Posamezni izvod 1.30 šil., mesečna naročnina 5 šilingov.
V.b.b. v
L
Izdajatelj, lastnik in založnik: Dr. Franc Petek, Velikovec. — Uredništvo in uprava: Celovec-Klagenfurt, Gasometergasse 10, telefon 56-24. Glavni urednik: Rado Janežič, odgovorni urednik: Lovro Potočnik. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov:
Celovec-Klagenfurt 2, Postfach 124.
s s 41
Letnik XIII.
Celovec, petek, 20. junij 1958
Štev. 25 (841)
Veličastna proslava 50-letnice Slovenske prosvetne zveze:
Jubilej SPZ je tudi jubilej vsega našega ljudstva
»Ob zlatem jubileju naše osrednje kulturne organizacije — Slovenske prosvetne zveze naj nas Vse navdaja le eno: iskreno veselje nad polstoletnim kultur-no-prcBVetnim udejstvovanjem našega ljudstva, rodu samorastnikov, ki mu je v obrobni slovenski pokrajini borba za obstoj vzela vse iluzije in ga krvavo iztrez-nila, a mu je zatoi dala tisto vero V življenje, ki vedno znova črpa moč iz zavesti najtesnejše kulturne povezanosti z nerodno celotoi!«
V tej zavesti se je žadnjo nedeljo na stotine naših ljudi iz Vsega slovenskega in dvojezičnega ozemlja zbralo v slavnostno okrašenem Celovcu (po cestah so še od prejšnjega dne, ko je koroško glavno mesto obiskal zvezni prezident dr. Scharf, vihrale številne zastave), da se udeležijo proslave 50-letnice Slovenske prosvetne zveze. V pravem pomenu besede je bil to praznik vsega; našega ljudstva in hkrati praznik vsega slovenskega naroda, saj so bili med1 navzočimi poleg šefa generalnega konzulata FLRJ v Celovcu konzula Mladena Devideja in ostalih članov generalnega konzulata ter predstavnika jugoslovanskega veleposlaništva na Dunaju svetnika, Jeliča; tudi član predsedstva SZDL Slovenije in predstavnik kulturnih delavcev Slovenije pisatelj France Bevk, predsednik Sveta Svobod in prosvetnih društev Slovenije Vlado Majhen,, predstavnik Slovenske kul-turno-gospcdarske zveze in Slovenske prosvetne zveze iz Trsta Kosmina, podpredsednica okrajnega ljudskega odbora Maribor Kuharjeva, predstavnik okrajnega Sveta »Svobod« v Mariboru Kociper, predstavnik Sveta za kulturo pri OLO Maribor Košar, ter drugi častni gostje. Poleg tega je bil to tudi praznik prijateljstva med obema sosednima narodoma, kar je še posebej poudarjala navzočnost koroškega deželnega glavarja Wedeniga, šefa kulturnega oddelka deželne vlade dvornega svetnika dr. Rudana, zastopnika celovškega; župana direktorja: dr. Grolla, predsednika Avstrijsko-jugo-slovanskega društva dvornega svetnika dr. Heinzela in boroveljskega župana Scrgota.
Praznično doživetje za vse navzoče pa je bi! tudi kulturni spored proslave, v katerem so sodelovali združeni moški zbori, ki jih je vodil priznani pevovodja Zdravko Hartmanu, pod vodstvom pevovodje in skladatelja Pavleta Kemjaka združeni mešani zbori, pri katerih je bil zlasti čudovit pogled na dekleta v prekrasnih koroških narodnih nošah, ki jih je Slovenski prosvetni zvezi podaril Sklad
Prežihovega Voranca, ter združeni tam-buraški zbori, ki so pod vodstvom Mirka, Pajerja prvič nastopili pred javnostjo. Krivico bi delali enemu ali drugemu, če bi hoteli ugotavljati kvaliteto' posameznih zborov in podajanja posameznih pesmi, kajti tako po izbiri komadov kakor tudi po izvedbi je bil koncert res, celota dovršenosti, ki je — lahko trdimo — še nismo; mnogokrat slišali. Ce se je marsikateremu poslušalcu orosilo oko, potem je; to dokaz,, da so nastopajoči vzbudili, najgloblja čustva našega človeka,, ki mu je pesem največji zaklad. Zato' tudi vsi, ki so sodelovali, zaslužijo najvišje priznanje, ki naj jim bo hkrati vzpodbuda pri nadaljnjem delu za gojitev naše vedno lepe slovenske pesmi in kulture ter s tem za ohranitev slovenske besede in narodne zavesti na Koroškem.
Nedeljska slavnostna prireditev v napolnjeni Veliki dvorani Doma glasbe pomeri uspeh, ki je vreden zlatega jubileja osrednje kulturne organizacije; koroških Slovencev. Navzočnost številnih odličnih
Na nedeljski proslavi SPZ, ki so se je udeležili tudi številni gostje iz Koroške, Slovenije in Trsta,, so navzoči s posebnim navdušenjem pozdravili prisotnost deželnega glavarja Wedeniga, kateri je V svojem pozdravnem govoru — v nemščini in slovenščini — med drugim dejal:
Z veseljem sem se udeležil proslave 50-letnega obstoja Slovenske prosvetne zveze, ker hočemo biti bratje in sestre, saj skupno živimo na zemlji, ki nam je podarila življenje. Lepa je naloga, gojiti ljudsko kulturo, in 50 let Slovenske prosvetne zveze pomeni 50 let gojitve narodne kulture; 50 let kulturnega dela pa je priznanja vredna doba. Dva naroda živita na Koroškem in potrebno je, da se med seboj razumeta ter gojita narodno blago, ki sta ga podedovala od prednikov. Posebno pa so; potrebni mir in medsebojno Spoštovanje, ker le v mirnem sožitju dozorevajo kulturni sadovi. Zato mora imeti vsak obeh narodov možnost, da živi v miru in svobodi v skupni domovini in k temu moramo prispevati vsi, ker tudi manjšina ima po ustavi zajamčeno pravico, da goji svojo lastno kulturo. Delati moramo za medsebojno razumevanje in strpnost, potem bo to v prid vsem našim ljudem.
Vsi udeleženci proslave so z dolgotrajnim ploskanjem pozdravili besede najviš-
gostov iz Koroške, Slovenije in Trsta “je pomen tega zgodovinskega, dne le; še poudarila, množična udeležba iz vseh naših krajev pa. je; bila, mogočna, manifestacija koroških Slovencev, da jim je kultura srčna zadeva, ter manifestacija neuklonljive borbene Volje, ki je ne morejo streti napadi in ovire; cd strani narodnih nasprotnikov, pa tudi ne izpadi tistih posia,-meznikov, ki so; tokrat spet dokazali, da njihova pet ni pot pretežne Večine koroških Slovencev. Zato s polnim upravičenjem, lahko; ugotavljamo:
»Jubilej Slovenske prosvetne zveze je tudi jubilej vsega našega ljudstva in se izločuje od praznovanja; le tisti, ki ne veruje v stariteljsko moč ljudstva samega.« To; ugotovitev, natiskano V sporedu proslave 50-letnice SPZ, je najbolj zgovorno potrdila nedeljska prireditev, ki je tako po udeležbi kakor tudi po nastopajočih prosvetaših vse naše, ljudstvo simbolično; povezovala V venec treh dolin:
Rož — Podjuna — Zilja
jega predstavnika naše ožje domovine in s tem pokazali, da so jim bile njegove besede govorjene; iz srca. V imenu SZDL Slovenije, Zveze; Svobod in prosvetnih društev ter vseh kulturnih in prosvetnih delavcev Slovenije je spregovoril pisatelj France Bevk, katerega vzpodbudila izvajanja, ki so jih prevevala bratska čustva, bomo vsled pomanjkanja prostora objavili V prihodnji številki. Spregovorila sta tudi zastopnika iz Trsta, in Maribora ter poudarila delež, ki ga je Slovenska prosvetna zveza prispevala za ohranitev slovenstva na Koroškem. Čestitala sta naši osrednji kulturni organizaciji k 50-letne-mu jubileju ter želela, da bi bilo; tudi nadaljnje delo plodno in uspešno v duhu sodelovanja in prijateljstva med narodi.
Slovenska prosvetna zveza je ob svojem 50-letnem jubileju prejela tudi številne pismene pozdrave in čestitke; z željami za nadaljnje uspešno delo. V pismu ministrstva za pouk je rečeno: V odsotnosti g. zveznega ministra, za pouk se zahvaljujem za njemu poslano vabilo na proslavo 50-letnega obstoja Slovenske prosvetne zveze. Gospodu zveznemu ministru dr. Drimmlu vsled navedenega vzroka žal ne bo mogoče spregovoriti na proslavi prihodnjo nedeljo. Vendar Vam smem tem potom izraziti njegove najlepše čestitke k jubileju. Predsednik Izvršnega
Deželni glavar pozdravlja zbrano občinstvo
sveta Ljudske skupščine LR Slovenije Boris Kraigher je poslal SPZ pismo, v katerem pravi: Ker se žal zaradi zadržanosti ne bom mogel udeležiti slovesnosti, izkoriščam to priliko;, da Vam k pomembnemu jubileju iskreno čestitam z željami za čim uspešnejše delovanje tudi v bodoče. Pismene čestitke so; poslali tudi predsednik koroškega deželnega zbora Sereinigg, namestnik deželnega glavarja Krassnig ter ravnatelj deželnih uradov dr. Newole.
V brzojavki, ki jo je poslal predsednik Hrvatskega kulturnega društva na Gradiščanskem, je rečeno: Ker ne moremo prifi, prisrčno čestitamo k jubilejni proslavi in želimo bogate uspehe pri nadaljnjem delu v korist slovenskega ljudstva v Avstriji. Najlepše pozdrave vsem sodelavcem. Pozdravno pismo Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani pa se glasi: Ko- praznujete 50-letnico obstoja, se z Vami veselimo vseh uspehov, ki ste jih v ljudsko-prosvetni dejavnosti dosegli kot osrednja, kulturna organizacija Slovencev na Koroškem. K jubileju Vam iskreno čestitamo z najboljšimi željami za bodoče prav tako uspešno kultumo-prosvetnc delovanje med našimi sonarodnjaki onstran meje.
Nadalje so poslali pozdrave in čestitke tudi univerzitetni profesor dr. Mirko Rupel, pisatelj Ksaver Meško (njegovo pisma objavljamo na posebnem mestu), koroški pisatelj Josef Friedrich Perkonig, varnostni direktor za Koroška dvomi svetnik dr. Franz Odlasek, deželni šolski nadzornik dr. Franz Arnold, celovški policijski direktor dr. Payer, velikovški okrajni glavar dr. Wagner, ravnatelj gimnazije na Ravnah dr. Sušnik ter drugi.
Deželni glavar Wedenig na proslavi SPZ:
Le v mirnem sožitju dozorevajo kulturni sadovi

Pojdimo na delo polni vere v novi čas
Iz slavnostnega govora na proslavi 50-letnice SPZ
Slavnostni govor na proslavi SPZ je imel predsednik dr. Franci Zwitter, ki je uvodoma dejal:
Zlati jubilej Slovenske prosvetne zveze po vsej pravici praznujemo z vso svečanostjo. Saj gre za organizacijo, ki je v obrabni pokrajini, V stikališču dveh in nekaj časa celo treh narodov in treh kultur poi eni strani ohranila našega človeka, naši kulturi, po drugi strani pa našo slovensko kulturo zastopala in posredovala tudi sosednim ljudstvom. Če pa se ozremo še na posebno problematiko te naše obrobne pokrajine z njenimi narodnimi, krajevnimi in jezikovnimi značilnostmi, se znajdem,oi prav ob zgodovini Slovenske prosvetne zveze na primeru najbolj severnega dela slovenskega naroda tudi pred enim tistih sila zanimivih, za; zadnja desetletja tako perečih in za nas tako usodnih problemov, ki ga vsi Slovenci že tako dolgo in tako bridko poznamo kot borbo za domači jezik in obstanek.
Ob te j priložnosti se hočemo spomniti tudi vsega kulturno-prosvetnega udejstvovanja našega ljudstva, ki sega preko jubilejne dobe SPZ daleč nazaj in se nam v dobi bukovnikov že pred 150-tim,i leti predstavi kot naša največja, sila,. Prav bu-kovniki — ti značilni predstavniki koroške slovenske kulturne dejavnosti, so nam dokaz, kje so resnični viri naše moči: V nas samih, V naši kulturni preteklosti!
Nato je obširno' govoril o največjem koroškem bukovniku — Andreju Schuster j u-Drabosnjaku, po katerem se imenuje tudi novoustanovljeno Priznanje požrtvovalnim prosvetnim delavcem, ter nadaljeval:
Delež koroških Slovencev v zgodovini slovenske kulture je veliko večji, kakor si ga morda sami predstavljamo. Miselnost slovenske in slovanske skupnosti in kulturne enotnosti ter spoznanje nujnosti take medsebojne povezanosti je bila v preteklosti večkrat močnejša v naši obrobni pokrajini kot v središču slovenskega, naroda. Tako je bil Anton Janežič usmerjevalec slovenskega kulturnega življenja, in Celovec je za njegovega časa sploh postal takratno slovensko kulturno središče. Njegova tvorba Mohorjeva družba je v času svojega večletnega delovanja v Celovcu izdala okrog 19,000.000 slovenskih knjig! To je številka, ki je prav tako mogočna priča koroškega, slovenstva in njegove povezanosti s slovensko kulturo, kakor je ustoličenje koroških vojvod v svetovni zgodovini kot edinstvena priča stare slovenske demokracije. Ob
zlatem jubileju naše osrednje kulturne organizacije vsekakor ne moremo mimo tega našega vseslovenskega kulturnega deleža, ki je dosegel Vrhunec v umetniškem ustvarjanju Lovra Kuharja — Prežihovega Voranca, s katerim je slovenska Koroška odrajtala tudi sodobni književnosti svojo dačo.
A toi ni edini niti največji delež nas, koroških Slovencev k občeslovenski kulturi. Prav tako velik, če ne Večji je naš delež, ki izvira iz naše ljudske kulture. Naša narodna pesem je danes last vsega slovenskega naroda, Miklova Zala — ta prispodoba zvestobe do svojega rodu, je kakor Lepa Vida mitični lik vsega slovenskega ljudstva. In če dodamo še izvirnost našega ljudskega ustvarjanja — naše bu-kovnike — preproste ljudi iz ljudstva, ki so’ prepisovali razne spise V maternem jeziku ter z njimi dokazovali in povezovali slovenska narodno in ljudsko skupnost, potem je to naše ljudsko-prosvetno delovanje prav tako tudi potrdilo naše ljud-sko-kultume povezanosti s slovensko kulturno skupnostjo kakor knjige — pisane in tiskane.
Ko je govoril O' začetku naše organizirane prosvete, je govornik med drugim dejal:
Slovenska prosvetna društva niso- delo posameznikov, marveč po svojem bistvu izraz obče volje naših ljudskih množic do narodnega obstoja in do čim večjega kulturnega napredka. V kolikor so nekateri voditelji iskreno razumeli to odločno revolucionarno voljo našega ljudstva, so postali, kakor župnik Ražun in za njim številni razgledani duhovniki, skozi desetletja vodniki na čelu kultumo-prosvet-nega gibanja in usmerjevalci narodnega življenja, v kolikor pa so se drugi lei po nujnosti iz strahu za svoje položaje vključevali V ta silni tok in V široko ljudsko gibanje vnesli svojo svetovnanazomo ožino, so postali nasprotno zaviralci našega kulturnega in narodnega razvoja.
Ob zlatem jubileju pa se V globoki hvaležnosti klanjamo pred slehernim prosvetnim delavcem, v kolikcT je kakorkoli pozitivno prispeval in prispeva k razcvetu kulture in prosvete slovenskega narodnega dela na Koroškem. Resnična kultura je vedno širina, ki ji je končni cilj dejansko počlovečenje ljudi, ki ni le sen in utopična želja, ampak prav V današnji dobi atomske bombe konsekvenca žive realnosti in družbena neizbežnost. Ob takem pojmovanju kulture mora zato biti vsako1 resnično kulturno stremljenje usmerjeno V ta, končni cilj počlovečenja medsebojnih odnosov in to ne le med nami samimi, teiriveč tudi med nami in narodom — sosedom. Ob takem pojmovanju kulture in kulturnega dela pa se nam pokaže tudi vsa naša narodna borba v širši, človečanski luči: gre konec koncev za novo človeško vsebino, za novo občutje usodne povezanosti ljudi in njihove odgovornosti pred sočlove-
Slovenska prosvetna zveza se zahvaljuje
Po uspeli proslavi 50-letnega jubileja osrednje kulturne organizacije koroških Slovencev — Slovenske prosvetne zveze — se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so prispevali svoj delež, da je bil uspeh prireditve tako veličasten in prodoren. Posebna zahvala velja vsem zborom, zborovodjem, Slovenskim prosvetnim društvom in posameznim prosvetašem, ki so s požrtvovalnim nesebičnim delom in trudom omogočili dostojno in uspešno proslavo zlatega jubileja SPZ, s katero smo koroški Slovenci ponovno izpričali neuklonljivo življenjsko voljo ter ljubezen in zvestobo naši prelepi pesmi, materni govorici in narodu.
Naj bo tudi uspeh slavnostne jubilejne prireditve vzpodbuda pri nadaljnjem delu za ohranitev slovenske besede, pesmi in narodne zavesti, hkrati pa tudi za gojitev in utrjevanje prijateljskih odnosov med obema narodoma v naši lepi skupni domovini.
Upravni odbor
kom. Naša narodna borba potemtakem ni šovinistična, kakor jo vedno spet prikazujejo naši narodni nasprotniki, marveč je izraz in potrdilo, da se zavedamo naših nalog v človeški skupnosti, da se torej zavedamo našega pravega odnosa do dejanske resničnosti.
Predsednik SPZ med svojim govorom
V tej službi resnici pa se mora naša zavest čimbolj ujemati z, dejansko stvarnostjo in ne more govoriti o kulturi in kulturnosti, kdor zagovarja zavest vindi-šarstva in se celo zanj trudi in prizadeva. To’ pa zaradi tega, ker se zavest vindi-šarstva ne ujema z resnico, kar izpričuje tudi dejstvo, da ni posebne Vindišarske kulture niti je biti ne more, ker ni ga posebnega Vindišarskega naroda na Koroi-škem, marveč živita, že, nad tisoč let na tej zemlji le dva naroda: avstrijski in slovenski! Kdor drugače postavlja; in hoče še Vindišarsko ljudstvo, se roga resnici; vse pa, kar je proti resnici, je nenaravno, je nepošteno!
Ce ob zlatem jubileju SPZ te ugotovitve ponavljamo', potem zato, ker so še vedno' na delu sile, ki bi naš narod rade razdvojile, zastrupile in končno pohodile. Pri tem so se posluževali nasprotni nacionalistični krogi ob ustanovitvi SPZ pred 50 leti tudi naše krvi ljudi in imamo kljub § 5 člena 7 podobne pojave tudi danes. Tudi zgodovina SPZ je dokaz, da se V zgodovini vse ponavlja. In vendar se je nekaj spremenilo: Danes je počastil zlati jubilej SPZ s svojo navzočnostjo sam gospod deželni glavar naše dežele in tudi v našem jeziku dal priznanje našemu delu in naši borbi za ohranitev našega jezika in krepitev naše narodne zavesti; danes v letu zlatega jubileja zaključujemo prvo leto pouka na slovenski gimnaziji, medtem ko je pred 50 leti ob zahtevi po slo* venski gimnaziji v Celju padla vlada...
Brez dvoma; pozitivne spremembe, ki se jih iskreno in prisrčno veselimo. Tem, bolj smo zato razočarani, da se moramo še vedno boriti za ohranitev osnovnega šolstva! Zdi se mi zato potrebno, da tudi ob tej priložnosti apeliram na vse dobro misleče v avstrijskem ljudstvu: V interesu mirnega sožitja in vedno večjega medsebojnega razumevanja upoštevajte naše stališče: Ne odstranitev ali spreminjanje obstoječe odredbe, ne okmjevanje našega jezika v šoli, temveč resnično izvajanje odredbe! To je naše nespremenljivo stališče, pa, hkrati tudi jamstvo za prepotrebno pomiritev v deželi in za medsebojno odkritosrčno razumevanje. Počlovečenje medčloveških odnosov — to je cilj in smoter naše ljudsko-prosvetne dejavnosti, to pa mora biti tudi zadnji in prvenstveni cilj vsake resnične šolske vzgoje) Zbližati mladino sosednih narodov v skupni šoli, ne pa jo deliti v dva sovražna tabora že v šolski dobi! Naša generacija, ki pozna vso grenkobo nacio-(Nadaljevanje na 3. strani)
Bonn. — Zahodna; Nemčija razpravlja o možnosti vzpostavitve diplomatskih odnošajev s, Poljsko. Še do nedavnega je zahodnonemška vlada zavračala normalizacijo odnosov z vzhodno* evropskimi državami, razen s SZ. To je zagovarjala si tem, da bi vzpostavitev diplomatskih odnosov z državami, ki priznavajo Vzhodno Nemčijo, pomenilo posredno priznavanje nemške demokratične republike. V zadnjem času se je stališče zahodnonemške vlade v toliko spremenilo), da dopušča možnost normalizacije tudi s temi državami.
Pariz. — Zveza afriških študentov v Franciji je izrazila, naj afriško prebivalstvo izkaže svoje nezadovoljstvo zaradi prihoda na oblast generala De, Gaulla. Poziv' študentske federacije pravi, da podpirajoi novega francoskega premiera kolonialisti, ki želijo priti do bogastva Sahare teT ostalih delov Afrike in Vzpostaviti diktaturo.
Pariz. — Vrhovni poveljnik francoskih čet v Alžiriji general Salan je sprejel na dosedanjem sedežu ministrstva za alžirska vprašanja; vsoi civilno' oblast. Korak generala Salana pomeni nov korak v naporih vlade, da postopoma omeji vlogo odbora za javno rešitev na politično gibanje, predvsem pa da se zastopniki vojske umaknejo iz njegovih organov.
Alžir. — Alžirski uradni krogi objavljajo, da bo predsednik francoske vlade De Gaulla drugič obiskal Alžirijo v prvi polovici julija. Takrat bo verjetno proučeval položaj francoskega vojaštva v tej deželi ter začel z organiziranjem sistematičnega boja proti alžirskim upornikom, ki ne želijo francoske nadoblasti pač pa neodvisnost in svobodo v svoji domovini.
Bonn. — Pretekli teden se je vrnil z enotedenskega obiska v SZ v Zahodno Nemčijo glavni pooblaščenec Kruppove-ga industrijskega koncema Beinz. Ob vrnitvi je povedal, da so ga V SZ sprejeli prijateljsko in da so sovjetski zastopniki pripravljeni sodelovati z zahodno-nemško industrijo1.
New York. — Ameriški minister za letalstvo je javno* grajal predstojnika raziskovalnega inštituta ameriškega letalstva generala Andersona, ker je ta brez pooblastil razglasil, da bo ameriška letalstvo poslalo v jeseni letos tri poskusne raketne izstrelke na Luno.
Moskva. — Predsednik neke ameriške družbe, ki se mudi v Moskvi je izjavil, da so bili s Sovjetsko zvezo sklenjeni sporazumi, na podlagi katerih bo družba dobavljala SZ stroje za tovarne sintetičnih tkanin in ji nudila tudi tehnično pomoč. Stroje za SZ bodo izdelovali v ZDA, Veliki Britaniji in tudi v Franciji.
London. — Iz Velike Britanije so poslali na Ciper bataljon britanskih padalcev. S 23 letali so prepeljali na otok okrog 500 vojakov. Ciprski guverner Hugh Foot je zaprosil, naj pošljejo padalce zato, da bi pomagali vzdrževati red na otoku. V pripravljenosti pa so nadaljnje enote 16. britanske padalske brigade.
Maroko. — Francoska vlada je obvestila maroške oblasti, da bo v teku enega meseca odpoklicala svoje čete iz Južnega in Vzhodnega Maroka. To bo Francija storila v okviru ukrepov za odpoklic vseh svojih garnizij, okoli 30.000 mož iz Maroka.
Tokio. — Predsednik japonske vlade Kiši je izjavil, da Japonska ne bo navezala s Kitajsko diplomatskih odnošajev. Dejal je še, da niso sovražniki Kitajske in da ne želijo poslabšanja trgovinskih stikov. Kitajska je namreč pred kratkim prekinila trgovinske zveze z Japonsko.
Bruselj. — Delegati dežel-članic »Male Evrope« so tu obravnavali načrt za ustanovitev evropskega »super-vseuči-lišča«, ki naj bi pospešilo študije in raziskovanja v mnogih znanstvenih panogah vključno z atomistiko.
Pojdimo na delo polni vere v novi čas
(Nadaljevanje z 2. strani)
nalne borbe, noče ponovitve vsakoletnih sporov, noče stalne umazane borbe za od nacionalnih sporov še nepokvarjeno mladino, noče delitve v gosposki in manjvredni narod! Če Državna pogodba v členu 7 za okraje s slovenskim in mešanim prebivalstvom določa dvojezičnost, potem je dvojezična šolska ureditev najbolj prikladna in najbolj odgovarja smislu člena 7. Zato tudi ne zadostuje le priznanje jezika v šoli, marveč mu je treba priznati in ugotoviti enakopravnost na vseh področjih javnega življenja. Rešitev člena 7 ni in ne more biti v drobtinčarskem reševanju, v seciranju posameznih določil, marveč samo v širokogrudni uresničitvi vseh določil v zaščito enakopravnosti našega ljudstva na domači koroški zemlji!
Ne smemo pa ob zlatem, jubileju zapirati oči pred! tragično stvarnostjo narodnega položaja V obrobnih krajih. Posebnost našega večnega boja za obstanek v teh krajih je, da se tu bije za svojo govorico ljudstvo, ki se nahaja V izredno zamotanem in mučnem položaju, da se mora kljub svoji neoporečni lojalni zavesti do večinskega naroda boriti ravno za svoj jezik. Skoraj bi človek začel dvomiti in ne bi se čudil, če bi omagal rod, ki mu je polstoletna dolga borba upognila hrbet, katerega življenje je biloi polno bojev in prevar, polnoi razočaranj in pričakovanj, polno Veselih upov in razdrtih gradov... In vendar nas prav zgodovina SPZ uči, da lahko upravičeno- verujemo v življenjsko voljo in stvariteljsko moč našega ljudstva ...
Izčrpno je prikazal zgodovino SPZ, ki je bila polna požrtvovalnega dela, in boja ter trpljenja in žrtev zlasti v prvih letih po prvi svetovni vojni in v dobi nacističnega nasilja:. Govoril je tudi o bodočih nalogah ter posebno poudaril skrb za mladino, kajti vse k ul turno prosvetno udejstvovanje ne bo pomagalo nič, če ga naša mladina: ne bo več razumela. Ob koncu pa je naglasil:
Pojdimo na delo polni vere v novi čas, ki je iz nas pregnal strahove preteklosti, polni vere v življenje, ki nam je bilo vse preveč neprijazna mačeha! V tej veri dajmo, stopimo združeni na delo za naš jezik, za našo mladino, za našo kulturo in ne nazadnje kot posredniki te naše kulture sosednemu narodu! V medsebojnem spoznavanju bodo padle pregraje jezika in minili predsodki, ki jih je tuj duh nestrpnosti vcepil v mišljenje in gledanje velikega dela prebivalstva v deželi.
	
Priznanje zaslužnim prosvetašem
V imenu odlikovancev se je zahvalil podpredsednik SPZ in dolgoletni prosvetaš Janko Ogris, ki je zahvalo povezal s pozivom mladini: Čuvaj naš jezik in čuvaj našo zemljo, pri tem pa se vedno zavedaj:
V smislu Ustanovne listine Drabosnja-kovega priznanja, ki jo je Upravni odbor SPZ sklenil na svoji seji dne 22. 5. 1958, je na nedeljski proslavi prejela poleg včlanjenih Slovenskih prosvetnih društev vrsta zaslužnih prosvetnih delavcev umetniško izdelano »Drabosnjakovo priznanje« za njihovo ustanoviteljsko spodbudo, za njihovo dolgoletno nesebično delo in končno za njihovo nesebično obnovitveno delo v kulturi in prosveti na Koroškem.
Predsednik SPZ se je ob predaji Pri-
znanj najprej spomnil vseh tistih prosve-tašev, ki so že polegli v grob, ter nato poudaril, da velja zahvala in priznanje vsem požrtvovalnim prosvetnim delavcem, torej tudi tistim, ki tokrat niso prejeli osebnega odlikovanja, kajti tudi tisti, ki prejmejo Priznanje, ne bi bili mogli storiti svojega brez sodelovanja vseh ostalih prosvetnih delavcev. Zato naj izrečem ob zlatem jubileju — je dejal — priznanje in zahvalo vsem tistim, »ki so dneve in leta požrtvovalno darovali razcvetu kulture in prosvete slovenskega narodnega dela na Koroškem«, kakor je rečeno v Ustanovni listini Drabosnjakovega priznanja.
Predsednik SPZ izroča Drabosnjakova priznanja
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!
Šolanje v ZDA čedalje dražje
Na tisoče staršev širom, po ZDA, katerih otroci bodoi V letošnjem poletju zaključili študij, gledajo na njihovo bodočnost s* ponosom, pa tudi — z olajšanjem. Olajšanje izvira iz dejstva,, da set se šolnine na ameriških visokih šolah od leta 1940 dalje več ko podvojile. Strokovnjaki predvidevajo, da bo z vsakim naslednjim šolskim letom potrebno čeda.lje več denarja za šolanje ameriških fantov in deklet na univerzah. Pričakujejo, da se bodo šolnine V prihodnjih dvanajstih letih spet podvojile.
Študent, ki se bo septembra letos vpisal na univerzo Yale, bo> moral n,a primer vplačati 2150 dolarjev. V prejšnji generaciji je znašala šolnina na tej univerzi »samo-« 1000 dolarjev. Pri tem, navajajo še en primer, ki potrjuje, da se je šolanje naglo podražilo. Nagrado, ki jo dicbi dekle, izvoljeno za miss Amerike, za šolanje, so zvišah cd 5000 na 10.000 dolarjev z uradno obrazložitvijo, da je zdaj nemogoče s 5000 dolarji plačati štiriletni študij na visoki šoli v ZDA.
Amerikanci v zadnjem času pogosto primerjajo število študentov v SZ in ZDA
in pri tem zaskrbljeno poudarjajo, da je njihov znanstveni naraščaj številčno šibkejši in da. se položaj, kar je še: vedno: važnejše, ne bo zboljšal, če ne bodoi storili korenitih ukrepov. Po drugi plati pa, celo starši, ki jih ameriški ekonomisti uvrščajo v tako imenovani srednji stan, ker zaslužijo letno povprečno 7500 do 20.000 dolarjev, čedalje teže šolajo: svoje otroke. Ob tem je razumljivo, vprašanje, kaj preostane veliki Večini ljudi, ki služijo letno manj kot 7500 dolarjev.
Predvidevajo, da se: bo leta 1969 želelo vpisati na univerze v ZDA 5,796.000 fantov in deklet (lani je bilo nekaj nad tri milijone brucev). Za tolikšno število študentov bodo: potrebni znatni zneski za gradnjo novih poslopij, za šolsko opremo-in za plače novih univerzitetnih predavateljev, spričo česar postaja ta »študentski« problem še bolj zapleten.
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s problemi izobraževanja,, se tolažijo s tem, da noben študent doslej ni bil prisiljen zapustiti visoke šole zavoljoi zvišane šolnine. Vprašanje je samo, ali bo tako ostalo tudi v bližnji prihodnosti.
OBJAVA
Ravnateljstvo Državne realne gimnazije za Slovence javlja, da bodo tudi sprejemni izpiti za 2., 3. in 4. razred dne 7. julij a in n e 26. in 27. junija.
Prijave so možne do 1. julija.
V času od 27. junija do 7. julija so uradne ure tudi dopoldne od 10. do 12. ure.
Filmski festival na Svetovni razstavi
V okviru Svetovne razstave v Bruslju so priredili tudi mednarodni filmski festival. Prejšnji teden je na tem festivalu dobil češkoslovaški film »Hudičeva iznajdba« veliko nagrado:. Kot najboljša igralka je bila nagrajena Lili Palmer za svojo vlogo v francoskem filmu »Mcnt-parnasse 19«, dočim je bil kot najboljši moški igralpe nagrajen Orscn Welles, Nagrado za najboljše barvne posnetke je prejel sovjetski film »Tihi Dem«, nagrado za najboljšega snemalca pa Italijan Pa-voni za film »Kitajski zid«. Dobro sprejet je bil na festivalu tudi jugoslovanski film »V soboto zvečer«.
Moderno londonsko gledališče
V zgodovini angleškega gledališča so v zadnjem času zabeležili pomemben dogodek. Odprli so »Belgrad! — Theatre«, pO' najsodobnejših načelih grajeno gledališče, ki je obenem tudi prvo novo moderno gledališče po drugi svetovni vojni V Londonu. Vse notranje dekoracije tega gledališča so iz dragocenega trdega lesa, prav tako tudi oder. Les za gradnjo je London dobil v dar od Beograda. Zato tudi njegov naziv »Belgrad Theatre«.
Beograjsko otroško gledališče bo gostovalo v tujini
Beograjsko mladinsko gledališče »Boško Buha,« je dobilo: pozive za gostovanje v več deželah, ali pa da zamenja gostovanja. Mladinsko: gledališče za otroke »Groteska« iz Krakava je pozvalo: Beograjčane na gostovanje v več poljskih mestih. Do tega gostovanja bo prišlo V teku septembra. V tem času bo gledališče »Groteska« prikazalo v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani nekaj iger za najmlajšo: jugoslovansko publiko:. Razen tega so prišle ponudbe za gostovanja beograjskega mladinskega gledališkega ansambla tudi iz Bolgarije, kamor jih poziva sofijsko mladinsko gledališče, poziva pa jih tudi mladinsko gledališče »Julija Fučik« iz Brna.
Dr. MIRT Z W I T T E R	71
Južna Tirolska —manjšinski problem Nemcev
(Ob desetletnici italijansko-avstrijskega sporazuma v Parizu)
Velika napaka južnotirolskih Nemcev in nedopustno poenostavljenje: njihovega političnega vodstva je, da za opisagi družbeni razvoj v Južni Tirolski iščejoi in ugotavljajo vzroke edinole v zavestni oziroma sploh sovražni politiki italijanske države in večine nasproti manjšini. Gotovo je to najbolj enostavno in omogoča SVP vztrajanje! na skrajnih pozicijah nacionalizma na zunaj, istočasno pa. oprav-da preprečenje sicer nujnih pojavov notranje diferenciacije med manjšino: pod parolo »solidarnosti«.
Vendar vprašanja niso tako enostavna. Nemško kmečko podeželje ima letno pomemben naravni prirastek. K vsemu temu pride kot posledica fašističnih in nacističnih ukrepov s ciljem zvišanja števila, rojstev danes še izredna številčna moč mladih letnikov, ki vsi zahtevajo zaposlitev in kruha.107) Kam s tem viškom, kmečkih otrok, za katere V kmetijstvu ni pro-
i°7) Pripomba: Po podatkih statistike pripada 38 Vo Južnih Tirolcev mladostnikom izpod 21 let!
ste,ra, v mestih pa jim ob danem položaju in razvoju grozi vton v tujerodni večini? Nemci so proglasili jasen program: »Nemški delavec mora, zopet zavzeti južnotirol-sko industrijo, mora zopet zavzeti južne-tirclsko obrt.« Pri tem mirno zamolčijo, da industrija v Južni Tirolski nikdar ni bila v nemških rokah, da so jo ustvarili šele Italijani. In pot k temu cilju: Politika mora preprečiti vsako gospodarsko uveljavljenje in dotok Italijanov. Južni Tirolci pa morajo: prevzeti nase poleg narodnostne in kulturne borbe: še dolžnost socialnega uveljavljanja nasproti Italijanom;. To uveljavljanje je možno v prvi vrsti s pomčjo boljšega znanja,. Zato mora čim Večje število nemške mladine v srednje in strokovne šole. V ta namen so potrebne srdnje šole v vseh pomembnejših krajih, V teh središčih pa domovi za podeželjsko mladino. Temu že služijo »Ustanova Michaela Gamperja« ter novi domovi v Bozenu, Brunecku in drugod.
Vendar je omogočenje šolanja ter vsestransko strokovno usposabljanje samo delna odpomoč proti procesu socialnega
izpodrivanja, čeprav morda najučinkovitejša in najodločilnejša, ker sposobni ljudje sami premagujejo in obvladujejo tudi najtežavnejša vprašanja. Za preobrazbo očitnega, razveja in sedanjega stanja, ki si jo: je prisvojilo vodstvo južnotirolskih Nemcev kot bistveni sestavni del svoje politike, pa je potrebna; tudi še ustvaritev dtugih predpogojev. »Slidtiroler Volks-partei« postavlja, naslednje politične in socialne zahteve:
L) Deželni zbor in deželna, vlada Južne Tirolske: (v kateri imajo večino: Nemci) morata dobiti pravico do kontrole nad priseljevanjem, naseljevanjem in odseljevanjem. V nasprotnem slučaju si lastijo Južni Tirolci pravico, da ugotavljajo težnje- k izpodrivnemu naseljevanju na strani italijanske Večine.
2.	) Južnotirolski domačini morajo uživati
brezpogojno: zakonito predpravico do vsake zaposlitve v javnih in zasebnih službah v deželi.
3.	) Vse državne službei t,eT zaposlitev v
državnih, poldržavnih, regionalnih, pokrajinskih, občinskih in vseh drugih javnih ali javni kontroli podrejenih službah v pokrajini se mora dodeljevati po razmerju narodnostnih skupin.
4.	) Zakonodaja in uprava na področjih in-
dustrializacije, razlastitve zemlje za
potrebe javnosti, vseh vprašanj gradnje stanovanj, dodelitve stanovanj, posredovanja dela ter poklicnih posvetovalnic morajo' spadati v pristojnost pokrajine.
5.	) Pravtako morata spadati v pristojnost
pokrajine dovolitev bivanja in priznanje stalnega; bivališča,. Za: volilno pravico: v občinah in pokrajini mora veljati zahteva vsaj petletnega stalnega bivanja.
6.	) Enake1 mora biti pristojna; pokrajina
in njeni organi za zaščito narave in pokrajine, za kontrolo nad premetom z zemljišči, za! urejanje: urbanističnih in regulacijskih načrtov in za zaščito, starinskih in kulturnih spomenikov.
7.	) Za dodeljevanje Vseh javnih služb v
pokrajini se morajo razpisovati p c' -sebni natečaji ter se mora, sestaviti posebne razpredelnike službenih mest za katerih dosego je brezpogojno potreben dokaz obvladanja nemškega jezika.
Ueloi vrsto gornjih zahtev je: SVP s pomočjo: svoje: večine v deželnem zboru in v vladi pokrajine že uresničila v obliki zadevnih pokrajinskih zakonov in upravnih odredb.
(Nadaljevanje sledi)
MnmiMi

Ksaver Meško Slovenski prosvetni zvezi
rf)o tialeju, ludlluiitneiii piuznikn
Medi mnogimi, ki so čestitali SPZ k njenemu zlatemu jubileju, je tudi priljubljeni pisatelj župnik Ksaver Meškoi, katerega pozdravno pismoi se glasi:
Vedno se razveselim, če zaslišim kaj dobrega in ugodnega s Koroškega. Zelo me je razveselilo tudi Vaše prijazno sporočilo, da Prosvetna Zveza praznuje svojo petdesetletnico. Dolga doba, polna dela in bojev za pravice koroških Slovencev, za duše posameznih Slovencev. Ko pa je bil pritisk tako močan, vabljenje na drugo stran tako nevarno! Spominjam se kako mi je pravil naš slikar Markovič, da je prišel k njemu okrajni glavar in dvomi svetnik g. Schuster iz Beljaka. Sicer dober gospod, a pač Nemec in uradnik, ki je moral vršiti tudi višja povelja. G. Markovič je imel majhno bajtico, g. dvorni svetnik, ne sicer prevelik mož, srednje lepe postave, je ob vstopu tresnil s čelom v podboj vrat, da je kar zamižal. Tudi sicer je bil g. Markovič siromak. Pa mu je g. dvomi svetnik rekel, da ga bodo gmotno izdatno podprli, !>a morate se odločno pridružiti nam«. To je ubogi slikar odločno odklonil: »Hvaležen sem za Vašo naklonjenost. A Slovenec sem; edino bogastvo je moj značaj, tega ne morem omadeževati z izdajstvom«.
Gotovo je »Prosvetna Zveza« ohranila marsikoga na taki značajni poti. Zato lahko s ponosom gleda na svoje 50-letno delo. Naj še prcspeva, cveti in še rodi obilen sad!
To iz srca želim in vse sodelavce in člane iskreno pozdravljam
vdani 84 letni
Ksaver Meško
Svetna ves
Tomaž Križnar s Št. Janških Rut je pred nedavnim strmoglavil s svojim motornim kolesom. Pri padcu se je poškodoval na glavi in hrbtenici. Ponesrečenega Križnarja so prepeljali v bolnišnico za nezgode v Celovec ter upamo in želimo, da bi ga spretni zdravniki kmalu ozdravili.
Bistrica na Žili
Huda nesreča se je primerila, ko je gozdni delavec Zimmerman kosil nekega dne prejšnjega tedna na travniku. V bližini je skakal njegov osemletni polbrat
Dr. med. Hans W a 1 d h a u s; e r, strokovnjak za zobozdravstvo, je odprl svojo ordinacijo V Št. Jakobu v Rožu. Ordinira od ponedeljka do petka od 8. do 12. ure in od 14. do 18. ure.
Valentin Kriegl. Kosec je fanta še opozoril, naj pazi, kljub temu pa se je zaletel v koso, ki mu je prerezala kito v levem spodnjem stegnu.
Za 35-letnega mehanika Ludovika Pippa pa jei bil usoden poročni prstan. Pipp je skočil s tovornega avtomobila, pri tem pa s prstanom obvisel na stranici vozila, pri čemer mu je prstanec na desni roki dobesedno odtrgalo.
Velikovec
Na nekem ovinku blizu Velikovca se je Valentin Kollman s Sela prevrnil z motornim kolesom in treščil v obcestni nasip. Pri padcu se je hudo poškodoval.
Loga ves
Minuli petek se je Jožef Miškulnik iz Št. lija ponesrečil z motornim kolesom na Baški cesti. Zašel je s ceste in zadel v neko drevo. Ponesrečil se je tudi mizar Herman Spendir iz Loč, ki je sedel na spremnem sedežu. Oba so morali prepeljati v bolnišnico v Beljak.
Z organizirano širitvijo' prosvete, kulture in splošnega napredka so za ohranitev tisočletne slovenska besede na, Koroškem zavzeti rodoljubi postavili temelje naši osrednji kulturni ustanovi Slovenski prosvetni zvezi. Iz nekaterih že delujočih prosvetnih celic je nastala osrednja kulturna organizacija z namenom, da smotrno zanese luč prosvete V slednjo slovensko vas na Koroškem, da dvigne ljudstvo iz kulturne zaostalosti in ga usposobi za sprejemanje kultumo-umetniških dobrin ter mu odpre pot k blaginji napredka.
Kakor so se prej preprosti bukovniki, redki izobraženci in knjižne ustanove posluževali pisane besede in tiska, soi tudi prosvetna društva postavila kot vogelni kamen knjigo, ono čudovito sredstvo, kjer so dogodki, dognanja, misli in izkušnje trajno ohranjene, ki se lahko posredujejo iz roke v roko, iz roda v rod. Tisk govori, vzgaja, širi znanje in ideje ter osvaja srca, zlasti še, če je posredovan V domači besedi. S knjigo so prosvetaši pokazali ljudem lepoto in vrednoto slovenskega jezika, za katero spoznanje so bili koroški Slovenci prikrajšani v osnovnih šolah. Nikdar nikogar ne more popolnoma zajeti tuji jezik, čeprav ga spoštujemo, tudi takrat ne, če človeka pripravijo! tako daleč, da svojo prirojeno govorico zasovraži in se izneveri lastnemu rodu.
Nešteto koroških Slovencev, preprostih in brihtnih ljudi iz kmečkih in delavskih vrst, se je z nesebično požrtvovalnostjo vključilo V prosvetno življenje ter se ob domači, tako prijemljivi in vabljivi prosveti izobraževalo!, oplajalot in izživljalo. Z množično prosveto so premagali čas, ko je na naši zemlji živelo na eni strani nekaj redkih izobražencev, na drugi strani pa V duševni revščini tavajoča množica. Prosvetaši iz ljudstva so v začetku vzgajali sami sebe, nato pa čutili potrebo, da širijo prosveto v okolici med druge in pridobivajo krog sodelavcev. Kajti prosveta ima lastnost, da se z delitvijo med mnoge ne manjša, temveč Veča.
Vemo, da so se iz vrst članov prosvetnih društev razvili dragoceni kulturni delavci, ki so svoje sposobnosti posvetili različnim področjem našega skupnega prizadevanja. Občudovali smo odlične 'igralske skupine, ki soi lahko nastopale tudi pred zahtevnim občinstvom, pevski zbori so s kvalitetnim prepevanjem vnemali množice, mnogi soi postali dobri govorniki, organizatorji in sodelavci pri našem tisku. Iz vrst članov prosvetnih društev
Živahna reklama za
Propaganda za koroški velesejem, ki boi od1 7. do 17. avgusta 1958, je V polnem razmahu in stopa te dni v poslednji stadij. Zgoščeno je vzbujanje zanimanja za veliko gospodarsko prireditev z različnimi prospekti, v najkrajšem času pa bodo sledili oglasi v časopisju, ki naj bi vzbujali zanimanje za številen obisk vsega prebivalstva.
Koroški velesejem je že več let uporabljal uspešna propagandna sredstva ter se jih poslužuje tudi letos. Sedemnajst transparentov bodo razpeli pri vseh uvoznih cestah v deželo, v tujsko-prometnih krajih bodo namestili stojne plakate v različnih vsestransko modemih oblikah in izvedbi. V kinu bodo predvajali barvno reklamo, pa tudi dnevnim in strokovnim listom bodo priložili prospekte.
V inozemstvu izvajajoi že mesece marljivo reklamo in je strokovni svet poučen
Še vedno teče kri po cestah
Lepo je delati izlete z motornimi vozili in sončne nedelje so za potovanja res vabljive. Pogosto in na žalost pa se veselo pričakovanje izleta konča z bridko tragikom Ne kaže, da bi žalostna statistika mrtvih in ranjenih po cestah spravila voznike k skrajni previdnosti. Zdi se, da je motorno vozilo tudi pri zmerni vožnji dovolj hitros, da posameznik ali družba doseže svoj cilj. Malokdo pomisli na pravilo, da je pametneje priti na svoji cilj dve uri pozneje, kakor pa eno uro prej obležati mrtev na cesti ali ranjen v bolnišnici.
Prav tako je neodgovorno, če šoferji seda joi pijani za volane in v današnjem zgoščenem prometu zakrivijo usodne nesreče.
Kakor navaja statistika prometnih nesreč, je bilo ob koncu minulega tedna na avstrijskih cestah okoli 20 oseb ubitih, med temi ena na Koroškem. Koliko oseb pa je bilo ranjenih in morda za vse življenje pohabljenih, trenutno še ni povedano v statistiki. Lahko pa se sklepa, da je bilo število ranjenih visoko, kar je tudi zelo žalostno* in v veliko breme družbi.
so izšli mnogi Voditelji in sodelavci V naših zadružnih organizacijah in drugih ustanovah ter zastopali naše koristi v javnih korporacijah. Predvsem pa jim je bila pri srcu ohranitev domačega jezika in spoštovanje do njega, vedno pa, so tudi preprečevali nebrzdani nasilni nacionalni šovinizem.
lati s pomočjo in podporo naše centralne organizacije SPZ. Prizadevanje velja ohranitvi slovenskega življa na Koroškem, gre proti delitvi našega ljudstva ter za prijateljsko razumevanje in medsebojno spoštovanje z narodom sosedom, da bo mir in lepoi v naši domovini.
Zadovoljen sem, da sem se udeležil jubileja 50. obletnice naše osrednje kulturne organizacije Slovenske prosvetne zveze, kjer smo proslavili njeno ogromno dejavnost V preteklem polstoletju. Delo SPZ je bilo neločljivo1 povezano z življenjem in hotenjem našega ljudstva. To je pokazala na proslavi lepa udeležba naše mladine, pa tudi starih in starejših preizkušenih, v delu in borbi utrjenih neupogljivih kulturnih delavcev. Čeprav ima zaslužna organizacija tudi neprijatelje iz neodgovorne ožine, vendar smo na jubilejni slavnosti videli zelo veliko uglednih, prizadevnih in razgledanih prijateljev, brez ozira na nastrojenje. To dejstvo more biti samo* pobuda za pojačeno, zgoščeno* prosvetno dejavnost: vedno kvišku in naprej, ker pot je lepa, plemenita in koristna.
Žal mi je, da morem svoje vtise o čudovito lepi proslavi le skromno in tako malo zajeto opisati. Bil sem tudi med tistimi, ki so dobili priznanja za svoje prosvetno delovanje. Odkrito povedano, ni mi za pisana priznanja, kajti naijslajše plačilo za storjeno delo nesebičnega prizadevanja za skupno stvar je zavest notranjega zadoščenja, če delo mladostnih naporov in idealizma ni bilo brez sadu. Lahko smo ugotovili, da je vodstvo Zveze delilo priznanja brez ožine vsem, ki so si V preteklih letih kakor koli pridobili zasluge na področju slovenske prosvete na Koroškem.
O smiselnih nagovorih, počaščenju prireditve z vznesenimi besedami koroškega deželnega glavarja, slavnostnem govora, pozdravih in pismenih čestitkah, kakor tudi o kvalitetnem nastopu pevskih zborov in tamburaških orkestrov bomo lahko brali na drugem mestu. Razpoloženje je bilo brez dvoma nad vse svečano: praz-niško* in prisrčnoi. Koroški Slovenci smo obhajali zares velik in lep praznik zlatega jubileja Slovenske prosvetne zveze. Na danih osnovah smo zapuščali dvorano s sklepom, da hočemo še nadalje kulturno, socialno in gospodarsko napredovati, k čemer bodo« tudi v bodoče najuspešnejša sredstva naša prosvetna dra-štVa, v katerih hočemo požrtvovalno de-
koroški velesejem
o velesejmskih pripravah. V tej zvezi je zanimivo, da že sedaj pripravljajo V okviru delovne skupnosti avstrijskih Velesejmov skupen prospekt za prihodnje leto ter so izdajo tega poverili koroškemu velesejmu. Prospekt bodo natisnili V petih svetovnih jezikih.
iiBontnEDomc
Slovensko prosvetno društvo »Gorjanci« v Kotmari vesi
Vabi na
pevski in tamburaški koncert
ki bo v nedeljo, dne 22. junija. 1958, ob
20.00	uri v gostilni pri Ledererju. Izvežbani pevci in v zadnjem času po strokovnem vodstvu pripravljeni tamburaši dajo slutiti, da boi večer bogat plemenitega glasbenega užitka za vse' ljubitelje domače pesmi in melodije. Zato STČno vabimo k številni udeležbi.
Razne vesti iz Koroške
Orožništvo v Krivi Vrbi je aretiralo 34-letnega električarja Friedricha Tima-cherja, ki se je na letovišču izdajal z izmišljenim imenom ing. Heinz Taucher. Aretirani ima na vesti več tatvin ter so ga že zasledovali s tiralico. Doma je iz Johannesburga ter je bil šele maja izpuščen iz nekega holandskega zapora.
V soboto je bil v Beljaku občni zbor Deželne zveze Rdečega križa. Prezident Goess je mogel pozdraviti številne častne goste ter je med dragim podčrtal sodelovanje Rdečega križa z istovrstnimi organizacijami v Nemčiji, Italiji in Jugoslaviji, ki je v zadnjih letih postalo nujno. Iz poročil je bilo razvidno, da so v preteklem letu prevozili z rešilnimi avtomobili skoraj 1 milijon kilometrov ter so bili v akciji v 25.000 primerih. Od leta 1948 je na Koroškem darovalo kri 20.000 oseb.
Ugodna turistična sezona na IOopinju
S tujsko prometno sezono so letos na Klopinju že doslej v splošnem zadovoljni. Ugodno vreme je mnogot gostov privabilo na idilično podjunsko jezero, ki pa zaradi vedno živahnejšega prometa seve zgublja značaj mirnega zatišja. Pač pa si gostje lahko privoščijo prijetne sprehode po položnih poteh v bližnje gozdove in v ostalo okolico. Voda je za kopanje izredno ugodna, pa tudi gostišča so iz leta v leto bolj moderno in sodobno opremljena.
Poleg gostov domačinov je opaziti tudi precej inozemcev, posebno iz Nemčije. V nedeljah in praznikih pa je obisk enodnevnih gostov množičen. Motorna vozila prihajajo od vseh strani, posebno čez Pako iz Graza. Lahko srečaš najrazličnejše ljudi, slišiš nemško in slovensko govorico, pa tudi jezike nekaterih drugih narodov. Dan mineva V nekako brezskrbni sproščenosti, vrvenje je razgibano dokler v poznih urah ne utihne na jezera in obali, ko kraj utone v tiho poletno noč.
Nov dom za učence in dijake v Celovcu
Preteklo soboto so v Celovcu slovesno odprli nov Dom za učence in dijake. Nova zgradba z modernimi, udobnimi in svetlimi prostori, s stenami v različnih barvah in iz prvovrstnega gradiva, je ena naj-lepših v Avstriji. Dom je zgradilo Društvo za oskrbo in blaginjo »Volkshilfe«.
Zvezni prezident dr. Adolf Scharf je novi Dom, izročil svojemu namenu. V nagovoru je izrazil veselje nad tako reprezentativno zgradbo ter čestital deželi k lepemu napredku. Ko se je zahvalil vsem, ki so pri gradnji sodelovali, je posebno ganjen vzel na znanje, da; bo Dom nosil ime njegove pokojne soproge »Hilda Scharf«. Dejal je, da bi se njegova žena odkrito veselila takšnega priznanja, ker si je vedno prizadevala pomagati starim in mladim ter je bila. v tej funkciji dolga leta predsednica dunajske deželne zveze »Volkshilfe«. Njemu samemu je vedno pomagala z idejami in dejanskimi pobudami, da se je povsod, kjer koli je bilo mogoče, delila pomoč potrebnim in lajšala stiska.
Med častnimi gosti je bila vrsta oseb-
nosti javnega življenja, med temi tudi deželni glavar Wedeni.g in državni poslanec Herke kot predsednik deželne zveze »Volkshilfe«. Deželni glavar je med drugim v svojem nagovoru posebno poudaril željo, da bi bila iz tega Doma izhajajoča mladina prežeta z visokim človečanstvom. Dom na,j ne bo samo pripomoček za dobro; poklicno izobrazbo in prijeten oddih, temveč mora vzgajati mladino v duhu onih, katerih ime Dom nosi. Iz Doma naj bi izhajala mladina, ki bo sposobna, da se bo zavzemala za višje ideale, kakor je to bilo v preteklosti.
Petek, 20. junij: Silverij Sobota, 21. junij: Alojzij Nedelja, 22. junij: Ahaci j Ponedeljek, 23. junij: Agripina Torek, 24. junij: K. J. K.
Sreda, 25. 'junij: Viljem Četrtek, 26. junij: Jan. i. P.
Ruševine mesta sredi Sahare	—zanimivosti
V srcu Sahare je na delu številnejša arheološka odprava, ki odkopava ostanke starega rimskega naselja. Do pred. nekaj desetletij so menili, da živi Ghirza le v domišljiji arabskih nomadov, ki soi govorili o čudnih ruševinah sredi puščave. O tem »mestu« so govorile legende in iz.-ročila, le malol pa je bilo znanstvenikov, ki bi tem izročilom verjeli. In vendar so arheologi sedaj že nekaj let na. delu. 300 km globoko v puščavi je področje, ki je zelo podobno področjem, kakršna: si zamišljajo na Luni. In še danes, pa čeprav je lokacija Ghirze ugotovljena, je v tem nepreglednem puščavskem morju ni lahko najti. Pred dvema letoma ali kaj več, je pa skušala priti do nje neka skupina italijanskih raziskovalcev, ki pa; je ni našla, pa; čeprav je bila več dni na poti.
Vse to spada v novejšo zgodovino, kajti prve govorice o Ghirzi so že stoletja, širili nomadi, leta 1824 pa so bili na razpolago že dokaj utemeljeni podatki. Tega leta sta namreč dva angleška raziskovalca — Denhan in Claperton — zvedela, da so nekje globoko v Sahari, južno; od Tripolisa, ruševine nekega legendarnega mesta:. Zato sta se odločila za pot v Saharo. Doživela sta presenečenje, ker se jim je posrečilo ruševine odkriti. S seboj sta prinesla le nekaj načrtov, ki sta si jih na kraju samem zabeležila. S tem se je to obdobje končala. Vse do* začetka, sedanjega stoletja se za te ruševine ni nihče več zmenil. Šele francoski raziskovalec De Mathuisieuls je po naključju in brez vsakršnih priprav prodrl v puščavo, si ruševine ogledal in se vrnil, da bi o njih nato poročal.
Ker pa terja pot skozi puščavo izredne napore, se ni pozneje nikomur ljubilo, iti 300 km globoko v puščavo. To je trajalo Vse do leta 1952, ko so se V Ghirzo napotili italijanski arheologi V dveh džipih. Od tedaj se je prebudila nenavadno; živa dejavnost in začela so se tudi večja iz-
Fotografiranje na morskem dnu
Sovjetski, znanstveniki so napravili fotografske posnetke v globini 5.180 m. Ta uspeh je bil sporočen v brzojavki, ki jo je sovjetska akademija znanosti sprejela s Tihega oceana. Sovjetski znanstveniki na ladji »Vilež« imajo fotografsko; kamero, s katero; bodo snemali v barvah tudi v globini 8.000 metrov.
Peščena ali vodna ura — katera je starejša
Ljudje še; dlanesi mislijo, da so najstarejše ure, sončne in peščene. Izgleida pa, da temu ni talko. Naj starejše so namreč vodne ure. Te; sol Asirci uporabljali že leta 600 pred našim štetjem. Prvo sončno' uro je izumil Akasimar nekaj let kasneje.
kopavanja, ki v vseh šestih letih, odkar trajajo, še daleč niso končana.
Znanstvenika zanima, kaj je bila Ghirza nekoč. Posamezniki menijo, da je to bila utrjena postojanka, v kateri so živele obmejne straže;, kakšna tedanja tujska legija, ki je varovala rimske meje pred tujimi vpadi. Posadke te postojanke so sestavljali vojaki, ki so bili hkrati tudi kmetje.
Kako pa: s.e je mogla taka vojaška kolonija sredi puščave Vzdrževati? Znanstveniki menijo, da je Rimljanom na neverjeten način uspelo Vzdrževati to kolonijo z njenimi lastnimi sredstvi. Teren
v tej koloniji je namreč trasiran v obliki jezov in, nekakšnih prekopov, da. se je vsaka kaplja vode izkoristila za namakanje. Tedaj Sahara še ni bila takšna puščava, kakor danes. Tod so; še rastli oljčni gaji in verjetna tudi palme.
Tudi samo mesto Ghirza je moralo biti lepo. Toi dokazujejo odkopani deli mesta.. Najbolj Veličastni del Ghirze so bili rimski grobovi, ki se; delijo v dve skupini, ki sta 3 km oddaljeni druga od druge. Središče mesta sestavlja kakih 10 dvorcev, zgrajenih na štirikotnih temeljih, ter kakih 30 manjših zgradb, ki so; razporejene na dveh gričih.
Podzemno jezera
Vsi sovjetski časopisi poročajo; o zanimivem odkritju sovjetskih geologov v Kazahstanu. Ti so globoka pod površjem zemlje odkrili velikansko podžemno jezero, ki se razliva skoraj pod tremi četrtinami Kazahstana in meri 190.000 kvadratnih kilometrov. Ker je voda. tega podzemnega morja sladka, pomeni to odkritje veliko pridobitev za to drugače sušno področje, saj bodo lahko neomejene količine vode uporabljali za namakanje številnih plantažnih nasadov.
Hišne številke — od kdaj?
Koliko let žive živali?
Danes je že precej natančno znano;, koliko let dočakajo; posamezne vrste živali, vsaj v ujetništvu. Resnični Metuzalemi so med živalmi prav tako. redki kakor pri ljudeh. Edini resnični Metuzalem je želva z otoka Galapagos, ki dočaka 200 let. Sicer pa tudi navadna Vrtna želva., ki jo gojijo tudi nekateri ljubitelji V svojih vrtovih, živi do 100 let, egejska pa zanesljivo nad 150 let. Od vseh sesalcev presega življenjsko dobo človeka le slon. V Indiji vodijo evidenco še iz časov Angležev o;
17.000	državnih slonih. Samo 10 odstotkov je dočakalo 65 let starosti, ostali pa so pomrli v dobi 50 doi 60 let. Stoletni slon je redkost.
Za slonom in želvo dočaka visoko starost tudi konj. Nam se to zdi neverjetno, ker gredo naši konji že s 25 do 30 leti k mesarju. Najstarejši konj je, doživel 62 let, povprečno pa živi konj 40 do 50 let. Nilski konj dočaka 41 let, nosorog 40 let, medved 30 do 34 let, mraVljičar 42 let, šim-
Kri v prahu
Odkar so ustanovili »krvne banke«, so s transfuzijo Vnaprej pripravljene krvi že rešili življenje milijonov ljudi. Vendar so se doslej morali zdravniki boriti še z nekimi nevšečnostmi. Kri sama se namreč lahko ohrani kvečjemu tri tedne. Krvni serum zdrži mnogo dalj, toda ne ustreza vsem potrebam,.
Inštitut za zdravstvene; preiskave pri ameriški mornarici je sedaj objavil nov način shranjevanja krvi. Krvodajalčevo kri je treba naglo ohladiti tako, da jo V kapljicah spuščamo na tekoči dušik (—195° Celzija). Kri se V trenutku strdi v rožnate drobce. Kol jO' ponovno, segrejemo, dobi spet vse sVoje značilnosti, rdeča krvna telesca ostanejo nepoškodovana.
Novi način shranjevanja krvi bo po mnenju strokovnjakov V kakih treh letih popolnoma prevladal in nudil zdravstvu neprecenljive usluge, ker bo; omogočal bolnišnicam,, dh bodo vedno; imele na raz-polagol zlasti redkejše Vrste; krvi.
panz 23 do 26 let. Redki so psi, ki dočakajo 20 let, mačka pa z lahkoto tudi 40 let. Kit živi kvečjemu 30 let, navadno pa g,a že prej ulovijo.
Najstarejši divji ptič je bil labod, ustreljen v Angliji leta 1887. Na nogi je imel zlat prstan, z letnico 1717, dočakal je torej 170 let. V Franciji ustreljeni skobec je živel 90 let. Krokar dočaka 70 let, pelikan 52, kondor 50 let, sove 18 let, orli 55 let. Papige so v kletki doživele 140 let in ena celo 220 let.
Zamisel oštevilčenja hiš je sicer stara že 163 let, ni pa niti v starem svetu še povsod prodrla. Konservativna Anglija označuje še danes nekatere ulice z raznimi nazivi namesto s številkami.
Prvi je prišel na misel oštevilčenja berlinski župan leta 1795. Dve leti zatem so imela v kasnejši nemški prestolnici vsa poslopja sVojel hišne številke. Šest let kasneje so oštevilčenje izvedli na cesarskem Dunaju in dve leti kalsneje pa še v napoleonskem Parizu. Pisali so tedaj leto 1805.
Tri dni ptičje vojne v Pekingu
»Z vrabci s,i nismo v rodu,« so pred kratkim pisali pekinški listi. »Ali Veste, da so naši znanstveniki proučevali vrabce leto dni? Vrabec poje dnevno pet do petintrideset zrn pšenice ali riža, toliko vsak dan in Vse mesece V letu. Pomnožite to z milijoni vrabci, pa jih boste radi pomagali zatirati. Vrabec je škodljivec, sovražnik, ki ga je treba uničiti.«
Vrabce so uničevali na vsem Kitajskem, Tri dni je trajala vrabčja vojna v Pekingu, tri dni je. bil v mestu vrvež in hrup, kakršnega ne pomnijo najstarejši prebivalci. Vse je bilo na nogah, vse se je podilo za vrabci. Če je kateri izmed; drobnih škodljivcev ostal živ, si bo gotovo za vse življenje zapomnil tiste tri dni.
Začelo, se je v pokrajini Sečuan. Tam so ubrali svojevrstno, metodo. Ugotovili so, da vrabec vzdrži Več kot štiri ure nenehnega letanja. Če ta čas nima kam sesti, cnemOre in ga je lahko ujeti.
Tako so se začeli v Pekingu za vrabca trije peklenski dnevi. Delavci in nameščenci, vsi od slov do načelnikov in direktorjev, študentje in dijaki, pionirji in gospodinje, vse živo je šlo na lov. Vrabce so podili po ulicah in dvoriščih, po1 stenah, strehah in drevju. Ljudje so tolkli po- pločevinastih škatlah in ploščah, samo da bi bil čimvečji hrup. Hrušč in trušč je bil tolikšen, da bi se- splašili celo tigri, kaj; šele Vrabci.
Lovci na vrabce so vpili, mahali z za-
stavami, vihteli peruti domače perutnine, prenašali strašila, metali v vrabce kepe prsti in kamenje, streljali s puškami in fračami, nastavljali mreže1 in zastrupljeno kimo.
Naloge so bile porazdeljene. Vsa podjetja in ustanove so postavile stražo, ca vrabci niso mogli v poslopja, določene so Lile rajonskei postaje in štabi Vse do vrhovnega. Na križiščih so uredili zbirališča pobitih vrabcev, navodila in ukaze pa je prenašal radio.
Do poldneva prvega dne so pobili 40.000 vrabcev, do večera 100.000. Naslednji dan Je znašala številka 240.000.
Pred svitom se je začel peklenski hrušč, ki se ni polegel vse do noči. Ob devetih zvečer so »udarne skupine« napadle vrabčja, gnezda in »likvidirale sovražnike v domači hiši«, seveda tiste, ki so še imeli dovolj moči, da so se po štirih urah letanja privlekli v gnezdeca.
Tri dni ni bilo počitka ne za. vrabce ne za ljudi. Ljudje so vzdržali. Le nekaj ne-spretnežev se je spotaknilo na strehi in se opraskalo. Bitke brez žrtev v lastnih vrstah pač ni...
In vrabci? Četrtega dne so objavili listi uradno sporočilo. V treh dneh soi prebivalci Pekinga pobili 401.160 vrabcev. V Pekingu ni več vrabcev, spomin nanje je le še tu in tam kako strašilo, ki ga bo raztrgal veter med poletno nevihto’. Vrabcev ni, zato pa bo več žita in riža.
f. S. FINŽIAR
O?
DRUGA KNJIGA	POVEST DAVNIH DEDOV
76
Zamižal sem od groze. Bela cesta, ki se je sivo vlekla skozi noč, se je pogrezala pred menoj. Nemirni valovi so> sei bočili na njej. Iz valov so se režali grozni razbojniški obrazi. Jaz sem se pogrezal. Po; meni je segala Irena. Epafrodit je odvrgel filozofsko oglavico in priskočil na pomoč. Iz barbarskih obrazov so se zasvetili krvi žejni zobje. Črni nohti so se stegnili po; filozofski oglavici — zažvenketalo je zlato in se usulo na cesto.
Stisnil sem z dlanmi senca!, kjer je kovalo in bilo kakor ob naklo. Odprl sem °či. Kakor V Vročici sem se tresel. Pred menoj je tekla tiha in mirna cesta.
Udaril sem se na čelo. Kaj delaš, Nu-mida! Ne blazni! Mir, pogum! Zaupaj!
O Kriste, usmili se angela,!
Tedaj je zaklepetalo v daljavi. Prihajajo. Ob desni in levi ceste se je čulo, da so počili sklepi v kolenih. Barbari so se pripravili na skok. Kakor bi me nekdo prebudil iz težkih sanj. Na mah sem bil miren. Hladna moč mi je napolnila ude.
^OBODNIM
SONCEM
Strah in obup sta izginila. Ko; je že bobnela cesta razločno od udarcev kopit, sem se celo- nasmehnil od radosti, da izvršim to težko delo. Barbarom; sem v tem trenutku zaupal kakor sam sebi.
Oprezna sem, se; sklonil izza, drevesa. Prvi dve senci sta se pojavili na cesti. Za njima še dve in štiri in osem, deset. Nato žumoir koles v prahu. Z belim zastrta dvo-kolnica. Potem zopet poskakujoče sence. Z desnico sem stisnil bodalo,, dvignil levo nogo, napel stegna in z dvignjeno levico čakal, da udarim po; nogi v znamenje.
Prhanje konj se je čulo. Vojaki so molčali. Pod podkvami se. je včasih pokazala iskra. Cingljanje brzd. Prva jezdeca sta, tik mene — druga dva — tretji — peti par — voz. —
Tlesk!
Grmovje je izbruhnilo divje sence, zamahi, padci, nekaj krikov — jaz na vozu, voznik preboden pod kolesi in šlo; je ka;-kor blisk brez besede in brez klicanja v noč.«
Radovan je dvignil roke, kakor bi vodil bežeče konje, in ječal:
»O-o-o, si jo otel, o Numida, o-o-o, Perun je velik.«
Tedaj se sunkoma odmakne zagrinjalo v NumidOv šotor, zunaj se razležejo kriki, nastane vrišč, vojak ki. je vstopil, krikne:
»Vojska! Bežimo.«
Kakor od gada pičen je Numida planil in stal pred šotorom.
Radovana je pograbila plahost, prekucnil je vrč in bežal za Numido. Tesno se je stisnil ob njega in z razprtimi usti, s težkim jezikom golčal:
»Huni — Varhuni — Tunjuš — bežimo!«
Proti severu je rdelo nebo v krvavi luči.
»Sela gorijo!« javi straža. »Begunec se je pripodil po cesti! Sloveni more in pon žigajo. Na beg!«
»Bežimo;, bežimo!« je kričalo vse. Polovili so konje, pripenjali jermeuje 'in se obrnili po cesti nazaj.
»Zaprezite!« je zagrmel Numida.
Štirje hlapci so priganjali konje in hiteli z zaponami.
»Kako?« je vprašal Numida sužnja ob vozu.
»Popila je nekaj kapljic margarano-vega soka in čašico, vina. Sedaj spi!«
»Čuvaj jo skrbno! Na Voz! Ne ve se, kakšne skrivnosti so s to deklico —« je mrmral zase.
Na severu se je širil krvavi pas požiga. Po cesti sO hiteli begunci na neosedlanih konjih. NumidloVoi spremstvo je komaj krotilo konje. Iz gozdov so doneli zdvoje-ni klici, goved je mukala, vse je bežalo. Celo ptice so zateglo kričeč frfotale zbegane in zdramljene proti jugu nad glavami bežečih.
Numida je potegnil Radovana za laket in ga vlekel v šotor, katerega niso utegnili razdreti.
»Radovan, ti se vrneš!«
»Vrnem? Ne, Numida! Bežim s teboj. K Epafroditu bežim,!«
»Ne smeš! Ti moraš do Iztoka! Izroči mu pismo! Čuvaj ga; kakor .glavo! Moji spremljevalci ne smejo zvedeti, da sem prijatelj Slovenov! Torej. — moram bežati! Ti pa nazaj!«
Radovan je mencal in se obotavljal. Predeni pa je mogel izgovoriti, mu je vtaknil Numida. Iztokovo pismo V nedro in mu zagrozil:
»Starče, slušaj, če ti je življenje milo!«
Godec se je komaj dobro; zavedel, ko je stal sam sredi šotora;, Numida je pa odvihral za bežečim vozom proti jugu.
ENAINDVAJSETO POGLAVJE
Iz ožganih hlodov se je kadil siv, smrdeč dim. Krog in krog opustošenje. Celo v stepo so segali osmojeni klini trave, ki jo je užgal požar. Tu in tam je še tlela ruša, včasih se je posvetilo v grmu, dim se je visoko dvignil. Na holmu so krakali vrani. Jastrebi na Hemu so zaduhali vonj po osmojenem mesu. V jatah so priveslali in krožili nad bojiščem.
Dolga! in široka proga po severni Meziji je bila samo; brezmejno razdajanje. Nobena koča ni Več stala, vse staje so bile prazne, polja pohojena in pomendrana; celi gozdovi izpuljeni. Strašno je gospodarila vojska SloVenov. Na stotine ujetnikov je ždlelo v brezupu in se; poslavljalo z grenkostjo v srcu, s prekletstvom na

NAUČIMO OTROKA PLAVATI!
Marsikaterim staršem povzroča njihov sinček ali hčerka skrbi, ker ne zna plavati. Ob »potepanju pri vodi« ali vožnji s čolnom, ki se prevrne, pride kaj lahko do nesreče, če otrok še ne zna; plavati, zlasti pa, če se boji vode.
Z gumijastim obročem ali bučami, ki jih starši navadlno ovijajo okoli otrokovega trebuha, ne bomo dosti dosegli, kajti brž, ko ne bo imel otrok več tega pripomočka, bo splaval na dno.
Izkušnje so pokazale, da se otrok najhitreje nauči plavati, če se v primerno plitvi vodi navadi raznih spretnosti: broditi po njej, sprva do kolen, pozneje do pasu in više, pljuskati, brizgati, sedeti v vodi itd. S tem se otrok seznani s posebnostmi dotlej neznanega mu elementa in izgubi bojazen pred Vodo. Zdaj ga začnemo učiti težjih reči: najprej gledanja v vodi. Potopi naj glavo v vodo in skuša najti na dnu kamen ali mamin palec, tako se bo navadil zadrževati dih. Nato ga skušamo pripraviti do* tega, da bo z zadržanim dihom legel v plitvi Vodi na dno, pri čemer bo sam opazil da ga voda dvigne na površje. Vse to bo otroku, če bomo* previdno ravnali, V veliko veselje.
Ko obvlada otrok vse te spretnosti, ga začnemo učiti plavanja Najprej ga vadimo ležati v vodi, nato se prime; z rokami za breg ali ga sami primemo za roko, z nogami pa naj se odrine od tal in stegne telo, nato naj dela gibe z nogami. Pozneje naj se namesto naše roke oprime plava-
Kombinirana enobarvna obleka
Neredko se zgodi, da poletne obleke ne moremo obleči, ker smo* se čez zimo odebelile. Poglejmo, kako* lahko tako enobarvno poletno obleko kombiniramo, če nam je postala preozka in prekratka.
Najprej moramo- povedati, da belo in sivo barvo lahko kombiniramo z vsako* drugo. Rdeča barva lepo* in mimo učinkuje z belo, črno, rumeno ali sivo barvo. ModTO barvo lahko kombiniramo s svetlo modro, rumeno, belo, roza, beš in sivo barvo*. To, kar je pri kombiniranju barv izredno važno, so odtenki. Vsaka rdeča ali modra barva ne ustreza poljubni rdeči ali modri barvi, ker imata lahko obe vrsto* odtenkov. Predvsem velja, poudariti, da je treba kombinirati enobarvno obleko z barvastim vzorčastim blagom, ki ima v svojem vzorcu tudi barvo* celotne obleke;.
Potem, ko smo izbrale barve, pristopimo k preureditvi obleke. Če je obleka preozka, lahko vstavimo drugovrstno blago spredaj po životu in krilu. Lahko* tudi kombiniramo obleko do polovice života in krila ali pa ji naredimo samo* ovratnik in spodnji rob krila iz drugega blaga. Enobarvno* obleko* lahko* kombiniramo z različnim črtastim, rožastim, pikastim ali karirastim pralnim blagom.
jočega kosa lesa. Nato ga naučimo še gibov z rokami. Spočetka se bo opiral še z eno nogo na dno, pozneje pa bo s primerno vztrajnostjo tudi to opustil in zares zaplaval.
Ko otrok že zna plavati, se pravi, da naredi nekaj gibov, ga moramo še vedno
nadzorovati. Pazite, da ne postane preveč »korajžen« in ga navadite, da se ne ustraši, če ga kdo potopi.
Vse to lahko otroka sami naučimo, seveda pa se bo* otrok vsega, hitreje naučil v družbi svojih sovrstnikov, zlasti, če jih vzpodbujamo s tekmovanjem.
Pege obelimo
Na nežni in občutljivi polti se v sončnih dneh kaj hitro pokažejo sončne pege. Ni še znano, zakaj se ta pigment enakomerno* ne razdeli p*o* koži, temveč se tvori v pege, ki često kvarijo lice. Čeprav ni zdravila,, ki bi pege popolnoma odpravilo oziroma ni sredstva, ki bi pripomoglo, da bi se pege ne tvorile, modema, kozmetika pozna sredstva, ki senčne pege obelijo*. Marsikateri koži pomaga boraks, ki ga lahko uporabljamo na dva načina.
Veliko žlico boralcsa raztopimo v treh litrih vode in si z njo vsak večer umivamo lice*. Drugi način pa je, da 5 g boraksa raztopimo* V 28 g glicerina in si s tem zvečer namažemo pegasto lice. Zjutraj si tako kožo očistimo* z mlekom za čiščenje kože oziroma kakim drugim kozmetičnim sredstvom.
PRAKTIČNI NASVET
Kruh se prav dobro ohrani na viseči polici, pritrjeni na, stropu v hladni shrambi. Tako je varen pred mrčesom in ne splesni hitro, ker ima dovolj zraka. Še bolj je zavarovan v viseči zamreženi omarici.
Preden denemo kruh v shrambo, ga moramo dobro ohladiti.
no* istem mestu, podplatne bradavice pa nalezemo, kakor nalezemo nalezljive bo-lezni. Razlikujemo jih od kurjih očes tako, da narahlo* pritisnemo z nohtom v sredino. Pritisk na, bradavico nas zaboli do srca, pritisk na kurje oko pa ne občutimo tako močno. Otiščanci se na,rede na prstih, na petah in na blazinicah pod palcem, kurja očesa navadno na peti ali na, četrtem prstu, bradavice pa kjerkoli na podplatu.
Otiščance in kurja očesa si lahko* odstranimo sami. Noge okopamo: v topli Vodi, v katero smo stresli žlico* jodove soli. Nato odluščimo trdo, roženo kožo, kolikor moremo. Četverooglatemu koščku obliža (2 krat 2 cm) izrežemo* V sredini za prerez graha veliko luknjico in prilepimo obliž na kožo tako, da gleda kurje oko ali otiščanec skozi luknjico, na kurje oko pa denemo nato* kupček salicilne kisline (salicil, ki ga rabimo za vlaganje) ln ga prekrijemo z nepreluknjanim obližem. Salicil naj ostane en teden na koži. V tem času nog ne smemo* kopati, umivamo jih samo s krpo.
Po enem tednu odstranimo obliž in z njim se navadno* odlušči tudi kurje oko ali otiščanec. S prekuhanimi škarjicami smemo* zdaj tudi postriči vso belo kožo V okolici otiščanca ali kurjega očesa. Če se ni izluščila, Vsa trda koža V sredini, smemo postopek ponoviti.
Prav tako lahko poskušamo odstraniti tudi podplatne bradavice, vendar se to* ne posreči Vedno. Odstrani jih zdravnik operativno*.
Cvetje poživi stanovanje
V	vsakem stanovanju si želimo* imeti nekaj cvetja in zelenja, da nam poživi dom in nas poveže z naravo. Ni pa seveda dovolj, če naberemo šop cvetja v naravi in ga brez pomisleka postavimo* V kakršnikoli vazi na mizo*.
Drobno cvetje s kratkimi peclji spada v nizke posodice. Najbolj primerne za tc so sklede z dvojnim dnom, kamor lahko potaknemo peclje cvetic v primernih medsebojnih razdaljah, tako da pride vsak posamezen cvet popolnoma do izraza.
V	moderno opremljenih stanovanjih, kjer so stene enobarvne, cvetje še posebno* lepo učinkuje in včasih je dovolj že samo* preprosta vejica, da nam pričara prijetnejše okolje.
Najprimernejši čas za trganje cvetja, je
rano jutro*, ko je na rastlini še rosa, ali pa poznoi zvečer. Natrganega ali kupljenega cvetja ne denemo* takoj v vaze. Potopimo ga do cvetov v vedro* vode, kjer ga pustima nekaj ur, da, osveži. Peclje režemo poševno, da rastlina laže vsrkava vodo. Pri cvetju z olesenelim stebelcem (vTtnice, hortenzije, krizanteme) potolčemo konec stebelca s kladivom, da ga razceframo. Tako* vsrka rastlina več vode in se v vazi lepše drži.
Stanovanje lepo poživijo okrasne* sobne rastline, med* katerimi je mnogo* skromnih, ki ne zahtevajo mnogo sonca in svetlobe. V senčnih sobah dobro uspeva aspidistra z lepimi zelenimi listi, temno zelena in pisanobela tradeskancija ter zelena lilija.
ZDRAVSTVENI KOTIČEK	j
O plesni med prsti na nogah in rokah
bradavice na podplatih
Otiščanci, kurja očesa in
Čeprav povzroča plesen na koži med prsti in po njih tolikšne spremembe, da jih smemo* imenovati že bolezen, je vendarle umestno, da spregovorimo* o njih tudi na tem mestu nekaj besed. Plesnivost med prsti — posebno na nogah — je namreč zelo razširjena in ni samo nadležna, ampak tudi nelepa. Plesnivost na rokah pa nas zelo* ovira tudi pri vsakdanjem delu.
To bolezen povzroča plesen, ki se naseli na koži in v njenih zgornjih plasteh. Koža pordeči, neznosna srbi, včasih se samo* lušči, Včasih pa se napravijo na, njej majceni mehurčki in potem koža tudi vlaži. Spremembe na koži nog opazimo navadno* najprej v gubi med prsti, pozneje se širijo na podplat pod prste in na prste same. Na rokah oboli najprej koža na notranji stranski strani enega ali dveh prstov. Vsakdo* je prepričan, da bo neprijetno srbenje odpravil s krepkim umivanjem in drgnjenjem z milom. S takim umivanjem pa bolezen še raznese in poslabša. Pogosto pa, v načeto kožo zaidejo potem še gnojne klice, oboleli prsti hudo otečejo in bole, na koži pa, se pojavijo* tudi gnojni mehurčki.
Bolezen raznašamo z nogavicami in čevlji in jo še poslabšamo*, če nosimo gumijasto obutev. Po vsej verjetnosti živi namreč plesen stalno* na naši koži in v naši okolici kot ne,bolezenska klica in postane
nevarna ter povzroča bolezen le* v primernih pegojih. Nerazpoložen j a v notranjosti našega telesa lahko V enem dnevu povzroče izbruh bolezni in takrat se močno vname koža rok do zapestij ali koža nog do gležnjev. V takem primeru moramo v bolnišnica
Dokler plesnivost med prsti ni hudo razširjena ali cgnojena, si lahko* pomagamo sami. Obolelih delov nog nekaj dni ne umivamo, pozneje pa jih umijemo v vodi, V katero smo dali dobro* žlico borove kisline. Če je mogoče, se mila ognemo. Po umivanju dobro osušimo kožo med prsti in položimo* med prste košček oprane* in zlikane stare bele tkanine. Vate ne dajemo med prste, ker lahko* z njo* nanesemo na bolno kožo še druge klice. Preden se zjutraj obujemo, namažemo kožo z »Ovis«. Vsako jutro moramo obuti na novo* oprane nogavice, čevlje p*a zbrišimo* znotraj vsaj enkrat na teden s kosmičem vate, namočenim v alkoholu ali žganju.
Če pa se je bolezen hudo* razširila, moramo* seveda k zdravniku.
Pogosto zamenjujemo s plesnivostjo trdo kožo in otiščance, ki se nam pojavijo na nogah. Otiščanci, kurja očesa in podplatne bradavice* pa, so* nekaj popolnoma drugega. Delajo nam pri hoji velike težave in so tudi neestetske.
Otiščanci in kurja očesa nastanejo zaradi pritiska ali drgnjenja obutve na ved-
suhih ustnicah od požganih domov. Kakor tovori so ležali povezani v gostih gručah pod milim nebom in čakali usode Meč Slovenov je pisal, pomočen v kri, vsepovsod, kamor je zasegel, z divjo slastjo grozno besedo: Maščevanje! Noč je prižgala krvave plamenice in po vsem nebu se je raztočila z grozno roko napisana beseda: Maščevanje! Za kosti očetov, za srca sinov in bratov, zob za zob, glavo za glavo. Dan plačila!
Iztok je ležal sam, daleč od tolpe, vrh griča. Ob njem šlem, razveznjeni oklep in neokrvavljeni meč. Roke pod glavo, oči zaprte, uho gluho za divji raj pobesnele tolpe, ki je v omotici zmage uživala, s slastjo razbesnele prirode zaseženi plen.
Iztok ni užival. Maščeval se je za kosti padlih Svaruničev, bratov. Toda tako maščevanje mu je mrzelo. To ni bila Vojska, to ni bil boj, to je bil rop, naval, mendranje, klanje zverine, požig, pohod krvi žejnih panterjev. Njegove misli so bile visoko nad krvavim plamenom, njegov smoter je bil daleč prek ožganih grobelj, njegov meč ni zamahnil, odkar so se spopadli Sloveni in Huni. Tolpa je na pol trudim, na pol pijana goltala zmago s požirki pobesnele strasti, on. je stradal vrh griča, njegoVoi dušo Je žejalo*, njegova raka je bila trudna od brezdelja Na dnu srca je začutil iskreno žalost, da je razvaljan Hilbudijev ostrog, da trohni on, tako vrl vojak, v soteski blizu gradišča.
Da je živ! Da niso razgnane* njegove kohorte! Da bi Vsaj prišel kdo* drug in bi se vgnezdil za Donavo! Azbad! O! Da bi srečal vsaj Tunjuša! Tedaj bi se skrhal njegov meč, njegova roka bi ne bila trudna od brezdelja. In če bi padel on, zadnji Svarunič, kaj za: to. Padel bi junak, zadet od junaka.
Iztokovo srce je zahrepenelo: čez Hem. Zazdelo se mu je, kakor da bi ga klicala usoda, bogovi, in mu kazali proti jugu Po licu se mu je razlil dvom. Usoda? Bogovi? Ne usoda, in ne bogovi, nihče me ne kliče. Kliče* me ljubezen do naroda in do Irene. In za glasom te ljubezni pojdem. Pojdem! Takoj do nje. Če bi moral do Aten, če bi potoval vso zimo, dobiti jo moram. Z njo* in z njenim ognjem se vrnem. In potem? Z Vojsko na jug, ker me* kličei ljubezen.
Iztok je odločno potegnil roke izpod glave*, sedel, vstal in se ozrl na bojišče in pogorišče.
»Dovolj!«
Na, njegovem obrazu se je začrtala sled studa in gneva.
»Dovolj klanja! Maščevali ste se*. Sedaj hočem boja. Boja, da se prestraši Uprav-da, ko zve, kako je Orion pogazil legije hoplitov.«
Takoj je segel po oklepu in si ga tesno pripel okrog prsi in nategnil jermenje ob ledjih. Opasal je meč, si poveznil šlem in se naravnal k tolpi.
»Zapodim jih domov! Jesen se bliža. Pozimi jih vojaki Sloveni zvadijo v orožju, jaz pa poiščem Ireno*. In ko* se vrnem, udarimo*!«
Prav ko se je* bližal Iztok vojski Slovenov, je zapazil, da se je dvignilo* V ležišču Veliko Veselje. Tolpa je bučala in s,e* gnetla krog jezdeca, ki je krenil proti oboroženim četam*, kjer je taboril Rado.
Kdo bi utegnil biti?
Iztok se je oprl na težki meč in motril jezdeca sredi množice. Kakor bi bil Hun? In vendar ni. Drugače bi drhal sprejela Huna.
Iz srede gomazečih vojnikov se je razleglo:
»Plunk, plunk, plink, plunk!«
Star, a močan glas je zapel. Narod je udaril v bojno pesem.
»Radovan!« je izpregovoril Iztok glasno in vesela. »Od kod ga je; prineslo! Prazen se vrača! No, njegovi obeti in njegove prisege, vse govorjeno v burjo!«
Ob tem se* je* domislil Ljubinice. Prevzela ga je žalost. Koliko slov je razgnal v dežel. In vsi so se vrnili prazni. In prazen se* vrača Radovan.
»O, ne samo Upravda, tudi Tunjuš mora pomniti rod Svarunov! Prekletstvo* tebi in grozno maščevanje za sestro*!«
Hitro se je spustil z griča proti vojščakom. Ko ga je zagledal Radovan, so utihnile strune, pesem mu je sredi besede
umrla. Dvignil je plunko visoko* nad glavo in kričal:
»Iztoče, Iztoče! Dobil sem joi! Na bogove, pokloni se kakor pred Upravdo*!«
Pognal je konja skozi gnečo proti Sva-runiču. Iztok ga je* počakal. Gorko mu je zaplato* po žilah.
»Razjahaj, starče in govori! Kje je? Zakaj je ne vedeš s seboj?«
»Zakaj je ne vedem s seboj? Meniš, da je taka deklica kužek, ki teče za konjem? In še kužek bi iztegnil jezik in polegel v travo. Tako* smo* jezdili. Na Morano!«
Nato se je okrenil godec d!o vojščakov in se* razsrdil.
»Pomagajte mi iz sedla! Zijala! Pijanci! Lahko se kleščite, ko* se pasete kakor mlada praseta. Jaz pa trpim za vas žejo in lakoto!«
Četa vojnikov je s, smehom priskočila in ga dvignila s konja.
»Počasi!« je vpil poveljevaje. »Zakaj ujahal sem. si noge, da so lesene kot kobila pod brvjo sredi potoka!«
Iztok je takoj velel, naj pripravijo za Radovana jedi in medice.
»Nimaš vina?« ga je pogledal mrko godec preko rame.
»Nimam!«
»Pa medice! Večkrat me je že črvičilo po njej. Toda, če nimaš, nimaš!«
(Nadaljevanje sledi)
j&a oddih IN RAZVEDRILO
DRAGO GRAH:
OBRAZ NA KOVANCU
Približal se je večer. Gozdna senca je zdrsela po položnem pobočju prav do ribnika, ki na tej strani ni bil zagrajen z nasipom, da se je lahko ob jesenskem deževju po mili Volji razširil vse dot Vznožja griča, če se mu je to zahotelo. Toda, sedaj je bila zima in otrpnil je pod tenko prozorno skorjol, s katere je bil veter po-metei Ves sneg. Bil je videti ponižen in neznaten, a Bela in Arpad, ki sta se1 marsikdaj popoldne sankala; od gozdnega pa,-robka proti njemu, sta dobro vedela, da se še ne smete brezskrbno spustiti na njegov prihuljeni hrbet. Še to noč bosta morala počakati. Dovolj bo mrzla, kajti že zdaj jima škriplje pod nogami in če le za' hip obstaneta, se jima čevlji že prilepijo na stlačeni sneg. In sneg je na tej strani v senci Ves modrikast in neprijazen, kakor da je prav V njem leglo rezkega mraza. Samo na nasprotnem pobočju onkraj potoka je še rdečkast od zadnjih žarkov. Še se podi pol njem vaška oitročad in vpije. Ponekod je razriti sneg črn od prsti, ki joi je bila izgrebla v svoji razposajenosti.
Onadva pa ste! ta večer zopet neodločno postopala po nasipu in se spraševala, kam naj se še obrneta, preden bo treba domov. Kdaj pa kdaj se je kateri od njiju ozrl tja k onim in zdelo' se je, da bi bil rad medi njimi. Toda' tja ne bosta šla. Naj se ju izogibljejo v šoli, naj se razhajajo pri igri, ako se jim približujete! Saj imata samo onadva nove sanke, tovarniške sanke, oni pa ne; saj imata samo onadva tople usnjene rokavice, oni pa tiščijo vse prste V usta, kadar jih ščiplje za nohti. In komu je oče žandar kot Arpadu, he? In kdo lahko tako svobodno udarja po pisalnem stroju kot Bela v očetovi pisarni, he? Nihče! Morda tisti beraški Pištek, ki celo pri njih doma prosjači1, haha!
Zdaj pa sta vseeno' postajala pri ribniku, kakor da nekaj iščeta ali pričakujeta. Bela je rekel, da bi se še malo' vozila, toda Arpad se je nejevoljno obregnil, ni si upal več siliti, ker je bil pač mlajši. Sicer pa se Arpad tako rad razjari! Čez čas pa se je le oglasil:
»Morda pa led že drži.«
Rdečelasi Arpad je čemerno zmajal z glavo in opazoval drobno, v dolgo suknjo oblečeno postavico, ki se je z one strani krevsajoč približevala ribniku.
»Drži drži!« mu je zagotavljal Bela in po globokem snegu zdrknil dloi ledu. Nekajkrat je s peto potrkal nanj in zmagoslavno pogledal Arpada, ki je še zmeraj gledal tja čez. Nato pa je še z drugo no-go' stopil na gladka tlak Tedaj pa je topo zahrstalo in pokazalo se je nekaj mlečno-belih razpok. Bela je prestrašeno odskočil.
»Pa ne drži!« se je zasmejal Arpad skozi prsta, ki ju je bil pravkar potisnil med zobe, in zažvižgal. »Pojdi sem!« je pomahal z roko in jo koj zopet vtaknil v rokavico.
Bela, ki je s koncem čevlja še zmeTaj previdno tipal po razpokani skorji, je zamrmral, da je led morda le na robu tako šibak, in nato vprašal Arpada, kdo je.
»Pištek,« je odgovoril.
»Pha!« je Bela zaničljivo zamahnil z roko.
»Naj pride! Skupaj se bomo igrali.«
»Gotovo gre zopet k nam čakat kruha,« je zagodrnjal Bela.
Arpad je hotel reči, da mora, ker ga doma nimajo, pa. je raje zahukal v.orot-kavičene prste, da se je zakadila sapa.
Bela jet nato še dodal:
»Zakaj imai takega očeta.«
Arpad pa se je spomnil, kako je njegov oče nekega večera že pred enim, ne, pred dvema letoma, pravil, da so nekoga že dobili in da mora biti v vasi skritega še Več orožja. Skušal se je še spomniti, kaj so storili s Pištekovim očetom, pa mu ni uspelo. Pa saj to ni važno! Pištek bo kmalu tu in morda: se bodo Vsi trije malo poigrali. Tekmovali bodo*, kdo bo dalj časa hodil po snegu, ne da bi se mu vdrlo. Pištek bo spet javkal, da se mu v čevlje vsiplje sneg, toda — saj prav to je zabavno!
»Kaj je?« je rekel Pištek, ko je obstal pri njunih sankah in začel posmrkavajoč stopicati, da ga ne bi preveč zeblo. Izza ogromnih skorjastih in pošvedranih čevljev je kukala umazana rdečkasta koža;
prekratke hlačnice je niso; mogle zakriti.
»Drsat se gremo!« je rekel iznenada Bela.
Arpad se je malce začudeno zdrznil, hip nato pa je že vneto vzkliknil:
»Da da, gremo' sel«
»A-ali!« je zategnil Pištek. »Pojdita, če vaju mika!«
»Moraš — ali pa, pri nas ne dobiš ničesar Več!« je zagrozil Bela.
»Tudi pri nas; ne,« je dodal Arpad. Segel je v žep in mu z bahavo kretnjo pokazal svetel kovanec. »Bi ga imel?«
Pištek se je rahlo nasmehnil. Kolikokrat sta mu jih že ponujala, pa ni nikoli nič dobil. »Kar imej ga,« mu je ravno-dušno odvrnil.
Toda oni je vse bolj silil.
»Vzemi! Tvoj bo.«
Pištek ga ni pogledal. Približal se jima je tudi Bela. Kot da je opogumljen je Arpad prijel Pišteka za1 laket in ga obrnil k sebi. »Ne bom ga več dolgo ponujal,« je opominjal.
Pištek je zaril pogled v kovanec. Bil je obdrgnjen in Ves svetel, skoraj take barve kot ribnik v vegastem okviru nasipa.
»Osel, če ga ne Vzameš!« je Bela visoko1 povzdignil glas.
Deček pa je v predolgih rokavih očetove suknje iztegoval prste, kot da že sega po tem svetlem predmetu, usta: je priprl, kot da se hoče nasmehniti nenavadni darežljivosti, in malce se je sklonil, kot da si ga hoče pobliže ogledati. A vseeno je z omahujočim glasom dejal ponovni »Kar imej ga!«, dasi pogleda od Arpadove dlani ni mogel odtrgati. Nekaj je videl na njej: videl je sebe, kako v trgovini izbira med toliko lepimi rečmi in hkrati razmišlja, ali ne bi raje nesel denarja materi. Zopet bi ga jokaje objela kot zadnjo jesen, ko je za suhe gobe dobil toliko! denarja. Božala bi ga z raskavo dlanjo in ... Da, domov boi odnesel denar! Samo Vzeti ga je še treba. In segel je.
Arpad pa je široko zakolobaril z roko pred njegovim obrazom, se obrnil in — hip nato je na ledu tenka zazvenelo.
»To imaš, ker si se tako dolgo obiral!«
Oba sta: se zasmejala, skakala okrog njega in tleskala z rokami. On pa ju je gle-
Štirinajst dni pred svojo poroko se je ženin Filip zjutraj z avtobusom odpeljal v mesto, da tamkaj še nekaj uredi zaradi novega stanovanja. Nevesta Tilka mu je pred odhodom naročala, naj se ne mudi preveč v mestu, »pri svojih starih ljubicah«, mu je rekla v šali. Bila je namreč hudo ljubosumna.
Istega dne popoldne se je — prav tako z avtobusom — vračal nazaj. V avtobusu je poleg njega sedela mlada, prikupna žena z otročičkom v naročju. Prijeten in kratkočasen jel bil med: potjo razgovor z njo.
Na predzadnji postaji sta šofer in sprevodnik stopila: v gostilno. Mlada žena ob Filipu je izraizila željo, da, bi rada za hip stopila k svoji prijateljici, nujen opravek ima: pa; žal ne more z otrokom k njej.
»JaZ vzamem otroka ta čas,« se je ustrežljivo ponudil Filip.
»O, če ste tako dobri,« se je mlada žena prijetno nasmehnila in brž odhitela ...
dal, ctožnoi in pomilujoče. Da bi ju napadel s pestmi, na to ni pomislil, kajti lačen je bil in še je hotel zahajati k njim.
»Zdaj ga lahko vzameš,« se mu je Arpad zarežal v obraz.
»Pojdi ponj, če ga hočeš imeti!« se je zvito nasmehnil Bela in pogledal poi gladki ravnici, ki se... morda tam v sredini ne bi vdrla.
»Boji se!« se je zahihital Arpad.
»Glej glej! Hlačnice se mu tresejo!« je kazal Bela.
Pištek je stisnil zobe, da mu niso za-šklepetali, nato pa dejal:
»Vaju, Vaju je strah. Mislita, da nisem videl, kako sta stopicala ob robu in oklevala?«
»Zakaj pa ti ne greš?« je rekel Bela, ki se je čutil prizadetega.
»Pa grem!« je Vzkliknil Pištek zasoplo in kljubovalno ter se pognal k ledu. Živahno je zapresketalo in izpod neg so mu švigale razpoke kot vijugaste strelice. Zmeraj, ko je počilo močneje, je odskočil in se, loveč ravnotežje, podvizal dalje. Tenka plast se je upogibala in le gibčnost ga je varovala nevarne kopeli. Včasih, ko se mu je že zazdelo, da se pogreza, bi najraje zavpil, toda onadva ste ga z brega nemo gledala. Ni se hotel osmešiti. »Pokažem vama,« si je mislil in iskal okrog šopa suhega trstičja, ki je štrlelo iz ledu. Kmalu je zagledal kovanec med dvema stebelcema, kjer se je led upognil, da jei skozi razpoke privrela voda.
Potem se je sproščeno zagnal proti bregu, dvignil roko, da mu je rokav zlezel db komolca in vzkliknil: »Imam ga! Imam!« Pri sebi pa je Ves čas ponavljal: »Ali slišita vidVa? Imam ga!«
Prav ko se je hotel pognati na trdno-, mu je nenadoma zmanjkalo tal in noge so se mu do meč pogreznile v vodo in blato.
Zopet se je razlegel smeh. Dečkoma je bilo žal, da je le dobil njun denar, zato ste mu pa nesrečo toliko bolj privoščila.
Skobacal se je na suho. S hlačnic se mu je cedilo in v čevljih mu je cvrkulalo'. Njun smeh je slišal kot daljno hahljanje. Noge so mu postajale vse bolj okorne, najprej v gležnjih, nato v stopalih. Molče
Filip je srečen pogledal ljubek obrazček spečega otroka.
Niso še pretekle tri minute, ko sta se šofer in sprevodnik vrnila iz gostilne, takoj stopila v avtobus, pognala motor in — odpeljala.
Filip je začuden ostal sam z otročičkom v naročju.
Kaj zdaj? Ali naj se z otrokom v naročju pripelje domov? Kaj če ga nevesta Tilka ugleda takega — z otrokom! Ali naj pri izstopu pusti otroka na sedežu brez varstva?
In se je Odločil. Če je otroka prevzel v varstvo, ga bo tudi čuval, dokler se mati ne oglasi... Kljub tej odločitvi ga je neprijetno tesnilo v prsih.
Avtobus se jel ustavil na postaji, kjer bi moral Filip izstopiti. Filip je z otrokom V naročju izstopil. Čemu bi se vznemirjal? Odšel bo na policijo in tamkaj javil, naj mati pri njem išče otroka, saj bo gotovo poizvedovala.
je sedel na sanke in se začel sezuvati. Fante ste se mu približala in se še vedno smejala; a njun smeh je postajal vse bolj medel in prisiljen: motila ju je Pištekova pomodrela noga.
Ko je cedil vodo iz drugega čevlja, gaje komaj komaj čutil V rokah; na kovanec, ki ga je Ves čas stiskal v roki, ni pomislil. Šele potem, ko je vstal ter ju zagledal z zadnjimi odtenki smeha na rahlo razprtih ustnicah, je odprl dlan. Pokazal se je kovanec, blesteč vabljiv. Fanta sta stala negibno pred Pištekom, ki je držal v trepetajoči roki kovanec. Tedaj se mu je zazdelo, da se mu roka zvija kakor toga senca na vzvalovani gladini. Zagledal je še ogledalce, okroglo' ogledalce. In v ogledalcu se je neki obraz zlobno režal. Pištek ga ni spoznal, a tudi videti ga več ni maral. Niti za hip ne! Zagnal je Arpadu kovanec v obraz.
Potem se je obrnil in počasi odšel. V njem pa je nekaj zveneče cingljajo, kot da bi nekdo metal ogledalca V zid in bi se njihovi drobci vsipali na kamnita tla.
Tone Pavček:
Kri
Pusti me, pusti: zunaj gre dež. Nekje daleč kakor da vabi:
Čuj, ne pozabi na daljo neznano, na trte in rž.
Vstani!
Pojdi z mano iz sobe, izven ograje, iz sebe in svojih let za glasom vabečim, za dežjem šumečim v prostrani svet!
Pusti me, pusti: zunaj gre dež.
O, saj ni dež!
Kri je, le kri, vseh, ki so pali.
Topla, lepljiva
teče
in
teče
kakor iz grla zaklane živali.
Iz zbirke »Sanje živijo dalje«
In je odšel po cesti.
Po kakih desetih korakih mu prihiti nasproti nevesta Tilka. Kar zakričala je in obraz od začudenja zakrila, ko je zagledala otroka v Filipovem naročju. »Kaj to pomeni,« je razburjena vprašala.
»Kaj! Saj vidiš, otroka imam!« se je posmejal Filip.
»Otroka?« je s težko bolečino vzdihnila Tilka. Ves obraz ji je pobledel.
V tem hipu pridrvi po cesti avtomobil. Filip se je pred njim umaknil na rob ceste. Tedaj zavore ostro zacvilijo in avto se ustavi. Vsa preplašena plane k njemu mlada žena — mati, se oklene otroka in Filipa.
»Oh, kako sem prestrašena... ne zamerite ... nisem nič hudega mislila ... Kako ste dobri...« je hlipala in otroka vzela k sebi.
Tilka, je kakor okamenela stala in gledala. Nenadoma pa se ji zasvetijo oči in vzkipi: »In jaz sem se mislila poročiti s teboj, lažnivec, ko imaš drugo babo in že otroka. Fuj!« Kakor nevihta je odvihrala.
Mlada žena je gledala ogenj v Tilkinih očeh. Ničesar ni razumela. Čudne besede so jo pretresle, da je nenadno pobledela. Ko je Tilka jezna odhitela, se je v prijaznem nasmehu obrnila k Filipu in povedala: »Veste, vdova sem. Mož se mi je pred štirimi meseci smrtno' ponesrečil kot elektromonter... Kadar boste imeli priliko, se oglasite pri meni«. Povedala mu je svoj naslov.
Prijazno ste se ločila.
Od tega dne ni Tilka Filipa nič več pogledate.
Tudi poroke ni bilo. .
Leto pozneje se je Filip poročil z mlado vdovo*.
Vožnja v avtobusu pa mu še danes vzbuja spomin na čudni dogodek, ki mu je nevesto odgnal tik pred poroko, toda takoj poskrbel tudi za drugo.
dobro voljo
Sporočilo
Nekega pariškega oderuha je zgodaj zjutraj zbudil telefon:
»Halo, kdo je tam?«
»Prosim Vas,« se je oglasil nekdo po telefonu, »samo kratko sporočilo bi rad.«
»Sporočilo'!« je zavpil oderuh. »Zaradi sporočite' si upate buditi človeka ob šestih zjutraj!«
»Hvala lepa,« je odgovoril neznanec, »samo to sem hotel vedeti. Veste, včeraj sem pri vas zastavil uro.«
Prisotnost duha
Nemški naravoslovec Brehm se je sprehajal po parku. Nenadoma mu je pridivjal nasproti močan moški z velikim mesarskim nožem v roki.
»Moram vas zaklati,« je kričal, Brehm pa je takoj videl, da ima opravka z norcem, zato je mimo odgovoril:
»To vsekakor ne bo mogoče, ker danes ni klavni dan. Kakor veste, je klanje ob torkih in petkih prepovedano.«
Raztresenost
Albert Einstein je bil baje včasih zelo raztresen. Ko je nekoč prišel k frizerju, je sedel na stolček in sam pri sebi ponavljal matematični problem.
»Ostriči?« ga je vprašal frizer.
»Da, prosim!« je odgovoril Einstein.
»Prosim Vas snemite klobuk!«
»Oh, oprostite,« je pohitel profesor, »nisem vedel, da so navzoče tudi dame.«
::::::::::::::::::::::::::::::::
••SL” "S:”
Avtobus in poroka

Nova gonja — stare oblike
Že v času letošnjega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije je biloi opaziti, da razne ugotovitve jugoslovanskih voditeljev niso po volji predstavnikom komunističnih partij vzhodnoevropskih dežel. Dejansko se je kmalu po kongresu tudi začela porajati nova gonja proti Jugoslaviji, ki se je najprej še kolikor toliko držala v mejah vljudnosti in olike, vendar je dobila v zadnjem času spet obseg in značaj, kot smo to bili vajeni v zloglasni kominformovski dobi.
Klevetam in psovkam na račun jugoslovanskih državnih in partijskih voditeljev v tisku socialističnega tabora so se pridružile tudi še druge oblike gonje proti Jugoslaviji. Tako je Sovjetska, zveza zagrozila, da ne boi izpolnjevala gospodarskih sporazumov, ki so bili podpisani med FLRJ in SZ, kar pomeni očiten pritisk na Jugoslavijo in je »Mednarodna politika«, ki izhaja v Beogradu, v tej zvezi zapisala, da bi z neizpolnjevanjem podpisanih sporazumov nastal položaj, ki nima primere v mednarodnih odnosih, namreč da se obveznosti, ki soi jih prevzeli, da popravijo posledice mednarodnega delikta (mišljene so posledice kominformovskei gonje — opom. ured.), izkoristijo za nov delikt.
Jugoslavija in njeni voditelji na vse
Nepričakovana vest o obsodbi in takojšnji usmrtitvi bivšega predsednika madžarske vlade Imra Nagyja ter skupine drugih madžarskih politikov je V Vsem svetu vzbudila veliko ogorčenje ter izzvala plaz protestov. V tej zvezi je prišlo celo do dejanskih napadov zlasti na sovjetska predstavništva V raznih zahodnih deželah, nekatere države pa sol odpovedale predvidiene obiske politikov in drugih delegacij v Sovjetski zvezi ter na Madžarskem.
V uradnem poročilu o obsodbi in usmrtitvi Nagyja in ostalih, ki ga jei objavilo madžarsko pravosodno ministrstvo, je rečeno, dd so Nagy in njegovi tovariši s pomočjo imperialistov oktobra 1956 sprožili oborožen protirevolucionaren upor, ki naj bi odstranil zakoniti režim na Madžarskem, in so s tem izdali ljudsko-demo-kratični sistem, madžarski delavski razred ter svojo socialistično domovino.
Svetovna javnost pa, je o tem dogodku razumljivo drugačnega mnenja in se splošno poudarja!, da predstavljajo zadnji dogodki na Madžarskem povratek k starim
klevete in blatenja odgovarjajo zelo stvarno ter poudarjajo, da se nočejo podati na isto raven, kot jo v tej gonji zavzema zlasti kitajski tisk in za njim tisk ostalih socialističnih dežel. Tudi maršal Tito je zadnjo nedeljo v velikem govoru v Labinu obširno govoril o bistvu in ozadju nove protijugoslovanske gonje in dejal, da se Vzrok za to gonjo ne sme iskati v nesoglasjih ob kongresu ZKJ, marveč so korenine mnogo bolj globoke. Glavni razlog je v tem, da Jugoslavija lani v Moskvi ni podpisala deklaracije 12 dežel in se ni hotela vključiti v tako imenovani socialistični tabor, ker nasprotuje razdelitvi sveta na tabore, marveč se zavzema za konstruktivno sodelovanje z Vsemi miroljubnimi deželami. Mi menimo, jei dleijal, da je treba z vsemi deželami navezati stike sodelovanja, ne pa omejiti se na dva, tabora, ki se bosta prepirala in zaradi katerih bi utegnilo nekega dne priti do vojnega spopada.
Govoreč o neosnovanih napadih in podtika van j ih s strani voditeljev Sovjetske zveze in ostalih dežel ljudske demokracije, je maršal Tito dejal: Ti ljudje pišejo in govore, da se leto, 1948 (izključitev Jugoslavije iz Kominforma in začetek strupene protijugoslovanske gonje —
stalinističnim metodam. V Jugoslaviji še posebej poudarjajo, da pomeni obsodba in usmrtitev Nagyja kršitev mednarodnega sporazuma, ker je bilo jugoslovanskim predstavnikom tako novembra 1956 kakor tudi še letos aprila zagotovljeno, da Nagyju ne grozi nobena nevarnost in da ne bo postavljen pred sodišče. Zato, v zahodnih političnih krogih tudi menijo, da je usmrtitev Nagyja v prvi vrsti opozorilo Jugoslaviji in dai pomeni tas ukrepi madžarskih oblasti uvod V najostrejše ukrepe Moskve proti Jugoslaviji. Omenjeni krogi namreč domnevajo, da krivda za usmrtitev Nagyja in njegove skupine ne pade v prvi vrsti na madžarske oblasti, marveč je treba glavne krivce iskati v Moskvi.
Na Zahodu dalje izjavljajo, da so zadnji dogodki na Madžarskem slab uvod v konferenca najvišjih, za katero so že na obeh straneh objavili predloge za dnevni red. Hkrati pa spravljajo ta razvoj v zvezo z boji, ki se baje bijejo v okviru centralnega komiteja sovjetske KP, ki se je sestal k izredni tajni seji.
opom. ured.) ne sme ponoviti, z istim jezikom pa izgovarjajo' iste metode pačenja in laži v svoji propagandi, kakor leta, 1948. Pripomnil je, da je stalinska politika gospodarske blokade in groženj povzročila Jugoslaviji ogromno škodo1, ki poi cenitvah strokovnjakov znaša kakih 600 milijard dinarjev. Vendar pa jugoslovanski narodi ne goje mržnje do narodov Sovjetske zveze in tudi ne do nobenega drugega naroda na svetu, pa čeprav jim zadajajo najhujše udarce prav tisti, ki bi jim morali biti najzvestejši in najboljši prijatelji.
Ob koncu svojega govora je maršal Tito poudaril: Gonja proti Jugoslaviji bo škodovala njenim povzročiteljem samim, kajti na koncu bo resnica spet zmagala. Zaradi te gonje ne bomo krenili s poti graditve socializma, z vztrajnim delom za zgraditev naše socialistične dežele, z zboljšanjem življenjske ravni naših delovnih ljudi bomo najbolje odgovorili tistim, ki nas obrekujejo in napadajo.
Na nedeljskih predtekmovanjih za finalne tekme je Avstrija imela nekaj Več uspeha in si je si tem, da je z Anglijo igrala neodločeno (2 :2) priborila Vsaj eno točko. Jugoslavija je s Paragvajem prav tako igrala neodločeno (3 :3) ter si tako V prvi grupi priborila drugo mesto in si zagotovila vstop V četrtfinale. Francija je premagala Škotsko z 2:1, Severna Irska je z Nemčijo igrala neodločenoi (2 : 2). Neodločenoi sta igrali tudi Švedska in Wales (0:0). Madžarska, je premagala Mehiko s 4 : 0, pa tudi Češka je z visokim rezultatom premagala Argentince (1 :6), ki so tokrat očitno odpovedali. Tudi Sovjetsko zvezo je Brazilija v odlični igri premagalo z 2 : 0.
Ker s temi predtekmovanji še ni bilo' točno določeno, katere države pridejo v poštev za; četrtfinale, so bila v torek izvedena še odločilna tekmovanja. In sicer je igrala Sovjetska zveza z Anglijo ter jo premagala z 1 : 0; SeVema Irska s Češko in jo prav takoi premagala z 2 : 1. Madžarska pa je V tekmi z Walesom zgubila 1 : 2. S tem soi bila zaključena predtekmovanja za četrtfinale. Izločene pa so bile: Avstrija, Anglija, Argentina, Češka, Madžarska, Mehika, Paragvaj in Škotska. S tem je bilo za omenjene države tudi končano VI. svetovno nogometno prvenstvo.
Bo prišlo do zahodnega vmešavanja v zadeve Libanona?
Vstaja v Libanonu se je zadnje dni močno razširila in se na Zahodu že oglašajo glasovi, da bo morda prišlo do intervencije zahodnih sil. Ameriška letala libanonskim vladnim silam že dobavljajo orožje; britanske vojaške sile na Cipru pa so bile pomnožene, ker velja Ciper za odskočno desko za morebitno anglo-ame-riškoi intervencijo v Libanonu.
O morebitni intervenciji Amerike v Libanonu je govoril tudi ameriški zunanji minister Dulles, ki je dejal, da lahkot pride do položaja, ko boi Amerika prisiljena, podvzeti vojaške ukrepe za zagotovitev libanonske neodvisnosti.
Vsako vmešavanje zahodnih sil v Libanonu bi položaj v tem delu sveta razumljivo še poslabšalo, ker bi nujno sprožilo protiukrepe tudi na drugi strani in se iz Sovjetske zveze tozadevno že dalj časa, oglašajo svarilni glasovi.
Včeraj pa so bila že izvedena četrtfinalna tekmovanja, V katerih soi se pomerila nogometna moštva, ki so bila doslej najuspešnejša. Jugoslavija je igrala z Nemčijo; Sovjetska zveza, s Švedsko; Francija s SeVemo Irsko; Brazilija z Walesom. Rezultati ob zaključku lista še niso bili znani, zato tudi šei nei moremo zapisati, katera štiri moštva, so se povzpela do polfinala. Že pred štirimi leti je imela jugoslovanska! nogometna reprezentanca za nasprotnika Nemčijo', ki je takrat nepričakovano postala svetovni prvak in tudi letos sodi med favorite,. Eden glavnih favoritov prvenstva, je tudi Brazilija, pa tudi Sovjetska zveza, sodi med najboljše. Sicer pa ni, tako lahko vnaprej pogoditi, kd'o bo zmagovalec, ker soi tekme med posameznimi skoraj enako dobrimi reprezentancami zelo ostre in je bilo doslej že dosti presenečenj. Šele finalna, tekma 29. junija bo pokazala zmagovalca VI. svetovnega nogometnega prvenstva za pokal Julesa Rimenta na Švedskem.
Arondirano posestvo v okolici Vrbe
se daje, v najem. Interesenti naj pošljejo dopise upravi lista ali se osebno javijo, kjer dobijo, tudi podrobnejše informacije.
Na Madžarskem: Povratek k stalinističnim metodam?
Svetovno nogometno prvenstvo je polno presenečenj
RADIO PROGRAM
RADIO CELOVEC
Poročila dnevno: I. program. — 5.45, 6.45, 7.45, 12.30, 17.00, 20.00, 22.00.
II. program. — 6.00, 7.00, 13.00, 17.00 19.00, 22.00.
Vsakodnevne oddaje: I. program: 5.55 Oddaja za kmete — 6.00 Vedri zvoki —
7.00	Pisan spored za jutranjo uro — 7.55 Zveneče razno — 9.00 Pozdrav nate —
10.10	Gospodinjski magacin — 11.00 Dobro razpoloženi ob enajstih — 11.45 Oddaja za podeželje — 12.03 Pestro mešano — .13.00 Opoldanski koncert — 14.45 Prav za vas — 15.45 Iz književnosti — 17.55 Sami šlagerji
—	19.30 Odmev časa.
Sobota, 21. junij:
I.	program: 8.45 Deset dni v Grčiji —
9.00	Od pesmi do pesmi — od srca do srca (slov.) — 14.30 Pozdrav nate — 16.20 Mladinski koncert — 18.00 Iz parlamenta —
18.15	Uganke za staro in mlado (slov.) —
20.30	Podari mi ljubezni.
II.	program: 9.10 Zaupne melodije —
11.00	Narodne melodije — 14.45 Tehnični pregled — 15.00 Mladinska oddaja — 15.30 Odlični izbor — 18.00 Zabavni koncert — 19.35 Operni koncert.
Nedelja, 22. junij:
I.	program: 6.10 Vesele melodije —
7.30	S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo (slov.) — 9.00 Nedeljski venček melodij — 11.30 Veselo petje — veselo igranje
—	14.30 Pozdrav nate — 17.05 Plesanje je zdravo — 18.30 Južni zvoki — 19S00 Športna poročila — 20.10 Bronnerjevo glasbeno ustvarjanje.
II.	program: 7.05 Godba na pihala —
8.15	Kaj je novega — 15.15 Operetni zvoki
—	18.00 Nedeljska parada — 20.00 Operetni koncert.
Ponedeljek, 23. junij:
I. program: 8.45 Zapiski iz domovine
—	14.00 Poročila, objave. Za ženo in družino (slov.) — 16.00 Zabavna glasba — 18.40 Koroške narodne (slov.)
II. program: 9.00 Naša radijska družina — 13.30 Za prijatelje oper — 17.15 Znanje za vse — 17.55 Popoldanski koncert — 19.35 Dunajski slavnostni tedni 1958.
Torek, 24. junij:
I.	program: 8.45 Mesečno medicinsko poročilo — 14.00 Poročila, objave. Gospodarska šola za vsakogar (slov.) — 16.00 Pisana paleta — 17.10 Popoldanski koncert — 20.15 Orkestralni koncert v okviru Dunajskih slavnostnih tednov.
II.	program: 9.15 Nočna oddaja —
14.40	Avstrijska lirika — 15.30 Glasba iz filmov — 16.00 Oddaja za žene — 20.00 Za zabavo.
Sreda, 25. junij:
I.	program: 8.45 Iz ženskega sveta —
14.00	Poročila, .objave. Kar želite, zaigramo (slov.) — 17.10 Glasba, ki se nam dopade —
20.15	Lepi glasovi — lepe melodije — 21.00 Vroče železo.
II.	program: 8.20 Prosimo, lepo prijazno — 16.30 Zabavna glasba — 17.55 Popoldanski koncert — 19.30 „Srečanje“, slušna igra — 21.00 Zaupne melodije.
Četrtek, 26. junij:
I.	program: 8.45 Avstrijci v inozemstvu — 14.00 Poročila, objave. Potovanje od Zilje do Mežice (slov.) — 15.45 O raziskovanju Sonca — 18.30 Mladina v poklicu —
18.40	Oddaja za kmete — 20.15 Popotovanje — 21.00 Alpski zvoki.
II.	program: 9.00 Lepote domovine —
16.00	Oddaja za žene — 16.30 Zaljubljene gosli — 17.55 Zabavna glasba — 20.00 Zveneči filmski magazin — 21.00 Operni koncert.
Petek, 27. junij:
I.	program: 8.45 Poletje je tu — 14.00 Poročila, objave. Kresničice (slov.) — 18.10 Prosti čas je dragocen — 20.15 „Mlaka štorkelj", slušna igra.
II.	program: 9.00 Nedelje in glasba —
13.30	Za prijatelje oper — 15.30 Melodije, ki jih radi poslušate — 16.00 Za otroke —
17.15	Znanje za vse — 17.55 Popoldanski koncert — 19.45 Za prijatelje gora — 20.00 Pozdravi z Dunaja.
RADIO LJUBLJANA
Poročila dnevno: 5.05, 6.00, 7.00, 13.00, 15.00, 17.00, 22.00.
V ponedeljek, sredo in petek od 8.00 do
11.00	ure oddaja na valu 202,1 m in 98.9 mHz.
Sobota, 21. junij:
5.00	Pisan glasbeni spored — 8.05 Mladina poje — 9.00 V svetu opernih melodij —
10.10	Zadovoljni Kranjci — 10.25 Vtisi iz Italije — 11.00 Poje zbor Slovenske filharmonije — 11.45 Orglice v ritmu — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Izpod zelenega Pohorja — 14.30 Voščila — 16.00 Piknik plošč — 17.10 Slavni pevci in slavni virtuozi — 18.45 Okno v svet — 20.00 Zabaven večer.
Nedelja, 22. junij:
6.00	Domač nedeljski jutranji pozdrav — 7.35 Vedri zvoki — 8.00 Zgodba cestnega pometača; radijska igra — 8.50 V zabavnem ritmu — 9.20 Iz narodne skrinje — 12.00 Voščila — 13.45 Za našo vas — 14.15 Voščila — 15.15 Igrajo zabavni ansambli —
16.15	Glasbeni mozaik — 17.15 V otroški glavi; radijska igra — 18.30 Parada popevk — 20.00 Zabavna glasbena oddaja — 21.00 Zabavna revija.
Ponedeljek, 23. junij:
5.00	Zabavna jutranja glasba — 8.05 Alpski pozdravi — 10.10 Spored solistične glasbe — 11.00 Z glasbo v dobro voljo — 11.30 Za otroke — 12.00 Narodne pesmi iz vzhodne Srbije — 12.15 Kmetijski nasveti — 14.30 Voščila — 15.40 Iz domače književnosti —
16.00	V svetu opernih melodij — 18.00 Družinski pogovori — 20.00 Vokalno-instrumen-talni koncert — 21.25 Zabavna glasba.
Torek, 24. junij:
5.00	Jutranji pozdrav — 6.40 Jedilnik — 8.05 Igra pihalna godba — 9.00 Simfonični koncert — 10.10 Zavrtimo naš glasbeni globus — 11.00 Za dom in žene — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Kar po domače —
14.00	Z ljudsko pesmijo po svetu — 14.30 Zanimivosti — 16.00 Piknik plošč — 17.10 Za ljubitelje in poznavalce — 18.00 Kulturni pregled — 20.00 Zborovske skladbe.
Sreda, 25. junij:
5.00	Za dobro jutro — 8.05 Pisana paleta
—	9.00 Novi zvoki — stare melodije —
9.30	Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov
—	11.00 Venček popevk — 12.00 Operetne melodije — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Igra Vaški kvintet — 13.30 Slavne tenorske arije — 14.30 Radijski leksikon — 16.00 Koncert po željah — 17.10 Ritmi gredo svojo pot — 18.20 Ljudske pesmi iz Južne Amerike — 20.00 Puccini: „Tosca“, opera v 3 dej.
Četrtek, 26. junij:
5.00	Za dobro jutro — 8.05 Kar vam ugaja — 8.40 Poskočne iz Logarske doline —
10.10	Odprimo glasbeni atlas — 11.00 Zabavni zbori pojo — 11.30 Za cicibane —
12.15	Kmetijski nasveti — 12.25 Poskočna harmonika — 14.00 Od popevke do popevke
—	14.30 Voščila — 15.40 S knjižnega trga
—	17.10 Melodije na tekočem traku — 18.15 Spored solistične glasbe — 20.00 Javni četrtkov večer domačih pesmi in napevov.
Petek, 27. junij:
5.00	Pisan jutranji spored — 8.05 Za ljubitelje narodnih pesmi — 8.30 Piknik plošč
—	11.00 Za dom in žene — 11.10 Zveneči kalejdoskop — 12.00 V tričetrtinskem taktu
—	12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Pojo ljubljanski operni solisti — 14.00 Zabavni ansambli in solisti — 14.30 Turistična oddaja — 16.00 Koncert ob štirih — 18.45 Zanimivosti — 20.00 Poje Ljubljanski komorni zbor — 21.15 Oddaja o morju in pomorščakih.