116 Slovensko pravo.
Slovensko pravo.
Dr. France Goržič.
V razpravi »Sledovi slovenskega prava« (Letopis Matice Slovenske 1883, str. 82) je prišel B a b n i k do zaključka, da je zasebno slovensko pravo še nekaj veljalo, dokler je moči in veljave imelo običajno pravo. Narodnega prava je bilo Slovencem treba, da bi se bili uspešno razvili, toda dali so mu tirie. rimsko z nemškim pomešano pravo, čeprav je bil razvoj nartda druj^-ačen kakor pri Rimljanih in Nemcih. Drugačne so bile potrebe za zadružno hišo in za središča, kjer se je pravo razvijalo, svojo s t a r o p r a v d o, pa so ga končno vsaj toliko popolnoma Ko so jim vrivali to tuje pravo, so Slovenci z mečem hranili izgubili, da se sodbe na slovensko pravo niso več ozirale. Ohranili so svoje pravo poslej le v svojem čutenju, v svojih prislovi-cah itd., tam pa premnogo, in zbirati da velja ostanke, ki so še. da še ti ne pominejo. Kar bi dali preiskovavci pravne zgodovine, to naj bi služilo za podporo nabiravcem narodnih pravnih običajev.
S tem je bila utrta pot za več ko 30 let. Geslo je bilo. da se moramo za osnutev naše zgodovine prava mnogo več nade-
Slovensko pravo. 117
jati od nabiranja še živih pravnih običajev negoH od zgodovinskih preiskavanj. Liki završetek te dobe stoji razprava d r. M e-toda Dolenca v slavnostni številki »Slovenskega Pravnika« 1914 (stran 309—319), ki ji je naslov »Pravniški razgled po slovenskih narodnih pesrmih« in ki ji je bil namen pokazati, koliko je v naših narodnih pesmih sposobnega gradiva, da moiemo globlje razniatrati domačo pravno zgodovino. Ako bi posledkom takega preiskavanja še prideli enako proučeno gradivo o zgodovinskih osebah, o zgradbi mest in gradov itd., je bil pisatelj nmenja, da bi se dala učvrstiti trdna podlaga, da bi ž njo častno vstopili v primerjalno vedo mednarodnega zgodovinskega prava. Dolenc je tistikrat goreče zaklical pravnikom, da nikar kazati ozkosrčne pobitosti. marveč upoštevati da je slovenska pravna zgodovina napram pravnim zgodovinam bogatih sosedov paene ridiculum in isto, kar je bilo za Cicerona nerimsko pravo napram rimskemu pravu. Dolenc je slutil, da bo kmalu bolje, tega pa menda niti najmanje še sam ni vedel, da bo vprav njemu usojeno, da bo kratko po tem apelu sam nam razkril nov in najbolj izdaten vir slovenskega prava, vir, ki otvarja
novo bolj veselo dobo naše zgodovinske pravne vede.
Pravosodstvo kostanjeviške opatije v letih 1631 d o 1655 se imenuje spis, ki ga je d r. M e t o d D o-1 en C objavil v Časopisu za zgodovino in narodopisje XI.') Dolenčev vir slovenskega prava ni zakonik niti pravna knjiga, ampak skromna in doslej neopažena sodnaknjiga, leta 1913 v kostanjeviški graščini »v Kloštru« iztaknjeni »Oericntsproto-koll No. 202«, ki so mu vsebina sodni zapisniki od leta 1631 do 1655, torej izza dobe, v katero gre dobršen del 301etne vojne. Kakor druge graščine, so imeli kostanjeviški očetje cistercijanci sodne pravice, katere so vsekakor bolj zvesto izvrševali kakor podobni graščaki in menda posvetni graščaki vseh dob sploh. Knjiga nam daje dosti zanesljivo risbo sodnih razmer, ki jih pisatelj v tej razpravi prematra, prvi pa navzlic temu toli pregledno, da je že sedaj zaključek opravičen, da bo ta spomenik domače pravne zgodovine mejnik — gradivo nove dobe. Treba
') To poročilo je bilo spisano že I. 1916. Vojne razmere so krive, da izide iele sedaj.
118 Slovensko pravo.
je seveda, da vzbudi pozornost pravnikov in pravnih zgodovinarjev, da ne utone v bojnem hnipu.
Kostanjeviška sodna knjiga obsega nad 150 zapisnikov in 10 pisem (listin s posvedočbami), seveda nemških. Glede kav-telarne jurisprudence v pismih (primeri nalogo današnjega notarijata) je pisatelj kaj verjetnega mnenja, da so se pogodbe v tej sodni knjigi posvedočale pač redkokrat, ker so jih redno brez dvojbe vpisali v urbar, v znano prednico zemljiške knjige. Glede sodne oblasti velja pomniti, da je krvna oblast (causae maiores) pristajala deželskemu sodišču, dočim. so veče imele zgol malo sodno oblast (niedere Gerichtsbarkeit), kar -je že Kaspret dokazal (O večah. Časopis za zgodovino in narodopisje IV). Zato čarolina in deželski sodni red iz let 1535 in 15S5 nista malemiu pravosodstvu mogla nič, mtiogo pa je vplivala >die verbesserte Landschrannenordnung vom 15. Janner 157K des fiirstentums Crain's freiheit« s podredno veljavnosto istega štajerskega zakona. Za gorske zbore, kjer se je vršila glavna Judikatura kostanjeviške oipatije. je izdal Ferdinand I. dne 9. sušca 1543 enoinpetdeset gorskih členov (Bergartikel), vendar pa je menda bolj veljala po štajerskem vzorcu posneta, le kot osnutek ohranjena »Beradschlagte Perktaidungs-Ordnung fiir Krain« iz konca 16. stoletja. Gorski členi so veljali le za gorske zbore (Bergtaiding). Gorskih zapisnikov je največ. Lnako redno pa so se vršili tudi kvatrni sodi (Ouatember-recht), po 2- do 4krat v letu. Kvatrni sodi so bili pravi organ malega pravosodstva. Dočim gorski zbori niso bili zgol sodni zbori, ampak so bili hkrati upravni zbori samoupravnih sodru-gov vinogradnikov (Berggenossen. za take so veljali mejaši in sogorniki, Measchen und Perkholden; prvi so bili posestniki, kf so bili le glede vinogradov podložni opatu, poslednji pa so bili vlačani samostana) ter so ukrepali o svojih upravnih zadevah in poleg teiga sodili z izključno pristojnostjo v vinogradniških sporih. — so bili nasprotno kvatrni sodi pristojni za ves okoliš opatije za causae minores, če zadeva ni spadala pred gorski sod, v izvenrednih primerih pa celo tistikrat, kadar je bila reč že pred gorskim zborom. Kvatrni sod je po drugi plati posloval nekaterikrat celo v krvnih zadevah, tako v enem primeru umora kot nekaka predstopnja, v več primerih tatvine pa tudi
Slovensko pravo. 119
kol sodeče sodišče. Grajski sodnik (Hofrichter) je posredoval med strankami in poravnaval, pred kvalrni sod je prišlo, česar ni bil poravnal. Kot tretjo oblilco sodov izpoznamo iz te knjige šenepristranskisod (Unparteiisclies Recht), ki se je vršil le včasi, poredkoma kot razsodišče, ki mu je predsedoval včasi opat (zlasti Rupert) sam, enkrat celo kranjski krvni sodnik, sploh pa (enkrat je to poudarjeno) od opata, ki je nastopil tudi kot tožnik (!) lastnih zadev, in pa od obeh spomikov voljeni razsodnik (Unparteiischer Richter). Iz knjige razvidiš, da so nepristranski sodi ipominili, in pisatelj meni, da so se ljudje bržkone naveličali gmotnih žrtev, ki jih niso poznali ne gorski zbori ne kvatrni sodi, pri katerih so brez gostij sodili domači sodniki po starih šegah in navadah. Ni se torej obnesel poizkus kostanjeviške graščine v tej dobi. osredotočiti malo jurisdikcijo v rokah opata kot sodnega gospodarja, marveč moral se je, pač nerad, ukloniti ljudski volji, ni smel kazni izrekati sam, moral je celo svoje lastne tožbe tožiti ;n odloke (Abschiedt) ljudskih zborov sprejemati.
Toda vprašanje je, katera je tista o r g a n i z a t o r n a sila, ki je narcKlu podelila zmago nad opatom? Gorski zbori in kvatrni sodi so sodili kazenske in civilne zadeve kar vprek. Obilica kazenskih primerov izza let 16,^1 do 1655 je dokaz, da si vinogradniki in kmetje niso dali kar iz rok izviti pravice kaznovanja, čeprav je n. pr. urbar za kostanjeviško graščino iz leta 1588 izrecno terjal, da mora causae minores soditi graščinska gosposka sama. Posvetne graščine so to svojo oblast po kmetskih vstajah 16. stoletja kruto čuvale in občuvale. Ključ, da razrešiš vprašanje, je po našem mnenju pri gorskih zborih, katerim so pripadali ugledni mejaši: cerkve, meščani iz mesta Kostanjevice, iz Brežic itd. Okoliš kostanjeviške opatije je bil ob robu obkoljen od venca vinogradov, številnih in prostranih, množečih se najbolj na prisojnih pobočjih. Današnja topografija in še posebej okolščina, da so glasom ustnega izročila opatje jemali v 18. in 19. stolitju gornika (Bergmeister) stalno in rodbine Colaričev na Slinovcah, kjer se pravi z domačim vzdevkom še dandanes »pri Gornikovih«, potrjuje misel, da nam Anzenberga, kjer je opat največkrat otvarjal gorske zbore, prejkone ni iskati na Ržišče. gotovo pa ne na odročni
120 Slovensko pravo.
in odscjni Opatovi gori, marveč na nasprotni strani tam, kjer so še dandanes najboljši vinogradi v Zavodah,  Slinovcab, Avguštinah, Gundah in v Jablanicah —, v Jablanicah torej na tistern pobočju, čigar ime je po okrnitvi (Jabl)anzenberg raztolmačeno: in ki blizu pod njim stoji veličastna, od kosta-njeviškega opata sezidana cerkev »Naše ljube gospe dobrega sveta«, kjer se še današnji dan — reminiscenca sodnih zborov — kvatrni teden v septembru vsakega leta vrše sloviti shodi. Jako vinogradništvo je bilo toli močen faktor, da opatje niso mogli pogaziti njegove organizacije. Samouprava in samoprav-nost sta se krepko držali, s tem pa je bila avtonomna jurisdikc'ja gorskih zborov tako utrjena, da najdemo sledove še po Jože-fovi kasaciji samostanov tam v 19. stoletju. Hkrati je bil pogosti gorski zbor, ki se je vršil sedaj v tem sedaj v onem delu graščinskega ozemlja, krepka podlaga za splošno ljudsko samozavest, jamstvo, da ni šlo kar izlahka, odtegniti sodstvo večam, ki so se navadno vršile o kvatrnih sredah, pa so zato sčasoma dobile nazivalo kvatrni sod. Gorski zbor in kvatrni sod sta bila včasi kar —• eden sam sod. To je bilo mogoče v času, ko se je kvatrni sod osamosvojil po tistih načelih, ki so veljala za gorske zbore. Če se še to upošteva, da je bila samostanska vlada v Kostanjevici v splošnem izza prvega početka milejša in bolj demokratična od vlade posvetnjakov s sodno oblastjo, potem se lahko trdi, da je bil odpor kmetov ob ljudskih vstankih manjši nego drugod, koder Je  zmagoviti graščak kasneje uporabljal še bolj kruto protisilo. Vsekako je gotovo, da Je reakcija plemičev v Kostanjevici valovala manj, nego na sosednjih graščinah. Sloga v kostanjeviški opatiji je bila glasom te sodne knjige v 1. polovici 17. stoletja precejšnja, saj so opatje pri vsakem odporu rajši žrtvovali svoje, brez dvojbe zelo poželjne nepristranske sode in njihovo tujo navlako. Duh avtonomije odmeva iz sodb gorskih zborov in kvatrnih sodov. Sledili so le nekoliko tujemu zapisanemu pravu (gorski členi se včasi navedejo), poglavitno so se oslanjali ob ustno izročilo narodnega prava ter sodili so po starih šegah in običajih. Da so gorski zbori, krasni preostanki zadruge, s svojim ugledom in s svojo veljavo pričeli nase pritegovati kvatrne sode, je dokaz dejstvo, da se gorski zbor na Anzenbergu z dne 16. sep-
Slovensko pravo. 121
tembra 1637 v zapisniku izrecno imenuje »in simili das andere Quatemberrecht« (t. j. drugi kvatrni sod v tem letu).
Doprinesen je dokaz, da se smemo za osnutek naše pravne zgodovine mnogo nadejati vprav od zgodovinskih preiskavanj. Dolenčeva razprava je tudi v zgodovinskem oziru važen prispevek.') Zgodovinske preiskave so naravnost pogoj, da domače pravo izluščimo. Iz srednjega veka imamo itak bore malo zapiskov o pravnih in sodnih običajih, ker so. tako meni Kaspret. zlasti grajski požari leta 1515. uničili gradivo. Toda baš Kaspretu je uspelo, da je na podlagi urbarskih in drugih zapiskov zadosti točno zrisal uredbo kmetskih in tržnih sodnih zborov okoli leta 1500. Recepcija rimsko-nemškega prava ni pri nas toli brže napredovala ko v Nemcih. Da so se baš pri nas kmetski sodi še dolgo vzdržali, za to nam je kostanjeviška sodna knjiga jasen dokaz. Kakor Kaspret. opozarja pisatelj osobito na prevode vinograjskega (gorskega) zakona, katerih imamo doslej sedem. Prevodi se ne zlagajo ne s prvotnim nemškim besecijlom, ne med seboj. Otmeti se mora tudi ta priča organičnega presnavljanja običajnega domačega prava.
S pisateljem kličemo: Iščimo in otmimo vse pismene dokaze slovenskega prava! Veseli nas, da pisatelj obeta, da bo o tem še pri drugi priliki govoril. Toplo želimo, da reši besedo kmalu in da nam za sedaj le bolj kot dejstva zabeležene posled-ke preiskane sodne knjige pravno-primerialno- izrpčno preišče. Podal jih je jedrnato: patriarhalnost pa fiskalni značaj sodb, tožnina in vabilo na pečat, pravdne stranke in zastopniki, razprava (kolo sodnikov in dokazni stavki), dokazila (priče, ogled in prisega), sklepanje in razglasitev sodbe, zaočna sodba, načelo blagohotnosti, priziv, pravnokrepna rešitev spora, izvršba, kazni v kazenskih primerih (kazni se včasi imenitne), dedinsko pravo s sodelovanjem pri ustanavljanju nasledstva, delitvijo dediščin po županih in nujnim pravom, jutrnja, rodbinska solastnina, zastava in kupčija, poselsko pravo, značaj pravd, samouprava vinogradnikov. V tem je temelj za osnutev pravne zgodovine in za utiranje pota v primerjalno pravno vedo.
') Dr. Josip Gruden je v svoji monografiji .Slovenski župani v preteklosti' (1. 1916, izdanje Leonove družbe) porabil gradivo njegove razprave.
122 K vprašanju sodstva v naši novi državi.
Kolika škoda, da nam ni postal naš Eike von Repgovv, se-stavljavec naše pravne knjige, kak prisednik ali n. pr. zapisnikar Janez Vidič (Jeanus Widitsch), »Schreiber des Ootts-hauses Landstrass«, ki je bil — soditi po slovenskih in iz slovenščine črpanih izrazih — slovenščine zmožen! Spomin zai-služi že zaradi svoje narodne naklonjenosti, ki odseva iz sodne knjige. Samoniklo naše pravo se kaže v zapisnikih pred vsem na polju rodbinskega in dedinskega prava, dalje v kazenskem pravu, potem v organizaciji sodov in v njihovem pravdnem postopanju. To pravo je še prosto rimskega duha in je različno od nemškega prava. Kostanjeviška sodna knjiga tvori važen dokument za zgodovino domačega prava. Obavlja popolnoma novo gradivo: slovensko pravo. Zato naj vzbudi pozornost vseh slovenskih pravnikov. Pripomnimo naj še, da ne more biti ni-kakega dvoma o tem, so se-li pravde vršile slovenski. Nemški so se zgol zapisavale, razpravljali pa so po slovensko. Pa je reskript Ferdinanda I. od 8. avgusta 15.55 predpisaval, da se pri nobenem sodišču v Notranji Avstriji nihče ne sme f)ravdati v nobenem drugem jeziku ko v nemškem ...