tako brez demokracije kakor tudi brez centralizma. Brez demokracije bi postala skrepenela struktura, ki bi se skušala postaviti ven iz družbe in ki bi svoje skrepenele odnose prenašala tudi na druge dele družbe. Brez potrebnega centralizma pa bi se lahko odgovornost tako zelo razblinila, da bi se organizacije spremenila v nekakšno debatno tribuno. Protislovja, skoz katera se prebija razvoj delavskega razvoja v našem času, niso take narave, da bi se lahko napotili le v eno od teh dveh smeri. Osamosvajanje nacionalnih organizacij je postalo ena od temeljnih predpostavk moči zveze komunistov in njene akcijske sposobnosti. Verjetno se bo pokazalo, da je to temeljna predpostavka za krepitev tistih prvin, ki bodo vse tesneje povezovale narode in narodnost Jugoslavije. To osamosvajanje pa je vsekakor postalo tudi predpostavka neke pomembne potrebe v okviru organizacije demokratičnega centralizma, če govorimo o delovanju skupnega središča ZKJ. S to preobrazbo se namreč to središče predvsem tesno in neprenehoma upira na dejavnost in na spodbude nacionalnih središč, hkrati pa ta preobrazba od skupnega središča zahteva sposobnost, da sprejema odločitve, sklepe in stališča, ki jih bodo nacionalne organizacije in organizacije v bazi sprejele v kar največji meri. Učinkovitost središča ZKJ ne more biti odvisna od mitologizacije njegove avtoritete in ne more temeljiti preprosto na zahtevi po poslušnosti, temveč mora temeljiti na ustreznosti sklepov, stališč in iniciativ, ki jih v večnacionalni skupnosti enakopravnih subjektov ne moremo nikomur vsiljevati skoz formalno strukturo, ampak jih vsakdo lahko le zavestno sprejema na podlagi spoznanja o praktičnih in zgodovinskih interesih. Pri tem je seveda izredno važno, da poudarjamo načelo odgovornosti za avtentično uresničevanje in interpretacijo sklepov, ki smo jih skupaj sprejeli, saj večnacionalna skupnost in organizacija enakopravnih subjektov lahko obstaja samo v razmerah maksimalne odprtosti in pripravljenosti, da rešujemo probleme, ki izvirajo iz skupnih interesov, hkrati pa je potrebno popolno zaupanje glede ravnanja po tistem, ko smo sprejeli sklepe v postopku, za katerega smo se skupno domenili. Franc Žagar UDK 691.391 :331.152.1 (497.1) Informacijski sistem upravljanja Tema, s katero želimo seznaniti bralca, je povezana z razmišljanji CB M. Pečuljiča o kibernetiki in družbenoekonomskem razvoju v pri- jjJ hodnosti.1 V prispevku bomo poskusili osvetliti nekatere vidike pro- 3 blema, o katerem danes v svetu veliko razmišljajo in razpravljajo. ^ Gre za t.i. informacijske sisteme upravljanja (ISU). To naj bi bili posebni ustroji — neke vrste »živčni sistemi«, ki bi napajali »ce- lice« z velikimi količinami znanja, z informacijami, ki pomagajo ^ k optimalnemu odločanju posameznih delov in celote. V) V nekaterih Razvitih državah so se te naloge že lotili — za- © enkrat predvsem v večjih firmah in institucijah, čeprav je v zvezi z graditvijo teh sistemov še vrsta nerazčiščenih teoretičnih vprašanj. C Stališča posamejnih piscev se razlikujejo tako glede končne podobe, ^ ki naj bi jo imeli ti »sistemi«, kakor tudi glede metod graditve. Enotni so v tem, da je z graditvijo informacijskih sistemov treba začeti. Menimo, da nekateri še nerešeni problemi in različni pogledi tudi za nas ne bi smeli biti zapreka, da pričnemo resno razmišljati o razvoju takšnih sistemov v naši praksi. Nevarnost je, da bomo zaostlali, če bomo vprašanje odlagali, zakaj takšnih sistemov ni mogoče enostavno kupiti — kakor na primer računalnike, morali jih bomo sami zgraditi.2 V naši družbi ima graditev informacijskih sistemov še poseben pomen: to bo podlaga, na kateri se bo gradil nov zgodovinski tip socialne integracije. Izkušnje tujih organizacij in institucij bomo lahko uporabljali v naših razmerah; teh ustrojev pa ne bo mogoče enostavno »presajati« v našo stvarnost iz držav z drugačno družbenoekonomsko ureditvijo; pozabiti ne smemo na družbeno razsežnost tega vprašanja. Menda ni treba posebej poudariti, da so nekatere naše misli v tem sestavku diskusijske narave, kar je najbrž razumljivo glede na razvojno stopnjo, na kateri je obravnavani predmet. 1 M. Pečujlič: »Kibernetika — družbena moč — človek«, Teorija in praksa, leto 1970/11; .Prihodnost, ki se je začela«, Komunist, 1969. ! »Management Informations Systems« — IBM-Nachrichten — 1968/191. IZHODIŠČE — KIBERNETIKA Informacijski sistemi upravljanja, ki jih obravnavamo v tem sestavku, so kibernetični sistemi. Zakoni kibernetike so izhodišče za snovanje in graditev teh ustrojev, zato smo vključili v sestavek kratko pojasnilo o temeljnih in načelih te vede. V okviru naše razprave predmetu ne moremo odmeriti ustreznega prostora; izogniti smo se morali tudi aparatu — predvsem matematiki —, s pomočjo katerega bi lahko nekatere stvari jasneje in enostavneje pojasnili. Poleg tega gre za nov predmet, ki o njegovih posameznih vidikih še vedno razpravljajo. Toliko v opravičilo teg>a orisa idej kibernetike, ki bo iz navedenih in tudi drugih razlogov nujno pomanjkljiv in nepopolen. Pisec se je zanj odločil iz enega samega razloga; prispeval naj bi k boljšemu razumevanju snovi, ki jo obravnavamo. Novo Kibernetika je gibalna sila sedanje industrijske revolucije, sinonim za avtomatizirane tovarne, podlaga za burni razvoj znanosti, tehnike in tehnologije. Postala je nedvomno znanstveni bestseller druge polovice XX. stoletja. Zanjo se zanimajo izvedenci številnih vej znanosti, tehnike, gospodarstva; matematiki, fiziki, biologi, zdravniki, psihologi, lingvisti, inženirji, ekonomisti in drugi. To govori o izrednih aplikativnih možnostih te vede. Toda kibernetika je še nekaj več od tega: je veda o življenju, pojasnjuje nam, kako življenje nastaja, se ohranja, razvija. V naš nazor o svetu vnaša novo predstavo. Po klasični predstavi sta bili temeljni sestavini sveta, ki nas obkroža, materija in energija; kibernetika opozarja na prisotnost tretje, bistvene komponente: informacije. Z vidika kibernetike je informacija vir obstajanja organiziranih sistemov. Ti ohranjajo stopnjo svoje organiziranosti, se upirajo naravni težnji k dez-organizaciji, razpadanju, »plavajo« proti toku rastoče entropije zato, ker nenehno črpajo informacije o pojavih o okolici in procesih, ki potekajo v sistemu samih. Veda o upravljanju Tako je imenoval kibernetiko N. Wiener, ki je pred dobrima dvema desetletjema postavil temelje novi znanosti. »Kibernetika — to je veda o upravljanju, upravljanje pa imenujemo organizacijo usmerjenega delovanja. Procese upravljanja zapažamo povsod — v živih organizmih, v atomih, ki jih ustvarjamo, pa tudi v družbi, v kateri živimo. Toda šele nedavno smo spoznali zelo važno idejo o enotnosti zakonov, katerim se podrejajo procesi upravljanja, kjerkoli že potekajo — v živčnem sistemu živali ali človeka, v računskem ustroju, v upravljalnih ustrojih avtomatike ali v ekonomskih strukturah sodobne družbe. Ta ideja je postala podlaga novi vedi — kibernetiki.« Tako o upravljanju in kibernetiki V. A. Trapeznikov.3 Predmet, ki ga obravnava kibernetika, so objekti ali »sistemi«; proučuje jih dinamično, z vidikom zakonov in mehanizmov upravljanja ter pri tem raziskuje gibanje informacij v njih. Materialni svet, v katerem živimo, je sestavljen iz objektov. To so skupine elementov, ki se nam kažejo kot sklenjene celote zato, ker poteka večina medsebojnih delovanj med elementi — interakcij — znotraj teh skupin, le manjši del pa je usmerjen navzven — v okolico, s katero razumemo vse tisto, kar je zunaj ločnice, ki smo jo postavili. Objekt opredeljuje vrsta karakteristik — parametrov, toda ko objekt opisujemo, navedemo le nekaj važnejših karakteristik, spremenljivk in ta »seznam« nam nadomešča naš objekt. Pravimo: za objekt smo uvedli sistem. Katere spremenljivke smo navedli, je odvisno od namena raziskave. Pretvorba — gibanje sistema Sprememba v stanju sistema pomeni, da so se vrednosti parametrov v času spremenile. Do spremembe pride ali pod vplivom delovanja zunanjih dejavnikov ali pa je rezultat procesa, pi poteka znotraj sistema. Proces spremembe pod vplivom zunanjih dejavnikov je podrobno analiziral znani angleški kibernetik R. Ashby v knjigi »Uvod v kibernetiko«. Spremembo na objektu ali elementu — operandu povzroči neki dejavnik -— operator. Pod vplivom delovanja operatorja se operand »pretvori« v sliko (lik). Operator torej »preslika« en objekt v drugega. Tako se pod vplivom delovanja sončnih žarkov »bleda koža« pretvori v »temno kožo«. Takšno spremembo imenujemo: prehod; ponazorimo pa jo: Pojem »sprememba« lahko razširimo. Operator lahko deluje na več operandov in pri vsakem izmed njih povzroči specifične spremembe. Množico prehodov nekega števila operandov imenujemo: pretvorba. Primer zanjo je enostavno kodiranje, ki vsako črko sporočila spremeni v naslednjo po abecedi, kar zapišemo: Ponavadi se preobrazba ne zgodi le enkrat; delovanje operatorja lahko v splošnem povzroči serijo sprememb. s A. A. Godunov: »Vvedenije v teoriju upravlenija« — Ekonomika, Moskva 1967. Sistem bleda koža temna koža Z A Na poljubni sistem deluje neskončna množica raznovrstnih vplivov — operatorjev. Iz množice zunanjih vplivov izločimo tiste, ki v procesu reševanja določene naloge — npr. pri upravljanju — bistveno vplivajo na stanje sistema. Ta zunanja delovanja okolice na sistem imenujemo tudi: vhod sistema. Analogno bomo imenovali delovanje sistema na okolico: izhod. Vhodne veličine bodo tako za nas operatorji, pod vplivom katerih se bo spreminjalo stanje sistema, kar zaznavamo prek delovanj sistema na okolico — izhodov. Zaporedje v nekem časovnem obdobju je izhodna trajektorija, ki ponazarja vedenje sistema. Očitno vedenje ne bo odvisno samo od vhodnih veličin, ampak tudi od tega, kako sistem vhode pretvori v izhode, to je, kakšna je njegova transferna funkcija. Glede na to kar smo povedali je primerno, da obravnavamo sistem kot pretvornik, (skical.) VHOD S I S T E M IZHOD transferna funkcija OKOLICA »Črna skrinja« Zgornja skica lahko predstavlja zelo poenostavljen blok-shemo računalnika, če nam vhod predstavljajo števila, ki jih uvajamo v računalnik, izhod pa izračunane rezultate. Tako smo prišli do pojma model, ki temelji na kakršnikoli podobnosti med dvema objektoma. Če sta si podobna, obstaja med objektoma odnos originala in modela. Bistvo modeliranja je v tem, da nekatere zakonitosti zapletenega objekta ali sistema proučujemo na poenostavljenem modelu. To raziskovalno metodo poznajo v vseh vedah, vendar je nikjer ne izvajajo tako dosledno kot v kibernetiki. Kibernetiko zanima gibanje sistemov, reševati skuša probleme modeliranja upravljanih sistemov. V ta namen je posebno primerna metoda proučevanja, povezana s pojmom »črna skrinja«. Pri proučevanju po tej metodi nas ne zanima notranja struktura sistema — ta je lahko tudi nedostopna — ampak vedenje, ki ga ugotavljamo tako, da na vhod sistema vplivamo z različnimi impulzi in nato proučujemo izhode. Na podlagi analize »protokola« ugotavljamo nato zakonitosti. Načelo »črne skrinje« temelji na izomorfizmu, to je na lastnosti sistemov, da enako reagirajo na zunanja delovanja. Kibernetični sistem — stroj Objekte proučujemo bodisi z vidika materialno-energetske menjave ali pa z vidika menjave informacij. Če proučujemo npr. na- rodno gospodarstvo s prvega vidika, nas bo zanimala odvisnost narodnega dohodka od materialno-energetskih virov, s katerimi razpolaga družba. Pri proučevanju v drugem zornem kotu nas zanimajo informacijski procesi, ki potekajo v gospodarstvu, njegova organizacija. Ta vidik nam lahko pojasni, zakaj se nekateri gospodarski sistemi, ki imajo sicer enak materialno-energetski temelj, razvijajo uspešneje kot drugi. Sisteme, ki jih uvedemo za objekte z vidika menjave informacij, imenujemo kibernetične sisteme. To so pretvorniki informacij, rezultat pretvorbe pa je upravljanje sistema. Tovrstne sisteme imenujejo tudi kibernetske stroje; kibernetiko pa v skladu s tem teorijo strojev. Glede na način pretvorbe delimo stroje v dva razreda. Determinirani stroji so tisti, katerih vodenje je mogoče vnaprej predvideti, ker operator posamezni operand pretvori vedno v eno samo sliko. Vedenja probalističnih strojev ni mogoče vnaprej natančno napovedati, zakaj operator preslika objekt v takšno ali drugačno sliko. Elementarno strukturo kibernetičnega sistema prikazuje skica 2. V praksi so sistemi praviloma bolj zapleteni; spodnja elementarna struktura je le njihov sestavni del. Informacija — izbira — odločanje Informacija je osrednji pojem kibernetike. Wiener je z informacijo razumel »vsebino tistega, kar izmenjujemo z zunanjim svetom, ko se mu prilagajamo in ko vplivamo nanj s svojim prilagajanjem.«1 Pomen tega pojma za kibernetiko lahko globlje doumemo v povezanosti s pojmom izbira. Pri prehodu sistema iz enega stanja v drugo je v splošnem dana neka množica možnosti, za katero je značilna neopredeljenost. Izbrati neko nadaljevanje je odpraviti neopredeljenost. »Razumni« sistemi — tako meni kibernetika — 4 N. Wiener: Kibernetika i društvo« (Nolit — 1964). 1211 Teorija in praksa, let. 8, št. 8-9, Ljubljana 1971 ne izberejo poljubnega nadaljevanja; odločitev je odvisna od sprejetih informacij in njihove predelave. Informacija je torej nekaj, kar zmanjšuje ali povsem odpravlja neopredeljenost, zato lahko zapišemo: informacija = odpravljena neopredeljenost Postopek izbire nekega nadaljevanja iz množice možnih imenujemo proces odločanja. Ta poteka po določenem pravilu — algoritmu odločanja. Upravljanje Kibernetika izhaja iz tega, da prehajajo sistemi iz enega stanja v druga zaradi delovanja upravljajočih vplivov. Avtomobil se giblje v različnih smereh glede na to, kako ga upravljamo. Druga delovanja na objekt, ki so nasprotna prvim, imenujemo motnja. Ko obravnavamo problem upravljanja, upoštevamo tele dosedanje ugotovitve: 1) s tem pojmom razumemo »organizacijo usmerjenega delovanja na objekt«; 2) upravljanje je mogoče le, če so dane možnosti izbire; 3) upravljajoči vplivi so rezultat predelanih informacij, ki vstopajo v sistem; 4) med vhodnimi veličinami moramo upoštevati tudi motnje; in 5) rezultati upravljanja se kažejo kot izhod sistema oz. objekta upravljanja. Na tej podlagi pridemo z neznatno modifikacijo skice 1 do posplošene sheme upravljanja, ki jo prakazuje skica 3. Vhodna informacija Z se v bloku A predela v signal, nato pa pretvori v upravljajoči operator Y. Na objekt upravljanja B deluje še motnja M. Rezultate upravljanja ponazarja izhodna trajektorija X. Če informacijo vnesemo v blok A v obliki programa, je to programsko upravljanje. Sistem na shemi je odprti sistem upravljanja, ki je »primitiven« in tog. S kibernetičnega vidika ni zanimiv. Skica 4 prikazuje zaprti (sklenjeni) sistem upravljanja. V bloku upravljanja A se predela poleg vhodne informacije X0 (npr. informacija o cilju sistema) še informacija o rezultatu upravljanja X, kar je mogoče, ker je vhod sistema prek bloka A s povratno zvezo povezan z izhodom. i Objekt upravljanja B Xo A X X povratna zveza Povratna zveza omogoča popravek upravljajočih vplivov, to je upravljanje z regulacijo■ Je temeljna sestavina kibernetičnega tipa upravljanja. To je eden najvažnejših pojmov kibernetike in nepogrešljiva sestavina vseh »živih« sistemov. Wiener pravilno ugotavlja, da je povratna zveza začetek življenja, zato jo imenujemo »the sec-ret of life«.5 EKONOMIKA — KIBERNETIČNI SISTEM V sestavku proučujemo informacijske sisteme upravljanja kot družbeno-ekonomske mehanizme, zato nekaj besed o značilnosti ekonomike kot sistema. Ekonomika — pretvornik S. Beer pravi v knjigi »Cybernetics and Management« takole: »Vesolje sestoji iz neskončne množice sistemov; vsak sistem je vsebovan v nekem večjem sistemu podobno kot množica votlih kock, ki so vstavljene druga v drugo.« Tako je delovna enota podsistem delovne organizaoije, ta podsistem neke panoge, slednja je podsistem ekonomike kot celote, ki pa je spet funkcionalni podsistem družbe. Ko proučujemo poljuben ekonomski sistem, moramo upoštevati to s Skrivnost življenja. hierarhično povezanost, hkrati pa potegniti ločnico med proučevanim sistemom in drugimi sistemi, ki so lahko okolica ali pa notranja struktura proučevanega sistema. V skladu z idejami prejšnjega poglavja obravnavamo ekonomiko kot sistem, ki pretvarja naravne vire v družbi potrebne materialne dobrine. V ta »pretvornik« vstopajo materialno-energetski in informacijski tokovi. Očitno je, da so ti pretvorniki sistemi s smotrnim vedenjem, zakaj vedno imajo neki cilj (ohranitev in razvoj sistema, dohodek, rentabilnost), ter da jih zato lahko obravnavamo kot kiber-netične sisteme. Karakteristike ekonoskih sistemov Ekonomski in družbeni sistemi spadajo med najbolj zapletene sisteme z obiljem povratnih zvez. Ne glede na nekatere skupne lastnosti teh sistemov z drugimi sistemi upravljanja, npr. tehničnimi ali biološkimi, se ekonomski sistemi po nekaterih značilnostih tudi bistveno razlikujejo od drugih sistemov. Glede na to se je oblikovala posebna veja kibernetike — ekonomska kibernetika. Nekatere posebnosti ekonomskih sistemov so tele: 1. Izredna zapletenost in hierarhična narava; za njihovo delovanje je značilno obilje informacijskih tokov in številne povratne zveze tako med posameznimi ekonomskimi enotami (mikro-zveze) kakor tudi med raznimi deli družbenoekonomskega procesa v celoti (makro-zveze). 2. Obravnavati jih moramo vedno v širših okvirih: to je v okviru socialnoekonomskega sistema, ki vključuje tudi socialnopolitično strukturo. 3. Za ekonomske sisteme je značilna neka celostnost; trajekto-rijo vedenja posameznega elementa opredeljujeta tako kriterij razvoja ekonomske enote kot tudi makro-sistema v celoti. To pomeni, da morajo ti sistemi vsebovati poseben kompenzacijski mehanizem prilagajanja, ki vzdržuje raven in specifično udeležbo bistvenih spremenljivk, ki sestavljajo mikro in makro-sistem. 4. In končno: ti sistemi so nenehno v razvoju; znanstvenoteh-nični progres, spreminjanje družbenih potreb in medsebojnih odnosov — vse to določa spremembe v strukturi sistemov. Glede na navedeno opredeljujejo ekonomske sisteme za zelo zapletene, hierarhične, probabilistične sisteme, ki v svojem razvoju stremijo k realizaciji globalnega kriterija optimalnosti. INFORMACIJSKI SISTEMI UPRAVLJANJA Razvoj ideje Na razvoj ideje o gradnji posebnih umetnih živčnih sistemov, ki naj bi do mest odločanja dovajali velike količine informacij^ je bržkone vplivalo več dejavnikov hkrati. Razvoj kibernetike, teorije informacij in nekaterih drugih disciplin je ustvarjal realno podlago razmišljanjem, da je mogoče z uporabo načel teh teorij ustvariti popopolnejše sisteme za vse oblike obravnavanja informacij. Gledano v tem zornem kotu je najbrž pravilno predpostavljati, da se je ideja o razvoju informacijskih sistemov razvila vzporedno z aplikativnimi možnostmi teh ved. Pomembno vlogo so v tem razvoju gotovo imeli računalniki; z njihovo uporabo se uvaja sistematičnost, red, ki se sam od sebe širi tudi na druga področja. Računalniki delujejo kot neke vrste »Operatorji, ki spreminjajo razporeditev verjetnosti v sistemu«. Vidnejša je postala razlika med mehanizirano predelavo podatkov v računalnikih na eni strani in primitivnimi metodami obravnavanja vseh drugih oblik gibanja informacij na drugi strani. Razmišljati so pričeli o ustrojih, ki bi racionalneje dobavljali »hrano« računalnikom. »Eksplozija informacij« je tudi dejavnik, ki ga moramo upoštevati. Optimalne odločitve so povezane z velikim številom alternativnih rešitev, pri vsaki izmed teh pa moramo upoštevati tudi nove informacije, ki so v kakršnemkoli odnosu z obravnavanim položajem. Zato postaja pereč problem selekcije, prenosa, prekodiranja in hranjenja velikih količin informacij. Računalniki lahko povzročijo resnično revolucijo šele, če so povezani v harmonično celoto z enotami, ki opravljajo druge funkcije, če so vkomponirani v »omrežje«, podobno kot možgani v človekov živčni sistem. Svojo vlogo pri tem je bržkone odigrala tudi analogija z živimi sistemi; podlago zanjo jdala kibernetika s tezo o enotnosti zakonov upravljanja v strojih in živih organizmih. Prve začetke ideje o informacijskih sistemih lahko zasledimo v nazoru, da se različni elementi poslovne politike povezujejo v enoten sistem, ki ga združujejo v celoto številne informacije preme in povratne zveze. To spoznanje — uveljavljati se je začelo pred približno dvema desetletjama v ZDA, izrazilo pa se je v t.i. integriranih poslovnih sistemih (Integrated Business System) imamo po našem mnenju lahko za pripravljano etapo informacijskih sistemov, hkrati pa za spodbudo, da se začne te sisteme graditi v okvirih posameznih delovnih organizacij. Pomemben mejnik v razvoju ideje o informacijskih sistemih so najbrž tudi teze V. S. Nemčinova o perspektivah prihodnjega razvoja komunistične družbe, teze, ki jih je napisal pred desetletjem, predvsem v študijah »Planiranje in kibernetika« ter »Ekonomska kibernetika«.6 Pisec obravnava to preoble-matiko z makro-vidika. ISU — »živčni sistemi« organizacije Navedli smo že, da »razumni« sistemi usmerjajo svojo aktivnost na podlagi prejetih informacij in glede na to, kako te informacije predelajo. Sposobnost ravnanja z informacijo nam lahko torej odgovori na bistvena vprašanja v zvezi z obstojem in razvojem teh s V. S. Nemčinov: »Izbranie proizvedenija« — tom 3, Moskva, Nauka 1967. : Teorija in praksa, let. 8, št. 8-9, Ljubljana 1971 sistemov. Poznamo naravne ustroje — živčni sistemi ljudi in živali —, ki opravljajo to funkcijo na zelo racionalen način. Če ti mehanizmi ne bi bili tako uspešni, se številne oblike življenja ob neizprosnem zakonu prirodne izbire ne bi tisočletja obdržale. Informacijski sistem upravljanja nam lahko pojasni, v čem je temeljna funkcija določene organizacije, zato je baza za poljudni sistem, ki ga lahko uvedemo za neki delujoči objekt. Tako je živčni sistem temeljni sistem človeka ali živali, pojasnjuje nam, zakaj je vedenje individuov takšno ali drugačno, zakaj so eni uspešnejši od drugih. Isto velja za informacijski sistem upravljanja ekonomskega ali socialnega organizma. V organizaciji sodobne ekonomike potekajo velikanski tokovi najraznovrstnejših informacij — ekonomskih, tehničnih, znanstvenih in drugih; te informacije so povezane tako s tekočim poslovanjem ekonomskih objektov kakor tudi s perspektivami razvoja delovnih organizacij, panog in ekonomike kot celote. Količina informacij, ki jih danes uporabljamo pri poslovnem odločanju, neprestano narašča. Tz tega izvira tale kompleks nalog kako racionalno organizirati vse oblike gibanja informacij, da dosežemo optimalno poslovno odločanje, se pravi, na kakšen način zajemati iz velikanske količine informacij tisto, kar moramo vedeti, opravljati pri tem ustrezno selekoijo, kako racionalno posredovati informacije na mesta porabe ter jih pri tem ustrezno pretvoriti — prekodirati, da bodo razumljive, popolne, toda ne preobilne; katere informaoije bomo namenili kasnejši uporabi, jih vnesli v »spomin«, in končno, kako bomo vso to množino informacij najuspešneje predelati v odločitve. Pri tem kompleksu nalog gre očitno tudi za to, da bi postalo delo računalnikov učinkovitejše ter da bi jih uporabljali predvsem v namen, katerem so namenjeni. Z vidika kibernetike ni načelnih teoretičnih ovir, da izdelamo ustroje, ki bi naštete funkcije opravljali učinkovito in racionalno, čeprav izdelava sama postavlja še vrsto teoretičnih problemov. Takšne sisteme bi lahko imenovali informacijski sistemi upravljanja. Opredelili bi jih lahko za: ustroje, ki so sposobni racionalno organizirati vse oblike gibanja informacij, to je proizvajati, zbirati, pretvarjati, shranjevati in prenašati informacije v ekonomskih sistemih z namenom, da se zagotovi proces optimalnega odločanja oziroma upravljanja sistema v celoti in njegovih posameznih delov. Slika na s. 1216 predstavlja splošno shemo informacijskih sistemov upravljanja. Takšen sistem opredeljujejo tudi kot »visokokiber-netizirani kompleksni model mnogih med seboj odvisnih regulacijskih krogov za celotno podjetje«. Zelo poenostavljeno shemo takega modela s tremi regulacijskimi krogi kaže spodnja skica. Gornji opredelitvi si nikakor ne nasprotujeta, nasprotno, dopolnjujeta se. Obe skupaj pojasnjujeta funkcijo teh ustrojev, ki je: 1. v racionalni organizaciji vseh oblik gibanja informacij; 2. v povezavi — integraciji — oblik in delov poslovne politike oziroma sistema upravljanja ne glede na raven v enoten kompleks, v »integrirani poslovni sistem«. Iz gornje opredelitve sledi tudi, da je bistvena značilnost teh sistemov prav integracija, to je povezava delnih informacijskih sistemov v enoten sistem upravljanja. Informacijski sistem in kibernetični stroj V načelu sta možni dve interpretaciji informacijskih sistemov. Po prvi so ustroji, sestavljeni iz kanalov zvez, selektorjev, pretvornikov, memorij — katerih cilj je, da mesta odločanja oskrbujejo z informacijami. Po drugi interpretaciji, katero zagovarjamo, pa vključujejo ti ustroji tudi mesta odločanja, med elemente uvrščamo torej tudi računalnike. Druga interpretacija se nam zdi ustreznejša od prve, česar ni težko utemeljiti, če se bolj poglobimo v bistvo teh sistemov ali če jih primerjamo z njihovimi velikimi vzorniki — živimi sistemi. Ko gradimo informacijske sisteme, s tem rekonstruiramo bazo obstoječega sistema. V objekt upravljanja npr. v delovno organizacijo vgrajujemo novi stroj, s katerim nadomeščamo starega, ali pa vanjo vgrajujemo novo načelo delovanja »stroja«, ki naj bi zagotovilo učinkovitejše delovanje objekta samega. Postavljamo tezo: z vgrajevanjem informacijskih sistemov pričenjamo vgrajevati v ekonomske objekte kibernetične stroje v pravem pomenu besede. Menimo, da je takšna interpretacija informacijskih sistemov pravilna; prav gotovo pa je ustreznejše tudi takšno tolmačenje kibernetičnega stroja, ki ga številni pisci ponavadi nepravilno zožujejo na računalnik. Iz povedanega sledi tudi, da imajo prav tisti, ki trdijo, da je dosledna izgradnja informacijskih sistemov povezana z rušenjem stare organizacije, zakaj temelj organizacije je racionalno zgrajen informacijski sistem. Važnejše značilnosti Menimo, da je prav, če v zvezi z informacijskimi sistemi opozorimo tudi na dve nepravilni predstavi o teh ustrojih — uveljavili sta se predvsem na Zahodu, njuni prvi zagovorniki pa so bili najbrž proizvajalci »computerjev« — predpostavki, da naj bi to bili »popolni sistemi« in da naj bi ti sistemi v celoti temeljili na računalniku. Pokazalo se je, da ti predpostavki ne držita. Na sedanji razvojni stopnji bodo informacijski sistemi — če nimamo v mislih najmanjših sistemov te vrste — delno ročni. T. i. »popolni sistem« pa je zaenkrat samo sanjarjenje večine korporacij. To naj bi bili sistemi, pri katerih bi bili povezani v celoti vsi vhodi, registri, pretvorniki in izhodi — delovali pa naj bi v popolni harmoniji. Preprosto: ti ustroji naj bi delovali tako, kot deluje človekov živčni sistem. Informacijski sistemi upravljanja se razlikujejo od konvenci-onalnih sistemov informiranja; važnejše razlike so tele:7 1. Informacijski sistem upravljanja je sistem, to je integrirana skupina interaktivnih delov. 2. Ta ustroj mora biti urejen tako, da dostavlja važne informacije pravočasno, da bi se bilo mogoče lotiti korektivnih akcij; zagotoviti mora smotrnost informiranja, kar pomeni, da dobiva posameznik po obsegu manj, po vsebini pa več. 3. Informacijski sistem mora imeti razvito strategijo iskanja'1, posebno rutino za iskanje podatkov, da bi se lahko hitro odzival na spremembe in pravočasno posredoval informacije o stanju ekonomike in o drugih podatkih okplice — o konkurentih in poslovnih razmerah ter o notranjih parametrih sistema. ' N. Hackney: »Management Informations Systems — MIS« — Management in Action 2/70. 8 Raziskave v tej smeri potekajo danes zelo intenzivno; glej npr. C. T. Meadow »The Analysis of Information System« — New York — London 1967. 4. Biti mora integriran sistem, kar pomeni, da podatek napiše samo enkrat, potem pa ga avtomatsko reproducira; izhod iz enega oddelka naj bi bil po možnosti natančno takšen, kakršen bi bil potreben za vhod v naslednji oddelek, prehajal naj bi torej brez vmesne predelave; podatke sistem memorira samo enkrat in to v poznanem zaporedju in na znanih mestih. 5. Informacijski sistem obravnava podatke ne glede na meje oddelka, kar je bistvena razlika v primerjavi s starimi metodami, ki temeljijo na poročilih sektorjev in oddelkov. Problemi gradnje Podoba ustrojev, ki bi jih lahko z vso pravico imenovali informacijske sisteme upravljanja, še ni povsem jasna, zakaj zaenkrat v tej vrsti obstajajo le sistemi, ki jih je ustvarila narava. V zvezi z gradnjo teh sistemov se postavlja nekaj vprašanj: najprej kaj želimo doseči, nato kako konkretno pričeti s tem delom v delovni organizaciji ali na širšem področju. Najprej, kaj želimo doseči. Vemo, da imajo informacijski tokovi v ekonomskih sistemih podobno vlogo kot živčni impulzi v upravljanju živega organizma. Toda velika razlika je v stopnji organiziranosti. Mreža informacijskih povezav v živih sistemih je logična, zakonita, optimalna. Vse drugače je z informacijskimi zvezami v ekonomskih sistemih, kjer je povezava kaotična, naključna — nekatere vezi so odvečne, druge manjkajo. Glavni namen gradnje je torej nedvomno optimizacija informacijskih tokov, izdelava takšnega informacijskega »omrežja«, ki bi zagotavljalo optimalno komuniciranje informacij od elementa do elementa, čim popolnejše koriščenje zbranih informacij, njihovo pretvorbo v optimalne odločitve. Naslednje vprašanje je: kako začeti. Ko razvijamo informacijske sisteme v delovnih organizacijah, vgrajujemo v te »objekte« nove metode in nova sredstva, da bi na ta način delovna organizacija ravnala z informacijo bolj racionalno. 2e R. Ashby je, kio je proučeval regulatorje, poudaril, da je vsaka nova stvar oziroma sploh vsaka stvar rezultat izbire. Naravni informacijski sistemi so rezultat naravne izbire. Ko ustvarjamo informacijske sisteme za konkreten namen, prav tako izbiramo; izbiramo metode in pri tem uporabljamo ugotovitve kibernetike, teorije in informacij, hevrističnega programiranja, operacijskih raziskav in seveda tudi računalnikov. Izbiramo pa tudi sredstva, opremo, ki jo potem na takšen ali drugačen način vnesemo v naš sistem. Temeljne komponente, iz katerih je zgrajen vsak informacijski sistem upravljanja, so tele: 1. viri informacij; 2. sprejemnik informacij; 3. spomin oziroma memoria; 4. oddajnik in 5. pretvornik informacij. Seveda moramo pri projektiranju oziroma izbiri upoštevati, da se informacije prenašajo po »kanalih zveze«. Bistvo projektiranja je, da pravilno izberemo posamezne komponente in da jih tako povežemo, da zagotovimo maksimalno učinkovitost celotnega objekta. Kvaliteta informacijskega sistema upravljanja, njegova učinkovitost bo torej odvisna prvič od tega, kakšna je kakovost temeljnih komponent, dalje od načina povezave posameznih komponent v »delne« informacijske sisteme, in končno od tega, kako so ti delni sistemi povezani v celoto. V zvezi z gradnjo informacijskih sistemov upravljanja nekaj teoretičnih problemov še niso rešili. Ne vemo namreč, kako se prenaša informacija od nižjih na višje ravni, kako se pri tem prekodira, v kakšnem »jeziku« sporočajo posamezni elementi informacijo naprej, kako se med seboj sporazumevajo. Tovrstne probleme rešuje danes posebna veda ekonomska semiotika — veda o znakih in sistemih znakov. Glede na navedene težave je najbrž racionalno, da se v skladu s splošnimi načeli o informacijskih sistemih pri gradnji teh sestemov približujemo cilju postopoma, tako da optimiziramo že dosežena stanja. Takšen način je najbrže pravilen tudi zato, ker ne poznamo prihodnjih možnosti tehniških ustrojev. Dolgoročni program postavljamo v grobih obrisih; v skladu s pridobljenimi izkušnjami program potem popravljamo. Natančno pa je mogoče postaviti cilje prvih etap, pri čemer moramo upoštevati sedanje stanje organizacije in tudi sedanje možnosti tehničnih ustrojev. Do kompleksnega informacijskega sistema lahko pridemo tako, da v delovni organizaciji najprej zgradimo delne informacijske sisteme, potem pa jih na posameznih etapah razvoja oziroma uresničevanja projekta postopoma povezujemo v celoto. KIBERNETIKA IN DRUŽBA Civilizacija na razpotju Zakaj? To, da bodo ideje kibernetike in še posebej uporaba teh idej v praksi vplivale na prihodnji družbeni razvoj, je gotovo nesporno. Vprašanja o odnosu med kibernetiko in družbo so analizirali številni kompetentni pisci, začenši z Wienerjem. Tej temi sta bili namenjeni že v uvodu navedeni študiji M. Pečujliča. Menimo, da večino ugotovitev lahko takole strnemo: 1. Kibernetika je povzročila, da je prišla civilizacija na usodno razpotje. Mogoči sta dve smeri razvoja: tehnokratska, če bi prišli na krmilo gospodarji strojev, ali humanistična, če postane kibernetika zaveznik množične demokracije. 2. Strah, da bodo »stroji« nadomestili možgane, ki naj bi zato zakrneli, ni utemeljen. Prav nasprotno. Trdimo lahko, da kibernetski stroji omogočajo, da se človekovi možgani v položajih, ki postajajo z vsakim dnem bolj zapleteni, »zaposlijo« smotrneje, uporabljajo v svoj pravi namen. Nesporna je najbrž tudi ugotovitev (Wiener in drugi, da nam nevarnost ne grozi od strojev samih, ampak od tistih, ki stroje uporabljajo. Nevarnost grozi tako od tistih, ki sku- šajo izkoristiti stroje, da bi okrepili svojo oblast nad drugimi ljudmi, upravljali z ljudstvom, ki so ga izločili iz kroga informiranih, ker so si sami prilastili monopol na informaoije. Nevarnost pa preti tudi od t.i. »malikovalcev« strojev, od ljudi z »mašinizirano« filozofijo, ki razmišljajo o optimizaciji družbene proizvodnje, o napredku ne glede na to, ali je ta napredek človeku v korist. Pogubno je lahko, če ljudje takšne vrste, ki vodijo države, prepuščajo usodne odločitve stroju. Na žalost ima Wiener najbrž prav, ko pravi, da malikovalci strojev ne živijo samo v kapitalističnem svetu, ampak da to vrsto ljudi najdemo tudi v komunističnem svetu. Ta vidik je pomemben tudi za predmet, ki ga obravnavamo. Skupaj s Pečujli-čem lahko trdimo, da je »izid odvisen od zavestne akcije«. 3. Posebno vprašanje je t.i. simbioza »človek — stroj«, kooperacija, delitev dela med njima. Področje za tovrstno sodelovanje je zelo obširno. Wiener je navedel ti. »mešane sisteme« (protetika, strojni proizvodi, medicinska diagnostika ipd.). 4. Pomemben vidik analize o tem odnosu je prav gotovo vse tisto, s čimer kibernetika prispeva in bo prispevala k hitrejšemu in skladnejšemu razvoju človeške družbe v prihodnosti. Na eni strani z revolucionarnim vplivom na produktivnost dela ustvarja stvarne možnosti za zadovoljevanje človekovih potreb. S stališča naše razprave pa je posebno pomemben drugi vidik, to so možnosti, ki jih ustvarja kibernetika. da vzpostavimo nov tip družbene in ekonomske organizacije, možnosti »za prožnejše povezovanje delov v celoto«, za »novo obliko decentralizacije in centralizacije«, možnosti da realiziramo »demokratsko združevanje v celoto, integracijo, ki ne sloni na pritisku, na dominaciji« (M. Pečujlič). Za nas seveda ni enako važen ves kompleks vprašanj o gornjem odnosu. Zanimajo nas samo družbene implikacije, neposredno povezane z našo temo. Družbena razsežnost informacijskih sistemov Informacijska sisteme upravljanja gradijo z nekim določenim ciljem. Cilj t.i. »Managament Informations Systems« je v tem, da »management« informira o vsem tistem, kar je potrebno za optimalno upravljanje podjetij. Toda hkrati gradijo te sisteme z namenom, da še bolj utrjujejo položaj vladajočega razreda, monopol na informacije pa ima vodilna elita. Vsekakor teh sistemov ne gradijo zato, da bi množice približali k upravljanju, ampak s tem proizvajalce še bolj odtujujejo od upravljanja. Na to moramo opozoriti, ker prihaja čas, ko pričenjamo te sisteme graditi tudi pri nas. Čeprav bomo uporabljali izkušnje razvitih držav, vgrajevali iste stroje, bo smoter uporabe teh sistemov pri nas drugačen, služiti morajo kot sredstvo za povezovanje proizvajalcev v enoten sistem upravljanja; kar pomeni, da tako projektiranje kot izgradnja pri nas ne moreta potekjati povsem tako kot v državah z drugo družbenopolitično ureditvijo. Graditev informacijskih sistemov upravljanja v okvirih posameznih delovnih organizacij ima velik družbeni pomen. Poleg tega da omogoča uspešnejše poslovanje in hitrejši razvoj delovne organizacije je tudi temelj za pravilnejše odnose v sami delovni organizaciji, ker zagotavlja ustreznejše povezovanje interesov delov in celote. Za našo družbeno skupnost kot celoto pa je izredno pomemben makro-vidik tega vprašanja, to je izgradnja informacijskih sistemov v širših okvirih, sistemov, ki bodo rabili za temelj velikim sistemom, ki bodo podlaga in spodbuda integracije naše družbene skupnosti v celoto. Graditev informacijskih sistemov upravljanja v makro okvirih je najbrž tisto, od česar si je Nemčinov obetal nadomestitev državnega aparata s sistemom družbenega samoupravljanja, s to visoko razvito obliko sodelovanja ljudi dela. V zvezi s tem pravi: »Pri prehodu h komunistični družbi se bo dogajala postopna zamenjava odmirajoče države s sistemom organov družbenega samoupravljanja, ki bodo prevzemali funkcijo upravljanja in planiranja ... Praktično se naloga reducira na to, da bi harmonično spojili načelo zavestnega upravljanja družbene proizvodnje (ustrezno spoznanje objektivnih zakonov ekonomskega razvoja) s kibernetič-nimi načeli samousklajevanja, samoreguliranja in samoorganizacije družbenega procesa. Ta naloga ni lahka, je pa popolnoma izvedljiva.« Tu ima Nemčinov očitno v mislih t.i. posthierarhične družbene strukjture, o katerih so razmišljali že znani matematiki J. von Neu-mann, Kolmogorov, Ofman. Vprašanje, ki se danes postavlja pred družbeno skupnost, je — seveda če sprejmemo tezo, da so informacijski sistemi temelj za novo družbeno integracijo — kako naj začnemo graditi te mokro sisteme. Prvo, kar bi najbrž morali povzeti iz tega, je, da imajo računski centri — na žalost jih gradimo še v zelo majhnem obsegu — tudi svojo družbeno funkcijo, ki ni le v tem, da nudijo usluge posameznim organizacijam. Opozoriti želimo, da pri tej problematiki ne gre samo za računalnike, samo za opremo in da zato izgovor, da so stvari predrage, ne more biti iopravičilo za odlaganje razmišljanj o problemu. Zdi se mi, da glede tega v Sloveniji celo v jugoslovanskih razmerah zaostajamo. S. Beer je dejal za Anglijo: »Nam vedno primankuje denarja... V raketah ne moremo tekmovati z drugimi. Zivljensko nujna je za nas načelno nova razvojna pot... Konkurent za to vlogo je veda o upravljanju.« Najbrž bi se nad tem lahko zamislili tudi mi. Še enkrat, menim, da ni stvar le v računalnikih in da ne gre samo za denar, gre za načelni odnos do te problematike, gre za to, da se verjetno premalo zavedamo, da nekaterih vprašanj ni mogoče odlagati, kajti »prihodnost postaja usodno področje, merilo tudi za naše obnašanje danes.«9 • M. Pečujlič: »Kibernetika-družbena moč-človek«, Teorija in praksa, leto 1970/11; »Prihodnost, ki se je začela«, Komunist, 1969. Taras Kermavner O tradicionalni, množični, avantgardni in elitni kulturi CC > 3 Pričujoči spis ni toliko znanstvena razprava, prej je esej, refleksija. 3 Sam namreč nisem znanstvenik, ki bi se ukvarjal s kulturo (z njenim ^ pomenom, naravo, zgodovino) kot s predmetom, temveč sem bolj g kulturni delavec, ki sam živi usodo naše kulture, hkrati pa se trudim ™ doseči določen znanstveni nivo v proučevanju slovenske literarne n danes, pri nas.* 3 Cilji oziroma učno-vzgojni smotri naše šole so opredeljeni v različnih normativih družbenih aktih. Najnovejši — zvezna resolucija o razvoju vzgoje in izobraževanja — določa kot temeljni smoter vzgoje in izobraževanja nalogo: i— da mladina in odrasli obvladajo temelje znanosti in se usposobijo za delo in ustvarjalno uporabo znanstvenih dosežkov in tehničnih odkritij, spreminjajoč značaj in strukturo dela; da si pridobijo pozitiven in odgovoren odnos do dela kot vira vseh vrednot in merila lastnega ekonomskega in družbenega položaja; da razvijajo svoja nagnjenja in delovne sposobnosti ter si pridobijo smisel za racionalizacijo in kulturo dela; — da se seznanijo z bistvom družbenoekonomskih odnosov, političnim ustrojem ter pravicami in dolžnostmi občanov v samoupravni socialistični družbi in se usposobijo za neposredno odločanje o pogojih in rezultatih svojega dela ter za napredno spreminjanje družbenih odnosov; da obvladajo demokratične metode pri uveljavljanju osebnih pravic in svoboščin in razvijejo smisel za solidarnost pri delu in skupnem življenju; — da proučujejo zakonitosti v razvoju prirode, družbe in človeškega mišljenja in si prisvojijo znanstveni pogled na svet; da * Prispevek sem napisal za komisijo pri Zavodu za šolstvo SRS (kot njen član), ki je pripravljala stališča o nekaterih vidikih odnosa šole in šolskega pouka do religije. spoznavajo sodobne dosežke marksizma na področju družbenih ved; da na tej podlagi gojijo svojo kritično misel, dojamejo protislovja družbenih procesov in se osebno vključijo v boj najnaprednejših sil družbe za novo in popolnejše; da jim je trajno do odkrivanja resnice in da se zavedajo potrebe po permanentnem izobraževanju in samostojnem učenju; — da se vzgajajo v duhu pripadnosti svojemu narodu oziroma narodnosti ter enakopravnosti, bratstvu in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije, zvestobi socialistični domovini in pripravljenosti za obrambo njene odvisnosti ter v duhu spoštovanja drugih narodov, mednarodne solidarnosti delovnih ljudi in miru na svetu; — da bogatijo svojo osebnost z etičnimi, estetskimi in umetniškimi vrednostmi kulture naših narodov in narodnosti ter kulture človeštva in se trajno vključujejo v kulturno življenje; — da v zasebnem in javnem življenju razvijajo humane in odgovorne medsebojne odnose ter se usposabljajo za presojo lastnega ravnanja in obnašanja drugih s stališča skladnosti osebnih in družbenih interesov; da se pripravijo za zdrava razmerja med spoloma ter za odgovorna razmerja v zakonu in izpolnjevanju roditeljskih dolžnosti; — da se telesno in duševno razvijejo v zdrave posameznike, ki bodo čutili trajno potrebo po telesni kulturi, oprti na sodobna pojmovanja o njeni vlogi v socialistični družbi. Ne da bi zanikali pomembnost drugih — v teh aktih opredeljenih — smotrov, pa vendarle lahko v zvezi z našo problematiko vzamemo kot temeljne tele smotre in hkrati predpostavko vzgoje: — znanstvenost, — humanizem, — socialističnost. Očitno v vzgojnem procesu nobenega od teh smotrov ni mogoče obravnavati samega zase ali ga absolutizirati. Znanstvenost zunaj okvira humanističnih in socialističnih vrednot lahko pripelje do deformacije osebnosti; humanistična in socialistična vzgoja, ki ne bi upoštevala današnjega pomena znanosti, bi ostajala nemočna na osebni in družbeni ravni; socializem brez humanizma je protislovje v sebi; humanizem se danes lahko v največji meri realno uresničuje le kot socialistični humanizem. Kljub taki njihovi nujni povezanosti pa ne smemo pojzabiti, da gre tu vendarle za tri različne sestavine, ki jih ni mogoče preprosto identificirati; še več, med njimi obstajajo tudi napetosti, celo občasna nasprotja, ki jih je treba stalno odpravljati oziroma premagovati. Znanstvenost kot predpostavka in smoter vzgoje ne pomeni le seznanjati učencev z znanstvenimi dosežki, teorijami in logiko znanstvenega mišljenja. Vključevati mora tudi in predvsem razvijanje sposobnosti za znansteno, analitično in kritično mišljenje. Hkrati s tem oziroma skozi to pa razvijanje tiste osebnostne lastnosti, ki jo lahko označimo kot znanstveni odnos do sveta ali tudi »znanstveni pogled na svet«, ne v smislu nekega vseobsegajočega »svetovnega nazora«, temveč v smislu pripravljenosti, da se vseh pojavov v naravi,! družbi in človeku lotimo (tudi) na znanstven način, iz znanstvenih izhodišč in zakonitosti logike znanstvenega mišljenja. Humanistična vzgoja pomeni vzgojo v duhu tistih vrednot in norm, ki jih je človeštvo oblikovalo v svojem razvoju, brez katerih ni resničnega človeškega sožitja in medčloveških odnosov. Njen temelj za okvir je zavest sodobnega človeka, da je človek ustvarjalec sebe in svojega sveta, odgovoren jza svoja dejanja, za to, kaj bo naredil iz sebe in svojega sveta, oziroma da to mora biti in da se mora boriti proti vsemu — v sebi in svetu — kar ga pri tem ovira. Socialistična usmerjenost vzgoje vključuje prizadevanje šole, da prikaže socializem kot stvarni družbeni proces uresničevanja humanističnih vrednot oziroma kot družbeno ureditev, v kateri je njihovo uresničenje (danes) v največji meri možno. Prizadevati si mora, da učenci sprejmejo tiste vrednote in norme, brez katerih socialistična družba, še posebno samoupravna socialistična družba, ne more obstajati ali se ne more razvijati. Taka usmerjenost šole izhaja iz dejstva, da naša šola vzgaja ljudi za življenje v »industrijski civilizaciji v dobi znanstveno-tehnične revolucije« (znanstvenost), v socialistični družbi (sociali-stičnost), ki hoče uresničevati in razvijati humanistične vrednote, katere je sprejela večina sodobnega človeštva in ki so izražene v dokumentih, kot je na primer deklaracija OZN o človekovih pravicah. Kot taka je sprejemljiva za verujoče in neverujoče. Nikakor ni naključje, da ima marksizem s svojimi različnimi sestavinami in uresničevanju teh vzgojnih smotrov v naši šoli dominantno mesto in vlogo. Marksizem sam je, zgodovinsko gledano, še nepresežen izraz in hkrati eden glavnih oblikovalcev tistih silnic sodobnega sveta, ki opredeljujejo tudi vzgojne smotre naše šole: znanstveno-tehnične, humanistične in socialistične usmerjenosti. Materialistična dialektika kot sestavina marksizma je kot teorija znanstvene prakse — ne kot psevdoznanstven in psevdofilozofski stalinski »diamat« s svojimi pretenzijami, da bi bil vseobsegajoč in enkrat za vselej dan »svetovni nazor« — težkp pogrešljiva pri celovitem uresničevanju načela znanstvenosti vzgoje. Marxovo pojmovanje človeka kot svobodnega bitja prakse je ena najboljših formulacij sodobnega humanizma. Marksistično pojmovanje človeka in vizija socialistične družbe na eni strani in marksistična analiza zakonitosti družbenega dogajanja so odločilno prispevale k socialističnemu razvoju pri nas in v svetu. Marksizem je hkrati tudi okvir za razreševanje nasprotij in napetosti med omenjenimi silnicami sodobnega sveta in sestavinami naše vzgoje (nasprotij, ki se v marksizmu kažejo in razrešujejo kot nasprotja med različnimi njegovimi sestavinami: marksizmom kot znanostjo, kot filozofijo, kot ideologijo političnega gibanja). Marksizem je bil in je v naši družbi vodilo organiziranih socialističnih sil — ZK in drugih — pri vzpostavljanju in oblikovanju naše družbene ureditve. Naša šola nima kakih posebnih vzgojnih smotrov in nalog glede na religijo: njen cilj ni niti vzgajanje ateistov niti boj s cerkvijo. Niti ni — strogo vzeto — njen poseben cilj »vzgajati« marksiste. Marksizem je pri teh njenih prizadevanjih — po naši sodbi sicer nepogrešljivo — sredstvo. Če parafraziram Marxa: cilj šole ni predvsem pridobivati ljudi za opredeljene razlage sveta, temveč usposobiti jih za življenje v njem in za njegovo spreminjanje. Njena naloga je uresničevanje zgoraj navedenih vzgojnih smotrov, ki v bistvu ne govore o ničemer drugem kot o tem, kakšen človek je danes v načelu (najbolj) sposoben ter pripravljen za to. Kdaj in kako se šola oziroma pouk srečuje z religijo pri uresničevanju svojih smotrov? Lahko bi rekli, da se srečuje z njo na dva načina, v dveh okvirih: 1. Religija je kot zgodovinski, družbeni in psihični pojav predmet obravnavanja. Šolski pouk mora v svojih učnih predmetih obravnavati religijo v istem okviru in na isti način, kot obravnava druge zgodovinske, družbene in psihične pojave. Znanstveno mora prikazati in razložiti njene značilnosti, pojave, oblike, pogoje obstajanja, vpliv in vlogo ter ovrednotiti vlogo različnih religij in njihovih posameznih sestavin po istih — humanističnih in socialnih merilih — s katerimi vrednoti tudi druge zgodovinske, družbene in psihične pojave; kdaj, kje in v čem je bila ovira za družbeni napredek, kdaj, kje in v čem celo spodbuda zanj; kaj kdaj pomeni za ustvarjalno, odgovorno in hkrati uravnoteženo življenje posameznika itd. Gotovo se ne sme pri tem omejiti samo na en tip ali vidik religije; razumljivo pa je, da je poudarek na tistem, ki je v danem času in okolju najbolj aktualen. Razumljivo je tudi, da je religija kot objekt obravnavanja praviloma deležna pozornosti sorazmerno s težo in pomenom, ki ga ima v življenju družbe in ljudi kot posameznikov. 2. Vsak razvit religiozni sistem — pri nas predvsem kataloški — tudi sam tolmači samega sebe in svet; daje opredeljene religiozne razlage človeka in sveta, v skrajnem primeru, na tak ali drugačen način, religiozno tolmači vsa dogajanja v naravi, družbi in človeku. Ker ima samega sebe za nekaj, kar je nadnaravnega izvora, vsaj posredno vnaša tako razlago tudi v razlago dogajanja v svetu. Šolski pouk, ki se opira na znanost, pa lahko in mora razlagati pojave v naravi in družbi, pa tudi religijo samo, le na način in s sredstvi, ki jih uporablja znanost oziroma znanosti. Znanost pri svoji razlagi ne more uporabljati »pojmov«, kot so čudež, božja volja, božje razodetje, »previdnost«, kajti to niso njeni, znanstveni pojmi. Znanost tudi ne pozna vnaprej in od zunaj predpisanih meja. Sodobna teologija sama priznava, da je za sodobno znanost značilen »metodični ateizem« v tem smislu, da vedno dela brez »hipoteze o bogu«. To velja tako za prirodoslovje kot za znanosti o družbi in človeku (čeprav le-tem cerkev to pravico le težko ali pa sploh ne priznava). Na primer: pri razlagi nastanka krščanstva kot zgodovinskega dejstva lahko zgodovinski pouk uporablja le sredstva, ki jih tudi sicer uporablja pri razlagi drugih zgodovinskih pojavov (npr. nastanek islama, francoske revolucije), se pravi, da ne more govoriti o božjem utelešenju ipd. Če bi ravnali drugače, bi neizogibno zapadli v religiozni relativizem. Nobenega merila ne bi bilo, ali naj bi se npr. pri opredeljevanju ustanovitelja krščanstva opirali na katoliško, ne pa na židovsko, islamsko ali kakšno drugo religiozno razlago. Razhajanja med šolsko in religiozno (katoliško) razlago so tako neizogibna; ravno tako verjetno tudi napetost in konflikti pri tistih, ki so deležni ene in druge vzgoje. Možno je tudi, da postaja tak metodični ateizem znanosti oziroma šolskega pouka pri učencih osnova za praktični ali načelni ateizem sploh. Vendar to ni niti posebna krivda niti zasluga šole, temveč izraz navzkrižja, v katerem se je znašla religija v svetu, ki mu daje pečat znanstveno-tehnični odnos do sveta. O tem priča tudi sodobni razvoj teologije in cerkvene doktrine, ki opušča tradicionalne religiozne razlage dogajanja v naravi in družbi; da ne govorimo o tistih skrajnih teoloških smereh v svetu, ki skušajo sprejeti kot normalno, da danes ljudje žive brez Boga, in to s krščanskega vidika celo pozitivno ovrednotiti. Kot šola nima za poseben vzgojni smoter vzgoje ateistov, tako tudi ne more posebej v primeru religije odstopiti od obče sprejetih vzgojnih smotrov z nenačelnimi »kompromisi«, ki bi zagotovili »nevtralnost šole do religije« na tak način, da bi se šola kratko malo izognila vsemu, kjer obstaja ravnanje med religiozno doktrino in na načelu znanstvenosti zasnovanem šolskem pouku. Na cerkvi je, da se odloči, ali se bo spuščala v nesmiselni dvoboj z znanstve-nostjo šole ali pa bo rajši posodobila svoj nauk. Analogno velja za druga dva uvodoma nakazana vzgojna smotra šole. Šola si mora prizadevati, da učenci sprejmejo za svoje osnovne humanistične in socialistične vrednote, ne pa da se a priori bojuje proti vrednotam in vrednostnemu sistemu, ki jih zagovarja cerkev. Pri tem seveda sprejema vse tiste vrednote, ki jih je krščanstvo prispevalo k oblikovanju sodobnega (socialističnega) humanizma, in se tudi opira nanje, kakor na drugi strani zavrača tista etično-religiozna pojmovanja, ki z njim niso v skladu. Šola lahko samo pozdravi dejstvo, da najnovejši razvoj katoliških in krščanskih nazorov sploh manjša število takih pojmovanj in da se uveljavlja stališče, po katerem ravno tako, kakor ni posebne krščanske znanosti tudi ni posebne krščanske etike oziroma morale. Če nikakor ni nujno (veliko) razhajanje med šolo in cerkvijo v vsebini moralnih in družbenih vrednot, pa je razhajanje neizogibno v načinu, kako jih ena in druga predstavlja in utemeljuje. Šola jih ne more predstavljati kot nekaj, kar je nadnaravnega, transcenden- talnega izvora in temelja, kot to neposredno ali posredno delajo cerkve. S tem bi vnesla v pouk in vzgojo kategorije, ki so v nasprotju z njenim, na načelu znanstvenosti zasnovanim poukom; porušila bi temeljno enotnost in koherentnost svoje vzgoje. Hkrati pa bi s tem dejansko odprla vrata religioznemu moralnemu relativizmu. Cerkev lahko opre svoj moralni nauk na religiozno vero, ker konec koncev združuje samo svoje vernike. Šola tega ne more; najti mora argumentacijo, ki je neodvisna od te ali one religije, od vere ali nevere; to pa lahko išče le med »tostranskimi«, naravnimi, družbenimi, psihološkimi merili. Iz istih razlogov mora šola mimo tistih vrednot in etičnih nazorov, ki se neposredno vežejo zgolj na religiozno verovanje samo; ni treba, da jih posebej zavrača, a ne more jih tudi sprejemati in utemeljevati. (Če govorimo o tem, da etična vzgoja v šoli ne sme temeljiti na kategorijah, ki so v nasprotju s siceršnjo znanstvenostjo pouka, .z metodičnim ateizmom pouka in njegovo podobo sveta, s tem seveda ne pritrjujemo iluzijam, da je mogoče (etične) vrednote znanstveno utemeljiti, jih znanstveno dokazati, jih v celoti izvesti iz znanstvenega spoznanja ipd). Šola mora predvsem skrbeti, da bo vzgojne smotre dosledno in uspešno uresničevala. Prav zato je gotovo ponekod potrebno odpraviti izjemno negativno, ignorantsko ali enostransko obravnavanje religije. Ne da bi zapadali v površni, duhu znanosti v bistvu nasprotni »pozitivizem«, omejevanje znanosti le na posredovanje posameznih »dejstev«, pa se je treba varovati tudi druge skrajnosti: prikazovati filozofske ali svetovnonazorske predpostavke kot znanstvene odgovore na znanstvena vprašanja ali celo znanstvena dejstva). Pouk gotovo ne more brez »predpostavk«, kot tega ne zmore človekovo mišljenje sploh. Toda naloga pouka pri vzgoji kritičnega, ustvarjalnega mišljenja je tudi, da usposablja — kolikor je v njegovi moči — za razpoznavanje, razlikovanje, predpostavk in kritičnost do njih, pa čeprav brez njih ni mogoče. Pouk bi jih moral jasno prikazati kot predpostavke, prikazati njihove konsekvence in konsekvence njim nasprotnih predpostavk in opredeliti, zakaj se je odločil za ene in ne za druge. Naloga pedagoške teorije in prakse je, da odloča o tem, na kateri stopnji vzgoje in izobraževanja je to primerno: kdaj kot uvod v razmišljanje, kdaj pa šele na koncu, ob analizi, kritičnem pogledu prehojene poti. Sem spadajo tudi taka tipična »svetovnonazorska« vprašanja, kot je na primer vprašanje o smislu življenja, o tem, zakaj je vredno živeti. Pouk mora obrazložiti, zakaj se taka vprašanja sploh pojavljajo, pokazati poglavitne načine odgovarjanja nanje, njihove posledice za stvarno življenje, primemo njihovega uresničevanja. Lahko, se odloči in verjetno se celo mora, za nekatere izmed njih v tem smislu, da jim da prednost pred drugimi v okviru svoje splošne vrednostne usmerjenosti; toda ne tako, da s tem onemogoča vpogled v drugačne možnosti in možnost svobodnega odločanja zanje. Dušan F. Likar Reformni premiki v armadni organizaciji in njeni dejavnosti V jugoslovanski armadi se vedno bolj čutijo posledice reformnih ® prizadevanj. Seveda ima beseda »reforma« v naši armadi drugačen jŽ pomen kot v gospodarstvu. Gre za reformo miselnosti, za reformo g kadrovske strukture, organizacije, povezave z gospodarstvom, za k znanstveni način dela, skratka za hitro uveljavljanje vseh tistih last- ^ nosti, ki lahko armado prekvasijo v sodoben in učinkovit — v našem C primeru — predvsem obrambni mehanizem. Res je, da reformne prvine v armadi pri nas v načelu že dobro JB poznamo. Res pa je tudi, da teh prvin še nismo tudi teoretično >N obdelali. Zato je tudi to razmišljanje, ki obsega le del vprašanj, ki še S niso dokončno rešena, samo skromen prispevek. Poudariti je treba, ^ da je pomankljiva teoretska obdelava tega vrašanja pogosto razlog, da se pogledi razhajajo, da pride do osebno pobarvanih stališč in sodb, ki ne koristijo plodnemu reševanju in ukrepanju. Znašli smo se v fazi, ko razvoj terja najširšo izmenjavo samoupravnih mnenj, na podlagi katerih lahko edinole pridemo do natančnih in stvarnih sklepov in ki nas edina lahko pripeljejo k resnici. V socijalistični družbi se začenjajo bistvene reforme v armadi. Poleg objektivnih ustvarjamo tudi subjektivne pogoje za reformiranje armadnega bistva. Armada kot organiziran sistem začenja sodelovati tudi pri javnih delih, vzgoji in izobraževanju in pri ustvarjanju gospodarskih, pa tudi negospodarskih kadrov. Posebno pomembna je njena vzgojna vloga v družbenih, političnih, zdravstvenih in moralno etičnih razsežnostih, zlasti pri mladini. Armada deluje v socialistični družbi v prvi vrsti kot vzgojno-izobraževalna struktura, kar je v miru dejavnost negospodarske narave. Aktivni kader kot objektivni nosilec reforme v armadi Osnovno organizacijsko okostje armadne dejavnosti je aktivni kader. Čas, ko se je aktivni kader za ohranitev revolucionarnih pridobitev formiral na podlagi vojnih zaslug, je minil. Od številnih zaslužnih ljudi iz vojne gre mesto v armadi samo še tistim, ki so v povojnem času do danes dosegli najvišjo stopnjo izobrazbe in pri tem v svoj intelekt vnesli splošno in specialno strokovno in vojno znanje ter tako obdržali korak s časom. Naloga takega kadra je, da formira novo razredno zavestno jedro in da spreminja socialistično ljudsko armado v obrambni proletarski vojaški sistem. Danes zahteva armada šolan aktivni kader. Vojaške vodilne osebnosti morajo biti po obsegu svojega znanja enakopravne fakultetno izobraženim ljudem. Po svojih specijalnostih so aktivne vojaške osebe strokovnjaki, ki se, če imajo široko in specialno znanje, lahko zelo hitro vključijo v družbene, gospodarske in seveda tudi negospodarske dejavnosti. V tem je seveda tudi eden od ciljev reforme, da se aktivni vojaki lahko po svoji aktivnosti približajo in izenačijo z delovnim človekom. Glavno težo reforme nosi torej aktivni kader. Ce med vojno od delovnega človeka zahtevamo, da sodeluje v boju, moramo v miru od aktivnega kadra zahtevati, da je sposoben dela, ki je za družbo koristno. Zato moramo z reformo omogočati aktivnemu kadru v vojski, da se lahko po kvaliteti izenači z intelektualnimi civilnimi kadri. Kvalitativno strokovno usposabljanje vojaških oseb pa pripelje do notranjih konfrontacij, pa tudi sporov. Taki spori povzročajo, da aktivni kader »fluktuira«. Številne sposobne aktivne vojaške osebe so odšle v civil in se z boljšimi osebnimi dohodki zaposlile v gospodarstvu ali pa tudi v negospodarskih dejavnostih. Vse to dokazuje, da je družbeni razvoj ustvaril pogoje, da formiramo razredno zavestne, vojaške intelektualne delavce, ki živijo in sodelujejo v sodobnih znanstvenih dogajanjih. Razširilo se je tehnično znanje, ki omogoča izdelavo čim popolnejših in učinkovitih vrst orožja. Nekatere veje medicine na primer danes verjetno ne bi bile na tako visoki ravni, ko ne bi imeli izkušenj iz vojn. Prav znanstveni prispevki med vojno so armado napeljali, da je znanstveno-razisko-valno delo uvedlo v svojo notranjo dejavnost. Z raziskovalnim delom je armada želela okrepiti potencial vojaške moči. Danes si moderne armade ne moremo predstavljati brez lastnega in civilnega razvojnega sistema, organiziranja na znanstvenih temeljih. Če se armada danes odpove znanstvenemu raziskovalnemu delu, lahko zelo hitro postane napol odvisna ali celo povsem odvisna od razvitih ar-madnih sistemov. Ta dejstva neizbežno zahtevajo, da v armadi uvajamo znanstveno raziskovalno delo. To pa zahteva izredno strokoven in šolan aktivni kader. Razredna zavest kot subjektivni nosilec reforme v armadi Sedanji pripadniki aktivnega vojnega kadra ne morejo biti več skupek privilegiranih ljudi, obremenjenih z zastarelimi borbenimi pogledi, temveč morajo biti razredno zavedni elementi, ki ne sanjajo o vojni slavi. Zavedati se morajo, da z reformo armadne dejavnosti utirajo pot k odmiranju vojaških armadnih sistemov. Za aktivni kader je temeljno, da je ne samo vojaško-strokovno izobražen, temveč tudi razredno zaveden. Dejstvo je, da se delavski razred rojeva v kapitalizmu. Z zmago proletariata pa delavski razred v družbeno-klasičnem pomenu vse bolj zgineva. Začenjata se oblikovati proletarska etika in morala, ki s pomočjo vzgoje postaneta sestavni del vsakdanjega življenja množic v socijalistični družbi. Proletarska razredna zavest mora biti eden od temeljnih dejavnikov reforme v armadi. Aktivni vojaški kader, ki je izšel iz vojne, si je, v kolikor ni bil delavskega porekla, to zavest pridobil v boju. Ta zavest mora postati še trdnejši sestavni del vzgojno-izobraževalne dejavnosti vseh vojaških šol in vojaških struktur. Na žalost pa naše civilno šolstvo svoje reforme šolskega programa ne poglablja v tej smeri. Kakor je bilo med revolucijo in neposredno po njej nujno, da intelektualno in znanstveno uničimo razrednega sovražnika, tako je danes nujno potrebno, da se idejno spopademo s silami, ki zavirajo razvoj socialistične družbe in da se bojujemo z birokratskimi elementi v tej družbi. Nujnost reform v odnosih znotraj armade Zgodovinsko dejstvo je, da je bil aktivni kader vedno ločen od prebivalstva tako družbeno kakor politično. Vse to je prispevalo, da sta nastajali posebna »vojaška etika in morala« tistega časa in da se je izoblikovala vojaška priviligirana kasta. V tistem času sta bila aktivni kader, pa tudi celotna armada kolektiv, ki ga je razredni ustanovitelj hranil in oblačil. Ostanki takih nazorov so bili v poznejših zgodovinsko-družbenih dogajanjih nekakšna podlaga za pojav vojne birokracije in vojno etatističkih teženj v njenih vrstah. Da bi v armadnih strukturah odpravili take težnje in gibanje, mora priti pri oblikovanju demokratičnega socializma do bistvenih reform, pri čemer pa ima lahko pomembno vlogo uvajanje samupravljanja v vrste armade. Seveda izdelanega modela za to danes še ni. Nujno pa je, da načela demokratičnega samoupravljanja prilagodimo notranji armadni dejavnosti. Vsako leto prihajajo v armado rekruti. Ti so mladi, zreli ljudje, ki jih je treba naučiti vojaških sposobnosti. Pri učenju vojaškega znanja obstaja med aktivnim učnim kadrom in med rekruti odnos subordinacije. Drugače pa je seveda, ko se rekruti izučijo vojaških veščin. Potem je treba v odnose v armadi uvesti oblike samoupravljanja. Z uvajanjem adekvatnih oblik samoupravljanja bi lahko vplivali na višjo moralo v armadi. V tem primeru bi vojaški obvezniki, ki služijo rok, izgubili občutek, da so v armadi samo številke, da so tam samo zato, da poslušajo in da ne mislijo, in da bodo v vojni samo »topovska hrana«. Na drugi strani vnaša samoupravljanje občutek, da je armada njihova in da so oni njej konstitutivni in sestavni del. Od takih mladih izobraženih ljudi, vzgojenih v tem duhu, ima armada samo koristi. Kako uskladiti različne strukture v novem modelu reformirane armade? V armadi moramo računati tudi s tem, da mladina, ki služi kadrovski rok, nima enakih kvalitet. Med seboj se razlikujejo po izobrazbeni ravni, po kulturnih lastnostih, življenjski zrelosti, s seboj nosijo značilnosti okolja, v katerem so odrasli. Tako je mogoče vojaške obveznike, ki služijo rok, razdeliti na več kategorij. Prvo skupino sestavljajo rekruti, ki prihajajo brez šolske izobrazbe, ki so slabo pismeni in navadno nimajo nobenega verificiranega poklica. V drugi skupini so rekruti, ki so šolani in izobraženi a nimajo določenega in formiranega poklica. V tretjo kategorijo pa sodijo vsi tisti, ki prihajajo na odsluženje vojaškega roka kot formirani strokovnjaki in imajo v civilu verificiran poklic. Vse te tri skupine imajo svoj družbeni in časovni dinamizem. V letih neposredno po vojni je bila prva skupina najbolj številna. Sčasoma pa se je vse bolj zmanjševala, povečali pa sta se zadnji dve skupini. Od teh skupinah je treba uskladiti čas in kvaliteto šolskega izobraževanja. Tako morajo v armadi obstajati tri vrste izobraževanja. Prvi kategoriji je treba poleg vojaškega pouka nuditi tudi splošno izobraževanje, oz. jim je treba formirati poklic, ki jim lahko koristi tudi pozneje v civilu, naj bo v gospodarstvu ali pa zunaj njega. Druga skupina v glavnem potrebuje pouk iz vojaških veščin, s tem da jih v armadi vključijo v dejavnosti, ki so čim bliže civilnemu poklicu, ki se zanj pripravljajo. Gotovo pa je, da je za tretjo kategorijo naj važnejša samo vojaška izobrazba. Važen problem so kadri, ki prihajajo na odsluženje vojaškega roka z dokončanim poklicem. Na žalost se še vedno dogaja, da mnogi kljub svojemu poklicu v armadi ne dobe ustreznih mest in položajev. Posebno pozornost je treba posvetiti poklicem s fakultetno izobrazbo. Ti bi morali v armadi sodelovati tudi kot učitelji. Kolikor bolj se število fakultetno izobraženih ljudi veča, toliko bolj se kaže potreba, da mora biti kvaliteta izobrazbe aktivnega kadra vse večja. Sicer pa prihaja do nezaželenih konfrontacij med aktivnim kadrom in kadrom, ki služi, navadno na škodo armade in družbe. Armada v dinamizmu kadrovskih in medosebnih odnosov nosi precej zgodovinskih naplavin. Da bi njihov vpliv čimprej izključili, postaja vse bolj potrebeno, da v armado uvajamo bistvene reforme. Samo z reformo bistva se lahko armada osvobodi vseh zavor in se premakne naprej. Če bomo uvajali bistvene reforme, bo lahko aktivni kader onemogočil tistim, ki služijo vojaški rok, da bi bili nedisciplinirani, neposlušni in preprečil, da bi se med njimi širila malomeščanska nezainteresiranost. Potem se ne bi več dogajalo, da bi se mladi, zlasti šolani, vračali iz vojske polni zamer in razočaranj. Bistveni temelj armadne reforme. Razvojna sprememba naše družbe zahteva, da se, ustrezno novi koncepciji armade, armadna organizacija in njene dejavnosti v bistvu reformirajo. V prvi vrsti moramo odpraviti vse pomanjkljivosti iz preteklosti. Tako socialistična družba zahteva, da se zbrišejo poslednji ostanki kapitalističnih vojnih odnosov, da vskladimo nujne poveljevalne odnose s samoupravljanjem. Potrebno je, da se spremenijo družbeno-organizacijska stališča, ki aktivni kader postavljajo v vrsto privilegirane armadne kaste in privilegirane »armadne inteligence«, da zmanjšamo dosedanji pasivni odnos armade do družbenogospodarskih dejavnosti, da kolikor mogoče odpravimo vse, kar je družbeno nekoristno, da armadni človeški in tehnični potencial v miru dobi družbeno progresivno vlogo. Armada se mora v nadaljnem razvoju zliti v enoten blok z družbenogospodarskim razvojem, tako da se pripadnik armade znotraj njene organizacije približa tipu samoupravnega delovnega človeka. V tem naj bi bil pomen reforme. Vse te spremembe moramo načrtovati s stališča marksističnega nazora o prihodnjem družbenem gibanju in jih usklajevati z nalogami, ki nam jih ta nazor postavlja za prihodnost. Dimitar Mirčev Dogodki na Severnem Irskem Krvavi nemiri v Ulstru, ki gredo letos že tretje leto, niso zgolj nepomembna epizoda v britanskem političnem in družbenem življenju. Po mnenju mnogih opazovalcev so ti dogodki znamenje dokončnega zloma britanske imperialne politike, pa tudi nekaj več: pričajo o popolni nemoči obstoječega establishmenta, da bi se spoprijel s svojimi lastnimi kriznimi stanji. Morda bi bila prehuda ocena, če bi rekli, da konflikti na Severnem Irskem ogrožajo ali pretresajo vzpostavljene politične odnose in ureditev v deželi. Ulster s svojim milijon in pol prebivalcev in približno štirimi odstotki celotnega ozemlja britanskih otokov je premajhen del te družbe, da bi s svojim valovanjem povzročil za sistem kake globlje posledice. Vendar pa se na Severnem Irskem poraja radikalno gibanje in njegove posledice utegnejo biti veliko bolj daljnosežne, kot se zdi na prvi pogled. Reševanje severnoirskega konflikta je za westminstrsko vlado bolj vprašanje časti ali ohranitve »reda in zakonitosti«. Za vlado republike Irske je to vprašanje varstva irske manjšine v Veliki Britaniji in morebitnega zedinjenja Irske. Za obe veliki cerkvi v Ulstru — protestantsko in rimskokatoliško — je to vprašanje urejevanja odnosov med njima. Redko se zgodi in to celo v Britaniji sami, da bi navajali katere druge elemente kot osnovo za analizo dogodkov v Ulstru; ni pa dvoma o tem, da so prav ti »nevidni elementi« — ozadje dejanskih konfliktov. Namen pričujočega eseja je, da bi osvetlil prav te elemente v okviru ne ravno bogate evidence, ki nam je na voljo. Zurnalistična plima poročanja iz Ulstra je ustvarila iluzijo tako v Britaniji kot zunaj nje, da gre predvsem za konflikt med dvema verskima grupacijama v tem delu Združenega kraljestva. Nerede prikazujejo kot skoraj iracionalni izraz fanatizma nasprotujočih si religij, ki se kaže že leta na malem in revnem irskem ozemlju. Za dobršen del levo usmerjene politične javnosti v deželi je rešitev problema samo v tem, da se zagotovijo sredstva za versko strpnost in sožitje; to stališče pa ni tako daleč niti od stališča uradne politike. Za britanske vlade obeh strank je vprašanje Severne Irske ustavno in dejansko rešeno že od leta 1921, ko je bila ustanovljena republika Irska, dosežen tudi sporazum o statusu šestih okrožij na severu. Zdaj pa je, tako pravijo, poanta v tem, da se oblikujejo ugodnejše zakonske norme, ki bodo zagotavljale uresničitev državljanjskih pravic manjšine v Ulstru, da se zagotovi več sil za varstvo reda v pokrajini ter da se usmeri več investicij na to območje, ki uradno velja za gospodarsko nerazvito v okviru Britanije. Obe veliki britanski politični stranki spreminjata problem Ulstra v kapital za svoja volilna tekmovanja.1 1 Tako je ob lanskih parlamentarnih volitvah platforma konservativne stranke v celoti izpustila vprašanje Severne Irske, medtem ko so v volilni kampanji konser- « O C ■o o Značilno je, da je pragmatistično stališče britanske politike do Severne Irske ter prizadevanja, da bi v pokrajini ohranili status quo, po vsem sodeč močno vplivalo tudi na mnenja in analize, ki jih zasledimo med akademskimi krogi v deželi. Očitno manjka radikalno, objektivno in nekonformistično obravnavanje stanja na Severnem Irskem, številni sodobni avtorji in raziskovalci pa zavestno izključujejo Severno Irsko iz svojih študij.2 Nekateri avtorji novejših britanskih politoloških in socioloških študij se zanimajo večidel za normativne aspekte ureditve in statusa pokrajine (Blondell) ali za registriranje volilno-političnih dejstev (Leonard, Pulser itd.). Zanimanje zgodovinarjev je usmerjeno k politični faktografiji — nič bolj specifični kot pri drugih območjih v Britaniji. Severnoirski fenomen je bil doslej predmet le ene obsežnejše politološke raziskave, katere vodja je profesor Richard Ross z glasgovvske univerze, njeni izsledki pa še niso objavljeni. Že če si površno ogledamo znanstveno iiteraturo o problemih Severne Irske, objavljeno v Britaniji, dobimo vtis, da se v bistvu omejujejo na normativno in pravno-politično analizo, katere globina ne sega dlje od upoštevanih stališč o določeni avtonomiji nacionalnih gru-pacij v Britaniji ali od izoliranih analiz verskih, gospodarskh in političnih aspektov položaja v Ulstru. Zdi se, da je razlog za to v splošnem kon-formizmu znanstvenih raziskovanj, in sicer v dveh smereh: proučevanje korenin in bistva konflikta v Ulstru bi utegnilo sprožiti dosti širše razprave o mednacionalnih odnosih na otokih, pri tem pa je občutljivost odnosov med Anglijo na eni strani ter Škotsko, Walesom in Irsko na drugi ! tolikšna, da je proučevanje, zdi se, nezaželeno in neoportuno. Po drugi T3 strani pa, če je predpostavka konfliktov v Ulstru v razredno-ekonomski O osnovi, je konformizem družbenih ved še bolj očiten. ^ Vendar pa so na voljo tudi elementi za svojevrstno analizo, ki kaže, g da so sodobne razmere na Severnem Irskem tipičen primer specifičnega ^ in konfliktnega gibanja temeljnih družbenih struktur na tem območju, Q) širše, gledano pa tudi v Britaniji. Sovpadanje posebnih zgodovinskih in C družbenoekonomskih okoliščin je povzročilo posebno formacijo, inter- s akcijo in odnose med družbenimi skupinami v Ulstru, pri čemer je vsekakor fakticiteta britanskega interesa, politike in navzočnosti eden izmed prvih vzročnih dejavnikov. V kateri smeri je mogoče iskati temeljne črte družbenih konfliktov v Ulstru? Če bi odgovorili v poenostavljenem obrisu, bi nujno moral vsebovati tele elemente: prebivalstvo Severne Irske je nacionalno strnjeno z matico, ta pa je v republiki. To pomeni — zgodovinsko, ekonomsko, kulturno in ozemeljsko homogena struktura tako rekoč umetno razdeljena po večinski religiji, ki v bližnji preteklosti niti ni imela usodne vloge v političnem življenju nacije; v tako razdeljeni irski element je vrinjen dejavnik britanske imperialne politike, ki predpostavlja izkoriščanje severnoirskih materialnih in drugih bogastev, zatem anglikanizacijo pokrajine in dominacijo nad njenimi socioekonomskimi vrednostmi. Manipulacija te politike poteka v okvir specifične razredno-ekonomske strukture, ki je v veliki meri istovetna z religiozno rezdelitvijo prebivalstva. Bistvo irskih spopadov, ki so na površju, je dejansko v razredno-ekonomski bazi in odnosih z nacijo — matico. vativni voditelji obtoževali laburistično vlado, da je s svojo neodločno politiko dovolila, če ne celo omogočila, prelivanje krvi v Ulstru. Laburisti pa so spet valili odgovornost za stanje v pokrajini na prokonservativno unionistično vlado Ulstra. Obe stranki sta obljubljanli več kreditov in naložbe v pokrajino 2 Zadnji tak primer je obsežna politološka študija Butlerja in Stokesa »Politične spremembe v Britaniji«, London, McMillan, 1970; avtorja v študiji Ulstra ne upoštevata zaradi »netipičnosti«. Zgodovinsko gledano je bila usoda irskega naroda predvsem determinirana z dejstvom, da se je naselil na zahodnem britanskem otoku — ne le revnejšem po virih, temveč tudi glede vsega izoliranem od celine. Ležeče onstran Irskega morja, je bilo to ozemlje od nekdaj v vsem poučeno in v vsem odvisno od močnega soseda, katerega fevdalci so jih zavladali že v zgodnjem srednjem veku. Zgodovinsko-ekonomske okoliščine in surova eksplotacija v dobi industrijske revolucije so povzročile, da je Irska ena izmed redkih nacij na svetu, ki ima veliko več pripadnikov zunaj svojih ozemeljskih meja — onstran Atlantika, v Britaniji itd. — kot v sami matični deželi. Politična zgodovina in organizacija irske etnične grupacije se je začela že v zelo zgodnjem srednjem veku. Že v času propada zahodnorimskega imperija, ki je zajemalo tudi britanske otoke, je imelo prebivalstvo irskega otoka izoblikovana že izrazita etnično-kulturna obeležja, zlasti skupni jezik kulturo in plemensko organizacijo. Glede na to, da so izvirali iz starega keltskega elementa in ker so se stalno mešali z osvajalskimi plemeni, kot so bili Normani, ki so v 8. stoletju delno naselili otok, so se Irci razmeroma zgodaj prilagodili fevdalni organizaciji. To je seveda predpostavljalo politično-teritorialno razdrobljenost, gospodarsko samozadostnost in odsotnost centralizirane državne oblasti, ki so jo sicer simbolično predstavljali visoki kralji Irske. Vendar pa se je tudi ta šibka oblast nekaj stoletij bolj ali manj uspešno postavljala po robu anglo-normanskim osvajalcem, in to vse do 12. stoletja, ko je angleški kralj Henrik II. s posebnim pooblastilom papeža za širjenje katolicizma zasedel celotno ozemlje. Odtlej je bil irski otok posest britanske krone, ki pa je vendarle imela samo posredno suverenost. Držala je otok v fevdalno-vazalski odvisnosti, toda ni mogla prezreti tudi irskih fevdalcev. Od časa do časa so le-ti postali tako močni, da je imela britanska krona samo nominalno oblast ali pa je bila prisiljena, da je ozemlju priznala določene oblike avtonomije. Glede na to, da je bil tudi sam imperij pod stalnimi pritiski in da ga je ogrožala nestabilnost zaradi stoletnih dinastičnih bojev, verskih spopadov in sporov močnih fevdalcev, ki so želeli centralizirano absolutistično oblast, sta bila irski narod in otok pomemben dejavnik in objekt v vseh političnih dogajanjih in spremembah. V vsem tem obdobju je bila Irska ne le na udaru angleških prizadevanj po politični in gospodarski dominaciji nad otokom, temveč tudi predmet intenzivne asimilacije in kulturne anglikanizacije prebivalstva. Lahko rečemo, da se v izredno neugodnih razmerah elementi irske nacije konstituirajo prav v ostrem in trdovratnem odporu proti anglikanizaciji in britanski imperialni dominaciji. Dva dejavnika sta imela pri tem zelo pomembno vlogo: Glede na to, da so britanski kralji iz zgodovinsko znanih razlogov sprejeli in svojemu prebivalstvu vsilili protestantizem, so Irci, izolirani na svojem otoku, videli v novi anglikanski cerkvi tudi novo nevarnost za zatiranje in izgubo pridobljene lokalne in cerkvene avtonomije ter zato zavrnili protestantizem in trdno vztrajali pri katolicizmu. Samo v delu današnjega Ulstra je nekaj irskih bogatinov, povezanih z Angleži, sprejelo protestantizem, to pa je imelo pozneje daljnosežne posledice za razdelitev že izoblikovane nacije. V letu 1689 je kralj James II. poskušal obdržati svojo krono tako, da je prestopil v katoliško vero, in je poiskal pomoč pri irskem katoliškem prebivalstvu. Vendar pa je v tem letu prav v Ulstru doživel vojaški poraz v bitki z Viljemom Oranskim, ki je vodil protestantske sile in ki se je s to zmago ustoličil na prestolu kot Wiliam II. S tem letom, ki ga ulstrski protestanti še danes slavijo, se je dejansko začelo surovo zatiranje in protikatoliški pokoli prebivalstva na irskem jugu. Nasprotno pa so se protestanti na irskem severu — v Ulstru — popolnoma vključili v britansko ureditev oblasti. V Ulstru so se naselile množice protestantov iz Škotske in Walesa, katoliškemu delu prebivalstva pa so z nasiljem vzeli vse ekonomske in socialne pozicije. Takšne razmere so trajale celo poldrugo stoletje, dokler ni bila leta 1829 z zakonom o katoliški emancipaciji uzakonjena verska strpnost in obnovljena katoliška cerkev v Angliji. Medtem pa so se irski katoličani izredno močno upirali britanski dominaciji — s pogostimi vstajami, upori in množičnimi reakcijami. Drugi moment je akt o zedinjenju iz leta 1800, s katerim je bdi-tanska krona želela porezati korenine irske lokalne avtonomije in udušiti odpor. Tako je spremenila irski otok v enotno politično-teritorialno enoto, jo inkorporirala (anketirala) de iure v okvire imperija in imenovala poseben posvetovalni parlament za Irsko. Mnogi avtorji vidijo v tem aktu koncentrat britanske imperialne politike, vendar hkrati tudi ugodne razmere za celoten in nemoten razvoj sodobne irske nacije.3 Unija Irske z Britanijo iz leta 1800 naj bi bila unija cerkve, financ, administracije in političnih oblik. Toda britanska buržoazija je pri tem najmanj želela tudi unijo množic ali izenačenje pravic irskega prebivalstva. Znani ameriški zgodovinar Oliver McDonaff sodi, da so z aktom o zedinjenju hoteli narediti iz Irske praktično politično odvisno ozemlje, ki bi ga kot del iste države upravljali na poseben način. Toda v resnici je ta »posebna« ureditev naredila iz unije komedijo. Irska pa je ostala podrejena.4 Akt iz leta 1800 je označil konec starega fevdalnega režima na Irskem, vendar je celotno nadaljnje obdobje tja do leta 1920 pomenilo dobo kolonialno-imperialnega izkoriščanja dežele in hkrati dobo totalnega odpora irskega prebivalstva na vojaškem, političnem, gospodarskem in kulturnem področju. Lucidna sredstva britanske politike so bila najraznovrstnejša in o njih bomo govorili pozneje. Morda je njihova logika koncentrirana v izjavi Lorda Salizburyja iz leta 1872, ko je v pamfletu »O torijevskih načelih« dejal: »Primer vsebuje marsikaj, kar je boleče, vendar v njem ni nobene zamotanosti. Irsko je treba obdržali —■ tako kot Indijo — za vsako ceno: s prepričevanjem, če je mogoče, sicer pa s silo.« In res, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja je bila Irska bolj podobna vojaškemu taboru kot pa delu ozemlja metropole. Med letoma 1916 in 1920 je postal odpor prebivalstva najhujši; v deželi so ustanavljali prostovoljne odrede tajne Irske republikanske armade (IRA), ki so vsilili gverilsko vojskovanje, sabotaže in splošen oborožen odpor. Britanska vlada se je znašla v brezizhodnem položaju in je bila prisiljena pogajati se s predstavniki irske buržoazije, ki je sodelovala v odporniškem gibanju. Junija leta 1921 sta kralj George V. in predsednik britanske vlade Lloyd George odprla nov parlament za Severno Irsko in obljubila neko obliko neodvisnosti Južni Irski, kjer so v veliki večini prevladovali katoliki. Kmalu zatem so se začela pogajanja med vlado Lloyda Georga in predstavniki nacionalističnega gibanja De Valere, ki je nastopal kot predstavnik Irske. Pogajanja so se sukala okrog štirih spornih vprašanj: 1. fiskalna in ekonomska avtonomija Irske; 2. izvršilna in vojaška avtonomija; 3. ustavna avtonomija in 4. status Ulstra. Glede prvih treh vprašanj so britanski pogajalci popolnoma kapitulirali, tako da je takoj sledila ustanovitev neodvisne republike Irske. Spori so se pri tem razvneli največ glede tega, do katere stopnje bo Irska priznavala britansko krono in njeno splošno suverenost. Toda to je bilo bolj formalno vprašanje glede na to, da je prebivalstvo, zedinjeno v anglofobiji in v boju za resnično neodvisnost, med letoma 1922 in 1939 praktično zavrglo vse imperialne vezi. Četrto vprašanje — status Ulstra —- je bilo nezadovoljivo rešeno: Britanci so igrali na karto avtonomije za protestante in predlagali nekakšen plebiscit, ki naj bi ga izvedli pozneje. Irski pogajalci so ta predlog sprejeli, 3 Glej na primer: Oliver McDonaff, »Irska«, Prentice Hali, Englewood Cliffs, New Jersey 1968, str. VII. ' Olliver McDonaff, op. cit., str. 67. ker so bili prepričani, da bo nacionalni entuziazem premagal verske razlike in da se bo Ulster zanesljivo pridružil matici. Toda plebiscit ni uspel. Unionistično gibanje v Ulstru, ki je bilo edina organizirana politična sila in del britanske konservativne stranke, je izrabila protestantska buržoazija na severu, ki je rajši ostala v uniji z Britanijo. Tako so bili za ohranitev pridobljenih razredno-ekonomskih pozicij spet enkrat v zgodovini izdani nacionalni interesi. S tem je 26 okrožij Irske ostalo v okvirih republike — v pokrajinah Leiinster, Munster in Connacht, 6 okrožij, ki sestavljajo Ulster, pa je ostalo v okvirih Britanije kot avtonomno ozemlje Severna Irska. Ulster je dobil svoj parlament in politično organizacijo v znamenje zvestobe kroni. Dejansko je njegova ustanovitev izraz imperialnega gesla »Deli in vladaj«, ob koncu tega zgodovinsko-političnega očrta pa bi lahko rekli, da je ločitev Ulstra od republike Irske produkt spretne manipulacije svojevrstne kolonialne politike. II Druga teza, ki jo je treba postaviti, je: konflikti v novoustanovljeni pokrajini Severne Irske imajo globoko razredno-zgodovinsko vsebino, in na tej podlagi so religiozne razlike in pripadnost isti naciji posebno specifične. Predvsem je bila Irska po strukturi in ekonomski konfiguraciji pretežno kmetijska dežela. Ves irski trgovinski in industrijski potencial je bil omejen dejansko na družinske firme in majhne kapitale oziroma na samozadostni trg. Glede na to je bila ta družba po svoji strukturi precej imobilna, imela je močan kmečki element, kmetijsko proizvodnjo in vire, ki jih je izkoriščala ali uvažala Britanija, sama po sebi pa bila trg za proizvode močnega industrijskega soseda. Spričo visoke natalnosti in vitalne ekspanzije je ekonomska struktura proizvajala le^ množično siromaštvo. V poznem srednjem veku je to povzročilo množično izseljevanje čez Atlantik, in zdaj računajo, da v vsem svetu živi več kot 40 milijonov potomcev irskih izseljencev. Industrializacija Britanije je v 19. stoletju je spremljala absolutna pavperizacija Irske. Leta 1847 je množična lakota pokosila več kot milijon Ircev.5 Zdi se, da je to stanje, ki je bilo v marsičem povezano s tipično britansko politiko, spodbudilo tudi Engelsa, da se je posebej ukvarjal z vprašanjem Irske. V vsakem primeru je bila v dobi industrijske ekspanzije v Britaniji večina irskega prebivalstva objekt razredno-nacionalnega zatiranja. Ker je prevladovalo kmetijstvo in mala posest, je bil v družbeni strukturi številen kmečki razred, ki je bil razdrobljen, obubožan in versko zakrnjen. Delavski razred je bil le neznatno zastopan, samo v nekaj večjih mestih, kjer so delovali sindikati, v času prve svetovne vojne pa je bilo tudi nekaj zavestnih revolucionarnih gibanj. V obeh delih Irske tudi ni večje polarizacije okrog višjih razredov ali pa je ta veliko manjša kot v drugih delih Britanije. Višji razredi so dejansko nasledniki fevdalnih gentryjev, ki se jim je posrečilo vključiti se v sistem kapitalistične proizvodnje. Na jugu so svojo pozicijo opirali na neodvisnost republike in državni protekcionizem, ki sta ustvarila pogoje za ekonomsko dominacijo v sicer relativno imobilni razredni strukturi. V Ulstru ohranja visoka buržoazija svoje pozicije prav na nasprotni liniji — na povezanosti z britansko industrijo ali z udeležbo v delitvi njenih dobičkov. Toda v Ulstru se razredni razločki povečini ujemajo z versko pripadnostjo: medtem ko je v republiki 95 odstotkov prebivalstva katoliškega, je v Ulstru 35 odstotkov katoličanov, 65 odstotkov pa so prote-stantje, pripadniki prezbiterijanske in irske cerkve. Protestantska večina 5 Francoski časopis »Pariš match« je v ševilki z dne 3. maja 1969 ocenil, da je bilo okoli leta 1850 na Irskem približno 8 milijonov prebivalcev, katerih mezde so znašale manj kot 50 centimov na dan, kar je pod ravnijo za življenje potrebnega minimuma. v Ulstru sestavlja številni srednji razred, ves višji razred je protestantski, medtem ko je z redkimi izjemami celotno katoliško prebivalstvo v nižjih slojih. Severnoirski katoličani so segment, ki je ekonomsko absolutno izkoriščan in zatiran. Mehanizmi, s katerimi izvajajo ekonomsko dominacijo nad ulstrskimi katoličani, so raznovrstni. Nekateri so formalno-pravni, vendar nezdružljivi z idejami o sodobni pravni državi: na primer, po prvih zakonih protestantskega parlamenta iz leta 1921 ni smel noben katoliški kmet imeti več kot enega konja, zemljiška posest in mezde pa so bile minimalizirane. Investicije so usmerjali zgolj na območja s samo protestantskim prebivalstvom. Drugi mehanizmi so dejanski: katoliško prebivalstvo ima najmanj plodno zemljo, zaposleno je v neakumulativnih dejavnostih in povečini pri splošnih fizičnih delih, pri storitvah in v ribištvu. Protestantsko prebivalstvo pa je vključeno v predelovalno industrijo, ki doživlja razcvet v kooperaciji z britansko industrijo in kot njen dodatek. Na Severnem Irskem gre torej za dvojno ekonomsko in razredno zatiranje: prvič, celotne pokrajine po britanskem kapitalu, nato pa katoliškega prebivalstva po protestantih. Jasno je torej, da to dvojno izkoriščanje ustvarja predvsem velike razlike v gospodarski moči med Britanijo in Severno Irsko, nato pa med protestanti in katoličani v deželi, pri čemer imajo katoličani daleč najnižjo življenjsko raven na britanskih otokih. Naj navedemo v zvezi s tem nekaj kazalcev in primerjav. — Leta 1966 je bil na Severnem Irskem delež prebivalstva, direktno prikazan kot kmetijski delavci, 11,4 odstotka, medtem ko je bil v Angliji njegov delež 3,2 odstotka, v Walesu 6,3 odstotka, na Škotskem pa 5,9 odstotka.6 — Če vzamemo za poprečni osebni dohodek prebivalstva v Britaniji indeks 100, je bil leta 1968 ta indeks v Angliji 105, v VValesu 102, na Škotskem 97, na Severnem Irskem 86 (nanaša se na ročne delavce v proizvodnih industrijah).7 — Glede na več objektivnih kazalcev o razredni strukturi kažejo podatki popisov iz let 1961 in 1966, da je na kontinuumu petih družbenih slojev v najvišjem — I. — v Angliji 4,5 odstotka prebivalstva, na Severnem Irskem pa 2,4 odstotka; v sloju III je v Angliji 50,5 odstotka, na Severnem Irskem 39,1 odstotka; v sloju V je v Angliji 8,7 odstotka, na Severnem Irskem 14,6 odstotka prebivalstva. Na Severnem Irskem je številnejše samo prebivalstvo v sloju II, ki ga domnevno sestavljajo protestantski segmenti.8 Iz teh podatkov se je mogoče do neke mere seznaniti s tem, kako je porazdeljena gospodarska moč v strukturi Severne Irske in v poprečju v Britaniji. Ulstrsko prebivalstvo je v zelo nezavidljivem splošnem položaju, vendar ne tudi njegov protestantski segment, katerega večji del se identificira s standardom srednjega razreda v Britaniji. Po drugi strani pa subjektivna razredna identifikacija kaže, da se v Ulstru veliko manjši del prebivalstva prišteva k delavskemu razredu kot v drugih delih Britanije. Po podatkih Gallupovega inštituta za leto 1964 je v Ulstru delež tega segmenta samo 31 odstotkov prebivalstva, medtem ko je v Angliji 50 odstotkov, na Škotskem pa 60 odstotkov. Ker pa je jasno, da v Ulstru katoličani sestavljajo največji del proletariata, se postavlja tudi vprašanje njihove razredne zavesti in organizacije. Nekateri avtorji zanikajo, da bi imel severnoirski proletariat solidno stopnjo razredne zavesti. Tako piše profesor Richard Ross, eden izmed redkih objektivnih raziskovalcev razmer v Ulstru: »Čeprav bi bilo mogoče pri- • Vir: popis iz ieta 1966, razpredelnice o ekonomski dejavnosti. 1 Vir: Izvlečki iz regionalne statistike, 1969, razpredelnica 54. 8 Vir za Anglijo, Wales in Škotsko: popis po obrazcu 1966. Razpredelnice o ekonomski dejavnosti — razpredelnica 30. Severna Irska (podatki samo o zaposlenih in upokojenih moških): splošno poročilo o popisu iz leta 1961. čakovati, da zavest delavskega razreda zaostruje politični konflikt, velja poudariti, da je konflikt najostrejši tam, kjer je zavest najnižja — na Severnem Irskem. Tam, kjer je zavest na višji stopnji, nacionalistične stranke bolj ogrožajo politični status quo kot leve stranke. . ,«9 Če bi sodili po podatkih, ki so na razpolago — na primer po neuspešnem nastopu levičarskih in nacionalističnih strank v Ulstru proti Britaniji — in upoštevajoč, da so laburistična stranka in sindikati del — če že ne steber ■— obstoječe ureditve, je mogoče sklepati, da na Severnem Irskem katoličani — delavski razred — manj podpirajo leve stranke. Vendar pa to ne priča o nizki stopnji razredne zavesti, kot meni profesor Ross — temveč nasprotno o zgrajeni zavesti o ureditvi, ki tako očitno zatira ta razred. Potemtakem se razredna zavest ni mogla izražati v privrženosti laburistični stranki ali drugim levim strankam, temveč v neposredni opoziciji sistemu, kar je spričo različnih okoliščin preraščalo tudi v ostre spopade. Po drugi strani so na voljo tudi podatki o tem, da se niti ekstremna nacionalistična gibanja ne morejo obdržati v tej strukturi dlstrskega prebivalstva, celo ko poudarjajo združitev z nacijo — matico.10 To kaže, da ulstrski delavski razred ne vidi rešitve za svoj problem predvsem v zedinjenju z republiko, ki ima sicer tudi enako ureditev, čeprav so stališča o zedinjenju močno izražena. Tako pridemo do tretje ugotovitve — da se razredna zavest katoliških delavcev in kmetov izraža v samostojnem, izvirnem antiinstitucionalnem gibanju, ki se postavlja po robu obstoječim odnosom in ureditvi. V družbenem momentu Ulstra se to gibanje, čeprav ima svoje zakonite okvire (gibanje za državljanske pravice), izraža kot ekstremni revolt in odpor proti protestantski večini in njenemu oziroma britanskemu establishmentu. Tukaj je treba opozoriti tudi na politično diskriminacijo katoliškega elementa v Ulstru, kajti prav to in ovire na političnem področju naravnost silijo manjšino k uporabi skrajnih sredstev, kot so poulični boji, sabotaže, streljanje. Ulster ima pokrajinsko avtonomijo in svoj parlament, v katerem že 50 let s premočjo in arbitrarno dominira protestantska unionistična stranka Creighgavona, Andrevvsa in Basila Brooka. Prav od odcepitve v letu 1921, ko je Lord Creighgavon vzkliknil: »Protestantski parlament za protestante!« pa vse do danes je ekonomska premoč pomenila tudi politično premoč nad katoličani, kar na trenutke spominja na indijsko kastno ureditev. Že od začetka so v volilnem sistemu in volilnih strategijah, ki so formalno podobne britanskim, obstajale omejitve in kršitve pravic katoličanov. Volivci — katoličani so na lokalnih volitvah kot tudi na volitvah v ulstrski parlament Stormont in v britanski parlament, kjer ima Ulster 12 poslancev, volili neznatno število predstavnikov. To se doseže s sistemom posebne prekrojitve volilnih enot v škodo katoliških volivcev (džerimendering.-fon.), s tem, da priznajo dvojni glas protestantskim poslovnim ljudem in posebne glasove protestantskim organizacijam in društvom na lokalnih volitvah. Posledica vsega tega je, da glas enega katolika — delavca ali kmeta — nima skoraj nobene vrednosti in da katoliške legalne politične organizacije niso vključene v volilni in politični proces. Končno pa so tudi tistih nekaj poslancev in odbornikov v predstavniških organih vedno preglasile večinske grupacije. Laburistične vlade Velike Britanije so sicer po vojni poskušale izvesti določene reforme v sistemu, vendar pa so njihove akcije paralizirale prokonservativne unioni-stične vlade Ulstra. Izhod iz tega je katoliško delavstvo videlo le v protirežimskemu revoltu ter v učinkoviti izolaciji in dezintegraciji od protestantov. Sodobni Ulster dejansko spominja na skupnost, razmejeno 1 Richard Ross, »Združeno kraljestvo kot večnacionalna država«, center za anketne raziskave, univerza v Stratclydu, Glasgovv 1970, str. 18. " Izjema je obstoj tajne Irske republikanske armade, vendar pa je le-ta vendarle teroristična organizacija brez širše podpore, vodijo jo pa iz Dublina. s kitajskim zidom, z geti za manjšino, posebno v mešanih območjih, kot sta Londonderry in Belfast. Preostane nam, da dokažemo še dve trditvi: da sedanji revolti katoliškega segmenta niso zgolj dejanja obupanega in politično zmedenega prebivalstva, temveč razmeroma zavestno razredno-politično gibanje, ter da se njegove sociopolitične aspiracije lahko uresničijo ne z moralno integracijo, izenačevanjem pravic in emancipacijo katoliškega in protestantskega prebivalstva, temveč predvsem s pomočjo radikalnih sprememb v družbenoekonomskih odnosih, ki bodo gotovo prizadele tudi status, ki ga je vsilila britanska ureditev. Poudariti velja, da imajo revolucionarne ideje na Irskem dolgo zgodovino in se kažejo v veliko čistejši obliki kot v Britaniji. Marksizem so v tej deželi poznali veliko pred prvo svetovno vojno, njegove ideje pa so bile pri mnogih revolucionarnih skupinah povezane z bojem za nacionalno osvoboditev ali pozneje za manjšinske pravice. V irskem gibanju so razumeli, da je ta boj hkrati tudi predvsem razredno-zgodo-vinsko vprašanje oziroma da je irski konflikt pravzaprav razredni konflikt. Leta 1917 so James Connolly ter precej sindikalnih voditeljev na Irskem pričakovali hitro revolucijo in samo z njo tudi rešitev nacionalnega vprašanja. Zgradili so svojo politično strategijo na domnevi, da je britanski imperializem v fazi defenzive ali razpada ter da se bliža splošni spopad med kapitalom in delom — oborožen ali z drugimi sredstvi — v katerem se bo rešilo tudi irsko vprašanje. V nasprotju z mnogimi drugimi evropskimi delavskimi strankami, ki so v času prve svetovne vojne zastopale razredno-opurtunistična in nacionalistična stališča, so se irski revolucionarji v drugi konstelaciji organizirali predvsem kot proletarsko gibanje, pri čemer so si mimogrede zastavili za nalogo rešiti tudi nacionalno vprašanje. Vendar pa jim v njihovi akciji ni uspelo organizirati prole-tariata ob kontekstu razredne in nacionalne osvoboditve oziroma, kot pikro ugotavljajo buržoazni zgodovinarji — izkazalo se je za utopično, da bodo irski delavci postavili razred pred nacijo.n Kakorkoli že, to, da so podcenjevali moč britanskega imperializma in do neke mere zanemarjali nacionalne težnje, je močno oslabilo revolucionarno gibanje na Irskem. V takšnem brezizhodnem položaju so irski naprednjaki razmišljali o najrazličnejših rešitvah: velik del je sprejel pot mirnega parlamentarnega boja, nekateri so se prepustili terorizmu, drugi se zavzemali za intervencijo ZDA na Irskem, nekateri pa so bili celo v stikih z wilhelmovsko Nemčijo. Končno se je del radikalnih voditeljev vrnil k idejam o krščanski ali katoliški uniji. Med svetovnima vojnama, zlasti pa po drugi svetovni vojni, je katoliška manjšina v Ulstru vendarle spoznala, da je prepuščena sama sebi ter da je edini izhod v aktivni opoziciji sistemu. Ob koncu petdesetih let je delavstvo v Ulstru začelo iskati poti za učinkovito samoorganizacijo in odpor. Edina možnost je bila postavljati se politično po robu v okviru sistema in obstoječih odnosov. Gibanje je dobilo institucionalno obliko v nacionalnem svetu za državljanske pravice v Ulstru. Ta svet deluje tudi kot skupina za pritisk, vendar tudi kot neodvisna organizacija, ki eksponira nekaj članov parlemanta v VVestmin-stru in Stormontu. Njeno politično platformo sestavlja nekaj elemcntov:i2 za severnoirske spopade je odgovorna predvsem Britanija in prav ona je dolžna storiti vse, da bi se rešili, predvsem tako, da zagotovi ustavne in ekonomsko-politične pravice manjšine. To bi zahtevalo ne le zakonodajne spremembe v Ulstru, temveč tudi investicije v kooperativnih združenjih in novih industrijah, ki naj absorbirajo katoliški živelj; drugič, 11 Oliver McDonaff, op. cit., str. 68. 12 Glasilo tega gibanja je zlasti časopis »Irski demokrat«, ki izhaja v Belfastu in izraža poglede ulstrske napredne javnosti. Urednik časopisa Desmond Greeves je znani propagator levičarskih idej v Britaniji. zagotovitev vseh političnih pravic za manjšino in njeno enakopravno participacijo v političnem življenju pokrajine; tretjič, zagotovitev možnosti za samoopredelitev in izjasnjevanje manjšine ter prebivalstva o odnosih z nacijo — matico brez pritiskov. Na podlagi tako koncipiranih smernic je bilo v zadnjih nekaj letih več poskusov, da bi premostili trenja med sindikalnimi in delavskimi grupacijami protestantskega in katoliškega sloja. Leta 1966 so se v gospodarski zbornici Belfasta prvič sestali predstavniki delavstva obeh religij — na zborovanje in pogovore o tem, kako bi spremenili sedanji položaj katoliških delavcev. To je bil prvi sestanek te vrste v Ulstru. Sklenili so, da so delavski interesi nad verskimi oziroma da ni gospodarskega in družbenega napredka brez odprave inplikacij verske razdelitve. Zal sta reakcionarna vlada in policijski aparat Chichester-Clarka ob pomoči britanskih vojaških sil hitro ločila ti grupaciji s tem, da sta uprizorila pre-mišljenje provokacije in izvedla pritisk na katoliško delavstvo. Po takšnih neuspelih poskusih so radikalni elementi v gibanju za demokratične pravice popolnoma opustili zamisel, da je možno pomiriti spopade in najti rešitev v okviru sistema. Poleti leta 1968 so izbruhnili krvavi nemiri v Londonderryju in Belfastu, ki z občasnimi prekinitvami trajajo še zdaj in še bolj obremenjujejo že tako morečo in negotovo psihozo v Ulstru. Na čelo gibanja je prišla Bernadette Devlin — poslanka srednjega Ulstra, ki je poleti 1968 zmagala na dopolnilnih volitvah za britanski parlament. Dvaindvajsetletno dekle, nekdanja študentka Queens Collegea v Belfastu, je postala popularna kot zagovornica radikalnih socialističnih idej. Glede na to, da je njena poslanska izvolitev sovpadala s terorjem protestantskih sil v južnem delu Ulstra, se je Devlinova postavila v aktivno obrambo manjšine, se borila na barikadah in usmerjala politični upor katoličanov. Zaradi takšne »huliganske« dejavnosti so jo aretirali in obsodili na šest mesecev zapora. Kljub temu da so jo na parlamentarnih volitvah junija 1970 vnovič izvolili za poslanko, in to z veliko večino, je morala presedeti kazen in so jo izpustili pogojno šele po štirih mesecih. Bernadette Devlin eksplicitno razglaša potrebo po socialni revoluciji v Ulstru, kar je zelo blizu tudi širšim segmentom angleškega delavskega razreda, ki s simpatijami gleda na demokratično gibanje v Ulstru. Devlinova izrablja svoj poslanski status za aktivno politiziranje ulstrskih delavskih množic, posebno pa je povezana z mlado generacijo, o kateri sodi, da je dojela, da je religiozni konflikt v resnici razredni in socialni. Jeseni leta 1969 so Devlinova in njeni sodelavci priredili več zborovanj v Ulstru in doživeli veliko podporo pri katoliških množicah, pa tudi pri delu protestantskih množic. Oktobra istega leta je Devlinova izjavila v britanskem parlamentu, da je iluzija gledati na konflikt v Ulstru kot na verski spopad. »To je spopad bogatih in revnih!« je zabrusila Haroldu Wilsonu med parlamentarno razpravo o Severni Irski.13 Britanski politični krogi formalno ignorirajo dejavnost gibanja Bernadette Devlin, politični komentatorji pa jo prištevajo med »primitivne socialiste«. Res je, da gibanje Devlinove nima oblikovane ideološke podlage. Njegovi voditelji so bolj samorasli mladi in neizkušeni propagatorji kot pa poklicni revolucionarji ali akademski teoretiki. Uspeh gibanja je odvisen predvsem od tega, koliko bo pritegnil in mobiliziral tudi protestantske delavske in malolastniške sloje. Da se to dogaja, potrjuje med drugim reakcija protestantske desnice, ki se polarizira okrog ekstrem-nega duhovnika lana Paisleya. Britanska politična znanost in javnost bo morala šele zdaj narediti skrbno analizo in raziskovati gibanje v Ulstru. 11 Poročila o politični aktivnosti Devlinove priobčujejo časopisi »Times« z dne 5. 8. 1969 in »Sunday Times« z dne 28. 6. 1970, potem londonski dnevniki v več šte- vilkah oktobra in novembra 1969, »Guardian« z dne 15. 6. 1970 in »Morning Star« z dne 27. 7. 1970. Zelo indikativna za njena politična stališča je tudi njena objavljena avto-^iografija »Cena mojega duha«, Pan Books, London 1969. Ta bo nedvomno dokazala, da je v radikalnem gibanju zelo veliko elementov, ki so alternativa tudi za ves delavski razred v Britaniji. Dosedanja prizadevanja, da bi se lotili Ulstra kot vprašanja ekonomike nerazvitega območja ali območja s tradicionalno »upornimi« elementi, kjer je potrebno več sil za red in mir, niso uspela. Investicije in sile reda so spet dale prednost protestantom, to pa je pomenilo, da ni šlo zgolj za gospodarski razvoj. Šlo je v prvi vrsti za spremembe v sistemu odnosov in moči, pri čemer so že vzniknile radikalne zahteve po njegovem sociali-ziranju, po demokratični distribuciji in enakopravnem uresničevanju. III Deloma smo že opozorili, da severnoirski konflikti niso v bistvu niti izključno verski niti intranacionalni spopadi. To še zlasti, če upoštevamo, da obe cerkvi delujeta na pretežno konservativni osnovi. Najboljša ponazoritev za to so morda citati iz avtobiografije Devlinove, ki opisuje, kako cerkvi v Ulstru zapirata družbeno življenje v ozke klerikalno-kanonske okvire in kakšna je resnična vloga religije v spopadu: »Tako protestantski unionisti kot katoliški nacionalisti zanikajo medsebojno diskriminacijo. Vendar prvi in drugi uporabljajo religijo, da bi razdelili delavski razred in vladali nad njim. Razlika je samo v tem, da je katoliška stran pri tem manj resna ■—- ker je tudi manj katoliških šefov in manj katoličanov v lokalni oblasti, da bi bili v poziciji, da bi izvajali diskriminacijo... Polarizirani med tema verskima strujama in postavljeni drug proti drugemu, se navadni ljudje ne morejo zediniti in se politično boriti za svoje interese .. .«14 Ta funkcija religije je zelo podobna tudi funkciji nacionalističnih grupacij v Ulstru. Do tiste stopnje, do katere se postavljajo po robu anglikanizaciji irskega elementa v Ulstru, dokler se borijo za povezavo skupne irske kulture, jezika in družbenih dosežkov, ki so danes mehanično ločeni — do te stopnje opravljajo določeno funkcijo politiziranja množic. Toda izkazalo se je, da jih nad to stopnjo množice ne sprejemajo in da unija z republiko ni samo vprašanje spremembe državnopravnega statusa. Ekonomske razlike, raven standarda in družbeno ozračje se v obeh delih Irske nekoliko razlikujejo, očitno pa je, da na odnose med nacijo —• matico in manjšino v Ulstru bistveno vplivajo tudi interesi vladajoče buržoazije v obeh delih. Pod pritiskom množic sta vladi v republiki in v Ulstru pokazali nekaj prizadevanja za medsebojno zbliževanje, zlasti na področju gospodarskih in kulturnih stikov. Toda vsa ta prizadevanja so bila zelo nezanesljiva in odvisna od trenutnega političnega ozračja ali od njihovih interesov za gospodarsko ekspanzijo.15 Razumljivo je, da je republika Irska bolj izrazito zainteresirana za svojo manjšino v Britaniji, saj se celo njena ustava pravno razteza na ozemlje celotnega irskega otoka, kar je tudi poseben paradoks mednarodnega prava. V resnici pa je strogo omejena z navzočnostjo britanskega dejavnika in edine uradne akcije so zahteve, da se zavarujejo pravice katoliške manjšine v Ulstru. Sedanji družbeni trenutek v Ulstru kaže vse značilnosti tega zamotanega in eksplozivnega političnega in družbenozgodovinskega položaja. Travme iz preteklosti se povezujejo z aktualnimi političnimi pretresi, ki označujejo krizna stanja družbe v procesu, ko razpadajo strukture, ki so okamenele v dolgih stoletjih. " Bernadette Devlin, op. cit., str. 57—58. 15 Pregled uradnih odnosov med obema irskima vladama z vidika zbliževanja irskega prebivalstva je zbral Brian English v svojem delu »Zgodba Irske«, Faber, London 1965, str. 214 do 260. Anton Bebler Afrika v strategiji velikih sil Pri delovanju svetovnih velikih sil je mogoče takoj ugotoviti veliko kompleksnost njihovih odnosov s kakimi štiridesetimi afriškimi državami.1 V kratkem članku vsekakor ni mogoče zajeti niti vseh splošnih vprašanj, ki se porajajo v zvezi s tem. Tako izbrana tema tudi izključuje sicer dovolj zanimivo in s politiko velikih sil povezano delovanje dveh manjših evropskih sil, ki imata še vedno kolonialne posesti v Afriki — Portugalske in Španije, poleg tega pa tudi delovanje nekdanjih evropskih kolonialnih sil — Nemčije, Italije, Belgije, kakor tudi drugih srednjih in manjših dežel zahodne in vzhodne Evrope. Ta članek tudi ne obravnava delovanja zunaj evropskih sil v Afriki, dežel, kot so Japonska, Indija, Izrael in Brazilija. V sami Afriki pa v tem članku posvečam pozornost predvsem neodvisnim deželam, ki jih bom obravnaval kot geopolitično celoto, v tem okviru zlasti tropskim deželam. Pri današnjem delovanju velikih sil v Afriki so očitne razlike v vsebini, oblikah in dinamiki njihovega nastopanja. Te razlike med velikimi silami so predvsem posledica zgodovinske dediščine, družbene in politične ureditve kakor tudi stopnje gospodarske povezanosti z Afriko. Izmed petih velikih kil imata le Sovjetska zveza in LR Kitajska »čiste roke«, kar zadeva kolonialno preteklost. ZDA niso nikoli imele prave kolonije na afriških tleh, vendar so v njihovih odnosih z Liberijo bile nekatere prvine kolonialnih odnosov, ameriški kapital pa je že dolgo tega posegel v izkoriščanje naravnih bogastev Afrike. Ameriško-afriški odnosi imajo tudi posebno razsežnost, ki je posledica sužnjelastništva na jugu ZDA. Vir ameriških sužnjev je bila namreč Afrika. Velika Britanija in Francija pa sta nekdanji kolonialni /sili v pravem pomenu besede. Marsikdo bi mi utegnil očitati, da obravnavam velike sile kot celoto kljub precejšnim razlikam med njimi. Ne da bi hotel zanemarjati zelo pomembne razlike med velikimi silami, lahko na ta očitek odgovorim, da tudi same velike sile nimajo nič proti temu, da imajo kot skupina posebne privilegije v mednarodnih odnosih. Na drugi strani pa uvrščanje v skupine z analitičnim namenom ni isto kot politično izenačevanje dežel. Sovjetski pisci in seveda politiki vedno poudarjajo povsem nov in poseben tip odnosov med svojo deželo in afriškimi deželami, poleg tega pa tudi nesebičnost Sovjetske zveze. Kitajci podčrtujejo revolucionarni 1 V tem tekstu razumem pod pojmom velesila: ZDA, SSSR, Veliko Britanijo, Francijo in LR Kitajsko. in protiimperialistični vidik svoje navzočnosti na afriški celini. Toda ideologizirano vztrajanje pri posebnostih ni monopol socialističnih dežel ne glede na to, da takšne težnje niso nikoli totalne pri treh zahodnih silah. Francozi poudarjajo enkratnost fenomena tako imenovane franko-fonije, ki naj zaznamuje ne le enotnost jezika državne uprave in izoblikovanih manjšin, marveč tudi sožitje duhovnih in kulturnih vrednot. Američani, z manjšo gorečnostjo sicer, radi opozorijo svet, da ima del njihove kulture korenine na afriških tleh itd. Po trajanju navzočnosti sta na prvih mestih Velika Britanija in Francija. Začetki britanskega in francoskega kolonializma v Afriki segajo še v 17. in 18. stoletje. Američani so se prvič zasidrali v Afriki pred kakimi 130 leti, ko je bila ustanovljena Liberija. Ameriške čete so nastopile na tleh Afrike šele v času druge svetovne vojne in sicer v Magrebu in Libiji. Sovjetska zveza je navezala diplomatske stike z nekaj afriškimi deželami šele po drugi svetovni vojni, aktivno pa se je začela udejstvovati v Afriki sredi petdesetih let. Sovjetsko vojaško osebje je bilo prvič navzoče v Afriki šele leta 1967, v ZAR. Res pa ie SZ pošiljala manjše skupine svetovalcev za obrambo in notranjo varnost že pred tem, na primer v Gano. Po trajanju navzočnosti je LR Kitajska najmlajša velika kila v Afriki, če izvzamemo aktivno zunanjo, politiko dinastije Ming. Prvi resnejši prodor LR Kitajske je sredi šestdesetih let zaznamovalo znano afriško potovanje kitajskega premiera Ču En Laja. Glede na politično ureditev in gospodarski sistem se bistveno razlikujejo oblike in delno cilji delovanja treh zahodnih in obeh vzhodnih velikih sil v Afriki. SZ in LR Kitajska sta se usmerili v sodelovanje z državnim ali državno-.strankarskim aparatom neodvisnih afriških dežel. Njuni stiki s političnimi organizacijami in družbenimi skupinami se razlikujejo od odnosov, ki jih v svojem delovanju razvijajo zahodne velike sile. Socialistični državi nimata prednosti, a tudi ne problemov, ki nastajajo zaradi zasebno-kapitalističnih vlaganj britanskega, ameriškega in francoskega kapitala. Obe socialistični državi — SZ in LR Kitajska, zlasti pa slednja, močno zaostajata za zahodnimi velikimi silami po obsegu trgovinske menjave in sploh po stopnji gospodarske povezanosti z Afriko, kar spet daje posebno razsežnost njuni navzočnosti na celini. Na kulturnem področju pa imajo zahodne sile veliko prednost glede na angleški in francoski jezik ter kulturo. Navzlic očitnim razlikam med velikimi silami pa je mogoče strniti tudi nekatere skupne lastnosti. V prvi vi'sti Afrika ni za nobeno izmed velikih sil področje primarnega interesa. Afriška celina se verjetno uvršča največ na drugo mesto v vrstnem redu strateških prednosti Francije. Afrika je precej visoko tudi še na lestvici čezmorskih interesov Velike Britanije, medtem ko je pri drugih velikih silah znatno niže. Posledica vsega tega je, da se velike sile zelo malo neposredno vmešavajo z oboroženimi silami na afriških tleh. Odkar se je končala kolonialna vladavina in so kolonialne vojne preteklost, se število britanskih in francoskih vojakov v Afriki stalno manjša. Ameriška vojaška navzočnost, ki je dosegla vrh ob koncu druge svetovne vojne, se je močno skrčila že sredi šestdesetih let, ko so skoraj opustili oporišče v Maroku. Nedavna izselitev enega ameriškega in dveh britanskih oporišč iz Libije je končala ta proces, vsaj kar zadeva severno Afriko. Izmed vseh petih sil edinole LR Kitajska, kakor se zdi, nima niti enega vojaka na afriški celini. Britanci nimajo na celini niti ene popolne enote. Toda v armadah nekdanjih britanskih kolonij služi nekaj sto britanskih častnikov in podčastnikov. V vodah Sredozemlja, Atlantika in Indijskega oceana kri-žarijo blizu afriške obale vojne ladje britanske mornarice, poleg tega pa imajo Britanci še vedno vrsto vojaških oporišč čisto blizu Afrike — Gibraltar, Malto, Ciper, oporišča na področju Perzijskega zaliva. Američani nimajo na sami celini niti ene bojne enote, pač pa imajo še edino oporišče v Asmari (Etiopija). Tam dela 3.000 vojaških uslužbencev s 1.500 članov družin. Naloga oporišča je predvsem, da spremlja satelite, da elektronsko prisluškuje in dešifrira radijska sporočila. Poleg tega pa imajo Američani v neposredni bližini Afrike Šesto ladjevje in posebno pomorska taktično skupino v Rdečem morju. Najrazvitejša in najpopolnejša, čeprav ne najobsežnejša, je vojaška navzočnost Francije na afriški celini. Francozi so obdržali tri strateško pomembna oporišča v Afriki — pomorsko-letalski bazi v Dakru (Sene-galija) in v Diegu Suarezu (Madagaskar) ter letalsko oporišče v Fort Lamyju (Čad). K temu je treba prišteti še nekaj manjših, toda zelo gibljivih enot v Slonokoščeni obali in Gabonu. Francija je edina velika sila, katere enote trenutno sodelujejo v vojaških operacijah na črni celini. Okrog tri tisoč francoskih padalcev v Čadu pomaga zatirati upore proti vladi predsednika Tombalbaye. Skupno število francoskih vojakov na tleh Afrike je znašalo 1. aprila lani 12.500 mož. K temu bi lahko prišteli oddelke francoske mornarice v vodah blizu afriške celine ter nekaj sto francoskih vojaških svetovalcev in pilotov v armadah afriških franko-fonskih dežel. Po nekaterih cenitvah ima SZ izmed vseh velikih sil trenutno največ vojaških oseb na tleh Afrike, in sicer od 10 do 15 tisoč vojakov, tehnikov, pilotov in vojaških svetovalcev v Združeni arabski republiki. Dinamika sovjetske navzočnosti je nasprotna od dinamike treh zahodnih sil — sovjetski poseg se najbolj krepi v zadnjih treh letih. Vendarle pa podoba ne bi bila popolna, če ne bi omenili tudi posebnih enot velikih sil za intervencijo na afriški celini, ki pa so staci-onirane zunaj Afrike. V času, ko je Francija skrčila števila svojega vojaštva v Afriki od 28 tisoč (leta 1964) na okrog 12.500 (april 1970), je hkrati ustanovila na jugu Francije nekaj zelo gibljivih enot. Njihova naloga je, da naglo dušijo žarišča kriz in zavarujejo strateške koristi Francije. Blizu Taulousa je nameščena enajsta divizija za intervencijo, ki šteje 16.500 mož in je opremljena z ustreznim številom letal. Na Korziki ima Francija elitne padalske čete Tujske legije. V Veliki Britaniji imajo za iste potrebe dve letalski brigadi, prav tako tudi sile v oporiščih blizu afriške celine. ZDA imajo dve popolni poveljstvi za morebitno vojskovanje v Afriki in nekaj letalskih divizij, katerih radij delovanja sega skoraj čez ves svet. Znana ameriško-belgij-ska intervencija v Kongu zgovorno priča o uporabnosti takšnih gibljivih enot. Tudi tu je treba opozoriti na že prej omenjeno ameriško šesto ladjevje. Sovjetska zveza ima prav tako več pomorskih enot v Sredozemlju. Sovjetska nosilka helikopterjev in čedalje večja dejavnost sovjetske mornarice v morjih okrog Afrike kažeta, da se hitro razvijajo sovjetske gibljive enote, ki bi mogle zelo hitro nastopiti kjerkoli na afriških tleh. Razvoj zelo gibljivih sil za intervencijo, katerih radij delovanja sega skoraj čez ves svet, priča, da je zaradi napredka vojaške tehnike in prometnih sredstev skoraj sleherni kotiček zemeljske oble postal po- tencialno bojišče. Tako zdaj tudi ni več nekoč defacto demilitariziranih področij. Vendar pa je na neki način vendarle mogoče govoriti o relativni demilitarizaciji afriške celine. Vojaštvo velikih sil v Afriki šteje skupno komaj okoli 30.000 mož, poleg tega pa iso te enote dokaj pičlo opremljene s strateškim napadalnim orožjem. Na afriških tleh doslej ni bilo niti izstrelkov srednjega dometa niti jedrskega orožja. Precej majhno vojaško navzočnost velikih sil v Afriki je mogoče razložiti z že omenjenimi strateškimi prednostmi velikih sil, upoštevati pa je treba tudi, da imajo afriške države zelo skromne oborožene sile. Zato je tudi majhna vojaška navzočnost zadosten porok, da velike sile lahko uresničujejo svoje namene. Strategija velikih sil ima tudi tretjo skupno lastnost, ki zlasti velja za tri zahodne sile, vse tri upoštevajo neka »pravila igre«, kažejo medsebojno obzirnost in spoštujejo »tradicionalna vplivna področja«. To je najbolj očitno pri Britancih in Američanih. Anglo-ameriški kapital je usmerjen pretežno v nekdanje britanske kolonije in dokaj previdno posega na območje frankofonskih dežel, ki so razumljivo domena Francije. Američani, na primer, so se po državnih kanalih vrinili le v tiste dežele, ki več let niso imele političnih odnosov s Francijo (Tunizija, Maroko), pri čemer po to zamenjavo opravičevali s skupnimi koristmi Zahoda. Kar zadeva ameriški zasebni kapital, je njegov najaktivnejši odred — oligopoli nafte — nastopil v frankofonskih deželah šele potem, ko je francoski kapital pokazal nezainteresiranost in zanikrnost. Ne v prvem ne v drugem primeru pa ameriška navzočnost ne ogroža splošne francoske premoči v teh deželah. Na drugi strani pa so spet Francozi pokazali precejšno napadalnost, kadarkoli so nastajale krizne situacije na anglo-saksonskem območju ali pa so se celo pretrgali odnosi med deželami tega območja in Britanijo ter ZDA. Takšni primeri so aktivna francoska pomoč odcepljeni Biafri, prodaja francoskega orožja Južni Afriki, Libiji itd. Tudi SZ je pridobivala manevrski prostor spričo kriznih situacij, poslabšanja odnosov ali popolnega razdora med posameznimi afriškimi državami in njihovimi »tradicionalnimi gospodarji« (ZAR, Alžirija, Gvineja, Mali, Gana, Somalija, Nigerija, Maroko, Tunizija). Uveljavitev Sovjetske zveze v afriškem prostoru je bila posledica vala dekolonizacije, na drugi strani pa je objektivno in subjektivno prispevala k poglobitvi tega procesa. Četrta skupna lastnost strategije velikih sil je njihova selektivnost. Velike sile skrbno izbirajo področje aktivnih posegov iz dveh vzrokov: prvič so v te namene pripravljene izdajati le omejena sredstva, potrebe afriških dežel pa so velikanske, drugič pa se je pokazalo, da je mogoče koristi velikih sil zavarovati tudi z navzočnostjo v peščici strateško pomembnih točk na celini. Glede na to, da so cilji sleherne velike sile pestri in mnogostranski, kar velja tudi za njihove interese in pridobljene položaje, glede na zamotanost političnih procesov na domačem področju in glede na morebitne daljnosežne posledice slehernega njihovega koraka na drugih celinah — glede na vse to lahko ugotovimo peto skupno lastnost velikih sil: da je njihova afriška politika pogosto protislovna in nedosledna. Zdi se, da je glede tega najmanj obremenjena LR Kitajska, kar je posledica njenega položaja v svetovni skupnosti, njenih mednarodnih obveznosti in tega, da do zdaj ni sprejemala svetovnega statusa quo. Končno bi lahko rekli, da je skupna črta v odnosih velikih sil in afriških dežel tudi to, da velike sile preusmerjajo svoje odnose z afriškimi državami na pogodbeno podlago. To pa terja določene pogoje za normalen potek sodelovanja z afriškimi deželami. Tudi nekdanje kolonialne sile so po tem, ko so njihove nekdanje posesti razglasile politično neodvisnost, postopoma začele opuščati številne oblike administrativnega subvencioniranja in avtomatičnega delovanja nekaterih instrumentov nekdanje politične in gospodarske skupnosti s kolonijami. Tako vedno bolj zožujejo področje »posebnih« odnosov in odnose čedalje pogosteje urejajo z mednarodno pravnimi akti. Z vsem tem pa še vedno ni izčrpano vse, kar je skupno velikim silam. V prvi vrsti jih združuje to, da so velike sile, to pa pomeni, da je njihova afriška politika podrejena precej širšemu kompleksu globalnih strateških koncepcij in se vključuje vanje. Takšna zveza je povsem očitna v primeru Francije, ki je izmed petih velikih sil najmanj angažirana zunaj Afrike in Evrope. Lahko bi rekli celo, da je Francija zares velika sila edinole v Afriki. Francija Golistična koncepcija svetovnega poslanstva Francije je jasno podredila ves kompleks francoskega delovanja v Afriki širšemu cilju: da se Francija obdrži v ekskluzivnem klubu velike »četverice« ali »peterice«. Strnjenost in celovitost francoske strategije se kažeta ob francoskem posegu v državljansko vojno v Nigeriji, ob intervenciji v Čadu, ponovni oživitvi delovanja v Magrebu in v severni Afriki. Značilno je tudi, da se Francija v veliki meri vrača v Mali, odnos, ki se je začel s sklenitvijo finančnih sporazumov leta 1967 in ki je primer dolgoročne doslednosti in stabilnosti francoskih posegov. Za uveljavljanje splošnih strateških celjev ima Francija izmed vseh petih velikih sil najpopolnejši instrumentarij. Zato ga bomo proučili malo bolj nadrobno kot pri drugih štirih deželah. Z letom 1960 je Francija začela s svojimi nekdanjimi posestvi sklepati številne dvostranske »sporazume a sodelovanju«. Neposredno so pomembni sporazumi o sodelovanju pri narodni obrambi in varnosti. Ti sporazumi omogočajo stalno ali začasno francosko vojaško navzočnost na tleh Afrike, poleg tega pa ne le dopuščajo, temveč francoske čete pogodbeno obvezujejo, da oboroženo intervenirajo, če bi z režimom na oblasti pretila notranja ali zunanaja nevarnost. Pomembni izjemi v tej mreži sporazumov sta Gvineja in Mali. Resnici na ljubo je treba reči, da Francija v več primerih ni intervenirala ob državnih in vojaških udarih kljub izrecnim zahtevam profrancoskih predsednikov. Značilen je bil tak primer leta 1963, ko >o v brazzavillskem Kongu Francozi v zadnjem hipu odrekli pomoč nepriljubljenemu predsedniku F. Youlouju. Takšne odločitve, da v nekaterih primerih ne posežejo, so zgovoren dokaz selektivnosti pri uporabi posameznih instrumentov francoske politike. Poučeni sodijo, da je Francija dala trdna jamstva režimom na oblasti le v tehle »ključnih« deželah: Senegaliji, Slonokoščeni obali, Kamerunu in morda na Madagaskarju — to pa spričo njihovega strateškega, političnega in gospodarskega pomena, pa tudi zaradi precejšnjih francoskih naložb v teh deželah. K tem štirim državam ponavadi prište- vajo še Gabon in Niger, predvsem zaradi ležišč urana, na katerih temelji francoska »udarna sila«. V teh deželah bi francoske čete, če bi grozila neposredna nevarnost z režimom na oblasti, intervenirale skoraj avtomatično. V teh deželah v preteklih treh desetletjih ni uspel niti en vojaški udar, znanih pa je tudi le nekaj poskusov (Senegalija, Gabon). Manj očitno, toda nič manj učinkovito je nadzorstvo nad financami večine nekdanjih francoskih posesti. V tropski Afriki so tri emisijske banke — Malgaška, Zahodnoafriška in Centralnoafriška. Zahodnoafriška banka pokriva Slonokoščeno obalo, Dahomej, Zgornjo Volto, Sene-galijo, Mavretanijo, Niger in Togo-, medtem ko Centralnoafriška banka pokriva Kamerun, Cad, Centralnoafriško republiko, Gabon in Brazzavil-ski Kongo. Malgaški frank in frank afriške finančne skupnosti (CFA) se vežeta neposredno na francoski frank in uživata jamstvo francoskega trezorja. To velja tudi za malijski frank. Na območju franka je uvedeno prosto prelivanje. Vse monetarne rezerve (zlato in devize) afriških dežel so v Parizu. Ta dokaj zamotani sistem finančnih aranžmajev zagotavlja na eni strani monetarno enotnost in stabilnost številnih dežel Afrike, na drugi strani pa omogoča nekdanji metropoli neposredno finančno nadzorstvo. Samo afriške države niso dobro seznanjene niti s poslovanjem finančne skupnosti niti s stanjem svojih financ in monetarnih rezerv. Ob zadnji devalvaciji franka se pariška vlada sploh ni posvetovala z afriškimi članicami območja franka, tako da so le-te avtomatično zgubile osmino deviz, ki so jih pridobile z izvozom v dežele zunaj območja franka. S tem mehanizmom je povezana francoska javna pomoč deželam Afrike. Poleg nekdanjih francoskih posesti dobivajo takšno pomoč tudi tri nekdanje belgijske kolonije oziroma ozemlja pod skrbništvom — Kongo-Kinšasa, Ruanda in Burundi. Francoska javna pomoč vsem tem deželam znaša okoli 200 milijonov dolarjev na leto, za celotno obdobje od leta 1959 do 1968 pa je bil skupni znesek okoli 3 milijarde dolarjev. V frankofonskih deželah tropske Afrike dela skupno okoli 12 tisoč francoskih strokovnjakov. Afriškim vladam so na razpolago skoraj brezplačno. Že ta olajšava kakor tudi jezikovne pregrade močno ovirajo prihod strokovnjakov iz drugih neafriških dežel. Več kot polovica skupnega števila francoskih strokovnjakov so učitelji in profesorji (okrog 7 tisoč). V Afriki dela tudi tisoč do dva tisoč francoskih rekrutov, ki jim delo v stroki računajo kot služenje vojaškega roka. Tudi ti so večinoma zaposleni kot učitelji in profesorji. Tem številkam je treba prišteti še kakih deset tisoč francoskih strokovnjakov v deželah severne Afrike, zlasti Magreba. Tudi zanje primakne precejšen del plače francoska vlada. Za številne frankofonske dežele je značilno, da bi nenaden odhod Francozov povsem ohromil šolstvo, predvsem srednje in visoko. Očitno se frankofonija ohranjuje v Afriki predvsem spričo močnih francoskih državnih subvencij. Neposredne proračunske dotacije, tehnična pomoč, drago vzdrževanje frankofonije — vse to bistveno prispeva k temu, da je skupna francoska javna pomoč afriškim deželam najvišja med pomočmi vseh sil, če jo izrazimo v odstotkih narodnega dohodka. Ali se to splača? Precejšen del sredstev, ki so odobrena kot javna pomoč, se preliva v francosko gospodarstvo v obliki naročil francoskega blaga in storitev, pa tudi v obliki prihrankov francoskih strokovnjakov. Za afriške frankofonske dežele je Francija največji trgovinski partner, ki sodeluje s 40 do 90 odstotki trgovinske menjave. Na drugi strani je delež francoske trgovine z deželami tropske Afrike le okoli 5 odstotkov skupne francoske menjave. Tej številki je sicer treba dodati precej obsežno menjavo z deželami Magreba. Poleg tega se Francija na območju franka oskrbuje s precejšnjim delom surovin, ki jih potrebuje njena industrija. Neki francoski zgodovinar je precej dokumentirano dokazoval, da fenomena francoskega imperializma ni mogoče pojasniti z grobim ekonomskim računom in da se v veliki meri francoska osvajanja finančno niso splačala. To je dokaj res tudi danes. Vendar pa se podoba močno spremeni, če upoštevamo profite francoskega zasebnega kapitala v Afriki in v zvezi z njo. Varovanje koristi francoskega zasebnega kapitala v Afriki je vsekakor eden izmed temeljnih ciljev francoske afriške politike. Simbol prepletanja vladne politike in zasebnih kapitalističnih interesov je osebnost Jacquesa Foccarta, generalnega sekretarja predsednika republike za afro-malgaške zadeve. Foccart je hkrati direktor v dveh velikih trgovinskih hišah, ki poslujeta v glavnem z Afriko. Ko gre za ohranitev vodilnega položaja francoskih podjetij, bank, zavarovalnic, transportnih podjetij in podobnega, so Francozi zelo odločni in ostri. Uspelo jim je preprečiti Američanom in Britancem, da so v večjem obsegu prodrli na njihovo območje, pa tudi v okviru Evropske gospodarske skupnosti jim je uspelo tako usmeriti delovanje sklada za razvoj, da precejšnja udeležba Zahodne Nemčije v tem skladu ni ogrozila ohranitve francoskega vplivnega območja v Afriki. Vendar pa so za ohranitev francoske navzočnosti nedvomno zainteresirane tudi vladajoče skupine v večini frankofonskih dežel tropske Afrike, zakaj to je dodatno poroštvo za njihovo oblast in .stabilnost krhkih državnih tvorb. Poleg njih se zato zavzemajo tudi višji sloji v teh deželah, ki vidijo pot razvoja v sodelovanju z nekdanjo metropolo. Tudi med najbolj korenitimi kritiki francoske dominacije niso redki Afričani, ki spoštujejo ali celo ljubijo Francijo ter njena kulturo in demokratične tradicije. Tudi med francoskimi strokovnjaki, duhovniki, misionarji in menihi so napredni ljudje, ki iskreno želijo pomagati Afričanom. Vsega kompleksa francosko-afriških odnosov torej ni mogoče omejiti izključno na izkoriščevalske motive in jih pojasnjevati z njimi. Točnih podatkov o skupnih francoskih naložbah v Afriki ni. Njihov obseg se je v minulem desetletju nedvomno zmanjšal glede na veliki odliv iz severne Afrike in nekoliko manjši odliv iz tropske Afrike. Večji priliv kapitala sa zaznamovali le v Slonokoščeni obali, Gabonu, Kame-runu, Nigru in nekoliko manj v Senegaliji. Leta 1965 je znašal letni priliv francoskega zasebnega kapitala v Afriko 246 milijonov dolarjev. Velika Britanija Če bi hoteli določiti simbol britanske navzočnosti v Afriki, potem je to nedvomno veliko poslopje v središču ganskega glavnega mesta Akre. V pritličju in v prvem nadstroju so prostori banke Barclays, največje banke v Afriki, medtem ko sedijo v drugih prostorih funkcionarji diplomatskega predstavništva vlade Njenega Veličanstva. Ko so lani izpraznili dve britanski oporišči v Libiji, so britanske oborožene sile praktično zginile z afriške celine. Tiste pomorske in letalske sile, ki so še vedno v bližini celine, pa Britanci uporabljajo v Afriki previdneje in z večjo zadržanostjo kot Francozi. To velja tudi glede rasističnih režimov v južnem delu celine. Britancem se zdi nelogično, da od njih v enem primeru zahtevajo, naj se vmešajo v zadeve dveh neodvisnih dežel (Južnoafriška republika in Južna Rodezija), medtem ko po drugi strani napredni svet obsoja takšno ravnanje v drugih primerih. Če ne računamo delne blokade uvoza nafte v Južno Rodezijo, je bila zadnja britanska vojaška intervencija v Afriki leta 1964 ob uporih v armadah Kenije, Ugande in Tanganjike. Na drugi strani je vojaška pomoč Velike Britanije pomembna. Pri tem dajejo vedno večji poudarek šolanju afriških oficirjev in podificirjev na britanskih otokih ter prodaji orožja. Na gospodarskem področju je britansko delovanje manj vezano na državo kot v primeru Francije, večjo vlogo pa imajo britanski zasebni kapital in javne korporacije. Skupne britanske neposredne zasebne naložbe v Afriki so leta 1965 cenili na 2,2 milijarde dolarjev od skupno 10 milijard dolarjev naložb v tujini. Skoraj polovica te vsote je šla v Južnoafriško republiko. Odtlej so velike vsote vložili v Libijo, Nigerijo (nafta) in v Zambijo, tako da sedanji znesek verjetno presega 2,5 milijard dolarjev. Vendar pa se je hitrost priliva v zadnjih letih zmanjšala zaradi nevarnosti nacionalizacije v Afriki in zaradi problemov britanske plačilne bilance. Veliki pomen zasebnega kapitala vsekakor ne pomeni, da britanska država ne nastopa kot čuvaj in porok britanskih ali bolje rečeno anglosaksonskih interesov v Afriki. Zakaj za razliko od Francije se britanski kapital v Afriki pogosto meša z ameriškim in sodeluje z njim. V primerjavi s Francozi so Britanci strpnejši in liberalnejši v odnosih s svojimi nekdanjimi posestmi. S tem so se bolj približali vrsti odnosov, kakršni obstajajo med politično neodvisnimi in suverenimi deželami. To se kaže tudi v bolj sproščenih odnosih v okviru Commonvvealtha. Britanski visoki komisarji niso avtomatično doajeni diplomatskega zbora, tako kot so francoski veleposlaniki v več frankofonskih deželah. V tisku in javnosti je povsem dopustna ostra kritika na račun nekdanje metropole, česar pa si v večini frankofonskih dežel ne bi bilo mogoče zamisliti. To se je lepo pokazalo, ko so anglofonske dežele ostro nastopile proti spremembi britanskega stališča glede prodaje orožja Južni Afriki. Francija je že več let glavni oskrbovalec Južnoafriške republike s sodobnim orožjem, vendar si nobena članica francoske skupnosti ni drznila tega grajati. Glede na vse to Britanci ne izvajajo neposrednega finančnomonetar-nega nadzorstva. Anglofonske dežele imajo svoje valute, katerih vrednost je usmerjena k funtu, ni pa določena avtomatično. Nigerija na primer ob devalvaciji britanskega funta ni posnemala tega ukrepa. Javna pomoč Velike Britanije anglofonskim deželam Afrike je skromnejša kot francoska pomoč in se giblje na ravni okoli 190 milijonov dolarjev na leto. Polovica te vsote so posojila. V skupni pomoči Velike Britanije deželam v razvoju (pretežno članicam Commonwealtha) je delež Afrike v minulem desetletju padel s 50 na 40 odstotkov na račun Azije. Tudi v sami Afriki so nastali premiki v korist zahodne Afrike (Nigerija in Gana), odpravili pa so pomoč Tanzaniji. Letni priliv britanskega zasebnega kapitala znaša okoli 200 milijonov dolarjev, kar je verjetno manj od profita. Temeljni cilj britanske strategije je ohranitev pridobljenih ekonomskih položajev, nadzorstva nad zelo pomembnimi viri surovin (nafta, zlato, diamanti, baker, kobalt in drugo) ter njihovo prodajo na svetovnem trgu, nadalje varovanje tržišča za svoje izdelke (več kot 10 odstotkov britanskega izvoza) in ohranitev svoje politične navzočnosti, čeprav skromnejše kot nekoč. Kot se je pokazalo, je mogoče doseči te cilje tudi brez neposredne vojaške navzočnosti. Niti nacionalizacija britanskih firm in bank (Tanzanija, Zambija, Libija) ne izključi vselej tudi britanskih interesov, saj afriške dežele potrebujejo kapital, strokovnjake in tržišča. Britanija je šla dlje kot Francija glede političnega in strateškega umikanja iz Afrike. Ta proces je tekel kot del revizije imperialnih globalnih ambicij in obveznosti v luči procesa dekolonizacije in sprememb v odnosih med velikimi silami. Zdaj se Angleži v veliki meri oslanjajo na lastni interes britaniziranih afriških elit. Združene države Amerike Ena izmed najpomembnejših sprememb v odnosih med velikimi silami je povečanje vloge ZDA in preraščanje te dežele v dejansko in edino globalno veliko silo. Afriška strategija ZDA je sestavni del svetovne strategije te velike sile, vendar pa je pri tem na dokaj skromnem mestu za Evropo, Daljnim vzhodom in Latinsko Ameriko. Poleg tega je ameriška strategija v Afriki še vedno preračunana na to, da tam, kjer je mogoče, dopolnjuje in podpira splošne interese ameriških zahodnoevropskih zaveznikov in nekdanjih kolonialnih sil v Afriki. Američani so neposredno nastopili tam, kjer se je zahodnoevropska navzočnost ustavila ali pa je bila prešibka, tam, kjer so imele ZDA svoje posebne in »tradicionalne« interese, ter tam, kjer to ni bilo v nasprotju s politiko nekdanjih kolonialnih sil. Neposredni vojaško-politični interesi ZDA v Afriki so odvisni od ameriških interesov v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Zato je severna Afrika za ZDA strateško pomembnejša od tropske Afrike. V primeru oboroženega spopada na evropskem bojišču ali v njegovi bližini bi imele tri afriške dežele izjemen strateški položaj — Maroko, Tunizija in Združena arabska republika. Te tri dežele so dejansko tudi dobile zelo pomemben del ameriške gospodarske pomoči Afriki. V glavnem zaradi izraelsko-arabskega spopada so ZDA v Egiptu morale odstopiti pred vplivom SZ. Slabost ameriških položajev vzdolž osi Suez-Rdeče morje, ki je nastala zaradi krepitve sovjetskega vpliva v Združeni arabski republiki, Jemenu, Južnem Jemenu, Sudanu in Somaliji, deloma nadomešča ameriška politična, gospodarska in vojaška navzočnost v Etiopiji. Južno od Sahare so najpomembnejši ameriški interesi vezani na Južnoafriško republiko. To je dežela z največjimi ameriškimi vlaganji na afriški celini, glede na svoja pomembna ležišča zlata, urana in drugih surovin in glede na strateški položaj za morske poti, zlasti po zapori Sueza. Na preostalen prostoru tropske Afrike se ameriško angažiranje omejuje na to, da nadzorujejo vire strateško pomembnih surovin, podpirajo prijateljsko razpoložene režime in preprečujejo prodor SZ in LR Kitajske. Skupne ameriške neposredne zasebne naložbe v Afriki so znašale leta 1966 več kot 2 milijardi dolarjev. Od tega je šlo kakih 45 odstotkov v Južnoafriško republiko in Libijo. Zdaj dosegajo te naložbe verjetno blizu 2,5 milijarde v primerjavi s skoraj 60 milijardami dolarjev skupnih ameriških naložb v tujini. Trgovina z Afriko znaša le 3,5 odstotka skupne trgovinske menjave z ZDA, skoraj tretjina tega pa velja za Južnoafriško republiko. ZDA dajejo gospodarsko pomoč omejenemu številu afriških dežel. To so Maroko, Tunizija, Etiopija, Kenija, Zambija, Kongo-Kinšasa, Nigerija, Gana, Liberija, in Gvineja. Nedavno potovanje ameriškega državnega sekretarja Rogersa, ki je obiskal skoraj vse omenjene dežele, poleg tega pa še Kamerun, zelo dobro priča o tem ameriškem izboni. Glavni poudarek potovanja je bil na Etiopiji, opaziti pa je bilo tudi, da se Američani zelo zanimajo za Kongo-Kinšaso in Nigerijo — največji in potencialno najbogatejši deželi tropske Afrike. Ne glede na stereotipna mnenja je ameriška pomoč življenjskega pomena za ohranitev ideološko in politično tako različnih režimov, kot so režimi Haileja Selasija, generala Mobutuja in Sekou Toureja. Sovjetska zveza Sovjetska zveza je nastopila v Afriki z veliko zamudo. Poleg tega ni imela strokovnjakov, ki bi dobro poznali razmere na celini, bila je obremenjena z ideološkimi predsodki in ni imela podpore lokalnih dejavnikov in agenture. Spričo tega je sovjetska diplomacija doživela vrsto porazov in spodrsljajev. Vsi trije afriški dobitniki Leninove nagrade za mir — Nkrumah, Keita in Ben Bela niso več na oblasti v svojih deželah, tako da je učinek precejšnjih sovjetskih naložb v njihove režime sumljiv. Svoj čas so tudi sovjetskega veleposlanika v Conacryju zaprosili, naj zapusti Gvinejo. Toda medtem se je sovjetska politika močno razvila. Namesto ideološko in blokovsko motivirane podpore režimom, ki obilno uporabljajo marksistično izrazoslovje, se je SZ lotila stvari pragmatično, kar bolj ustreza politiki miroljubne koeksistence. Sovjetsko gospodarsko in vojaško pomoč so začeli dobivati tudi konservativni zmerno prozahodni režimi (Maroko, Tunizija, Etiopija, Kenija) pa tudi tiste vlade, ki so preganjale tamkajšnje komuniste (ZAR). Sovjetska afriška diplomacija in afrikanistika sta se precej razvili, o čemer priča pravilna ocena verjetnega izida državljanske vojne v Nigeriji. Dosledna pomoč vzporedno z Veliko Britanijo vojaškemu režimu generala Gowona je prinesla Sovjetski zvezi diplomatsko zmago in prodor v dotlej največji politični rezervat Anglo-Saksoncev. Temu spremenjenemu sovjetskemu lotevanju se pridružujejo prizadevanja po gospodarskem prodoru, podpiranje prijateljsko razpoloženih politiziranih skupin in organizacij (sindikati, mladina, kulturna društva, odbori za mir itd.), širjenje geopolitičnega pasu naklonjenih ali nevtralnih dežel v razvoju. Celo pri konservativnih režimih je sovjetsko nastopanje začelo objektivno spodkopavati in omejevati politični monopol Zahoda v tem delu sveta. Sprememba v povojni Nigeriji najbolje priča o tem. V tej smeri je pomembna tudi podpora Sovjetske zveze osvobodilnim gibanjem v preostalih portugalskih kolonijah in drugje. Glavna smer sovjetskega prodora so strateško pomembne dežele severne Afrike. Pri tem so se osredotočili na najbližji in poleg tega politični pomembni Egipt. Ta dežela, oziroma Naserjev režim, je dobila več sovjetskih kreditov kot vsa preostala Afrika skupaj, vrednost vojaških kreditov ZAR presega skupno gospodarsko pomoč SZ vsej preostali Afriki. Sovjetsko pomoč ZAR so ocenjevali na 2 milijarde dolarjev do junijske vojne in najmanj še enkrat toliko pa je znašala po egiptovskem porazu. Naslednja najpomembnejša posojila Egiptu so krediti za postavitev Asuanskega jezu, ki je zamišljen kot simbol sovjetske pomoči Afriki. Skupno sovjetsko pomoč vsem drugim afriškim deželam do konca leta 1967 ocenjujejo na 850 milijonov dolarjev. Glede na vložene napore SZ sledita Somalija in Alžirija. Vojski teh dveh držav sta oboroženi pretežno s sovjetskim orožjem, v Somaliji pa je tudi 400 do 500 sovjetskih vojaških svetovalcev. Precejšnjo pomoč je SZ podelila tudi konservativnim ali zmernim prozahodnim, vendar strateško in politično pomembnim deželam: Etiopiji, Maroku in Tuniziji. Pomembna značilnost sovjetske pomoči je visok delež kreditov za nakup industrijske opreme in orožja ter veliko štipendij. V SZ študira 6 do 7 tisoč Afričanov. SZ je močno prispevala k industrializaciji afriških dežel, medtem ko je bila zahodna pomoč usmerjena bolj v kmetijstvo, lahko industrijo in razvoj infrastrukture. Čeprav SZ sama na teh treh področjih ni preveč razvita, pa sovjetska propaganda upravičeno opozarja, da so ustaljene oblike mednarodne delitve dela eden izmed poglavitnih vzrokov za podrejenost Afrike. Slabosti sovjetskega nastopanja v Afriki so predvsem posledica sorazmerno skromne gospodarske povezanosti z Afriko, medtem ko kulturne skoraj ni. Skupna trgovinska menjava SZ z Afriko brez ZAR je znašala leta 1966 komaj 172 milijonov dolarjev in je upadala. Občasne sovjetske državne, sindikalne in druge delegacije pa tudi kulturno-umetniška gostovanja ne morejo pomagati, da bi se pretežna povezanost Afrike z Zahodom zmanjšala. Dokaj avtarkično sovjetsko gospodarstvo, nizek delež zunanje trgovine, skromen in nestanoviten uvoz tropskih pridelkov, nezadostne zaloge konkurenčnih izdelkov za izvoz, neprožnost sovjetske trgovine in klirinško plačevanje, pomembna politična motiviranost v ekonomskih in kulturnih odnosih ter še nekateri drugi dejavniki preprečujejo, da bi prišlo do stanovitejših tokov menjave z Afriko, in objektivno omejujejo domet sovjetskega prodora. Glede na notranje in zunanje dejavnike je težko pričakovati, da bi se v bližnji prihodnosti na tem področju kaj spremenilo. Če ne bo izpeljala dejanske ekonomske reforme in se veliko bolj odprla, SZ ne bo mogla bistveno spodkopati ekonomske in kulturne prevlade Zahoda v Afriki. LR Kitajska Druga vzhodna velika sila še bolj zaostaja za Zahodom tako glede gospodarske, politične in kulturne povezanosti z Afriko kot glede gospodarskega potenciala, s katerim lahko podpre svojo afriško politiko. LR Kitajska !se je pojavila v Afriki leta 1963 do 1964, to je z znanim maratonskim potovanjem premiera Ču En Laja po Aziji, Albaniji in Afriki. Vendar to potovanje ni zapustilo trajnejših sledov. Tako kot druge velike sile je tudi Kitajska doživela več diplomatskih porazov, prekinitev odnosov in ne preveč vljudnih izgonov kitajskih strokovnjakov in diplomatov. Delno je bila to cena za posebni propagandi poudarek na podpiranju proti-imperialistične revolucije v Afriki. Glede na to, da LR Kitajska nastopa v Afriki prej kot tekmica SZ kot pa zahodnih velikih sil, se sklicuje na marksizem in išče lokalne zaveznike v levici, je treba opozoriti na nekatere razlike med tema velikima silama. Kitajska pomoč je bila nekajkrat manjša od sovjetske in Kitajci so dlje časa obdržali ideološko motiviranost svoje politike, čeprav so tudi oni sodelovali z zmernimi in prozahodnimi režimi. Kitajske izkušnje notranje graditve so z več plati bližje afriškim radikalom kot sovjetske. Bližje so jim zgodovinsko pa tudi glede začetne razvojne ravni. Kitajci so revnejši, njihovi strokovnjaki pa so skromnejši in bolj asketski kot sovjetski. Kitajski verbalni radikalizem in zavračanje tuje pomoči se tudi zdita imenitna afriškim radikalom. Poleg tega Kitajci niso belci in njihova dežela je še nedavno bila na pol kolonija Zahoda. LR Kitajska daje pomoč pogosto v obliki breobrestnih kreditov v tuji valuti, brez obveznosti, da je treba ta denar porabiti na Kitajskem, orožje pa sploh pošiljajo brezplačno. Sovjeti so manj širokosrčni glede tega. Kitajci so nekaj let iskali velik in politično pomemben projekt, simbol, ki bi se lahko primerjal z Asuanskim jezom. To jim je končno uspelo, ko so sklenili sporazum o postavitvi velike železniške proge, ki bo Zambijo prek Tanzanije povezala z Indijskim oceanom. Kitajska bo dala tehnično pomoč in kredit v višini 300 milijonov dolarjev. Zambija se bo s to progo osvobodila velike odvisnosti od Portugalske, saj teče čez portugalske kolonije vsa zambijska zunanja trgovina. Ta kitajski kredit presega vse kitajske ponudbe kreditov afriškim deželam do konca leta 1967, ki so znašala 296 milijonov dolarjev. Tanzanija in zlasti Zanzibar imata posebno pomembno mesto v kitajski politiki v Afriki. Kitajci so poleg gospodarske pomoči dali tanza-nijski mornarici na razpolago nekaj ladij in svetovalce. Kitajsko navzočnost je opaziti tudi še v Somaliji, Sudanu, Alžiriji, Gvineji, Maliju, Brazzavillskem Kongu in Burundiju. Namesto sklepov Glede na visoko odvisnost velike večine afriških dežel od velikih sil in drugih neafriških dežel se postavlja vprašanje, kakšne so stvarne možnosti za resnično emancipacijo afriške celine in politike neuvrščanja. Očitno je neuvrščenost prej želja številnih režimov in politično zavestnih delov prebivalstva kot pa resničnost. To se kaže v dokaj meglenih merilih, po katerih določajo neuvrščeno naravo te ali one dežele, kar velja tudi za afriške protagoniste tega gibanja. Kot mi je dejal lani strmogljavljen predsenik Dahomeja Zinsou, v največjem delu Afrike še vedno ni ekonomskih pogojev za neuvrščenost. Na drugi strani pa že zgolj obstoj in poudarjanje tega cilja, prizadevanja po medsebojnem povezovanju in skupnem nastopanju objektivno zboljšujejo položaj afriških dežel nasproti velikim silam. Glede tega je severna Afrika na boljšem kot tropska Afrika. Egipt, Tunizija in Maroko so si nekoč dovolili prekinitev z nekdanjimi gospodarji, v tropski Afriki pa je bila Gvineja edina dežela, ki je prekinila z nekdanjo metropolo, vendar z veliko hujšimi posledicami, ki so mejile na popoln zlom. Na drugi strani pa ne kaže precenjevati vloge zunanjih dejavnikov in zanemarjati zamotane družbene stvarnosti v afriških deželah samih. Ena izmed oblik takšnega precenjevanja pri nas je bilo, da so državne udare v Gani, Maliju in v nekoliko manjši meri v Alžiriji pojasnjevali s trditvijo, češ da gre za imperialistične zarote. Hkrati pa so zanemarjali notranjepolitične vzroke teh sprememb, ki so povsem zadoščali. Teorije o svetovnih zarotah so se v teh konkretnih primerih pokazale za neprimerne in celo škodljive. Poleg očitnih velikanskih problemov gospodarske in kulturne graditve ter utrditve krhkih afriških državnih tvorb je še nekaj dejavnikov, ki zavirajo uveljavitev Afrike na mednarodnem prizorišču. V medafriškem obsegu so to: razdeljenost celine na najmanj dve skupini dežel (arabska in tropska Afrika); zelo slaba ekonomska, kulturna in čisto fizična povezanost afriških dežel, zlasti prek Sahare; kljub več poskusom ekonomske integracije, med katerimi je najuspešnejša ekonomska in monetarna unija vzhodne Afrike, je vsaka afriška dežela večinoma sama zase povezana s svetovnim tržiščem in nekaterimi neafriškimi deželami. Glede na vedno hujše notranje probleme ise afriške vlade, kakor je videti, vedno manj zanimajo za val politične solidarnosti afriške celine, ki se je vzpel v boju za dekolonizacijo. Organizacija afriške enotnosti postaja vedno bolj žrtev retorike, drugih učinkovitih oblik povezovanja pa še ni. Nedvomno pa je mogoče našteti tudi dovolj dejavnikov, ki govorijo, da se afriške dežele vendarle lahko bolj osamosvojijo. Naravna bogastva celine, zlasti strateške surovine, dajejo tem deželam potencialno težo. Poleg tega je Afrika področje, kjer so velike sile vojaško sorazmerno malo navzoče, in ta celina ni prizorišče ostrega križanja interesov ali življenjsko pomembno področje za varnost velikih sil. Kljub stalnemu, čeprav blagemu porastu lastnih oboroženih sil afriških dežel (zdaj imajo 375 tisoč mož in porabijo zanje 2,4 odstotkov skupnega družbenega proizvoda), so medafriški spopadi zelo redki. Pri tem štejem za izjemo rasistične dežele na jugu Afrike. Razpored položajev velikih sil na afriški šahovnici kaže, da se močno križajo v različnih kombinacijah — od tekmovanja do sodelovanja. Ta pestra prepletenost daje inteligentnim voditeljem neke določene možnosti, da manevrirajo in izrabljajo nasprotja med velikimi ter tako dosegajo Čim boljše rezultate v zunanji podpori. Sekou Toureju je doslej uspelo, da se je obdržal, v veliki meri po zaslugi nasprotij med francoskimi, ameriškimi, pozneje pa tudi sovjetskimi in kitajskimi interesi. Spretno manevriranje je precej pomagalo tudi Naserjeverpu režimu in nedvomno povečalo skupen obseg pomoči Egiptu. Če hočejo afriške dežele čimbolj izkoristiti možnosti za nadaljnjo osamosvojitev, se morajo notranje utrditi (včasih pa tudi narobe). Morale se bodo tudi bolj povezovati med seboj, pa tudi z drugimi deželami, ki so delno v podobnem položaju, kar pomeni med drugim, da so usmerjene k zunajblokovski politiki. V največ primerih je to najboljši način, da iz objekta mednarodne politike Afrika postane njen subjekt. Spoznanje o takšni možnosti daje moč gibanju neuvrščenosti in upanje tistim, ki želijo dobro enakopravnejši Afriki v medsebojno odvisnem svetu. Georg Lukacs Pismo Albertu Carocciju* Budimpešta, 8. 2.1962 <0 Dragi gospod Carocci! jg Zelo me mika, da bi o problemih, ki ste jih načeli s svojimi sedmimi vprašanji, spregovoril zelo nadrobno, saj je v njih zbrano skoraj vse, f kar mnoge od nas prizadeva že leta. Žal pa so moje okoliščine take, da C moram ta namen takoj opustiti. Ker pa Vam svojih nazorov vendarle nočem povsem zamolčati, se bom zadovoljil zgolj z zasebnim pismom, 1 za katero pa nikakor ne bi hotel trditi, da sistematično obravnava vsa J3 bistvena vprašanja. q Začenjam z izrazom »kult osebnosti«. Seveda se mi zdi nesmiselno ^J zvajati vsebino in problematiko svetovnozgodovinsko tako važnega obdobja zgolj na individualne lastnosti enega človeka. Resda so v mojih študentskih letih na nemških univerzah učili: »Možje delajo zgodovino«. Celo moj takratni »sociologizem« po zgledu Simmla in Maxa Webra pa je zadoščal, da sem se lahko takim patetičnim oznanilom samo smehljal. Kaj šele po desetletja trajajoči šoli marksizma? Že moja čisto prva, še skoraj povsem neposredna reakcija na XX. kongres je bila prek osebe uperjena na organizacijo: na aparat, ki je »kult osebnosti« proizvedel in ga potem utrdil kot neizbežno razširjeno reprodukcijo. Takrat sem si predstavljal Stalina kot vrh piramide, ki se je razširjala navzdol in so jo sestavljali sami »majhni Stalini«, ki so jih z vrha gledali kot objekte, od spodaj pa kot producente in poroke »kulta osebnosti«. Ko bi ta aparat gladko ne deloval, bi »kult osebnosti« ostal subjetivna pobožna želja, predmet patologije, nikdar se ne bi bil mogel razrasti do tiste družbene učinkovitosti, kot jo je desetletja imel. Ni bilo treba dosti razmišljanja, da si sprevidel, da tako fragmentarna neposredna podoba, ne da bi zato nujno bila napačna, lahko daje le fragmentarno in površno predstavo o nastanku, bistvu in učinku nekega pomembnega obdobja. Za misleče ljudi, ki so zares predani na- * ALBERTO CAROCCI, izdajatelj italijanske revije Nuovi Argomenti, je ob XXII. kongresu KP SZ (oktobra 1961) napravil anketo. Tu ponatisnjeno pismo je LUKACSOV odgovor CAROCCIJU. Prvič so ga objavili leta 1962 v Nuovi Argomenti (št. 57—58). Prva nemška verzija je izšla v zvezkih 115—116, 117 (1963), str. 335— 337, str. 407—411 Foruma (10. letnik) z naslovom »Zasebno pismo o Stalinizmu« (»Privatbrief iiber Stalinismus«). (Ur.) predku, se je nujno odprlo vprašanje socialne geneze tega razvojnega obdobja, vprašanje, ki ga je prvi tako pravilno formuliral Togliatti, da je namreč treba odkriti družbene pogoje nastanka in trdnosti »kulta osebnosti«, seveda iz notranje dinamike ruske revolucije; Togliatti je prav tako pravilno dodal, da so v prvi vrsti sovjetski ljudje poklicani, da to store. Seveda pri tem ne gre zgolj za problem zgodovine. Zgodovinsko raziskovanje nujno prehaja v kritiko tako nastale teorije in prakse. In sicer — o tem sem bil prepričan od vsega začetka — bi moralo tako podrobno razmišljanje razkriti vse, kar je napačnega v ideologiji, ki je povezana s »kultom osebnosti« in izvira iz njega. Takim raziskovalcem bi se zgodilo tako, kot Ibsen opisuje ideološki obrat svoje žene Alvig v Strahovih1: »le za en vozel sem hotela pocukati, ko pa sem tega razvezala, se je vsa stvar razparala. In tedaj sem opazila, da je bil le strojni šiv«. Ta rezultat ni primarno odvisen od odnosa tistega, ki se vprašanja loteva; pač pa je organska posledica obravnavanega materiala. To raziskovanje je tudi še do danes ostalo zgolj postulat resničnega marksizma in od mene nikakor ne morete pričakovati, da bom jaz, ki nisem kompetenten poznavalec tega področja, dal tudi le poskus razrešitve; kaj šele v pismu, katerega zgradba je nujno še bolj subjektivna in fragmentarna, kot bi bil lahko kakšen esej o tej temi. Vsekakor pa mora biti vsakomur jasno, da je izhodišče lahko le notranji in mednarodni položaj ruske proletarske revolucije leta 1917. Objektivno je treba misliti na vojna opustošenja, na industrijsko zaostalost, na sorazmerno kulturno zaostalost Rusije (nepismenost itd.), na vrsto državljanskih vojn in intervencij od Brest-Litovska do Wrangla itd. Kot — pogosto zanemarjen —• subjektiven motiv se temu pridružuje Leninova omejenost v možnosti, da bi svoja pravilna spoznanja prenesel v prakso. Vse preradi danes pozabljamo — ker so njegove odločitve vendarle prodrle —, proti kakšnim odporom se je moral boriti v svoji lastni stranki. Kdor le malo pozna predzgodovino 7. novembra, miru v Brest-Litovsku, kdor le kolikor toliko pozna NEP, bo vedel, kaj s tem mislim. (O Stalinu kroži anekdota, da je za časa notranjih razprav o miru v Brest-Litovsku dejal: najvažnejša naloga bi bila zagotoviti Leninu zanesljivo večino v centralnem komiteju). Po Leninovi smrti je bilo obdobje državljanskih vojn in intervencij sicer končano, vendar posebno glede teh drugih ni bilo nikakršnega jamstva, da se ne bi mogle vsak čas ponoviti. Pokazalo se je, da je ekonomska in kulturna zaostalost težko premagljiva ovira za obnovo dežele, ki naj bi gradila socializem in hkrati jamčila za njegovo obrambo proti poskusom obnovitve kapitalizma. Znotraj partijske težave so z Leninovo smrtjo kajpada le narasle. Ker je revolucionarni val, ki je sprožil leto 1917, uplahnil, ne da bi bilo mogoče tudi v drugih deželah za trajno vzpostaviti diktature proletariata, se je bilo treba odločno spopasti z vprašanjem graditve socializma v eni (zaostali) deželi. To je čas, v katerem se je Stalin izkazal kot pomemben, daljnoviden državnik. Učinkovita obramba Leninove nove teorije o možnosti socialistične družbe v eni deželi proti napadom predvsem Trovskega, je, kot moramo danes presoditi, rešila sovjetski razvoj. Nikakor ni mogoče zgodovinsko pravično 1 HENRIK IBSEN, Gespenster. V: Samtliche Werke, Volksausgabe in fiinf Banden, izdala J. Elias in P. Schlenther, zv. IV, Berlin 1907, str. 139. (Ur.) ocenjevati vprašanja Stalina, če ne gledamo frakcijskih bojev v komunistični partiji s tega gledišča; Hruščov je to vprašanje pravilno obravnaval že na XX. kongresu. Dovolite mi zdaj majhen ekskurz o pomenu rehabilitacije. Nedvomno je vse, ki jih je Stalin krivično preganjal, obsodil, umoril v tridesetih letih in pozneje, treba oprati vseh obtožb, ki so si jih izmislili proti njim (vohunstvo, diverzantstvo itd.). To pa nikakor ne pomeni, da bi morale biti prav tako deležne »rehabilitacije« tudi njihove politične napake, njihove napačne perspektive. To velja predvsem za Trockega. Saj je bil on glavni teoretski zagovornik teze, da socializma ni mogoče graditi v eni deželi. Zgodovina je njegovo koncepcijo že zdavnaj ovrgla. Če pa se prestavimo nazaj v čas neposredno po Leninovi smrti, izhaja iz tega stališča nujna alternativa: ali z »revolucionarnimi vojnami« razširiti podlago socializma ali pa se vrniti k družbenemu stanju pred 7. novembrom; to rej dilema: pustolovstvo ali kapitulacija. Zgodovina tu ne dopušča rehabilitacije Trockega; potrdila je, da je imel Stalin v nasprotju z njim v takrat odločilnih strateških vprašanjih popolnoma prav. Na Zahodu zelo razširjena legenda, da bi bil Trocki, ko bi prišel na oblast, obrnil razvoj v bolj demokratično smer kot Stalin, se mi zdi prav tako napačna. Spomniti se je treba le razprave o sindikatih leta 1921, pa spregledamo to legendo kot legendo: takrat se je Trocki v nasprotju z Leninom zavzemal za stališče, da je treba za učinkovitejšo podporo produkcije podržaviti sindikate, kar objektivno ne pomeni nič drugega, kot da jih je v bistvu treba odpraviti kot množične organizacije s svojim življenjem. Lenin, ki je ustrezno proletarski demokraciji izhajal iz konkretnega položaja, iz položaja sindikatov med partijo in državno oblastjo, jim celo dodeljuje nalogo, da branijo materialne in duhovne interese delavcev (če je treba tudi proti zbirokratizirani državi). Nočem in ne morem se tu podrobno spuščati v to vprašanje. Res pa je, da je Stalin v poznejših letih de facto (ne v argumentaciji) nadaljeval linijo Trockega, ne pa Lenina. Če je torej pozneje Trocki očital Stalinu, da si je prisvojil njegov program, potem je imel v marsičem prav. Za mojo oceno obeh osebnosti sledi iz tega: tisto, o čemer danes sodimo, da je bilo v Stalinovem času despotsko, antidemokratsko, se strateško zelo tesno stika s temeljnimi stališči Trockega. Socialistična družba, ki bi jo vodil Trocki, bi bila vsaj toliko nedemokratična kot Stalinova — le da bi strateško temeljila na dilemi politika katastrofe ali kapitulacija namesto na v bistvu pravilni Stalinovi liniji, na možnosti socializma v eni deželi. (Moji osebni vtisi s srečanj s Trockim leta 1921 so v meni zbudili prepričanje, da je bil individualno še močneje zasidran v »kultu osebnosti« kot Stalin.) Odveč se mi zdi, da bi obširno pisal o Buharinu. 2e sredi dvajsetih let, ko je bil njegov položaj popolnoma nesporen, sem opozarjal na to, kako zelo problematičen je njegov marksizem prav glede na teoretske osnove.2 Vrnimo se h glavni temi. Zaslužene zmage v razpravah dvajsetih let niso odpravile težav Stalinovega položaja. Objektivno osrednje vprašanje, vprašanje vehementno stopnjevanega tempa industrializacije, bi po vsej 2 Prim. Lukacsovo recenzijo Buharinove Teorije historičnega materializma (The-orie des historischen Materialismus) v GEORG LUKACS, Werke zv. 2, Neuwied/Ber-lin 1968, str. 598 isl. == Werkauswahl zv. 2, str. 188 isl. (Ur.) verjetnosti komajda bilo mogoče reševati v okviru normalne proletarske demokracije. Neplodno je danes razglabljati o tem, ali in kako daleč bi bil Lenin našel rešitev. Če gledamo nazaj, vidimo na eni strani težave objektivnega položaja, na drugi strani pa, da je Stalin pri premagovanju teh težav vse bolj ekscesivno šel prek nujno potrebnega. (Razkriti prava razmerja bi bila naloga prav tistega raziskovanja, ki ga je Togliatti pričakoval od sovjetskih znanstvenikov.) V najtesnejši zvezi s tem — ne da bi bil seveda s tem identičen — je Stalinov položaj v partiji. Seveda je med razpravami in po njih sčasoma sezidal tisto piramido, o kateri sem na začetku govoril. Takega aparata pa ni treba le izdelati, treba ga je tudi nenehno držati v teku; vedno se mora po želji in zanesljivo odzivati na vsakdanja vprašanja vseh vrst. Postopno je bilo torej treba izdelati tisto načelo, ki ga danes imenujemo načelo »kulta osebnosti«. Tudi tu bi morali zgodovino obdelati kompetentni sovjetski poznavalci vsega materiala (vključno z doslej neobjavljenim). Kar so lahko opazili tudi neprizadeti, je bila prvič sistematična razgradnja vseh partijskih razprav, drugič porast organizacijskih ukrepov proti tistim, ki so se upirali, in tretjič preraščanje takih ukrepov v sodne in državno-administrativne. Zadnje stopnjevanje je bilo seveda sprejeto s topo grozo. Pri drugem je še delovala folklora šal ruske inteligence. »Kakšna je razlika med Heglom in Stalinom?« se je glasilo vprašanje. In odgovor: »Pri Heglu imamo tezo, antitezo in sintezo, pri Stalinu pa referat, koreferat in organizacijske ukrepe.« Koristen namig za zgodovinsko presojo tega razvoja je dal Hruščev na XX kongresu, ko je dejal, da so bili politični procesi tridesetih let politično odveč, saj je bila takrat še povsem zlomljena moč kakršnekoli opozicije. Nikakor ne mislim, da sem kompetenten, da prikazujem ta razvoj in sile, ki so ga gnale. Tudi teoretsko bi bilo treba pokazati, kako je Stalin, ki je v dvajsetih letih še pametno in spretno branil Leninovo dediščino, v vseh važnejših vprašanjih prihajal v vedno večje nasprotje z Leninom, pri čemer nič ne spremeni dejstvo, da se je v besedah oklepal Leninovih naukov. Nasprotno. Ker je Stalin lahko vedno bolj energično uveljavljal zahtevo, da ga morajo imeti za edinega zakonskega Leninovega dediča, šteti za edino avtentičnega interpretatorja, ga priznati za četrtega klasika marksizma, se je vedno močneje utrjeval usodni predsodek o istovetnosti Stalinovih teorij s temeljnimi načeli marksizma. Ponavljam. Ne morem več imeti za svojo nalogo, da bi znanstveno prikazal ta položaj in njegov nastanek. Jemljem ga, kakršen v resnici je, kot dejstvo in poskušam v nadaljevanju ob nekaterih važnih, osrednjih dejstvih osvetlili njegove teoretske in kulturne posledice in v njem imi-nentno učinkujočo metodo. (Pri tem bi rad vnaprej pripomnil, da se ne brigam dosti za to, ali in koliko je mogoče dokazati, da posamezne teorije izvirajo od Stalina samega. Pri duhovni centralizaciji, kakršno je ustvaril Stalin, tako in tako ni bilo mogoče, da bi se neki nazori lahko trajno uveljavili, ne da bi jih bil vsaj dopustil; torej je njegova odgovornost zanje vsekakor evidentna). Začenjam z navidez skrajno abstraktnim metodičnim vprašanjem: stalinistična težnja je, da se po možnosti povsod izključi vsa posredovanja in najsurovejše fakticitete neposredno poveže z najsplošnejšimi teoretskimi stališči. Prav tu se jasno pokaže razlika med Stalinom in Leninom. Lenin je zelo natančno razlikoval med teorijo, strategijo in taktiko in je vedno skrbno proučeval in upošteval vsa posredovanja, ki jih — pogosto skrajno protislovno — povezujejo med seboj. Seveda v pismu — pa naj se med pisanjem še tako razvleče — ne morem te Leninove teoretske prakse niti nakazati. Iz tega kompleksa bi vzel za primer le Leninu tako važni pojem taktičnega umika. Metodološko je kajpak jasno, da nujnost in koristnost umika lahko dojamemo le iz vsakokratnih konkretnih razmerij sil, ne pa iz najsplošnejših načel; ta načela ■— bolj ali manj posredno — določajo cilj itd., ki si ga postavimo v vsakokratni akciji, in so zato velikega pomena tudi za umik sam, ker sodoločajo njegov način, obseg itd., da ne bi postal ovira za novo napredovanje. Da moramo pri tem spoznati zelo razvejan in zapleten sistem posredovanja, da bi lahko umik prožno izpeljali, tega ni treba posebej razlagati. Stalin, ki ni imel že »naravno« učinkujoče Leninove avtoritete, nastale z velikimi dejanji in važnimi teoretskimi pridobitvami, je iskal izhoda v tem, da je skušal na takoj razumljiv način upravičiti vse svoje ukrepe in jih prikazati kot nujne posledice marksistično-leni-nističnih naukov. V ta namen je moral obiti vsa posredovanja, teorijo je moral neposredno povezati s prakso. Zato iz njegove slike sveta zgine toliko Leninovih kategorij; tudi umik je pri njem videti kot korak naprej. Stalinova netankovestnost je bila pri tem tolikšna, da je v skladu s takimi zahtevami po potrebi preoblikoval tudi teorijo. To se je najbolj groteskno pokazalo pri kitajskem vprašanju, pri čemer je vir grotesknosti dejstvo, da je takrat Stalin v taktičnem smislu imel popolnoma prav. (Pri vsej najostrejši kritiki ne smemo nikdar pozabiti, da je bil Stalin pomembna politična figura.) Trocki in njegovi privrženci so zagovarjali stališče, da je na Kitajskem, ker so tam prevladovali azijski produkcijski odnosi kot jih je obravnaval Marx nepotrebna meščansko demokratska revolucija — ki je v Evropi prehod od fevdalizma h kapitalizmu — in da je tam izbruh proletarske revolucije pred vrati. Stalin je pravilno spregledal politično napačnost in neodgovornost tega stališča. Toda namesto da bi jo ovrgel s konkretno analizo tedanjega stanja na Kitajskem in iz tega sledečih taktičnih nalog, je azijske produkcijske odnose preprosto črtal iz znanosti in statuiral kitajski (splošno azijski) fevdalizem. Vsa orientalistika je bila v Sovjetski zvezi s tem prisiljena, da formacijo, ki je ni, vzame za »podlago« vseh svojih raziskav. Isto metodologijo kaže drug, dosti slavnejši primer. Mislim na Stalinov sporazum s Hitlerjem leta 1939. Spet gre za to, da je po mojem mnenju Stalin sprejel taktično v bistvu pravilno odločitev, ki pa je imela usodne posledice prav zato, ker je tudi tu, namesto da bi taktični umik, ki so mu ga vsilile konkretne okoliščine, obravnaval kot umik, svoje ukrepe, ki mu jih je ukazovala stiska, brez vsakega teoretskega posredovanja spremenil v načelno ovrednotenje mednarodne strategije proleta-riata. Ne bi se tu spuščal v težavni problemski kompleks, kakšne prednosti in kakšne slabosti tako politične kot moralne narave je prinesel sporazum leta 1939. Njegov neposredni namen je bil, da odgodi neizbežno grozeči Hitlerjev napad, in to napad, ki bi ga bila Chamberlain in Da-lalier odkrito ali skrivaj podpirala. Nadaljnja taktična perspektiva je bila tale: če bo Hitler —■ kot se je res zgodilo — sporazum s Sovjetsko zvezo uporabil kot ugodno priliko za napad proti zahodu, bi pozneje, če bi prišlo do vojne med Sovjetsko zvezo in Nemčijo, za Sovjetsko zvezo postala najverjetnejša zveza z zahodnimi demokracijami, za katero si je prizadevala že za časa Miinchna. Tudi tu so dogodki potrdili Stalinovo taktično daljnovidnost. Usodna za vse revolucionarno delavsko gibanje pa so postala Stalinova teoretsko-strateška sklepanja. Vojno, ki je izbruhnila med hitlerjevsko Nemčijo in zahodnimi silami, je dal Stalin razglasiti za prav takšno imperialistično vojno, kakršna je bila prva svetovna vojna. To se pravi: takrat pravilne Leninove strateške parole (»sovražnik je v lastni deželi«, »preobrazba imperialistične vojne v državljansko« itd.) naj bi nespremenjene veljale za dežele, ki so se morale in hotele braniti pred hitlerjevskim fašizmom. Treba je prebrati le prvi del cikla romanov Komunisti, ki ga je napisal partiji tako zvest pisatelj kot Aragon, da sprevidimo mednarodno tako porazne posledice Stalinovega »posploševanja« enega taktičnega koraka. Najusodnejše posledice pa presegajo še tako kričeče posamezne primere. Velika avtoriteta marksizma za Leninovih časov je temeljila na tem, da so dialektično enotnost teoretske usmerjenosti, trdnosti načel in taktične prožnosti splošno občutili. Nova Stalinova »metodologija« je privedla do tega, da široki in marksizmu nikakor ne vedno a limine sovražno razpoloženi krogi poslej v Stalinovih teoretskih izvajanjih niso videli nič drugega kot sofistične, marsikdaj psevdoteoretske »utemeljitve« za predvsem taktične ukrepe hitro minljive veljave. Stalin je s tem napravil veliko uslugo teoretskim željam številnih meščanskih mislecev, ki jim je bil marksizem zgolj politična »ideologija« kot vsaka druga. Če dandanes globoke in pravilne parole Hruščeva, kot npr., da se je imperialistični vojni mogoče ogniti, o koeksistenci itd., doživljajo pogosto podobne razlage, potem je to posledica Stalinove dediščine. Načelno-radi-kalen obračun z njeno metodologijo in ne zgolj s posamično vzetimi napakami je torej tudi v najnujnejšem praktičnem pomenu zahteva dneva. Tu našteti primeri so seveda primeri skrajne narave. Njihova načela pa so začela v vsakdanji praksi splošno učinkovati. Pri tem pa poleg doslej omenjenih razlogov nikakor ne smemo zgubiti spred oči dejstva, da je znaten del stare partijske inteligence bil v opoziciji proti Stalinu (iz česar seveda ne sledi, da bi bile take opozicije zastopale metodološko in stvarno pravilna stališča). Stalinu sta bila potrebna aparat, ki je natančno izvrševal njegove odločitve, in po možnosti še pritrjevanje najširših množic; tudi zato je svoje teoretske izjave radikalno poenostavil. Izključitev posredovanja, neposredno povezovanje najsplošnejših načel s konkretnimi zahtevami dnevne prakse sta bila na videz zelo primerno sredstvo za ta namen. Tudi tu ni v praktični uporabi konkretiziral teorije, temveč je, nasprotno, do vulgarizacije poenostavljal načela po — pogosto zgolj dozdevnih — potrebah prakse. Tudi tu bi iz kopice dejstev omenil le en primer. V svojem zadnjem ekonomskem delu3 je Stalin »odkril« nekaj, kar so bili prej spregledali Mara, Engels in Lenin: da ima namreč vsaka ekonomska formacija neki »temeljni zakon«, ki ga je mogoče zgostiti v en kratek stavek. Ta je tako enostaven, da ga lahko takoj razume še tako omejen in domišljav ' J. Stalin, Ekonomski problemi socializma v SSSR (Okonomische Probleme des Sozialismus in der UdSSR. Dt. Kleine Biicherei des Marxismus-Leninismus), 1. izdaja, Berlin 1952. (Ur.) funkcionar; še več kot so: s pomočjo tega stavka lahko glede na »desne« ali »leve« odklone takoj presodi vsako znanstveno-ekonomsko delo, o katerem v resnici nima niti pojma. Mara, Engels in Lenin so vedeli, da so ekonomske formacije razgibani sistemi, katerih bistvo je mogoče opisati le z natančnim odkrivanjem vseh važnih odločitev, njihovih medsebojnih odnosov, razmerij itd. Stalinovi »temeljni zakoni« izrekajo trivialnosti, ne razlože prav ničesar, navdajajo pa nekatere kroge z ilizijo, da vedo vse najbolje. V isto smer vulgarizacije z izključitvijo posredovanj spada Stalinova ugotovitev v njegovem sestavku o jezikoslovju,4 po kateri morajo, ko zgine neka ekonomska formacija, zginiti tudi njena ideologija itd. itd. Različni momenti Stalinove metode so sistematična enota in v njej prehajajo drug v drugega. Gotovo ste že postali pozorni na subjektivizem v Stalinovi osebi. V tem sistemu je ta subjektivizem zares temeljna prvina. Svojo čisto podobo dobi v Stalinovem razumevanju partijnosti. Tudi tu gre za važen sestavni del Leninove teoretske koncepcije. Že v svojih mladostnih letih se ukvarja s tem problemom in oblikuje njegove subjektivne kot tudi objektivne momente. Subjektivni moment je jasen in enostaven: odločno zavzeto stališče v razrednem boju. Če pa Lenin kritizira objektivizem meščanskih znanstvenikov, tedaj opozarja na posebno vrsto determinizma, ki se vse prelahko sprevrže v apologetiko dejstev, razumljenih kot nujnost. Medtem ko materialistična partijnost raziskuje globje in konkretneje in pri tem izhaja od sil, ki so dejansko gibalo, je bolj dosledno objektivna od »objektivista« in pomaga objektiviteti globje in popolneje do veljave. Pri Stalinu ta drugi moment popolnoma odpade; pride do tega, da z enim zamahom zavrže vsako stremljenje po objektivnosti, ga ožigosa kot objektivizem in ga izpostavi zaničevanju. (Ker je bil Stalin pameten človek, se je včasih ustrašil posledic subjektivizma, ki ga je bil sprostil, tako npr. v ekonomiji. Trajno pa ga ni niti mogel niti hotel izključiti; vse preveč globoko je bilo to stališče zasidrano v metodi, ki jo je bil uvedel). Ker je hotel Stalin za vsako ceno vzdrževati citatno kontinuiteto z Leninovim delom, je pri tem prišlo ne le do posiljevanja dejstev, temveč tudi Leninovih tekstov. Najočitnejši primer je znani Leninov članek iz leta 1905, s katerim je v novih razmerah legalnosti hotel napraviti red v partijskem tisku in v partijski založbi. Za časa Stalina pa je ta članek sčasoma postal sveto pismo »partijnosti« za vse področje kulture, predvsem pa za področje literature, zato bi se pisatelj spremenil zgolj v vijak velike mašinerije. Čeprav je Leninova žena in najtesnejša sodelavka N. Krupskaja v pismu opozarjala, da se ta Leninov članek sploh ne nanaša na leposlovje, obstajajo še danes težnje, da ga prikazujejo kot svetopisemsko resnico o tej stvari.5 Med drugo svetovno vojno je doživel podobno usodo Hegel, ki so ga za potrebe agitacije za boj zoper hitlerjevsko Nemčijo popačili v ' J. Stalin, Ober den Marxismus in der Sprachwissenschaft. V: Der Marxismus und die Fragen der Sprachwissenschaft. Dt. (Kleine Biicherei des Marxismus-Leninis-mus), 1. izdaja, Berlin 1951. Stalinov članek je izšel prvič v Pravdi leta 1950. (Ur.) s Glej V. I. Lenin, Parteiorganisation und Parteiliteratur. V: Lenin — Werke, zv. X. str. 29 isl. O stališču KRUPSKE glej v zadnjem času ERNEST FISCHER, Kunst und Koeksistenz. Beitrag zu einer modernen marxistischen Asthetik. (Rowohlt Paperback, 53) Hamburg 1966, str. 193 isl. (Ur.) ideologa reakcionarnega odpora proti francoski revoluciji. Pustimo vnemar, da to razumevanje oporeka nazorom Marxa, Engelsa in Lenina — kot komičen kontrast pa le lahko omenimo, da so v istem času iz podobnih agitacij skih potreb napravili carističnega generala Suvorova za revolucionarja. Da je Suvorov vodil bojne pohode proti francoski revoluciji, medtem ko se je Hegel do konca življenja navdušeno potegoval zanjo, to Stalinovega »partijskega veličja« ni prav nič motilo; saj ko bi priznal dejstva, bi to vendar bilo »objektivizem«. Vrhunec te težnje je Zgodovina VKPb," razširjena v milijonih primerkov. Ker »partijnost« najvišjega funkcionarja je tu tisti demiurg, ki ustvarja dejstva ali jih odstranja, ki po potrebi povzdiguje ljudi in dejanja k bivanju in veljavi ali pa jih izničuje. Ta zgodovina je zgodovina bojev frakcij, ki pa jih ne zastopa ali nosi noben človek, je zgodovina anonimnih opozicij itd., zgodovina, v kateri, razen Lenina seveda, obstaja edinole Stalin. (V prvi izdaji je bila seveda ena izjema; Ježov,7 »naš Marat«, prvi pripravljalec velikih procesov, je bil tudi omenjen; po padcu so izbrisali tudi njegovo ime.) V vsem tem se kaže še ena metodološka misel. Klasikom marksizma je veljalo za samoumevno, da daje znanost material in gledišča, na podlagi katerih se sprejema politične odločitve. Propaganda in agitacija sprejemata svojo snov iz znanosti, iz znanstveno predelane prakse. Stalin to razmerje sprevrača. Iz razlogov »partijnosti« mu je agitacija najpomembnejša. Njene potrebe določajo, kot sem že prej pokazal na nekaterih primerih, kaj mora znanost povedati in kako. Naj to osvetlim s primerom. Stalin prikazuje v slavnem IV. poglavju Zgodovine VKPb bistvo dialektičnega in historičnega materializma. Ker je šlo za popularno knjigo za množično branje, bi Stalinu nihče ne zameril, ko bi bil razvejane in zapletene spore klasikov o tej temi zgostil na nekaj shematsko-učbeniško nabranih opredelitev. Usoda filozofskih znanosti po izidu tega dela pa kaže, da je šlo za zavestno metodologijo in kulturno politiko, in sicer v smeri, ki sem jo pravkar pokazal. Stalinove agitatorske poenostavitve (pogosto vulgarizacije) so namreč takoj postale edini ukazovalni smernik in nepremostljiva ovira filozofskega raziskovanja. Kdor si je na primer, oprt na Leninove filozofske zapiske, drznil iti dalj, kot dovoljujejo določila IV. poglavja, ali pa je ta določila preprosto le dopolnil, ga je doletelo ideokoško prekletstvo in svojih raziskovanj ni mogel objaviti. Iljičov na XXII. kongresu ni zastonj ugotavljal, da so filozofija, ekonomija in historika v zadnjem desetletju stagnirale.8 Oblike podrejanja se niso omejevale samo na IV. poglavje in ne zgolj na filozofijo. Vsa znanost in vse leposlovje naj bi služila agitacij-skim potrebam, formuliranim izključno od vrha — Stalina. Da pa bi ■ Prim. Geschichte der Komunistischen Partei der Sowjetunion (Bolschewiki). Kuzer Lehrgang, 1938, nem. Berlin 1946. (Ur.) 7 N. J. Ježov, namestnik ljudskega komisarja za poljedeljstvo za časa pospešene koiektivizacije v ZSSR (1929—1930), od XVI. kongresa KP SZ vodja oddelka centralnega komiteja za razdelitev in organizacijo, leta 1937 generalni komisar za državno varnost, potem dodatno ljudski komisar za notranje zadeve in ljudski komisar za rečno plovbo, je bil decembra 1938 odstavljen kot ljudski komisar za notranje zadeve in kot generalni komisar za državno varnost, kmalu nato pa še kot ljudski komisar za rečno plovbo. Je odgovoren za čistke v letih 1930 do 1934 in 1936 in 1937. (Ur.) ' Prim. Pravdo z dne 26. oktobra 1961. (Ur.) literatura samostojno zajemala in obdelala dejanskost, je bilo v vedno večji meri prepovedano. Saj vendar ni naloga »partijne« literature, da bi ustvarjalno zrcalila objektivno dejanskost; le v literarni obliki mora ponazarjati partijske sklepe. Kritičarki Jeleni Usijevič9 je šteti v veliko čast, da je že v tridesetih letih nastopala proti temu siljenju k ilustrativni literaturi. V govoru na XXII. kongresu je pesnik Tvardovski nadaljeval ta še danes potrebni boj.10 Pri tem gre za življenjsko važno vprašanje literature. Literatura se lahko resnično izoblikuje le tedaj, če izhaja od dejanskih problemov dejanskih ljudi in pusti vladati notranji dialektiki razvoja, ki iz tega nastaja. Zaradi zapovedi ilustracije pa postane splošna resnica (če je sploh resnica?) podlaga dela; ljudi in usode pa je tej tezi treba za vsako ceno prilagoditi. Vse to pa seveda ni bilo samo sebi namen, marveč je izviralo iz Stalinove pozicije, iz njegove potrebe po nespodbitnem voditeljstvu. Kot že poprej moram spet reči: le podrobna raziskovanja kompetentnih poznavalcev snovi bodo lahko prinesla sodbo o tem, kakšna je bila pri vsem tem vloga objektivnih težav in kakšna vloga neustreznih Stalinovih reakcij. Objektivno se je v tridesetih letih položaj nedvomno zaostril: v notranjosti zaradi prenapetega pospeševanja industrializacije in zaradi ko-lektivizacije poljedeljstva, zunanjepolitično pa zato, ker je v Nemčiji prišel na oblast Hitler in je grozila nevarnost, da bo fašistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Ali se je spričo vseh ekonomskih težav razredni boj v Sovjetski zvezi sami zares odločilno zaostril, o tem lahko kompe-tentno presodijo le raziskave poznavalcev snovi. Stalin je vsekakor hitro našel parolo agitatorsko-poenostavljene posplošitve; neprestano zaostrovanje razrednega boja je v diktaturi proletariata nujno — skoraj bi rekel, je njen »temeljni zakon«. Ta teza, katere napačnost je razkrinkal že XX. kongres, razodeva usodne posledice Stalinove metode. Ta metoda hoče vzpostaviti ozračje neprestanega vsestranskega nezaupanja, ozračje proti vsem naperjene budnosti, razpoloženje nenehne obkoljenosti. Postranskih posledic se lahko dotaknem tu le na kratko in fragmentarno, to so npr. v neizmemost stopnjevan strah pred sovražniki, vohuni in diverzanti, iz česar je nastal prenapet sistem stroge tajnosti vsega, kar je imelo kakršnokoli zvezo z državnimi zadevami. Tako je npr. postala statistika »strogo zaupna« znanost, njene rezultate so lahko poznali le popolnoma zanesljivi; ekonomi, ki so delali znanstveno, so le izjemoma — in še to nikdar po znanstvenih merilih — pripadali temu ozkemu krogu izbrancev. Sliki Stalinove metode se s tem pridružuje nova dopolnjujoča poteza: vse, kar je v zaostreno revolucionarnem položaju, v katerem resnično gre za biti ali ne biti neke družbe, objektivno neizogibno, je Stalin svojevoljno napravil za podlago sovjetskega vsakdanjega življenja. Tu nočem govoriti o velikih procesih. To temo so doslej najbolj podrobno obravnavali in v govoru na XXII. kongresu je Šeljepin zelo pravilno razčlenil, kakšne posledice so imeli za sovjetsko pravo in za socialistično pravno znanost.11 Rad bi le na kratko opozoril na nekatere kulturne > JELENA USIJEVIC je kot soizdajateljica revije Literaturny kritik igrala pomembno vlogo v literarnoteoretskih sporih v tridesetih letih v Sovjetski zvezi. (Ur.) » Prim. Pravdo z dne 26. oktobra 1961. (Ur.) " Prim. Pravdo z dne 27. oktobra 1961. (Ur.) posledice tega položaja. Že to, da izločimo posredovanja, vsebuje težnjo, da vse življenske fenomene obravnavamo, kot da so popolnoma monolitni. Z nepretrgano zaostreno revolucionarnostjo se to še stopnjuje. Vsakogar v totaliteti njegove eksistence, v vseh določitvah njegove osebnosti in njegovega življenjskega dela popolnoma povzema vlogo, ki jo trenutno ima — zares ali le namišljeno —• v tako doumljenem življenju. Vzemimo primer iz »logike« procesov: zato ker je Buharin leta 1928 nasprotoval Stalinovemu načrtu kolektivizacije, zato je res tudi, da se je leta 1918 udeležil neke zarote zoper Leninovo življenje. To je metoda Višinskega v velikih procesih. Ta metoda pa se razvije tudi v metodo presojanja zgodovine, znanosti in umetnosti. Tudi tu je poučno, če Leninovo metodo primerjamo s Stalinovo. Lenin je npr. strogo in ostro kritiziral politiko Plehanova leta 1905 in 1917. Hkrati pa — in v tem hkrati ni za Lenina nikakršnega protislovja — vztraja pri tem, da je teoretsko življenjsko delo Plehanova treba stalno uporabljati, da razširimo in poglobimo marksistično kulturo v socializmu, kljub temu da ima proti Plehanovu tudi na čisto teoretskem področju marsikak ugovor. Snovi nikakor nisem izčrpal. Vendarle pa Vam že te bežne in fragmentarne opombe lahko pokažejo, da pri Stalinu nikakor — kot so nas nekateri dolgo prepričevali — ni šlo za posamezne, priložnostne napake, temveč da je šlo za napačen sistem nazorov, ki se je izoblikoval v času, za sistem, katerega škodljivi učinki človeka toliko občutneje uničijo, kolikor manj je mogoče sedanjo družbeno bit enačiti s tisto, katero popa-čujoča in popačena zrcalna slika je Stalinov sistem. Odločilna dejstva so tudi tu splošno znana. Zato jih bom naštel prav na kratko: socializem v eni deželi so dogodki po drugi svetovni vojni spremenili v spomin prav tako kot ekonomsko in kulturno zaostalost Sovjetske zveze; tudi možnost, da bi jo kapitalizem obkolil, je stvar preteklosti. Tem dejstvom se pridružuje uspešna osvoboditev kolonialnih ljudstev, prevrat vojne strategije zaradi raket in jedrskih bomb. Iz vseh teh razlogov tudi imperialistična vojna ni več nujnost. Velika zasluga XX. in XXII. kongresa je, da sta prepoznala ta novi položaj in iz njega izpeljala najvažnejše teoretske in praktične sklepe. Seveda se duhovi ločijo predvsem v stališču do vojne ali miru. Okoli tega problema se najbolj zaostrujejo ideološka vprašanja. Ne da bi se tu mogel vsaj dotakniti politično bistvenega, morem pribiti, da imata poudarjanje vojne nevarnosti in podcenjevanje teže tistih sil, ki delujejo za mirno koeksistenco, posledice, ki so v večini primerov usmerjene bolj navznoter kot navzven; to se pravi, da je njun neposredni namen, veliko bolj, da ohranita ali izzoveta vojno ozračje, kot pa da v resnici pripravita ali zanetita pravo vojno. Tu je jasno razvidno, da stalinistične težnje žive naprej v krogih odkritega ali zakrinkanega sektaštva. Redkokdo bo danes z istimi besedami vztrajal pri splošni Stalinovi tezi o nujni zaostritvi razrednega boja. Saj za ohranitev statusa quo v notranjosti zadošča že, če vsakokrat ugotovimo, da je prišlo do take zaostritve; s tem prav tako ohranimo centralistični nadzor nad vsemi kulturnimi izražanji, ta »trenutek« lahko seveda poljubno podaljšamo. Tu je podlaga za de facto obstoječo zvezo skrajnih smeri v kapitalizmu in socializmu. Te smeri na obeh straneh konec koncev ne stremijo k ničemer drugemu kot k temu, da bi se Stalinove metode ohranile ne-spremnjene: meščanski ideologi zato, ker je marksizem, zreduciran na Stalina, veliko manj privlačen kot pravi marksizem; lažni socialistični ideologi pa zato ker je s stalinističnimi metodami daleč bolj udobno vladati kot z metodami Marxa in Lenina. Zato danes povsem paradoksno in če gledamo stvari neposredno — spadata Enver Hodža12 in Salvador de Madariaga 13 skupaj. V temelju sta oba borca za integriteto stalinističnega sistema. Na drugi strani pa koeksistenca nujno krepi tudi kulturne odnose med kapitalizmom in socializmom, torej zahteva od socialistične kulture, da v živi konkurenci preseže kapitalistično. Sektaštvo je storilo vse, ne samo da bi poslabšalo pogoje za uspešno tekmovanje, temveč tudi za to, da bi prikrilo resnični položaj. Ta je namreč veliko manj ugoden kot v dvajsetih letih, ko se stalinistične metode še niso izoblikovale in jih še niso sistematično uporabljali pri vseh kulturnih proizvodih. Zahodno-nemški kritik Walter Jens takole prikazuje nemško literaturo tistega časa: »Konec koncev ne bo nihče dvomil o tem, da je pogled na Sovjetsko zvezo vtisnil svoj pečat umetnosti dvajsetih let.« In o učinku zmagovite Stalinove metode pravi tole: »Inteligenca je zdaj za vedno ostala brez domovine.«14 Velika naloga socialistične kulture je, da pokaže inteligenci — in še več: množicam — duhovno domovino. V politično in gospodarsko tako težkem času dvajsetih let je to v veliki meri uspelo. Posledica stalinističnega obdobja je, da so te težnje na mednarodnem polju kulturnih sil tako zelo oslabele. Te sile pa se lahko spet prebude, če bomo odstranili neugodne pogoje in njihov razvoj. Film, kakšrna je Čuhrajeva »Balada o vojaku«, razločno kaže, da je Stalinov režim lahko produktivne energije samo zatrl, ni pa jih mogel zadušiti. Seveda s to ugotovitvijo nočem podcenjevati prehodnega časa. Ker v kulturnih aparatih socialističnih dežel še danes prevladujejo dogma-tični Stalinovi privrženci, ki so se novemu prilagodili v najboljšem primeru na zunaj; ker so pomembne dele kadrovskega naraščaja vzgojili in izoblikovali v stalinističnem duhu; ker je ta sistem raj za nenadarjene in tiste, ki se brez težav prilagajajo; ker celo med nadarjenimi številni niso mogli vzdržati dolgega pritiska brez škode za svoje sposobnosti in značaj, itd.: zato lahko pričakujemo, da bo prehod k kulturnem stanju, ki bo zares podpiralo znanost in umetnost, protisloven, težak in ne brez padcev v staro stanje. XXII. kongres je med drugim prinesel važne preglede o sedanjem stanju. Nekatere teh glasov sem že navedel. Trenutno pa ni najpomembnejše to, kar se dogaja neposredno na kulturnem področju, temveč tisti ekonomski in politični ukrepi, ki uvajajo splošno demokratizacijo v komunističnemu pomenu v družbeno bit. Tu nujnost reform je veliko ne-posredneje pereča kot pa preobrazba na področju kulture. Pri vseh svojih napakah pa je stalinistična industrializacija zmogla vzpostaviti tehnične možnosti za uspešno vojno proti hitlerjevski Nemčiji. Novi svetovni položaj pa postavlja na ekonomskem področju Sovjetsko zvezo pred povsem nove naloge: ustvariti mora gospodarstvo, ki bo na vsej površini življenja 12 Enver Hodža je prvi sekretar KP Albanije. 11 SALVADOR DE MADARIAGA, roj. 1886, španski pisatelj in diplomat, FRANCOV nasprotnik, deluje na zelo vplivnem mestu v evropskem gibanju. » Prim. npr. VVALTER JENS, Literatur und Politik (opuscula, 8), Pfullingen 1963, str. 14 isl. (Ur.) preseglo najrazvitejši kapitalizem, kapitalizem ZDA, ki bo življenjsko raven sovjetskega prebivalstva dvignilo više od ondotne ravni, ki pa bo hkrati zmoglo dajati vsestransko sistematično in stalno gospodarsko pomoč drugim socialističnim državam in tudi osvobajajočim se ekonomsko zaostalim ljudstvom. Za to so potrebne nove, manj birokratsko osredotočene, bolj demokratične metode od tistih, ki so se mogle izoblikovati doslej. XXII. kongres je tu zastavil velikopotezno in vsestransko reformo. Opozarjam le na njegov skrajno zanimivi in važni sklep, da pri volitvah partijskih teles 25 °/o starega vodstva ne sme biti ponovno izvoljenih. Le sistematična demokratična obnova vsega življenja lahko da boljšo podlago za kulturni preporod v socializmu. Odpor proti načelno-radikalni kritiki stalinističnega obdobja je še danes zelo močan. Ta odpor združuje najrazličnejše motive. Dobroverni in dobronamerni se na primer boje, da bi, če bi brezobzirno razkrivali napačnosti stalinističnega sistema, komunizem zgubil ugled. Pozabljajo pa pri tem, da se prav v tem izraža neubranljiva moč komunizma: gibanj, katerih čas je svetovnozgodovinsko prišel, s še tako neugodnimi ukrepi ni mogoče za trajno zadržati. Mogoče je utesniti njihov razcvet, obseg njihovega učinkovanja, ni pa mogoče preprečiti, da se ne bi razvijala in končno utrdila. K temu moram še pripomniti: nobeno sproščeno mišljenje ne bo prezrlo tistega, kar je v Stalinovi dejavnosti pozitivnega; sam sem tu opozarjal, da je zmago v razpravah dvajsetih let zaslužil, gotovo pa bi bilo mogoče omeniti še kaj drugega. »Zahteva dneva« pa je, da socializem osvobodimo stalinističnih metod. Ko bo Stalin nekoč postal zgodovina, preteklost, ko ne bo več pereča glavna ovira prihodnjega razvoja, takrat ga bo brez večjih težav mogoče zgodovinsko pravilno ocenjevati. Sam sem večkrat dal pobudo za zgodovinsko pravično presojo; ta pa ne sme zavirati danes tako pomembnega dela na reformah. Gre za sprostitev tistih sil, ki jih vsebuje prava metoda Marxa, Engelsa in Lenina. Hruščev je v govoru v Bukarešti nasprotje med pravo lenini-stično metodo in dogmatično metodo v Stalinovem duhu, ki kuje izreke po zahtevah trenutnih potreb, ponazoril z dobro izbrano podobo, da bi danes Lenin povlekel za ušesa vse tiste, ki bi z navedki iz njegovih del in govorov oznanjali, da so ta hip vojne neogibne. Če pa posežemo po nepopačeni metodi klasikov marksizma, posežemo predvsem v sedanjost, v prihodnost. Zadnja izvirna ekonomska raziskava, Leninov »Imperializem«, je izšla leta 1916; zadnja izvirna marksistična raziskava na filozofskem področju, Leninova analiza Hegla, je nastala v letih 1914/1 in so jo objavili v tridesetih letih. Svet pa se ni ustavil, ker je naša teorija skrepenela. Po metodi klasikov marksizma posegamo prav zato, da bi marksistično zajeli sedanjost tako, kakršna zares je, da bi nam bila pravilno spoznana dejanskost in ne shematična citatologija napotilo za vedenje in delovanje, ustvarjanje in raziskovanje. Naravno je, da ta proces — ne glede na ovire raznih stopenj — ni enostaven. K bistvu znanstvenega raziskovanja (in umetniškega oblikovanja) spada, da se v večini primerov lahko maksimalno približa dejanskosti šele po raznih zmotah. Ker je morala biti v Stalinovem času osrednja instanca nezmotljiva, so morale biti aplikacije, ki so jih zmogli mali Stalini, prav tako »popolne«. Da je bila ta »popolnost« in »dokončnost« vseskoz enakomerna, da so jo neredko po kratkem času zavrgli kot odklon, je prav tako znamenje tega časa. Tudi tu obstoji dokument iz folk- lore, šal, ki priča o razpoloženju ruske inteligence v začetku tridesetih let. Takrat je vsako leto izšel zvezek literarne enciklopedije, seveda spisan strogo v smislu »popolnosti«. Ko je bila enciklopedija dotiskana, so postale dogmatsko utrjene resnice skoraj izključno prav tako dogmatsko ugotovljene napake. Ljudska usta so to delo zato imenovala le »Enciklopedija odklonov«. Če bi se odpovedali birokratsko zaukazani »dokončnosti«, če bi javno izbojevali realne razlike v znanosti in umetnosti, bi navznoter spodbudili nesluten polet marksizma, navzven pa bi — zelo v nasprotju s prepričanjem stalinistične kulturne birokracije — še povečali avtoriteto resnično sposobnih marksističnih znanstvenikov in umetnikov. Leta 1798 je mladi Hegel v razpravi o spremembah ustave v Wiirtembergu zapisal16: »Če naj bi prišli do spremembe, potem je treba kaj spremeniti.« To velja tudi za sedanji položaj; tako lahko ločujemo med resničnimi tabori. Zakaj od XXII. kongresa sem je postalo nemogoče, da se popolnoma izognemo kritiki Stalinovega časa. Kritika je postala splošna. Vendar pravijo eni: to in to je nepravilno, znanost in umetnost pa sta že v novem poletu. Drugi pa pravijo: začeli smo s kritiko preteklosti, zdaj je treba šele ustvariti idejne in organizacijske temelje za prihodnji polet. Jasno je: eni hočejo spreminjati tako da ostane vse pri starem, le to staro naj bi dobilo novo ime. Seveda v drugem primeru ni mišljeno, da bi bilo treba dopolniti reformo, katere rezultati lahko postanejo vidni šele pozneje, ko bo dokončana. Ne. Pošteno reformno gibanje lahko že sredi boja za temelje pokaže nove rezultate v znanosti in umetnosti. Vendar gre za dolgotrajen in protisloven proces. Dragi gospod Carocci, čutim, da je moje pismo postalo neznosno dolgo kljub temu, da sem izrekel le delček tistega, kar so Vaša vprašanja v meni zbudila. Zato mi, prosim, oprostite dolžino in fragmentarnost. S prisrčnimi pozravi GEORG LUKACS » G. W. F. Hegel, O najnovejših notranjih razmerah na Wiirtemberškem posebno o magistratnih predpisih (Uber die neuesten inneren Verhaltnisse VViirtembergs, beson-ders uber die Magistratvervassung).V: Schriften zur Politik und Rechtsphilosophie, izdal G. Lasson (Philosophiesche Bibliothek 144), 2. pregledana izdaja, Leipzig 1923, str. 152. (Ur.) Yvon Bourdet Kritika socialistične birokracije (Pogovor z Georgom Lukacsom*) Pričujoči tekst je 16. aprila letos posnel Yvon Bourdet blizu Budimpešte v hiši sredi gozda, kamor se je prišel Lukacs odpočit; neozdravljiva bolezen ga je že hudo prizadela in podlegel ji je nekaj tednov pozneje. To je zadnji intervju, ki ga je mogel dati kakemu tujemu obiskovalcu. Lukacs je govoril uro in pol, najprej o avstromarksizmu, obujajoč spomine na svoje bivanje na Dunaju od 1919 do 1929, nato pa o vlogi partije v zvezi s spontanostjo množic. Za to številko smo izbrali iz Lukacsovih odgovorov odlomke, ki se nanašajo na marksistično metodo. Preden je na splošno spregovoril o svojih metodoloških konceptih, še posebej v zvezi s komentarjem, ki vnaša popravke v njegovo knjigo Zgodovina in razredna zavest, se je Lukacs po kritikah, ki jih je naperil proti socialistični birokraciji v Evropi, konkretno lotil problema s pomočjo razmišljanja o Mao Ce Tungovi Kitajski. Lukacs je najprej izrazil svoje mnenje o vlogi intelektualcev v ZSSR, nato pa je komentiral nedavne stavke na Poljskem in ob tem analiziral temeljni vzrok sedanjih težav komunističnih ureditev. Y. B.: Po govoricah sodeč, danes v ZSSR zelo različno ravnajo z intelektualci: zdi se, da tistim, ki se ukvarjajo z znanstvenim delom, puščajo precejšnjo svobodo; nasprotno pa pisatelje in umetnike, kadar kritizirajo, razglasijo za nore in jih zaprejo v psihiatrične bolnice. Kaj mislite o tem? LUKACS: Veste, ne gre le za čisto teorijo. Da bi vam lahko odgovoril, je treba gledati na Rusijo z empiričnega stališča. Rusija je druga velika sila na svetu in da bi ta položaj lahko ohranila, mora imeti armado, ki je tehnično na ravni ameriške armade, še posebej glede atomske oborožitve. Iz tega seveda sledi, da so znanstveniki, katerih temeljne raziskave so conditio sine qua non za tehnično izpoplnitev orožja, nedotakljive osebe; delajo in rečejo lahko, kar hočejo. Seveda pa so na drugi strani intelektualci, ki ne branijo koristi, tako neposredno povezanih z obstojem * Tekst smo prevedli iz 20. številke revije »L'Home et la societž«, april—maj— junij 1971. Sovjetske zveze, v precej slabem položaju. Ne vem, če ste brali knjižico, ki sem jo napisal o Solženicinu in v kateri dokazujem prav to, da trenutno v Rusiji ni mogoča literarna kritika Stalinovega obdobja. Seveda, en Solženicin je, toda ta je v zelo težkem, skoraj nemogočem položaju. Razlika med pisatelji in znanstveniki ima svoje korenine v sedanjem položaju graditve socializma; zakaj če se Rusija ne bi do dna in nepreklicno poglobila v svobodno znanstveno in tehnično raziskovanje, se ne bi dolgo obdržala. To je povsem jasna stvar, ki razloži, zakaj vsa znanost, ki iz nje črpajo vojaške tehnike, uživa v Rusiji absolutno svobodo, medtem ko vse druge intelektualne dejavnosti na vseh drugih področjih obstajajo lahko samo toliko, kolikor dovoljujejo trenutni interesi socialistične družbe. Y. B.: Če je tako, kakšne so torej po vašem mnenju možnosti za razvoj te ureditve? Ali lahko postane manj despotska počasi ali pa z nenadno spremembo? LUKACS: Veste, mislim, da imajo ekonomske probleme v vseh socialističnih deželah in po mojem teh problemov ni mogoče rešiti brez demokratizacije življenja, delavskega življenja. Toda pogoji za demokratizacijo še niso strnjeni. Jasen dokaz za to lahko vidite v nedavnih dogodkih na Poljskem: ob tej priložnosti smo lahko opazili, da so delavski množici delavske organizacije malo znane, po mojem pa ta brezbrižnost izloča nekakšen protistrup, poraja neko nujno in od nje neločljivo protiutež; s to protiutežjo mislim na spontane, eksplozivne stavke (divje stavke). Pri tem bi rad pristavil, da ni res, da so med Poljsko in drugimi socialističnimi državami velike razlike: seveda je na Poljskem prišlo do izbruha, v drugih državah pa tega izbruha še ni bilo, toda povsod vlada ista brezbrižnost in v vsakem trenutku lahko ta brezbrižnost delavcev, ki čutijo, da njihove organizacije ne branijo njihovih resničnih pravic, postane brezbrižnost do vsakdanjih stvari in ta brezbrižnost se lahko vsak dan sprevrže v spontano stavko, kot se je zgodilo na Poljskem. Čutim, da je ta nevarnost v vsaki socialistični deželi: v vsaki socialistični deželi se jutri ali pojutrišnjem lahko zgodi to, kar se je zgodilo na Poljskem. V. B.: Toda v tem primeru ostane moč vojske in sovjetske države, ki lahko zaduši gibanje. LUKACS: Že, toda veste, že dolgo je tega, kar je Talleyrand dejal, da z bajoneti lahko vse naredimo, samo usesti se ne moremo nanje, in sistem, ki temelji na tem, da sedi na bajonetih, ni trden sistem. Tako lahko sodimo, da so vse države vzhodne Evrope v prehodnih ureditvah, kjer ekonomski problemi zahtevajo ekonomsko reformo. Toda prava ekonomska reforma se lahko uveljavi samo z demokratizacijo vsakdanjega življenja delavcev in s tem v zvezi se porajajo vprašanja, ki niso rešena. Y. B.: Ali menite, da v teh vzhodnih ureditvah birokracija lahko izvrši ekonomsko reformo, ki bi dvignila življenjsko raven in tako preprečila upor? LUKACS: Ne verjamem, ne verjamem. Da bi se izognili izbruhu, bi morala vsaka od obeh strani vedeti, kaj hoče druga, kaj je mogoče dati in česa ni mogoče dati. S tem nočem reči, da je treba dati delavcem vse, kar zahtevajo, toda med partijo in delavci je potreben nenehen dvogovor če hočemo spoznati vprašanja, ki težijo delavce in ki v nekem trenutku lahko vzburkajo delavsko dušo; ta vprašanja niso vedno ista, ne postavljajo se vedno na enak način in z enako močjo; zato je stalen stik nujen in ta stik je tisto, kar imenujem demokracija, demokratizacija naše družbe; mislim, da brez take demokratizacije ne moremo delati ekonomskih reform. Y. B.: In birokracija ne more vzdrževati tega stalnega stika, ne da bi zanikala samo sebe, ne da bi nasprotovala sama sebi? LUKACS: Mislim, da ne, zakaj še nikoli (seveda ne moremo govoriti na absolutni ravni), še nikoli nisem videl reforme, ki bi jo izpeljali birokrati. Zakaj birokrati zmeraj mislijo, da njihov birokratski sistem prinaša resnico množici, delavski množici, kar pa seveda ni res; proučevati je treba — in proučevati upoštevajoč to, kar se dogaja vsak dan — življenje delavcev, da bi tako spoznali, kaj resnično hočejo in kako mislijo uveljaviti svojo pravico. Y. B.: Menite torej, da postopno odmiranje države ni mogoče in torej mislite kakor Marx, da je treba uničiti aparat, državni stroj? LUKACS: Veste, gre za nekaj, kar je še zelo zelo daleč; do odmiranja države pride lahko samo v demokraciji. Pri današnji birokraciji pa država postaja vedno močnejša in videti ni prav nobenega znamenja odmiranja, niti znamenja kakšne spremembe. Ne verjamem, da se lahko zgodi birokratska sprememba, in mislim celo — kolikor je pač mogoče soditi o teh stvareh — da glede tega niti ni prave volje; če beremo, kaj je Brežnjev dejal na zadnjem kongresu, vidimo, da vse ostaja pri stanju, kakršno je danes. Pri tem ne verjamem — in to je dobro — da bi hoteli stalinistično reakcijo in povratek k Stalinu, ne, tega nočejo, pač pa želijo obdržati birokratsko ravnotežje, ki ga imajo danes. In seveda nihče ne more vedeti, koliko časa to lahko traja. Y. B.: Ali delavske množice gledajo na ta sistem kot na sistem, ki bi ga bilo treba spremeniti, ali pa so delavci navajeni na to birokratsko ureditev? LUKACS: Navajeni so, toda, kako bi rekel... to je slaba navada, s katero se ne strinjajo. Če govoriš z delavci, vedno opaziš, da želijo čisto nekaj drugega in ne to, kar jim birokracija hoče dati. .Y B.: Toda ali imajo v mislih neki drugi model socializma? Včasih pravijo, da je protest intelektualcev proti ureditvi v Rusiji meščanski protest, težnja k zahodni demokraciji, ne pa hotenje, da bi presegli zdajšnjo sovjetsko ureditev. LUKACS: Mislim, da tu ne razumemo dovolj in da nismo popolnoma razumeli Marxa, zakaj Marx je v svojih mladostnih spisih zelo dobro dokazal, da je v meščanski demokraciji dvojnost med državljanom in zasebnikom, in, kot pravi Marx, materializem zasebnika vedno vlada nad demokratičnim idealizmom državljana; in boj meščanskih državljanov v francoski revoluciji je postal čista karikatura v vseh kapitalističnih državah. Zato ne verjamem, da bi bila vrnitev k tej demokraciji rešitev; če naj se res kaj spremeni, moramo vzpostaviti resnično proletarsko demokracijo; s tem mislim samo na demokracijo sovjetov iz leta 1917. In ne verjamem, da bi lahko izvršili resnične reforme, ne da bi se nekako vrnili k sovjetom iz leta 1917. Y. B.: Toda ali ne mislite, da je bil Lenin delno odgovoren, da so se sovjeti razvijali v smeri demokracije? V delu Država in revolucija je razvil misel, po kateri naj bi država začela odmirati takoj potem, ko je proletariat prevzel oblast. To pa se ni začelo niti, dokler je bil on živ... LUKACS: Ne smemo dobesedno vzeti vsake Leninove besede iz leta 1917. Lenin je znal zelo dobro opredeliti, kaj je treba razumeti s kulturno revolucijo, znal pa je opredeliti tudi pogoje te revolucije, se pravi, kako je treba izvesti revolucijo v izobraževanju množic, da bi postale sposobne za sovjetsko družbo. Mislim, da je bil Lenin, da bi bil Lenin absolutno proti kolhozom, takim, kakršni so danes, kajti to so izrazito birokratske organizacije. Y. B.: In kaj natančno razumete z birokratsko organizacijo? Ali govorite o njej takrat, kadar gre za ločitev med vladajočo manjšino in ostalim ljudstvom? LUKACS: Veste, birokracija je to, če manjšina ljudi, ki se je izbrala sama, vlada, ne da bi množice vprašala za mnenje. Tako moramo razlikovati dve vrsti socializma; prva omogoča stalen stik z množicami, ve se, kaj množice hočejo, kar pa ne pomeni, kakor sem že rekel, da se je treba vedno strinjati s tem, kar množice zahtevajo, vedno pa sta država in partija v stiku z delavskimi množicami. Na drugi strani je druga vrsta socializma: tu manjšina dela zakone in vlada z njimi. Vendar je treba pristaviti, da ta sistem v neki meri deluje, ampak samo v neki meri. V. B.: Nasprotniki prve oblike socializma ugovarjajo takole: opozarjajo, da so po Marxu ideje vladajočega razreda hkrati ideje vseh, vključno ideje delavskega razreda. Čemu bi tedaj hoteli biti v stalnem stiku z množicami in tam iskati resnico, ko pa vendar vladajoči razred pervertira ideje samega delavskega razreda? LUKACS: Veste, ne smemo, nikoli ne smemo z vprašanjem opraviti z eno Marxovo besedo. Marx je imel o tem splošno koncepcijo — v spisih, kot sta Osamnajsti brumaire ali pa Državljanska vojna v Franciji, pa je natančno razložil, kako si predstavlja resnično demokracijo. Zdaj je treba uresničiti to resnično demokracijo, ali pa ne bomo nikdar uresničili socializma. Y. B.: Da bi razložili degeneracijo ruske revolucije, pogosto omenjajo poraz proletarske revolucije v zahodni Evropi po prvi svetovni vojni. Če bi se proletarska revolucija zasidrala v Nemčiji, v Angliji, v Franciji itd., mar mislite, da bi bil tedaj razvoj revolucije zelo različen, in ali bi se morda izognili birokraciji? LUKACS: Mislim, da bi to povzročilo veliko razliko, zakaj ko bi ne bilo skrbi z obrambo in ko bi ne bilo usmeritve, ki je hotela rešiti sovjete pred evropsko kontrarevolucijo, ko takega položaja ne bi bilo, bi bil razvoj čisto drugačen; bil bi verjetno veliko bolj demokratičen, toda pristaviti je treba, da so to precej jalova razmišljanja: ne moremo reči, kako bi se pretekle stvari zgodile, če se pa niso zgodile. Y. B.: Vaša kritika birokracije me zelo zanima, toda tudi Trocki se je leta 1904 in potem, ko ga je Stalin odstranil, ukvarjal s kritiko birokracije. Kakšna je razlika med vašo in Trockijevo kritiko? LUKACS: Gotovo veste, da je Trocki vedno bil birokrat. Tega ne smemo pozabiti... V Gorkijevih spominih je neka zelo lepa podrobnost: Gorki je nekoč o Trockiju govoril z Leninom in Lenin je zelo hvalil velike zasluge, ki jih ima Trocki za državljansko vojno itd., nato pa je pristavil: »A vseeno, pripada nam, pa vendar ni popolnoma naš, ima (in kar Lenin tu dodaja, je zelo zanimivo), ima nekaj Lassallovega«. In mislim, da prav ta lassalovska prvina trockizmu ne dopušča, da bi postal doktrina, ki bi lahko spodbudila delavsko gibanje. Y. B.: Sicer pa v Leninovi »oporoki« najdemo isto oceno: tu beremo, da Trocki greši s svojo pretirano gotovostjo in s pretiranim navdušenjem za čisto administrativno stran stvari. .. LUKCAS: To je isto. In isto je, če rečemo, da se Trocki preveč zanima za administrativno stran stvari, in če rečemo, da so nemško gibanje pod Lassallom vodili birokrati. Šele po Lassallovi smrti se je pod bolj demokratičnim vodstvom vse spremenilo, potem pa se je v imperialističnem obdobju znova sprevrglo v birokracijo. Y. B.: Toda ko je bil Trocki izgnan iz ZSSR, ko je na primer napisal Izdano revolucijo proti Stalinu, je bila to vendarle kritika birokracije. Kakšna je vaša kritika te kritike? LUKACS: Zdi se mi, da v tem primeru, kako bi rekel, birokrat kritizira drugega birokrata. Seveda ni nobenega dvoma, da je bil Stalin birokrat in na neki način je bil celo še bolj birokratski kot Trocki, toda po pravici povedano niti Stalin niti Trocki nista bila prava demokrata. Y. B.: Ali se vam tedaj zdi, da v Trockijevi kritiki ni nič zanimivega niti s spekulativnega stališča? Ali je torej to navadna kritika Stalina in ne kritika birokracije? LUKACS: Da, kakor sem vam že rekel, birokrat kritizira drugega birokrata. Edina razlika je v tem, da je Trocki vedno imel velika mednarodna načela in je ocenjeval birokratizacijo Sovjetske zveze s perspektive internacionalizma. Stalin je bil bolj prozaičen in bolj praktičen človek, zanj je bila bistvena taktika in če je uveljavil birokracijo, je storil to iz taktičnih razlogov. Mislim pa, da ne moremo reči, da bi bil Trocki bolj demokratičen kot Stalin, to ni res. To preprosto ni res. Y. B.: Tako je v ljudskih demokracijah v Evropi — ali pa se ni Mao Ce Tung skušal izogniti tem napakam, še posebej v zadnjem času, ko se je zatekel h »kulturni revoluciji«? Kaj na splošno sodite o kitajski revoluciji? LUKACS: Veste, zaupal vam bom: nisem vam sposoben odgovoriti, kajti ne vem zagotovo, kaj ta Mao Ce Tungova tendenca je. Na eni strani se ne moremo opirati na to, kar počnejo maoisti v Evropi, zakaj to je samo obroben pojav. Moram pa reči, da ne vem, kako je Mao reorganiziral samo Kitajsko. Pristaviti moram, da je s tem v zvezi tudi zahodni komunizem zagrešil veliko teoretično napako. Ko je Kitajska stopila v gibanje, je Stalin izjavil, da ji gre za to, da bi presegla kitajski srednji vek. Toda kitajskega srednjega veka, srednjega veka na Kitajskem nikoli ni bilo. Iz tega sledi, da smo se znašli v položaju, ko proučujemo primer Kitajske in izhajamo iz ekonomskega sistema, ki ga tam nikoli ni bilo. Ne vemo, reči hočem natančneje, jaz ne vem, kakšna je bila resnična narava kitajske ureditve v tistem času; to ni bila v pravem pomenu besede birokratska ureditev, niti ne bi mogli položaja primerjati z Evropo v srednjem veku; Marx je to imenoval »azijski proizvodni način«, zdi se mi pa, da se nihče še ni zares poglobil v to, kakšni so odnosi med tem azijskim proizvodnim načinom in kapitalizmom. Vendar pa o vsem tem vemo dovolj, da smo lahko prepričani, da v tej stvari ne moremo sprejeti Stalinovih »neumnosti«. Glede mene pa: čutim se povsem nesposobnega, da bi razumel resnični princip kitajske revolucije. Tega ne vemo, ker za Kitajsko nismo storili tistega, kar je Marx storil za Zahod, mislim na analizo razmerij med evropsko ekonomijo in kapitalizmom. Tako poznamo zgodovino držav srednjega veka, vemo, kako so prešle iz fevdalizma v kapitalizem, toda tisto, kar je bilo na Kitajskem, ni bil fevdalizem. Za Kitajsko je treba analizo šele narediti in sam nisem niti ekonomist niti specialist za Kitajsko; specialisti za Kitajsko, ki poznajo ekonomske principe stare Kitajske, bi morali prav zdaj analizirati prehod, ki se je zgodil na Kitajskem in ki gotovo vsebuje nove poteze, ki pa jih jaz, kot sem vam že rekel, ne poznam. Y. B.: Čeprav ne morete soditi o kitajski revoluciji, ker vam manjka poglobljeno znanje o njeni ekonomski zgodovini, ali lahko daste oceno teoretičnih spisov Mao Ce Tunga? LUKACS: Veste, vedno je zelo nevarno lepiti logične dedukcije na he-terogene ekonomske fenomene. Logika ni zmožna rešiti take vrste problemov v takih okoliščinah. Logično raziskovanje je smiselno samo v neposredni analizi konkretnih problemov. Vzemite na primer fevdalizem v Evropi; ne moremo razmišljati izhajajoč iz bistva fevdalizma; angleška revolucija v 17. stoletju je bila nekaj popolnoma drugega kot francoska revolucija v 18. stoletju. Ker sta bili ekonomiji različni, so bili potemtakem različni tudi razredni interesi in tip revolucije v Franciji je bil popolnoma drugačen od tipa angleške revolucije. Zato tudi ne morem dati kakršnegakoli mnenja tako, da bi izhajal iz kitajske ekonomije, saj je ne poznam; ne poznam ne njenih zakonov ne družbenih posledic. (...) Na stvari je treba gledati z zgodovinskega stališča in iz danega položaja. Principi so lahko učinkoviti samo takrat, kadar izražajo res- nični položaj človeka v naravi in v družbi. Ta položaj pa se posebno očitno spremeni med velikimi krizami, ki dajejo posameznikom neko specifičnost, ki je prej ni bilo. Zato je za Marxa človek bitje, ki je, kako bi rekel, zufallig (slučajno, naključno). Poglejte na primer spremembo, ki jo je kapitalizem povzročil v človekovi družbeni eksistenci: baron ali grof je vedno ostal baron ali grof. Če je zgubil denar, je bil pač reven grof, toda grof je ostal. Če pa pogledate današnjo družbo, je človek preprosto človek; če ima denar, je kapitalist, če ga nima več, postane proletarec. V tem je velikanska razlika med kapitalizmom in družbami, ki so bile pred njim. Če ne razumemo teh strukturnih razlik družbe, ne moremo nikoli razumeti zgodovine. Y. B.: Ko sta okoli leta 1960 Kostas Axelos in založba Editions de Minuit v francoščini izdala vašo knjigo Zgodovina in razredna zavest, ste napisali pismo, v katerem ste menili, da ta objava tisti hip ni primerna. Zakaj? In predvsem, kaj mislite danes o tej knjigi? LUKACS: V tej knjigi je veliko stvari, ki danes ne veljajo več. Če vzamemo samo en primer: lahko rečemo, da je v Zgodovini in razredni zavesti misel, da dialektika obstaja samo v družbi in da v naravi ni dialektike. Danes menim, da to ni res. Resnica je, da sta dve vrsti narave: anorganska narava in organska nrava in iz obeh se rodi družba. In med tema dvema — ali bolje — med temi tremi oblikami strukture biti obstajajo zelo zapleteni in zelo konkretni odnosi, ki jih Zgodovina in razredna zavest še ni dobro proučila. Y. B.: Torej bi bila ta knjiga prej nepopolna kot napačna ... LUKACS: Mislim, da sem si bil v tej knjigi na jasnem, da je dialektika v družbi nekaj drugega kot dialektika v naravi; glede tega se nisem nikoli strinjal z Engelsom; vedno sem mislil, da ta princip negacije ni pravi princip stvari, toda hkrati mislim, da še nismo naredili pravih raziskav, ki bi proučile razmerja med dialektiko družbe in med dialektikami oblik biti, ki pridejo pred družbo. Za to bi morali imeti na voljo veliko več konkretnih analiz, analiz, ki bi bile veliko bolj konkretne kot dosedanje analize. Y. B.: Kaj v tej perspektivi menite o Sartrovih stališčih, saj Sartre ne verjame v dialektiko v naravi in govori o »dialektičnem umu«? LUKACS: Veste, glede tega je Sartre zagrešil isto napako, kot sem jo jaz v Zgodovini in razredni zavesti. Toda da bi lahko govorili o dialektiki v naravi ali o nasprotnem, je treba razumeti, kaj je dialektika. Misliti, da obstaja neki sistem dialektičnih protislovij, ki bi bil neke vrste protiutež nedialektični logiki, je seveda smešno. Marx je zelo dobro dejal, da je resnična znanost v bistvu znanost zgodovine in zdaj moramo (tega še nismo opravili) narediti analizo med tremi različnimi oblikami biti in zgodovine. V tem so velike stvari, ki jih moramo še izpolniti. o •S o N 2 «0 Letošnje počitnice poslancev oziroma počitnice letošnjih poslancev nikakor niso mirne in brezskrbne: obilica dela z ustavnimi spremembami, tako na teoretični kot na praktični ravni je imela nič kaj prijetne posledice vsaj za tri poslance republiškega zbora skupščine SR Slovenije. V mislih imam seveda tri poslance, ki so s spretno manipulacijo zbrali 25 podpisov': Matičiča, Krefta in Remca. Ne bi se rad spuščal v razpravo o tem, ali je 25 poslancev imelo pravico, da predlagajo novo ime na kandidatni listi za člane predsedstva SFRJ iz SR Slovenije, ali zastopajo Slovence v tem najvišjem organu pravšnji ljudje itd. Vstavil bi se rad ob zadnjih dogodkih (bolje: postopkih), katerih namen je določena politična diskvalifikacija nekaterih. Zakaj? In kako je tekel ta »postopek«? 1. avgusta preberemo v Delu pod naslovom »Manipulacija s poslanci« o obsodbi Martina Koširja (kot republiškega poslanca, člana C K ZKS in člana predsedstva RK SZDL Slovenije), ki jo je izrekel o akciji 25 poslancev oziroma o amandmaju k zakonu o volitvah slovenske delegacije za predsedstvo SFRJ (dal ga je Tone Remc). Košir pravi, da »gre za izraz nezaupanja v vlogo SZDL, ki je do zdaj bila nosilec kandidacijskega postopka«. Deset dni pred tem pa je Janez Vipotnik na skupni seji vseh zborov skuščine SRS, ko je predlagal v imenu RK SZDL Slovenije za člana predsedstva SFRJ poleg Sergeja Kraigherja še Marka Bulca in Mitjo Ribičiča, dejal, da je »sprejeto dopolnilo . .. nesporno znamenje demokracije naše družbe«! Zakaj naenkrat, v pičlem tednu, diametralno nasprotna »komentarja«? 28. julija je Martin Košir na seji izvršnega odbora občinske konference SZDL v Domžalah obsodil Ceneta Matičiča, da je »negiral vlogo SZDL in negiral demokratičnost postopka sploh«! Na seji je bil navzoč tudi predsednik RK SZDL Slovenije Janez Vipotnik, ki je pojasnil »širino in demokratičnost izvedenega postopka okoli kandidiranja članov za predsedstvo SFRJ«, kot piše v Delu Anton Rupnik. Med drugim je dejal, da je 30 (trideset) občinskih organizacij SZDL dalo dodatne predloge (torej Demokratična načela v praksi 1 Delo, 1. avgusta 1971, »Manipulacija s poslanci«. poleg Bulca in Ribičiča). Ni pa pojasnil, zakaj jih niso upoštevali. Tokrat tudi ni nič dejal o amandmaju, ki ga je sprejel republiški zbor. 31. julija je amandma, ki ga je predlagala skupina 25 poslancev, javno obsodil Martin Košir, rekoč, »da gre za izraz nezaupanja v vlogo SZDL«. Še več, na nek način je postavil na zatožno klop republiški zbor skupščine SRS v celoti — zato, ker je amandma sprejel, češ da »se je zelo formalno in ne dovolj politično obnašal«. In vendar — poslanci republiškega zbora so amandma sprejeli skoraj soglasno, le pet se jih je vzdržalo, proti ni bil nihče. V čem je zdaj krivda 25 ali kaj so zakrivili trije poslanci? Ker so predlagali amandma, ki ga je republiški zbor sprejel? Ker so hoteli predlagati drugega kandidata za predsedstvo SFRJ, tako kot je storilo trideset občinskih konferenc SZDL, pa njihovih predlogov RK SZDL Slovenije ni upoštevala? Ker so javno hoteli predlagati drugega kandidata? Za člane zveze komunistov, ki se tudi po vsestranski in demokratični izmenjavi mnenj še vedno ne strinjajo z večinskim stališčem, velja, da lahko svoja mnenja in stališča obdržijo še naprej, jih zastopajo tudi med izvajanjem sklepa večine in celo lahko še naprej dokazujejo pravilnost svojega stališča in prepričujejo o tem tudi druge.2 Mar je dogovarjanje med poslanci, da bi lahko izoblikovali enoten predlog, nejavno delovanje, akcija v zaprtem krogu? Koširjeva ocena dodatnega kandidiranja, češ da gre za »politično diverzijo«, je — milo rečeno — nesprejemljiva. Nekaj je pri vsem tem vendarle narobe. Če so trije poslanci, kot pravi Košir, z njim pa tudi sekretar občinske konference ZKS Domžale Aleksander Skok, tako rekoč manipulirali s celotnim republiškim zborom, ga opeharili z amandmajem, potem je z našimi poslanci nekaj narobe. Če je bil amandma »predložen in objasnjen zelo formalno«, zakaj nihče izmed poslancev ni zahteval dodatnih pojasnil. Zakaj so glasovali zanj, če po mnenju Martina Koširja sploh niso vedeli, kaj so izglasovali? Kaj naši poslanci tudi za druge predloge glasujejo, ne da bi vedeli, zakaj pravzaprav dvigajo roke? Če ie tako, kot trdi Martin Košir, potem bi bilo treba poklicati na odgovornost vse druge poslance prej kot Remca, Matičiča, Krefta . . . Sam vendarle dvomim v upravičenost, pravilnost, »objektivnost« Koširjevih izjav. Poslanci so najbrž že vedeli, za kaj glasujejo, Morali so vedeti, da bo Remcev amandma obveljal le za tokratne volitve v predsedstvo SFRJ, da bo kasneje postopek za volitve določila ustava. Torej so morali domnevati, da bo kdorkoli (oziroma katerihkoli 20 poslancev) predlagal drugega kandidata, sicer bi bil amandma gola farsa demokratičnosti naše družbe. Zakaj potem Koširjeva namigovanja, da »poslanci amandmaja gotovo ne bi sprejeli, če bi bili obveščeni o tem« (o »programu akcije«, op. pisca). Saj so ga menda sprejeli zato, da bi lahko kdo predlagal dodatnega kandidata! Tri poslance bodo po logiki dogodkov, kakor izgleda sedaj, izključili iz zveze komunistov (tako je predlagal sekretariat CK ZKS) v bistvu zato, ker so delovali na podlagi amandmaja, ki ga je sprejel republiški zbor. Ta amandma je pozdravila tudi RK SZDL Slovenije, če smo prav razumeli Janeza Vipotnika. Kdo je tedaj tisti, ki mu amandma oziroma * Stane Dolanc, »Demokratični centralizem v teoriji in praksi ZKJ«, TiP, 1967/3, str. 410 et passim. dodatni predlog ni (bil) všeč? Če upoštevamo prve izjave po sprejetju amandmaja, potem lahko sklepamo, da si tudi nadaljnjo demokratizacijo naše družbe razlaga zelo po svoje? Lep slovenski predgovor pravi, da je tisti, ki drži vrečo, pravtoliko kriv, kot oni, ki krade. Vrečo pa so držali vsi poslanci republiškega zbora (z izjemo petih, ki so se vzdržali glasovanja). Kdo bo tedaj razpravljal o njihovi krivdi? Ali bo ostalo pri Koširjevi »obsodbi,« da se poslanci pač niso dovolj politično obnašali, Remc, Matičič in Kreft pa so zagrešili »politično diverzijo«? In končno: kam vse to vodi? Lliubljana, 10. avgusta 1971 S. SPL1HAL Za opredelitev Nekateri pojmi s široko uporabno vsebino zelo hitro postanejo politična gesla, ki so priljubljena tudi zato, ker se nikoli natanko ne pove ali ne ve, kakšna je njihova trenutna politična in družbena ost. Nekatera gesla so sprejemljiva za različne strani, ki jih zato tudi uporabljajo v političnem boju. Dolgo bi lahko naštevali primere, ko ena politična misel dobi dve vsebini in ko se praktično zamegli vsebinsko soočenje privržencev različnih pogledov na neki dogodek ali na zadevo. Klasičen primer besede, ki so jo očitno razumeli na različne načine, je »reforma« (na beograjskem 9. kongresu je vsak udeleženec v razpravi začel z reformo, pa četudi je potem govoril o stvareh, ki so se z reformo, kakršno smo si zamislili, odločno bile), »samoupravljanje« je druga taka spužva, s katero lahko lepo pokrivamo drugačno vsebino, »stabilizacija« tretja ... in tako naprej. Ena izmed modernejših v partijskem delu postaja zdaj »diferenciacija«, ki naj zbudi otopele v novo aktivnost in ki na videz v pluralistični socialistični družbi sega prek staromodno razumljene enotnosti. To ugibanje o pravi naravi pojma drži, če veljajo tele podmene: da enotnost, kakor je lahko v kriznih časih pozitiven mobilizacijski pojem, vendarle pomeni eno misel in eno glavo, ki se ji morajo druge glave, četudi bi imele upoštevanja vredne zadržke, podrediti zaradi končnega cilja, to je enotnosti. (Pojem tukaj uporabljamo v absolutnem pomenu). Na drugi strani pa naj diferenciacija ali opredelitev, kakor bi morda poslovenili to besedo, pomeni, da se do vsakega problema jasneje opredelimo, ne da bi se po nepotrebnem skrivali za formalno enotnost in varčevali s pogumom, kadar gre za opredelitev posameznika. Če tako zastavim izhodišče za razmišljanje o diferenciaciji, potem se mi takoj porodijo nova vprašanja. Ali gresta pojma »enotnost« in »diferenciacija« še vedno v en koš, kakor jih še pogosto uporabljajo? Ali to drugo naposled pomeni samo, da je diferenciacija zaželena do neke meje, ki jo vedno znova opredeljuje širši ali ožji okvir enotnosti? Ali naj bo diferenciacija samo boj za tisto, kar je na neki razvojni stopnji družbe in bolj ali manj priznano, ne pa za tisto, kar morda tudi še muči kako pošteno in mislečo glavo? In če je tako, ali potem ne zbujamo diferenciacijo samo umetno, ali ne odpiramo lažnih dilem zaradi mobilizacije, ne pa zaradi končnega cilja — da bi vendarle prišli do optimalne rešitve? Vprašanja so zastavljena tako, da je v njih že mogoče zaznati moj odnos do gesla, ki ima torej lahko tudi dve vsebini. Še bolj natančna bom: nemogoča in preživela se mi zdi praksa ene same najpametnejše glave, ki se ji drugi pridružujejo, če mislijo tako ali pa ne, in sami največkrat uporabljajo njene orgumente, da bi pokrili svojo nesposobnost in ne-voljo imeti lastno stališče. To je tisto gnilo v družbi, kar najeda njeno sposobnost, da napreduje, in jo meče v kajme-briga filozofijo. Zavzemam se za diferenciacijo v zvezi komunistov in v družbi ob vseh problemih, pa ne zato, da bi uprizarjali lov na drugače misleče, ampak zato, da bi se javno ter z osebno odgovornostjo vsakdo opredelil po vrednosti argumentov, ne pa po močno dvomljivem kriteriju: kdo je v družbi močnejši, čigava beseda več zaleže in bo zato njegovo stališče zmagalo. Zdi se, da natanko to sledi iz teoretičnih misli o pluralizmu v socialistični družbi in da tega načela ne bi smeli zavreči niti tedaj, kadar je vdeti, da ne bamo več mogli govoriti o idilični enotnosti. Enotni bomo seveda še naprej v pogledih na temeljne okvire družbene ureditve in morda celo v tem, da so konformizem, kimanje, uklanjanje zaradi lagodnosti ali celo strahu, najslabše gonilne sile nekega naroda. Diferencirani pa bomo glede na konkretne probleme: toda ne na stari način (jaz sem za to, ti pa nisi in pazi se), ampak s poštenimi in odkritimi argumenti. Še vedno je laže delovati v politiki, če obstajajo drugačna mnenja, za katera so se ljudje moralno in zavestno opredelili, kot pa tedaj, ko so mnenja sicer zrcalno gladka, se pa njihovi nosivci niso opredelili glede na argumente, ampak samo glede na stališče, ki ima največje možnosti, da na koncu razprave zmaga. Vsak prizadeti in na boj z argumenti pripravljeni politik bi se moral ljudi, ki vedno pokimajo, bati. Nič ni navsezadnje lažje kot bojevati se za uradno linijo: vsa vrata so odprta, vsa usta se smehljajo, vse oči prijazno gledajo. Če bi se dokopali do pravila, da je za družbo koristno, če stališče nastaja iz poprejšnjega boja argumentov (enako dostopnih javnosti, da lahko o njih premišlja), se mi zdi, da bi tudi v doglednem času odpadlo kampanjsko zavzemanje za diferenciacijo, kadar se zdi, da je apatija preveč prevzela tudi zvezo komunistov in je v gospodarstvu začela kazati svoje slabe posledice. Brez nič ni nič. Kdor tvega tako politiko, je lahko prepričan, da vsaj dela javnosti ne bo treba nenehno buditi iz otopelosti. Za diferenciacijo na aktivne, ki mislijo s svojo glavo v nasprotju s pasivnimi, ki sploh nič ne počno, za to se zavzemam. M. D. MURKO Zakoni naši vsakdanji Kako smo včasih počasni pri pripravljanju in sprejemanju zakonov, zbuja začudenje, čeprav je očitno, da ta počasnost slabo vpliva na učinkovito zaščito pravic državljanov, delovnih in drugih organizacij. Čeprav je od osvoboditve minilo že 26 let, nam tako npr. ni uspelo, da bi sprejeli vrsto zakonov s področja materialnega in procesnega prava. Poleg civilnega zakonika manjkajo še tile zakoni: zakon o nadomestilu škode, zakon o pravicah na nepremičninah, o izvršilnem postopku, o nepravdnem postopku in drugi. In res je, čeprav se sliši skoraj neverjetno, da uporabljajo naša sodišča kot pravna pravila določila nekdanjega avstrijskega splošnega civilnega zakonika, ki so ga razglasili s cesarskim patentom 1. junija 1811. leta, civilnega zakonika kneževine Srbije iz 1844 leta (po nalogu nepismenega kneza Miloša ga je pripravil znani novosadski pravnik Jovan Hadžič), splošnega premoženjskega zakonika za Črno goro iz leta 1888 (pripravil ga je Valtazar Bogišič), zakona o izvršbi in zavarovanju iz leta 1930 itd. Vsi ti zakoni se uporabljajo, kolikor njihova pravna pravila niso v nasprotju s socialistično družbeno ureditvijo; to pa se mora oceniti v vsaki konkretni situaciji. Zaradi vsega tega pomanjkanja potrebnih zakonov za redno delo se morajo sodišča znajti v težavah kot vedo in zanjo. Številna vprašanja, ki jih ni mogoče urejati z že davno sprejetimi zakoni zaradi zapletenosti družbenih odnosov na vseh področjih, skušamo uravnavati tako, da ustvarjamo prakso; in ta kljub prizadevanjem višjih sodišč, da bi jo izenačili, ni in ne more biti poenotena. Seveda ni treba posebej poudarjati, da ima to posledice za pravno varnost občanov in institucij. Ko pravosodni delavci razpravljajo na svojih sestankih o tem problemu, se nikakor ne morejo sprijazniti s tem, da kljub četrtstoletnemu obstoju nove Jugoslavije teh zakonov še niso mogli sprejeti. Verjetno se lahko tudi v tem primeru — kot v mnogih drugih — odgovorni dejavniki izgovarjajo na nekakšne »objektivne« razloge. Vendar nisem prepričan, da so ti razlogi dovolj prepričljivi, zlasti še, ker so med temi zakoni tudi taki, ki jih nikakor ni mogoče uvrstiti med izrazito »težke« zakone, ki bi zahtevali veliko napora in časa, da bi jih pripravili in sprejeli. Tako npr. zakona o izvršbenem in nepravdnem postopku. Ko govorimo o pripravi zakonov, pomembnih za delo sodišč, bi ne smeli pozabiti na tole: vemo, da je priprava zakonov strokovno, zapleteno in zelo odgovorno delo. Dober zakon nemalokdaj zahteva obsežno pripravo: zagotoviti je treba dovolj ustreznega gradiva in elaboratov, strokovne literature (tako naše kot tudi tuje). Vsak zakon namreč zahteva skupino dobrih poznavalcev gradiva, ki naj ga uravnava. To se pa večinoma da zagotoviti. Vendar pa je problem v tem, da se ti zakoni še vedno pripravljajo kabinetsko, med štirimi stenami ustreznega sekretariata. Z zakoni se ukvarjajo pravniki, ki nedvomno dobro poznajo zakonodajni proces, zakonodajnopravno tehniko ipd. Razen v izjemnih primerih pa se vsi ti ne ukvarjajo niti s prakso niti s teorijo tistih družbenih odnosov, ki se z zakonom uravnavajo. Tako je sodelovanje pravnikov iz prakse — konkretno iz pravosodnih organov in pravnikov s pravnih fakultet ter znanstvenih inštitutov, ki se teoretično ukvarjajo s pravom — obrobno in v veliki meri je njihova naloga samo v tem, da dajejo pripombe na že pripravljeno besedilo osnutka zakona. In tako se ta način pripravljanja zakonov, ki traja toliko, kolikor naša ?iova zakonodaja, kljub vsem opozorilom ne spremeni in nič ne kaže, da bi se kmalu spremenil. In ker je tako — razen tega pa so pravniki, ki pripravljajo zakone, prezaposleni, in še premalo jih je —- se ni niti čuditi, da še do danes niso bili sprejeti najpotrebnejši zakoni za razreševanje nekaterih odnosov. Če bi spremenili prakso, ki o njej govorim, in bi k pripravi in izdelavi zakonov pritegnili v veliko večjem številu še pravnike s sodišč in s pravnih fakultet, potem gotovo ne bi bilo še tako zapletenega zakona, ki ga ne bi mogli sprejeti vsaj v nekaj letih. Nedvomno pa bi bili tudi kvalitetnejši. M. DJUKIČ Sklenjen krog sovraštva in nasilja Na začetku bom postavila malce drzno in nenavadno trditev: to, kar se je zgodilo v Sudanu in kar je povzročilo zgražanje vsepovsod po svetu, je bilo presenečenje samo za tiste, ki nočejo spoznati prave narave vrste afriških vojaških režimov. Odločitev o pokolu levičarjev seveda ni nastala čez noč in voditelji se za množično maščevanje brez procesov in sodb niso odločili v afektu jeze zaradi enega izmed številnih državnih udarov (to je bil navsezadnje že četrti, odkar je pred 15-leti Sudan dobil neodvisnost). Predispozicije za vse to, kar se je zgodilo, za brezpravje, za nasilno uničenje opozicije, za diktaturo konservativno-islamsko usmerjenih voditeljev, so obstajale že pred udarom, zdavnaj prej. Razlika je to pot samo v tem, da so veliko let nazaj zapirali in preganjali večinoma ljudi, ki niso sodili v nobeno tako izrazito barvo, za katero bi se bilo tujini vredno zavzeti. Se enkrat torej, sudanski vojaški režim je bil tako (konservativno-arabsko-versko) navdahnjen že dalj časa in samo spretni politiki besed o socializmu se je imel zahvaliti, da je pri nas veljal za naprednega. Ne morem zato reči drugače, kot da se je v kratkem času spet znova pokazalo, kako slabe analize imamo o naših arabskih prijateljih, če pa analize že so, potem vsekakor politika pravemu stanju ne ustreza. V resnici smo se s tem, da v arabskih državah preganjajo komuniste, pa tudi vse levičarje, že zdavnaj sprijaznili in ugotovili, da so pač sami krivi, ker ne izvršujejo nacionalne politike in se priklanjajo interesom velike idejne in tudi drugače pomembne sile. Dobro. Toda ali ni ta idejna in drugače pomembna sila zaradi svojih državnih interesov z ekonomsko in vojaško pomočjo pomagala graditi prav režime, ki so bili na oblasti? Sudanu je pomagala dolga leta, prav Ni-meiriju je v zadnjih letih dala izdatno vojaško in ekonomsko pomoč, za Egipt pa je tudi znano. V večini arabskih držav, naj so dobivale pomoč Sovjetske zveze ali ne, najbolj pa v Sudanu, so levičarje še naprej preganjali in v glavnem to nikogar ni motilo, čeprav so se zavzemali za zelo konkretne nacionalne cilje: za demokracijo, za enakopravnost in samoupravo Juga, za končanje verskega in rasnega razlikovanja med Arabci in nearabci. Nečloveškega in izrazito rasističnega ravnanja (o tem smo pisali v Teoriji in praksi v št. 10/1969) se tudi Nimeirijev režim ni odrekel, čeprav velja njegov prihod na oblast po državnem udaru leta 1969 za »sudansko revolucijo«. Resnici na ljubo je treba dodati, da si je morda Nimeiri v začetku prizadeval, da najde boljše in primernejše rešitve za svojo veliko deželo, da pa se je njegovo prizadevanje končalo tedaj, ko se je začelo prebujati sindikalno in drugo levo gibanje. Biti darežljivi rešitelj dežele, ki ljudem »podari« tnalo svoboščin, da, toda pustiti, da pobuda prihaja iz množic, ne. Natanko tako kot v Libiji. Zadržan in nekritičen odnos do večine arabskih držav, tudi do Sudana, seveda ni bil naša posebnost, čeprav smo pri nas — braneč tabor neuvrščenih — še posebno hitro dajali vojaškim in civilnim arabskim režimom napredne oznake. Morda se ta odnos tudi zaradi pogromov na levičarje ne bi v ničemer spremenil, če se ne bi nekaj bistvenega Zgodilo v odnosih med Sovjetsko zvezo in Sudanom in se je velika sila morala postaviti na stran preganjancev. Zelo pomembno je, da so se nekatere naše politične institucije odločile, da protestirajo zaradi množičnega preganjanja, vendar pa se je akcija čudno pokrila tudi s protesti vzhodnih držav, tako da se na koncu sploh ni več videlo, ali je še kaka razlika. To je toliko bolj čudno, ker takih protestov nismo naslovili na druge države, ki so malo prej enako kruto udarile po levičarjih. Naj bo kakorkoli, trdim, da Sovjetska zveza ne bi posredovala zaradi pobijanja komunistov in drugih levičarjev, ker bi to lahko storila že prej, če se ne bi režim odločil za tisto različico svojega prihodnjega razvoja, ki sovjetskim strateškim interesom ne ustreza — za močno arabsko federacijo. Nimeirijev režim je najlaže razbil iluzije o arabsko-sovjetskem trajnem prijateljstvu s tem, da je izzivalno odprl gonjo na idejne somišljenike Sovjetske zveze, v resnici pa v prvi vrsti na notranje politične nasprotnike, če so imeli kakšno zvezo s Sovjetsko zvezo ali pa ne. Tvegana politika, ki se je Egiptu že splačala: interes Sovjetske zveze v tem delu sveta je tako pomemben, da je pripravljena plačati vsako ceno. Resda je Egipt zgubil del svojega suverenega odločanja navzven, toda bilanca je ugodna na vseh drugih področjih: pomoč nemoteno priteka, dežela pa se navznotraj obrača v izrazito konservativno smer.1 Sudanski zmagoviti režim je torej dosegel svoje: do skrajnosti je izkoristil možnosti, da pokaže preračunljivost prijateljstva s Sovjetsko zvezo, hkrati pa je doma počistil z vsemi tistimi, ki mu z neprijetnimi levimi idejami že dalj časa motijo vizije sudanske družbe, pa naj bodo v resnici sovjetski simpatizerji, naj bodo komunisti, naj so sodelovali v pripravljanju državnega udara ali pa ne. Dobri poznavalci arabske zgodovine, razočarani zaradi nenehnega vmešavanja evropskih sil v arabske notranje zadeve, poniževalne podrejenosti starih arabskih držav v 19. stoletju (na primer francosko protek- 1 Vredno se zdi poudariti še nekaj: značilno in namenoma so ves čas govorili o komunistih, ker to v svetu še vedno velja za nekaj brezpogojno prosovjetskega, manj pa zaznamuje privrženost naprednim idejam, ki veljajo tudi brez Sovjetske zveze. Opredelitev, da gre za »komuniste«, čeprav gre v resnici za veliko širši krog ljudi, smo sprejeli tudi sami in to je škoda, ker smo se znašli na liniji protesta skupaj s Sovjetsko zvezo, ki pa protestira iz državnih interesov. torstvo v Maroku in Tuniziji, angleško v Egiptu), iščejo razlago za vzkipeli arabski nacionalizem in panarabizem, ki je dobil nazadnjaške in islamsko pretirane barve. Eden med njimi pravi na primer, da je treba razumeti sudanski primer ter aktivno egiptovsko in libijsko pomoč kot dejanje samoobrambe proti zunanjemu svetu, ki so ga Arabci vedno imeli za sovražnika.- Države arabske federacije so se zaprle vase in znova obudile napadalni arabizem, ki ne pozna ne ovir, niti zadržkov. Toda to, da so se pomembne arabske in tudi afriške države odločile za pot napadalnega islamizma (nova egiptovska ustava, ki jo pripravljajo, znova temelji na islamskem pravu), je samo del razlage, ni pa opravičilo, še najmanj zato, ker so Naserjevi nasledniki s tem podrli njegove vizije arabskega združenega sveta.3 Če je torej tako, da sudansko prelivanje krvi služi širšim arabskim ciljem, je morda upravičeno sklepanje, da se hkrati spreminjajo tudi razmere v Egiptu. Naserjev poskus, da laizira družbene ustanove, se že ruši z natančnimi potezami tistih, ki se razglašajo za njegove naslednike. V razmerah teokratske države pa seveda ni prostora za levico, posebno če svoja stališča naslanja na znanstveni pogled na svet. Pravzaprav se je v Sudanu v resnici ponovila zgodba iz Egipta: državni udar, oziroma priprave nanj dajejo vladi priložnost, da obračuna z levico. Izrazi nedeljene podpore egiptovskega predsednika Sadata sudanskemu Nimeiriju po najhujših represalijah proti sudanski levici zato tudi egiptovskim levičarjem ne prinašajo nič dobrega. Surovo je torej konec predstav o arabskem naprednjaštvu, deloma so jih morda zamenjale predstave o »islamski naprednosti«, toda tudi to je korak nazaj, vsaj za Egipt, za Sudan pa je zaradi spopada na jugu ta usmeritev veljala že dalj časa. Če obrat k družbenemu konservativizmu v arabski federaciji prištejemo enako surovi potrditvi starega v Maroku, posebno po uničenju palestinskega osvobodilnega gibanja, potem Sudanski primer ni niti omejen, niti naključen. Ker je manj usmerjen navzven, bo režim pripravljen sprejeti različne besedne kompromise s Sovjetsko zvezo (morda celo v obliki pogodbe o prijateljstvu). Akcija je izrazito namenjena notranji rabi, zato bo hkrati morala zbuditi simpatije pri zelo pozornih zahodnih silah, za katere se nedvomno popravljajo njihove posredne možnosti. Spretna politika konservativnega arabizma zato zaradi moči mladih voditeljev skrbi vse, ki iskreno želijo, da bi se afriške države izkopale iz kroga strahu, revščine in nasilja in da bi tako zmanjšale nevarnosti za splošni mir v Sredozemlju in na svetu. M. D. MURKO 2 Paul Balta v Le Monde, 1. avgusta 1971. 1 »Sveta zveza«, ki so jo zgradili v krvi sudanske ievice, je dobila konservativno In islamsko barvo, ki zaskrbljuje. Nasprotuje idejam, ki jih je izrazil predsednik Naser na koncu svoje politične kariere, in njegovi volji, da oblikuje resnično revolucionarno fronto v arabskem svetu, ki bi bil odprt zunanjemu svetu. (Isti pisec, prav tam.) Odkod sumi in dvomi? Za uvod naj naštejem nekaj informacij, ki me prepričujejo, da se množična občila iz teh ali onih razlogov nikakor še niso odrekla »ugodnostim« (političnim seveda), ki izvirajo iz transmisijskega položaja. 1. Revolucija ali državni udar v Sudanu je vzplamtel 19. julija. Občila se do njega niso opredelila. 22. julija so Nimeirijeve čete uspešno izvršile protiudar. Občila se tudi do njega niso opredelila, dokler ponovno ustoličeni režim ni začel s pokoli. Da je to pravzaprav lov na komuniste, nam postane jasno šele po seji predsedstva ZKJ 28. julija. Po dobrem tednu torej zvemo, da je šlo za revolucijo, ne za puč. 2. Že od konca junija sem se med prebivalstvom širijo govorice o zahtevah Sovjetske zveze po zračnem koridorju nad Jugoslavijo in oporišču na Jadranu. O pobegu pripadnikov jugoslovanske armade v SZ. In potem lahko 25. julija preberemo v Delu, da je predsednik Tito sprejel na Brionih odpravnika poslov sovjetskega veleposlaništva v Jugoslaviji Dimitrija Sejvana; le-ta je predsedniku izročil »osebno sporočilo sekretarja C K KP Sovjetske zveze Leonida Brežnjeva«. Nič več. 3. Nedavna raziskava »Televizija 71« je med drugim pokazala, da veliko slovenskih televizijskih gledalcev pogreša informacij o jugoslovanski zunanji politiki ter o dogodkih in dogajanjih po svetu. *** Da vse informacije (tudi nekatere najpomembnejše) ne prestanejo »uspešno« selekcije na različnih ravneh, je jasno, razumljivo, zakaj še daleč smo od »komunikacijske totalnosti«. Dobivamo (lahko) tudi polovične in neobjektivne informacije, ki jih kajpak ne moremo spraviti v razumljiv okvir, na enoten imenovalec, zato si tudi ne moremo sami ustvariti celovite podobe o dogodkih, ki so velikokrat, če ne kar vedno, plod dolgotrajnega razvoja, boja nasprotij. Socializacija občinstva prek množičnih medijev (Ronneberger) in socialna orientacija (Prakke) sta zato med temeljnimi funkcijami množičnih občil; poleg informiranja sta gotovo najpomembnejši. Tu ne gre za komentiranje dogodkov, marveč za (sicer težavno) nalogo občil, da ustvarjajo v občinstvih celovit sistem vrednot, ne pa le črnobele klišeje. Poročanje iz Italije npr. ima vedno prizvok »dobrih sosedskih odnosov«; taka vsebinska usmerjenost je le za kratek čas izginila po Morovi izjavi v parlamentu, da je status quo na jugoslovansko-italijanski meji vprašljiv itd. Že same informacije torej spodbujajo sprejemnika k družbeno intenzivni usmeritvi, mu vsiljujejo »črno« ali »belo« interpretacijo, ne da bi mu to črnost ali belost pojasnile. Tako poročanje je družbeno škodljivo; vprašanje pa je seveda, ali je kdo (in kdo je) za tako predstavljanje informacij zainteresiran. Tega kajpak po samem pisanju ne moremo ugotavljati. Ugotavljamo pa zato lahko nekaj drugega: kakšni so razlogi za enostransko obravnavanje mednarodnih odnosov. Lep primer takega obravnavanja je pisanje o odnosih med SZ in Jugoslavijo. 1. Prvi možni razlog je, da sovjetska zunanja politika (oz. njena politika do Jugoslavije) v resnici temelji na takih načelih in postavlja Jugoslaviji take zahteve, ki za nas nikakor niso sprejemljive. Points de filtrage za te zahteve oziroma za informacije o njih menijo, da bi v javnosti lahko povzročile več škode kot koristi, da bi javnost spodbudile k ostri reakciji, ki bi že tako ne preveč dobre odnose med obema socialističnima državama še poslabšala. Zato javnega mnenja nočejo aktualizirati, marveč ga zadržujejo na »potencialni ravni«. V tem primeru nastopajo množični mediji kot prava podaljšana roka »interesov zunanje politike«. 2. Drugi možni razlog pa je, da se selektorji informacij v množičnih medijih sami odpovedujejo možnostim za popolnejše informiranje glede stanja v odnosih med obema državama enostavno zato, ker ničesar ne želijo tvegati, čeprav bi imeli možnosti za svobodnejše selekcije. So seveda še druge možnosti. Toda kakorkoli že je, ostaja dejstvo, da je javnost izrazito neinformirana preko domačih množičnih medijev. Zato mnogi črpajo informacije iz zahodnih ali drugih tujih virov. Tako stanje pa hkrati nudi nekaj plodnih možnosti za zavestno ali slučajno širjenje najrazličnejših alarmantnih vesti. To še posebej zato, ker so vendarle od časa do časa javnosti na voljo informacije o raznih sejah in konferencah političnih forumov, na katerih razpravljajo »o pritiskih iz tujine na Jugoslavijo«. Zahteva je torej dovolj jasno izražena: karte na mizo! Povejmo javnosti, kaj je res in kaj ni. Kaj očitajo Sovjeti nam in kaj mi njim. Kaj je Sejvan prinesel Titu. Če tega ne vemo, nočemo vedeti ali ne smemo vedeti, potem je bolje, da molčimo. Tako bo manj razburjanja v občinstvih množičnih občil, manj nestvarnih ali pretiranih razmišljanj, sumov in dvomov. S. SPLIHAL Temnopolti gospodarji v belih čevljih Zgodovina ponavadi malo počaka in potem znova pokaže zobe, hočem reči, da ljudje nekega časa pozabijo na resnice, ki so jih prinesla poprejšnja obdobja, iščejo novih opredelitev {n mašijo v spoznanjih luknje, ki kar sproti nastajajo, dokler se ne soočijo z velikim prelomom, pa naj bo z družbeno revolucijo, vstajo enega samega sloja ali z zlomom vrednot v nekem celem predelu sveta. Kakor je moralo delavstvo v 19. stoletju spoznati, da še nisi osvobojen v trenutku, ko tujo buržoazijo zamenja domača, tako je morala vrsta narodov po prvi in drugi svetovni vojni ugotoviti, da nacionalna država ni konec emancipacije nekega naroda, ampak šele začetek. Povsod tam, kjer so tujce preprosto zamenjali damači in so se začeli vesti po shemah, ki so jih pripravili tujci, je prej ali slej prišlo do nesporazumov. Enega izmed najtežjih in najbolj tragičnih nesporazumov v našem času doživlja tudi veliko držav tretjega sveta, za katerega bi poleg vsega drugega težko rekli, da so vsa ljudstva in narodi dobili primeren državni okvir. Toda ne mislim se ustavljati pri mejah, ker to zasluži veliko bolj poglobljeno analizo, ampak želim poiskati nekatere razumljive in razumne razloge, zaradi katerih v tretjem svetu prihaja do tolikih državljanskih vojn in do tako brezglavega in slepega nasilja državne oblasti. Pravzaprav ni treba iti predaleč nazaj v zgodovino in nekaj primerov v različnih delih sveta hitro da skupni imenovalec. Tu so dejstva: večino afriških osvobodilnih gibaj v novejšem času kolonializma so vodili ljudje, ki so študirali v evropskih univerzitetnih mestih in včasih nekaj let niso imeli zveze z domovino. Na Cejlonu in prav tako v Indiji, ki je imela še poseben položaj v okviru britanskega imperija, je na primer britanska oblast sistematično vzgajala sloj ljudi, ki so bili sicer nacionalno zavedni, ki pa so mislili natanko po tistem (družbenem) kopitu kot britanska oblast. Ko je bilo v neodvisnih državah treba poiskati uradnike, so bili seveda izvoljeni tisti, ki so nekaj pomenili, to pa so bili skoraj redno pripadniki starega fevdalnega sistema ali domačega meščanstva. Recimo, da je bil to nujni izhod v tistem trenutku, toda resnica je, da so posledice tako zastavljene notranje politike vedno hujše in da bomo še velikokrat v zadregi, ne samo ob Pakistanu in Cejlonu, če tega ne bomo hoteli videti. Če se povrnem k izhodišču: nobenega razloga ni, da bi temnopolti ljudje, če so dobesedno prevzeli interese poprejšnjih belih gospodarjev, po neodvisnosti z množicami drugače ravnali. Dežele kot celote sicer res kolonialno ne izkoriščajo več, toda kaj to koristi slojem, ki jim ni bilo dano biti med izbranimi. Plemenski poglavarji, ki so se po mojem globokem prepričanju obdržali skoz stoletja s kanservirano neomejeno oblastjo predvsem zaradi kolonializma (družbeni razvoj bi jih že zdavnaj odplavil, ko jih ne bi kolonialni oblastniki potrebovali), so postali državni uradniki, njihovi interesi pa so se le malo spremenili. Afriško megalomanstvo je že postalo pojem, prav toliko pozornosti pa zasluži tudi malo manj znano azijsko megalomanstvo: simboli nove moči so bili dragoceni avtomobili za nove gospodarje, marmorne palače in polni žepi diplomatov po svetu. Položaj najbolj pomoči potrebnih pa so včasih upravičeno, včasih pa tudi neupravičeno pripisali rastočemu (torej objektivnemu) prepadu med svetovnim severom in jugom. Vse to pripovedujem zato, da bi bilo laže razložiti in doumeti nezadovoljstvo, ki se v večini držav tako imenovanega tretjega sveta vedno bolj širi in ki ga večinoma pripisujejo kontrarevolucionarnemu pritisku, tujim silam in podobno. Vse kar je v teh državah od belcev prevzelo oblast in je bilo temnopolto, naj bi torej že od vsega začetka nosilo ponosno ime revolucionarno, pa čeprav je šlo za golo nacionalno osvoboditev (če v afriških primerih zaradi nedodelanosti pojmov o afriškem narodu sploh moremo govoriti o tem). Če bi postavili enačbo, bi bila taka: revolucionarno je enako imeti svojo državo v mejah prejšnjega odvisnega ozemlja. Tako je bilo rečeno in tako je bilo sprejelo. Do zdaj. Zdaj pa so vendarle po dvajsetih, petnajstih letih neodvisnosti bruhnili na dan drugačni podatki. Ne samo da so ohranili stare družbene odnose, zatiranje manjšin in ljudstev, ki bi se rada oblikovala kot narodi, ampak sistematično zavirajo prodiranje novosti, ki so v Evropi in Ameriki že marsikaj premaknile. Da je vojska kljub vsemu skoraj povsod odločilni dejavnik. Da so bogastva dežel še naprej neenakomerno razdeljena. Da se v mestih kopiči izjemno bogastvo, deželo pa razjeda revščina tako kot prej. Da je človekovo življenje, če se človek upre nezakonitostim in izrabljanjem, vredno natančno toliko ali pa še manj kot v kolonialnih časih. Nič. Zelo dvorezno je zato premišljevati o mednarodni politiki sedeč za šahovnico in premikajoč kronane glave sem ter tja. Četudi gre za tretji svet, ki ima še vedno preveč tako ali drugače kronanih glav. Velike državljanske vojne v zadnjem času, ki so jih krvavo končali ali pa še trajajo, je zelo enostransko opazovati samo kot boj za državo in za odcepitev. To so dodatne prvine, ki se uveljavljajo navadno tedaj, ko je mera družbenega potrpljenja polna, ko se ljudstvo počasi navadi gledati in misliti s svojo glavo, ko skratka pride do tistega revolucionarnega razpoloženja, ki je je pred desetimi in dvajsetimi leti še manjkalo. Prav to se je zgodilo v vzhodnem Pakistanu, prav to tudi na Cej-lonu, dveh najbolj značilnih primerih take revolucionarne zrelosti v zadnjem času. V Pakistanu gre hkrati še za nacionalno-versko osamosvajanje, ki pa navsezadnje vendarle izhaja iz odnosa gospodarskega izkoriščanja. Nacionalno in gospodarsko izkoriščanje lahko seveda gresta roko v roki (in sta šla), toda zdi se, da je za veliko odločitev — prelom ali vstajo — bistven trenutek, ko večina nekega ljudstva ali naroda spozna, da nima v tisti državi nobene perspektive. Od tega spoznanja in začetnih potez emancipacije pa do izjemno surovih odgovorov državne oblasti je potem, sodeč po zadnjih izkušnjah, samo še korak. Če mimogrede polemiziram z nekaterimi stališči, ki so se tudi pri nas uveljavila ob Pakistanu in Cejlonu, namreč da gre za ogrožanje neke suverene države, dajem v premišljanje tole: ko bi se bili vladi Pakistana in Cejlona pripravljeni soočiti z novo družbeno revolucionarnostjo, ki naravno podira kolonialne ostanke v teh dveh družbah, potem bi s predstavniki teh gibanj sedli za zeleno mizo, ne pa da jih zapirajo in da začenjajo s policijskim in vojaškim nasiljem brez primere. In prav zato trdim: ker nista bili pripravljeni, da spremenita okostenele odnose med družbenimi plastmi, odnose, ki se po odhodu belih gospodarjev niso spremenili, sta začeli vojno, da ne bi propadli v poštenem boju argumentov. Za Pakistan je zapisal neki študent: vojaško-fev-dalno-birokratska vodilna plast na zahodu, ki drži v rokah vse niti pakistanske prihodnosti, mora zatreti premikanje na vzhodu, ker sta od tega odvisna njena blaginja in morda tudi obstoj. Za cejlonsko vlado je dejal neki poznavalec, da se ni niti malo potrudila, da bi poiskala stike z gibanjem, ki je zraslo iz spoznanja o prihodnosti brez perspektiv, in to dokazujejo tudi podatki, da je tradicionalno kruta in osovražena policija dobila proste roke v lovu na »teroriste«. Cejlonskemu gibanju, ki je v marsičem nekaj posebnega, ker vključuje predvsem izjemno mlade ljudi, so kaj hitro pripisali, da je guevaristično, maoistično in kaj vem kaj še. In vendar je ravno v tem primeru najmanj mogoče govoriti o kakih tujih idejnih vplivih. Ravno narobe: uradna levica je obsedena od evropskih pojmov o socializmu, uporno gibanje pa je posajeno na domačih tleh tako, da bolj ne bi moglo biti. Uradna levica, ki ne vidi, da je cejlonski proletariat priklenjen na čajeve plantaže, ne pa v redkih tovarnah, je po mnenju tega gibanja zgrešila svojo domačo sociološko analizo. Po mojem jo je tudi. Različna mnenja imamo torej o tem, ali je ustrezno začeti upor ali ne, toda preden odgovorimo na ta vprašanja, se je vredno prepričati, kaj je bilo pred uporom, kakšni so bili njegovi neposredni vzroki. Če bomo še naprej videli samo končni izbruh, bo naša sodba rutinska in enostranska. Vedno bo imel prav tisti, proti kateremu so se dvignili, pač zato, ker ima na voljo mrežo sredstev javnega obveščanja in diplomatske vezi. V tem primeru pa bi lahko kar zaprli vse časopisne hiše, priznali cesarju cesarjevo in bogu božje in čemeli v temi. Menda to zadnje ne bi sodilo med velike dosežke 20. stoletja, na katero smo tako ponosni. M. D. MURKO Češkoslovaška po kongresu (in končanih čistkah) Letošnjo pomlad se je v deželah socialističnega tabora v kratkem časovnem zaporedju zvrstilo nekaj kongresov partij teh dežel. Poleg sovjetske so imele kongrese tudi bolgarska, češkoslovaška in vzhodnonemška partija. Med vsemi temi kongresi je pritegnil posebno pozornost kongres KPČ. Razlog je na dlani: kongres je bil sklepno dejanje po burnem notranjepolitičnem procesu, ki je imel svoj začetek v januarskem plenumu centralnega komiteja leta 1968, s katerim so se odprla vrata novi smeri političnega in družbenega razvoja Češkoslovaške. Dramatični vrh in prelom pa je ta proces doživel z znanimi dogodki avgusta meseca istega leta z vojaško intervencijo petih držav Varšavske vojaške zveze na Češkoslovaškem. Po avgustu je sledilo obdobje takoimenovane normalizacije in konsolidacije razmer; v bistvu gre za uresničevanje ciljev, ki so jih postavili pobudniki in izvajalci vojaškega posega v notranje zadeve Češkoslovaške. Ti cilji pa so bili: — uničiti novo smer političnega in družbenega razvoja Češkoslovaške, ko jo je odprl januar in odstraniti vse nosilce te nove smeri; — vrniti notranji razvoj dežele in delovanje partije v kolesnice sistema, ki je edino priznan kot resnično marksistično-leninistični vzorec socializma; — utrditi in zagotoviti vključenost Češkoslovaške v takoimenovano socialistično skupnost. Razen tega, je bil cilj kongresa, da v imenu partije in ljudstva tako-rekoč uradno potrdi in sprejme Brežnjevo doktrino kol edino veljavno obliko odnosov med socialističnimi državami. Gustav Husak, ki ga je kongres izvolil za generalnega sekretarja partije, je v uvodnem referatu izjavil: »Z govornega odra našega kongresa želimo vnovič potrditi oceno 21. avgusta, ki jo je centralni komite sprejel soglasno decembra meseca 1970, in ki jo podpira vsa partija: Vstop zavezniških čet petih socialističnih držav pomeni dejanje internacionalistične solidarnosti, ki je bilo v skladu tako s koristmi češkoslovaških delovnih ljudi kot s koristmi mednarodnega delavskega razreda, socialistične skupnosti in v skladu z razrednimi interesi mednarodnega komunističnega gibanja«. Na koncu referata je Husak poudaril, da pomeni kongres »konec težkega in zapletenega obdobja v življenju češkoslovaške partije in družbe in označuje začetek novega obdobja.« Težnjo, da bi sklepom kongresa, še posebej uzakonitvi Brežnjeve doktrine na njem — kar se kaže v odobravanju in priznanju upravičenosti vojaške intervencije varšavske peterice — dali tudi širšo mednarodno razsežnost in veljavo, izpričujejo med drugim tudi besede Brežnjeva samega v pozdravnem govoru na kongresu: »... 14. kongresu Komunistične partije Češkoslovaške zavzema nedvomno važno mesto tako v življenju vaše partije in dežele kakor tudi v življenju celotne naše socialistične skupnosti in vsega svetovnega komunističnega gibanja. (Podčrtal D. K.) S tem kongresom se končuje zelo resno in odgovorno obdobje v zgodovini socialistične Češkoslovaške. Po pravici ga lahko imenujemo kongres zmage nad sovražniki socializma v ČSSR, kongres zmagoslavja socializma.« Delo kongresa in razprave na njem so bile naravnane tako, da bi partijsko članstvo in delovne ljudi Češkoslovaške prepričale v resničnost takih ocen. Zato je bilo treba prikazati obdobje petih let od zadnjega kongresa kot najtežja in najbolj zapletena leta v vsej petdesetletni zgodovini partije. V teh letih naj bi partija in družba preživljali globoko krizo, ki se je zajedla v vsa področja družbenega življenja. Ta kriza naj bi pripeljala do razpadanja partije, družbenih organizacij, državnih gospodarskih organov, izzvala naj bi kaos v gospodarstvu in omajala zaupanje delovnih ljudi v prihodnost. Resno naj bi bili ogroženi revolucionarni dosežki ljudstva in sadovi socialistične graditve, pa tudi sam obstoj socialistične družbe. Značilno je, da v oceno stalinističnega obdobja na Češkoslovaškem niso vključili obsodbe deformacij socializma, pač pa so to obdobje prikazali kot nekakšen vzročnik za nastanek desnega oportunizma, ki naj bi se potem postopno uveljavljal po januarju 1968. Husak sam trdi v referatu, da je bilo eno izmed poglavitnih vzrokov za »katastrofalni razvoj« v letu 1968 prav dejstvo, da so v vodilne organe partije postopno prodirali ljudje, ki so vse bolj izdajali načela marksizma-leninizma in proletarskega inter-nacionalizma. Demokratični socializem so na kongresu zavrgli in obsodili kot revizionistično koncepcijo, njegove nosilce pa razglasili za ljudi, ki so utirali pot kontrarevoluciji. Cilj nosilcev kontrarevolucije naj bi bil pretrgati zveze s Sovjetsko zvezo in postopno odpravili dosežke socializma na Češkoslovaškem. Internacionalistična pomoč varšavske peterice je preprečila kontrarevolucijo in uničenje socializma. Jedro vsega kongresa, njegove smeri in tudi položaja, v katerem se je znašla partija in celotna družbena ter politična stvarnost dežele, pa izraža naslednja ugotovitev generalnega sekretarja Gustava Husaka: »Objektivna analiza tedanjega razvoja dogodkov potrjuje, da bi oblast delavskega razreda in delovnega ljudstva v naši deželi doživela poraz, če ne bi bilo pravočasne internacionalistične pomoči naših najbližjih zaveznikov.« Ta izjava ne izraža samo popolne nezaupnice in nevere v moč in sposobnost češkoslovaške partije in delavskega razreda Češkoslovaške, pač pa jima za nazaj in za naprej jemlje legitimacijo resnično tvornega dejavnika, ki bi bil sposoben samostojno, z lastnimi silami uresničevati, spodbujati, voditi in uravnavati družbeni razvoj svoje dežele. Taka izjava je izraz dejanske in popolne kapitulacije, ki ne more ostati brez usodnih posledic za prihodnje delovanje partije in njeno ustvarjalno moč. Na kongresu pa niso odrekli partiji in delavskemu razredu ČSSR njunih sposobnosti za samostojno delovanje zgolj na primeru leta 1968. Da bi dokazali nujnost opore na zunanje dejavnike, brez katere ni mogoče ne zagotoviti ne utrditi socializma, so vse pretekle zmage na poti družbene preobrazbe pripisali vlogi zunanjega dejavnika, odločilni pomoči Sovjetske zveze. Delovni ljudje Češkoslovaške so tako vnovič dobili narodno in državno svobodo po zaslugi herojskega boja in zmage sovjetske armade. KPČ je lahko izvojevala zmago leta 1948 poleg drugega prav zaradi pristnega zavezništva s Sovjetsko zvezo. Končno, Sovjetska zveza je leta 1968 »skupaj z drugimi socialističnimi prijatelji« preprečila kontrarevolucijo in obvarovala pridobitve socializma. Da bi partija na kongresu soglasno sprejela tako politiko popolne kapitulacije, sta bili potrebni dve leti, da so partijo prečistili od vrha do tal. To čiščenje, ki je potekalo v znamenju boja proti revizionizmu in desnemu oportunizmu s preverjanjem partijskih legitimacij, je terjalo — po priznanju samega Husaka — izključitev petine partijskega članstva. Partija je prišla na kongres zelo okleščena. V času kongresa je bila poprečna starost članov partije 49,5 let, v Pragi pa celo 57 let. Češkoslovaška partija je danes med tistimi političnimi silami delavskega razreda, ki je skoraj brez delavcev in dejansko brez mladega rodu. Češkoslovaška ima kot razvita industrijska država 60 °/o prebivalstva, ki pripada delavskemu razredu, toda med člani partije je zgolj 18 "lo delavcev. Pretežni del članstva sodi med nameščenske sloje prebivalstva. Kljub temu, da je preverjanje partijskega članstva bistveno spremenilo kadrovsko sestavo partije, pa so v statutu predvideli stalen proces čiščenja partijskih vrst. Ustrezno določilo statuta zadeva vse tiste, ki bi kršili partijsko linijo, ali je ne bi izvajali, dalje vse tiste člane, ki bi zagovarjali oportunistična stališča, ki bi kazali revizionistične nagibe, ali ki bi kazali pasivnost v svojem političnem delu. Da je dosežena konsolidacija kljub enotnosti stališč, ki jo je pokazal kongres, le še vedno krhka, priča med drugim dejstvo, da se politična linija, ki jo je sprejel kongres za razliko od drugih partij — še vedno usmerja zgolj k boju proti desnemu oportunizmu in revizionizmu; torej ne sprejema tako kot druge partije boja »na dveh frontah«, se pravi proti desnim in levim odklonom, proti revizionizmu in dogmatizmu. Za vodstvo češkoslovaške partije je kljub oznakam zmagovitosti, ki jih nadevajo 14. kongresu, nerešeno eno izmed pomembnih vprašanj, od katerih je zlasti odvisna trajnejša konsolidacija razmer v deželi. Gre za premostitev prepada, ki ga je avgustovski prelom v družbenem razvoju dežele postavil med partijo in široke množice. Partijsko glasilo »Rude pravo« je ob koncu kongresa priznalo ta problem, ki se kaže v tem, kako »pritegniti na našo stran večino tistih, ki stoje ob strani«. Eno izmed sredstev, ki ga skušajo uporabiti v ta namen, je izboljšanje življenjskih razmer širokih plasti, zlasti delavstva. V tem pogledu je konsolidacija dosegla delne uspehe. Posrečilo se jim je zajeziti inflacijo, delno oživeti rast proizvodnje in ustaliti gospodarstvo. Prav zato so — delno tudi po zgledu vseh drugih dežela vzhodnega tabora — novi petletni gospodarski načrt postavili tako, da bi z njim zagotovili večjo proizvodnjo potrošnih dobrin. Vsekakor bodo v prihodnje eden izmed važnih preskusnih kamnov stabilizacije političnih razmer na Češkoslovaškem volitve, ki jih ni bilo že vrsto let. Nedvomno pa bi bil najtrdnejši dokaz, da so se razmere ustalile in da je dežela preživela krizo — umik tujih čet z ozemlja Češkoslovaške. O tem pa kongres ni spregovoril niti besede. D. KOŠMRLJ Stane Južnič Idejne koncepcije v delavskem gibanju* Naše teme so v svoji Biblioteki objavile sicer kratek, a vendar dobro sestavljen zbornik, ki naj bi ponazoril glavne idejne tokove v delavskem gibanju od Saint Simona do danes. Na vsega 358 strani sicer ni bilo mogoče spraviti izredno bogastvo misli, ki so se izoblikovale v delavskem gibanju in okoli njega, oziroma vseh tistih doktrin, ki so se skušale uveljaviti kot vodnik k preobrazbi sveta iz kapitalizma v socializem. Vendar se je sestavljal-cem zbornika posrečilo, da so z »reprezentativnim« izborom predstavili tiste mislece, ki so s svojo izvirnostjo, pa tudi jasnovidnostjo največ pomenili. Hkrati pa so se-stavljalci zbornika znali primerno vplesti tudi prispevke, >ki se sicer ne vežejo na izvirne misli in ideje, kažejo pa na to, kako so se te misli in ideje uveljavljale, kake razvojne poti so prebrodile in v koliki meri so sledile splošnim razvojnim težnjam in potrebam sodobnega sveta. Skorajda nemogoče je v prikazu tega zbornika ubrati normalna re-cenzentska pota. Devetnajst piscev z devetnajstimi povsem različnimi temami je vsekakor v knjigi vstavilo veliko več raznoterosti, kot je ima navadno devetnajst poglavij * Idejne koncepcije u radničkom po-kretu, Zagreb 1970, izd. založba »Naše teme«, str. 358. C o ■S .60 O f £ <3 S {Iz dokumentacije Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) A. ČLANKI IN KNJIGE IZ SFRJ I. MARKSIZEM ALTHUSER Louis: Za Marksa. (Pour Marx. Prev. E. Prohič.) Beogred 1971. 288 str. (Biblioteka Sazvežda. 26.) — sing. 10. 690—26. II. FILOZOFIJA DAMNJANOVIC Milan: Društvene implikacije filozofije. Gledišta, Beograd, 1971, št. 5/6, str. 829—833. PETROVIČ Miloje: Jugoslovenska kritika staljinizma. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 5, str. 572—291. SARTRE Jean-Paul: Biče i ništavilo. Pregled, Sarajevo, 1971, št. 4, str. 363— 378. ŽIVADINOVIC Petar: Život ispunjen strepnjom. (Kierkegaard.) Gledišta, Beograd, 1971, št. 4. str. 717—726. III. SOCIOLOGIJA ČULINOVIČ Davor: Kibernetika i sociologija. Naše teme, Zagreb 1971, št. 4, str. 700—706. —: DRUŠTVENA zaštita ostalih lica u opštini. Komuna, Beograd, 1971, št. 3. str. 20—24. DŽUVEROVIC Borisav: Aspiracija i društvene vrijednosti seoske i radničke omladine. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 5, str. 634—644. JEROV5EK Janez: Utjecaj okoline na strukturu radne organizacije. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 608—621. KATUNARIč Vjeran: Sto je i gde je društvena odgovornost? Naše teme, Zagreb, 1971, št 5, str. 909—918. KAVČIČ Bogdan: Organizacija in odgovornost. Naši razgledi, Lj., 28. maja 1971, št. 10. MILOSAVLEVSKI Slavko: Demokratizacija društva i nauka. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 4, str. 474—486. PAVLIN Mile: O dveh podrobnostih v socialnem razlikovanju. Komunist, Lj., 25. jun. št. 25. PEČUJLIČ Miroslav: Horizonti revolucije. Študije iz političke sociologije. Beograd 1970. 401+CVIII) +(I) str. (Političke študije. 1.) — sing. 12.638-1. POPOV Nebojša: Oblici i karakter društvenih sukoba. Praxis, Zagreb, 1971, št. 3/4, str. 329—346. RAŠKOVIČ Vladimir: Sociologija. 6. izm. i dop. izd. Beograd, Savremena admi_ nistracija 1971., 346 str. — sing. II/ 11.405. STEFANOVIČ Dušan: Urbanizacija i čovjekova okolina. Ekonomska misao, Beograd, 1971, št. 1, str. 130—146. V. ZNANOST — KULTURA — PROSVETA - - SOLSTVO —: CILJEVI kulture hoc tempore. (diskusija . . .) Gledišta, Beograd, 1971, št. 4, str. 589—656. ČALIČ Dušan: Nauka i obrazovni proces. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 4, str. 454—465. DEBENJAK Božidar: Tri vprašanja o kulturi. Prostor in čas, Maribor, 1971, str. 166—168. DEDIJER Stevan: Modeli znanosti za politiko znanosti. II, III. Naši razgledi, Lj., 28. maja in 11. jun. 1971, št. 10, 11. GNJAKOVIČ Zdenka: Kulturne potrebe i kulturna akcija. Kulturni život, Beograd, 1971, št. 1—2, str. 57—68. FILO Breda: Regionalni knjižnični sistem. Naši razgledi, Lj., 28. maja 1971, št. 10. FISCHER Ernest: Zakaj pišem? Naši razgledi Lj., 28. maja 1971, št. 10. JESPERSEN Otto: čovječanstvo, narod i pojedinac sa lingvističkog stanovišt-va. (Mankind, nation and individual from linguistic point of wiev. Prev. Z. Lešič.) Sarajevo, Zavod za izda. vanje udžbenika 1970. 187 str. — sign. 12.6664. KAMUŠIČ Mitja: Razvoj organizacijskega visokošolskega študija po svetu in pri nas. Moderna organizacija, Kranj, 1971, št. 5. KAVČIČ Vladimir: Revolucija gre v klasje. Naši razgledi, Lj., 28. maja 1971, št. 10. KAVČIČ Vladimir: Ob letošnjih Prešernovih nagradah. Prostor in čas, Maribor, 1971, št. 3/4, str. 184— li>6. KERMAUNER Taras: Naš vsakdanjik. Slovenski kulturni položaj. Slovenija, Lj., 1971, št. 1—2, str. 46—48. KOCIJAN Gregor: Dogovor o kultumoj akciji. Kulturni život, Beograd, 1971, št. 5/6, str. 408—413. KOS Janko: Vprašanja o lepoti in umetnosti. Sodobnost, Lj., 1971, št. 5, str. 472—486. LAH Avguštin: Znanstveno in raziskovalno delo. (SAZU). Naši razgledi, Lj., 9. jul. 1971, št. 13. MAJER Boris: Odločneje utreti pot samoupravni vsebini kulture. Komunist, Lj., 21. maja 1971, št. 20. PAVLOVIČ Vukašin: Sindikat i naučno-tehnološka revolucija u industrijskom sistemu Socijalizam, Beograd, 1971, št. 5, str. 563—571. POLJANSEK Miloš: Kultura na novim temeljima. Kulturni život, Beograd, 1971, št. 5—6, str. 387—389. —: Položaj knjige domačih autora. Kulturni život, Beograd, 1971, št. 1—2, str. 1—35. RAKOČEV1Č živojin: Troškovi naučne proizvodnje i tehnološka renta. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 4, str. 439—453. RIHTMAN-AUGU5TIN Dunja: O transformacijama tradicionalne kulture. Kulturni život, Beograd, 1971, št. 1—2, str. 69—76. RUDOLF Branko: O orijentacijski vrednosti kulture. Naši razgledi, Lj., 28. maja 1971, št. 10. STRMČNIK Franc: Prizadevanje učitelj-stva med obema vojnama za višjo poklicno izobrazbo. Sodobna pedagogika, Lj., 1971, št. 3—4, str. 93—106. TOMOVIč Rajko: Karakter savremenog tehničkog progresa. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 4, str. 466—473. —: UNIVERZA v družbi. Ob zasedbi filozofske fakultete univerze v Ljubljani Naši razgledi, Lj„ U. jun. 1971, št. U. ZUPANČIČ Andrej: študent-delavec? Naši razgledi, Lj., 28. maja 1971, št. 10. ZUPANČIČ Beno: Razmišljanje o politi-ci i nauči u nas. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 4, str. 487—500. ŽUBRIN Dušan: Samoupravni fakultet. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 4, str. 622—634. VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: ARENDT Hanah: Istina i politika. Gle-dišta, Beograd, 1971, št. 5/6, str. 849 —879. KANGRGA Milan: Fenomenologija ide-ološko-političnog nastupanja jugoslo-venske srednje klase. Praxis, Zagreb, 1971, št. 3/4, str. 425—454. —: Klasno i nacionalno u suvremenom so-cijalizmu. (Ur. Adolf Dragičevič.) (Zagreb, Naše teme, 1970.) 767 + (V) str, 2 knj. — sign. 12.640 - 1, 2. ŠUŠNJIČ Duro: Stvarna uloga ideja u istoriji. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 4, str. 635—652. VRANICKI Predrag: Socijalizam i kriza. Praxis, Zagreb, 1971, št. 3/4, str. 313 —328. ŽVAN Antun: Ekstaza i mamurluk revolucije. Praxis, Zagreb, 1971, št. 3/4, str. 455—465. 2. Družbenopolitični sistem SFRJ CIFRIč Ivan: Naše seljaštvo i njegov položaj u socijalizmu danas. Praxis, Zagreb, 1971, št. 563—582. CVJETIČANIN Veljko: Obilježja i dileme samoupravnog jugoslovenskog socija-lizma. Praxis, Zagreb, 1971, št. 3/4, str. 595—602. —: DILEME komunistov v študentskem gibanju. Komunist, Lj., 11. jun. 1971. —: 21 seja CK ZKS. Komunist, Lj., 4. jun. 1971, št. 22. HAFNER Vinko: Kje so izvori socialne diferenciacije. Komunist, Lj., 28. maja 1971. HR2ENJAK Juraj: Položaj opčine u po-litičkom sistemu. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 3, str. 305—322. JAKSIČ Božidar: Jugoslovansko društvo izmedu revolucije i stabilizacije. Pra-xis, Zagreb, 1971, št. 3/4, str. 413—424. KAVČIČ Stane: Obalno območje in policentrični razvoj Slovenije. Obala, Koper, 1971, št. 1—2. KEŠETOVIČ Muhamed: Socijalistički sa-vez i promjene u političkom sistemu. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 3, str. 322—334. KRISTAN Ivan: Ni alternative samoupravljanju. Naši razgledi, Lj., 28. maja 1971, št. 10. —: LJUDEM moramo omogočiti, da samoupravno odločajo. Komunist, Lj., 4. jun. 1971, št. 22. MARINC Andrej: Delo komunistov Slovenije pri uresničevanju sklepov 17. seje predsed. ZKJ naj bo konkretno in enotno. Komunist-Dokumenti, Lj., 21. maj 1971. —: OPŠTINA kao samoupravna zajednica. Komuna, Beograd, 1971, št. 3, str. 3—8. —: PETA seja mestne konference Zveze komunistov Ljubljane, (drugi del gradiva) Komunist, Lj., 22. jun. 1971, posebna pril. PRELOŽNIK Tone: O družbenopolitičnem položaju in nalogah ZK v Ljubljani. Komunist, Lj., 4. jun. 1971, posebna pril. —: PORAJANJE aH kriza? Kaj pravijo študenti? Komunist, Lj., 21. maja 1971, št. 20. RAIČEVIČ Jovan: Reogranizacija i je-dinstvo komunista. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 5, str. 555—562. —: RAZPRAVA o tezah za obravnavo socialne diferenciacije na 3. seji ZKS. Komunist, Lj., 4. jun. 1971, št. 22. -—: SVOBODNA univerza — Univerza svobode. Komunist, Lj., 4. jun. 1971, št. 22. —: STALIŠČA o aktualnih idejnopolitič-nih vprašanjih. Komunist, Lj., 4. jun. 1971. št. 22. STANOVČIČ Vojislav: Teritorijalni i funkcionalni aspekti federalizma. So-cializam, Beograd, 1971, št. 4, str. 413—421. SUPEK Rudi: Protivurječnosti i nedorečenosti jugoslovanskog samoupravnog socijalizma. Praxis, Zagreb, 1971, št. 3/4, str. 347—371. ŠUVAR Stipe: Nacionalno i klasno u fe-derativnoj socijalističkoj zajednici. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 4, str. 587 —607. ULE Andrej: še o manifestu. Komunist, Lj., 9. jul. 1971, št. 27. VIDOJEVIČ Zoran: Emancipacija radnič-ke klase kao kriterijum samoupravljanja i djelovanja komunističke organizacije. Praxis, Zagreb, 1971, št. 3/4, str. 523—534. 3. Politični sistemi in organizacije: LEDDA Roman: Kriza v Egiptu. Naši razgledi, Lj., 11. jun. 1971, št. 11. VOJNOVIč Milan: Socialno-istorijske u-slovljenosti arapskog socijalizma. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 5, str. 845 —881. 4. Delavska in progresivna gibanja: BALINT Ištvan: I sutra svet biče inter-nacionalan. Praxis, Zagreb, 1971, št. 3/4, str. 467—482. JAKOPOVIč Ivan: Radnička klasa i »kon-traklasa« u socijalizmu. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 4, str. 707—727. KOLAKOWSKI Leszek: Intelektualci i komunistički pokret. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 4, str. 728—738. 5. Mednarodni odnosi: AVŠIČ Jaka: Pravica naroda in enakopravnost. Sodobnost, Lj., 1971, št. 5. str. 504—512. GRLIČ Danko: Marginalije o problemu nacije Praxis, Zagreb, 1971, št. 3/4, str. 547—561. HORVAT Branko: Nacionalizem i nacija. Gledišta, Beograd, 1971, št. 5/6. str. 770—788. IBRAHIMPAŠIČ Besim: Nacionalno pi. tanje i federalizam. Pregled, Sarajevo, 1971, št. 5, str. 461—472. KARDELJ Edvard: Aktualni problemi razvoja mednacionalnih odnosov v naši deželi. (5.) Komunist, Lj., 21. maja 1971, št. 20. KUŠEJ Gorazd: Narodnostno vprašanje in federalizem. Naši razgledi, Lj., 28. maja 1971, št. 10. LOKAR Aleš: Nekaj nekonvencionalnih misli o razvoju slovenskega naroda. Sodobnost, Lj., 1971, št. 6, str. 553 —565. LUKIč Radomir: Uzroci pojave nacional-nog pitanja danas. Gledišta, Beograd, 1971, št. 5/6, str. 822—827. NIKOLIČ Milan: Klasno i nacionalno u Jugoslaviji. Praxis. Zagreb, 1971, št. 3/4. str. 583—593. PAŠIČ Najdan: Faktori formiranja nacija na Balkanu i kod južnih Slave-na. Pregled, Sarajevo, 1971, Št. 5, str. 473—492. PIRJEVEC Dušan: Pitanje naroda. Pregled, Sarajevo, 1971, št. 5, str.493— 516. POLACEK A.: 21 pitanje o narodu. Gle-dišta, Beograd, 1971, št. 4, str. 657— 667. RUS Veljko: Sadašnji medunacionalni odnosi u Jugoslaviji. Gledišta, Beograd, 1971, št. 5/6, str. 761—769. ŠUVAR Stipe: Marginalije o nacionalnom pitanju. Gledišta, Beograd, 1971, št. 5/6, str. 789—810. VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO BAKARIČ Vladimir: Proširena reprodukcija i integracija na samoupravnim osnovama. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 5, str. 791—802. BUČAR France: Vprašanja sodobne organizacije. Ljubljana, (Uradni list SRS) 1971, 348 str. — sign. 12.546. ČOSIČ Bogdan: Socijalizam kao svjetski proces i svjetska privreda. Zagreb 1971 IX+203 str. (Biblioteka monografija pravnih i drugih društvenih nauka. 13.) — sign. 9860—13. ČOSIČ Bogdan: Jugoslavija i ekonomska integracija. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 803—817. —: GDE su uzroci porasta cena stanova? Komuna, Beograd, 1971, št. 3, str. 26 —38. GLIGOROV Kiro: Radnička klasa i vi-šak rada. Pregled, Sarajevo, 1971, št.5, str. 429—442. GLUŠČEVIČ Božidar: Racionalnost i hu-manistički sadržaji samoupravnog eko-nomskog sistema. Ekonomska misao, Beograd, 1971, št. 1, str. 67—76. HUMBLE W. John: Upravljanje z opredeljevanjem ciljev. Moderna organizacija, Kranj, 1971, št. 3—4, str. 357— 367. KRAŠOVEC Stane: Drugi svetovni kongres o i shrani. Pregled, Sarajevo, 1971, št. 4, str. 379—387. MAKSIMOVIČ Ivan: Istorija, istorijski metod i ekonomske nauke. Ekonomska misao, Beograd, 1971, št. 1, str. 91—104. POLOVINA Svetislav: Produktivnost rada u industriji jugoslavenskih republika. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 4, str. 653—680. STOJANOVIČ Stanislav: Zatvoreni i o-tvoreni sistemi ili državnost i društvena samoupravna proizvodača. Gledišta, Beograd, 1971, št. 5/6, str. 811 —821. —: ŽENA u turizmu. Zena, Zagreb, 1971, št. 2—3. VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE —:TELEVIZIJA i kultura. Gledišta, Beograd, 1971, št. 3, str. 335—351. IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE KERŠEVAN Marko: Tudi papež je človek. Slovenija, Lj., 1971, št. 1—2, str. 31—33. X. ZGODOVINA — GEOGRAFIJA LEGRADIČ Rudolf: Pariška komuna i objektivni zakon revolucije. Ekonomska misao, Beograd, 1971, št. 1, str. 79—89. PILIČ Vera: Pariška komuna i savreme-ni društveni i privredni razvoj. Socijalizam, Beograd, 1971, št. 3. str. 359 —370. PJANIČ Zoran: Povodom pariške komune.: o federalizmu i njegovom objedi-njavajučem dejstvu. Pregled, Sarajevo, 1971, št. 4, str. 345—354. SIROTKOVIČ Hodimir: Federativne ideje u toku stvaranja prve jugolovenske države 1914—1928 god. Pregled, Sarajevo, 1971, št. 4, str. 319—333. XI. POTOPISI — BIOGRAFIJE — PRIROČNIKI — SLOVARJI N. B.: Lukacs Gyorgy. 1885—1971. Komunist, Lj., 11. jun. 1971, št. 23. STANIČ Gojko: Bibliografija tekstov o znanosti, inteligenci in univerzi. Komunist, Lj., 28. maja 1971, št. 21. Iz domačih revij »NASE TEME«, Zagreb, št. 5, 1971 VLADIMIR BAKARIČ: Razširjena reprodukcija in integracija na samoupravnih osnovah; BOGDAN COSIČ: Jugoslavija in ekonomska integracija v Evropi; ANTON ROVNIč: Koncepcije o štrajku v administrativnem socializmu; MILAN VOJNOVIČ: Sooiadrjo-zgodovinske pogojenosti arabskega socializma; HALIM MULAIBRAHIMOVIČ: Kolektivistični anarhizem M. A. Bakunjina: Pogledi: MATKO MEŠTROVIČ: Nova tehnologija in javnost (Teoretična stališča Harolda Sackmana); VJERAN KATUNARIč: Kaj je in kje je družbena odgovornost?; Prikaz knjig: Dr. BRANISLAV SOSKIČ: Razvoj ekonomske misli; Iz domačih in tujih revij: »SOCIALIZAM«, Beograd, št. 5, 1971 študije in članki: JOVAN RAICEVIC: Reorganizacija in enotnost Zveze komunistov; VUKAŠIN PAVLOVIČ: Sindikat in znanstveno-tehnološka revolucija v industrijskem sistemu; MILOJE PETROVIČ: Jugoslovanska filozofska kritika stalinizma; Komentarji: SAVA ŽIVANOV: Kongres kontinuitete; MILUTIN MILEN-KOVIČ: Arabski unionizem med težnjami in možnostmi; Prispevki: VESE. LIN DURJČKOVIČ: Družbeno-politično izobraževanje mladih; BURO KNE2E- VIČ: Uveljavitev načela rotacije v Zvezi komunistov Vojvodine; BORISLAV DŽU-VEROVIČ: Aspiracije in družbene vrednote vaške in delovske mladine; Pogledi: IVAN LOVRIč: Odgovonost nosilcev samoupravnih in drugih javnih družbenih funkcij; Prikazi: RADIVOJE MARINKO-KOVIč: Dr. Esad čimič: Drama ateiza-cije; ANDRIJA MILETIč: Cherles de Gaulle: Memoari upa — obnova (1958— 1962); ŽARKO ALBULJ: Erich Fromm: Pozabljeni jezik; VOJA JUKIčEVIč: Kulturno življenje v JNA Prikazi jugoslovanskih in tujih revij; »GLEDIŠTA«, Beograd, št. 5/6, 1971 Sedanji trenutek in perspektive mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji: VELJKO RUS: Sedanji mednacionalni odnosi v Jugoslaviji; DR. BRANKO HORVAT: Nacionalizem in nacija; DR. STIPE ŠU-VAR: Marginalije o nacionalnem vprašanju; DR. STANISLAV STOJANOVIČ: Zaprti in odprti sistemi ali državnost in družbena samouprava proizvajalcev; DR. RADOMIR LUKIč: Vzroki za pojav nacionalnega vprašanja danes; Dogodki: DR. MILAN DAMNJANOVIČ: Družbene implikacije filozofije; PERA SIMIČ: Samoupravljanje ali veto; DR. MIL. č. MARKOVIČ: Grobo teptanje zakona na neki pravni fakulteti; PEDA RISTIČ: Od smetišča do odlagališča: Raziskovanja: HANAB ARENT: Resnice in politika; DŽEMAL ČEHAJIČ: Kultura Irana in njen vpliv na naše dežele; DR. ESAD ČIMIČ: Religija kot kulturno dejstvo; DR. MIHAJLO AČIMOVIČ: Stanovanjski kazenski predpisi kot primer anahro-nizma; Polemika: DR. RADOŠ SMILJ-KOVIČ: Kritizerstvo v imenu samouprav, ljevcev; DUŠAN PAJIN: še enkrat o grški politični misli; MILOŠ NEMANJIČ: Kultura med biološkim determinizmom in človeškimi potrebami; Pogledi, recenzija, prikazi: RADOMIR DORDEVIČ: Psihoanaliza in marksizem; BUDIMIR KOŠUTIČ: Pravosodje v republikah in federaciji; TADEUŠ BREZA: Bronasta vrata (Branko Pavlovič). UDC 342 (497.12) KRIVIC, Vladimir: The Building of Slovene State and Self-management Teorija in praksa, Vol. 8, No. 8—9, p. 1107—1116, Ljubljana 1971 With the change of the Constitution of the Socialist Federative Republic of Yugosla-via the central responsibility for the development of the Yugoslav community is transferred to its independent and sovereign units — to national states (republic) and to autonomous provinces. Besides many self-management organisms the great number of peoples and nationalities is the main factor determining the political system and form of the state order in Yugoslavia. The constitutional right to have disposal of income is the main fundament of profound democracy (of economic and social and not only formaIly legal) and this is true of individual working organi-zations and of course also of the peoples (republics). Slovene statehood must mean a democratic self-management order- social discipline, respect for lavvfulness, and a sharpened responsibility of ali the public services. The profund changes of the federal and republic constitution will demand a revision of ali the federal and republic laws. Since the central responsibility in general is transferred to the republic, the revision and structure of the laws of republic will be particularly demanding and with them also the work of constitutional courts. Strengthening the independence of courts is one of the foremost social tasks. Strengthening inner democracy is the condition for the establishment of theconstitutional reform. The urgent problems of Slovenia are very farreaching: problems of economy, traffic, education, social and other spheres. Monopolism appearing more or less in ali the spheres, is contrary to self-management and democratic socialism, to the constitution, and also to the programmes of the League of Communists and the Socialist Alliance of the Working People of Slovenia. UDC 32 (497.1) MULEJ, Matjaž: Not Income Or Profit, But Income And Profit Teorija in praksa, Vol. 8, No. 8—9, p. 1130—1144, Ljubljana 1971 The author analyses the known problem of normal prices in socialist economy. He comes to the conclusion that according to the development of productive forces the contemporary economy in the Socialist Federative Republic of Yugoslavia is more or less an early commodious economy in vvhich the motive of profit establishes itself autochtonously. According to the production relations towards which it tends, it is a postcapitalist highly developed commodious economy, of vvhich cybernetic machines and general high level of knovvledge would be characteristic, that is why the motive of income is appropriate. Thus in the present time income and profit cannot be put as alternatives, but rather cumulatively, income as a category of division decisions, and profit as a category for calculation of investment efficiency. The author also suggests how to connect the long-term decisions concerning purposeful division of income of vvorking organizations with the short-term interests of workers (by means of stabilization reflexive connections). Internal bonds and marketing as the basis for accumulation decisions are the fundament (taking in consideration the growing role of planning). In his polemic concerning normal prices in self-management socialist economy, the author is for the production priče because it is more stimulating to development than value priče and also gives a more clear picture of the efficient use of production factors. At the same time he also calls attention to the fact that a normal priče is only a superficial technical term of functioning of the law of value, ■while management is of essential importance for the actual content of production relations the system of aims). That is why at the time being it is appropriate to use the production priče in Yugoslavia and to develop as much as possible self-management and the knowledge necessary to make it efficient. In this sense the author also criticizes income prices. UDK 342 (497.12) KRIVIC, Vladimir: Graditev slovenske države in samouprave Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. S, št. 8—9, str. 1107—1116 S spremembo ustave SFRJ se prenaša težišče odgovornosti za razvoj in usodo jugoslovanske skupnosti na njene samoupravne, neodvisne in suverene enote — na nacionalne države (republike) ter avtonomne pokrajine. — Veliko število narodov in narodnosti je poleg množice samoupravnih organizmov tisti poglavitni dejavnik, ki determinira politični sistem in obliko državne ureditve v Jugoslaviji. Ustavna pravica razpolaganja z dohodkom je poglavitni temelj globoke demokracije (ekonomske in socialne, ne le formalno pravne) in velja tako za delovno organizacijo, kakor tudi seveda za nacijo (republiko). — Slovenska državnost mora pomeniti demokratični samoupravni red, družbeno disciplino, spoštovanje zakonitosti in poostreno odgovornost vseh javnih služb. Spremembe zvezne in republiške ustave, ki so prelomnega značaja, bodo zahtevale revizijo vse zvezne in republiške zakonodaje. Ker se težišče politične odgovornosti nasploh prenaša na republiko, bo tudi revizija in dograditev republiške zakonodaje še posebej zahtevna. S te pa tudi delo ustavnih sodišč. Utrjevanje neodvisnosti sodišč je ena prioritetnih družbenih nalog. Krepitev notranje demokracije je pogoj za uveljavitev ustavne reforme. Aktualni problemi Slovenije so obsežni: gospodarski, prometni, izobrazbeni, socialni in drugi. Monopolizem, ki se bolj ali manj pojavlja na vseh področjih, je v popolnem nasprotju s samoupravnim demokratičnim socializmom, z ustavo, kakor tudi s programom ZK in SZDL Slovenije. UDK 32 (497.1) MULEJ, Matjaž: Ne dohodek ali dobiček, ampak dohodek in dobiček Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8, št. 8—9, str. 1130—1144 Avtor podaja zgoščeno analizo znanega problema normalne cene v socialističnem gospodarstvu. Ugotavlja, da je sodobno gospodarstvo v SFRJ po razvitosti produktivnih sil bolj ali manj zgodnje blagovno gospodarstvo, v katerem se sicer avtohtono uveljavlja motiv dobička. Po produkcijskih odnosih, h katerim teži, pa je postkapita-listično, visoko razvito blagovno gospodarstvo, za katero so bile značilne produktivne sile s kibernetskimi stroji in splošno razširjenim visokim znanjem, zato mu ustreza motiv dohodka. V sedanjem času se torej dohodek in dobiček ne moreta postavljati alternativno, ampak kumulativno: dohodek kot kategorija delitvenih odločitev, dobiček kot kategorija za račun učinkovitosti investiranja. — Avtor tudi predlaga, kako bi (dolgoročne) odločitve o namenski delitvi dohodka delovnih organizacij povezali (s pomočjo stabilizatorskih povratnih zvez) s kratkoročnimi interesi nosilcev delovne sile. Osnova so interne obveznice in marketing kot temelj za akumulacijske odločitve (ob upoštevanju rastoče vloge planiranja). Avtor se v polemiki o normalni ceni samoupravnega socialističnega gospodarstvo opredeljuje za produkcijsko ceno, ker bolj od vrednostne cene spodbuja k razvoju in bolj od dohodkovne cene daje jasno podobo o učinkovitosti uporabe produkcijskih faktorjev. Obenem opozarja, da je normalna cena le površinski tehnični izraz delovanja zakona vrednosti, bistven pomen za dejansko vsebino produkcijskih odnosov pa ima upravljanje (sistem ciljev). Zato je sedaj v SFRJ primerno uporabljati produkcijsko ceno in čimbolj razvijati samoupravljanje in za njegovo učinkovitost potrebno znanje. V tem smislu podaja avtor tudi kritiko dohodkovne cene. UDC 001:32 HU.MO, Avdo: Science and Political Movements Teorija in praksa, Vol. 8, No. 8—9, p. 1117—1129, Ljubljana 1971 Today intellectualization is an inner necessity o£ every society, and especially it must go on dynamically in self-management society, in which the development of science at the same tirne brings about the process of the abolition of the boundaries between intelligentsia and the vvorking class. On self-management basis the material produc-tion is connected with spiritual production and this is also in accordance with the essence of contemporary science and technology. Mass participation and importance of intelligentsia, and especially its politization, are characteristic of this development. Unnecessary conflict should be avoided, stili where differences are necessary, they should be made into friendly arguments leading to solutions with participation of both sides. UDC 329.8:329 (497.1) ZKJ MILOSAVLEVSKI, Slavko: The Crucial Moment of Avantgarde Teorija in praksa, Vol. 8, No. 8—9, p. 1196—1206, Ljubljana 1971 Democracv and centralism are fundamental components of leninist tradition of organizing avantgarde proletariat. Democracy is immanent in communist movements; stili after coming to power the communist organization so much strengthened the centralist component that it became a charismatic oligarchic structure. This happened above ali because it appropriated a monopoly position in socio-political system. The stalinist model of a political system came into a sharp conflict with the objective needs of the development of socialism and the democratic concept of the communist organization is expanding ali the time, especially in the Yugoslav League of Commu-nists, for whic a successful struggle against its own and also foreign dogmatism has been made possible by co-operation and influence of the working masses. The political and economic hegemony of the working class is not possible only on the basis of the principle of spontaneity: socialism is a society of contradictions which can be solved only by a conscious and organized action. Stili every organization tends towards closing in itself and becoming an oligarchy. That is why socialism will get established as a rational social order only if it develops dialectics of organization and spontaneity to a maximum degree. In such an order also the League of Communists develops organization dialectics of democratic centralism. UDC 691.391:331.152.1(497.1) ŽAGAR Franc: Information Sjstems of Management Teorija in praksa, Vol. 8, No. 6—7, p. 1207—1222, Ljubljana 1971 The process of optimal decision taking is connected with getting through a conside-rable amount of information. This fact results in the following task: how to organize rationaIIy ali the forms of the movement of information (collection, selection, mediation, precoding) and to »transform« them appropriately. Computers can only bring about a true revolution when they are a part of a harmonious whole with other units, that is a part of the »network«, similarly as the brain and nervous system of man. From the point of view of cybernetics there is no principle impedi ment to the creation of such a complex machinery. Even though several theoretical problems are stili open, some developed countries have already begun the construction of the so-called information systems of management. The author calls attention to the specific features of constructing such systems in our practice. He especially calls attention to the macro aspect of the question — he treats these systems as the basis for a new type of social integration. UDK 001:32 HUMO, Avdo: Znanost in politično gibanje Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8, št. 8—9, str. 1117—1129 Intelektualizacija je danes notranja nujnost sleherne družbe, še posebej pa mora dinamično potekati v samoupravni družbi, v kateri ta zagon znanosti hkrati sproža proces odpravljanja mej med inteligenco in delavskim razredom. Na samoupravni podlagi se materialna proizvodnja povezuje z duhovno, kar ustreza tudi bistvu sodobne znanosti in tehnologije. Za ta razvoj sta značilni množičnost in pomembnost inteligence, še posebej pa njena politizacija. Danes je nujno, da politične odločitve izvirajo iz znanosti, zato morajo biti tudi odnosi med politiko in inteligenco svobodni in prijateljski. Izogibati se je treba nepotrebnim spopadom, kjer pa so razhajanja nujna, naj se preobražajo v prijateljske spopade, ki lahko vselej pripeljejo do skupnih rešitev. UDK 329.8:329 (497.1) ZKJ MILOSAVLEVSKI, Slavko: Aktualni trenutek avantgarde Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8. št.8—9, str. 1196—1206 Temeljni komponenti leninistične tradicije organiziranja avantgarde proletariata sta demokracija in centralizem. Komunističnemu gibanju je demokracija imanentna; vendar je komunistična organizacija po prihodu na oblast centralistično komponento tako zelo okrepila, da se je preobrazila v karizmatično oligarhično strukturo. To se je zgodilo predvsem zato, ker si je prilastila monopolni položaj v družbeno-političnem sistemu. Stalinistični model političnega sistema je prišel v oster spopad z objektivnimi potrebami razvoja socializma in demokratična koncepcija komunistične organizacije je v nenehni ekspanziji, še posebej v ZKJ, ki sta ji sodelovanje in vpliv delovnih množic vselej omogočala uspešen boj proti lastnemu in tujemu dogmatizmu. Politična in ekonomska hegemonija delavskega razreda je nemogoča zgolj na podlagi načela spontanosti: socializem je družba protislovij, ki jih lahko razrešuje le zavestna in organizirana akcija. Toda vsaka organizacija teži k temu, da se zapre vase in se oligarhizira. Zato se bo socializem kot racionalna družbena ureditev uveljavil le, če bo maksimalno razvil dialektiko organizacije in spontanosti. V taki ureditvi tudi ZK razvija organizacijsko dialektiko demokratičnega centralizma. UDK 691.391:331.152.1(497.1) ŽAGAR, Franc: Informacijski sistemi upravljanja Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8, št. 6—7, str. 1207—1222 »Proces optimalnega odločanja je povezan s predelavo velike količine informacij. Naloga, ki izhaja iz tega, je naslednja: kako racionalno organizirati vse oblike gibanja informacij (zbiranje, selekcijo, posredovanje, prekodiranje) ter jih ustrezno »predelati«. Računalniki lahko povzročajo resnično revolucijo šele tedaj, ko so povezani v harmonično celoto z drugimi enotami, tj. če so vkomponirani v »omrežje« — podobno kot možgani v živčni sistem človeka. Z vidika kibernetike ni principielnih zaprek, da se ustvarijo takšni kompleksni ustroji, čeprav je odprtih še niz teoretičnih problemov, so v razvitih državah že pričeli z gradnjo tako imenovanih informacijskih sistemov upravljanja. Avtor opozarja na specifičnost gradnje imenovanih ustrojev v naši praksi. Posebej poudarja makro aspekt vprašanja — navedene sisteme obravnava kot osnovo za novi tip socialne integracije. V oceno smo prejeli Založba NAŠE TEME, Zagreb: • VJEKOSLAV MIKECIN: Otvoreni marksizam Založba NOLIT, Beograd: • LUJ ALTISE, Za Marksa • ROLAN BART: Književnost, mitologija, semiologija • DAVOR RODIN: Dijalektika dradanskog društva • MITO HADŽIVASILEV: Velika istorijska prekretnica Založba KOMUNIST, Ljubljana: • TONE SVETINA: O boju, porazih in zmagi Tuji avtorji Gy6rgy (Georg) Lukacs se je rodil 1885 v Budimpešti v bogati oficirski družini židovskega rodu, umrl 1971 prav tako v Budimpešti. Njegovo delo razpade na štiri obdobja: pred madžarsko revolucijo sta nastali predvsem »Die Seele und die Formen« (Duša in forme, 1911) in znamenita »Theorie des Romans« (Teorija romana, 1920). Po revoluciji 1919 (bil je komisar za kulturo v revolucionarni vladi) so izšla dela: »Geschichte und KlassenbevvuBtsein« (Zgodovina in razredna zavest, 1923, tudi hrvaški prevod, najvplivnejše in najbolj spodbijano Lukacsevo delo), »Lenin« (1924) idr. Ob emigraciji v Sovjetsko zvezo (1933) si je s samokritiko »Moja pot k Marxu«, kot sam pravi, »kupil vstopnico« za nadaljnje delovanje v partiji. »Fortschritt und Reaktion in der deutschen Literatur« (Napredek in reakcija v nemški literaturi), »Goethe in njegov čas«, v slovenščini izbor z istim naslovom, »Eseji o realizmu« (tudi v prevodu), »Der russische Realismus, in der Weltliteratur« (Ruski realizem v svetovni literaturi), znameniti »Histo-rischer Roman« (Historični roman) in drugi, od filozofskih del pa zlasti »Mladi Hegel« (tudi v srbskem prevodu), »Existencialismus oder Marxis-mus?« (Eksistencializem ali marksizem?), »Zerstorung der Vernunft« (v slovenščini »Razkroj uma« — prav pač »Razdejanje uma«!), »Beitrage zur Geschichte der Asthetik« (Prispevek k zgodovini estetike). Po madžarski vstaji 1956 so poleg estetskih (»Die Eigenart des Asthetischen« — Svojevrstnost estetskega, »Prolegomena za marksistično estetiko« — tudi v srbskem prevodu) in filozofskih del (v zapuščini obsežen rokopis »Ontologije družbene biti«) nastali politični članki in analize, v katerih osvetljuje svojo življenjsko pot in položaj svetovnega komunističnega gibanja. Zbrana dela izhajajo pri založbi Luchterhand v ZRN. Dffl Iffl iz vsebine naslednjih številk • MITJA KAMUŠIČ: Pluralistični model upravljanja podjetja pri nas in v svetu • ALEKSANDER KUTOŠ: Samoupravljanje v visokem šolstvu • BRANKO DUKIČ: Lenin in samoupravljanje • MILAN DIVJAK: Pedagoške akademije med znanostjo in prakso • JANEZ STERNIŠA: Razvojni program elektroenergetskega sistema Slovenije • OKROGLA MIZA: Družbeni konflikti in socialistični razvoj Jugoslavije • JOŽE ŠTER: Problemi razvoja slovenske znanosti • PETER BOŽIČ: Družbena odgovornost in nadzorstvo • JANEZ JEROVŠEK: Komuniciranje v delovni organizaciji • STANE MOŽINA: Interesi samoupravljavcev za odločanje • DRAGO DEMŠAR: O filmski cenzuri pri nas • VLADO BENKO: Ideologija in zunanja politika • LAZAR DUROVSKI: Občina v sistemu vse-Ijudske obrambe • FRANC UREVC: Gospodarski sistem in gospodarsko ravnanje